Moja duša.
Zložil G. Koritnik.
V tihi bolesti samuje srce, bleda roka lice mi boža, v boli in ognju mre duša kot roža polna mladosti sred toplega dne...
Gola, izčiščena v ognju bolesti raste kot k solncu razgaljeni cvet, krila razširja v ponosni zavesti — sladko objela vesoljni bi svet...
Vse je izplakala, vse pregorela, polna razpaljene solnčne krvi, lahka kot veter je svet nadletela v carstvo duhov, ki vanj večnost žari...
|[(   cs^oo^oasaTj
Pesem.
Zložil G. Koritnik.
Plakala je lepa Mara v cvetu svojih mladih lei — kaj bo s tabo, srce moje, moj krvavordeči cvet?
Rahlo si kot list na veji kadar z vetrom govori, žejno kakor cvet v poljani samujoč sred mladih dni...
List odtrga veter z veje, daleč kje se izgubi — vročo žejo, srčno žejo cvetu rosa ublaži.
Kaj bo s tabo, srce moje — ali list si, ali cvet? da si list, bi odletelo daleč v daljni tuji svet.
Da si cvet, bi te vsadila v vrtec svoj, zaprt ljudem, s solzami bi te kropila in kramljala ti o njem .. .

Grenka misel.
Zložil G. Koritnik.
Iz samot večernih ur, iz daljav polnočnih mrakov, iz krvi žarečih makov diha vame tvoj pozdrav ...
Prišla si kot iz srca vzdih, ki spev na strune dahne, grenka misel, ki razmahne vse življenje v krila dva ...
V trudnem vonju letnih trav, v vetru, ki šumi po plani, v senci, ki drhti ob strani, vidi te pogled plašan.
Blesk nebes ne sije vame, sam blodim po temni poti — nade vse naj veter vzame, več me up noben ne zmoti!