•¦-v


JOSIPA JURČIČA
Zbrani spisi
ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA NARODNA TISKARNA
UREDIL
FR. LEVEC.
X. ZVEZEK:
PRIPOVEDNI SPISI.
V LJUBLJANI. 1891.
1
NATISNILA ,,NARODNA TISKARNA".
JURČIČEVIH ZBRANIH SPISOV X. ZVEZEK
PRIPOVEDNI SPISI
VSEBINA: ROKOVNJAČI. — MOJ PRIJATELJ JAM FJALEC — ŠEST PAROV KLOBAS. - PO TOBAKU SMRDIŠ. — ŽENITEV 12 NEVOŠČLJIVOSTI.
V LJUBLJANI, 1891.
ZALOŽILA IS NATISNILA „NARODNA TISKARNA"
INV. ŠT.  030018759
KAZALO.
I. Rpkovnjači   Zgodovinski roman. („Ljublj.
Zvon", 1881.).......... 9
11. Moj prijatelj Jamralec.  („Slov. Narod",
1877 )............. 241
III. Šest parov klobas. („Slov. Narod", 1878.) 247
IV. Po tobaku smrdiš. („Slov. Narod", 1879.) 255 "V. Ženitev iz nevoščljivosti. („Slov. Narod",
1879.)............. 261
^5

I.
Rokovnjači.
Zgodovinski ro man. (»Ljubljanski Zvon«, 1881 )

Prvo poglavje.
Se pred desetimi leti je bilo veliko slišati od Rokovnjačev. To so bili prava nadloga deželi, ki so po malem beračevali, po malem kradli, in s silo jemali. „Novice" leta 1855., str. S3.
eta 1810. početkom meseca rženega cveta je bil lep solnčni dan. V Kamniku je bil semenj. Po cesti, ki drži od Mengša do Kamnika, jezdil je dolg mož v pol kmetski obleki iskrega konja, a štiri druge konje je gnal poleg sebe in za seboj privezane. Konji so bili, kakor se je na prvi hip videlo, različne starosti in vrednosti. Zato so trije hoteli vzdr-žavati počasnejši korak, dva pak, in sicer tist, na katerem je bil jezdec in še drug sirec, bila sta mlajša in brzonoga. Tako je bil gonjač vedno siljen vleči na desno in levo in z vrbovo šibo priganjati, da niso počasnejši konji zaostajali in vlekli za svoje priveze. To je tudi izredno dobro znal, in čeravno je imel namesto sedla le sivosukneno kamižolo pod seboj, vzpenjal se je vender na hrbtu svojega konja sedaj
2
— 10-
na to, sedaj na ono stran, s svojo šibo udarjajoč po grivah, ali nazaj ali naprej obračajoč se s tako brez-skrbnostjo in gotovostjo, da se je takoj poznalo: ta suhi mož, z dolgimi nogami, in dolgimi z usnjem ob-šitimi hlačami ter polhovo kapo na glavi, bil je vajen sedeža na konjskem hrbtu.
»Hej, to je Obloški Tonček, kobilar in konjski mešetar," reče eden izmej kmetov, katere je konjar prijezdil na poti. „0d tega se časih po ceni kupi, čudno po ceni; časih pa ne da k sebi. Dolgo ga uže nisem videl."
„ Pravijo, da hodi noter k Madjarom na Ogersko po konje in jih goni daleč noter v Lahe. Jezdi pa, kadar ima pravo žival, da pride v štirih dneh iz Karlovca tjakaj v laško deželo. Še spi na konji, kadar najbolj dirja."
Tako je pripovedoval drug kmet, ki ga je poznal. Drugi, ki ga niso poznali, izpraševali so in zvedeli še o kobilarji Obloškem Tončku, da je sedaj zabogatel, ker uže s petimi repi dirja po cesti, ali nekdaj je samo drugim kupcem mešetil.
V tem in podobnem razgovoru pridejo kmetje v Kamnik na semenj, na veliki trg. Semenj je bil majhen, ljudij malo, čas ni bil ugoden za velike shode. Vender na velikem trgu je bilo še prilično polno ljudij, kmetov in Kamniških meščanov, starih in mladih. Kajti, razven prodajalcev in kupčevalcev, bilo je tu videti še nekaj druzega, kar je zanimalo zlasti mladino.
— 11 —
Pred mestno hišo je namreč na vzvišenem ka-menu stal na tako imenovanem sramotnem odru obsojenec, berač, ki so ga poznali nekateri ljudje le z imenom Tomaž, drugi ga pa sploh niso poznali. Kamen, na katerem stati je bil obsojenec edno uro vsemu ljudstvu izpostavljen, bil je le dva čevlja od tal visok, tako, da se je na sramotnem odru izpostavljeni človek ravno lehko videl po vsem trgu. Pred prsimi je imel tablico, na kateri je bilo zapisano „Tat". Po tedanjem kazenskem zakonu je imel biti nepoboljšljiv zločinec tri dni za vrstjo po edno uro tako na sramotni oder na javnem trgu izpostavljen, a berač Tomaž se je kazal denes prvi dan. Ker se uže precej dolgo v Kamniku ta kazen ni rabila, bilo je dovolj zijal.
Tudi kobilar je izpostavljenca uže od daleč ugledal tem lože, ker je bil na konji, sam vzvišen nad drugo ljudstvo.
Ko pa jezdec bliže prijaha, in zločinca na sramotnem odru natančneje pogleda, bil bi oster opazovalec videl, da se je njegovo sicer usnjato in nagubano lice stemnilo. Hitro skoči s konja, vzame, kami-žolo pod pazduho in pelje svojo živino za uzdo dalje. Na oglu pak prosi tam stoječega dečka, naj poprime za nekaj časa konje, da dobi groš. Sam pa pristopi bliže v tolpo mej ljudi, ki so stali gosto natlačeni okolo sramotnega odra in ki so neusmiljeno sodili in obirali izpostavljenega tatu, berača Tomaža.
,.To je Rokovnjač, kaj staviš?" de prvi gledalec
2*
— 12 —
„Poglej ga v oči, ali ni takšen kot levi razbojnik na Golgati?" vpraša drugi.
„Ta bi svojega očeta obesil, ko bi ga za sodnika postavili," reče še drugi.
„Kaj ?" prigovarja tretji, krepek hribovec, Je dobro si ga oglejte; ali ni takov, da bi samemu hudiču palico posodil, s katero bi potlej hudič kakovega svetnika udaril, ko bi se samega Boga udariti ne upal?"
In glasan smeh mej množico odgovarja tej robati primeri. Ko so se vse oči obrnile tja, kjer je ta govornik stal, videl je naš konjar, da njega nihče ne opazuje. Z očmi je izpostavljencu namignil, a takoj se obrnil in gledal po ljudeh, kakor bi jih štel ali da bi nekaj premišljal. Ko se prerije nekoliko bliže, ogrne svojo kamižolo, sname kučmo od polhovih kožic, skrivaj jo obrne, da je bila vsa druge barve, od črnega sukna, in jo zopet natakne. Precej je bil nekoliko drugačen človek.
Kakor zanj nalašč, oglasi se na trgu boben. Mestni birič je bobna!, da ima ljudstvu nekaj imenitnega povedati. Sicer je svoje stvari drugikrat pripovedoval pred mestno hišo, od tam, kjer je denes stal tat. A sedaj ni mogel, ker je tam bil sramotni oder. Torej je stopil z nasprotne strani na usnjarjev voz, ki je stal na semnji. Ljudje so precej pustili izpostavljenega tatu in so se zbirali okolo mestnega biriča. Glasno in daleč razumljivo je naznanjal ta:
— 13 —
„Gospod Štefan Poljak, kateri gospodari na gradu Kolovci v imeni visokorodnega gospoda grofa Hohen-warta, in kateri je v našem okraji poglavar narodni gardi, kakor jo je naredila francoska vlada, ukazal je vsem ljudem v Kamniku in daleč okolo Kamnika, v Me-kinah, na Brdu, in v druzih krajih, povedati, da dobi tisi, kdor pove ali pokaže, kako bi se na sled prišlo tatinski in razbojniški družbi Rokovnjaški, od njega na Kolovci ali v Kamniku precej petnajst kron ali trideset goldinarjev, ali v cesarskem avstrijskem srebru, ali v francoskih frankih, kakor kdo hoče. Kamniški mestni sodnik pak, gospod Janez Gavrič, prideva iz svojega še toliko, tudi petnajst kron ali trideset goldinarjev v francoskih frankih."
Ker je bila to jako zanimiva novica, objavljal jo je birič dvakrat, in na konci jo je osolil s šaljivimi svojimi opazkami.
Pa tudi meščanje in kmetje so začeli živ posvet. Najprej so rešili vprašanje, kdo je ta gospod Poljak s Kolovca, da je gospoda Gavriča, Kamniškega mestnega sodnika zet, da njegovo hčer Reziko jemlje v zakon, skoro bode svatovanje.
„Lep denar obetata, zet in tast! Dobro bi ga bilo zaslužiti", to je bilo obče mnenje. Ali nevarno je. Toliko let je uže, kar se je ta človeška ljdljika zasejala, ti Rokovnjači. Toda nihče ne ve, koliko jih je? Pa kje so Rokovnjači, kje jih je mogoče prijeti? Edenkrat so, pravijo, v Jelovici, edenkrat v Udnem
— 14 —
borštu, edenkrat v Črnem grabnu, edenkrat v Jerma-novih vratih, edenkrat v kamniških mestnih gozdih nad izvirom Bistrice. To so pa le taki kraji, kamor nihče ne more za njimi, kdor nima vseh tistih hudičevih pomočkov in urokov, katere imajo oni sami, ki znajo vecleževati in coprati. Gospoda lehko druge ljudi pošiljajo lovit in jih sledit. Gospoda naj gredo naprej na Rokovnjače, videli bodo, kaj opravijo, dokler sami nimajo v žepu roke od tacega otroka, ki je iz materinega telesa izrezan, in ki posušena na brinjevem ognji Rokovnjače varuje, da se znajo nevidne narediti, kadar jim se najhuje godi. Zato se imenujejo Rokovnjači, ker imajo take otroške roke v malhi s seboj za veliko silo.
In ko so kmetje in meščanje tako govorili, raznese se mej njimi naglo kakor blisek novica, ki jih je mogla v njih veri o strahoviti Rokovnjaški moči le potrditi.
Mestni ječarski čuvaj, ki je imel stražiti berača Tomaža, na sramotnem odru stoječega, pristopil je bil tudi dva koraka bliže k mestu, od koder je birič razkričaval svoj razglas. Saj je bil izpostavljeni tat, čuvanec njegov, zvezan na nogah in rokah z močnim motvozom, torej se ni mogel geniti z mesta. Ali ko se je čuvaj čez nekaj hipcev zopet ozrl po svojem varovanci, bilo ga ni več! Široki štirioglati kamen, ki je bil za sramotni oder, stal je tu, ali prazen, nobenega berača Tomaža ni bilo na njem!   Izginil je
— 15 —
bil, kakor bi se bil v zemljo udri. In nobeden človek ni videl, kdaj. Glej! Na tleh leži prerezana vrv, s katero je imel noge zvezane. Tudi tablica, na kateri je bilo zapisano da je „Tat", ležala je odtrgana na tleh. Kam je bil izginil ?
Brzo se mej ljudstvom po vsem trgu raznese glas: Tačas, ko je vse poslušalo, koliko gospod Kolov ški oskrbnik Poljak in mestni sodnik Gavrič obetata tistemu, ki zasledi Rokovnjače, rešili so ti isti Rokovnjači berača Tomaža, ki je gotovo eden njih!
In takšen velik strah je obšel vse ljudi, da so se bledi kar mej seboj spogledovali, in sumnjali drug druzega, ali ni morda sosed tudi skriven Rokovnjač.
Hitro se je stvar še poveličala. Čuvaj, ki je prej sam rekel, da ni nekaj trenutkov nič pazil, trdil je sedaj, ker se je bal za svojo kožo, da se ni niti za edno ped premeknil od kamena, temveč pred njegovimi odprtimi očmi je berača Tomaža s kamena zmanjkalo, nevidno kakor megle zmanjka na solnci, samo še hitreje. A ljudje so verjeli in se od straha križali.
„Rokovnjač je, opaljeno otroško roko ima pri sebi, nevidnega se zna narediti," dejali so in groza jih je bilo tako, da si naposled niso več upali glasno govoriti. Kajti kdo je vedel, da-li ni Tomaž neviden v sredi mej njimi?
Kobilar Obloški Tonček pak je sedel uže davno zopet na svojem konji, kamižolo je imel zopet zga-
njeno kot prej pod sedalom, kučma njegova je bila zopet siva polhovka kakor prej, in ko je udaril po najlenejšem konji, da bi odjahal na zgoranji konec mesta, kjer je bil konjski semenj, razgledal si je prestrašeno množico z zaničljivim posmehom. Pognavši svoje konje, vpil je: „Ogni se, ogni, da bi ti Rokov-njač sedel za vrat!"
Drugo poglavje.
Ou reconnait chaque jour le succes des meaurea que Sou Exc. le Gouverneur Gčm'>ral a prisea pour purger le routes des brigands qui les inrestoient sur qnel-(liies points.
Ljubljanski „TeTčgrapheofficiel"
leta 1810. št. 23.
ačas, leta  1810. so Francozje vladali v Iliriji,
slovenski zemlji.   Dali so ji bili, združeni z
delom Hrvaške in z Dalmacijo, ime Ilirije, kakor beremo v spominih maršala Marmonta, „kot spomin velicega imena v starem veku". Napoleon I. je bil v tej deželi, katere strategično vrednost za stra-hovanje Avstrije je takoj spoznal, postavil ednega svojih najnadarjenejših generalov za vladarja, ravno imenovanega maršala Marmonta, vojvodo Dobrovniškega. Ta je imel z naslovom generalnega guvernerja vse pravice podkraljeve. Organiziral je Ilirijo jako marljivo, ker je vedel, da je ta npred dunajska vrata po-rinjena straža". Tako je namreč sam Napoleon I. imenoval domovino našo. Zato je hotel iz nje narediti od francoskega cesarstva in od Italije nekoliko neodvisno deželo, posebej upravljano, po vzgledu nekdanjih
— 18 —
francoskih mark srednjega veka. Pri uredbi dežele je imel Marmont pred očmi najbolj vojaške ozire. Jako državniško o tem piše sam, da pri vsi organizaciji ni delal po kakem tujem vzoru, temveč puščal je kolikor se je dalo domače uže utrjene zavode in šege, »kajti nič ni ljudem neprijetneje nego svoje navade brez potrebe izpreminjati," piše v svojih spominih. Tudi javne bla-gosti narodove ni puščal iz vida in skrbel je zlasti za to, da bi se zopet vrnila javna varnost.
To pa nikakor ni bilo lehko delo. Če se mora priznati, da se je za vladanja Francozov na Kranjskem v tem oziru mnogo storilo in dosti vzbolj-šalo, zahvaliti se je bilo le čudoviti organizatorični zmožnosti, katere je vojak genijalnega francoskega naroda v vseh rečeh kazal v krajih, katere je zasedel.
Dže pod prejšnjo avstrijsko vlado se je bila skrb za življenje in imenje podložnikov močno zanemarila. To ni veljalo le o Kranjskem, nego sploh o Avstriji in sredni Evropi. Država je imela vedno zunanje vojske, bila je v vednih zadregah, morala je obračati vse sile na svoje obrambo pred zunanjimi sovražniki. Tako se je malo mogla brigati za brambo proti notranjim protivnikom javnega reda. Vojakov je bilo, primerno z denašnjim časom, malo in težko jih je bilo dobivati iz ljudstva. In kar jih je bilo, potrebovali so se zunaj doma na mejah.
Na Kranjskem so se tačas naredili pri prehodu javne oblasti iz roke edne države v roke druge novi
— 19 —
neredi. Avstriji zvesti ali morda le odlikovanja željni uradniki so bili po mnozih krajih kmetom orožje dali in jih naščuvali zoper Francoze, zmagonosno v deželo prihajajoče. Ubogi, v orožji neučeni kmetje, to seveda niso nikjer ničesar opravili proti redni zmagovalni vojski. Mnogokje so videli, da je njih pod-pihovalec, uradnik, o pravem času odnesel pete, in vprašali so se: kakšen razlog imamo mi, da bi se dali streljati? Videči, da pametnega vzroka ni, razšli so se največ. Kateri so pa sovražnika počakali, ti so se razbegnili vsaj potlej, ko so videli, da vojak vse drugače strelja nego neuki nerodneži.
Ali orožje je bilo prišlo mej ljudi. Tisti, ki so se imeli zarad upora bati novih francoskih gospodarjev, bežali so v gozde in gore in od tam delali nemire. Kesneje, ko so Francozje za svojo vojsko nabirali novincev, bežali so dotičniki tudi radi v gozde in pomnožili število ljudij, ki so morali živeti ob sili in plenu. Tako so bile ceste po Kranjskem nevarne. Zlasti mnogo francoskih uradnikov je bilo oplenjenih in ubitih, a tudi domačim drhal ni prizanašala. Vlada pa vsemu temu ni bila kos.
Občine 30 poleg vseh teh novih klatežev imele svoje velike križe tudi s starimi, od nekdaj neiz-trebljenimi četami zlih ljudij, ki so brez dela hoteli živeti na tuje troške in ne ločili, kaj je moje in kaj je tvoje.
Mej temi je bila slovita zlasti po Gorenjskem, pa tudi po vsem drugem Kranjskem in v Istri raz-
— 20 -
širjena tatinsko-tolovajska skrivna zadruga Rokovnjače v, kateri so bili od nekdaj grozna šiba kmetu in gospodu. A v teb nemirnih časih tuje invazije je bila njih predrznost prikipela do neznosnega viška,
Rokovnjači so imeli staro dobro organizacijo, opirajočo se na strogo disciplino in vražno vero. Imeli so redne glavarje, znali so svoje mreže razpletati po vsi deželi, in tisti, ki so bili v zadrugo popolnoma vzprejeti, imeli so celo svoj jezik, to je, mnogo be-sedij mej seboj ustanovljenih, katerih nihče drug v njih pomenu ni razumel. Ta jezik se je prilično mnogo ohranil še do denašnjega dne, in sicer nekoliko v spominu naroda, največ pa v zapiskih kriminalnih sodnikov.
Ime Rokovnjači — Valentin Vodnik je slišal in zapisal tudi menj navadno imenovanje Rokovniki, a pri Prešernu se bere tudi o Rokomavhih — je staro in se opira na narodno vražo, ki smo je omenili uže v prvem poglavji, in ki ni bila razširjena le mej našim narodom temveč po vsi sredni Evropi, namreč da se z roko neporojenega deteta more čarati. Se dan denes prosti narodni ljudje ne puste radi noseče ženske same na kakšen samoten pot, boje se, da bi je Rokovnjači ne dobili. In temu razlaganju našega preprostega slovenskega naroda nahajamo znanostnega podpornika tudi v nemškem bajeslovji, slavnega učenjaka Jakoba Grimma, ki na strani 606. pripoveduje: „S prsti neporojenih otrok se morejo čarobnosti uganjati; če se zapalijo ali.zažgo, narejajo plamen, ki ljudi
— 21 —
v hiši uzaspani, da se nobeden ne prebudi." — Tudi na Francoskem je morala mej narodom nekdaj biti ista vražna vera, kajti beremo, da v „coutume deBordeaux" je v čl. 46. govor o copranji z rokami mrtvih otrok.
Ko so Francozje zasedli Ilirijo in je bil energični maršal Marmont imenovan — kakor Valentin Vodnik v prevodu neke vojne sodbe leta 1810. pravi — za „general poglavarja slovenskih dežel", začeli so bili najprej trebiti Rokovnjače na Notranjskem in v Is tri. Maršal v svojih, kesneje po njegovi smrti izdanih spominih pripoveduje to sam: „Razuzdanost teh tatov in razbojnikov je bila tako velika, da si prebivalci ni-o upali iz mest, ako se niso prej vsako leto z razbojniki pogodili, koliko jim bodo dali, več ali menj, kakor so bili premožni ali ne. Ako se je kakšen človek hotel te naklade osloboditi, razdevali in pustošili so tatje njegovo imenje. Moja dolžnost je bila to zlo odpraviti. Ali imel sem, tako rekoč, premagati šele protivje prebivalcev, ki so prestašilii, ko so se slišali, da se imajo razbojnikom zameriti in ki so se bali za svoje stanovanje in za svoje življenje, ako javno oblastvo zoper razbojnike ničesar ne opravi, kakor so videli, da se je to prej večkrat zgodilo." Prav tako, kakor z isterskimi Rokovnjači, morala se je postopati z gorenjskimi, ki so imeli svoje središče v kamniških hribih. A ta boj bode ravno pojasnjen iz naše pripovesti, zatorej se vrnimo k nji.
Tretje poglavje.
Govorila sva mej saboj 0 visoki stvari; Rešetali so mej saboj Kmetje svoje vboštvo. Pa mi zlotlej glavo zmoti, Vrže me za kmeti; Skoči a manoj moj prijatelj, V tt5k spuste se kmetje.
3T r. L e v s tik.
mevno je tedaj, da je bil v tako nevarnih časih
pomladanski semenj leta 1810. v mestu Kam-
- niku prav majhen. Kmetje so se bali prodajati,
če so kaj imeli, nekoliko zato, ker je bilo nevarno denarja imeti, nekoliko pa tudi zato, ker so bili zmešani zarad preklica in ne polne veljavnosti prejšnjega avstrijskega denarja, zarad uvedbe novih ^frankov" in zarad različnih pretiranih govoric, kakor se v tacih časih rade raznašajo mej kmeti. Kupovat hoditi so se tudi bali, ker je bil vsak pot opasen pred razbojniki. Kdor ni torej prav moral, ostal je doma. Kamniški prodajalničarji so zato upravičeno tožili, da ni skoro nič trgovanja, da semenj uže dolgo ni bil tako slab, da še nikoli ni bilo tako malo ljudij.  Tudi kamniški
— 23 —
kremarji so bili slabo zadovoljni, ker so videli, da bodo morali polovico za semnjarje pripravljenega mesa jesti sami in da vina ni bilo treba posebej za ta semenj nastavljati. Le eden krem ar je bil izvzet, eden je imel poleg slabega semnja vender nekoliko pivcev.
To je bil krčmar Jo št Vlagar, ki je točil vino in žganje v svoji mali hiši na severni strani Kamnika, na levem bregu Bistrice.
Mej vsemi pivci ob tem semanjem dnevi v Vla-garjevi krčmi je bil najglasnejši Blaž Mozol, petin-štiridesetleten človek, pa na videz starejši, velike rasti, posušenega lica, a jako živah in iskrili očij, nekoliko zanemarjen v obleki ali vender opran in osnažen. Zmirom in zmirom je vstajal izza mize; govoril z vso izbo, sedaj s tem, sedaj z onim, zmirom šaljivo in zbadljivo, tako, da mu je odgovarjalo sedaj živ smeh, sedaj rezno zabavljanje. Zlasti trem sumnjivim neznancem, ki so za ozko mizo pri peči sedeli sami, metal je ostre pušice, tako da so ga oni srdito po-gh dovali.
Poleg njega je sedel lep mož, naj men j deset let mlajši, v kmetski, toda izredno skrbni obleki:
„Nikar, strijc, molčite pa pijte," reče ta Blažu, potegne ga z močjo poleg sebe na sedež in mu toči vino. „Pustite ljudi na miru!"
„Veš kaj, Nande," govori strijc Blaž Mozol mlajšemu sosedu na uho, „Nande, verjemi ti meni, da so 6ni-le trije, ki pri peči sede, kakovi Rokovnjači,
— 24 —
tovariši berača Tomaža, ki se je denes v zemljo po-greznil, če ni ušel.   Pa jaz se jih nič ne bojim."
Pri tej srdito govorjeni trditvi Blaž Mozol zopet vstane, a lehka rdečica izpreleti obraz mlajšega tovariša, katerega je oni Nandeta imenoval in čegar roke so bile belejše in menj delavne nego diuzih omiznikov.
„Naj bodo oni, kdor hote, kaj nama to mari, dražiti jih nikar!" reče Nande bolj tiho in pomakne svoj klobuk od zajčje dlake niže na oči, da je zasenčil široki, toda lepi obraz.
„Dražiti? Menda se jih vender ne bojiš?" ropoče Blaž. „Ti veš, Nande, če misliš moje sestre hčer jemati za ženo, moraš znati tudi udariti, kadar je treba, posebno dokler še fantuješ. One-le tri Rokovnjače pri peči pa jaz sam vzamem nase in si jih upam s starim metliščem poditi skozi vso kranjsko deželo tja v Lahe. Ti capinje bi bežali kakor pes, kadar je klobaso ukradel."
Glasno so se kmetje zasmijali okolo. Oni trije pri peči so mrmrali nejevoljno mej seboj, jezno in za-ničljivo pogledovali Blaža in pili. Dva sta bila mlajša, eden star. Vsi trije so bili slabo opravljeni z različno, močno ponošeno, in ne njim na telo novo umerjeno obleko. Starejši je imel malo osivelo brado razraslo gori do pod očij. Mej mlajšima je bil eden majhen, švepav in je imel širok obraz, od osepnic razjeden. Drugi je bil srednje rasti, debel in lasje so mu pa-
dali kakor griva dolgi po plečih. Tega je Blaž uže večkrat videl, dva sta mu bila pa neznana.
„Poznaš li dne?" vpraša ga nasproti sedeč kmet.
„Ne poznam vseh treh, ne, ali jaz imam takšen dober nos, da Rokovnjača uže pol ure daleč dišim, kakor Rokovnjač biriča in lisica past."
„Pij, samo ne delaj zabave, Blaž! Zopet bi se rad repel, ali denes se pod mojo streho ne bodeš," reče sedaj krčmar Jošt Vlagar in pobriše drobtine in raz-litke po mizi. Blažev mlajši sosed dene roko na čelo in z očmi pritrjevalno namigne krčmarju. Todi Blaž Mozol je bil, kakor se je z njegovega izredno iskrega očesa videlo, uže nekoliko vina prepoln in torej ne-pokoren. Rekel je:
„Ti si grd človek, Jošt, da ti povem, če imaš prav dobro vino. Bog ti pomagaj! Grd človek si pa res, če mene zmerjaš, ki sem dober kristijan. Tam pri peči, glej, imaš Rokovnjače; če niso vsi trije, eden je gotovo, ker meni smrdi, kakor hudiču krst. One pokaraj, Jošt, ali ne mene, kristijana, da bi te pasla sama kisla repa!"
V tem je bil zlezel Blažev tovariš izza mize in skrivaj namignil krčmarju, naj gre iz izbe za njim. Blaž se je rotil dalje, posnemajoč pridigarski glas kmetom govoril, a vedno po strani pogledaval:
^Resnično, resnično vam povem, prijatelji moji, ko bi nas eden mogel vse Rokovnjače pobiti, to bi bilo grozno veselje v nebesih in v peklu:   v nebesih,
— 26 —
ker bi se na tem svetu nič več toliko razboja, tatvine in greha ne delalo, kakor ga dela ta nesnaga, in v peklu bi vsi hudiči plesali od veselja, da so edenkrat te kranjske zloclje dobili med-se. Pa meni se zdi, da se je uže konoplja razrasla, od katere bode vlakno pleteno, da jih obesimo vse. Novi gospod graščinski oskrbnik kolovških gospodov se jim je zarotil, Ro-kovnjačem, da hoče vse povesiti, ste li slišali? Davi je bilo na semnji klicano, da dobi trideset tolarjev, kdor pove, kje imajo brlog, ali kdor ujame ka-kovega glavarja. Kdo jih bode zaslužil? Ko bi jih jaz mogel!  Precej! Nič se jih ne bojim!"
„Jaz grem," reče eden kmetov druzemu tiho in boječe.
„Čakaj, da plačamo, jaz pojdem s teboj," reče oni in dregne druzega tovariša, rekoč:
„Ce je res onih ciganov kdo Rokovnjač — vedeti ne more nihče kot Bog, ki jih pozna, mogoče je vse — potlej ni dobro biti zraven, ko jim Blaž zabavlja. Pridejo lehko ponoči in mi streho nad posteljo zažgo, kaj si morem za to. Takšen lehko usta razteza, ki nima ni hiše ni otrok, ki je vse zapravil, kakor Blaž. Zato bežimo, pijan je in prenaravnost govori, kar misli."
Plačavši svoje račuue so kmetje odhajali drug za družim, Blaž pak je dalje Rokovnjače obdelaval.
Trije možje pri peči so bili ali zelo potrpežljivi ali pa so se bali  krepkega kot pretepalnika poznanega
— 27 —
Blaža Mozola, zlasti ker kaki štirje kmetje so bili še v sobi, ki bi mu bili morda pomagali. Zdajci je bila Blaževa pozornost za nekaj hipov odvrnjena na drug predmet.
Vrata se odpro in v izbo stopi gost, s konjskim bičem v roci. Blaž Mozol ga takoj spozna; zato vzdigne svojo čašo in ga kliče vesel, kakor bi Bog zna kako ljubljenega pobratima po dolgi ločitvi zopet ugledal:
„Hejo, hoj! Tone Obloški, Rajtguzen, na, pij, Rajtguzen! Se zmirom si suh kakor drenov klin, ki je devet let v dimu visel, o ti ljubi moj Rajtguzen, Rajtguzen, ti konjski lišaj, na, pojdi pit, Rajtguzen! Suh si pa res kakor kajžarska koza sušca meseca, Rajtguzen! Hejo!"
S tem imenom počeščeni došli novi gost, nam uže znani kobilar ali konjski mešetar Obloški Tonček, pride k mizi, izpusti dolgi konjski bič ob sebi, da glasno trkne na tla, obriše roko ob grobosuknene hlače, ki so bile z usnjem obšite na sedalu in mej koleni, kakor jih imajo jezdeški gospodski hlapci, prime ponujano čašo, ovrti jo dvakrat in reče Blažu za prijateljski odzdrav:
„Suh? No, ti se tudi ne moreš z mastjo bahati, Mozol ! Ali te še ni nihče pretepel, kakor bi bil zaslužil, ko si lepo doto zapil in zabil? Ti si tudi suh, dasi lehko doma za pečjo ležiš po zimi, in kruh ješ, ki so ga drugi pridelali, poleti se pa v senco zavališ, klada
3*
— 28 —
ti pijanska! Kaj misliš, da ne vem ? Dokler je tvoja dleta pela, pili smo ga, da je bilo vse mokro. Sedaj ti pa časih uže bolj grčavo hodi, slišim. Pa vender še tudi staremu prijatelju napiješ in kapljo privoščiš. Zato dobro zdravje, Blaž!"
Rekši popije konjar iz Blaž Mozdlove polne čaše polovico.
„Le stresni ga, da bodeš dno videl, to vse Nande plača, ne jaz. He, Jošt, vina na mizo, ali te kislice vinske, ki ni vredna, da bi jo podganam nastavil, a piti jo pa moramo vender.   — Sedi sem, Rajtguzen !"
„Pred pol ure je še vino hvalil, sedaj zmerja. Sit si, sit, domov pojdi!" reče krčmar Jošt.
Blaž se sedaj ogleda in vidi, da so bili uže tudi zadnji štirje kmetje odšli. Njegovega tovariša Nandeta tudi ni bilo nazaj. Novoprišedši konjar pak ni prisedel k njemu, temveč sedel k mizi pri peči, k trojici, katero je Blaž dolžil rokovnjaštva.
,Kam je šel Nande? Kje je, Jošt, povej!" reče pijani Blaž.
„Šel je in plačal je vse, le še ti pojdi za njim", deje krčmar, „dosti imaš!"
„Zakaj me podiš? Misliš, da nimam denarja? Več ko ti, več ko ti, Jošt." — Rekši išče Blaž po žepih, ali ničesar ne pokaže, tako da se je moralo misliti, da ali ničesar nima ali pa ga je uže vino tako premagalo, da ne najde.
— 29 —
„Kdo je ta Nande, da je tako neumen, da zate plačuje?" vpraša Blažev znanec Obloški Tonček od druge mize pri peči sem.
„Kdo je Nande? To sam Bog ve, jaz uže ne. In nihče pri nas ne. Res, udari me po glavi ali koder misliš, če vemo kdo je Nande, ali kod je prav doma. Naj bode od koder je!" govori Blaž, „Pri nas se ženi. Našo Polonico bi rad, moje sestre hčer. Čedna mala piinica, tako lepa, da bi jo ciganje ukrali, ko bi jo videli. Od našega soseda je kupil v last vse: poslopje, njive, travnike, hosto, še mačko. In polovico je z gotovino plačal, s starimi tolarji, tako ti rečem, veš? Ampak, ti pojdi k m&ni ! Kaj si tam sedel?"
„No, takšen zet k hiši, ki ima denar in za vino rad plača, to ti je po volji, kaj ne? Kaj ti ni nikoli povedal, od kod je prišel?"
„Od kod? Tam s Štajerskega od nekod. Ne vem več, kako se pravi. Ali to je čudno, ali ni čudno, ljubi moj Rajtguzen, da kadar govori, tako govori, kakor mi govorimo, le malo bolj zavija kakor naši poljci doli. Ne zavija pa tako, kakor sem slišal, ko sem šel edenkrat z ranjco svojo materjo na Štajersko na božjo pot, v Gorenji Grad, kaj misliš ti, Rajtguzen? Vidiš, ti zmiraj po obloški zavijaš, tako nekako po ribniški „najsem-najsem". A ta naš Nande, ki bi rad pri moji sestri bil zet, nič ne zavija štajerski. Denar pa uže ima, to je res. In naša dekle, Polonica, ta ga rada  vidi, kakor bi nobenega druzega ne bilo.
— 30 -
Tako ti povem, ljubi moj prijatelj Rajtguzen! Pa sem sedi, Rajtguzen, kako bodeš ti tam sedel, pri tistih grdih Rokovnjačih?"
Konjar ga, čudeč se, skoro prestrašen pogleda. A vide, da je Blaž govoril le tja v eden dan, ozre se po treh tovariših, ki so jezno mrmrali, migne jim, naj bodo mirni in reče :
„Ce z menoj govor;š, reci mi, kakor je prav. Jaz sem Tone, ne Rajtguzen."
„Ne Rajtguzen ?" vpraša, neverujoč Tomaž, z zategnjeno vinskim glasom Blaž Mozol. „Beži no, beži? Zakaj bi ti jaz ne rekel Rajtguzen, ki si ? Misliš, da res nisem slišal, zakaj se ti tako reče ? Po kranjskem se kličeš Obloški Tone, to je res, zato ker si z Oblok in si na sv. Antona krščen. Po nemškem se pa tacim hlačam, kakor jih imaš ti (učeni naš Blaž je menda kdaj slišal „reithosen",) kliče rajtguzen! Zato ti pa ljudje pravijo Rajtguzen, da bodeš vedel. In Rajtguzen si, in Rajtguzen bodeš! Zavoljo tega si še vender tudi lahko vzveličan, kadar pete iztegneš in kadar ne bodeš več mogel po semnjeh za konje slepariti. Veš ti, jaz mislim, da Bog uže tudi nekoliko nemški zna, da ve, kaj pomeni Rajtguzen. Kako, da bi Bog ne vedel, če jaz vem, ki nisem učen, da bi dejal, kdo ve koliko. Rajtguzen ti pravijo, pa ne treba zameriti."
„Se edenkrat mi tako reci, pa dobiš s tem-le po glavi!" Rekši vzdigne Obloški Tone jezno svoj bičevnik.
