GEOGRAFSKI OBZORNIK PANTANAL - B ISER V OSRČJU LAT INSKE AMER IKE Irena Rejec Brancelj UDK: 911.2(81 Pantanal) COBISS: 1.04 IZVLEČEK Pantanal - biser v osrčju Latinske Amerike Pantanal je pokrajina ekstremov. Preko leta se izme- njata dve dobi: sušna in deževna. Savanski pokra- jini daje življenjski utrip voda. Velika gostota rečne mreže zagotavlja ponekod občasno in drugod stalno preplavljenost zemljišč. Pokrajina je eno od območij z največjo biotsko raznovrstnostjo na svetu. ABSTRACT Pantanal - pearl in the heart of the Latin America Pantanal is a landscape of extremes. Through the year rainy season and dry season alternate. For savan- nah water is of a vital importance. A large density of a river system assures somewhere a periodical and somewhere a permanent flooded land. Pantanal is one of the areas with the highest biotic diversity in the world. AVTORICA Irena Rejec Brancelj Naziv: dr., prof. geografije in zgodovine, znanstveni sodelavec Naslov: Inštitut za geografijo, Trg francoske revolucije 7, 1000 Ljubljana, Slovenija Faks: +386 (0)61 2002734 Telefon: +386 (0)61 200 27 11 E-pošta: irena. rejec, brancelj® uni-lj.si (\\ 2 . 4 / 0 0 - 1 Pantanal leži v osrednjem delu Latinske Ame- rike, na tromeji Brazil i je, Bolivije in Paragva- ja. Razprostira se med 15° 50 ' in 20° 50 ' južne geografske širine in 55° do 60° zahodne geo- grafske dolžine. Pantanal obsega 230 .000 km2, kar je enajstkrat več od površine Slovenije ali le malo manj od površine nekdanjejugoslavije. Več kot polovica vsega območja (140.000 km2) pripada Brazi l i j i . Ime pokrajine izvira iz por- tugalščine, kjer »pantano« pomeni močvirje. Imenujejo pa ga tudi Terra de Ninguem oziro- ma Nikogaršnja zemlja. Pantanal je obsežna aluvialna ravnica. Geološko gledano je kvartarni sedimentacijski bazen, presušeni ostanek nekdanjega notranje- ga morja Xaraes. Sezonsko poplavljena ravnica je 2 0 0 0 km oddaljena od Atlantskega oceana. Leži v nadmorski višini od 100 do 2 0 0 m in je omejena z višjim svetom. Na severu jo omeju- je Chapada dos Parecis, na vzhodu Serra de Sao Jeronimo, na jugovzhodu Serra do Mara- caju in na zahodu Chaco Boreal. Glavna podnebna značilnost tega območ- ja je menjava deževnega in sušnega obdob- ja. Temperature so razmeroma visoke in se nekoliko spustijo le v sušni dobi (maj-avgust). Med deževno sezono (oktober-marec) reke pre- stopijo bregove in preplavijo večino ravnice. Najviš j i vodostaj nastopi januarja ali februar- ja, ko se vode dvignejo za več kot 3 m, ven- dar začno v marcu spet upadati. Na vmesnih območjih suhega sveta, imenovanih tudi »cor- dilheiras«, se množično zbirajo živali. Večina vodotokov pripada porečju Rio Paraguay. Poplavne vode s hranili izboljšujejo rodo- vitnost prsti, ki bi bila drugače zaradi stalne zali- tosti le skromna. Ko se vode umaknejo in se močvirni travniki osušijo, se pojavijo sveže tra- ve. Trave, redko drevje in grmičevje so osnov- ne značilnosti tega, sicer savanskega, območja. Le na vzpetem svetu, ki ga preplavi le najvišja voda, so ostanki džungle. Vsi omenjeni vegeta- cijski tipi prehajajo ves čas iz enega v drugega. Sezonske poplave in velik delež mokrotne- ga sveta so predstavljali ovire za kolonizacijo tega območja. V Pantanalu živi le malo prebi- valcev. Prevladujejo zaselki posameznih kmetij, medtem ko so mesta le na njegovem obrobju. 