SPREHOD PO  JUGOSLOVANSKIH IN TUJIH REVIJAH
V svoji jubilejni, stoti številki sept.—okt. 1984) končuje milanska revija Uomini e libri svojo serijo pogovorov s slovenskimi pisatelji. Od lanskega junija — revija je dvomesečnik — je Arnaldo Bressan predstavil italijanskemu občinstvu Cirila Zlobca, Matjaža Kmecla, Toneta Pavčka, Janka Kosa, Jasa Zlobca in Vladimira Kavčiča. Bressan je v pogovoru z navedenimi avtorji osredotočil svoje zanimanje predvsem na vprašanje naroda, iz odgovorov slovenskih pisateljev je poskušal izluščiti naš odnos do naroda
1205
Sprehod po Jugoslovanskih In tujih revijah
in družbe ter ugotoviti vlogo in mesto pisatelja v njej. V takšnih okvirih je potekal tudi pogovor z Vladimirom Kavčičem. Iz njega prevzemamo nekaj odstavkov.
A. Bressan: Kaj pomeni za vas sin-tagma biti Slovenec, prav o tem namreč razmišljajo v Uomini e libri tudi vaši kolegi. Vas ta zgodovinska in človeška danost v čem, kot pisatelja, omejuje ali otežuje s kakšno posebno problematiko s čim, kar bi občutili kot »dolžnost« prav kot slovenski pisatelj?
A. Kavčič: Pripadati nekemu narodu, je najbolj temeljna človekova identiteta, ki se je izoblikovala že v davni preteklosti. Menim, da se je tudi v sedanjosti in prihodnosti ni treba odrekati. Zakaj? Na račun česa? Biti Slovenec je bila najprej moja usoda, potem pa tudi moja odločitev. Ni mi žal za to, čeprav se zavedam, da sem s tem svoje pisateljsko delo obsodil na majhno, skoraj nikakršno odmevnost. Vendar ne želim biti uspešen pisatelj. Ne računam na to, da bi živel od svojega pisateljskega dela. Pisanje je zame oblika svobode, v kateri in s pomočjo katere raziskujem človeka in njegove možnosti, tudi jezikovne. Če bom pri tem odkril kaj pomembnega, najbrž ne bo ostalo skrito širšemu krogu bralcev.
A. Bressan: Za vaše pisanje je značilno, da se s podobno izrazitostjo, lahko bi rekli z osebnim angažiranjem, ukvarjate tako z vojno kot s sodobno problematiko. Je med njima kakšna posebna zveza?
V. Kavčič: Vojno sem doživel zelo intenzivno. Kot otrok sem živel na ozemlju, kjer so bili spopadi med partizani in Nemci vsakdanji pojav. Doživel sem revolucijo na vasi in ta doživetja so me zaznamovala do konca življenja. Skeptičen sem do ljudi nasploh. Glede človekove usode in njegovih možnosti sem blizu eksistencialistom. Po drugi plati pa je bila za nas vse druga svetovna vojna pomembna zgodovinska prelomnica. Z zmago osvobodilnega gibanja  se  je  začela  oblikovati  nova
1206
A. A.
življenjska kvaliteta, vsaj verjeli smo, da bo tako. Kako se bo človekova narava, kakršno sem spoznal med vojno, obnesla v novem družbenem redu, ki bo boljši, bolj human od vseh dosedanjih? S tega stališča sta me skoraj z enako intenziteto privlačila tako vojni kot povojni čas.
A. Bressan: Bili ste eden prvih, ki se je lotil tako imenovane tabu teme, s knjigo ste imeli celo nekaj težav, kako gledate na ta problem, ki v Jugoslaviji kot v drugih socialističnih deželah ni tako redek?
V. Kavčič: Ne priznavam prepovedanih tem in ne represije, ki jih utemeljuje. Vse, kar se dogaja v človeški družbi, je naš skupen problem. Nihče nima pravice upravljati z nami, ne v imenu Boga ne v imenu socializma. Prepovedane teme so velika moralna preizkušnja za socialistične dežele. Vendar se je izkazalo, da so politična razmerja v teh deželah obremenjena z enakimi ali celo hujšimi problemi kot drugod. Menim, da je za današnjo civilizirano človeško zavest nesprejemljivo načelo o posvečenih ciljih, za dosego katerih bi bila dovoljena vsa sredstva.
V   isti številki revije, ki je poročala o Cankarju in Krleži, beremo tokrat tehtno oceno, ki jo je Adriano Bon namenil italijanski izdaji Selimovicevega romana Derviš in smrt v prevodu L. Costantinija (založba Jaca Book, Milano).
*
V  deseti številki beograjske Književnosti se nadaljuje anketa o umetnosti in resničnosti, ki se ji v tej številki pridružuje Niko Grafenauer. Življenje in zgodba, ponovno je šesto nadaljevanje literariziranih pričevanj Jare Ribnikar-jeve. Sledi jim trinajsto nadaljevanje Novega dnevnika Tarasa Kermaunerja (Kako postopati s svojimi doseljenci)] Esej kritično in polemično obravnava vprašanje jezika in naroda v Sloveniji, pri tem se pa sklicuje na uradne izjave in na pojave, ki so del večnarodnega
vsakdana v Jugoslaviji in predvsem v Sloveniji. Omenja pojave slovenskega nacionalizma, ki ga je posredno podpih-nila uradna politika s čezmernim zaposlovanjem delovne sile iz drugih republik, čeprav se je v določeni meri javno kazal že prej (n. pr. Pirjevčev pogovor s Čosičem v Sodobnosti v začetku šestdesetih let. Kermauner med drugim piše: »Nacionalizma, ki ga povzročamo sami, ko v Slovenijo nerazumno pritegujemo delavce, ni mogoče izkoreniniti z moraliziranjem, ideologizacijami in nesorazmerno krepitvijo narodnih (nacionalističnih) čustev. V tej smeri je tudi krepitev narodne samobitnosti dokaj sporna. (Mar je leta 1982 krepitev narodne samobitnosti sploh potrebna? Ali ni pomembnejša pluralizacija, diferenciacija, izobraževanje, avtore-fleksija slovenske družbe in drugih jugoslovanskih družb?) V Jugoslaviji veljamo za organizacijsko najbolj posrečen narod. Čas je torej, da omenjena vprašanja, ki so vsa predvsem praktične narave, če ni za njimi nacionalnega interesa, uredimo s spretno organizacijo, vendar ne s pomočjo sumljivega patosa, katerega glavna odlika je, da zamegljuje resničnost.
Kajpak veljajo moje kritične pripombe tudi za druge jugoslovanske narode. Samokritika je mogoča in učinkovita, če jo uporabljajo povsod; če je recipročna; če je na drugem mestu ne uporabljajo v imperialistične namene. Tako tudi mi Slovenci ne smemo zlorabljati srbske, hrvaške ali albanske samokritike,« piše med drugim Taras Kermauner v Književnosti.
*
Sedma številka reških Dometov prinaša natis radijske igre Davora Slam-niga Ribica v Klavirju. V literarnem delu še objavlja Nikola Vujčič, in sicer Ženske pesmi s podnaslovom Dihanje in drhtenje. Lazarov Miodrag Pashu piše o ameriškem skladatelju, pisatelju, likovniku in esejistu Johnu Cageu — med tradicijo in inovacijo.