— 31 —
„Kak6 da bi ti ne smel reči? Zakaj bi ti ne smel reči Rajtguzen ?"
Komaj je bil Blaž besedo izgovoril, plane Tone od mize po konci, skoči na Blaža in ga z močjo po glavi udari. Blaževa glava pak je bila trda, udarcev vajena, zato se nje gospodar tiho izza mize vzdigne in s svojo dolgo roko čez mizo zgrabi protivnika ter ga krepko drži dotlej, da se izrije izza mize. Precej sta bila oba moža, ki sta si pred nekoliko minut še prijateljsko napijala, v divjem boji sprijeta. Oni trije so bili vstali in čakali, da-li bode Tone sam zmagoval. A ni bilo dolgo dvojbe. Blaž je bil močnejši. Da si je uže mnogo pil, bil ga je udarec po glavi tako vzdramil, da je ravno vsa kri vzkipela v njem. Vajen tepežnik, povije svojega protivnika v trenutku tako, da mu vzame vso moč, izpodnese mu nogo in ga vrže po tleh, da padši podplate  pokaže kvišku.
V tistem hipu pa Blaž vidi, da gredo vsi oni trije nanj, katere je prej z Rokovnjači pital in zmerjal. Proti trem in še onemu braniti se, ki se bode s tal pobral, to ni bila Blažu več šala. S kletvijo, tako glasno, da bi se bila skoro lehko po vsem Kamniku slišala, in katera je najbrž imela namen, sovražnike strahovati, pograbi Blaž Mozol neroden in težak sto-lec od češnjevega lesa izza mize in se z visoko vzdignjenim kot zaščitnim in napadovalnim orožjem urno pomakne v kot k vratom, da bi imel hrbet ohranjen od dveh stranij.
„ Kateri mi pride blizu, tega udarim, da se bode še na sodni dan domislil, kdo ga je", bahato vpije Blaž Mozol in njegove žive oči tekajo grozeče od ednega do druzega. Bali so se težkega stola v Blaže-vih rokah in res se mu nobeden ni hotel približati. Ali Blaž je videl, da sta dva gosta, švepavi mali, in oni drugi debeli, vsak velik nož izvlekla izza visocih čevljev; starejši je bil gotovo tudi oborožen. In konjski me-šetar Obloški Tone ž njimi! Štirje proti ednemu ! Blaž si nameni, kadar bode kdo vrata odprl, priliko porabiti in v vežo skočiti, da kaj boljšega za bran v roko dobi, nego je ta nerodni stol. V izbo stopiti pa je imel skoro kdo, vsaj krčmar, če drug nobeden. V ta namen Blaž z vpitjem ošteva Rokovnjače na debelo:
„Le pridi no kateri vas sem, da mu bučo zdrobim, kakor kašo. Klobase bodemo delali iz vas za pse. Vi ste še slabši kot psi, ker psi nosijo vsaj svoj kožuh, vi pa ne svojega, ampak ukradeni kožuh nosite, duše rokovnjaške, tatinske!"
Kakor je pa lahko misliti, pokazala se je ta Blaževa metoda, protivnike potolažiti, ali od sebe odvračati, krivo, ker so bili vedno razdraženejši in oni mali švepavec je svoj težki nož v psujočega Blaža za-lučil s tako silo, da se je ostrina močno zasadila v stol, s katerim je Blaž brzo in po sreči nož prestregel. Ali sedaj se gane stari sivobradec, in ko prime težki cinjasti plošček z mize, s katerega je bil ravno snedel meso, odpade mu brada in Blaž s strahom spozna, da je to
oni berač Tomaž, ki je dopoldne še na sramotnem odru stal in potlej izginil. Nobene dvojbe več ni bilo, da so to res Rokovnjači! Kakor je bil Blaž Mozol hraber in se je rad tepel, ustrašil se je vender tako silno, ko je videl, da je res, kar je prej le tako na izust govoril, da ni mogel prestreči cinjastega ploščka, ki ga je Rokovnjač Tomaž vrgel vanj, temveč močno je bil v glavo zadet, stol mu je padel z rok in one-svesten se je Blaž za stolom sam zgrudil na tla.
Sedaj skoči mali švepavi Rokovnjač bliže, izdere svoj v stol zasajeni nož in ravno hoče zamahniti, da bi jeklo Blažu v rebra porinil in mu za vselej zavezal strupeni jezik, ko čepečega nekdo zgrabi in z močjo prevrne po izbi. Jezno se rokovnjaček pobere in hoče z nožem skočiti na novega sovražnika, ki je bil s krčmarjem skozi vrata stopil: bil je oni mladi mož, ki je prej z Blažem sedel in ga je ta imenoval Nande. Nobenega orožja ni imel v roci. „Suni ga!" kliče stari od mize švepavcu.
„TJpetaj, šmolar!" zavpije Nande in ob ednem nad glavo pomoli levo roko z razklenjenimi prsti.
Kakor bi ga strela zadela, izpusti mali švepavec na ta klic in glas svoj nož na tla, debeli njegov tovariš sede nanagloma k peči in zajeca, stari Tomaž in konjar srepo gledata dohodnika. Nekaj trenutkov je bilo vse tiho.
Četrto poglavje.
Tat, rokoniilvh govori jezik drugim neumiiteu.
Prešeren.
lic, ki je pokazal tako veliko oblast nad štirimi navzočnimi gosti, da so v nesvesti na tleh ležečega Blaža mahoma pozabili in s strahom in pokornostjo gledali nastopi vsega, hoče izreči iz rokovnjaškega jezika v navadno slovenščino preložen nekoliko rokovnjaški kompliment: „Strani, pes !a
Rokovnjaški jezik je imel le za najnavadnejše samostalnike in glagole tuje besede, katere je pa slovenski pregibal in sklanjal in s slovenskimi vezniki, prislovi in zaimki mešal. Vsa množina rokovnjaških besedij, vzetih iz pol razumljene ali največ niti nerazumljene romanščine in germanščine ali pa celo kar od neukih ljudij izmišljenih izrazov, ni bila velika. Vender je bila dovolj obširna, da je govor nerazumen storila onemu poslušalcu, ki ni bil v tem tajnem jeziku poučen, katerega niti vsi Rokovnjači niso znati smeli, temveč le izvoljenci, ali najzanesljivejši.
„Suni ga, he?" ponavlja Nande besedo starega Tomaža in stopi bliže.z divjimi pogledi.
Slari si obezuje odpalo sivo brado in reče: »Mojster Groga, te besede mi ne moreš zameriti, jaz te nisem spoznal, ko si takšen obrit in ostrižen kot kmet in takisto oblečen, in mlajši. Nikar mi ne zameri, mojster Groga, mi vsi te nismo poznali do sedaj ne, da si na glas izpregovoril po našem."
Nande, ali kakor ga je Tomaž zval Groga, naglo s prstom migne, naj molče, in nobeden ne zine. Potem se obrne in pripogne do ležečega Blaža ter ga razgleda in pretiplje. Videč, da je popolnoma nesve-sten, ali ne močno udarjen, reče krčmarju, ki je bil takoj za njim prišel, in ednemu Rokovnjatu, naj ne-seta nezavestneža iz izbe v vežo. Potlej se obrne k ostalim trem in reče osorno:
„Kaj sem vam ukazal? Tukaj skoraj sredi mesta nove poboje napravljati, in precej z noži? Ljudi nam na krvavi sled ščuvati, a brez vse potrebe in samo da se pijanemu človeku, kakor je ta, neumno zabavljanje ustavi? Niste li ravno prej slišali na trgu, da imamo novega sovražnika, ki se kolne, da vas hoče povesiti, in razpisuje vaše glave? Posebno ti, Tomaž Velikonja, ki smo te komaj pred nekoliko urami oteli?"
Vsi molče, kakor zmerjani otroci.
„Uže grem, mojster Groga, a žejen sem bil, in glej, ker imam to brado in vso drugo obleko, ne pozna
— 36 —
me tu nihče, le Tonček me je spoznal, ki je vedel," izgovarja se Tomaž.
„M61či! V mestu nimate ničesar iskati brez mojega povelja vi trije!"
Razven konjarja vstaneta oba Rokovnjača na odhod. Tonček ukazovatelja vprašaje gleda, da-li povelje iti velja tudi zanj. Videlo se mu je skoro, da bi tudi on rad ušel oblastnemu možu z očij, dasi je vedel, da imata še račun vkupe.
„ S t o j!" reče potem Nande in ustavi Rokovnjača mej vrati. Oba se vrneta. Groga jima govori:
„Nobeclen od vas ne zini nikomur ni besedice, da smo se tukaj sešli, da ste me videli v tej obleki, in kakor sem denes, in da ste me slišali zvati s tem imenom, ki seje imenovalo tu. Nikomur, sem rekel! — Ti pojdi, Velikonja počaka."
Švepavi mlajši odide. Tomaža Velikonjo pa odvede Groga k steni in mu tiho ukazuje: »Preobleči se, kakor misliš, toda pojdi precej na Kolovec, tam se ukradi v hleve in glej, da ponoči od ednajstih do dneva izvedeš tistega konja, katerega oskrbnik denes iz Kamnika prijezdi. Ce misliš, da sam tega ne opraviš, vzemi s seboj, kogar hočeš. Konja privMeš potlej do blizu Rovske cerkve, tam ga na cesti temu Tončku izročiš.   Morda bodem jaz sam tam."
Velikonja odide. Nande se obrne h kobilarju, migne mu, naj gre ž njim v kamro, in tam mu reče prijazno:
„Ti si prinesel denarja, ki si ga skupil. Pokaži! Ravno potrebujemo denarjev."
Rekši sede k mizi, a Tone odpaše izpod obi-lega naprsnjaka usnjatega mačka z denarjem in ga vrže na mizo rekoč: „To je kar je."
„A vender nisi rekel, daje to vse, kar si skupil za blago, ki si je dobil od mojih ljudij ?"
„Vse je, vse!" reče Tone boječe in svojo suho roko briše ob koleno.
Groga razpoloži novce in brzo po vrhu prešteje ter de:
„Ni vse! Ti si dobil v Višnji Gori tri konje in dve kobili. Na Grosupljem si na cesti prodal ednega konja, a edno kobilo. Potlej si pa pod Debelim hribom dva konja dobil, tako da si pet glav prignal do sem v Kamnik. Kar si tukaj zanje s tržil, kjer si jih preceno dal, samo tega je petintrideset frankov več, kakor tukaj denarja kažeš. Kar si prodal po poti in pridobil, tega ni tukaj, prijatelj! Hočeš vedeti, koliko je tudi to? Zakaj misliš pritajevati ? Kar si zaslužil, to dobiš od mene. Da bi si ti sam jemal, tega ne! Ko bi jaz ne bil denes na semnji videl, da si res naš človek in mož, ki zna, kar hoče, ne vem, kako bi te sedaj-Ie izplačal, ko misliš, da me moreš prevariti."
Kobilar z Oblok prebledi. Strah ga je bilo pred tem možem, ki vse ve, še ono, kar se je godilo, ko ni nikogar bilo zraven. Zatorej hitro brez vsake besedfr poseže pod pazduho in iz tamošnjega žepa privleče še edno mošnjico denarjev ter jo strahoma položi pred onega-
- 3S —
„Tako je!" reče rokovnjaški glavar, a ne iztegne roke po mošnjici, ne pogleda je od znotraj, temveč jo porine kobilarju nazaj, primakne še od kupčka pred seboj, kar je mogla pest zagrabiti in reče:
»To imaš za sedaj. Glej, da se pri m&ni zmirom več naravnost zasluži, kot za hrbtom. To je več, kot si mislil, da dobiš. Če se bodeš pa še kdaj poskušal sam plačevati, utegneš dobiti rokovnjaško plačilo. Poznaš kakovo je?"
„Mojster Groga, nikoli več!" reče skesano Tone in hoče oditi z novci. A glavar Groga mu veli:
»Stoj in poslušaj! Veš, kje je Kolovec?"
„Vem."
„Drevi od ednajstih do dneva čakaj pri cesti mej Kolovcem in Rovsko cerkvijo. Eden naših ljudij ti prižene konja. Tega zajahaj in prodaj ga za kolikor moreš, toda ne blizu. Jezdi v Trst ali v Reko. Dvajset tolarjev prineseš meni, vse drugo je tvoje, konj je vreden več kot trikrat toliko. Dobro pa jahaj, da te ne zaslede. Suho cesto imaš. Hodi!"
Ko je Tone korakal iz hiše in veže, slonel je zunaj ob zidu Blaž Mozol, katerega je bila mrzla voda iz Bistrice, s katero so mu glavo prali, zopet obudila v življenje.
„0 Rajtguzen, Rajtguzen, kam pa greš, čakaj me no!" reče Blaž z bolno vinskim slabim glasom.
Tončku pa, rokovnjaškemu pomočniku pri konjskih tatvinah, sedaj niti na misel ni prišlo, da bi se
— 39 —
zarad onega imena Blažu ustavljal, temveč gledal je, da je brž prišel od hiše.
Notri v izbi je krčmar rekel Grogi:
M Ali je pametno, da se brez brade in takov, kakeršen si sedaj, kmet, pokažeš svojim ljudem?"
„V naglosti nisem mogel drugače, sicer bi mi bili tega pijanca Blaža ubili, a to bi mi ne bilo še po godi. Potrebujem ga še sam. Dobodi mi popirja, pero in tinto!"
Precej dolgo je trajalo, predno je krčmar prinesel popirja in druzega pisala. Groga nariše na popir veliko roko, pod njo konjsko glavo, in napiše pod oboje, da glavar Rokovnjačev razpisuje šestdeset frankov tistemu Rokovnjaču, ki še nocoj ukrade Kolovškemu oskrbniku, onega konja, ki ga je denes jezdil.
„To moraš ponoči nabiti na Gavričevo hišo,1' reče krčmarju. „Oni razpisujejo po beraških trideset frankov na mojo glavo; jaz jim hočem pokazati, da na njih konja glavo razpisujem še edenkrat toliko in jo še tisto noč imam! Cez nekaj dnij razpišemo ravno toliko na Gavričevega psa!"
„Kdaj moram to nabiti?" vpraša krčmar oprezno in skoro boječe.
„Se nocoj, po polnoči, zjutraj, ali kadar moreš."
„Pa če me kdo vidi?"
„To bi bilo neumno. Le glej, da bodeš tako storil, da te nihče ne bode videl. Lepše je in bolj po našem, Jošt!"
Peto poglavje.
Kaj nam hoče oče Žumar, Kaj nam hoče njega drug ? Hoče vašo lepo hčerko. N.l ro dn a p «j s e m.
a vzhodu od Kamnika sta stali ob stezi, po kateri se čez bribe peš hodi proti gradu Ko-lovcu, nekako sredi pota navzgori, na pol v hosto potisnjeni dve kmetski hiši, malo bolj ko streljaj na dvoje, samotno. Tu sta od nekdaj gospodarili dve kmetski rodovini: Mozoli in Paleži. Bili sta dve tlake in desetine slobodni naselbini, od davnaj premožni in v okolici veljavni, celo pri kamniških meščanih čislani ljudje. Ali v tem času, ko se je vršila naša povest, videti je bilo, da bode moški rod obeh rodovin izumrl in da prideta lepi kmetiji v tihem za-vetnem in rodovitem žlebu na tuja imena.
Paleževa hiša je u ž e bila prešla na tuje ime. Nekoliko tednov pred začetkom naše povesti je bila na prodaji, ker je bil stari Palež umrl, a za njim ni nihče ostal, nego sin, ki je prej študiral in sedaj bil na Dolenjskem nekje graščinski uradnik.   Kupil je
— 41 —
Paleževino mladi mož, ki smo ga mi v prejšnjem poglavji v kamniški Jošt Vlagarjevi krčmi po imeni Nande nekoliko spoznali, a ga tudi z drugim imenom zvati slišali. Za tedanje razmere, ko je bilo malo denarja v deželi, bilo je kmetskim ljudem, ki so bili vajeni le z naturalnim gospodarstvom izhajati, celo mnogo, da je kupec Nande „Paleževemu gospodu", poslednjikrat na svojem domu oglasivšemu se, brez težave polovico kupa na roko odštel, pa se je še delal tako, da je bilo videti, da še ni vsega okroglega od sebe dal. Drugo polovico je obljubil izplačati v dveh letih.
Sosedki Mozolki se je novi sosed prikupil s tem, da je toliko denarja precej štel in še nekaj imel. To se ve, da bi se ji bil še bolj, ko bi bil kar vse plačal. Ali ona je vedela, da so časi hudi. Sicer so pa pri Mozolovih novega soseda poznali tudi uže nekoliko malega, predno je bil kupil Paleževino, pa kakor omenjeno, ne mnogo. Kake dvakrat je namreč prej pri njih prenočil, večkrat podnevi mimo gredoč ustavil se pri hiši. Rekel je, da je kupec za vse: za voli, za žito, za platno. In mati Mozolka mu je verjela, strijc Blaž Mozol pa tudi, ker njega je pri Joštu v Kamniku ali drugje vselej rad povabil pit. Blaž je dalje vedel, da ga Jošt Vlagar tudi pozna, tega Nandeta, da je kupec, daleč čez Ljubljano sloveč mož, Štajerec.
Zakaj je v to samoto zahajal k Mozolovim, zakaj je naposled soseščino Paležev kupil in se tu hotel
4
— 42 —
naseliti kot kmet, tega Nande Mozolki sicer ni precej naravnost rekel. Ali žena je uže toliko imela odprte oči in poznala svet, da je videla pravi vzrok. Da bi mu tu v rovtah kraj tako ugajal, njemu, ki je bil vajen bele ceste in ravnice, tega žena ne bi bila verjela. Tudi je bila Paleževina preopuščena, da bi se je bil denaren človek, ki ni bil od mladih nog tu vajen, polakomil, čeravno je bila dobra in velika lastnina. Dalje je bil Nande res podobnejši možu, ki z lehkim kupom in prekupom denar služi, negoli kmetu, ki ga veseli težko oranje v teh hribih.
Temveč, kakor je žena opazila, vlekla ga je nje devetnajstletna hči, P o 16 ni ca. To naposled ni bilo težko ugeniti, ker so videli vsi, videl strijc Blaž Mozol, ki ni mogel nobene primolčati, videla je dekla, videl je hlapec in slišal je celo mlajši bratec.
Gospodinja Mozolka ni ugovarjala zoper to najdbo, molčala je in čakala, kdaj Nande kaj poreče. Kajti, ker je imel denar, in je bil videti, no, takšen, kakor drug človek, zdelo se ji je, da bi bil uže še dober, da se vzame za zeta. Sosebno je bilo kmetici vdovi všeč to, da hči, ako soseda vzame, ne pojde daleč od hiše, temveč nji, materi, lehko na stare dni še zmirom pomaga pri tem in onem. Za to, da hči ostane blizu pri domu, imela je Mozolka še eden razlog, velik ali ne vesel. Sinovi so ji bili razven ednega vsi pomrli. A še ta ostali edinec, Pavle, dve leti mlajši od Polonice, bolehal je uže na prsih in bati
— 43 —
se je bilo, da pojde na isti bolezni kot oče in bratje mu s tega sveta, da torej druzega naslednika ne ostane kot Poloniea, katera je bila zdrava in čvrsta kakor mati. če Pavle tudi umrje — in mati Mozolka je bila smrti v svoji hiši tako vajena in morda toliko trše naravi, da je o tem mogla premišljevati brez solz — more vsaj Poloniea obe posestvi združiti v edno. In tolažilna misel je bila za gospodarno krepko ženo vsaj ta, da potem bode oboje to kmetovanje vkupe kakor mala graščina veliko.
Edna stvar pa vender ni bila Mozolki nič po volji. Nande je bil tako malo na novem kupljenem domu in se je tako malo brigal za ureditev kmetovalstva na pridobljenem svojem posestvu, kakor bi ga nič ne veselilo. Po več dnij ga ni bilo, niti ob nedeljah ne, in najrajši je prihajal na večer, da bi potem zjutraj zopet izginil po svoji »trgovini", ali Bog ve kam. Treba je bilo sejati jaro žito, a sejalo se ni nič. Po njivah je trava rasla, ali v hlevu niti še živine ni bilo, na gredi niti edne kokoši, v svinjaku ničesar živega razven podgan. Orodje pa, kar ga je bilo pri hiši, rjavelo je po kotih. To Mozolki ni bilo nič po volji, kajti žena je bila tistih edna, ki je ravno tako ljubila voli v hlevu, re-jene prašiče v svinjaku, in polje lepo razorano in obse-jano, kakor svojo hčer ali svojega sina. Kajti ko ji je bil lani na pomlad poginil junec, kateremu je mislila ravno na Kamniškem semnji prikupiti par, da
bi se voziti učila, žena ni nič menj jokala, kot pred-
4*
— 44 —
lanskem, ko ji je bil umrl uže tretji sin. Hlapec France je trdil, da je bilo solza za juncem še več, negoli solza, za sinom.
Ko jo je torej novi sosed edenkrat vprašal: „Mati, ali mi boste dali Polonico?" bilo ji je to vprašanje po čudi. Vender je dela svoje precej debele roke in do komolca od solnca zagorele lakti navskriž pod prsi in vprašala: „Na kaj jo pa jemlješ? Kje bodeš kaj zelja in repe pridelal za v kad in žita za v malin? In kje imaš kakšno kravo za mleko? Ali misliš, da jo bodem pustila, da bode s piskrčkom hodila doli v vas ponje?"
„To vse s Polonico napraviva, denarja mi ne manjka", reče Nande.
Žena se grohotno zasmeje, ali dobrovoljno.
„Kaj pak! Moke bosta kupovala! Kakor kasna kamniška štacunarica bode moja hči ob kupičku živela ? In potlej: tudi greh je za take reči denar izmetavati, ki doma same vzrasto, če se človek giblje in zšmlje ne pusti tako pregrešno v plevelu zarasle, kakor jo puščaš ti. Kaj vender misliš? Cemu ti je kmetija, če ne kmetuješ?"
„Sam ne morem, še imam pri svojih kupčijah dosti potov in opravkov: zato mi pa Polonico za ženo dajte, da mi ona domovino zgospodinji kakor je prav, ona zna, naj začne. Saj Vas ne vprašam za doto, samo da mi daste Polonico."
— 45 —
„E, kaj! Imela bode, kar se spodobi, vprašaj ali ne vprašaj ti, ali Mor je. Na prazno je pa ne dam in ko bi imel ti denarja kakor francoski cesar, da bodeš vedel. Tudi se ji ne mudi, saj je je doma treba. Kadar ona gre iz hiše, moram precej še edno deklo vzeti. Le ti se prej kmetovanja loti, pa pusti vse letanje po sveti, Bog ve kod in kaj. Tisto ni za poštenega človeka, mislim jaz, da bodeš vedel".
„Sam, brez gospodinje, ne morem kmetovati", reče Nande tako ponižno, da je kmetica mislila, ta se bode dal oviti okolo prsta.
„Kaj si rekel? Sam ne moreš? Kako sem pa jaz mogla sama, ko mi je mož umrl in mi je še pustil kopo malih otrok? In še prej, ko je leto in dan bolan lazil okolo, ne živ ne mrtev, sama kost in koža, za nobeno delo, le za jesti in za potrato? Vidiš, in sama sem kmetovala in ne more mi nihče očitati, da sem kdaj naredila pol groša dolga. Jaz sem ženska. Ti si pa mož, a praviš, da ne bi mogel začeti sam, ko bi ti vender nekoliko pomagali tudi od naše hiše ? To ni nič! Pokaži prej, kakšen kmet bodeš, kako znaš delo v roko jemati, potlej te bodemo pa ženili!"
Tako je govorila mati Mozolka. In pri tem je ostalo, ker novi priseljenec na soseščini ni hotel uže precej začeti kmetovanja, temveč je kakor prej vedno več z doma bil, nego pri domu. Ni se ženil, ali ker je bilo kakor zmenjeno, da je ženin Poloničin, zahajal
— 46 —
je Nande vedno k Mozolovim, tako da je bil več pri njih nego na svojem novokupljenem domu.
Poloniea je bila krepka, zdrava dekle, v mnogem oziru čisto materina hči. Nandeta vzeti je bila pripravljena precej od kraja, ko ga je spoznala, ko jo je prvič ogovoril, saj je bil čeden človek in ubog tudi ni bil. A zarad tega bi se od kraja ne bila dolgo jokala, ko bi bila zvedela, da Nandeta ne bode več k hiši. Pride pa drug, če boče; če neče, pa vse edno, bila bi rekla. Jezilo bi jo bilo, to se ve, uže nekoliko, uže zarad razžaljenega samoljubja, da bi jo bil pustil. Ali deklica je bila tudi, kakor so druge : moža dobiti je hotela, čeravno strasti v nji od kraja ni bilo, niti ne preobilice nežnih čutil. Poloniea je imela od mladega polne roke dela, misliti niti ni utegnila. Tudi so jo z osorno besedo gonili na delo, torej je ni imelo kaj navaditi uže iz prva mehkosrčnosti in vzbuditi potrebe ljubezni. Malo je iz početka govorila ž njim, kadar sta bila ali sama ali kadar sta bila v družbi. Toda kadar se mu je nasmijala, da so v gladkem lepem, pak zagorelem lici se naredile nepopisno ljubeznive jamice in so se pokazali mej rdečimi ustnicami beli zobje in se ji pod velicimi obrvmi zaiskrile najlepše črne oči, bil je tuji sosed Nande ves ognjen od ljubezni do nje, in rekel je, da mora biti njegova, ako se protivi ves svet. Tačas ga je tudi ona posebno pogledala, rada pogledala, čudeča se njegovim besedam. In ker je te besede mnogokrat slišala, verovala jim
— 47 —
je, verovala tem bolj, ker je bil ta mož prvi, ki ji je podobno govoril. In verovala je, da jo ta mož ljubi, kakor bi je najbrž nobeden drug ne ljubil tako močno. Poloniea, hči samotne kmetske hiše, shajala se ni mnogo z drugimi ljudmi. Poznala je fante ali mlade moške od nedelje s pota od maše, ki pa ni bil dolg skupen, iz semnja, kamor je bila nekaterikrat šla, in z nekoliko tacih prilik. A kolikor jih je poznala, nobeden ni govoril tako lepo o ljubezni kakor ta Nande. Zato ga je vedno rajša imela, ako mu tudi tega ni pripovedovala. Sram je je bilo pokazati se mu. Dalje pa je bila tudi mati povedala na tihoma svoji hčeri z brezozirno odkritostjo in kmetsko iskrenostjo, ki nima navade iskati stoprav primernih besedij, kadar je treba vso resnico povedati: mati Mozolka je bila hčeri jasno in brez izbire besedij razložila, v kaki nevarnosti so dekleta pred moškimi in zakaj in kako se ji je treba varovati Nandeta dotlej, dokler gospod faj-mošter pred altarjem ne položi stole čez njiju roke. Cista kakor čuvarica vestalskega ognja je poznala Poloniea vender uže po materi življenje in se čuvala. Na videz je bila hladna, v istini pa je vse gorelo v nji. To je strast Nandetu le množilo, in — kakor je pri tacih prilikah navada — rotil se ji je, da mora njegova biti, in bil ves v plamenu, kakor mladič dvajsetih Jet.
Zakaj je torej ženitev odlašal?   Kakšni so bili tisti opravki, ki jih je imel po svetu, da ga ni bilo
— 48 —
doma? O tem Nande Polonici ni rad odgovarjal, in to jo je nekoliko peklo, poleg tega, da je bila radovedna, čeravno ne tako močno kot druge ženske, kajti močno radovedne ženske baje da težko premagujejo izkušnjave.
Tist pak, ki je imel živo protivnost in čudno sovražnost do tujca ženina, bil je Pavlek, sedemnajstletni brat Poloničin, rahel tenkokožen mladenič, kateremu so vsi sosedni ljudje z obraza v obraz rekali: „E, Pavlek, kako si zelen, kako si bled! Ti pojdeš za očetom v krtovo deželo, škoda zate; mari bi živel!" Pavleka je taka kmetska bolniška tolažba sicer jezila, ali še bolj ga je jezilo, da ta njemu zoperni tujec v njegovo rojstveno hišo hodi in da je sestra tako neumna, da ga ne zapodi! Instinktivno je dečko sovražil Nandeta, da mu niti odgovarjal ni, ako ga je ta ogovarjal. Ali ker je bil Pavlek najmlajši pri hiši, niso ga dosti vprašali za svet in za to, ali ima dobro in slabo mnenje o kom. To je menda tudi snubač hitro opazil, zato se sčasoma niti več trudil ni bratca zase pridobiti.
Poleg njega je bil takisto strijc Blaž od kraja pro-tivnik Nandetu. Strijc Blaž Mozol je bil prav za prav nekakov nepotrebni k pri hiši. Svojo doto je bil zapravil in zapil na veselicah in nedeljskih popoldnevih uže največ za gospodarstva svojega brata. Njegova svakinja bi ga bila torej smela od hiše zapoditi; ali mislila je: Naj sedi tu! Kam hoče iti?
— 49 —
Delati se mu dosti ne ljubi, jesti mu imamo kaj dati( hvala Bogu! Tako je bil Blaž pri hiši strijc, svetovalec, pomagač in postopač. Blaž se je zvesto držal doma, dokler ni kje zaslužil ali dobil kakšnega denarja, kateri ga je z neznano silo brž gnal v krčmo. Tudi Blaž je imel glas v svetovalstvu Mozolove hiše, čeravno le bolj posvetujoč glas, ker zgodilo se je zmirom le tisto, kar je ukrenila mati Mozolka. Ker izprego-vorjena beseda pri ljudeh zmirom več ali menj izda in nekoliko nje obvisi, bil bi se tudi Blaž nekoliko protivil zoper to, da se ta čudni tujec hoče ženiti na Mozolovini. Ali Nande je bil spoznal, kje je strijc Blaževa potipna stran. Pogostoma ga je povabil na vino, in za vino, surovo ali žgano vino, bil bi Blaž dal dušo, nikari pa nečakinje svoje, katero je pa sicer rad imel. Blaž se je tolažil, da kdor žejnemu bližnjemu rad vina plača, takšen ne more biti zel človek, in če je tudi z nemškega Stajerja doma, tako daleč, da noben naš človek ne ve, kje.
Po tem si tedaj lehko razložimo, kako je to, da smo bili Blaža našli ob semnji v Kamniku v Jo-štovi krčmi z Nandetom pijočega in na njegove troške.
Tudi je sedaj jasno, zakaj se je Nande — da ostanemo pri tem imeni vsaj dokler prijatelj Blaž sam še druzega ne ve — tako odločno potegnil za Blaža, ko je bilo njegovo življenje v opasnosti.
-IIIIM I I M II III I I II I T I I I I I II I I I I I I I I II II I I I I.......I.....It.....I.....Illllllll..............lit Mil-
^ jjflt I I III11 lil I 1111 I II 11 I 11 11 lili I III I I ¦ I M I 11 11 1111 I I I I I I 11 I I I I I I I I M 1 I I I I I I I I.....IIIMIMIIIIIIl"
Šesto poglavje.
Hog ga vedi, Bog ga znaj ! Po noč' prišel, po noč' odšel. Narodna pesem.
laž Mozol je v nedeljo popoldne na peči izleknjen ležal, glavo z majolkasto ruto križem preve-zano imel in stokal od bolečin, nasledkov Kamniškega tepeža ter preobilega pitja.
Družina Mozolova je bila od službe božje pri-šedši odkosila in se je razhajala. Kdor je utegnil, ali komur se je zljubilo, rekel je kako dovtipno šalo na troške trpečega hišnega strijca Blaža, ki ni mogel nič jesti in je vedno gladil svojo bolečo tepeno glavo. Kajti povsod so ljudje taki, da, kadar se jim godi škoda, nimajo bati se, da se ne bi kdo našel, ki jih še zasmehuje, ker zasmeh ljudje bližnjemu radi dajejo, rajši nego pomoč.
„Denes tako žalostno gledate, strijc Blaž, kakor veliki petek", reče hlapec France, klobuk na glavo na-tikaje.
„Tako se grdo držite, kakor bi bili ves Kamnik požrli brez soli in zabele", pridene še dekla, ki tudi ni hotela zaostati.
— 51 —
„Hu-u!" javka pak strijc Blaž in s prstom tiplje obezano glavo.
In ko sta hlapec in dekla odšla, začne še hišna gospodinja:
„Ker se hodiš pretepat, zato pa leži sedaj, klada ti lesena, ne da bi šel k maši v nedeljo!"
„0 ti sitnica, ko bi tebi eden glavo tako ubil, kakor so jo meni Rokovnjači, tudi ti bi denes ne bila pri maši. Hu-u, o kako me bode in trga po buči! Ne reži name, ne reži še ti, ampak pojdi mi iskat zelenega hobada, če je uže za mejo, ali vsaj bezgovega zelenja, ali pa encijana mi poišči, ali najdi tavžent-rožo, če uže rase, da denem kaj na rano, drugače se mi vrag še prisadi in morda bi še umrl, če na možgane udari, ta spak."
Mozolka je na to odgovorila z besedo, ki je bila robato zmerjanje; ali najbrž je imela v nje jeziku nežnejši pomen, kajti šla je iz izbe in iz hiše ven in res tja za mejo iskat zdravilnih rastlin, ki jih je želel Blaž.
V izbi je bil ostal sam mladi hišni sin Pavlek. Tega strijc Blaž pokliče k sebi na pol zaupno:
„ Pojdi sem bliže, Pavlek! Kako sem pa jaz sinoči, ali kadar je bilo, domov prišel?"
„1, po nogah", odgovori Pavlek, ki tudi ni hotel zaostajati v dovtipu in se veselo roga strijčevemu vprašanju. „A res ni dosti manjkalo, da niste po vseh štirih lezli; ko bi bili sami, bili bi uže ali  po vseh
— 52 —
štirih prišli, kakor „biba-leza tovor nese", ali bi bili pa v koreninah ostali doli nad Lazom."
„Ko bi bil sam? Tedaj nisem prišel sam? Kdo me je spremil? Do doma? Do sem meje kdo spremil? Nič ne vem, glej, tako sem bil pijan. Kdo me je spremil do sem? Kaj?"
Pavlek se zardi od jeze in reče:
„1, kdo Vas je spremil? On!"
„Kdo?"
„0 n", zavpije mladenič še edenkrat, a sovra-ženega imena neče imenovati, temveč po kratkem pre-molku pristavi: „Ta, Štajerec".
„Nande? Aha, saj sem dejal", reče strijc Blaž kakor sam za se in se zamisli.
„Ni li ničesar pripovedoval, kaj se je z menoj godilo?" vpraša čez nekaj časa Blaž?
»Nisem poslušal . . . Kaj se more goditi z Vami? Tepeni ste bili, pa je!"
„Tristo volkov, kadar dobim zopet katerega onih Bokovnjačev, ki so me, ne odnese mi žive glave. Ednega teh moram dobiti in smleti. In če je treba, da bi ves svet obtekel, obtečem ga za njim, ki me je po glavi, kakor bi bil jaz kakšna kača, ki se na solnci greje ob pasjih dnevih ... Ali ni Nande ničesar pripovedoval, kako so me, koliko jih je bilo in kdo so?"
„Le vprašajte ga sami, zunaj je sam", odgovori Pavlek.
»Reci mu notri", veli strijc Blaž.