3 GEOGRAFSKI OBZORNIK Največje je Campo Grande (600.000 prebival- cev), ki je od leta 1977 tudi glavno mesto drža- ve Mato Grosso do Sul. Večji mesti sta še Corumba (90.000 prebivalcev) in Aquiduana (40.000 prebivalcev). Avtohtoni prebivalci so bili Indijanci. Med najpomembnejšimi skupinami so bili: Guato, Bororo, Guaicuru, Pareci, Guarani in še nekateri drugi. Vendar je po naselitvi bel- cev njihovo število upadlo. Danes je avtohtonih prebivalcev le malo, več pa je mešancev (me- sticev), ki so dobri poznavalci regionalnih zna- čilnosti in posebnosti. V glavnem so delavci na velikih poljedelskih in živinorejskih posestvih. Od leta 1970 so v Pantanal množično pri- hajali priseljenci. Velika posestva z ekstenziv- no živinorejo obsegajo tisoče hektarov. Glavni kmetijski pridelki nekoliko višjega sveta so soja, pšenica in proso, med drugimi pa tudi r iž in kava. V zadnjem času so začeli saditi tudi sladkorni trst za proizvodnjo alkohola. V neka- terih rečnih dolinah je tudi zlato, ki ga izpira- jo. Razvoj turizma je povzročil številne razprave Slika 2: Zaradi lažjega nadzora telesne temperature se kajmani sončijo na rečnem bregu ali bregu lagun z odprtimi gobci (foto: Anton Brancelj). 4 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 3: Hijacintni makav sodi med redke ptice, kjer samec in samica vztrajata skupaj vse življenje (foto: Anton Brancelj). o varovanju okolja, zlasti na državni ravni in danes ima prednost t. i. ekoturizem. Edina cesta, ki vodi v Pantanal, poteka od Cuiabe do Poconeja in nato 143 km globoko v močvirje do naselja Porto Jofre. Imenuje se Transpantaneira in njen načrtovan podaljšek do Corumbe so morali zaradi pritiskov ekološko ozaveščene javnosti opustiti. Zaradi velikih razdalj so najobičajnejša prometna sredstva na tem območju majhna letala in motorni čolni. Pantanal je pokrajina ekstremov. Preko leta se izmenjata dva letna časa: poletje in zima. Prvi je pod vplivom tropskega vročinskega vala (sušna doba) in drugi pod vplivom ekvatorial- nega vala (deževna doba). Podnebje Pantana- la zaznamujejo vlažne in vroče zračne mase. Jutranje meglice ob sončnem vzhodu polago- ma zamenja močno opoldansko sonce, ki zai- de v čudovitih barvnih tonih. Savanski pokrajini daje življenjski utrip voda. Velika gostota rečne mreže zagotavlja ponekod občasno in drugod stalno poplavljenost zemljišč. To je zahtevalo prilagoditev vegetacije, ki zagotavlja enega naj- bolj produktivnih ekosistemov na svetu. Zato ni presenetljivo, da je to območje med tistimi z naj- višjo biotsko raznovrstnostjo. Zaradi izjemne raznolikosti rastlinskega in živalskega sveta mnogi imenujejo Pantanal bra- zilsko ekološko svetišče. Navajajo, da je bilo doslej ugotovljenih preko 15.000 različnih žival- skih vrst. Samo v južnem delu Pantanala so doslej ugotovili okoli 4 0 vrst sesalcev, 330 vrst ptic, 230 vrst rib in okoli 20 vrst plazilcev. Med najbolj zanimivimi prebivalci tega dela so jaguar, puma in grivasti volk, ki so tudi največ- ji plenilci. Tukaj najdemo največje glodalce na svetu, kapibare, ki so sicer najbližji sorodniki buder, so pa veliki kot ovce. V savani lahko sre- čamo številne predstavnike jelenov. Zanimiva so srečanja z mravljinčarji in pasavci. Med pla- zilci so najbolj zanimivi paragvajski kajmani (vrsta južnoameriških krokodilov) in anakonde, a dobro je, da jih opazujemo iz primerne odda- ljenosti. Zaradi piranh v vodi pa domačini ods- 5 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 4: Zaraščenost rečnih bregov in zalivov z vodnimi rastlinami priča o nizkem vodostaju (foto: Anton Branceljj. vetujejo kopanje. Ptičji svet je zelo pisan, od največjih črnih jastrebov in številnih drugih ujed, preko cele vrste čapelj, ibisov, različnih štorkelj, pisanih tukanov pa do najmanjših ptic pevk. Med njimi je nedvomno največji posebnež črno- -belo-rdeči žabiru (lat. Jabiru mycteria). Zabi- ru je simbol tega območja in je sorodnik štor- klje. Preko kril meri 2,8 m, visok pa je do 160 cm, tako da je to eden največjih letečih pti- čev ameriškega kontinenta. Njegovo gnezdo, v katerem par vzgaja do tri mladiče, ima v pre- meru do 2,5 m. V južnem delu Pantanala je žabiru velika turistična privlačnost. Med člove- ku manj privlačnimi živalmi vsekakor velja omeniti ptičje pajke, velike kakor moška dlan, ki pa na srečo niso nevarni. Drugi, precej manjši prebivalci Pantanala so termiti. Ti si delajo pre- bivališča, termitnjake, pod zemljo ali na povr- šini. Srečamo jih tam, kjer ni poplav. Tretji tip pa so termitnjaki na drevesih, ki jih naredijo v drevesnih rogovilah. Od termitnjaka vodijo na vse strani drevesa drobni tunelčki. Nareje- ni so na spodnji strani vej in po njih se termiti ne- moteno pomikajo od vira hrane do domovanja. Travišča so prevladujoči tip vegetacije v Pantanalu, kjer je najpomembnejša avtohto- na vrsta pampska trava. Kljub temu pa je sim- bol flore tega območja do 15 metrov visoko drevo, imenovano piuva. V poletnem, sušnem obdobju to drevo zaznamuje čudovito barvno preobrazbo pokrajine. Cveti le tri tedne v letu v rumeni, rdeči ali roza barvi. Drevesa so na splošno igrala pomembno vlogo v življenju tako avtohtonih prebivalcev kot sedanjih naseljen- cev. Les, listi, plodovi in celo skorja so bili zanje vir gradbenega materiala, hrane in zdravil. Poleg piuve so za Pantanal značilne tudi pal- me, predvsem za predele, ki so najbolj pod vpli- vom človeka, t. j. za okolico kmetij. V neposredni bližini hiš rastejo še nekatera druga drevesa (npr. judeževo uho), ki imajo pri nas sorodni- ke v obliki graha, fižola ali pa akacije. Vodne površine Pantanala prerašča nekaj vrst lokvanjev, vodnih oreščkov in tudi vodnih 6 GEOGRAFSKI OBZORNIK lilij (rod Eichornia). Tukaj rastejo tudi mesojede rastline iz skupine mešink, ki pa so nevarne samo drobnim vodnim živalcam. Največji okoljski pritiski človekove dejavno- sti na tem območju so: onesnaženje voda zara- di živega srebra pri izkoriščanju zlata, uporaba agrokemičnih sredstev v kmetijstvu, stranski učin- ki pri proizvodnji sladkorja in alkohola in izpu- sti iz urbanih območij in turističnih kompleksov. Izsekavanje galerijskega gozda in kmetijstvo sta povzročila izpiranje in transport velikih količin prsti v reke, npr. v Rio Taguari. To ima negativne vplive na drstenje rib in na njihove reprodukcij- ske sposobnosti. Ekstenzivna paša je vzpored- no z uvajanjem na bolezni odpornega goveda (zebu govedo in križanci) zmanjšala število avto- htonih vrst divjih živali. Nedovoljeni ribolov in lov kajmanov ter kapibar je država sedaj prepove- dala in uvedla celo vrsto projektov za njihovo varovanje in ohranjanje številčnosti populacij. Le manjši del območja Pantanala (10%) je zavarovanega kot narodni park (Parque Nacio- nal do Pantanal Matogrossense), drugi večji del pa je v zasebni lasti. Na robnih območjih je pri- sotna ekstenzivna živinoreja. Zanjo je značilno, da s pašniki močno posega v prvobitno pokra- jino. Na veliki živinorejski kmetiji, ki smo jo obi- skali (obsega 56.000 ha, kar je trikratna veli- kost Ljubljanskega barja) redijo govedo, ki je križanec z zebu govedom. Za uspešno prirejo so izvedli obsežne melioracije zemljišč (poseka- li drevesa in grmovje, uravnali zemljišče, pose- jali travo). Kar 7 0 % pašnikov je gojenih. Na njih prevladujeta travi Brachiaria decurrens in Brac- hiaria umidicula, površine pa gnojijo in na njih uporabljajo herbicide. Drugi del površin (20% površin kmetije) predstavlja sekundarni gozd. Na govedorejsko usmerjeni kmetiji redi- jo 26.000 glav živine za razplod. To je torej zarodna kmetija, od koder pošiljajo živino v nadaljnjo rejo na višje ležeča območja. Živi- na se skozi vse leto prosto pase na sicer ogra- jenih pašnikih, vendar večinoma ni navajena Slika 5: Govedoreja je najpomembnejša kmetijska panoga tega območja, njen temelj pa je križanec z zebu govedom (foto: Anton Brancelj). 