„Jaz mu uže ne bodem velel!" reče fant in odide. A zunaj poišče hlapca in mu pove, kaj strijc želi ter pristavi: „Reci mu ti, ako hočeš." Hlapec Nandetu izroči, da bi rad strijc Blaž ž njim govoril, ali ne more s peči, ker ga glava prehudo boli in peče.
Jezen je pa videl Pavlek, ki je imel strijca Blaža prav rad, čeravno mu je le grobo odgovarjal, cla Nande, »Štajerec", kakor je imenoval bodočega neljubljenega svaka, ni prav nič hitel v izbo, temveč še dolgo prazno besedičil s sestro in z materjo, ki je bila v tem uže raznega zdravilnega zelenja natrgala in Blažu pod obezo okolo glave naložila, to se ve, ne brez naukov za prihodnjost in ukorov za preteklost, kateri so pa vsi vkupe padali na kamenita tla strijc Bla-ževe nepoboljšljivosti.
Ko pride Nande k Blažu v izbo, gleda ga ta najprej čudom, kakor da ga prej ne bi bil še dobro ogledal.
»Kaj je?" vpraša Nande in nehote se mu čelo zbere v gube.
»Ti si me iz Kamnika od Vlagarja spravil domov?"
»Drugače bi bili v kolovoznih mlakah na poti obležali, strijc, tako ste se bili napili. Kogar sva srečala, kogar ste videli, nikogar niste poznali."
„Glej no, glej! I no ... kaj sem rekel ? . . . Reci, kaj si ti izpregovoril, ko si tačas v hišo stopil, kadar so bili oni Rokovnjači mene pobili, bes jih dregni 1
— 54 —
Kaj si tacaš izpregovoril ? Tako nekaj čudnega, da so se te vsi ustrašili, to se mi nekoliko še zdi, kakor v sanjah, potlej pa nič več ne vem. Kakor bi se mi sanjalo, brodi mi po glavi. Eeci mi no tisto čudno besedo, ali je bila edna sama, ali dve besedi ?"
Nande je bil ravno obrnjen od strijca, drugače bi bil ta videl, da je na njegovo vprašanje kar pre-bledel. A takoj je z glavo stresel in rekel:
„Kakšno besedo! Jaz nisem nič videl, kdaj in kako so Vas potolkli. To se Vam je vse v pijanosti nasnovalo, da sem kaj govoril. Saj sem rekel, da niste nikogar poznali in da ste videli vse narobe. Mene ni bilo več v krčmo nazaj, ko sem Vas bil pustil. Dobil sem Vas pred Vlagarjevo hišo ob zid naslonjenega in od tam sem Vas spravil domov. Notri v izbi Vas je bil udaril tist mož, ki ste mu rekli Rajtguzen, ali kako."
»Ne baš! Rajtguzen — ti presneti Tonček ti, časih sva bila vinska brata na semnjeh in povsod, kjer sva se sešla! — ta Rajtguzen je začel, to je res, ali oni grdi Rokovnjači od peči so potlej name padli, in te si ti zadržal, zdi se mi, da me niso še bolj na-metali, nisi li ti?"
»Jaz ne, to se Vam je mešalo, ker ste preveč pili", odgovori Nande in korakajoč v drugi konec izbe, jezno stisne zobe, kakor sam s seboj nezadovoljen, da je edenkrat bil tako nepreviden.
»Da se mi je mešalo ?" vpraša Blaž polglasno.
— 55 —
»Gotovo tudi ne veste, da ste tistega starega dedca pri peči, ki ste mu rekli Rokovnjač, pobili skoro do mrtvega?" vpraša Nande skrivnostno.
»Tistega kosmatega? Tomaža? Ali sem ga? Res?" vpraša Blaž z velikim veseljem, kakor bi šlo za dobro delo, ki prija Bogu in ljudem.
»Zato je najpametneje", reče Nande, „če molčite o tem dnevi popolnoma. Nikomur ničesar ne govorite, veste, nikomur! Če gosposka zve kaj o tem, zapro Vas. Sedaj so Francozje v deželi, ti ostro gospodujejo, saj ste slišali. Pri Vlagarji doli sem uže jaz skrbel, da ne izdado, kdo ga je udaril."
»Samo če sem ga res. Ali sem ga dobro česnil? In kako je to vraga, pa se nič ne domišljam, da bi ga bil udaril. Glej šenta, menda se mi je vender res močno mešalo, ker tudi tega ne vem, a take reči vem, ki niso res. Torej ti nisi prišel in ti me nisi ubranil, ko so Rokovnjači z noži šli name . . . čakaj no . . . kako si jim rekel ?"
»To vse se Vam je mešalo. Zatorej Vam pa svetujem, strijc, molčite kar o vsem, da sodnik ne zve in da Vas ne zapro".
»Zapro? Beži, beži! Mari jim je za to, če kdo kacega Rokovnjača kavsne! Francozje so res hudi, ali mene bi pa tudi živega ne zapirali, to ti povem. Če sam Bonapart Na-po-lijon pome pride, ne spravi me s seboj, da ti rečem. Po samosti sem se uže z marsikaterim junakom premetaval, nobeden me sam ni še
— 56 —
užugal, pa bi me tudi francoski Bonapart ne, sam uže ne, da ti rečem. Zato se ne treba nič bati zame. Samo če sem res onega kosmatega cigana potolkel. Ali sem ga, ali ga nisem? Bog mi pomagaj in sveti izgubljeni sin, da bi ga le res bil!"
Ta misel je za nekaj časa Blaža tako obradovala, da je pozabil svojih bolečin in vsega druzega.
Sicer mu je pa dogodek v Kamniški krčmi vedno rojil po glavi tisti dan in drugi dan.
„Ali sem bil res tako zmešan, da se mi je vse ono le sanjalo ali v glavi zverižilo, pa ne bi resnično bilo ?"
To vprašanje mu je vedno vstajalo. Od kraja je uže verjel. Toda naposled pak je strijc Blaž, ko je bil sam, odprl usta na šir, oči raztegnil in za eden hip prav neestetično jezik pomolil na svet in rekel: „Ko bi se pa meni ne bilo mešalo! Ko bi bil ta Nande ... I, i, i! Saj vender nihče ne ve, kdo je in od kod, ta Nande!"
Strijc Blaž je bil našel veliko misel, strašno misel, tako, da si je ni upal v hiši nikomur povedati.
Sklenil je pa paziti in iskati.
In skoro, ko je bil v kacih štirinajstih dneh ozdravel in zopet prišel mej ljudi, bila mu je prilika, nekaj sumnjivega opaziti.
Sedmo poglavje.
On hodi v temi okolo, kakor se vidi, in se spozna, kakor lisjak, zjutraj po tem, kar je škode naredil. AVashington I r v i n g.
Radomlji na severnem konci vasi je bila samo še v edni mali hiši luč, povsod po drugih hišah je bila črna tema zagrnila okna. V tej mali hiši je imel stari čevljar Boječ na podolgastem stolu razprostrto svoje orodje in je krpal čevlje Blažu Mozolu, ki je premogel samo edne za petek in svetek. Mozol bi bil torej moral jutri v nedeljo biti brez maše, če se Boječ, ki je časih šival, časih se po svetu potepal, ne bi dal preprositi, da jih sedaj, akoprav je bilo uže pozno v noč, popravi, kolikor se je ravno popraviti dala stara razvalina kvederskega čevlja. Boječ je čevlje popravljal in še svojega vasovalca Blaža je zabaval, pripoveduje mu na njega prošnjo pripoved o treh bratih, katerih je veljal eden za neumnega. Mej tem pripovedovanjem pa zasliši Boječ, kakor bi kdo dreto vlekel, in ko se ozre, vidi, da je Blaž na klopi zaspal, kakor je bila tudi uže zaspala mačka na peči, edina sostanovalka Bojčeva.
5
— 58 —
„Vse spi, le človek delaj še v noč!" srdi se stari suhokostni mali mož in jezno z ročajem od kladiva drgne po obšivu, kajti dodelal je bil glavno reč, drugo pak je ukrenil pustiti za drugič ali za vselej.
V tem hipu nekdo na okno potrka. Čevljarček se prestraši, da se zgane na stolu. Še edenkrat potrka ob svinec na šipi, močno.
Boječ vstane in gre okno odpirat. Tema je bila zunaj kakor v rogu, nikogar ne bi bil mogel videti.
„Odpri vrata in pusti me v hišo!" ukazuje nekdo
zunaj.
„Kaj pak! Komu? Kdo je?" vpraša Boječ pa malo na stran stopi pri odprtem oknu, da ga ne bi mogel on zunaj iz teme zadeti, ako je hudoben človek.
„Bojec, odpri, ali ven pridi!"
Bojcu se sedaj glas zdi znan, vender se ne domisli, kdo bi bil. Zato še edenkrat vpraša:
„Kdo si pa?"
Namesto odgovora se pomoli bela moška roka z razprtimi vsemi petimi prsti, s hrbtno stranjo naprej, na mazinci je bil velik srebrn prstan, ki je imel vko-van debel, primerno težek jeklen gomb. Bil je to ta-kozvan tepežni prstan, kakor so ga Gorenjci v starih časih dobivali z Nemškega. S tacim prstanom na mazinci je bila težka kmetska pest oborožena za smrten udarec.
Boječ je poznal znamenje z roko, in prstan na tej roki, in silno se je prestrašil.
— 59 —
»Precej, precej, precej!" mrmral je naglo skozi okno, boječe se ozrl po spečem Blaži, da-li ni ta ničesar videl ali čul, in ko je Blaž v pol-temi mirno ležal kakor prej, ugasne Boječ luč in po prstih leze iz izbe in v temo h kličočemu človeku pred okno.
Komaj je bil zunaj ko plane Blaž na noge in pristopi k oknu, da bi slišal, kdo je in kaj imata čevljar in on. Prejšnje klicanje na oknu ga je bilo vzbudilo in videl je skozi okno tudi čudno znamenje z roko, ki je bilo Bojca tako preplašilo.
„Je li kdo pri tebi?" vpraša nekdo zunaj.
„Moz61ov Blaž. Čevlje sem mu šival; ali sedaj spi kot polh", odgovori Boječ ponižno in poltiho.
»Kdo, Blaž? Povsod vrag nosi tega pijanca", reče tujec. In Blažu se zdi ta glas dobro znan.' Vleče na ušesa, da bi še kaj ujel, ali zastonj. Le še kako posamezno besedo čuje, toda kaj Nande — njega je namreč spoznal —¦ Bojcu zabičuje, ni mogel razločiti. Naposled sliši vender, da vpraša čevljar:
»Jutri obsore?"
»Ob tej uri, ali malo kesneje ga privedeš", reče Nande.
»če pride sam."
„če pride sam; a če pismo pošlje, prinesi pismo, pa tudi ponoči, ne podnevi. In hodi po dolenji stezi, da nihče ne vidi, celo Mozolov pes te ne sme oblajati. Na dolenjem konci potrkaj na okno, na katerem bodeš
5*
— 60 —
videl luč, in na katerem bodo stale dve ali tri bele trske. Slišal li *?" »Slišal!"
»Na!" Rekši mu je dajal nekaj denarja. Potlej je odšel.
Boječ je vrata svoje koče zopet prislonil, da so režavo zaškripala v podbojih. To je bilo Blažu znamenje, da brž zopet po klopi leže in premišlja, kaj bi, Kaj ko bi Bojca za vrat prijel in prisilil, da pove, kaj oni Nande okolo njega hodi, okolo zanikarnega Bojca, in celo ponoči!
Sedaj pride gospodar koči zopet v izbo, kateremu je Blaž tako iskrene želje gojil. »Spiš, Blaž?" vpraša.
Blaž se potuhne, nič se ne oglasi.
»Spi!" mrmra Boječ, vzame kresilo in gobo s kotička na peči, ukreše in zopet užge z ožvepljeno nitjo svojo svetilnico, staro lončeno čepinjo z oljem. Potlej pak Blaža potrese za koleno in ga goni:
»Hoj, Blaž, čevelj je cel, vstani, obuj se in hodi! Jaz sem zaspan".
Blaž vstane in se izlekne, kakor stoprav sedaj prebujen, ogleda zašiti čevelj, obuje ga, dvakrat s peto ob tla udari, kakor bi hotel poskušati, bode li se stopati dalo v novo zašitem obuvalu, pak reče potem :
»Veš, kaj se mi je sanjalo sedaj le-tii na tvoji klopi, Boječ?"
»To dej, drugič povej, nocoj sem uže tudi jaz zaspan, le pojdi v božjem imeni!" govori čevljar.
»Kaj pak! Misliš, da se jaz dam tako zapoditi iz hiše, kakor zajka iz detelje! Da bi mojih sanj ne poslušal! Sapra-miš, rajši ti vrat zavijem. Misliš, da ti ga ne morem?"
»Zato ker sem ti čevelj zašil?"
„Za to dobiš groš, kadar prvega zopet v roko dobim. Sedaj pa poslušaj, kaj se mi je sanjalo." »No, kaj?"
»Sanjalo se mi je, da sem bil šel v planine nad Kamnik. In ko sem prišel gori v skale v Jermanova Vrata, če veš, kje so Jermanova Vrata?"
»No, kako bi ne vedel?" deje Boječ.
»Ko sem prišel v Jermanova Vrata, srečam veliko žensko, tenko kakor lopar, prepasano kakor osa in hudih očij kakor mačeha. ,Kdo si,1 vprašam. ,Torklja sem, Torklja, Blaž, da bodeš vedel', reče, ,Torklja.' Pogledam jo na drobno in pravim: ,1, videl te nisem še nikoli, ali res si taka, kakor dekle govore, da pod streho hodiš, kadar predejo. Od kod pa hodiš in česa iščeš, Torklja?' vprašam. In kaj mi baba pravi, kaj meniš ?"
»Kako čem vedeti?" proti vpraša Boječ.
Blaž Mozol pak se nagne proti Bojcu in v skrivnostnem glasu in z razpetimi svojimi velikimi očmi pripoveduje: »Veš kaj mi je rekla? ,D61i sem bila,' pravi Torklja, ,v Radomlji,' pravi, ,in sem se bila skrila pri Bojci,' pravi, ,gori na izbi,' pravi, ,in sem poslu-
— 62 —
šala', pravi, ,kako je bil prišel k njemu — Rokovnjač,' pravi, ,Rokovnjač'!"
Tukaj izpusti Boječ od sebe glas, ki ni bil ni »a" ni „e", ali nekako tako se je glasil in težko bi bilo določiti, ali se je mož bolj ustrašil, ali se bolj čudil, ali oboje.
»Kako je bil prišel Rokovnjač k njemu" — nadaljuje Blaž mirno — in mu je poročil in dejal: „ti, Boječ, na to in to, pa pojdi tjakaj in tjakaj ia reci temu in temu, naj pride na moj dom gori na Paleževino, kjer sem ravno sedaj kupil domačijo, pa nihče ne ve, da sem Rokovnjač, samo Blaž Mozol ve, ki je moj prijatelj in tudi uže v naši družbi."
»Ti tudi ?" strmeč vpraša Boječ.
»Glej ga, jemlji te Kurent! Zakaj li jaz ne bi bil, ako si še ti! Pa kaj me gledaš tako grdo, kakor sam Deklecjam, tisti rimski, ki je svetnike trpinčil in svetnice?"
Boječ je usta kar odprta pustil in zijal. Vse je verjel; kako bi kaj tako za gotovo povedanega ne verjel!
„No, in ravno, ko sem hotel Torkljo vprašati, kam, po kaj in h komu te je naš prijatelj Rokovnjač poslal, prišel si, nadloga stara, in si me vzbudil. Nisi li mogel še tako dolgo spečega me pustiti, da bi bil še to zvedel? Kam te je poslal?"
»K Brdskemu pisarju, da Grogi poroči, kdaj Francozje ..."
— 63 —
Tu Boječ naglo preneha. Morda se mu je ponovila sumnja, da ga je Blaž venderle prevari!. Morda pa ni res, da je tudi on Rokovnjač.
»Groga? Kdo je Groga? Ta na Paleževini?" vprašuje Blaž, ki je bil vedno drznejši, ko se rau je posrečilo prvič prevariti Bojca.
„Ti ne veš, kdo je Groga?   Ti, ti nisi...!"
»Kdo govori, da nisem!" srdi se Blaž. »Kdo pravi, da nisem?"
Zdajci se domisli Rokovnjač, da se lehko na drug način prepriča, da-h je res Blaž ud njegovi družbi. V tem slučaji je gotovo znal njih jezik, vsaj nekoliko.
»Ti si grilc, privolhav si nas v šreneenco perta-nat; ti si naj birgav !" *)
»Kaj je to nemško ali je francosko, ali je volčje, ta hav-hav-hav?" vpraša Blaž. In Boječ je videl, da se je dal po čudni pripovedi in po manevru Blaževem izpeljati na led in da je izdal eden del skrivnosti, če Blaž morda ni uže vsega slišal skozi stene.
,,Ti si mi lagal," reče Boječ, srepo glede Blaža, a roka mu kakor skrivaj poseže po podolgovatem stolu in izmej svojih šil potegne ostrobrušeni krivec, čevljarski nož.
Ali Blaž Mozol je imel oči povsod, zapazil je tudi, kam je šla Bojčeva roka in kakor mačka na miš,
*) Iz rokovnjaškega poslovenjeno : ,,Ti si birič, prišel si nas v ječo spravit; ti si naju poslušal".
- 64 —
skočil je Blaž na starega prijatelja in ga krepko tiščal za pestjo, ki je držala krivec.
„Ne bodeš ti Blaža Mozola z noži drezal, ne! Izpusti nož ob tla!" vpije Blaž.
Rokovnjač, čuteč, da je slabši od svojega protivnika, izpusti nož ob tla. Blaž potem protivnika z močjo zavihti in vrže nazaj s stoka, na katerem je sedel. Padajoč omahne Boječ z obema nogama in podere tudi podolgasti stol s svojim orodjem in s svetilnico, tako da je bilo na edenkrat tema v izbi. Blaž suje z nogo v temi po čevljarji kar tja povprek, kakor je hotelo prileteti, ali po nosu ali po kolku, govoreč:
a Na, ti pasjedlakec, na! Pa še! Bodeš ti mene z nožem drezal ? Jaz ti dam vetra, pa bode pihalo z viharjem, kateri ti bode izpulil in v resje odnesel še tistih pet las, ki jih imaš, las rokovnjaških in peklu prodanih."
Zunaj Bojčeve koče Blaž iz teme še za slovo rokovnjaču zažuga, da ga hoče gotovo še obešenega gledati in napoti se po stezi iz vasi.
Mejpotoma je začel premišljati. Torej je bilo vender res, da onidan v Kamniku ni bil tako pijan, da ne bi bil ničesar vedel, temveč dne Rokovnjače je le Nande ukrotil. Boječ mu je rekel Groga, Groga! Prav rokovnjaško ime. In ta človek Rokovnjač ? Ali resnici podobno je bilo. Ničesar ni delal, nihče ga ni videl trgovati, temveč le govoril je, da trguje; nikoli ga ni bilo doma, in vender je imel zmirom denar! In
— 65 —
ta človek se je hotel ženiti v njegovo rodovino! Groza ! Drobna Poloniea Rokovnjačeva nevesta! Kako bode debelo pogledala, kadar to zve! In kaj poreče nje mati ! Iz kože skoči od jeze. A kaj poreko ljudje, ko to slišijo !
Ta Nande ali Groga je gotovo eden glav Rokovnjaških, če ne prva glava. Drugače bi se ga Boječ ne bil tako ustrašil. In v graščini Kolovški in v Kamniku bodo dali lepe razpisane denarce radi tistemu, ki jim glavo Rokovnjačem ovadi ali celo privede.
Zato Blaž Mozol naredi ta črtež: Precej ko pridem domov, pokličem hlapca Franca, oba oblezeva sosedovo hišo in primeva in zveževa ga. Ce ga ni, pride jutri zjutraj, primeva ga tačas' in zveževa ga! Potlej ga pa povedeva zvezanega kakor bika ali v graščino Kolovško ali pa v Kamnik, ali gospodu Poljaku, ali gospodu Gavriču. Ce je on glava, dali bodo več kot so oklieali. Toliko denarja v cesarskem srebru ali pa v frankih, naj bode kakor hoče, da le je!
Ko je prišel domov, sklical je brž hlapca in mu povedal, da je Rokovnjače ovohal: Nande je eden, Boječ eden. Ali hlapec ni bil zadovoljen takoj s postelje v hlevu iti ž njim v sosedovo hišo gledat, dali Nande tam spi ter ga prijet in z vezat. „Pa saj ga primeva jutri zjutraj!" reče Blaž v svojih lehkih računih in sam leže spat. Da bi mu ponoči mogel kdo račun do jutri pomotiti, n. pr. Boječ, tega se ni domislil.
-m
Osmo poglavje.
Ko sliši to, ne zgrudi se na tla.
Strahota pred seboj je ni obšla.
Ko upala je še, bil čut meli&k.
Ne upa več, zdaj duh je v nji krepak.
„Koga ljubiti nimam več, ne smem,
Zakaj bi bala se zat6, ne vem."
B y r o n.
a jutrovi strani se je zarilo, noč se je bila osvetlila, vender belega dne še ni bilo, ko je Nande trkal na malo štirioglato okno one izbe, kjer je spala Poloniea.
„Kaj hočeš?" vpraša čudom deklica, ki je bila. prišla na okno.
»Ogrni se, in pridi ven, govoriti moram s teboj," reče Nande resno.
»Kaj ti je?" ostrmi deklica.
»Ce me rada imaš, stori mi to, česar te prosim, pridi ven k meni!" reče.
»Oblečem se precej, vrata odprem in zakurim, potlej pa pridi noter, zakaj bi jaz hodila na vrt, kjer je hladno?" reče ona.
„Nečeš, če te prosim ? Noter jaz ne idem več. Tvoj strijc ... ali povedal ti bodem tukaj na vrtu, pridi ven!"
Deklica se odmakne, naglo obleče in kmalu je bila poleg njega. Ob zidu za hišo se je pod kapom sušil kup desak, tam je sedel on in ona prisede tik njega na desno. On je imel težko sukneno bundo ogrnjeno čez levo pleče in jo je pred seboj držal vkupe, kakor bi hotel nekaj skrivati pod njo. Na glavi je imel namesto slamnika, kakor zadnje dni, kučmo od polhovih kožic.
1,0 joj, ti si oblečen, kakor za zimo. Kam si namenjen?" vprašuje ona in si da brez hranjenja od njega oviti roko okolo tilnika. Ne da bi ji na nje vprašanje odgovoril, vprašal je samo in s tresočim glasom ono staro vprašanje, ki se nam neudeležencem zdi smešno ali je onim, ki se jih tiče, tačas vir neizmerne sreče:
„AIi me res ljubiš?"
In tudi odgovor Poloniein, katera je sedaj šele opazila njegovo razburjenost, bil je takšen, kakor je navaden v ednacih položajih. Rada bi bila zavpila „da!" tako močno, da bi se bilo razlegalo tja onkraj Kamnika, ali sram je je bilo tako živo resnico glasno povedati, tiho je pritrdila, da ga ljubi res in žareči obraz skrivala naslanjaje se na njega ramo. Toda kmalu se je sklonila in lehkodušno vprašala: „Kaj ti je pa denes?"
— 68 —
„Ako bi me ti ljubila tako, kakor ljubim jaz tebe, dekle moje, bolj od vseh druzih ljudij, bolj kot mater, brata in dom, šla bi z menoj, kamor bi jaz hotel."
Ona upogne glavo in zopet opazi njegovo nenavadno resnobo.
„Ali zakaj bi hodila strani, če treba ni? Zakaj to praviš?"
»Ako bi pa treba bilo?"
„Sla bi!" odgovori ona hitro kakor kljubovalen
otrok.
»Res, Poloniea? Reci to še edenkrat!" deje on nekako veselo iznenadejan, prime jo za roko in ji ognjeno zre v oči. „Bi li šla ti z menoj, sedaj precej ?"
„Precej pa ne, saj ni treba", reče ona, in se mu zopet čudi. »Kaj ti je?"
On jo izpusti pa reče čez nekaj časa:
»Deklica moja, ti ne veš še, kako te jaz ljubim. Tako, da bi šel za tebe v smrt, vice, pekel, ali v nebesa, kamor greš ti. Ko bodeš slišala, in še denes bodeš slišala, kdo sem, nikar se ne ustraši, temveč misli, kaj sem ti rekel: na poti v pogubo me odvedeš le ti na pošten pot v srečo. Samo ti, če hočeš. Ti si moj angelj varuh, če ima človek angelja varuha. Ti me moreš rešiti, drugi nihče, če me ljubiš, če ostaneš moja, naj ljudje poreko, kar hote. Ustrašila se bodeš, ko zaslišiš, kako mi bodo rekli, ali domisli se mojih besedij in veruj le to: tebe ljubim bolj  kot te more
— 69 -
še kdo na široki zemlji, in kadar tebe vidim, tačas sem dober človek, tačas sem pripravljen storiti vse, kar ti želiš. Zato, deklica, ljubi me in reši me!"
Široko, ogorelo lice se mu je bilo v tem bolj zardelo, z očij pak so se mu svetile solze, prve solze, katere je videla mladica v očeh ljubljenega moža, in to jo je omamilo. Objela ga je in poljubila ter prosila:
»Nande, ti ljubi moj, ne jokaj, ne, oj, jaz tega ne morem videti!" in jokati je začela sama. »Povej mi, kaj ti je, kaj naj storim? Vse storim, kar rečeš, vse, in grem s teboj, kamor rečeš."
»Res pojdeš?"
»Res!" odgovori deklica brez misli. Razumela ga ni mnogo več, nego toliko, da je nesrečen, da ga nekaj tare in to mu je hotela olajšati, zato bi bila obljubila vse, pa menda tudi res storila. Dekličja na-tura je taka pravijo.
»Ti sedaj ne poznaš še vsega, ali bojim se, da bodeš slišala skoro še preveč. Ne pozabi, kar sem ti rekel, ne pozabi, kar si mi obljubila. Le ti moreš mi pomagati", nadaljuje on.
»Ali kaj ti je? Kam si namenjen?"
» Strani! Vender tebe mora m kmalu zopet videti, veš ? Cuj! Zvečer, kadar se zmrači, pogledaj časih gori-le v hosto pod ono sprednjo staro smreko. Kadar tam vidiš iskre kresati precej, ko se je zmračilo, tačas mi pridi naproti do sredi steze, če hočeš z menoj govoriti.   Ce mi bodeš pa imela kdaj kaj povedati, pojdi
ponoči — saj te ni strah, dekleta, ki je mene ljubila, ne sme biti strah neumne noči — pojdi ponoči na vrh Slemena, in tam, kjer dva stara, visoko okleščena bora sama stojita, napravljena bode grmada suhljadi. Rado se bode užgalo. Užgi in pri ognji počakaj. Tistemu smeš vse povedati, ki bode k tebi prišel in prvo besedo ,Nande' rekel. Ne boj se ga, če bode grd. Nimam lepih ljudij. — Vrniti se odslej ne bodem več mogel semkaj. Sovražniki so za menoj. Tvoj strijc Blaž me je izdal najbrž uže to noč. Ce me ni še, bode me. Jaz bi mu lehko za vselej zamašil usta, in niti meni samemu ne bi trebalo roke vzdigniti; ali tega nečem, ker je s teboj v rodu, samo ker je tvoj strijc."
»Naš strijc te je izdal? Komu, zakaj?" vpraša deklica strmeč.
,;To bodeš vse slišala. Samo ne ustraši se, in ne veruj ljudem vsega, kar bodo govorili. Toda ko bi tudi jaz bil tako hudoben človek, kakor poreko, za tebe sem mehak kakor dete: za tebe sem dober v srci. In če sem za druge ljudi takšen, da se me boje, krivi so ljudje sami, ki so me preganjali in na polje vrgli še mladega kakor divjo zver. Ti si prva duša, ki me ljubi. Sezi mi v roko, da me ne pustiš, tudi če me drugi ljudje obsojajo!"
In dasi ga ni prav umela, kaj pripoveduje in prav za prav ima, in dasi se ga je v tem hipu skoro bala, kajti ko je govoril, da ga ljudje preganjajo, jzasijalo mu je oko nekako divje in strašno — vender
— 71 —
mu je pomolila desnico, katero je trdno z obema rokama oklenil in ji molče zrl v oči. "V tem se je bilo zdanilo.
Zdajci se začuje kletev od druzega konca hiše in strijc Blažev glas v tej kletvi.
»Ušel je, vrag! Ni ga več v gnezdu, zakaj nisi hotel sinoči vstati, France!" ropoče Blaž.
Nande vstane in reče deklici: »Sedaj pa moram iti. Pomni, pomni, kaj si mi obljubila, na kaj si mi v roko segla. In, ne veruj vsega, kar bodeš slišala. Ce ljubiš mene, ne bodeš jokala. Kaj so ti mari ljudje ? Jaz pa pridem kmalu zopet k tebi, ali pa ti — k meni! Pokazalo se bode, ali je ljubezen res kaj, pokazalo se bode pri tebi."
Rekši ji stisne roko in na sever odhaja naravnost čez vrt in čez njive, kjer je najbliže do gozda. Strmeča je gledala ona za njim, kaj je pomenilo vse to govorjenje? Ko je bil za pol streljaja od hiše, ugleda ga strijc Blaž in kakor besen začne vpiti: »Ho, ho, stoj! France, France, pojdi sem, teciva, teciva za njim! Glej ga, glej ga! Drži ga, ho! ho!"
Strijc Blaž se res spusti za Nandetom čez njive, a hlapec France mirno stoji in zija; nima veselja hoditi v boj, najmenj pa loviti Rokovnjačev, če je tudi res, kar govori strijc Blaž. »Naj ga ujame in uklene sam, če je res tako močan, kakor zmirom govori", reče France in vtakne edno roko za hlačni prteni pas,
— 72 —
z drugo pa si počasi briše stegno, kakor bi dejal: »Jaz svojo roko umivam v nedolžnosti."
Predno je bil Blaž pritekel čez sredo njiv, skril se je Nande uže v goščo nizkega gozda in strijc se je upehan vračal.
»Kaj mu hoče strijc?" vpraša Poloniea hlapca.
»Pravi, da je ta Nande Rokovnjač, glej!" reče hlapec. »Ponoči ga je nekje videl in slišal, pravi. In veš kaj je še slišal? Da ni Nande, ampak daje Groga, Groga, Rokovnjač!"
»Kdo pravi to?"
»Strijc", odgovori hlapec in se neumno smeje.
»Strijc", ponavlja polglasno, kakor brez misli dekle, stoji na mestu pod staro jablano, gleda srepo v tla.
Rokovnjač! To je bila strašna beseda. Ali razumela je precej vse. Pač ji je bilo, kakor bi jo bil kdo s kolom po čelu udaril. Ali deklica je imela močne živce. Ni omedlela. Temveč čez nekaj hipov se je premeknila od stare jablane, pod katero je hlapec še ostal, strani, pregazila je, da ne bi hodila po okoliših, kup gnoja na dvorišči in stopila v vežo. Tam se je pri spodnjih vratih naslonila na podboj in nekaj časa strmela tjakaj predse.
»Si uže pomolzla?" vpraša jo mati prepirno in osorno.
Dekle se molče obrne, vzame veliko mlečno go-liclo v roke, nalije mehanično v njo vode za umivanje vimena in odide v hlev.
— 73 —
Kdor bi jo bil sodil po zunanjem, mislil bi bil morda: ta se ne meni mnogo za to, da ji je bridka usoda ravnokar prve ideale življenja potrgala v blato. Ali krivo bi bil sodil in površno. Ne kaže se čut pri vseh ljudeh ednako.
Ljubica Rokovnjačeva! Kadar ljudje to zvedo, kadar začno to govoriti, o Bog, kakova sramota!
In res čudno je, da ima misel: „Kaj poreko drugi ljudje o tem", tako mogočen vpliv na vse ljudi, v vseh položajih, še tačas ko smo najnaveza-nejši nase in ko bi se za ves drugi svet imeli naj-menj brigati.
Sramota!
A vender se je oglasil precej poleg tega čuta spomin njegovih besedij: „Le ti me moreš rešiti, če me ljubiš!" To mu je pa obljubila, v roko mu segla!
6
Deveto poglavje.
m
'Mi
Zdelo, zdedo pot prejedo.
N tir o d.
isto nedeljo popoldne je rekel Blaž hlapcu: „ Pojdi z menoj, France, greva na Kolovec, tam je novi gospod grofov pristavnik Poljak; njemu povem, da sem dva Rokovnjača našel, on naj potlej naznani ali na Brdo, ali v Mekine, v Kamnik ali v Ljubljano, da jih bodo iskali ali naši biriči, ali tisti francoski kusje (Blažje tako slišal ,huissier'), ali kdor hoče."
„Jaz uže ne grem," odgovori hlapec.
„Zakaj ne? Stavim, da dobiva kaj za to; vse ono, kar so ob semnji v Kamniku razklicali; potlej pojdeva pa pit. Nisi li žejen?"
„Pil bi uže, pil. Ali kaj, ko bi Rokovnjači zvedeli, da sva jih midva tožit šla, strijc? Kaj pa potlej ?"
„Ti se jih bojiš? Sram te bodi! Jaz pa nič. Le pomisli, da je novi gospod Kolovški, grofov gospodar Poljak, obljubil trideset goldinarjev tistemu, ki le sled pokaže do Rokovnjačev,  Gavrič  pa trideset.  Jaz ga
— 75 —
imam, sled. In torej imam tudi trideset in trideset goldinarjev. Na Brdu bode dohtar tudi še kaj dodal. Potlej se pa vsi zbero, francoski »kusje" pridejo, kmetje od vseh krajev pritisnejo, jaz ž njimi, pa jih bodemo gonili kakor zajke. Pojdi z menoj ! Za vino je denar gotov, pa ga bodeva pila še denes na upanje lepo kakor Odam in Eva, ko sta pod figovim drevesom sedela in sladko vince iz okrogle buče golcala; mene uže po grlu praska. Pojdi!"
In oba se počasi napotita.
„Ali, strijc," nadaljuje hlapec govor počasno, morda da bi strah odvrnil, „kaj ste Vi rekli, da sta Odam in Eva pod figovim drevesom sedela pa vino pila iz buče? Saj ga nista."
„Kdo pravi, da ga nista," prepira se Blaž, ki se ni rad udal, da bi kdo več vedel kot on, zlasti pa tak neokreten hlapce ne. Zato se vname mej njima po poti ta-Ie prepir.
»Nista ga ne pila," reče hlapec.
»Kak6 da ne?"
»Zato, ko ne!"
„Kaj jima ga ne privoščiš? Nevoščljivec! Odam je vender tvoj oče, Eva tvoja mati. In moja sta tudi, in še fajmoštrova oče in mati, če malo pogledamo čez hrbet nazaj, kaj pak! Pa jima ne privoščiš buče vina ?" prigovarja Blaž in svetlo gleda.
»Zato ga nista pila, ker ga je izumil šele Noe, veste?  Jaz dobro vem, da sem takisto slišal 'vengelj
6*
— 76 —
brati. Noe je pa vino izumil kesneje, ker njega je mati dosti kesneje porodila kot Odama, da boste vedeli, strijc. Jaz tudi nekaj vem. Kar vem, pa vem. Nisem tako neumen ne, ne treba misliti tisto, strijc!"
Z odločnostjo in s pogumom je hlapec France govoril ta govor, eden najdaljših in najbistroumnejših v svojem življenji. Ker to se mu ni pripetilo vsak dan, da bi bil znal Blažu ugovarjati, kateri je imel po mnenji tega okraja jezik nad vse doktorje. In res, pri tej priliki je bil hlapec Blaža popolnoma podrl. Ta ni vedel hipno ničesar odgovoriti. Da je Noe vino izumil, to je bilo res. »Kako, da sem to pozabil bil?" jezi se Blaž in se zardi, kajti, da bi ga France bil v kozji rog ugnal v taki učeni stvari, to se mu je zdela izguba na svoji slavi in časti. Nekaj hipov je torej Blaž moral misliti, kako bi se izrezal, kar mu pride na misel:
»Pa vender ni res! "Veš ti to, ko sta Odam in Eva pod figovim drevesom sedela in vino pila, bilo je še pred grehom, predno ju je Bog osiival in v reso ven zapodil, tačas, ko sta bila še v raji. In če se sliši brati in pridigovati, kako grozno dobro jima je bilo v tistem raji, pa da bi ne bila imela buče vina? Imela sta ga, tako ti pravim; ker pojdi se solit z dobroto, če vina ni za pijačo, in morda ni žganega ne! Kako si moreš misliti dobroto in raj brez vina?"
To je bil pa zopet za hlapca Franca tako pre-pričalen in silen dokaz, da ni znal nasproti privesti nobenega ugovora; zato se je udal in ponižno rekel:
— 77 —
„Saj menda je res tako." — Da bi pa svoje raz-govorno pobitje pokril in izročil hitri pozabljivosti, vrne se hlapčeva misel k njiju prvotnemu pogovoru o Rokovnjačib, torej vpraša:
„Kaj ste Vi res taki, da pojdete Rokovnjače tožit? Kaj pa če kdo od njih pride gori k nam in prinese uroke v hlev ? Oni znajo zagovarjati in uroke delati, saj veste. Potlej jih pa tudi gospoda ne bodo dobili."
„Naj jih dobodo ali ne dobodo, samo da meni denar dajo, ko jim povem, da je ta naš Nande, ki je Paleževino kupil, eden poglavarjev. Urokov se nisem nikoli bal in vsega eopranja ne. Kadar pa kam pojdem, ne pojdem brez noža in ne brez palice. In še psa bodem jemal s seboj, kakor jemlje Kolovški svojega. Ce ni drugače, dam si pa še eden pas požegnati od Odromanove Jere; potlej me v tiho piši Rokovnjaška copernija, veš?"
„No, ne rečem, ali kaj Vam pomaga nož, če ti Rokovnjači streljajo z zagovorjenimi kroglami, ki človeka gotovo zadenejo?"
„Vidiš, ki ničesar ne veš!" živahno v besedo seže Blaž. „ Tiste krogle, ki so zagovorjene, da človeka gotovo zadenejo, zveri nikoli ne zadenejo; tiste, ki so zagovorjene za zveri, ogibljejo se pa človeka. Kaj še tega ne veš? To so meni pripovedovali še rajniea mati in vsi stari ljudje vedo. No, in vidiš, če ima Rokovnjač tako ali inako kroglo, ne more zadeti ni psa ni mene, kadar hodiva vkupe. Zato sem rekel, da bodem jemal psa s seboj."
— 78 —
France je bil iz nova prepričan in ni znal ugovora. Zato je zopet začel nekaj druzega, kar je bilo, po nje ¦ govi misli, tudi učeno:
„To seveda, ako bi mogla midva dobiti praproti-nega Bemena, potlej bi se jaz uže ničesar ne bal, ko bi praprotino seme, o kresi natreseno, nosil pri sebi. Potem mi živa duša ničesar ne more, pravijo. A vrag ti ga vedi, ali Rokovnjači nimajo tega praprotinega semena uže sami, oni, ki vedo uže od nekdaj od roda do roda stare copre in vse stare križ-besede."
»Ničesar ne znajo; krasti pa jesti, druzega ničesar!" jezi se Blaž. „Ko bi bil oni Boječ kaj znal, meniš, da bi ga bil jaz vrgel ob tla, kakor otep slame? In Boječ je vender Rokovnjač, ker se mi je sam udal, da je? Ko bi bili kaj več znali, kakor tist svoj tatinski jezik, ki ga mej seboj govore, kakor gospoda nemški mej seboj, misliš, da ne bi bili naučili tudi Bojca?"
„To je pa zopet res ; čudno!" In v tretje je bil hlapec France prepričan od duševno nadzmožnejšega Blaža.
V četrtem slučaji, ki pride sedaj, bila je pak stvar preočita, da bi se bil dal veliki čudoverec France preveriti strijcu Blažu.
Prišla sta bila namreč z gorskega polja in preko senožeti po stezi v gozd, kjer so rasli mladi borovci in različna mlada hosta, po nekaterih mestih prav gosta.
Na ednem kraji je bil neobrasli prostor ob poti širji, in lepa zelena trava je poganjala tam, ker je bilo časih mokrotno. Ob severni strani je bilo gosto grmovje.
— 79 —
Na malem grmu jelševem tik pri poti pak je visela umazana prazna beraška torba, ali vsaj mnogo ni bilo v nji, ker je bila videti zelo lačna.
„Stojte, strijc Blaž, glejte zdelo, zdelo, zdelo!" kliče hlapec France, ki je bil strahoma obstal in tudi Blaža Mozola za roko zadržal.
Oba sta gledala nekaj hipov na grmu visečo be-raško torbo tik poti. Ob grmu je slonela palica gor-jača, črno ožgana in uglajena. Torej se je obema gotovo videlo, da je to res »zdelo", narejeno od zlega človeka njima ali Bog ve komu, kdor bi šel todkaj, da bode imel nesrečo ta dan, če gre tod mimo in po tem poti, še večjo, negoli da bi bil petek, ali da bi mu bila stara baba pretekla pot.
»Jaz uže ne grem dalje. Zdelo naju goni nazaj. Tu bode nesreča. Glejte, Rokovnjači so vedeli uže prej, da jih mislite na Kolovec tožit iti in izdat, zato so Vam pot zacoprali in ,z d e 1 o' napravili. Ne hodite strijc, lepo Vas prosim," reče hlapec.
»Če je res ,zdeIo', ne sme se ga človek dotekniti, pa tako ne sme iti mimo, da bi viselo nad njim. Zato ga bodem z grma sklatil, pa je," reče Blaž in začne od suhih vej pod potom polena odlamati in bombardira visečo malho tako dolgo, da jo sklati z grma na tla.
»Na, sedaj pa lehko greva mimo. Samo prijeti spaka nikar, gotovo so uši notri in še kaj druzega zlodja," deje Blaž in pogumno po drugi strani korači
— 80 —
mimo, nekako tako, kakor se otroci ogno kače, katero so s kamenjem ubili.
Ali hlapec France je bil dejal roke v žep in je od te strani gledal Blaža na ono stran »zdela", pa se ni dal pregovoriti, da bi prestopil tudi on Rubikon. Prosil in prosil je Blaža, naj pusti Rokovnjače rokov-njačit, pa naj se vrne, ker vse kaže nesrečo. Blaž je naposled sam odšel, hlapec se je z glavo maje vračal domov.
Ko sta bila oba strani z mesta in vida, kjer sta videla obpotno »zdelo", zašumi v grmovji, in iz gostega zelenja prileze na piano mršava postava Rokovnjača Velikonje, ki se ozre na desno po poti za hlapcem, na levo za Blažem, a potem popravlja svojo obleko, katere pa ni bilo mnogo popraviti mogoče. Iz Veliko-njevega opravka bi bilo opazovalcu razvidno, da je njegova obešena torba bila čisto iz prirodnega nagiba puščena, in nikako »zdelo". Rokovnjač se glasno zasmeje, ko torbo s tal pobira in palico zopet obeša in sam pred se reče:
»Na Kolovec misli iti Rokovnjače tožit! Aj, aj, aj! Čakaj, čakaj, pa ti utegne moja torba res biti ,zdelo', da ga še na onem svetu ne pozabiš."
Rekši oprta malho in ubere pot za Blažem brzo, kakor bi njegovim petam ne prisojal, a tiho in varno stopinje pobirajoč.
„Mi ti bodemo uže pokazali, kaj je to, Rokovnjače izdajati !"
#4?
Deseto poglavje.
,,In dem ich mir die Frevheit erlaubte, dem h oh en Laiidespriisidium mit 21. July 1. Js. eine mo$-lichat umstiindliche Geschichte hinsichtlich der be-fcannten Landstreicher, die gegen\vartig den doppelten Namen Plaifharje oder Kokounazhen ftthren, die besoiulers den Kreis Laibach bettelnd, scbniepfend, stehlend and raubend durchstreichen, vorzulegen, und wie es aus den hierortigeu pfarriimtlichen Tauf- und Sterbregisterien ersichtlich ist, so erhillt sicli der ge-dachte vrilde Ci-aunerstamm schon mehr als seit 200 Jabren, der sich durch den naturlichen Naclnvuchs wie auch durch den Uibertritt sonstiger arbeitscheuen Leute, gewdhnlich nber durch Militurpnichtige, Mih-tardeserteurs, durch das mit Laufpiissen entlassene Militar, wie auch durch die aus den Strafhausern entlassenen Jndividucu, und sonatigen Kriminalisten sehr reicblich vermehrt."
Iz poročila Vodiškega duhovnika Valentiča kranjskim stanovom.
jjekako v sredi mej Kamnikom in Brdom stoji grad Kolovec. Njegovo ležo oznanjuje uže staroslovensko ime, ker „ko)ou pomeni prvotno nekaj globoeega, „kolijau je jama, kotanja. Kolovec t. j. stari grad stoji v tacem kraji, mej višinami, kakor v kotanji, da mu je narod po kolesu da] ime, kakor je rad po leži delil krajevna imena.  Pa tudi ime no-
vemu, na konci doline v zakotji postavljenemu gradu to ime dobro pristoja. Naš povestničarski starina Valvasor modruje sicer, da ima grad ime od kol (voza), in citira tudi necega patra Martina Bavčarja, kateri izvaja slovenski naziv grajski celo iz latinskega collis, holmec. Prepirati se pač nečemo z nobenim, ni z Valvasorjem ni s patrom, tem menj, ker dandenes v tacih rečeh ni ednega ni druzega več ne priznavamo za avtoriteto.
Nemško ime »Gerlaehstein" ne znamo od kod je. Valvasor sodi, da je morda ime prvega posestnika, o katerem pa ne ve niti on ničesar povedati, kajti kar se pomni, bil je grad lastnina grofov Hohenvvartov, kateri se pač še dandenašnji imenujejo tudi s pridevkom „zu Gerlachstein", dasi grad ni več v njih lasti.
Tega leta, ko se vrši naša povest, bil je grof Franc Hohenwart lastnik Kolovcu, toda za francoske vlade ga ni bilo v deželi. Staro-Avstrijec in revolucijo sovražeč aristokrat se je bil umeknil Francozom, a svoja posestva na Kranjskem popolnoma prepustil oskrbnikom, ki so tako gospodarili samostalneje negoli kdaj prej.
Hohenwartov oskrbnik na Kolovci je bil Štefan Poljak; mlad mož, komaj 28 let star. On je bil sto-prav pred dvema letoma pri Francu grofu Hohenwartu stopil v službo, ko je bil tudi ta po očetu grad dobil. Ker Kolovec ni imel vseh patrimonijalnih pravic, imel ni oskrbnik druzega posla nego gospodarski, nad ljudmi
— 83 —
ne druge oblasti, nego graščinsko. A tudi ta sama graščinska oblast je bila, navzlic upravnim reformam Marije Terezije in cesarja Jožefa, še dovolj močna in vplivna na ljudstvo. Odločen in pogumen graščak ali njegov namestovalec je sezal lehko drzno v pravosodne in policijske reči, a niti državni okrožni načelnik, niti ne apelacijsko sodišče o tem ni niti slišalo. Kmet je bil tlačan.
Takšen odločen in pogumen človek je bil tudi mladi Kolovški oskrbnik Štefan Poljak. Pregovor, da nove metle dobro pometajo, čutili so vsi na graščini, posli in robote dolžni kmetje, ko je Poljak nastopil svojo službo.
Mladi gospod oskrbnik je bil tenek, slok in na prvi videz šibek, ali v istini žilav in močan. Ko mu je eden hlapcev, težak hlod, iz prva nekaj nedostojno ugovarjal, vrgel ga je s svojo roko tako lahko, brez truda in naglo iz hleva na dvorišče, da so vsa družina od čednika do gozdnika dobili zdajci veliko spoštovanje do Ljubljančana, o katerem so do tistih dob mislili, da ne bi dveh mernikov pšenice prevzdignil. In tacim ljudem fizična moč imponira ne menj nego duševna, če ne bolj. Natančen je bil novi oskrbnik do sitnosti. Ni snopa ni odpustil na desetini, ni ure od tlake. Družina je morala delati kakor sama zase. Gorje, če je kdo v grajski gozd šel brez odkazanja. Ves nov red je bil na Kolovci.
— 84 —
»Grofa bode obogatil," rekali so edni ljudje. A drugi, večina jih, niso opuščali pristavljati: „Sebe, sebe ne bode pozabil, in kadar bode kaj sam imel, potlej bode šele glavo nosil pokonci, ker starci uže pravijo: ,Gosposki hlapec bogat, bik rogat'."
A hud kakor »bik rogat" — da ostanemo pri narodnem pregovoru — bil je Štefan Poljak uže brez osebnega bogastva zlasti tačas vselej, kadar je zopet slišal, da je to in to ukradeno, ali v gradu, ali v vaseh. Tatvine so bile pa redne, skoro tako redne, kakor noči. Edenkrat tukaj, edenkrat tam, edenkrat blizu, edenkrat daleč. Tam je zmanjkalo slanine s šinj ali z dimnjaka, tam žita iz prevrtane ali utrte kašče, tam junca iz hleva. In z vseh cest se je slišalo, kako so neznani v obrazu počrnjeni možje gorjačarji tega ali tega ustavili in mu iz žepov pobrali, če je imel kaj v njih.
Zmirom pa se je odgovarjalo na vprašanje, kdo je to storil: »Rokovnjači." Brez dvojbe, da niso Rokovnjači delali vsega, kar se je zlega godilo, ali na njih račun je šlo vse. Lehko si je torej misliti, kakov strah je vladal zlasti po vsem Gorenjskem, da, po vsem Kranjskem in tudi v Primorji pred groznim imenom Rokovnjač. Ta sovražnik vsacega, ki je kaj imel, bil je tem strašnejši, ker se je znal skrivati, in pa ker se ga je vse balo, ne le posameznik, tudi občine, mesta, vsa gosposka.
»Ali se res ne da tej kači glava streti?"
— 85 —
Mej tistimi, ki so tako vpraševali, bil je oskrbnik Štefan Poljak na Kolovci. Vpraševal je tako pri vseh sosedih, po gradovih in po vaseh, v Ljubljani in Kamniku, na Brdu in v Volčjem Potoku. Povsod je videl, da bi vsi radi Rokovnjače uničili, ali nobeden se ni ničesar upal, nobeden ni vedel, kako stvar prijeti, večina celo ni hotela ničesar slišati o udeležitvi kacega velicega lova na Rokovnjače. Zlasti kmetje so rekli: »Kadar bi jih šli mi v gozd iskat in gonit, pridejo oni z druge strani na naše dome in nam jih zapalijo, potlej pa imamo! Ker dosti jih je, tako, da nihče ne ve koliko. Podnevi hodi za plugom, kmet je kakor smo drugi, ponoči je pa Rokovnjač. Od hiše do hiše hodi kakor drugi berači, ali je Rokovnjač, in pazi kaj ljudje imajo in kje. Vse polno jih je in hudi so."
Tako so govorili kmetje in nihče ni hotel pomoči javni oblasti proti strašni tatovski zadrugi.
Ko je bilo na Kolovci zapored več rečij ukradenih in se je zopet reklo: to so vzeli Rokovnjači — dal je Štefan Poljak razglasiti ono, kar smo slišali na semnji v Kamniku. Razglasilo se je to daleč okolo, ali nihče se ni oglasil za nagrado.
Pač pa je zmanjkalo, kakor odgovor na oni razglas, še precej tisto noč po Kamniškem semnji, najlepšega jezdnega konja oskrbnikovega iz zaprtega hleva na Kolovci in živa duša ga ni več videla. Na hlevnih durih pa je bila s črnim ogljem surovo narisana človeška   roka,   tako,   da   ni   nihče   dvojil,   kdo je
— 86 —
konja ukradel, temveč so tatovje še sami pobotnico pustili.
»On se je šel z bikom bost," rekli so kmetje, rekli so gospoda v okolici in imeli so tem večji strah pred Rokovnjači. Vsak berač, sosebno tisti, ki je bil še močan in drznejši, dobil je pri njih gotovo obil dar, ker bali so se, da je eden iz strahovite stare zadruge.
Na ta način je Poljak vsak dan več slišal in zvedel in začel je stvar premišljevati. In skoro se mu je zdelo, da se je nekoliko prelehkomiselno vrgel vanjo in preveč samo sebe porinil v opasnost. On je bil lovec in kot lovec bi se mu bil le nekako zanimiv zdel lov na tatove, tako edenkrat za izpremembo.
Sedaj ko je videl, da lov, ki ga je začel, nikakor ni kakšen posel za veselje in za zabavo in da ima tudi za njegovo prihodnjost nevarno lice, bil bi, to si je natihoma sam priznal, pač rad nekaj dal, ko bi se v vso stvar še ne bil mešal, zlasti ne po javnih oglasilih zoper Rokovnjače. Imel je vzrok zato in važen.
Ženil se je namreč. Kamniškega mestnega sodnika Gavriča lepa hči Rezika se je bila, in sicer brez prave brambe, udala, da se kot njegova žena preseli na Kolovec. Zadnjo nedeljo je bil uže prvi oklic tega zakona. Kaj je torej umevnejšega, nego da je Poljak mislil, ko je videl, kako nevarno je začeto postopanje za Rokovnjači: »Ko bi bila le ta moja ženitev uže prej pri kraji!"
— 87 —
Po drugi strani pa se je oglasil v njem m o ž in rekel je: „Ne, kar sem začel, to izvršim s pomočjo drugih ljudij; odtegniti se sedaj ne morem, oporeči ne smem ničesar: da bi kdo smel reči, da sem se precej boječ umeknil, tega pa ne!"
Tako je bilo mišljenje na Kolovci, ko je prišel Blaž Mozol s svojim poročilom tjakaj. Bilo je to poročilo precej zmedeno, malo je bilo prijemljivega na njem, mnogo nejasnega, toda bilo je vender nekaj. Zato je pa živahnega gospoda Poljaka siluo zanimalo in iz-kušal je iz Blaža stvar zvedeti natančneje, dasi v mnozem oziru zastonj. Ali Blaž je, bolj vprašan, menj vedel; le toliko je ponavljal, da je Groga Rokovnjač, in ne eden zadnjih. O tem, to se ve, bilo ni dvojiti, zlasti ne, ker se je bil Nande, komaj izpažen, precej s tem udal, da je izginil s Paleževine. Prav na konci svojega pripovedovanja stoprav se domisli Blaž, da je Groga Bojcu naročal, naj gre k Brdskemu pisarju, da Grogi poroči nekaj o Francozih.
Blaž se je začudil, kako je pri tem poslednjem poročilu Kolovški oskrbnik vesel in razburjen poskočil na noge. To se mu je izmej vsega zdelo najvažneje. Po tem je bilo mogoče najti sled še na dalje v temino. Poljak torej Blaža izprašuje natančneje: ako ni morda še kaj več slišal, ali je gotovo, da ga je pošiljal k Brdskemu pisarju, kaj je ono o Francozih? Ali Blaž ni mogel ničesar več povedati, temveč spustil se je v svoja ugibanja: da so morda ti Francozje in ta
— 88 —
njih Bonapart sami z Rokovnjači v zvezi in porazum-Ijeni i. t. d. S tacimi kombinacijami, to se ve, Poljak ni bil soglasen. Videl je, da je Blaž vse povedal, kar ve, trebalo je sedaj na podlogi tega drugod iskati nadaljevanja.
Blaž dobi na svoje veliko veselje obrok razpisane plače, ostalo pa mu Poljak obeta, kadar se stvar kaj zjasni. V tem naj Blaž sam gleda in pozveduje o teh stvareh, ne bode na njegovo škodo.
Ko je Blaž odhajal s Kolovca in zavil v gozd, skozi kateri ga je steza vodila domov, zaiikal je od veselja, ker mislil je o denarji in vinopitji. »Zdela" je bil popolnoma pozabil.
Ecl11 a j sto poglavje.
Ker grad, blago1 in čast Prišla je meni v laat.
M. Vil h a r.
menitev Brdskega  pisarja v Blaževi pripovesti
je oskrbnika Poljaka napotila iti- na Brdo, da
'--1 se s tamošnjim gospodarjem posvetuje, kaj bi
vse to pomenilo.
Grad Brdo je oddaljen edno uro od Kolovca. Nekdaj lastnina ponosnih kranjskih plemenitašev Lam-bergov in pozneje Apfaltrernov, prešla je bila graščina za naše povesti iz lasti zapravljivih aristokratov, prejšnjih posestnikov, v roke marljivemu podjetnemu in srečnemu plebejeu.
Ljubljanski advokat dr. Janez B u r g e r je bil namreč leta 1803. kupil graščini Brdo in Volčji potok in je kot graščak opravljal posla patrimonijalne gosposke ter z dobrim gospodarstvom zopet povzdignil obe prej zanemarjeni posestvi. Razumeje se, da mej sosedi graščaki novi neplemenitokrvni naseljenec ni bil priljubljen. Čimbolj je bil kakšen plemenitaš zadolžen in se je imel bati,  da tudi njegovo posestvo pride v
7
— 90 —
tuje roke, v roke morda človeku, katerega oče je bil še odvisen kmetski tlačan — in dr. Burger je bil res sin gorenjskega kmeta in si je le s svojimi študijami in s svojim talentom pomogel tako visoko — tem bolj je po strani gledal soseda na Brdu, plebejskega vsi-Ijenca. To se ve, da vsi tega niso njemu v obraz in naravnost kazali, ker jim je duševno povsod gospodarja pokazati mogel in so ga tedaj mnogo potrebovali. Dr. Burger je bil pa prebistrega duha in je predobro poznal, da ne bi bil vsega tega prijateljstva čutil, dasi je bil zopet na drugi strani preizobražen, da bi bil javno kazal, da ga čuti.
Bilo je torej povsem umevno, da je dr. Burger, kmetski sin, ki se je sam višje povzpel, bil velik prijatelj Francozom, kateri so bili razklicali v svoji veliki revoluciji »egalite", ednakost vseh stanov in slobodni razvoj individuva. Zato je bil Francozom hvaležen, ker je videl, da se njih pridobitev razširja po vsem svetu. Poleg tega, to seveda, ni odobraval nečlovečnosti in groznih prestopov te revolucije.
Francozje, ko so prišli v deželo našo, znali so se o razmerah in osebah v nji hitro in dobro poučiti. Zato so pa tudi brzo vedeli, kdo izmej odličnjakov deželanov jim je principijalen prijatelj, kdo protivnik. Tako je dr. Burger precej bil imenovan za »manTa" ali velikega župana za ves okraj francoske vlade. Prevzel je ta častni posel, ker najbrž bi mu v tedanjih razmerah tudi ne bilo dosti pomagalo braniti se ga.
— 91 —
Poleg Francozov pak si je s tem svojim mišljenjem dr. Burger brdski pridobil še ednega prijatelja, prav blizu v soseščini, namreč kolovškega oskrbnika Poljaka. Tudi ta se je navduševal za Francoze in njih idejo in sicer še tem bolj, čim mlajši je bil od brdskega soseda. Takisto sta bila kot ednako misleča moža tudi dobra prijatelja.
Ko pride kolovški oskrbnik z Blaževo novico na Brdo, najde gospodarja v svoji pisarnici v gradu pri tleh. Precej in brez okolišev mu Poljak pove vse, celo nekako hlastno.
„Kaj je potem storiti?" vpraša Poljak naposled izkušenega brdskega doktorja.
Čudeč se vsi stvari in zelo osupel dr. Burger nekaj časa ni odgovoril ničesar, potem pa dejal: »Dober svet tu ni legak; premisleka bode treba, prijatelj mladi."
»Jaz menim, da tii treba najprej, da zaprete svojega pisarja, krivooko človeče, katerega jaz nikoli nisem mogel videti. Iz njega bodemo zvedeli več," reče Poljak.
„ Ali ste dobro slišali, da je bil res imenovan moj pisar? Moj Janez Rak?"
»Prav dobro, vprašal sem moža večkrat, kako je on slišal, a kakova zamena tudi ni verjetna, kajti Vi sami nimate tega Raka za svetnika."
»Nikoli nisem mislil, da imam v tem pisarji poštenega človeka pri hiši, pridržal sem ga le, ker me
7*
— 92 —
je vselej preprosil, kadar sem ga iz službe podil. Ali da imam zaveznika rokov njačev pod streho, vraga ..."
Zdajci Burger hitro vstane s stola in položi prst na usta, da bi Poljak molčal. Tiše mu de: „Zdi se mi, da je bil tačas, ko ste Vi prišli, tu zraven v sosedni sobi, dal sem mu bil dela. Morda je naju poslušal !"
Rekši gre mož po prstih izza stola in odpre zvezne duri v sosedno sobo, kjer je pisar navadno pre-pisaval, kar je dobil.
„Ni ga tit. A bil je, pisanje na mizi je skoro še mokro. Poslušal je," reče gospod maire.
»Potlej mora biti še v gradu. Uiti nam ne sme !" reče Poljak burno in hoče venkaj.
»Počasi, prijatelj, počasi," deje gospodar in potisne naglega soseda na stol. »če je ta malopridnik res tovariš Rokovnjaške dražbe, kakor ste mi povedali Vi, veste (in tu je govoril gospod nekoliko tiše): meni ni nič zato, če mi sam uide izpod strehe moje, rajši vidim, da je ubežen zunaj, nego da bi imel znotraj svojih zidov zaprtega, a bi mi edenkrat ponoči, ko se ne bi nadejal nihče, vsa divja tolpa zarad njega pristavo zapalila ali grad napadla. Rokovnjači niso še tako zli; ako jih na miru pustiš, ostanejo navadno tatovje; hudiči pa so, če jih dražiš. To ste Vi izkušali sami s konjem in Boga zahvalite, če ste se tako ceno odkupili."
Nejevoljen in skoro užaljen reče Poljak:
— 93 —
„No, če bodemo vsi tako mislili, mi omikanci tudi, potem je, to seveda, žalostno. Slecimo srajco in dajmo jim jo. Od Vas, gospod doktor, bi tacega odgovora ne bil pričakoval. Oprostite mi, da naravnost povem, jaz mislim, da pogumni možje moramo . .
»Najprej previdni biti!" seže mu doktor v besedo in ko hoče Poljak nadaljevati, ustavi ga rekoč z vsem svojim prijaznim mirom:
»Izpregovorite mi za pojasnilo le nekoliko besedij, morda mi potlej ne bodete z besedami delali krivice. Jaz ne storim nobenega večjega koraka zoper Rokovnjače, dokler nam vlada ne da svoje pomoči, in sicer dejanske pomoči z vojaki, ne le s popirnimi ukazi in z željami, naj si občine pomagajo same. Jaz ničesar prej ne storim, ker vem, da ničesar ne opravim. Dobro sem premislil stvar, dosti uže o nji poročal v Ljubljano, ustno in pismeno, in ravno sedaj imam zopet upanje, da dobodemo pomoči od naše francoske vlade, ki je za javni red povsod še mnogo storila. Dokler se mi pa to upanje, kakor rečeno, vidno ne izpolni, t. j. dokler ne vidim dobrih vojaških pušek tukaj, ne storim ničesar. Nisem dovolj lehkomiseln, da bi svoje z velikim trudom vsega življenja pridobljeno premoženje postavljal v gotovo nevarnost, a poleg tega ničesar ne dosegel in nikomur koristil. Kmet sam ne gre zoper nevidnega sovražnika. Ali če pojde vojak naprej, potem pojde tudi naš kmet za njim, tudi on je zavzet za red, in ako naredimo z vladno pomočjo mrežo čez vso Go-
— 94 —
renjsko, potrebili bodemo hitro naše velike gozde, kjer mora biti, če ne največji pa gotovo najnevarnejši del teh pijavk dežele naše. Trdi se, da imajo v težko pristopnem gozdu Kamniškega mesta visoko nad izvirom Bistrice uže kar pol vasi lesenih hiš za zimo. Blizu si jim tam ne upa nihče. In potem sem uže rekel, da je ta sovražnik povsem neviden, ne vemo koliko ga je. Edenkrat se pokažejo posamezno, drugič obstopijo potnike po štirje vkupe, drugod je bilo slišati, da jih je šestdeset obstopilo hišo, in pred dvema letoma je bila govorica, da jih je bilo celo tristo zbranih pri Vodicah, od koder so hoteli ponoči udariti na Ljubljano. Poslednje je prav verjetno, če pomislite, da prav za prav ne vemo, kdo vse mej nami živi in se k Rokov-njačem šteje. Glejte, kdo bi si mislil, da mladi mož, ki je lepo kmetsko domovje kupil in lepo deklico pri sosedni hiši snubi, kakor ta Nande, o katerem ste mi pripovedovali, ni nihče drug kot eden njih! In moj pisar! Res da mu nisem nikdar krivice delal s tem, da bi mu bil kaj poštenja prisojal. Zato sem se ga sam varoval. Ali da je ud te tatinske družbe, kakor mi poročilo prinašate Vi — in sicer mnoge reči, ki se jih sedaj domišljam, kažejo, da je Vaše poročilo resnično — to mi vender ni prišlo na misel. Bog ve, koliko je tacih še! To ljudi straši, in jaz moram reči, mene tudi. Človek ima rad svojega sovražnika, če mora ž njim opraviti imeti, na svetlem pred seboj, da ga vidi, koliko je opasen.   V temo, ko ga ne vidimo,
ali je pred nami, ali za nami, ne gremo radi v boj ž njim. — Sicer pa, kakor sem rekel uže prej, francoska vlada nam misli pomagati, precej ko uredi najpotrebnejše druge upravne stvari. Počakajmo in potrpimo morda še nekaj mesecev, če smo morali potrpeti uže tako dolgo. Tudi Vi ne trosite na svoj račun moči, preslaba je sama zase, in z Vašim tastom vkupe sta preslaba, le verjemite mi."
Ko je graščak tu omenil Poljakovega prihodnjega tasta, kamniškega mestnega sodnika, domislil se je kolovški oskrbnik svoje neveste, lepe Rezike, in morda ga je ta spomin tudi nekoliko nagnil, da se je pohlev-neje udal doktor Burgerjevim razlogom.
Govorila sta potem pri došlem kozarci vina še dolgo o stvari. Doktor je bil šel uže tudi iz sobe in se vrnil s poročilom, da je res pisar Rak nanagloma izginil iz grada, in da ga ni najti. Dže sta bila pogovore zavila na druge strani, ko Poljak zopet preide k prvotnemu predmetu in reče:
„ Ali tega Vas še nisem vprašal, gospod doktor, kaj Vi mislite, kaj imajo Francozje opraviti v tej rokovnjaški stvari? Zakaj je Groga naročal, naj Vaš pisar poroči, kdaj Francozje . . .' Tu seveda zmanjka stvari in ne vemo, kaj je rekel: ali kdaj pridejo, ali kdaj odidejo, pa kam, kje in zakaj ? Kako pride rokovnjač s Francozi v dotiko? Jaz sem precej mislil, da tukaj se vpraša za kake posebne bogate Francoze, katere hoče sodrga napasti in opleniti. Kajti
— 96 —
političnega vzroka kake zveze s Francozi in temi ljudmi vender ne moremo iskati, tedaj ni druzega nagona misliti, kakor kakšen samopriden, mislil bi jaz."
Pri teh besedah je bil Burger vstal, lice se mu je nenavadno zresnilo, šel je po sobi gori in doli in dejal:
»Prijatelj sosed, to bi pa utegnilo biti resnično." »Kako mislite?"
Brdski gospodar gre dvakrat po sobi semtertja brez odgovora in naposled, kakor sam zase, ponavlja:
»To bi utegnilo nekaj biti; nekaj sitnega in ve-licega. In ravno v mojem okraji? Naposled še jaz kot maire dobim velike sitnosti in vsa dežela se zopet omaže na svojo silno škodo."
»Kako mislite ?" vpraša Poljak, ki tega ni razumel, kaj doktor meni.
»Pač, pač utegne tako biti. Moj pisar se je ta teden več dnij klatil po Črnem grabnu. Ko bi to vse bilo v zvezi! Vraga!"
»Ali jaz Vas ne razumem, če le zase govorite, gospod doktor," reče radovedni oskrbnik.
Doktor obstane pred njim in reče:
cVeste, gospod sosed, da ste skoro gotovo pravo zadeli, če sumnjate, da hote rokovnjači Francoze napasti? Jaz se bojim, da je stvar s tem-le v zvezi. Kakor veste so Francozje našemu avstrijskemu popir-natemu denarju polno veljavo vzeli in plačevali smo jim ž njim — žal 1 — le šesti del vrednosti, naredba,
— 97 —-
ki je poleg neusmiljenih druzih denarnih eksekucij pri našem ljudstvu Francozom moralno največ škodovala. S tem popirnatim denarjem pa Francozje vender kupču-jejo, pošiljajo ga čez avstrijsko mejo in ga z dobičkom zamenjavajo. Tega denarja gre nekaj doli od Celja mimo nas po cesti v Ljubljano vsak mesec, navadno prvega dne. In čudno se mi zdi šele sedaj, da so naši ljudje tu po črnem grabnu zadnjič dvakrat uže prej vedeli, kdaj bodo Francozje ta zamenjeni denar nosili tod mimo, dasi jaz nisem vedel ničesar. Pripovedoval mi je to poštar. In glejte, denes je predzadnji dan meseca. Kaj ko bi bilo zopet tu kaj tacega? Ko bi rokovnjači merili na te Francoze ? Glede kase razumejo ti naši vladarji najmenj šale, zato gorje temu okraju, ko bi se jim kaj zlega zgodilo! Dovolj sitnosti smo uže imeli. Tu pač res moram nekaj storiti, da vsaj svojo odgovornost zmanjšam. Menim, da je najbolje, da vso kombinacijo — kajti kaj gotovega stvar vender še ni — poročim v Ljubljano. To pa treba brž. Najbolje bi bilo, da bi sam šel v Ljubljano in osebno k Ms. Parisu, generalnemu tajniku našega inten-danta. Pa ravno denes grem težko. Samo pismo poslati ?"
»Dajte meni kako priporočilno pismo, pojdem jaz v Ljubljano," reče oskrbnik Poljak, »precej, konj je spočit, posebnega opravka nocoj nimam, jutri na vse zgodaj se pa uže vrnem, ali pa še nocoj. To mi je ugodna prilika, da se šejaz seznanim s kacim gospodom francoske vlade."
— 98 —
„Jaz Vam bodem dal priporočilno pismo do generalnega sekreterja; stvar samo mu pa ustno poveste, saj znate bolje francosko negoli jaz. Toda glejte, da še nocoj pridete do njega. Ne pozabite pa dostaviti, da mi ne poročamo dejanj in gotovosti, ampak da so to le naša ugibanja, naši računi na podlogi tega in tega. Ce vlada misli, da je treba kaj storiti za nje previdnost, stori naj. Ali če se bode izkazalo, da naše svarilo ni bilo potrebno, prevzamemo mi ravno tako malo odgovornost zato, kakor bi mogli ali hoteli odgovorni biti, ako bi tega, kar smo slišali, vladi ne naznanili."