7 GEOGRAFSKI OBZORNIK človeka. Ko se konča obdobje rasti, jo pastir- ji (gauchos) seženejo v staje, označijo in poš- ljejo v nadaljnjo rejo. Izgube pri paši (bolezni, poškodbe, plenilci) so skoraj 10%. Na samoo- skrbni kmetiji dela 300 ljudi, od tega 20 gav- čev, njen lastnik pa živi v Sao Paulu. Po odločbi državnih organov je kmetija 5 0 0 0 ha površin (slabih 10%) ohranila v biološkem rezer- vatu. Samoiniciativno je začela s t. i. ekološkim turizmom za zahtevne goste. V preteklem letu jo je obiskalo 1200 turistov, med katerimi je bilo 8 0 % tujcev. V ta namen so zaposlili 5 vodičev, večinoma angleškogovorečih diplomiranih bio- logov, ki so raziskovali na tem območju, šofer- ja in še nekaj drugih delavcev (kuharji, sobarice, vzdrževalci). Finančno podpirajo tudi dva eko- loška projekta: ohranjanje kajmanov in hijacint- nega makava (vrsta velike papige). V preteklosti so bili paragvajski kajmani (port. Jacare, lat. Caiman crocodylus yacare) pogosto žrtve lova. Vsako leto je bilo pobitih 500 .000 do 2 .000.000 živali, katerih kože so nato tihotapili preko bolivijske meje in naprej do odjemalcev. Uporaben je le majhen del nji- hove kože na boku, ki je dovolj mehak za obde- lavo. Kakovostna kosa te kože sta dosegla na tržišču ceno do 5 0 0 USD. Ostalo so divji lov- ci zavrgli že na mestu ulova. Domačini so pri- povedovali o pravih in krvavih vojnah med tihotapci kož in brazilsko vojsko, ki je imela nalogo zaustaviti tovrstno trgovino. Paragvaj- ski kajmani dosegajo velikost do štirih metrov. Hranijo se povečini z ribami in polži in člove- ku niso nevarni. Ti plazilci tiho in nepremično ležijo na rečnem bregu ali na bregu lagun, kjer se sončijo, običajno z odprtimi gobci. S tem lažje nadzorujejo telesno temperaturo. V sušnem obdobju v lagunah lahko vidimo skupaj od 200 do 300 kajmanov. Hijacintni makav (port. Arara azul, lat. Anodorhynchus hyacinthinus) je do 1 m velika papiga, ki odrasla tehta do 1,5 kg. S svojimi dolgimi peresi kobaltno modre barve in elegant- nim letenjem ima posebno mesto med 340 vr- stami papig na svetu. Je pa tudi zelo ogrožen zaradi izsekavanja naravne vegetacije in zara- Slika 6: Na savanski značaj območja opozarjajo trave, redko drevje in grmičevje ffoto: Anton Brancelj). 8 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 7: Sedem desetin pašnikov je gojenih, gnojijo jih in na njih uporabljajo herbicide, med travami pa pre- vladujeta le dve vrsti (foto: Anton Brancelj]. di lova. Vzrok njegove ogroženosti je tudi posebnost prehranjevanja, saj je le jedro koko- sovega oreha in še dveh drugih vrst palm, sicer pogostih v Pantanalu: bacuri in bocaiuva. Tudi njegovo gnezdenje je omejeno na točno dolo- čeno vrsto dreves, v katera si izdolbe gnezdo. Problem pa je, ker je ravno ta vrsta drevesa upo- rabna tudi za človeka in jih zato intenzivno seka- jo, tako da pticam zmanjkuje primernih mest za gnezdenje. Zanimivo je tudi njegovo social- no življenje, saj se uvršča med redke ptice, kjer samec in samica vztrajata skupaj vse življenje. Na tržišču hišnih ljubljencev je zelo cenjen, saj cena ene živali v ZDA dosega od 6 0 0 0 do 12.000 USD. Na območju že omenjene kmetije so leta 1990, ob začetku projekta za zaščito, našteli vsega 1200 primerkov. S prepovedjo lova in nameščanjem dodatnih gnezdilnic za ptičje pare se je v letu 1998 njihovo število povz- pelo na 3000 primerkov. Velika raznolikost in bogastvo rastlinskih ter živalskih vrst sta že od nekdaj vsaj občasno pri- vabljala na to območje človeka. Z nepremišlje- nimi posegi mu je uspelo v nekaterih primerih zamajati naravno ravnovesje in ogroziti posa- mezne rastlinske in živalske vrste. To je okrepi- lo spoznanja o ranljivosti tudi tako velikih ekosistemov, o nujnosti smotrnega gospodarje- nja z njimi in preprečilo nekatere že načrtova- ne velike posege (gradnjo Transpantaneire). Tudi v brazilskih strokovnih krogih in javnosti se kre- pi želja po ohranjanju tega ekološkega bisera. /. Adas M., Adas S. 1998: Panorama geográ- fico do Brasil: contradicoes, impasses e desafios socioespaciais. 3. edicao reformu- lada. Editoria Moderna. Sao Paulo. 2. Internet: http://wwwl .estado.com.br/ english/pantanal/pantav.html. 1999. 3. Selby, N., Draffen, A., Jones, R., McAsey, C., Pinheiro, L. 1998: Brazil. Lonely Planet. 4. Listas de fauna e flora. (Atualizada atéjun- ho de 1999). Refugio Ecológico Caiman, Pantanal, Brasil, 1999. 9