Doktor Burger potem natanko mlademu sosedu še edenkrat ponavlja in razvija, kako in zakaj si on kombinuje možni napad rokovnjačev, napiše pismo, in pol ure kesneje je Poljak na brzem konji jahal po cesti proti Ljubljani.
D varaajsto poglavje.
,,Ea ifit ein entscbiedener Unsiun, die Oulturstufe eines Volkes uach sogenanntem Aber-glauben bemesaen zu wol!en. Eutschieden ist, daas hochbegabte Menschen dafiir viel euipfung-Iicber sind, als naehe Hohlkopfe, und edle Menschen, welche im innigen Zusaromenhange mit der Katar leben, weit aberghiubischer sind, als schmutzige Schlingel, vrelche ihr Leben bloss in Kneipe/i, Kaffeebiuisern und Tlieatern zubringeu, und ea wirklich so weit gebracht haben, dass sie Kwischen Glauben und Aberglauben keinen Unter-schied mehr rnachen. und in ihrer naiven Aufcich-tigkeit nicht glauben konnen, das3 Schmutzseelen, \vie sie sie besitzen, zu einem ewigen Leben bestimmt seien".       -Teremias Gotthelf.
,,Če dam kmeta tak6 govoriti, kakor mi govorimo, potem nastane fabulna stvar, kateri se morajo dati ideje, ki jih nima".
G e o r g e Sand.
Hakor smo uže omenili, zaukal je Blaž Mozol g od veselja, ko je stopil na stezo, katera ga je vodila skozi gozd domov, kajti mislil je o vi-
nopitji.
Storil je komaj trideset korakov po gozdu, uže ga zašegeta nekaj v goltanei, ali ne da bi pokašljal
— 100 —
— Blaž Mozol ni poznal kašlja — nego nekaj tacega, kakor žeja; a tudi ne po vodi — vode je bilo dovolj v bližnjem studenci — nego žeja do vina, in Blaž ni bil človek, ki bi v tacem položaji dolgo premišljeval ter na prste štel: „Bi, ne bi" : — vraga, saj je tiščal v levi pesti pet debelih, srebrnih kron, pošteno zasluženih, kakor je dejal sam v sebi.
Poldne je bilo blizu in solnce je pripekalo, kakor v pasjih dnevih; doma Blaž tudi ni imel tacega opravka, da bi ga drugi ne mogli brez njega izvršiti, in zato je takoj z mirno vestjo krenil na levo čez grič: vedel je, da ima Hudmanova Jera na Rovih dobro vino in tudi kaj suhega, da se prigrizne.
Ko je deset minut pozneje stopil v krčmo k Jeri, našel je krčmarico v družbi z ednim pivcem, voznikom Telečnjakarjem iz bližnjega Radomlja, čegar voz in konji so stali pred hišo.
Blaž se široko razkorači sredi izbe in vpije na glas:
„Hejo, Jera, vina gori! Pa ne tistega jesiha, kakor ga pije ta gostač tvoj, ki je več pri tebi nego na cesti, ta Ureh Telečnjakar! Vina gori, tistega starega iz kota; mi smo baroni, pijemo ga po kroni!"
Rekši vrže debel srebrn tolar na mizo, da je glasno zažvenketal.
Voznik in krčmarica sta ga iz prva osuplo pogleda vala; naposled reče Jera s smehom:
— 101 —
„Kje si pa dobil tisto ? Zaslužil nisi! Ali si Mozolki platno ukral in prodal, ali pa si vašega zeta opeharil?"
»Kaj ukral! Kaj opeharil! Kaj govoriš, baba neumna ? Zaslužil sem jih, lehko zaslužil, kakor bi jih bil za maslo vzel. Vina daj; kaj vprašuješ in postajaš ? O ti rebro Adamovo, da bi te bil Bog pri miru pustil!"
Krčmarica je hitela po vino; vedela je, da bode dober dan denes, ko ima Blaž denar.
Mozol pa je v tem pobral tolar z mize in ga potisnil v žep tako, da je bilo čuti, da tolar ni samec, nego ima še nekaj tovarišev notri. Voznik Ureh, ki je bil čul ta prijetni cvenk, porine mu svoj kozarec bliže, in Blaž, akoravno je prej temu vinu zabavljal, da je jesih in kisliea, izpije več od polovice.
»Dobre volje si, Blaž! Dobre volje, kakor pes, ki zdrav iz cerkve pride!" reče nekako porogljivo oni.
Blaž čuteč, da ga hoče tovariš zbadati, zavrne:
»Kaj ne veš, ko uže govoriš o psih, da so pasji dnevi blizu! V pasjih dneh je pa fietno, in uže sedaj je fletno, kaj ne, ko te v noge ne zebe! Pomisli, Ureh, ko bi te v pasjih dneh v noge zeblo!"
»Zakuril bi in za pečjo bi ležal, kakor ti, Blaž, kadar nimaš denarja. Mene bi vsaj Mozolka ne lasala," smeje se Ureh.
»Mozolka, kaj Mozolka! Baba ima gobec, da bi utešila deset povodnjij! Gobec ima!" deje Blaž, katerega je imenovanje svakinje nekako neprijetno dregnilo ; pa jezilo ga je vender, da bi ga ta Ureh zbadal, in
— 102 —
malo nejevoljno, malo dobrodušno potisne tovarišu svoj kozarec z vinom, katerega je bila Jera postavila pre-denj na mizo ter nadaljuje:
„Kaj zlodeja pa nosiš Mozolko sem; taka je res časih, da bi dejal, da jo je Bog pozabil postaviti mej egiptovske nadloge! Pa saj ni moja baba, Ureh; kaj hočeš? Na, pij, Ureh, pa molči o babah! Ko je še tvoja rajnica živela — Bog ji daj dobro, dostikrat te je vlekla iz krčme domov! — takrat nisi tako mirno sedel za mizo, ampak v vrata si gledal, kakor Peter Slabavest; in ko je prišla pote, šel si za njo, kakor ob procesiji svetega Marka za križem: —¦ Bog ji daj dobro na onem svetu — tvoji rajniei!"
»Ne bodi neumen, Blaž," reče oni in natoči na pol izpraznjeni kozarec; »pusti mojo Marijano, naj v miru počiva. Ti si se tudi ženil pri nji, morda bi bilo bolje zate, ko bi te bila vzela."
»Hoho," reži se Blaž, »hoho, jaz ženil pri nji; kaj pa misliš? Kaj ne, da bi bil potem vsak dan slabo kosil, kakor sveti Anton puščavnik? Kolikokrat si pa ti zobe na solnci grel ? Kaj ? Takšen si bil, ko si šel v nedeljo k maši, kakor lakota in draginja."
Blaževa hudomušnost je tovarišu njegovemu postajala sitna, in jel se je odpravljati. Krčmarica je bila zunaj po opravkih in Blaž je izprevidel, da bode kmalu sam; to mu ni bilo ljubo; zato zavije na drugo stran.
— 103 —
»Sedi, Ureh! Kaj bodeš hodil? Jaz dam še za ednega. Denes se ne šiva, denes se para!" rekši porine še edenkrat kozarec svojemu sosedu, „ta žejne napojit', ta lačne pa zapodit', to velja denes," pristavi smeje se.
Voznik Ureh je bil eden tistih ljudij, ki se ne dado dvakrat piti prositi, zato je sedel počasi nazaj na klop, na videz nerad in le Blažu v uslugo, resnično pa jako radovoljno. Dolgi svoj bič je potisnil mej kolena in z desnico segel po Blaževem kozarci.
»Ti lehko tako govoriš, Mozol! Pri vas imate dosti, in četudi po vse tedne popivaš, kadar imaš kaj okroglega, od hiše te vender ne bodo podili! In sedaj imaš še dobrega prijatelja, vašega novega zeta na Paleževini, ta ti tudi kaj privošči!"
Rekši nastavi kozarec in stori prvi požirek; ali do druzega ni mogel; kajti Blaž, katerega je bilo vino tudi uže malo razvnelo, udari s koščeno pestjo po mizi, da je odskočilo vse, kar je bilo na nji, in zavpije na vse grlo:
»Hudič je, pravim, hudič, toda ne zet, ne prijatelj! Rokovnjač je, sam živ rokovnjač; če ga hudič ne vzame, ni za nič več, in drug se mora narediti!"
Ureh je postavil nehote kozarec zopet na mizo ter nekako plašno pogledal razburjenega Blaža.
„Kaj praviš, rokovnjač? Ti si pijan, Blaže!"
»Kaj pijan? Nič pijan! Trezen, kakor na veliko soboto zjutraj!   Veš ti, prijatelj, Blaž Mozol ni tako,
— 104 —
kar si bodi! Čeravno zmirom vpijete, da pijem in pijem; — kdo me je pa še vprašal kdaj in kako sem žejen; žejen, pravim ti! Veš ti, Ureh, jaz nisem kar tako kakšen nebodigatreba; jaz vse vidim. In ko se je tisti Nande, ta rokovnjač, ženil pri naši Polonici, gledal sem tudi na vse strani, kdo je, od kod je! Saj veš, z bogatimi nevestami je dandenes taka, kakor z zajci, zmirom menj jih je. In zato je bilo treba gledati na Polonico! In vidiš, Ureh, uže ga imam ženina ,rokovnjača'!" Bekši vrže nekaj tolarjev na mizo, ali hitro jih zopet spravi nazaj v žep. „To mi je dal ko-lovški oskrbnik, ko sem mu povedal, kje so rokovnjači." -—
Na to jame tovarišu na dolgo in široko razkladati, kako je prišel na sled čevljarju Bojcu in rokovnjaški družbi.
Ureh je pazno poslušal; z ramami je mignil večkrat, in tudi vino popil nekolikokrat hladnokrvno iz kozarca ter ga zopet natočil, ali videti je bilo, da Blažu tistih tolarjev, katere je imel v žepu in katere misli še dobiti, nikakor ne zavida.
Ko Blaž malo premolkne, reče voznik:
„Kaj pa, Mozol, ko bi bil ti lisici nastavljal, dihorja pa ujel?"
»Kajpada, dlaka ti, prismojena! Misliš li, da je kolovški oskrbnik zato tako kvišku planil, ko sem mu o rokovnjačih pravil, ker ga je bolha ugriznila? Pisal je precej na Brdo, v Kamnik in v Ljubljano,
— 105 —
precej — ti pravim; in vse to je pisal, kar sem mu bil povedal! Kaj meniš, da skrije zastonj piše?"
„Naj piše, kar hoče, z gosjim repom; pa veruj mi, Blaž, če rokovnjači zvedo, da si ti prvi šel bob iz kropa pobirat, pisali ti bodo tudi, pa ne z gosjim repom, ampak s poleni na hrbet, da bode črn in se bodo žive klobase delale po njem."
„Ti si taka baba, kakor naš France, ki se je denes ,zdela' ustrašil. Veš, Ureb, če me bode kakov rokovnjač videl od daleč, tekel bode, kakor po loji!"
Blaž je še dolgo na ta način širokoustno pobijal prijateljeve pomisleke. Dan se je počasi nagnil in oba moža sta bila uže vina polna. Nabralo se je v tem tudi več druzih pivcev okrog njiju mize, in Blaž, ki je jako radovoljno dajal za vino, imel je ves čas prvo besedo. Pogovor se je bil zavil polagoma od rokovnjačev na druge dogodke.
O mraku je stopil v sobo tudi na pol gosposki oblečen človek, majhen, pritlikav, in sedel k drugi mizi pri peči. Klobuk si je potisnil na oči ter se obrnil tako, da mu je obraz ostal v temi. Malo torbo je položil tik sebe. Kmetje se niso zmenili zanj, ker v istih časih so mnogokrat potovali rokodelci in ba-rantači z Gorenjskega preko Kamnika na Štajersko in nazaj, in zato tudi na pol gospdsk človek ni bila nenavadna prikazen v krčmi Hudmanove Jere na Rovih. Ker krčmarice še ni bilo domov, stregla je gostom dekla.
8
— 106 —
Tujec je ukazal prinesti polič vina in pil jako hlastno; videti je bilo, da je utrujen in žejen. Pogledoval je vselej nemirno vrata, kadar so se odpirala,, toda tako, da obraza ni preveč postavljal na svit.
Blaževo besedovanje ga ni preveč zanimalo, in le ko čuje naedenkrat iz njegovih ust besedo »rokovnjač", h kateremu predmetu se je Blaž večkrat povrnil, zgenil se je malo ter kakor nehote segel po torbi. A umiril se je takoj kajti Mozolovo vpitje je bilo navadno, kakor vsacega pijanca.
»Kaj praviš, Slapar," kričal je Blaž, kateri je sedel s hrbtom obrnjen proti tujcu in vratom, sosedu na levi na uho, »kaj praviš, da jaz kolnem? Jaz ne kolnem; če pa dam časih hudiču dobro besedo, to je tudi prav; ali ne veš, da je dejal uže eden svetnik, da se mora časih tudi hudiču dati dobra beseda, ker človek ne ve, kam pride po smrti?"
»Tega ni rekel nobeden svetnik", ugovarja oni. star kmetic v ogoljenih pitenih hlačah in golorok in nekako nejevoljno gleda Blaža.
»Kaj? Tega ni rekel? Jaz pa pravim, da je rekel! Kaj misliš, da jaz ničesar ne vem? Rekel je, pravim! Vidiš, ti ne veš ničesar, čeravno vsako nedeljo roženkranec moliš in se držiš, kakor sveti praznik! Čakaj, Slapar, jaz te bodem nekaj vprašal. Ali veš, da moramo tudi hudiča ljubiti? Ali veš to?"
Pivci so umolknili, in stari Slapar, ki je bil poleg svoje,  po Blaži očitane mu  pobožnosti tudi
— 107 —
uže malo pijan, ugovarjal je jezno, ker ga je Blaž dražil.
„Kdo bi hudiča ljubil? Gospodje nas uče, kako se ga moramo varovati, zakaj bi ga potem ljubili?"
„Vidiš, ti ničesar ne veš! Hudič je naš sovražnik, in mi moramo sovražnike ljubiti; zato moramo tudi hudiča ljubiti!"
Glasan smeh je odgovarjal Blaževemu dovtipu; le Slapar se je togotil, da vse to ni res.
„Čakaj, vprašam te še nekaj," nadaljuje Mozol, »videl bodem, ali kaj veš, ali nič. Povej, zakaj se je izgubljeni sin vrnil k očetu?"
»Kesa! se je greha", odreže se moško Slapar.
„Kaj pak — lačen je bil", reži se Mozol, »paj-čevine so se mu delale po čevih, tako je bilo pusto in prazno notri!"
Sedaj se je tudi Blažev nasprotnik smijal; izpre-videl je, da Mozolovi učenosti v teoloških stvareh ni kos, zato se je umiril polagoma.
V tem, ko so kmetje tako visoke stvari rešetali mej seboj in je leščerba, nad mizo uže prižgana, le slabo razsvetljevala izbo, stopil je bil počasi še eden kmetski opravljen gost v krčmo ter se naglo ogledal po pivcih. Pogled njegov se je srečal s tujčevim, ki je sedel pri peči, in nato je stopil mož tiho, kakor je bil prišel, nazaj v vežo. Ko je imel vrata uže na pol zaprta, čul je Blažev glas, in nato je še nekako hitreje potegnil duri za seboj.
8*
— 108 -
Takoj za njim pride oni gosposki človek in plača svoj račun v veži.
Pri tej priliki ugleda dekla, ki je denar prejela, kmeta, ki je bil tako z očmi pozval gosposkega gosta.
„Kaj pa Vi, Boječ, ali ne bodete dali za eden po-liček ?" ogovori ga.
A Boječ, kajti ta je bil, obrne se še v veznih vratih ter deje: »Drugikrat, drugikrat", in izgine s tovarišem v temi.
Pivci v sobi odhoda teh dveh gostov niso opazili in po dolgem, ko se Blaž prilično obrne in vidi, da je kot pri peči prazen, vpraša, je li kdo poznal tega človeka?
»Menda je pisar z Brda, kaj li?" reče eden, »ravno takšen je bil! Videl sem ga, ko sem desetino nesel tja."
»Tisti Boječ iz Riidomlja je prišel ponj!" pristavi dekla, ki je pomivala kozarce pri oknu.
„Kaj, Boječ? Pisar? Pa me ne pokličeš? Da bi te gosenica oblezla, tista strupena! Duša babja, sedaj-le bi jih imeli v pesteh, pa ti ne poveš, da sta bila tukaj!" vpije srdito Blaž ter hoče iz krčme.
Ureh ga hoče potisniti na stol nazaj, ali Mozol je bil svojeglav.
»Na Kolovec grem, naravnost na Kolovec! Sedaj-le jih oskrbnik morebiti še lehko ujame, če je tudi pozno in tema; na Kolovec, naravnost na Kolo-
— 109 —
vec! In jaz zaslužim denar, denar ti pravim, Ureh, vam pravim, možje!"
Oni so odmajevali in stiskali rame k ušesom, le Ureh mu je glasno odgovarjal, toda zastonj ! Blaž vrže denar za račun na mizo in odide.
Bil je precej pijan in ravno zato je vročekrvno sodil, da četudi o polnoči pride na Kolovec, mora taka novica, kakor jo ima sedaj, roditi obil sad v podobi srebrnih tolarjev.
Izpoteknil se je večkrat, ko je lezel čez grič pri rovski cerkvi, a ko je prišel na cesto, ki drži po ozki dolini proti gradu, stopal je hitro, akoravno so ga noge časih zanašale na stran.
Ko je v svoji jezi do rokovnjačev in lakomnosti po obečanem denarji korakal dalje, ni opazil, da se je takoj za njim izpod kozolca Hudmanove Jere zmuznil nekdo, ki mu je sledil sedaj kakor senca čez grič mimo cerkve in potem v dolino. Bil je bosopet človek, majhne postave, ki se je pa sedaj, ko je dospel na cesto, stisnil v kraj na travnik in s sključenim hrbtom, tiho kakor maček, šel za Blažem.
Bil je kakih trideset korakov za njim.
Tako sta dospela blizu ovinka, kjer so stali na desno in levo kraj poti stari jeseni.
Tukaj se stisne skrivni zasledovalec v visoko travo ter zabrlizga glasno na prste, dvakrat zapored. Mozol se obrne, ali ko ničesar ne vidi — noč ni bila ravno
— 110 —
temna — hoče dalje; vender še edenkrat ustavi nogo.
Nekako čudno ga je bilo zdajci izpreletelo; sam ni vedel, kaj, toda groza ga je bilo in po bliskovo mu je šinila v glavo misel: „Kaj pa, ko bi bil to ,spomin' ?" Ob ednem se je domislil „zdela" v jutru in zbistrila se mu je glava, kakor bi ves dan ne bil videl vina.
Plašno je pogledal še edenkrat nazaj na travnik, toda mirno in tiho je bilo vse okrog.
»Vraga, ne bodi babjeverec, Blaže! Saj si ,zdelo' zbil, in ko bi ga tudi ne bil, to je za stare babe!"
Ohrabril se je in stopil zopet brzo naprej.
Pa komaj je storil nekoliko korakov, vzdignili sta se na desni in levi strani izpod starih jesenov po dve črni postavi in Blažu prileti debel kol s silo zagnan pod noge, da se je opotekel. Zajedno so ga obstopili oni štirje ljudje; bili so bradati in po obrazu očrnjeni možje.
Druzega orožja Blaž ni imel, nego svoje pesti in neokreten pipec, katerega je bliskoma potegnil iz žepa ter začel ž njim kakor besen suvati in mahati okrog sebe.
„Strani, hudiči pasjedlakasti" ! kričal je na glas. „Kdor mi pride blizu, trebuh mu preparam! Strani! Strani!"
Napadovalci so ga bili molče obstopili, in ako-ravno oboroženi s kratkimi kolci, vender se iz prva
— 111 —
nobeden ni upal v obližje Blaževega pipca. Ali ne dolgo; oni tihotapni zasledovalec Blažev je šinil bliskoma iz trave na cesto in se zaletel od zadaj Blažu pod noge, da se je z divjo kletvijo prevrnil po cesti. V istem trenutku ga je držalo in tiščalo že osem pestij za roke in noge, in oni, ki ga je bil tako zavratno spravil k tlom, pobere težak kol, ki je bil prvi priletel Blažu pod noge ter ga zavihu nad njim.
»čakaj, duša ti pijanska; včeraj si ti mene, denes bodem pa jaz tebe", reče polglasno ta, ki je držal kol, in Blaž je spoznal Bojca.
»Da bodeš vedel rokovnjačev tožiti! Ne bodeš jih več!" sikne oni, ki je držal Mozola za roke. »Udari ga!"
»Pusti me, hudič," vpije Blaž, »satan rokovnjaški! — Za pet ran . . ."
Nesrečni Mozol zadnje svoje molitve ni mogel končati, kajti batina Bojčeva mu je priletela s tako silo na glavo, da je takoj brez izdihljaja obležal.
»Dosti ima; ta nas ne bode več tožil", reče oni, ki je bil prej dejal: »udari ga", in se skloni kvišku; »nisem ga zastonj ves dan čakal."
»Kaj bodemo ž njim, Tomaž?" vpraša eden onih treh drugarjev.
Tomaž Velikonja, kajti ta je bil tisti, ki je prej govoril, pravi mirno:
— 112 —
„Vi pojdite in poročite Grogi, kaj in kako. Jaz nesem pa sodniku Gavriču v Kamnik nekaj za spomin."
Rekši se pripogne in naglo, kakor bi trenil, odreže mrtvemu Blažu desno roko na podpestnem členu ter jo spravi v malho. Malo trenutkov pozneje je bilo zopet vse tiho in mirno po samotni kolovški dolini; mesec, ki je prilezel počasi čez hrib, obseval je Blaža Mozola, kateri je ležal krvav, mrtev v cestnem prahu pri starih jesenih.
Trinajsto poglavje-
,,Uni poznajo vae tež*vue prelaze in kratke poti po gorah, in vse nedohodne gozde in planine, kamor oborožena pravica za njimi ne more."
W a a h i n g t o n I r v i n g.
,,Wie es die Erfahrung darthut, eolleu die Gerichtsdiener der Uezirksobrigkeiteu eine besondere Connexion mit den Gan-nern beiderlei Gescblechtes gebabt baben.1. Iz poročila vodiŠkega duhovnika Ignacija Valenčiča, dne" 21. velicega srpana leta lrj40.
jekoliko ur hoda za Kamnikom se raztezajo pod planinami velikanski gozdi, večinoma lastnina kamniškega mesta. Dandenes najdeš še lehko tamkaj gosto zarasle jarke in kraje, kamor še ni stopila človeška noga. Velikanske jelke in kosate, več-stoletne bukve se vrste druga za drugo; porasel jih je debel mah ter tu in tam se suše tej in oni vrhovne veje; leto za letom se podere staro deblo, trešči s silnim pokom in lomom na mokro mahovito zemljo in tu gnije in strohni do cela. Sekire glas še ni segel v
- 114 —
te divje doline, akoravno odmeva vsako pomlad bliže in bliže. Srnjak zbira tu svojo mlado lehkonogo družino in z višave se čuje bripavi krik krokarjev; ponoči pa tuli sova uharica iz gabrovega dupla. V edno-mer gre tenek piš po košatem smrečji; kadar pa udari vihar iznad strmih robov v temno dolino, tedaj škriplje in poka drevo ob drevo, veja ob vejo, sapa buči po vrhovih, kakor valovito morje ob vihri in polni dušo s strahom.
Takov, kakeršne so dandenes le še nekatere ne-dohodne doline in samo nekateri jarki, bil je za naše povesti ves gozd, sezajoč od Gorenj ega Grada v Savinjski dolini gori do onikraj Kokre, več tisoč oral v premeru.
Nekoliko streljajev nad izvirkom kamniške Bistrice na strmem robu, do katerega je držala dobro uglajena steza, odpiral se je mej visokim skalovjem ozek prehod, katerega je od daleč očesu prikrivalo gosto grmovje.
V tem prelazu je oni večer, ko je Blaž Mozol pil, klel in zabavljal v krčmi Hudmanove Jere na Rovih, slonel slabo opravljen mož in nepremično zrl v dolino na edno stran, kjer se je odpirala proti ni-žavi in od koder je vodila ona steza sem gori. Od zdolaj ga ni bilo možno ugledati, kajti bližnje grmovje ga je zakrivalo; ali njegovim očem ne bi mogel uiti nihče, kdor bi bil stopil v dolino. Mož je imel za pa-
— 115 —
som širok, oster nož in v desnici je držal dolgo puško ednocevko.
Zmračilo se je počasi in stražnik v prelazu, kajti to je bil očividno, razločevati ni mogel več posameznih stvarij pred seboj. Sedel je torej kraj prelaza na skalo in puško položil na kolena. Zehalo se mu je in večkrat je zvijal in iztezal roke nad glavo, kakor človek, katerega ob dolgem času uže vse boli.
Kdo ve, bi li ne bil mož naposled zadremal, ko bi ga ne bil vzdramil zdajci — uže ob trdem mraku — glasan pisek iz doline, podoben zateglemu klicu ptice kanje.
Stražnik odgovori z istim piskom, in kmalu potem začuje težke korake, kateri so se bližali po stezi navzgori.
„Kdo volha?" J) zavpije straža ter napne puško.
„Ferlakar!"2) odgovori prišlec in dostavi smeje, ko je oni pri tem odgovoru petelina pri ednocevki zopet odpel in v stran stopil, da pusti došleca mimo :
„Da bi te črni petek, Konfendež ti stari! Ali ti ne dišim od daleč? Jaz sem tebe zavohal uže pri Ko-baleževem kozolci onikraj Stranj, edna stara capa je ležala tam, stavim, da je bila tvoja; tvojemu dolgemu nosu pa menda ne diši druzega nego kos mesa, suhega in slanega?"
') Slovensko: ,,Kdo prihaja"? 2) Slovensko: »Prijatelj !"
— 116 —
„Kaj bodeš zabavljal, Tone Obloški," deje oni, „za mesom ti tudi rajši stopiš, nego v cerkev, če je dimnik še tako črn in sajast"
„Je li Groga doma?" vpraša Tonček, ne zme-nivši se za bodečo zabavljico.
„Doma je, doma! Pa ako mu ne neseš česa dobrega, pojdi rajši tja, odkoder si prišel. Nocoj ga ni varno dražiti. Davi je bil tu naedenkrat, kakor kragulj z viškega, in gledal me je kakor bi hotel zvedeti, kaj sem predsinočnjem večerjal. ,Ta lest Janez' je onikraj prelaza ležal in spal, kakor polh, akoravno je bil na vrsti za stražo; dregnil ga je s čevljem, da so mu začela čeva lajati."
Obloški Tonček je imel nocoj najbrž lehko vest.
Potrkal je s pomembnim nasmehom ob polni svoj pas ter stopil po ozkem poti navzgori.
Na desno in levo so se dvigale visoke, z mahom in starim bukovjem obrasle skale, in sicer tako blizu, da nista mogla dva človeka stopati vštric po teh pri-rodnih ulicah.
Za kakih trideset korakov postane Tone. Pred njim je zijal globok, a kakor se je v mraku še razločilo, samo do sežnja širok prepad. Na oni strani je stala straža.
Ko se je bil Tone na isti način, kakor prej, izkazal za prijatelja, porine stražnik močno in široko desko čez brezdno, in naš znanec stopi tja ter po kratkih besedah, katere sta si s stražnikom privoščila,
— 117 —
ide zopet dvajset korakov po ednakih nizkih ulicah kakor prej, in dospe na širen, z visokim drevjem obrasel prostor, sredi kater« ga je gorel pod široko, s čreslom krito streho velik ogenj.
Rdeči plamen je razsvetljeval dovolj bližnjo okolico, da je bilo lehko razločevati stvari. Prostor okrog ognja je bil lepo uglajen; za drevjem se je dvigalo okrog in okrog visoko skalovje, katero je tam zadaj v zatišji kipelo v strmo visoko goro. Kadar je ogenj zaplapolal, videla se je tamkaj tik pod goro, kakih petdeset korakov od ognja, lesena hiša, s slamo krita, nad njo pa zopet druga, manjša, in sicer nekoliko sežnjev visoko v strmo gladko skalo udelana. V tej hiši, podobni skoro orlovemu gnezdu, nad brezdnom na skalo prilepljenemu, gorela je luč.
Okrog ognja je na planem ležalo in čepelo kakih deset moških v različnih, ali po večini raztrganih in ogoljenih kmetskih opravah, razgovarjali in šalili so se mej seboj, toda bolj potihoma, kajti sedaj in sedaj se je ozrl eden ali drugi s paznim očesom tja na hišico, v kateri je gorela luč, in potem stoprav, ko ni zapazil ničesar posebnega, rekel kako pogumnejšo in glasnejšo besedo.
V žerjavici je stalo nekaj loncev, v katerih je vrelo in kipelo in po katerih je starikava ženska z veliko kiihalnico časih pobrodila. Druga ženska, dosti mlajša od prve, a vender kakor ona mršava in raz-
— 118 —
trgana, vrtila je nad ognjem velik lesen drog, na katerega je bil nasajen janjec, da se speče.
Ves ta prizor, kateri se je pokazal Tončkovim očem, ko je prišel iz prelaza, imel je nekaj čudnega, divjega, ali Tone Obloški ga je moral biti vajen, kajti stopil je v krog ležečih in čepečih rokovnjačev — da so bili to, bralec uže davno ve — in potipal z dolgo drenovo palico, katero je držal ves pot pod gorenjim koncem, in kadar je hodil, postavljal jo daleč pred sie, bližnjega moža po hrbtu, rekoč:
M Ali si zopet ti tega bekermana pokumal, Kozo-brin?" *) Rekši pokaže s palico na pol pečenega janjca.
Ogovorjeni tovariš se obrne in drugi za njim ter z glasnim krikom pozdravijo došleca.
„Jaz sem dejal, da te uže ribe jedo in morski raki, ko te ni bilo tako dolgo; dejali so, da si šel na morje — kaj li?" vpije Kozobrin.
„Hoho, jaz bi se pa zate kaj tacega nikdar ne bal, Tonček; kdor ima obešen biti, ne utoni!" smeje se eden od druge strani ognja.
„Cakaj, čakaj malo, ti Peter Toča; ti izgubljeni lemenatar! Meniš, da bodem sam — kaj li? Poiščem si družbe, in tebe prvega, kadar pojde za vrat; veš, jaz te imam rad, prijatelj, suša ti študirana; dobro nama bode delo, če bodeva vkupe iskala na onem svetu svetega Petra, tvojega patrona".
*) Slovensko: ..Ali si zopet tega janjca ukradel, Kozobrin?"
— 119 —
Glasno grohotanje se je razlegalo v krogu ; tudi oni, kateremu je veljala zabavljica, pomagal je pri glasnem smehu. Bil je tanek, mlad človek, opravljen s suknjo na pol gosposko; ležal je do sedaj mirno blizu ognja in le nekolikokrat mlajšo žensko opominjal, naj pečenki na drogu priliva več masti.
Mej grobotom je odšel konjski mešetar proti hišici, kjer je gorela luč, stopal počasi po stopnicah v skalo usekanih, ki so držale gori, in potrkal trikrat na male, lesene duri.
Čez nekoliko časa se začujejo od znotraj koraki in nekdo je odrinil zapah.
V odprte duri je stopil Groga; imel je veliko rmenkasto lasuljo in gosti nje kodri so mu padali na rame; ravno tako barvana brada je pokrivala spodnji del obraza.
„Kdo je? Kaj hočeš?" vpraša osorno, toda ko spozna Tončka, ki je nekako boječe stal pred njim, veli mu stopiti v izbo.
„Denar sem prinesel", reče ta in položi napolnjen pas na mizo; „tistih dvajset tolarjev za kolov-škega konja".
„Dobro; stržil si jih sedemdeset, pa drugo sem tebi pustil", reče Groga in odrine denar na drugi konec mize. „Imaš li še kaj druzega?"
„Še nekaj", reče mešetar in izvleče izpod kami-žole umazano pismo, „to mi je dal v Divači neki člo-
— 120 —
vek, ki me je po našem ogovoril; dejal je, da je zate, mojster Groga".
Isti hlastno odpre pismo in je prečita. Vesel izraz mu šine preko lica, a takoj reče mirno konjarju:
„Dobro, to pismo je zame, dobro si opravil".
Tonček se hoče odpraviti; ali Groga, ki se je bil uže ocl njega obrnil v sobo nazaj, ustavi ga še in deje: „Noeoj nikamor ne hodi, počakaj tu, morda te še kaj potrebujem". Pri teh besedah je zapehnil zopet duri in Obloški Tone se je vrnil k tovarišem pri ognji.
Tam so bili v tem bolj oživeli. Janjec je bil pečen in Kozobrin je ga počel s širokim nožem raz-kosavati. Vsak si je vzel velik kos in namesto vilic in nožev so jim služili prsti in zobje. Stražnikov tudi niso pozabili in jim poslali njih deleže.
„Semkaj sedi, Tonček", klical je Peter Toča ko-bilarja in odrinil dolge svoje pete malo od ognja; „semkaj sedi k meni, ker sva prijatelja; ti hodiš mnogo po svetu in si pri jedi vajen vilic, kaj ne; vidiš, ko bi jih imel, dal bi ti jih precej; tako bi te počastil, kakor Bevkov Miha fajmoštra, ko je s svojo družino iz velike sklede solato z rokami jedel in fajmoštra povabil ter mu vilice v roke potisnil."
„Kaj meniš, da sem garjev, kaj li?" kriči Tonček mej smehom druzih tovarišev, a vender sede k onemu in pobere velik kos z umazane deske, na kateri je ležala pečenka, in ga jame hlastno z zobmi puliti
— 121 —
in trgati; „ti, Peter", nadaljuje potem spolnimi usti, nti bi menda tudi mej nami rad kazal, da si se eden-krat ob jari gospodi počehal?"
„Ti se še ob taki nisi, griva ti plesniva!" za-rohni dni.
„ Čakaj, kmalu bi bil pozabil! Denes popoldne sem šel mimo Bukovice in sem ugledal starega Prigoltnika na polji, turščico je osipal, saj poznaš še svojega starega, Peter? Ustavil sem se in dejal: „Dober dan, oče, plevelna je, plevelna turščica Vaša!" Stari je zagodrnjal malo. nE", dejal sem sam v sebi: „vprašaj ga kaj druzega, da bode boljše volje", in rekel sem na glas: »Kje imate pa svojega gospoda, Vašega Petra, ki za gospoda študira?" Da bi ga bil ti videl, starega Prigoltnika, kako je z motiko planil po razoru proti meni, čepinjo bi mi bil razbil, ko bi se mu ne bil umeknil, in vpil je, vpil, nebes mi ni privoščil, tisto veš; pa jaz bi dejal, da mi še hudiča ni, tistega navadnega, ki je za druge ljudi, ampak ednega posebnega, ki bi bil samo zame."
„Jaz bi ti ga tudi", kolne Peter ; „pusti mojega starega v miru in mene tudi, smrt ti konjska!"
Keksi vrže jezno oglodano kost v žerjavico, iztegne noge in se obrne na drugo stran. „E, no, ne jezi se", povzame zopet Tonček besedo, „saj ni tako hudo! Kaj morem jaz zato, da nisi hotel iti v lemenat ? Koščičarjeva Mica iz Praprotnega je jajca v Ljubljano nosila  in  pravila,  da lepših fantov ni na svetu, kot
9
so lemenatarji; kaj morem jaz za to, da nisi hotel biti ti tudi tako lep? Pa kaj, nobeden se ne more s peto po nosu popraskati."
Peter Toča je molče vstal in odšel proti spodnji hiši, kjer je vrata zaloputnil za seboj.
Ostali družbi zadnji razgovor ni bil nič kaj po volji; molčali so vsi in ko je odšel Peter, oglasi se Kozobrin: »Miruj, Tone! Ni prav, da Točo dražiš; ali ne veš, koliko velja on pri Grogi?"
»Veljaj ali ne veljaj! To meni nič mari! Kaj pa on mene v ednomer zbada in pika, kadar me vidi; nekoliko sem mu vrnil. Vi se ga bojite, ker zna nemški in latinski, in ker vam s tistim kolomonom pomaga ljudi slepariti. Jaz pri svojih kobilah ne potrebujem ni kolomona ni jerebike, ni šentjanževih rož!"
„Ne govori tako, Tonček! Ali ne veš več, kako je Peter onidan točo naredil na Tunjieah, ko ga je stara Peregrinka od hiše podila?"
»Seveda!" obrne se mešetar h govorniku, starf-kavemu možu na drugi strani ognja, »seveda, ti pa veš pravo, Bacek! Peter je pribežal k hiši, ko je jela uže toča iti. Peregrinka je za pečjo sedela in ni vedela, kaj se godi zunaj. Ko je Peter moral strani, zažugal ji je pa s točo, in stara baba je res verjela, da jo je naredil on!"
»Ali pa tedaj, ko je pri Kobaleži v Stranjah vrgel grintovčevega cvetja pod mizo, pa so se precej vsi gostje skregali in sprli!" reče Bacek.
„Zat6, ker jih je sam podpihaval, da ste vi drugi mej prepirom lože izpraznili Kobaleževo kaščo", smeje se Tonček.
„Mšni je dal glodeževih koreninic" — omenja mlajša izmej ženskih.
„In vender se Bobkov Jurij ni hotel zaljubiti v tebe, hoho, Nona ti zaljubljena!" grohota se konjar.
Baba ga je hotela jezno zavrniti, a prihod novih društvenikov je zmotil živahni razgovor.
Bili so to znanci naši iz kolovške doline, in v sredi mej njimi oni tujec, ki je iz krčme na Bovih za Bojcem tako potihoma izginil.
Rokovnjači pri ognji so ogledavali tujca iz prva osuplo, potem pa radovedno. Videlo se je, da ga raz-ven Bojca, ki je prišel ž njim, ne pozna nihče.
A ta dva sta se takoj napotila proti Grogovi hišici, kjer je še vedno brlela luč, akoravno je bilo uže mnogo čez polnoči in so jeli lehki oblaki na vzhodu polagoma se rdečiti.
,Počakaj tu," reče pisar brdski, ker za tacega ga je bil izdal oni kmet v krčmi Hudmanove Jere ter ustavi pred seboj korakajočega Bojca; „ čakaj, da jaz opravim svoj posel, potem pridi ti in poročaj svoje!"
„Ali znate potrkati na Grogova vrata?" vpraša
Boječ.
„ Četudi ne!" reče osorno pisar in koraka po stopnicah.
9*
Groga je bil menda uže čul šum, katerega so bili napravili novi prišleei, in je stopil iz hišice, ravno ko je prisopihal pisar po stopnicah gori. Spoznal ga je takoj ter ga molče z migljajem povabil v sobico. Vrata je zapehnil za seboj. »Trudni ste, sedite!" reče, ko se obrne od vrat k pisarju, kateri je stal sredi sobice in radovedno zrl okolo.
Groga je izgovoril te besede nekako zapoveduje.
Pisar je sedel na okoren stol k mali, surovo otesani mizi.
Sobica je bila v istini neprostorna. Pohištvo se je skrčilo v mizo, pri kateri je zdajci sedel pisar, dva stola in edno večjo omaro, katera je bila naslonjena v zadnji kot; poleg nje je stala uboga postelja; s tem pak je bila izba do cela napolnjena; peči ni bilo v nji.
Na mizi je ležalo nekaj popisanih lističev, in na kraji mize poleg leščerbe, ki je le slabo razsvitljevala sobo, dva samokresa. V kotu pri omari je slonela puška poleg težke vojaške sablje.
„Uže težko sem Vas pričakoval, več dnij uže; ali ker Vas ni bilo, poslal sem po Vas," povzame Groga besedo. Tudi to je bilo dovolj osorno rečeno, toda vender ne tako, kakor je Groga govoril s svojimi podložniki.
„1 jaz sem bil uže na poti semkaj, ko me je srečal Vaš sel," odgovori pisar.
— 125 —
Pri teh besedah stoprav je snel klobuk ter odložil torbo.
Bil je majhen mož, bledega, upadlega lica in redkih, uže sivih las. Leta so menda tudi provzročiia, kajti imel jih je očividno čez petdeset, da je hrbet nosil malo upognen.
„Kaj je?" vpraša pozorno Groga.
„Sedaj še nič posebnega! Samo toliko je gotovo, da Janeza Raka, brdskega pisarja, ni več na svetu; nocoj, ko je stopil semkaj v rokovnjaško trdnjavo, izginil je, in pravi stari Janez Rakovec bode šel v njegovi koži iz tega brloga," reče pisar.
„Kaj se norčujete? Povejte, kaj se je zgodilo," opominja Groga.
„ Neko v Blaž je zatožil Vas in mene pri kolov-škem oskrbniku, in ta pri mojem gospodarji, pri brd-skem doktorji. Poslušal sem pri vratih, in toliko, da sem še ob pravem času popihal, če ne bi sedel sedaj pod ključem."
„Prekleti Mozol!" mrmra Groga.
„Da, da," nadaljuje porogljivo pisar, „to je gotovo, ker sedaj se uže kake tri ure mota v peklu mej hudiči".
„Kako to menite?" reče pazno oni.
„Vaši ljudje so ga o polnoči ubili pod Kolovcem" odgovori starec, na videz mirno in kakor bi ga to nič ne brigalo; a izpod napolzaprtih trepalnic je opazoval po lisičje mojstra Groga.
— 126 —
„Vraga, kaj? Ubili? Kdo ga je?" zakriči isti.
»Vaši ljudje, jaz ne poznam nobenega, povedali Vam bodo uže sami. Toda kakor se mi dozdeva, bilo Vam je mnogo zanj!" reče oni, vender zadnje besede s porogljivim naglasom.
Groga se je bil uže umiril. Uprl je oko trdo v starca, da je oni pogledal v stran ter dejal:
»Vi omenjate in povprašujete več, negoli se Vam pristoja tukaj, gospod Janez Rakovec !"
Po kratkem premolku, v katerem je s tremi koraki premeril izbico, nadaljuje:
»To je neumno, da ne morete več v službo na Brdo; vender preskrbeli Vam bodemo drugo. Kaj pa je s Francozi? Kdaj pridejo po Črnem Grabnu?"
Pisar je bil mej Grogovim govorom stisnil ustnice in zlobna poteza jih je preprečila; sedaj odgovori hladno: „0 tem sem hotel govoriti pozneje, ker sem mislil, da bode usoda strijca Blaža gospoda Nandeta zanimala bolj, nego Francozje s svojim po-pirnatim denarjem, akoravno je mej temi Francozi, ki pridejo sedaj po Grabnu, tudi oseba, katera bi morala — seveda ne gospodu Grogi, niti Nandetu s Pa-leževine — temveč gospodu Ferdinandu, nekdaj plemenitemu Basaju, biti jako zanimljiva!"
Groga je strmeč zrl v govornika; pri zadnjih besedah je prebledel in težka sapa mu je dvigala prsi.
»Kdo bi bil to?" zasopiha strastno.
— 127 —
»Denes je zadnji dan meseca rženega cveta", nadaljuje mrzlo starec, »tretjega dne malega srpana zvečer pridejo francoske ordonancije s svojim denarjem v Št. Ožbolt, da tam prenoče."
»Vem, vem", sika Groga> „dobil sem nocoj pismo iz Istre, da nosijo ogromno vsoto s seboj; a človek, povej, kdo je oni, katerega si omenil prej?"
»Poveljnik četi je kapitan Boissac!" reče pisar.
»Ne poznam ga!" omenja nejevoljno Groga.
„In četo spremlja gospod Vernazz, tajnik in slovenski tolmač gospoda maršala Marmonta, vojvode Dubrovniškega."
„Kdo je ta Vernazz?" reče pazno Groga.
„Povedal sem Vam, kdo je in kaj je sedaj; a zanimalo Vas bode zvedeti, da ta gospod ni bil vedno Vernazz, nego je bil nekdaj nadlajtenant pri našem domačem avstrijskem polku Simbschen, in tedaj, ko se ni bil še prelevil v izdajico avstrijsko, tedaj ni bil Vernazz, nego Brnjač!"
Izprememba na Grogovem lici je bila grozna; obledel je kakor stena, oči so stopile izpod čela in krčevito se je držal za ogel mize.
„Brnjač! Lopov Brnjač!" sikal je mej zobmi; potem pa je stopil pred pisarja ter kričal vanj: »človek, starec, Bog ti pomagaj, če se lažeš ! Za vrat bi te prijel in tiščal bi te do mrtvega, da mi te novice ne prekličeš? Tretjega, praviš, zakaj ne nocoj, zakaj ne jutri ? Kje je še tretji dan ?.*
— 128 —
»Mirujte, gospod Ferdinand! Vse pride ob svojem času. Mene le veseli, da Vas Paleževina s svojo srečo ni toliko zmotila, da niste pozabili onega imena!" Teče pisar.
»To ime bi pozabil!" vzklikne rokovnjaški glavar; »kdo me je storil tega, kar sem, nego oni lopov! In jaz bi pozabil! Kadar ga plačam, tedaj pozabim. In srečen? Kdo pravi, da ne morem biti srečen? Vi? Tudi Vas plačam, Rakovec, vender ne bojte se me! Pre-skrbim Vam kruha. In glejte, če sem tudi, kakor pravijo, rokovnjaški glavar, ali plenim ubožca? Ali ne tepem in ne bijem onega, ki tepe in bije naš ubogi ljud? Pa Vi ne umete tega? Pojdite z menoj!"
Pri zadnjih besedah se je Groga nekako omehčal, a ohrabril se je. Šla sta s pisarjem doli k rokov-njačem. Mejpotoma mu pove Boječ o Mozolovi usodi.
Groga je molče poslušal.
Ko stopi v krog pri ognji, planejo vsi kvišku.
On se ozre okolo in reče osorno: .Jutri zvečer mora biti tukaj trideset naših najzvestejših in najpod-jetnejših mož! Velikonja, Kozobrin, Tonček, Biderban in ti Kozoglav, vi jih bodete poiskali in klicali. Jutri zvečer, pravim. Pojdite takoj!"
Rekši se obrne in migne pisarju s seboj.
Rokovnjači, katerim je bilo povelje dano, pak so se razšli.
Od vzhoda sem je rdečil prvi solnčni žarek vrhove košatih jelk nad rokovnjaško trdnjavo.
Štirinajsto poglavje.
Troilus: Vse besede ste mi vzeli — Pindanis   Z besedo se ne plača dolg.
Sliakespea r e
ake četrt ure hoda od denašnje železniške po
staje Zagorje, vzidane v skalnati breg de-
roče Save, leži v ozki postranski dolini, raztezajoči se proti severu, glažuta in rudnik istega imena, kakor ga nosi postaja železniška; poleg raznih rud kopljejo tamkaj tudi v obili meri premog.
Za naše povesti še ni bilo tukaj rudnika. Nekov podjeten tujec je bil sicer pred več leti ustanovil gla-žuto, in rabil mu je pri svojih tovarniških opravilih uže premog, katerega je dobival brez velicega truda na nekaterih mestih kar vrhu zemlje; ali pripisovali so ljudje takrat še tej tvarini slabo svojstvo, da daje steklu oni zelenkasti svit, kateri mu jemlje velik del njegove vrednosti, zato so steklarji rajši sekali gabre in bukve po visokih, bližnjih hribih za svojo tovarniško uporabo.
—- 130 —
Čeravno tedaj v Zagorski dolini ni bilo onega živahnega in nikdar ne mirujočega šuma in hrupa, kakor ga nahajamo dandenes tamkaj in povsod, koder gospodujejo stroji in samo stroji, vender v onem času ta kraj ni bil tako zapuščen, kakor bi se lehko sodilo po njegovem divjem, goratem lici.
V glažuti uže je imelo opravila dokaj delavcev in tudi oskrbnikov in uradnikov ni primanjkovalo. Ob Savi seveda železniške postaje ni bilo, ali bila je tam postaja za ladje, katere so vozile silno veliko raznega blaga od Ljubljane doli v spodnje kraje, celo do Belega Grada, in nazaj. Kar se je vozilo doli, teklo je z valovi vred navadno le mimo, a kar je prihajalo gori, ustaviti se je moralo, da so brodniki in vozniki menjavali ali vsaj napojili svoje težke vole, kateri so vlačili hodeč po obrežni stezi polne ladje po Savi navzgori in katerih je bilo časih po štiriindvajset upreženih v edno ladjo.
Blago, katero je bilo namenjeno na Gorenjsko, zlasti za Motnik, Kamnik, Kranj in za više gori, iz-krcavali so v Zagorji; in kar je prihajalo iz imenovanih krajev, nalagali so tamkaj na velike ladje, da je plulo dalje proti jugu.
Tudi mnogo onega blaga, kar ga je moralo proti Ljubljani, nalagali so v Zagorji z ladij na vozove, kateri so vozili potem preko Trojan po Črnem Grabnu v Ljubljano.
v— 131 —
Posebno, ko se je sklenil mir dne 14. meseca vinotoka leta 1809. v Schonbrunnu, in je Napoleon ustanovil „Ilirske provincije" ter se je po mirovni pogodbi uredila meja proti Štajerski, katera je ostala avstrijska, a vsa Kranjska in Hrvaška do Save se iz-premenila v provincijo Francosko, bil je promet po Savi in zlasti preko Zagorja na Trojane jako živahen ; kar so južne dežele pošiljale gori proti središču Kranjske in Ilirije, potovalo in vozilo se je tod skozi Zagorje in Črni Graben.
Kaj čudo torej, da so cvele v Zagorji krčme, in da krčmarji tamkaj niso bili vsi kmetski ljudje; ker ni samo kmet vozil in trgoval tamkaj, nego marsikateri gospod je prišel tod mimo ia francoski častniki, ki so hodili proti Zagrebu in nazaj, ostajali so radi v Zagorji; bodisi da se okrepčajo za trudni pot po hudih klancih skozi Črni Graben, bodisi da dobe še kaj dobrega v želodec, predno sedejo v čolne; kajti do Zagreba doli je bilo malo postaj in njih čolni so imeli navadno strogo odmerjen in preračunjen pot.
Edna gostilna na spodnjem konci Zagorja bila pa je osnovana za to, da je vzprejemala gospodske goste.
Tamkaj se je dan pozneje," nego so se vršili oni dogodki, o katerih smo pripovedovali v prejšnjih poglavjih, ustavil okolo poldne kmetski samcat voz, s katerega, oziroma s sedeža na njem iz slame impro-vizovanega, je zlezel mož, star kakih petintrideset let, v opravi francoskih vojaških uradnikov.
— 132 —
Krčmar je stopil sam pred hišo, in videč, da ima pred seboj višjega uradnika, prikloni se globoko ter potem pobere potnikovo torbo z voza in gre za njim v sobo.
„Ali dobim tukaj nocoj nočišče, ako treba?" vpraša tujec.
Do sedaj še ni bil krčmarja pogledal; a tudi ta, vajen jednacih gostov, zmenil se ni bil za njegovo osebo več, nego je bilo treba uljudnemu gostilničarju proti gostom.
»Seveda!" zavrne ta francoski, kakor ga je bil ogovoril oni; pa tujčev glas se mu je zdel nekako znan, zato upre sedaj pazneje oči vanj in precej potem nadaljuje z iznenadenim glasom slovenski :
»A, glejte, gospod Brnjač, Vi ste! Kdo bi bil mislil, da Vas tir vidim, in v tej opravi ? Čestitam Vam, gospod, čestitam!''
Rekši prikloni se še nekolikokrat in stopi znancu malo bliže. Poznalo se mu je na lici, da ga to spoznanje jako veseli.
A obraz tujčev ni kazal ednacega veselega izraza; bil je iz prvega osupel, pa ko se je pri prvih besedah krčrnarjevih hitro proti njemu obrnil, spoznal je oči-vidno tudi starega znanca, in z nekako prisiljeno prijaznim naglasom rekel je, in sicer tudi slovenski:
»Vraga! Tudi jaz nisem vedel, da ste Vi sedaj tukaj! No, veseli me, gospod Medved, da se Vam dobro godi, kakor vidim."
— 133 —
Rekoč se ozre po ukusno opravljeni sobi ter hladno pomoli roko krčmarju.
„Oh, bolje bi bilo lehko, bolje," reče ta, »stari ostanki, veste, ti me še tarejo! Ko bi teh ne bilo, gospod Brnjač, ko bi le teh ne bilo! Pa Vam se mora dobro goditi, Vi ste jo pa zadeli, to Vam pravim !   I, kaj pa ste vender sedaj?" vpraša radovedno.
»Jaz sem tajnik maršala Marmonta," odgovori ta samosvestno, in se obrne proti oknu.
Obraz krčmarjev se je razleknil silno na dolgo : toda navzlic vsej osuplosti mu je zaigrala neka lisičja poteza na ustnih.
»Oh, tajnik pri njegovi ekscelenciji", vzklikne hitro, in se še edenkrat prikloni; »dovolite ukazati, da Vam postrežem; trudni ste gotovo; in prosim, sedite semkaj v zadnjo sobo; hladna je, in nikdo Vas ne bode motil!"
Rekši odpre vrata na drugem konci sobe.
»Napravite mi, kar hočete, gospod Medved! Vem, da imate dobro kuhinjo in dobro klet; pa čakajte malo: vedite, jaz nisem Brnjač, jaz sem Vernazz, vedite, Vernazz!"
..Kakor ukazujete, gospod tajnik !" pritrdi krčmar in odide iz sobe.
Zunaj pred vrati pa malo postane, in ista lisičja poteza, katera mu je bila prej zaigrala samo malo na ustnih, prevlekla mu je za trenutek ves obraz; roko stisne v pest in zamrmra mej zobmi:
— 134 —
„Bodi Brnjač ali Vernazz! To vem, da si meni petsto srebrnih kron dolžan; in da mi jih bodeš sedaj plačal, četudi v francoskih frankih, sedaj, ko vem, kje te imam iskati; le čakaj!"
Tako godrnjaje ide v kuhinjo.
Gost v sobi pa je tudi tako za krčmarjem vzdignil pest, ko je ta duri zaprl za seboj ter jezno siknil mej zobmi:
„Da bi te zlodej! Oderuh ti stari! Kaj te moram srečati ravno tedaj, ko bi se prej smrti domislil, kakor tebe? No, le čakaj, ti me ne bodeš odri ne. Dam ti dobro besedo, pa bode! Kaj sem zastonj tajnik maršalov? In glej ga, oderuha, prva njegova beseda je bila: ,stari ostanki'! Nesramno terjanje!"
Tako govoreč je izvlekel iz žepa kratko pipico, od morske pene izdelano, kakor so bile takrat v navadi, in si jo je natlačil.
Bil je visokorasel mož, slok in bolj slaboten ; obraz je bil malo pegast, lasje uže redki; črni brki so mu zakrivali zgoranja ustna. Imel je morda v istiui kakih petintrideset let, ali na prvi pogled je bil videti starejši. Vtisek, katerega je provzrokovala njegova oseba, ni bil prijeten; nemirne njegove oči in tesno sklenjena ustna ga niso storila tacega, da bi mu človek naglo zaupal; rmenkasta barva licem ter globoke poteze po njih pa so kazale, da ima mož za seboj uže doberšen kos od strastij razburjenega življenja.
— 135 —
Ko se krčmar vrne z buteljo vina, gledata se znanca zopet, kakor prej, prijazno; govorila sta o vremeni, kajti dekla, katera je pogrinjala mizo, hodila je vedno semtertja.
Po obedu si je Vernazz zopet zapalil pipico, in ker v to stransko sobo druzega gosta ni bilo, prisedel je krčmar k njemu.
»Dovolite, gospod tajnik," reče mu, »da ostanem malo pri Vas! Dolgo se uže nisva videla, in jako vesel sem, da ste me počastili tako nenadoma!"
»Da, da, tudi jaz sem bil izaenaden; ali v poslovili sem tukaj; pričakoval bodem naših ordonancij, ki pridejo po Savi gori, da jih spremim po Črnem Grabnu do Ljubljane. Nocoj ali jutri pridejo, in jaz sem pooblaščen od njegove ekscelencije, našega vojvode samega."
Pri teh besedah se je Vernazz sklonil mogočno nazaj ter nekako od zgoraj doli pogledal krčmarja Medveda, češ, da bodeš vedel, kaj in koliko jaz premorem pri vladi.
»A, čestitam Vam, čestitam," ponavlja zopet oni, »imenitna služba je to; boljša je, nego avstrijskega generala, in tam bi Vi še ne mogli biti general!"
»Molčite mi o avstrijski službizavrne ga oholo Vernazz, »mnogo dela, pa malo jela! A propos, gospod Medved, povpraševal sem uže večkrat po Vaši adresi, a nisem mogel zvedeti, kje bivate.   Ljubo mi je, da
— 136 —
sem Vas tako po naključji našel, da Vam pošljem tistih nekoliko frankov; veste — li?"
„0h, gospod tajnik, ta malenkost," reče naglo krčmar; a takoj se domisli, da je morda venderle preveč rekel, zato pravi precej: »Seveda, prav bi mi prišli, tisti franki; posebno sedaj, ko je taka težava z denarjem. Vam bode gotovo mogoče takoj . . ."
»Denes ne, ljubi gospod Medved, denes nikakor ne," prestriže mu tajnik besedo; »Vi sami veste, da ni varno potovati dandenes, in zato človek ne jemlje mnogo s seboj; a pošljem Vam v kratkem ono vsoto ; vrag, to malenkost!"
Toda krčmar se ni dal tako hitro odbiti. Ozrl se je nazaj čez vrata v prvo sobo, in ko je videl, da je prazna, rekel je bolj potihoma :
»Jaz bi pa venderle rad, da mi denes vrnete tisti dolg; sedaj ga lehko; pa v kratkem, kdo ve, kaj bode z Vami, gospod Vernazz? Kdo ve, koliko časa boste gospodovali?"
»Kako mislite to?" reče oni osorno.
„Sedaj lehko govorim," pravi tiho Medved, „ko sva sama. Človek ne ve, kako dolgo bodemo Francozu pokorni."
»Kaj?" zavpije Vernazz, »ali veste, da zapadete vojnemu sodišču, ako Vas ovadim, da tako govorite?" V njega sivih očeh je zalesketal nekakov zloben svit.
»Tega ne boste storili," nadaljuje mirno krčmar, »ker bi vojno sodišče tudi o gospodu Vernazzu zve-
— 137 —
delo, kako je takrat, ko je bil še Brnjač, svojega prijatelja, plemenitega Basaja izdajalsko spravil pod ključ in potem v vojake, zato, da mu je lebko in brez ovirov zapeljal lepo ljubico! Toliko dokazov za to pač donesem, da bode konec Vašega tajništva. Fran-cozje v tacih rečeh tudi ne umejo šale, in maršal baje celo ne l"
Oni skoči kakor besen kvišku.
»Človek, kaj blazniš? Kdo ti je to povedal?" kriči divje.
„Tiho, tiho, gospod tajnik, utegnil bi Vas kdo poslušati!" reče krčmar mirno; „in meni bi bilo žal za Vas in za mojih petsto kron. Ako Vas pa zanimlje zvedeti, odkod imam te novosti, povem Vam lehko: Basaj sam mi je pravil!"
Tajnik je prebledel.
»Kaj, Basaj! Ali je tukaj?" dejal je jecaje. »Sedaj ga ni; ali časih pride; menda je trgovec, ali kaj!"
»In Vi ga ne primete, dezerterja, in ga ne izročite straži?" kriči izpozabivši se Vernazz. Medved se zlobno zasmeje.
»Vi se ne domišljate, da je on avstrijski ubežnik, in kakor tudi Vi veste, brigajo se Francozje slabo za take ljudi, če ne bi nekdanjemu nadlajtnantu avstrijskemu tudi ne podelili tajniške službe pri guvernerji."
10
— 138 —
Vernazz se je ugriznil v ustna in siknil s kletvijo mej zobmi.
Krčmarja je bilo prevzelo neko demoniško veselje; vedel je, da mu ta dolžnik denes ne more uiti, in zato ga je hotel izsesati do celega.
„Da ne pozabiva prejšnjega pogovora," reče zopet — »gotovo Vam ne bode težko plačati mi denes tistih petsto kron; pomislite, ubog krčmar v Celji sem Vam jih pred desetimi leti posodil, da ste obdarovali Basajevo ljubico in nje lumparskega očeta, starega Bakovca!"
Tajnik je bil bled od jeze in strahu. Ta vražji krčmar je morda mnogo, mnogo vedel, in možno je bilo, da to na pravem mestu porabi. Ubraniti se ga ni bilo moči, kajti ako bi ga hotel na kakšen način ugonobiti, ugonobil ga bode tudi on. In denar ! Imel ga je toliko prihranjenega, da bi lehko plačal starega upnika, pa kako težko se plača takšen dolg, katerega je bil človek uže skoro pozabil; in kdaj si-bode mogel zopet toliko prihraniti! Vernazz je bil, odkar je začel denar shranjevati, silno skop in lakomen. Sklenil je po kratkem premisleku rešiti, kolikor mogoče.
»Vsega ne morem dati, gospod Medved; petsto frankov imam, te Vam vrnem; ostalo pa drugi pot," reče ter seže v žep.
»Ne, ne; vse ali pa nič," odgovori trdo oni; »pomislite, francoski častniki, katerih pričakujete, utegnejo biti kmalu tu, in potem ne čakam trenutka več
— 139
ni povem svoje; francoski častniki tudi ne ljubijo posebno mej seboj tujcev, kakeršen ste jim Vi."
„Sacrebleu —" kolne Vernazz, „zlodej Vas vzemi! Nate, kar imam, tisoč frankov je, za drugo boste vender počakali."
Rekoč mu vrže listnico na mizo. Krčmar malo pomisli, a potem prešteje denar in reče:
„Bodisi, nekaj je; ali za drugo bodem kmalu prosil; saj veste sedaj, kje sem; ne bode Vam treba povpraševati!"
„Da bi za vrat ali za pete viseli, kjer si bodi, bilo bi mi ljubše!" godrnja oni.
Takoj po tem prijateljskem razgovoru je prišlo nekaj gostov v prvo sobo, trgovcev, kakor je bilo videti, in Medved jim je odšel streč.
Tajnik je z zelenkastim obrazom obsedel pri mizi; še pušiti se mu ni ljubilo. S stisnjenimi ustni je sedel tu in srepo zrl pred se.
Vzdramil ga je vojak, kateremu je bil prej, ko je dospel v Zagorje, naročil pri straži, da mu naznani prihod vojaških čolnov po Savi. In ta mu je sedaj to poročil.
Kakega pol streljaja od Medvedove krčme je srečal tajnik tudi uže dva francoska častnika in nekoliko vojaških spremljevalcev.   Predstavljanje je bilo
10*
— 140 —
kratko, kakor navadno pri vojacih. Ko je prvi došlih častnikov, kateri je bil sebe pri predstavljanji imenoval: Boissac, generalni adjutant, čul ime ,Vernazz', zategnil je ustna malo, skoro nevidno, kakor v zanič-ljiv posmeh, toda navzlic temu je odzdravil uljudno.
Šli so potem v krčmo k Medvedu. Tukaj sto-prav, ko so bili častniki sami, naznani Vernazz namen svoje navzočnosti.
»Ha, ha," smeje se Boissac, »torej za stražo so Vas nastavili, gospod tajnik ! Naj bi nam bili vender nekoliko vojakov poslali, če je tako nevarno!"
»Jaz sem dobil le povelje, preiskati po črnem Grabnu, in zlasti pri poštarji v Št. Ožboltu, če ni ničesar sumnjivega; in ako ne najdem ničesar, potem se Vam moram pridružiti!" odgovori Vernazz malo srdito zaradi smeha kapitanovega.
»In ker niste ničesar našli, prišli ste pa po nas! No, to je prav," meni Boissac; »pa povedite, kdo se je pa domislil te pravljice, da nas tolovaji čakajo tam gori ?"
»Predvčerajšnjem je pri naši vladi naznanil to novico nekov oskrbnik z Gorenjskega. Seveda je rekel, da je to le kombinacija, a dandenes moramo biti previdni.  Kdaj mislite odriniti, gospod kapitan?"
»Jutri opoldne; kajti čakati moramo še ednega čolna."
»Torej nočimo nocoj tukaj in jutri na Trojanah ali v Št. Ožboltu; ponoči vender ne smemo dalje po Grabnu!" reče tajnik.
„Ali se bojite?" nasmehne se kapitan; „pa storiti moramo, kar nam kaže povelje!"
Vernazz onih opazek, katere so merile nanj, ni hotel slišati.
Ko so se bili došleci okrepčali, pričeli so, kajti zmračilo se je uže, mej seboj igrati za denar, in pozno v noč je še gorela luč v Medvedovi krčmi.
Petnajsto poglavje.
Pismu mi v rokah drži, Tak6 pravi, govori: „Kdo te pošlje, pismo ti ?J N&rodna pesem.
skrbnik Poljak se je jako nezadovoljen vrnil iz Ljubljane.
Vzprejeli so ga francoski gospodje sicer uljudno in celo prijazno, a dosegel je toliko — kakor se je sam izrazil — kakor nič.
Prišed k Mr. Parisu, generalnemu tajniku inten-danta Mr. Basellija, kateri zadnji je bil uže prej „con-seiller de la Begence", povedal je vse, kar sta bila z dr. Burgerjem ugenila in sklenila, toda lehkoživi Francoz se je iz prva smijal vsem tem resnim in tehtnim premislekom. Vedel je sicer uže nekoliko o rokovnjaški zadrugi, kajti kamniški mestni urad je bil o njih poročal, ali ker posebnih dogodkov še ni bilo, kateri bi se smeli pripisovati tem ,malenkostnim tatovom', kakor je rekel, zato tudi ne treba, da se vlada sama tako hitro vtika v to stvar. Naloga posameznih sodnikov in mairov je, iztrebiti v njih okrajih tako malo tatinsko golazen.   Drugod,  kakor v
— 143 —
Istri in Dalmaciji, storila je vlada uže, kolikor moči; a tam je sedaj mir; vsaj čutiti ni več tacih tolovajskih hudodelstev, kakor prej. A tu na Gorenjskem, in sosebno v Kamniškem in Brdskem okraji, zadoščujejo pač mairi in njim na razpolaganje dani huissierji, da polove te male tatove.
Poljak se je trudil, tajnika prepričati o nevarnosti rokovnjaške družbe, ali zastonj. Naposled se je namenil, ko je zvedel, da je intendant Baselli navzo-čen v Ljubljani, iti še k njemu in tam poskusiti, dali kaj opravi.
Pa tudi Baselli je bil istih mislij, kakor njegov tajnik. Poudarjal je posebno, da francoska vlada ven-der ne sme takoj v početku svojega obstanka preveč preventivnih korakov storiti; koder je sila ali potreba, tam seveda se bode vse storilo, kar je mogoče; kjer pa se kaže samo oddaljena nevarnost, in to je gotovo v tem slučaji, kakor ga je navedel gospod Poljak — tam je treba previdno stopati, kajti ljudje se lahko vznemirijo; vznemirjenja pa ne želi niti njegovo veličanstvo, cesar Napoleon, niti vlada njegova.
Tako je govoril intendant Baselli. Oskrbnik Poljak tem politiškim preudarkom ni mogel mnogo ugovarjati. Bil je prijatelj francoske vlade in želel je, da se le-ta v ljudstvu utrdi. A glede položaja, v katerem je bil on sam in njegov okraj rokovnjačem nasproti, dozdevali so se mu vsi ti premisleki vender preobči, pregenerelni.
¦
— 144 —
Naposled poudarja proti intendantu še edenkrat možnost napada na francosko kaso, katero imajo pripeljati v prihodnjih dneh po Črnem Grabnu.
To je vender nekoliko vznemirilo Basellija. Obetal je Poljaku, da bode naročil tajniku Vernazzu, kateri ima spremiti kaso, kakor je bilo uže mairu na Brdu naznanjeno, da preišče malo one kraje.
Oskrbnik je še edenkrat poudarjal, da brdski maire, dr. Burger, odvrača vso odgovornost v slučaji kakega tolovajskega napada na francosko kaso, na kar je intendant smeje odgovoril, da so gospodje mairi preskrbni; Poljak se potem, kakor smo uže omenili, jako nezadovoljen poslovi.
Ker je bilo uže pozno, ostal je v Ljubljani in se vrnil stoprav druzega jutra, ali ne naravnost domov, nego čez Kamnik. Hotel je s svojim prihodnjim tastom, sodnikom Gavričem, govoriti še o tej stvari, in morda ga je tudi srce vleklo tja k lepi Reziki.
Ko se ustavi v Kamniku pred mestno hišo, in uradnemu slugi, ki je stopil čez vrata, vrže vajeti v roke, ne zapazi, da je po trgu več ljudij, nego navadno, v večjih gručah zbranih, in da skrivnostno stikajo glave. Tudi sluga mu je hotel nekaj povedati, toda Poljak je hitel po stopnicah.
V pisarni mu pride sodnik Gavrič naglo naproti, kar sicer ni bila njegova navada. Bil je velik, precej obilat mož, dobrohotnega obraza; visoko čelo in malo
— 145 —
stroge oči pak so skoro kazale, da more sodnik biti tudi jako energičen.
»Hvala Bogu, da ste prišli, prijatelj!" reče ter stisne roko oskrbnikovo. „Vi gotovo uže več veste o tem hudodelstvu, ki je res grozno, grozno!"
»Kaj, kaj pa je?" vpraša čudeč se in prestrašen Poljak; »jaz prihajam naravnost iz Ljubljane in ne vem, o čem govorite".
»A tako ! Oh pomislite, denes zjutraj ko odpre naš mestni sluga vezna vrata te hiše, najde sredi vrat pribito človeško roko; pomislite, pravo, malo prej odrezano, človeško roko!"
Oskrbnik je preplašen zrl v Gavriča.
»To je rokovnjaško znamenje!"  reče polglasno.
»Da, da, to je tudi moje prepričanje!" nadaljuje oni; »povedati Vam moram, da me obhaja strah in groza teh lopovov. Pa čujte dalje ! Ni mi bilo treba dolgo premišljevati, čegava je li roka; kajti pred kake pol ure je prišel eden Vaših hlapcev s Kolovca ter mi naznanil, da leži pod gradom na cesti ubit človek, kateremu je odrezana desna roka."
»Za Boga!" vzklikne oskrbnik.
»Odposlal sem takoj našega komisarja Muleja s tremi huissierji na Kolovec, da preiščejo, kar treba glede hudodelnikov, ker jaz sodim, da ni eden sam to storil."
— 146 —
„Pa kdo je vender oni ubiti človek?" vpraša Poljak, kateremu se je rodila v možganih grozna slutnja, taka, da se je ni upal glasno izreči.
„Nekov pijanec in rogovilež, s katerim sem imel jaz tudi uže opraviti; čakajte, kako se mu uže pravi? Zapisano imam tamkaj;" rekši se obrne sodnik k svoji mizi.
»Pa vender ne Blaž, Mozolov Blaž ?" reče oskrbnik, kateri svoje slutnje ni mogel več prikrivati, in plaho gleda Gavriča.
»Da, da, ravno isti je, da, Blaž Mozol", reče pritrjuje sodnik.
»To je grozno, to je strašno!" zavpije Poljak; »to je skoro neverjetno!"
Bil je tako čuden naglas v njegovem vzkliku, da se sodnik obrne ter vpraša: »Kaj imate s tem človekom; ali morda kaj več veste?"
Seveda! In to me je, povedati moram, preplašilo ! Pa, poslušajte me!"
Na to pove kolovški oskrbnik, kako je Mozol k njemu prišel, kaj mu je povedal; in potem, kaj je on sam na Brdu in v Ljubljani opravil.
Ko je končal svoje poročilo, bil je tudi sodnik Gavrič do cela prepričan, da Blaža nihče drug ni ubil, nego rokovnjači, in sicer samo zato, ker jih je izdal. Toda, kje so zvedeli to ti lopovi, in kako je mogoče, da so zvedeli to tako hitro?
¦
— 147 -
Poljak sklene naposled, takoj iti za komisarjem Mulejem, da mu pove, kar zna o Bojci in o Grogi ali Nandetu; stvar se morebiti lebko hitro preišče, in eden ali dragi se bode dal morda ujeti in pripreti. Na vsak način pa je treba pogledati na Paleževino in k Mozolovim.
Gavrič mu pritrdi, in oskrbnik gre še pozdravit nevesto svojo, predno odide.
Rezika Gavričeva je bila dvajsetletna deklica, lepega obraza, vitke rasti, in kar je bilo najboljše, jako dobro vzgojena. Matere ni imela več, nego samo za pet let mlajšo sestro. Gospodinjstvo v Gavričevi hiši je vodila ona, kakor je bila sploh tičoč se notranjih vprašanj v sodnikovi hiši odločevalna. Razumno je torej, da se je oče nje le polagoma in nerad udal v to, pustiti hčerko iz hiše, akoravno je vse kazalo, da bode z mladim oskrbnikom prav srečna. A bil je pameten, in na drugi strani tudi rahločuten mož, ki je ljubil svoje otroke bolj, nego vse drugo, in zato je naposled dovolil v ta zakon, zlasti ko se je bil po svojih skrivnih pozvedovanjih prepričal, da je Štefan Poljak vreden mu zet,
Rezika, katero je dobil oskrbnik v kuhinji, kjer je ukazovala deklam, ni bila nič kaj dobre volje, ko je zvedela, da jo nje ženin ob ednem pozdravlja za prihod in odhod. Prestrašena je bila tudi še po dni človeški roki, katera je zjutraj visela na hišnih vratih,
— 148 —
in ko je cula, da se nje ženin odpravlja na sled onim hudodelnikom, rekla je malo nejevoljno:
„Oh, Štefan, zakaj ravno sedaj to počenjaš s temi groznimi rokovnjači?"
Poljak je čutil, da je to vprašanje nekoliko upravičeno, kajti ravno sedaj, ko je uže na oklicih, naj bi miroval z drugim, in skrbel za to, kar ga ima najbolj brigati. Vender kakor vsi krepki, pogumni ljudje, tako tudi on nevarnih podjetij ni preudarjal prej nego takrat, ko je bilo treba uže osebno stopiti v boj, in še takrat ni mislil hladnokrvno. Zato je tudi sedaj s hitrim odgovorom pobil svoje premisleke, nevestine pa seveda le površno.
„Nikari se ne boj, srce moje! To vse bode v kratkem končano, in naju vender ne bodo motili rokovnjači."
BAli ti hodiš vedno tam sam okolo! Nevarno je in v vednih skrbeh sem. In sedaj si komaj prišel, pa uže odhajaš! Je li treba, da bi bil tudi tam, kjer iščejo onih hudodelnikov? Pusti komisarja samega, on bode vender sam opravil!"
„Ne, ne Rezika, jaz moram tja! Jutri pridem zopet, in ostanem vse popoldne tukaj, ako se ne pripeti kaj posebnega, kar bi me zadržalo!"
Rekši se je hotel posloviti.
Ona je izprevidela, da ni moči zadržati ga in se je udala v to; a hoteča ga za slovo poljubiti, domisli se še nečesa.
— 149 —
»Sinoči sem dobila pismo od matere tvoje, Štefan," reče in hiti proti sobi, »pojdi z menoj, da ti je pokažem."
Poljaku se je razvedrilo lice; bil je do sedaj precej resen in nemiren.
»Ali so ti odgovorili na najino poročilo o poroki ?" reče in ide v sobo za svojo nevesto.
»Na, beri!" deje Rezika in mu pomoli pismo.
Oskrbnik razgane list in čita naglo. Radosten izraz se mu je kazal na lici. Nevesta ga je pazno gledala.
Ko bere zadnjo stran, stemni se mu zdajci obraz in skoro nejevoljno položi pismo na mizo.
»Tega tudi ni bilo treba omenjati!" reče in seže po svojem klobuku, katerega je bil odložil na stol.
„Ti mi o tem bratu nisi pripovedoval nikdar!" meni Rezika očitajoč.
»To je le polbrat moj," odgovori Poljak naglo; »pa vedi, jaz sem ga izbrisal iz svojega spomina in zato o njem nisem hotel nikdar govoriti. Povem ti o priliki, kaj je ž njim. Kje je sedaj, tega sam ne vem; morda je uže mrtev!"
Pri teh besedah je stopil zopet k mizi in vzel materino pismo v roke.
Mati Poljakova je živela na Spodnjem Štajerskem, kjer je imela blizu Brežic malo posestvo. Pismo, katero je pisala bodoči snahi, bilo je jako ljubeznivo,
— 150 —
prisrčno pisano, in kazalo je, kako blaga je žena in kako ljubi svojega sina.
Rezika je stopila k svojemu zaročencu, in oba prečitata še edenkrat zadnjo stran pisma.
Tu pa je stalo:
„Zelim Vam, ljuba moja hčerka, vso srečo, kakor sem jo užila jaz nekdaj; kakor sodim po svojem čutu, zaslužite jo Vi v obili meri, in prepričana sem, da je bode ljubi moj sin tudi ravno tako deležen. Mislila sem časih in molila za to, da bodeta oba moja sina uživala na tem svetu vse, kar jima sreče more Bog podeliti; a eden se mi je izgubil, čisto izgubil; ljubezni mu nisem vzela, in mu je ne morem vzeti; če je pa mrtev — naj bode pa vse, kar je materino srce želelo obema — Štefanovo."
„Uboga, ljuba mati!" vzdihne Bezika.
„Da, da, uboga mati!" reče Poljak in objame ter poljubi svojo nevesto. „Povem ti več, kadar pridem zopet, srce moje; denes pa z Bogom! Iti moram."
Rezika se ni trudila pridrževati ga; vedela je, da bi bilo zastonj.
Malo potem je oskrbnik uže jahal čez bistriški most in potlej po stranskih potih proti Kolovcu.
Blizu Rov ga je srečal voznik Ureh Telečnjakar, ki je peljal jelove hlode iz kolovškega gozda in ga ustavil kričeč:
— 151 —
»Blaža so ubili, gospod, Blaža Mozolovega! Sinoči smo še pili vkupe, sedaj je pa mrtev kakor podgana, na katero s čevljem stopim."
Oskrbnik vpraša, kje je komisar kamniški s svojimi stražniki.
»Gori pri Rovski cerkvi so vsi; Blaža so nesli v mrtvačnico! Oh, gospod, veste kaj Vam povem, nikar še Vi dihorja rokovnjaškega ne lovite! Blaž je uže izteknil hudiča! Bog mu grehe odpusti! Žal mi je zanj, pa še bolj bi mi bilo, ko bi Vas, gospod, kakov takšen rokovnjaški pasjedlakec osmodil. Bog ve, bi li jaz dobil še kaj vožnje, ako bi Vas več ne bilo na Ko-lovci."
»Molči, molči in vozi!" zavrne oskrbnik nejevoljno voznikovo prijazno željo in dobri svet njegov ter krene s konjem na desno proti cerkvi.
»Jaz te ne bodem hladil, če te bodo pekli!" godrnja jezno Dreh ter udari po suhih rebrih svojih konj in zdrdra z vozom nizdolu proti Radomlju.
Komisar Mulej je uže sedel v krčmi Hudmanove Jere in tam zapisa val in protokoliral izpovedbo dekle in nekaterih kmetov, ki so z Blažem prejšnji večer vkupe pili. Iz vsega pa mož še ni mogel več sklepati, nego to, kar je trdilo obče mnenje, da so rokovnjači krivi tega zločina. Ko mu je pa oskrbnik svojo slutnjo natančno razložil, sklenil je hitro ravnati. Poslal je takoj ednega huissierja v Radomlje, da poišče in. uklene
— 152 —
tistega Bojca. On sam pa je z ostalima stražnikoma šel na Paleževino.
Poljak je poslal konja domov in se pridružil komisarju. Dozdevalo se mu je sicer, da bode njiju ekspe-dicija najbrž brezuspešna, ali radoveden je bil vender, videti domačijo onega skrivnostnega tujca, o katerem je po Blaževi pripovesti sodil, da mora biti eden gla varjev te strašne zadruge.
Mozolov pes je divje lajal, ko je omenjena če-tvorica šla kakšen streljaj pod hišo tja čez reber proti Paleževini. Hlapec France je ravno iz vodnjaka vlekel vedro, da bode živino napajal, ko ugleda one sodnijske gospode; postal je z odprtimi usti, pa potem naglo vedro izpustil v vodnjak, tekel pred vežo in zavpi! na ves glas v hišo:
„Dže gredo biriči na Paleževino!  Štirje gredo!"
Ta klic je kazal, da so pri Mozolovih uže dobili novico, da strijca Blaža ne bode več domov; kaj so ob enem še zvedeli, lehko se misli, kajti Boltetova Spela, katera je vedno prva vse vedela, pritekla je kmalu zjutraj na Mozolovino in iztresla je svoj no-vostni koš; ali prerešetavati ni mogla dolgo teh no-vostij; bodisi, da je mater Mozolko tako razvnela grozna smrt Blaževa, bodisi da je ona klepetulja o kom drugem zinila kako besedo preveč, kajti kmalu, kmalu je bila Boltetova Špela zopet pred hišo in je urno pobirala pot nizdolu proti vasi; v lice pa je bila proti navadi malo rdeča.   Pred nje odhodom še pa je bila
— 153 —
Polonica na ves glas zajokala in odšla v svojo izbo na drugem konci hiše, kjer je navadno spavala, in je za-pehnila duri za seboj.
Ko je hlapec France zavpil, da gredo štirje bi-riči na Paleževino, stopila je Mozolka na hišni prag in pogledala tja na reber za onimi štirimi. Oči so ji bile objokane; postala je malo na pragu in se potem molče vrnila v hišo.
Pavleka ni bilo doma; šel je bil na vse zgodaj v gozd.
Polonica je cula vpitje hlapčevo, a nje ni to nič vznemirilo. Dobro je vedela, da Nandeta ni tam in da ga bodo tudi drugod zastonj iskali. Vedela je pa tudi, da Nande pri umorjenem strijci ni imel ničesar opraviti. Saj ji je še včeraj zjutraj sam rekel, da strijcu ne želi ničesar zalega, ker je nje strijc.
Komisar je bil v tem s svojimi spremljevalci prišel do Nandetove hiše in poslal ednega stražnika na drugo stran, sam pa je potrkal na sprednja vrata.
Izprevideli so kmalu, da ni nikogar notri, ali pa, da se, če je notri, neče oglasiti. Zatorej šiloma odpro vezne duri.
Komisar je preiskal in preteknil vse kote od kleti do podstrešja, toda ni mogel najti ničesar živega in ničesar sumnjivega, po čemer bi se moglo soditi, da lastnik hodi po krivičnih potih.
Tudi Poljak je pridno pretikal po izbah.
11
— 154 —
Ko se vrne iz zadnjega konca v sprednjo izbo, pokaže mu komisar s smehom zganjen listič popirja, katerega je bil našel v kotu pod mizo.
„Ne bil bi verjel, da bodem v taki koči našel takov pravilni ,billet-doux!' Berite, gospod oskrbnik!"
Ta razgane list in jame citati. Bil je začetek pisma, katerega je hotel Nande včeraj dati Polonici, ko se je mislil posloviti; a mej pisanjem se je odločil, storiti to ustno; pustil je torej pismo; v kratkih njegovih vrstah še ni bil povedal ničesar druzega, nego o svoji ljubezni. Bilo je tudi to pisanje popolnoma nesumnjivo.
»Kaj hočem torej," reče komisar in se obrne k oskrbniku, „ali idemo še tisto njegovo ljubico izpra-ševat? Daleč ni! Pa kaj Vam je, gospod, ali Vam je slabo?"
Poljak je stal bled in nem sredi sobe, in v tresočih se rokah je držal oni list.
„Ne, ne," reče hitro in se ojači, »nečesa sem se domislil, nečesa sem se domislil, neka podobnost v pisavi — pa to je le slučaj; idimo torej k Mozolki!"
Huissierja zapreta zopet vse duri in vsi odidejo proti Mozolovini.
Poljak je zaostal nekoliko korakov ter pogledal še edenkrat ono pisemce; z roko si je pogladil čelo in oči, kakor da bi bolje videl — in z nemirnimi ustni je zašepetal: »Pisava je njegova; pa kako pride pisanje sem? Da bi bil on — —•? Ni mogoče!"
— 155 —
Hlapec France, ki je ves čas od daleč opazoval, kaj se godi okrog Paleževine, spoznal je sedaj s strahom, da gredo »biriči" proti Mozolovini.
Sedaj pa ni postal pred vežo in kričal vanjo, nego v hišo je planil in tukaj šele viknil Mozolki:
»Za božjo voljo, sem gredo biriči, semkaj k nam!"
»Naj gredo!" reče osorno ona, kakor bi jo to prav nič ne brigalo.
Pa odvezala si je predpasnik in rokava snela in tako stopila na prag.
Komisar Mulej je bil uljuden mož.
»Dober dan, mati," dejal je prijazno, ko je stopil pred vežo: »Vi ste Mozolova mati, li ne?"
»Da, da!" reče ona, in akoravno na kmetih ni navadno vprašati koga takoj pri njegovem prihodu, po kaj ali zakaj je prišel, osupnil jo je vender ta na Mozolovini pač redki poset tako, da je hitro nehote pristavila: »Kaj pa vender hočete, gospodje?"
Komisar pa je bil tudi previden mož.
»Precej povemo," deje, »pustite nas le malo v hišo; vroče je tu zunaj!"
Ob ednem stopi z oskrbnikom za Mozolko v čedno pospravljeno izbo na sprednji strani. Oborožena stražnika, katera je hlapec France le bolj od daleč, tam iz hleva sem, ogledoval, ostala sta pred vežo. .
»Tako umazano je pri nas!" reče Mozolka in pobriše s prtičem po beli javorjevi mizi v kotu in po stolu za njo, na katerih pa ni bilo videti trohice prahu.
11*
— 156 —
»Lepo imate in prijazno," meni komisar in sede k mizi.
Potem povpraša, je li žalostna smrt Blaževa uže znana gospodinji, in ko ta osorno pritrdi, pozveduje komisar na dolgo in obširno, kdaj je šel Blaž od doma, kje je bil prej, kaj je nameraval, in ednake stvari. Novega je zvedel malo. Mozolka je sicer povedala, kar ji je bilo znano, a tega ni bilo mnogo. Le o Nandetu ni zinila besede, in tudi o tem ne, da je strijc Blaž šel od doma z namenom rokovnjače zatožit, kakor ji je to uže včeraj pravil hlapec France.
»Pretepava] se je pač, kakor zadnjič, ko je prišel z razbito čepinjo domov iz Kamnika," reče naposled; »Bog vedi, kako bi se mu bilo takrat godilo, ko bi ga ne bil oni rešil!"
Ali takoj ji je bilo žal, da je to omenila; kajti komisar je postal pozoren in vprašal naglo:
»Kdo ga je rešil?"
»E, oni s Paleževine, kjer ste sedaj bili," reče nejevoljno gospodinja,
»A, Nande! Pa kdo je vender ta Nande? Odkod je?"
„Ali jaz vem?" odgovori jezno Mozolka ter položi prt, s katerim je bila obrisala mizo, na klop k peči, in se tako obrne v stran od komisarja.
Pa ta komisar je bil na eden pot tako nadležen človek.'
— 157 -
»Vi morate to vender vedeti, ako je on ženin Vaše hčere, Vaš prihodnji zet!" reče naglo.
Pri teh besedah se zasuče Mozolka hitro in stopi za korak bliže k izpraševalcu.
»Kaj, ženin? Kdo pravi, da je ta Nande naš ženin? Kaj mislite, da bodem jaz hčer dajala na ajdovo strnišče ? Ali pa človeku, h kateremu biriči v vežo hodijo ?"
„Kje je Vaša hči?" reče komisar mirno.
»Doma je; tam na oni strani!"
»Pokličite jo semkaj!" ukaže Mulej.
Mozolka je za trenutek pomislila, bi li poklicala hčer, ali ne. Pa takoj stopi na prag in zakliče glasno:
»Polona!"
Ni bila nje navada, da bi hčerko tako zvala, nego klicala jo je sicer, kakor jo mi imenujemo v tej povesti ; le kadar jo je kaka posebna reč ujezila in razburila, mogla ni hčeri dati onega imena, katero ima uže samo ob sebi značaj presrčnosti.
Nežna Polonica se je torej močno prestrašila, čuvši ta materin klic. Uže zadnji hlapcev krik jo je jako razburil, tako da je tresoča se stala pri zapahnjenih durih izbe svoje in brez sape poslušala, kaj se godi zunaj v veži in v hiši. Vsega tega ni umela, samo to je slutila sedaj nehote, da se vse vender suče okrog Nandeta, okrog nje Nandeta.
Iztegnila je roko po zapahu, da bi ga odrinila, ali v svoji razburjenosti ga ni mogla hitro; v tem za-čuje v drugič še osornejši in glasnejši klic:
— 158 —
„Pol6na, sem pojdi!"
Odprla je duri in prišla za materjo v sobo k onim. Bila je bleda; plaho, čeravno mirno je pogledala komisarja in oskrbnika, kateri zadnji je stal ob podol-gasti klopi pri peči.
Komisar je bil malo v zadregi; izkušnje ni imel mnogo v takih rečeh in preiskavanjih, in previdnost njegova mu ni pomagala v vsakem slučaji.
Bešil ga je sedaj oskrbnik glede prvega vprašanja, o katerem je bil komisar tako v stiski, ne vede, kako bi ga zastavil.
Pa tudi Poljak ni bil srečen v tem izpraševanji. Ko je komisar govoril z Mozolko, stal je Poljak pri klopi ob peči in je bil silo nemiren, in ko bi se Mozolka ne bila tako krepko odrezala pri vprašanji po Nan-detu, posegel bi bil oskrbnik gotovo v razgovor; stopil je namreč uže bliže. Ta Nande ga je posebno zanimal ali bolje vznemirjal.
Ko Poloniea vstopi, obrne se oskrbnik naglo k nji ter vpraša:
„DekIe, ti poznaš onega Nandeta, soseda vašega ! Kakšen je ta Nande?"
Deklico, čuvšo to ime, oblila je lehka rdečica; a vprašanje jo je osupnilo, kajti o tem, kakšen je bil nje ljubimec, do sedaj še ni mnogo premišljevala,
„Kaj? Kakšen?!" reče čudeč se.
„Jaz menim, kake postave je ; ali je velik ali majhen, kakega obraza?"
— 159 —
„ Velik!"
„In kakšnega obraza?"
Dekle umolkne in povesi oči, katere je imela do sedaj uprte v oskrbnika.
»Ne vem!" deje čez nekoliko trenutkov, in bila je istina, kajti kako bi ga bila mogla prav opisati, kar tako tujim ljudem, in vpričo matere.
Komisar se je čudil tem vprašanjem in je posegel sedaj vmes; on ni umel, kaj ima zunanja Nandetova oseba tu opraviti. Izpraševal je deklico, kakor prej nje mater; a tu je zvedel ravno isto.
Polonica je ostala ves čas mirna.
Le ko naposled komisar izreče sumnjo, da je vender morda ta Nande kriv, da je bil strijc Blaž ubit, vzklikne deklica živo:
»Jezus, Marija, ne mislite kaj takšnega! On ga ni, on ga ni mogel! On je nedolžen pri tem!"
Pokrila je z rokami obraz in bridko zajokala.
Besede nje in njih naglas — vse je bilo tako prepričevalno, da tudi za komisarja ona sumnja ni imela prave podlage več; sporazumel se je tiho z oskrbnikom, da je dalje preiskavanje tukaj očividno brezuspešno in odšla sta s svojimi spremljevalci, komisar nejevoljen zarad slabega uspeha, oskrbnik pa še vedno silno nemiren in zamišljen.
Okolo poldne se je vrnil Pavlek domov in zvedel od matere grozno novost.   Silno ga je razburila in
— 160 —
vzdignil je pest proti sestri, ki je prinesla mimo njega naročaj polen k ognjišču, in kričal:
„To imaš sedaj; to je storil tisti zlodjevi Štajerec, za katerim ti laziš! Če ni storil on, storili so njegovi ljudje! Strijc je vedel, da je to rokovnjač! O, da bi ga jaz mogel!"
Polonica mu ni odgovorila; mati pa ga je ustavila ostro:
„M61či in ne govori, kar ni nič! Popoldne pojdeš na Rova, da preskrbimo Blažu pogreb! In poglej, če so mu suknjo pustili; novo je imel!"
Materi Pavlek ni ugovarjal; stisnil je zobe in še edenkrat divje pogledal za sestro ter šel ven v hlev.
Tam pa mu je hlapec France s plahim licem pripovedoval o včerajšnjem „zdelu", in da je strijc Blaž sam kriv svoje nesreče, ker ni slušal njegovih svetov.
Šestnajsto poglavje.
Du fmgst so stiirmisch, Du biiser Mann, Ob ich dich liebe ? Was ficht dich ari ! Wie soli ich's wisseu, Und dir es kiindeii, Da ich mich selber Nicht fassen kann ? Strodtmann.
račilo se je in od vzhoda sem so odmevali ednakomerni glasi rovskih zvonov; Blažu je zvonilo tamkaj. Na vzvišenem parobku nad Mozolovino, v gošči nizke hoste, iztegnil je človek, ki je dosedaj tam na mahu zleknjen ležal, roke in noge od sebe, zazeval široko, potem počasi sedel po konci, potegnil z dlanjo čez oči in zagodrnjal potihoma:
»Prekleto delo je to! Sedaj moram čakati in ob-lazovati tii, kakor lisjak kokoši, da ujamem ono pritlikavo piinico tu doli; rajši bi videl, da kupim na-diišljivo kobilo za drag denar, ali pa, da bi mi ranjki Blaž še trikrat ,Rajtguzen' rekel, kakor da tukaj dekleta stražim! Pa kaj dekle; otrok je to — tristo kopit! Ves dan sem naše ljudi lovil, pa še ves teden bi jih rajši, kakor tu oprezoval babo!"
— 162 —
Tako nejevoljno mrmraje je stopil na noge ter pogledal čez nizko goščo doli proti Mozolovini, in jako pazno tudi čez njive in pašnike, ki so se razprostirali pod njim na desno in levo.
»Sedaj pa menda uže lehko dam znamenje," reče potihoma sam v sebi; »hoho, to je vender prekleto neumno, babe na kresilo loviti, kakor žebeta na deteljo; hoho, če konja loviš, mu detelje moliš, za hrbtom pa bič držiš; — o, le čakaj, ti piinica obledna, da se tebi ne bode tako godilo!"
Eekši je potegnil kresilo iz žepa; da bi pa vender tako zastonj ne kresal, izvlekel je še pipo in umazan mehur ter si natlačil tobaka.
Pri Mozolovih je bilo vse mirno. Pavleka ni bilo z Rov domov, mati Mozolka je še v dolini s hlapcem turščico osipala, in Polonica je pripravljala večerjo. Ista je bila skoro gotova, in deklica je sedla, ko je pričelo na Rovih zvoniti strijcu Blažu, za hišo na kup desak, kjer sta se včeraj zjutraj poslovila z Nandetom.
Včerajšnji in denašnji dogodki — vse ji je brodilo po glavi, in če ji je prišlo v misel vprašanje: kaj sedaj — kaj početi, vedela ni odgovora; najrajši bi bila šla odtod, strani, daleč strani, da bi je nihče ne našel več, ni mati di drugi ljudje! — In Nande ? — Pa taki smo vsi!
Roke je sklenila in zrla proti hosti; mislila ni, da pride Nande — a vender si je nehote dejala: »Ko bi pa prišel nocoj — oh!"
— 163 —
In ko bi ji rekel, naj gre ž njim, precej, ponoči
— šla bi! Naj reko ljudje, kar hočejo — dosti so govorili uže denes!
Ko je sedela tako v svojih bridkih mislih, za-iskrilo se je naedenkrat gčri na parobku pod staro smreko. Stresnilo jo je in nehote zašepeče: „On je!" Ob ednem skoči kvišku in teče v vežo k ognjišču; večerja je bila kuhana in tudi žito za kravo sivko je bilo kuhano. Urno odmakne lonce od žerjavice in roke v predpasnik obrisavši si stopi zopet na prag.
Vnovič se je zaiskrilo gori pri hosti.
»Matere ne bode takoj domov; lehko stopim tja gori, saj sem precej zopet tir," reče si Polonica; ozre se že edenkrat na ognjišče in potem steče po okrajini navzgori proti hosti. Trd mrak je bil uže.
»Tristo griv!" mrmral je Obloški Tonček — kajti ta je stal gori na kraji gošče — ugledavši deklico; „to kresilo je pa tako, kakor čuk za senice! Mišja dlaka — tega bi res ne bil verjel!"
Uteknil je kresilo v žep in stopil ven na pokrajino.
Polonica se je prestrašila ugledavši tujega moža
— a takoj ji je bilo v mislih, da je Nande obetal poslati tudi druzega, ako ne more sam.
»Dober večer!" reče Tonček; „nič se ne boj, če me ne poznaš; saj veš, odkod prihajam! Nocoj ob ednajstih tam gori počakaj, vrhu Slemena pri borovcih;
— uže veš, kdo pride tja!"
— 164 —
Rekši se je obrnil, ne čakaje odgovora; Poloniea tudi ni zinila besede, nego naglo je stekla nizdolu. Tonček pa je v gošči še malo postal in pogledal za deklico:
„Hudir! Ko bi me Groga ne bil tako pisano gledal, ko mi je naročal ta posel, bil bi jaz malo več govoril s to punico! Babe so — babe, le govoriti jim mora znati človek!"
Zasmijal se je potihoma ter krenil v gosto grmovje.
Pri Mozolovih so bili uže odvečerjali — ali bolje, odvečerjal je hlapec France; kajti Poloniea se ni do-teknila jedi, Mozolka pa je edenkrat zajela kaše in potem odložila leseno žlico na mizo; Pavleka pa ni bilo. Domačini so vedeli, da bode ostal na Rovih.
Mozolka je odšla spat; hlapcu se pa ni nič kaj ljubilo iti iz hiše. Strah ga je bilo strijca Blaža, in poskušal je na vse načine, pregovoriti Polonico, da ga pusti v hiši; vzroka ni razodel, nego govoril je le po okoliših. Toda zastonj! Moral je naposled ven, in zaril se je v zadnjem konci hleva v kup sena ter svoj stari raztrgani kožuh, katerega je imel druge noči pod seboj, potegnil čez glavo. Za hlevna vrata pa je porinil debel pah.
Zdavna uže je bilo vse tiho in mirno okrog Mo-zolovine, ko so se odprla tamkaj zadnjestranska vrata in je stopila Poloniea ven pod kap. Bila je bosa. Ozrla se je plašno okolo in po obnebji, ki je bilo čisto in jasno in potem tiho priprla duri za seboj.
— 165 —
Težko sope je šla potem po okrajini navzgori proti Slemenu; na Rovih in v Radomlji je udarilo zaporedoma ednajsto uro.
Do gozda je šla deklica brzo v ednomer. A tu je šel pot vkreber in srobot in robidovje je iztezalo ostre svoje vejice v ozke ulice. Tiho in počasi je stopala Polonica dalje. Sedaj je zadela ob šibko gabrovo vejo, molečo na pot, in drobni ptiček, ki je spal v stranskem zatišji, zafrfolel je, vzbujen iz prvega spanja, v gošči; sedaj zopet je šinila miš po listji, in pri vsakem šumu je zastala deklici noga; poslušala je nekaj trenutkov brez sape, a potem srčno stopila naprej.
Dospela je tako pod vrh tja, kjer je nehala gošča, in se je raztezala do srednjih dveh visokih borov mala planota.
„Ali si ti?" oglasi se nekdo tam izpod sprednjega borovca.
»Jaz sem," reče Polonica, in v tem trenutku je oni uže stal pri nji in jo držal za roke; bilje Nande.
»Bal sem se, da ne prideš; pa saj te ni strah, Polonica?"
»Ni me; ali tako temno je nocoj!"
»Kmalu pride mesec," reče Nande, »pojdiva pod drevo; rosno je tukaj, zato sem plašč razgrnil tam."
Sedla sta eden tik druzega pod borovec, in on ji je položil svojo levico okolo pasa; zrla sta si v oči, kakor bi hotela temo predreti, in on je zastavil zopet
— 166 —
ono vprašanje, katero je bilo tudi včeraj zjutraj prvo, ko se je prišel poslavljat od ljubljene deklice.
„Ali me res ljubiš, Poloniea?"
Ni mu odgovorila, nego oklenila se ga je z obema rokama in bridko jokala. Stisnil jo je še bolj k sebi in ji z roko pogladil čelo.
»Dekle, jaz vem, kaj so ti pravili o meni in kaj so oni sodni možje pri vas denes iskali! Ali ti tudi misliš, da sem jaz kriv strijčeve smrti?"
»Oh, ne, ne, tega ne mislim, tega ne morem misliti ! Ce so ga ubili oni . . ."
Hotela je reči »rokovnjači" — ali beseda ji ni šla iz ust; — »oh, Nande!" vzdihnila je po kratkem premolku.
»Le reci: rokovnjači!" dejal je on hitro, in bilo je, kakor bi se mu oko zaiskrilo v temi; »to vender uže veš,  da sem tudi jaz rokovnjač, pravi rokovnjač
— pa tega ne veš, zakaj sem rokovnjač!"
Ona je plaho zrla vanj in snela roke z njegovega
vratii.
»Zakaj?" vpraša kar skoro nevede.
»Zato, ker me je nekov človek — kaj človek!
— pes je bil to — ker me je ta spravil na ta pot. Ob, ti ne veš," in pri teh besedah jo je spustil iz rok ter krčevito sklenil pesti — „veš, dekle, v dveh dnevih ga imam in potem — glej, dekle, to sem sklenil včeraj in denes in nocoj, potem pustim to, kar sem sedaj, potem moraš iti z menoj! Poloniea!"  nadaljeval je
— 167 —
zopet prisrčno, „glej, popustiva tukaj vse in dalje pojdeva, kamor hočeš, na Zgoranje Štajersko ali na Koroško in tam si kupim kmetijo in tam ostaneva. Ali pojdeš z menoj?"
»Pojdem!" rekla je brez premisleka; in ko bi bila tudi premišljevala, rekla bi bila: »Pojdem!"
»In če ti v nekoliko dnevih kar na edenkrat naročim, da pridi sem gori, da pojdeš z menoj, strani od domačije, od matere, ali boš slušala?"
»Bom! Rekla sem ti uže, da grem s teboj, kamor hočeš!"
Pri teh besedah se ga je zopet oklenila.
Govorila sta še delj časa, in Nande ji je pripovedoval, kako si uredita prihodnje življenje, in nji je bilo vse jasno, svetlo, kjer se je videla v njegovi družbi. Pozabila sta bridko sedanjost, in sanjarila celo o tem, koliko živine si napravita na novem domu
— kako bodeta gospodarila in o ednakih stvareh.
Pri vsem razgovoru pa ga ni več vprašala o tem
— kar je on sedaj, in tudi ne več o strijci, in ne več o rokovnjačih ! Kaj ji je bilo nocoj po teh burnih dnevih do vsega tega?
Rdeči mesec je lezel uže počasi tam daleč izza Limbarske gore, ko reče dekle potihoma:
»Domov moram, mati se bodo vzbudili!"
»Ne, ne, počakaj še malo, Polonica," reče on, »ni še toliko čez polnoči!"
In stisnil jo je k sebi.
— 168 —
„Ne, Nande, pusti me, moram domov! Drugikrat ostanem, nocoj ne, nocoj ne morem, drugikrat pa, dokler hočeš!"
„Ali nisi moja?" reče on polglasno.
„Tvoja, tvoja! Pa nocoj — pusti me sedaj domov; oh, moj Bog!" in zaihtela je skoro glasno.
Nande jo je strastno držal v rokah in ji poljubljal obraz, a ko zaihti ona v zadnjem svojem vzkliku, izpustil jo je na lahko, objel potem še edenkrat strastno in jo vzdignil kvišku s sedeža.
„Pa pojdiva," reče, »spremim te skozi goščo; daj mi roko!"
Sla sta molče po stezi nizdolu.
Sedemnajsto poglavje.
Dio Verurtlieilteu gehorten zu eiiier Bande, \velche ilen Capitan Boissac , Generaladjutanten, und deti Herrn Vernazz, Secretiir und Polmetsch des Mar-scliall8 Marmont, souie melirere andere franziisiHclie Oftiziere und Militiirpersonen ermordet hatte , eine verdammens\verthe Tbat, in -welcher wir aber wobl nur einen verspiiteten Auslaufer der verungluckten Oktoberinsurrection zu sehen haben.
D i m i t z, Geschichte KrainB. IV.
'akozvani Črn i Graben se razteza od Podpeči
pod Brdom do štajerske meje; ozka dolina je
- to, gosto zarasle gore se dvigajo na desno in
na levo, in poleg velike ceste, ki drži tu skozi proti Celji, teče od Trojan nazaj le majhen potok, Radomlja, in mej njim in mej cesto leže ozki travniki. Ako prekoračiš sedlo pri Trojanah, odpre se ti na desno Zagorska dolina, na levi pa zopet ozek graben, po katerem imaš še dobro miljo do Vranjskega. Ta graben se imenuje Baba.
Ves kraj ima nekaj divjega, in ta vtisek povek-šujejo dandenes še bolj one gole skale po gorah, katere mole sedaj, ko je kmet posekal bukev in mecesen, ki sta rasla tako obilo po njih, kakor suha rebra v
12
— 170 —
dol; prst in mah, njih nekdanjo odejo, odplavili so leto za letom pogosti nalivi.
Ob cesti, na desni in levi tik pod gorami, vrsti se sedaj vas za vasjo, in kjer je količkaj ravnega sveta, razorali so ledino. Potok pa, ki teče s cesto vred nizdolu, goni maline in žage
Ves kraj je dandenes varen in miren, kajti obljuden je bolj, nego pred sedemdesetimi leti. Tedaj pa tudi še ni železnica grmela tamkaj za Savo, ampak tu doli so trobili dan na dan postiljoni, vozeči ljudi in mnogokrat bogato blago; kaj čuda, da so se godili časih tolovajski napadi po črnem Grabnu?
In zlasti o zadnjih časih francoske vlade vedo ljudje še dandenes mnogo pripovedovati; izročilo se je to od deda do vnuka, in Bog vedi, kdaj bode izumrla v Grabnu pripovest, da pride še edenkrat Francoz v ta kraj in da požge vasi in sela, da plača in povrne vnuk vnuku, kar je zalega storil ded Kranjec dedu Francozu; kajti znano je, da je bil pozneje, ko so se umikali Francozje iz dežele, marsikateri njih uradnik in vojak ubit in oplenjen tamkaj v Grabnu. Godilo se pa to ni vselej iz gole samopridnosti, nego bili so to mnogokrat še nasledki one črne vojske, katero so organi-zovali Avstrijci proti zmagonosnemu Francozu, prihajajočemu v deželo. Neuko ljudstvo pa se ni moglo tako hitro udati novi izpremembi, in kakor znano, se tudi v ljudstvu vera v dolgi obstanek francoske vlade ni
— 171 —
nikdar popolnoma udomačila. Ali to je pri vseh velicih izpremembah umevno.
Poslopje stare pošte v S t. Ožboltu pod Uča-kom stoji še dandenes. Precej velika hiša je to in košata lipa ji senči sprednjo stran. Lastnik tega posestva in ob ednem poštarje bil za naše povesti Mihael Pavlic, precej premožen in v vsem kraji spoštovan gospodar. Imel je svojo službo uže pod avstrijsko vlado, in ker Francozje sploh velikih izprememb glede nižjega administrativnega osebja niti nameravali niso, niti po nepotrebnem izvrševali, in ker je on svoj posel redno opravljal, ostal je takisto pod francoskim vladarstvom poštar v St. Ožboltu. Imel je tu zajedno tudi gostilno.
Bilo je prve dni meseca malega srpana — tretjega dne proti večeru — v letu naše povesti, ko se je krdelce francoskih vojakov, prišedših po cesti z Dčaka, ustavilo pred to pošto.
Bili so to naši znanci iz Zagorja.
Kapitan Boissac, kajti on je bil poveljnik, uredil je takoj vse, kar se tiče nočišča svojih spremljevalcev in ob ednem spravil denar, katerega so vozili, v poštno pisarno. Za stražo so imeli s seboj pet vojakov pro-stakov, in ti so morali v hlev na slamo.
Kapitan in njegova dva spremljevalca, lajtnanta — bili so vsi jako dobre volje. Vernazz, ki je iz prvega izpraševal poštarja o varnosti tega kraja in o ednakih stvareh, ali zvedel ni ničesar posebnega, pridružil se je tudi pozneje veseli družbi in pri vinu in igri so jim
12*
— 172 —
hitro potekale ure. 0 kaki nevarnosti niso imeli najmanjše slutnje.
Nekoliko pod Št. Ožboltom, tam, kjer je dolina najbolj stisnjena, kipita na desno in na levo kvišku dva visoka peščena hriba. Pod vrhom levega, visoko gdri nad cesto, stala je tedaj, in stoji še dandenes, v malem predelu, samotna kmetska hiša; s ceste je ne ugledaš, a oni zgoraj, ako hoče paziti, se li ne bliža kdo, opazil te je gotovo uže zdavna, ako si se napotil gori, in spravil bode sebe ali pa kake druge stvari v varnost, ako se mu zdiš ti kaj sumnjiv; kajti pridni gospodarji Samoglavi — to je priimek tega posestva — niso bili nikdar in oborožena pravica jih je obiskavala večkrat,  nego pošteni sosedje.
Istega popoldne, ko so potovali kapitan Boissae in njegovi spremljevalci iz Trojan nizdolu proti Št. Ožboltu, priromal je tudi sedaj in sedaj kakov potnik od druge spodnje strani po veliki cesti do hriba pod Samoglavom, in potem krenil po peščeni stezi na-vzgori. Zlasti v mraku so pogostoma, a vedno le posamezno prihajali'; toda ne zmirom po veliki cesti, tudi od druge strani s Tuhinjskega čez Rakitovec in čez Ščipek. Bili so mladi in stari, kmetsko, bolj slabo opravljeni ljudje; največ je imel vsak v rokah debelo drenovo gorjačo.
Nekaj teh prihajalcev uže poznamo; kajti eden prvih je bil Boječ, ki je na nosu kazal še jako vidne vtiske Blaževe pete; kmalu za njim sta se prikazala
— 173 —
Kozobrin in Bacek; pozno v mraku je došel tudi Velikonja.
Gospodar Samoglav je bil uže pripravljen, da vzprejme nocoj toliko gostov. Odposlal jih je, kakor so prihajali, gori više v gozd, kjer je stala na pol podrta lopa s senom, in le odličnejše goste, kakor Bojca, Velikonjo in ednake je obdržal v hiši. Vsak je bil prinesel nekaj s seboj, bodisi kos mesa, ali par jajec, in Samoglavlja hči Špela, še precej mlado, a veliko in neokretno dekle, kuhala jim je večerjo.
Okolo ednajste ure stopi Groga v izbo; imel je ono veliko brado in lasuljo, v kateri so ga vedno gledali njega ljudje.
»Ali so vsi zbrani?" vpraša Tomaža.
»Vsi, samo Tončka še nisem videl!" reče ta.
,;Tonček pride; njega moramo počakati", meni rokovnjaški glavar.
Samoglav mu ponudi večerje, toda on je neče, nego gre ven pred hišo in sede na malo klop, ki je stala tam.
Ni sedel dolgo, ko začuje težke korake, in nekoliko trenutkov pozneje je stal pred njim Obloški kobilar.
»Kako je doli?" vpraša Groga naglo in nepo-trpežljivo.
»Delo ne bode posebno težko", reče Tonček in obriše z rokavom pot s čela, »Štirje častniki so, to se pravi, eden menda ni častnik, pa nekaj takšnega mora
— 174 —
biti. Na stari pošti sede in kvartajo; bil sem v kremi in pil malo vina, da sem vse ogledal. Vojakov imajo s seboj pet, in te so poslali spat na hlev. Vseh pet je zlezlo na zgoranji konec v slamo. Tistim vzamemo lestvo in jim zgoranja vrata zaklenemo. Hoho, lehko delo bode to!"
»Kakšen je tisti, o katerem praviš, da menda ni častnik?" vpraša pazno Groga.
„ Velik in suh je, pa črne brke ima !" reče oni.
»On je, on je!" vzklikne glavar in strese Tončka za ramo. »Tega bodeš ti lovil; vzemi ljudij, kolikor hočeš, pa tega človeka moraš zvezati in tja gori ga privedeš, pod oni hrast na zgoranji strani tega hriba; saj veš, kje je; tam se bodemo zbrali potem. Pa tistega človeka hočem imeti, in živega hočem imeti! Ali si razumel?"
»Razumel!" deje Tonček, čeravno ni umel, kaj hoče Groga temu Francozu.
Malo pozneje so bili vsi rokovnjači zbrani pred
hišo.
Groga je v kratkih besedah odločil vsakemu svoj posel, in najpogumnejše je postavil za stražnike, in sicer v dvojni namen: da pazijo, da jih nihče ne zasači in da gledajo na svoje ljudi, kako opravlja vsak svojo dolžnost.
Namen nocojšnjega napada je bil, kolikor treba, vsakemu znan; vedeli so, da gredo na francosko kaso, in da bode plen obil.
— 175 —
Večina rokovnjačev, katerih je bilo zbranih trideset, bila je oborožena z gorjačami: nekateri so imeli puške, katere so bili vzeli iz skrivne zaloge pri Samo-glavu, in stražniki so dobili vsak po dva samokresa.
Tonček si je odbral nekaj ljudij za svojo posebno nalogo in mej temi Velikonjo. Vzel je s seboj tudi dvoje kratkih vrvic.
Četrt ure pozneje ni bilo žive duše razven Spele na Samoglavini; po dolini na desni in levi velike ceste, čez meje in plotove pa so se plazile tiho črne postave proti St. Ožboltu.
Noč je bila temna, kajti lahki oblaki so pre-vlekli uže zvečer nebo.
častniki na pošti so se bili naveličali igrati. Oba lajtnanta sta šla v zgoranje sobe spat, le kapitan in Vernazz sta ostala še spodaj. Pridružil se jima je poštar in malo pozneje tudi žena njegova. V kotu pri peči sta sedela še njiju dva otroka, katerima se nocoj še prav nič zehalo ni. V kratkem premolku pri razgovoru ugleda poštar otroka in deje ženi:
»Spravi ju spat, Frančiška; glej, pozno je uže!"
»Pustite ju še malo", meni kapitan, kateri je govoril tudi dobro nemški; »ali glejte, jaz imam doma v Alzaciji tudi dva taka drobna ptička! Oh, sam Bog zna, kdaj ju zopet vidim! Pojdi sem, dečko, kako ti je ime?"
Rekoč zvabi Pepčka k sebi in ga dvigne na koleno.   Pripovedoval je potem o svoji lepi domo-
— 176 —
vini in o mladi ženi in otrokih, katere je moral pustiti doma. Mehak je bil skoro. Vernazz je molčal; ustna pa je malo porogljivo raztegnil.
Zdajci vstane poštar Pavlic in hoče proti vratom.
»Kdo pa gleda skozi okno?" reče sam v sebi.
V tem trenutku se odpro z glasnim ropotom vrata in v sobo skoči nekaj bradatih, očrnjenih mož, na čelu jim Obloški konjar in Velikonja.
Vsi v sobi planejo kvišku in kapitan hoče seči po sablji; a ista je stala tam v kotu; poštarica skoči po otroka, katerega je bil izpustil kapitan. Vernazz je bled ko stena zrl v te pošasti.
Godilo pa se je vse bliskoma.
Kapitan ni utegnil prijeti za stol in dvigniti ga na tolovaje, ker tanka vrvica Tomaževa mu je priletela okolo vratu in se v istem trenutku zadrgnila, in ubogi kapitan je ležal na tleh, in na njem je klečalo pet rokovnjačev.
Isto tako se je zgodilo z Vernazzom. Poštarja pa je eden sunil z gorjačo v prsi, da se je od bolečine in strahu skoro nezaveden zgradil v kot.
Oba jetnika vlečejo ven iz hiše, pihnejo v sobi luč in zaklenejo duri.
Drugi oddelek je v tem ulomil v poštno pisarno in tam pobral težke francoske kase.
Jetnike in denar so imeli sedaj na cesti ter zaklenili hišne duri, da zabranijo pot še onima častnikoma na vrhu.
— 177 —
Obloški Tonček je vestno izpolnjeval svoj posel. Bliskoma je bil zvezal Vernazza in mu usta zamašil z debelim robcem, katerega mu je potisnil vanje. Potem ga je vlekel za vrvico, katero mu je bil vrgel precej pri napadu na vrat, trije drugi potisnejo jetnika naglo po cesti nizdolu in potem v stran gori proti Samoglavu. Tajnik je bil tako prestrašen, da je brezvoljno in skoro nezavedno storil, kar so hoteli.
Drugače pa je bilo s kapitanom. Branil se je, kolikor je mogel.
„Zvežite ga in vrzite v graben pod cesto; pa hitro!" dejal je Groga, ki je pristopil sedaj.
Stal je do tega trenutka onikraj ceste in v vsaki roki samokres držeč straži! napastnike.
Kapitan je klical, kolikor je mogel, navzlic vrvici, ki mu je tiščala vrat, da prebudi vojake in častnike. A prvi so spali daleč onikraj hiše v hlevu in niso culi ropota in šuma na cesti. Častnika pa sta se prebudila. Eden odpre okno, in ko začuje vnovič kapitanov klic, ustreli s samokresom na onega, ki je stal najbliže. Z glasnim krikom se isti prevrne po cesti.
Častnik seže še po drugem samokresu in pomeri zopet doli; ali v tem trenutku kakor v oknu, počilo je tudi onikraj ceste sem in lajtnant je pal s prestreljeno glavo nazaj v sobo; tovariš njegov, ki je stal pri drugem oknu, umeknil se je naglo za steno.
Z onikraj ceste skoči Groga — on je bil zadnji strelec — v gručo okrog kapitana ter zakriči:
— 178 —
»Naglo, naglo storite, kar mislite; vojaki nam bodo precej za petami in morda kmetje tudi!*
Velikonja s kapitanom še ni bil gotov; kajti ta je stepal okrog sebe in se zvijal kakor kača, tako da rokovnjači, ki mu iz prvega niso hoteli hujšega storiti, nego zvezati ga, niso mogli prav do njega; a sedaj ko je silil Groga, in ko Boissac pri otepavanji udari edenkrat po Tomaži, izgubil je tudi ta potrpežljivost ter izdere dolg nož izza pasa in ga porine ubogemu kapitanu v prsi.
»Na, hudič!" sikne tolovaj. »Nisem te hotel jaz — sam si hotel!"
Boissac je pal nezaveden na tla.
Rokovnjači pa so stekli z uplenjenim blagom po cesti nazaj in potem odšli za ono četo, katero je vodil nekoliko streljajev pred njimi Obloški Tonček.
Bilo je pa tudi opasno zanje; kajti vojaki na hlevu, seveda le petorica, ali dobro oborožena, prebudili so se od strelov na cesti, in čeravno niso našli lestve, da bi mogli doli ter so morali vrata s silo ulo-miti, dospeli so vender hitro na cesto; a tolovaji so bili uže iz vasi in vojaki, rodom Francozje, poznali niso tu niti stopinje sveta.
Toda sedaj se oglasi tudi lajtnant v oknu. Odprli so skupno hišna vrata, rešili poštarjevo družino iz zapora in potem pogledali stoprav na cesto. Poštar jim je svetil.
— 179 —
Našli so kapitana mrtvega v krvi ležečega; a malo tja v stran je čepel nekdo na tleh in stokal od bolečin; bil je oni, katerega je podrla prva kroglja z okna. Ko mu posveti poštar s svetilnico v obraz, videti je bilo od bolesti in strahu grozno razvlečeno lice — Bojčevo. Tovariši ga v naglici niso culi kričečega na pomoč, ko so zbežali, in tako so ga pustili na cesti s prestreljeno nogo.
Lajtnant ga ukaže prenesti v hišo in stražiti ga.
Iskali so dalje, ker za tajnika "Včrnazza nihče ni znal, kam je bil izginil.
Namesto njega so našli v cestnem grabnu še druzega rokovnjača, katerega je bila druga kroglja z okna po glavi nad levim uhom drsnila in ki je bil od tega nezaveden.
Po dolzih suhih nogah in obnošeni, malo go-spodski suknji ga bode bralec takoj spoznal: bil je Peter Toča. Tudi njega so nesli v hišo.
A tajnika ni bilo nikjer; vse okrog so preiskali, ali brezuspešno. Tudi ona dva jetnika — Toča se je zopet zavedel, nista mogla ali nista hotela ničesar razodeti. Sedaj takoj v noči tolovaje zasledovati pa se lajtnantu, ki takisto ni poznal kraja, ni zdelo niti varno niti uspešno.
Tudi jetnikov ni mogel veliko izpraševati; poštar mu je tolmačil nekoliko, toda naposled sta pustila to.
Denarne kase, katere so bile vse majhni z železom okovani kovčegi, ni bilo nobene več; tolovaji so odnesli vse.
— 180
V tem se je še nekaj sosedov, katere so bili tudi streli vzbudili, zbralo na pošti in eden izmej njih je spoznal čevljarja Bojca.
A ta odslej ni odgovarjal nikomur; z zvezanimi rokami je ležal na klopi pri steni in srepo gledal v strop; na rano njegove noge mu je položil vojak mokro cunjo.
Ko se je naredil jutranji mrak, stali so Francozje uže pred pošto in na vozu so imeli svoja dva jetnika. Lajtnant je ukazal pognati naprej — ali v tem trenutku mu pride druga grozna novica.
Osemnajsto poglavje.
Ko zarja pripelje beli dan. Končana je sodba — —.
B 6 r i s Miran.
a severni strani hriba, ki se vzdiguje nekoliko nad Samoglavino, zravnan je svet v malo planoto; po peščenih nje tleh rase osat in bodeča neža, tir in tam pa okleščeno in osmučeno brinje.
Sredi te planote stoji še dandenes velikanski hrast, čegar spodnje veje ponove še vsako pomlad zeleno svoje opravo; visoki vrh pa se je uže zdavna posušil in le še gole njegove rogovile štrle kvišku.
Tukaj se je ustavil ono noč Obloški Tonček pri-šedši s svojim jetnikom in s spremljevalci čez hrib.
Vernazz se je onemogel zgrudil na tla, a tolovaji so ga molče obstopili in čakali prihoda tovarišev, kateri so s težkimi kasarni počasi lezli po rebri gori.
»Kaj pa bodemo ž njim?" vpraša polglasno eden drugarjev Tončkovih ter pokaže tajnika.
„Ne vem!" reče ta porogljivo, »Groga ga hoče imeti, in kakor se mi dozdeva, božal ga ne bode."
Vernazz teh besedij ni čul.
— 182 —
Trajalo ni dolgo, da so prisopihali tudi drugi rokovnjači gori na planoto. Groga je bil zadnji.
Ukazal je polglasno postaviti kovčege z denarji na kup in potem velel dvema rokovnjačema prižgati baklje.
Vsi so ga molče slušali; zadnjemu povelju ugovarjati tudi ni bilo povoda, kajti tu gori so bili tolovaji za nocoj popolnoma varni.
Ko sta razsvetlili dve baklji prizor, stali so tolovaji vsi v krogu pod košatim hrastom, mej njimi v sredi pa njih glavar; a pred njim na tleh je na pol ležal, na pol čepel jetnik in se plaho oziral po groznih, očrnjenih obrazih.
Tudi Groga je težko sopel; vender ni bil utrujen ; strast ga je tako razburila, da ni niti opazil, niti se domislil, da dveh tovarišev ni tu, da so jih pustili na cesti v rokah povračujoče pravice, katera ju ne bode več izpustila. Rokovnjači stoječi okrog pak so skoro radovedno čakali, kaj se ima sedaj goditi; kajti vse to jim je bilo čisto novo in nenavadno, in tolmačiti si niso mogli, kaj hoče njih glavar s tem Francozom.
Nekoliko trenutkov je bilo vse tiho v krogu. Groga se je ozrl še edenkrat hitro po tolpi in potem dejal osorno pa z zamolklim glasom Obloškemu kobi-larju, kateri je še vedno stal za jetnikom in držal vrvico:
„Vzemi mu zamah iz ust!" Oni vzdigne tajnika s tal ter mu odveze ruto, katero mu je prej čez usta zategnil.
— 183 —
Tajniku so se šibila kolena, ko je stal sedaj pred rokovnjaškim glavarjem in je ta uprl svoj divji pogled vanj.
Zablisnilo je pa tudi nekaj groznega v tem pogledu, in tajniku je bilo, kakor človeku, ki je videl uže edenkrat nekaj tako divjega, groznega, a ne ve takoj, kje in kdaj. Pa mislil tudi ni o tem dalje nego dejal je sedaj, ko mu zamah v ustih ni branil več govoriti, kar bi bil dejal vsakdo v takem položaji:
»Pustite me! Kaj hočete? Vse vam dam, kar imam, pa pustite me; saj vam nisem ničesar hudega storil!"
A komaj je izustil zadnje besede, stopil je Groga za korak bliže. Široki plašč mu je zdrknil z ram; z glave in z obradka pa sta mu padli lasulja in ponarejena brada.
»Ničesar hudega storil?" sikne mej zobmi; »ali me poznaš, pes?"
Vernazz je odgovoril z glasnim, grozepolnim vikom ter se je opotekel nazaj. Zrl je v glavarja, kakor bi stala sama pošast pred njim, in še ustna so mu bila bleda kakor zid.
»Basaj, ti si!" zajecal je s tresočim glasom.
»O, ne, nisem Basaj!" reče oni bridko, a vender z naglasom, ki je pričal o deraoniškem veselji, katero je dvigalo glavarjeve prsi. »Basaja ni več! Ne veš li, da si ga ti ugonobil ? Ta, ki stoji pred teboj, je Groga, rokovnjaški glavar, kralj v svojem kraljevstvu! Glej,
— 184 —
ti si ga naredi), kar je sedaj, in nocoj ti hoče plačati kos svojega dolga! Tri dni in tri noči nisem zatisnil očesa, da ne bi izgubil ni edne urice veselja, ko sem čakal najinega shoda; in ako tudi uže dolgo ne, molil sem sedaj, da se ne pogrezni svet prej, predno se midva ne srečava. In sedaj si moj, lopov ti pasji! Ali veš, kaj je to — da si moj — moj!"
Tajnik ni odgovoril besedice; vrtelo se mu je v glavi in strah mu je šibil kolena; vedel je in pri vsaki besedici Grogovi je čutil, da tukaj zanj ne bode usmiljenja.
Groga je nekoliko trenutkov umolknil in zrl v svojega jetnika kakor zver, ki se hoče napiti žive, gorke krvi.
Obrnil se je potem k svojim ljudem, ki so bolj radovedni, nego osupli stali okrog.
»Možje!" ogovoril jih je osorno, »dober večer smo zadeli denes; denarja obilo in pa tega lopova, ki mi je ljubši, nego denar! Vsak dobi svoj delež, vsak po zaslugi, kakor vedno. A jaz denarja nečem; razdelite si ga mej seboj; jaz hočem zase samo tega-le!"
Rekoč pokaže jetnika, katerega je pretresel mraz po udih pri zadnjih besedah rokovnjačevih.
„Pa potrpite malo, možje," nadaljuje glavar »po vedal vam bodem, zakaj si želim tega-le, zakaj ga imam rajši, nego tisti denar tam v kasah."
»Nekaj let je uže, kar sem pri vas — in nihče ne ve, odkod sem prišel k vam.   Pa vidite, jaz sem
— 185 —
bil prej gospod, žlahten gospod, in bil bi to še dan-denčs. Toda glejte, ta vrag, katerega smo ujeli nocoj, ta me je le hotel pokopati, ugonobiti, ker si je želel moje neveste. In ugonobil me je! Zarad tatvine, katere me je on po krivem obdolžil — možje, vi mi verujete, da je bilo po krivem, ker mi mej seboj se resnične tatvine ne sramujemo — zarad tatvine so me po krivem obsodili in potem — trebalo je vojakov — uteknili so me v vojake. Ta lopov je bil moj poveljnik. Zapeljal je mojo nevesto in mene je trpinčil tako, da sem ušel, da sem ubežal. Od tedaj pa sem bil vaš, od tedaj sem Groga, rokovnjaški glavar — volk, kakor vi, kateri se skriva po brlogih, da ga ne zasači lovec birič!"
Zadnje besede Grogove so rokovnjače, kateri so doslej le bolj radovedno poslušali, močno razburile. S pestmi in gorjačami so žugali jetniku.
„In ti, pes, povej, ni li to resnica?" obrne se Groga k tajniku.
Ta je stal s povešeno glavo pred njim in molčal.
„Vi ga sodite, jaz ga ne bodem!" reče glavar.
Za trenutek je zopet vse vtihnilo v kolu; tajnik pa je plaho zrl po divjih, očrnjenih obrazih svojih strašnih sodnikov.
»Obesimo ga!" reče hladnokrvno Tomaž Velikonja in pogleda vprašaje okolo.
»Da, da, obesimo vraga!" vzkliknejo drugi ter obstopijo tajnika.
13
— 186 —
»Milost, milost! Ves svoj denar, vse vam dam, samo izpustite me!" kriči jetnik in pade na kolena.
„Nesi ga s seboj, tisti svoj denar, mi imamo druzega dovolj!" robni Obloški kobilar in potegne Ver-nazza zopet kvišku.
»No, Kozobrin," kliče Velikonja, »ti si nekdaj konjederca služil, zato bodeš tudi obešati znal!"
Deset minut pozneje ni bilo žive duše več pod hrastom. Na spodnji debeli veji pa je viselo mrtvo truplo Vernazzovo ...
Zjutraj zarana — za Učakom je zarja rdečila nebo — je prignal Slabotinov pastir čedo ovac past na grič za Samoglavino. Prišedši mimo hrasta, ogledal je s silnim strahom obešenega častnika.
Popustivši čedo samo, tekel je preko rebri nizdolu proti Št. Ožboltu in našel tam še francoske vojake, odpravljajoče se na pot v Ljubljano ter jim naznanil kar je bil ugledal na gori.
Pol ure pozneje se je prepričal poveljnik one čete o resnici pastirjevega naznanila in je potem naglo pre-iskal še bližnjo okolico, zlasti Samoglavino. Tam pa je našel kos razbitega kovčega, v katerem so bili Francozje pripeljali prejšnji večer denar, in katerega je bil Samoglav pozabil požgati.
Uklenili so tudi njega, in kmalu potem sta drdrala dva voza z jetniki in njih stražniki po cesti proti Ljubljani.
Devetnajsto poglavje.
Pač zdihovala ai po meni, Stezala blede mi roke; Oj pridi, pridi, sin zgubljenil Da te pritisnem na srce !
B 6 X i M Miran.
akih deset dnij pozneje je bilo v Gavričevi hiši v Kamniku vse narobe. Prejšnjega popoldne se je praznovala poroka Kolovškega oskrbnika z lepo Reziko, in svatovanje je trajalo v pozno noč, dokler mladi mož ženice svoje ni bil odvede! na novi dom, na Kolovec. Denes pa sta prišla zopet nazaj na prvi poset k staremu očetu, in v ožjem krogu se je praznovalo — tako rekoč — v novic svatovanje.
Navzočni so bili vsi domačini in pa Poljakova mati, katera je bila došla prejšnji dan k sinovi poroki ter ostala še nekoliko dnij v gostoljubni sodnikovi hiši. Razven nje je bil prišel tudi komisar Mulej, ki je bil uže od nekdaj dober prijatelj Gavričev.
Pogovor se je sukal največ, kakor sploh povsod v zadnjih dneh, o groznem hudodelstvu v Črnem Grabnu> katero so po vsi pravici pripisovali strašni rokovnjaški zadrugi, akoprem preiskava o tem ni razjasnila do sedaj ničesar natančnega. Sploh se je ista vršila tajno
33*
— 188 —
in pri vojaškem sodišči v Ljubljani, in Poljaka so bili do sedaj le edenkrat povabili v Ljubljano, da je tam izpovedal natanko svojo prejšnjo kombinacijo o možnem napadu na francosko kaso, katera kombinacija se je le predobro uresničila.
Jetniki niso izpovedali ničesar. Vedeli so skoro, da jim ne bi vse nič pomagalo, in zato tudi niso hoteli ovajati drugih tovarišev. Zatorej so bili Francozje pa tudi na čisto napačnem sledu ter so po Črnem Grabnu lovili in zapirali kmete, češ, teh je bilo gotovo nekaj navzočnih pri onem tolovajskem napadu.
To ravnanje pa je natančno in plodovito preiskovanje bolj oviralo, nego pospeševalo.
Poljak je imel o tej stvari svoje prepričanje, a od onega dne, ko je bil s komisarjem na Paleževini, govoril ni več tako rad in pogostoma o rokovnjačih, in še celo, ko so mu dali od vlade nekoliko vojakov na Kolovec na razpolaganje, da ujame kakega onih tolovajev, lotil ss ni s posebnim veseljem tega dela, in tudi do sedaj še ni bil prav ničesar dosegel.
Po obedu pri sodniku so vstali gospodje in šli na kratek izprehod iz mesta; Poljakova mati in mlada nje snaha sta ostali doma.
Stara gospa Poljakova je bila izobražena, blago-dušna žena, prirodnega, skoro preprostega vedenja, katero si je takoj pri svojem prihodu pridobilo srce mlade neveste, tako da sta uže sedaj, ko sta se poznali komaj
poldrugi dan, občevali odkrito in zaupno, kakor mati in hči.
Govorili sta denes, in to je čisto umevno, največ o Štefanu. Edni kakor drugi je bil on vender naj-draže, kar sta imeli na svetu.
„Oh, mati, glejte niti Vi niti Štefan mi še nista povedala ničesar o drugem Vašem sinu; pisali ste mi o njem, pa tako, da nisem vedela, je li še živ, ali mrtev. Oh, mati, nikar ne bodite hudi, ako sem Vas žalila s tem vprašanjem!"
Tako je pričela mlada žena po kratkem premolku, ki je bil nastal v njiju pogovorih ter je tako boječe in skrbljivo sklenila svoje vprašanje, zapazivši, da je pri prvih nje besedah togepoln izraz prevlekel materino lice.
»Ne, ne, Rezika!" reče stara gospa, »kako morem biti žaljena? A ta spomin me vselej pretrese, dete moje! Verujem, da s teboj Štefan o tem ni hotel govoriti, a vedeti moraš! Tudi Štefan ti bode o priliki povedal vse, kar mu je znano. Zal, da on o tem tako malo gotovega ve, kakor jaz."
Rekši je starka sklenila roke in pogledala z mokrim očesom skozi okno tja čez šumečo Bistrico proti strmi gori onikraj nje, kjer se je lahka megla polagala čez gosto gabrovo grmovje.
»Pustiva te žalostne spomine, mati! Žalostni morajo biti, to vidim — torej pustite jih, mati! Štefan mi pove vse!"
— 190 —
Pri teh besedah se oklene Rezika matere; toda ta jo bridko smehljaje zavrne ter deje:
»Bolje bode, ako ti jaz povem vse; s Štefanom o tej stvari tudi nisva ednakih mislij; zato ga pozneje lehko vprašaš, in potem bodeš sodila sama!"
Mlada žena ni delj ugovarjala; sedla je zopet na stol k materi.
»Kakor veš," pričela je starka svoje pripovedovanje, »omožila sem se jaz z očetom tvojega moža, vdova. Štefan je sin moj iz druzega zakona. Prvi moj soprog, in to ti je tudi uže znano, bil je general Basaj. Porodil se je tir blizu Kamnika, bil je namreč kmetskih roditeljev sin iz Komenda; omožila sem se, stara uže skoro štiriindvajset let, a moj soprog uže več nego dvakrat toliko. Umrl je, ko je bil moj siu še jako mlad in zapustil je nama toliko, da sem brez skrbi živela in sina Ferdinanda lehko dobro vzgojevala. Imela sem ono malo posestvo na Spodnjem Štajerskem, kjer vedno bivam še sedaj, in tam sem se seznanila tudi z inženirjem Poljakom, kateri je postal drugi moj soprog. Štefan, sin njegov, mlajši je osem let od svojega polbrata Ferdinanda. Ta je moral kmalu v šole in bil je iz svojega veselja in nagiba inženir. Bil je v raznih službah in koncem je bival nekaj časa v Celji. To je bilo pred desetimi leti. Posetil me je večkrat — bila sem namreč zopet vdova, in drugi sin moj, Štefan, učil se je še na Dunaji — a naedenkrat se je zgodilo nekaj strašnega in od tedaj svojega Ferdinanda nisem videla več."
— 191 —
Umolknila je pri teh besedah in obraz zakrila z rokami. Tudi mlada žena je čutila, da morajo biti to bridki spomini, ki pretresajo mater.
Čez nekoliko trenutkov je nadaljevala stara gospa: „Sin moj Ferdinand je bil v vseh svojih podjetjih jako samostalen in svojevoljen, tako da tudi meni o mnogih izpremembah, katere je tičoč se svojega službovanja sklepal in izvrševal, ni besedice naznanil prej. Tako sem tudi šele po okoliših zvedela, da se je moj sin zaročil s hčerjo nekega nižjega uradnika v Celji. Čakala sem od dne do dne poročila od njega o tej stvari, a ni bilo niti pisma niti njega. Kar mi prinese Štefan, ki se je ravno vračal z Dunaja na počitke, grozno novico, da so Ferdinanda v Celji zarad tatvine zaprli. Dejali so, da je ukral prijatelju svojemu, nekemu nadlajtnantu Brnjaču, pet sto tolarjev, in te so po hišni preiskavi našli v njegovi shrambi. Tudi Brnjač je pričal proti njemu. A vender ga niso obsodili, ampak — saj veš ljubica moja, ali spominjaš se morda še malo, kako silno so potrebovali pred desetimi leti vojakov, in kako so vse pobirali, kar so mogli, kajti Francoz je stal pred durmi — in tako so tudi mojega Ferdinanda brez sodbe, je li kriv, ali ne, uteknili mej vojake, in moral je na Laško, čez tri mesece mi je prišla zopet novica o njem, in še hujša nego druge; ubežal je, lovili so ga povsod; od onega časa pa nisem cula besedice več o njem, in tudi denes še ne vem, je li še živ, je li mrtev. Ali
— 192 -
bodisi kar hoče, ljubim ga še tako, kakor nekdaj, in ko bi ga še edenkrat videla, stisnila bi ga k sebi z vso ljubeznijo, da bi moral pozabiti vse bridkosti in nesreče, ki jih je prebil do sedaj! Ljubica moja, jaz nikdar nisem mogla verovati in še denes ne verujem, da je Ferdinand kriv onega zločinstva!"
Solze so se udrle materi čez lice, ko je končala svoje pripovedovanje. In tudi mlada nje sinaha svojim ni mogla ubraniti.
»Pozabite te spomine, ljuba mati!" reče Rezika po kratkem premolku in sede bliže k materi.
Kaj bi ji mogla tudi druzega reči ? Vedela je pa tudi sama, kako malo pomaga takov svet.
Starka je utešila svoje solze. Toliko let je uže žalovala — in vsaka žalost je venderle v početku naj-bridkejša.
Govorili sta še delj časa o raznih rodovinskih stvareh, in šele, ko so se vrnili gospodje s svojega izprehoda, zbrali so se vsi na Gavričevem vrtu v popoldansko zabavo, katere so se udeležili tudi še nekateri drugi sodnikovi prijatelji.
Oskrbnik je bil jako dobre volje in je skoro razdražen vstal, ko mu pride dekla naznanjat, da ga zunaj čaka neznan človek, kateri hoče po vsi sili govoriti ž njim ter se ne da odpraviti.
Trajalo je precej dolgo, da se je vrnil Poljak na vrt. Prišel pa je tako bledolic, da mu je mlada žena
— 193 —
tekla naproti in v neznanih skrbeh vprašala, kaj se je pripetilo.
»Nič, nič," reče oskrbnik, »domov morava kmalu, pa tako, da se drugim osebam ne bode dozdevalo čudno! Le mirna bodi, glej, do sedaj še nihče ni zapazil, da sem bil zunaj; ali tudi nečem, da vedo drugi ljudje o hitrem mojem odhodu!"
»Pa kaj je vender!" vpraša Rezika, »ali se je kaj hudega pripetilo?"
»Bog varuj!" zavrne on, „ako uže hočeš vedeti, povem ti, pa molči drugim ljudem; rokovnjače ujamemo nocoj; če ne vseh, pa vsaj nekaj velikih rokovnjačev!"
„Oh, moj Bog nebeški, uže zopet ti ljudje!" vzdihne mlada žena, »pa ti mi jih ne pojdeš lovit, Štefan, ti nikakor ne smeš! Obljubi mi!"
Pogledala je tako proseče!
»Ne, jaz ne pojdem," deje on; „pa sedaj se vrniva k družbi, da ne bodo vsi opozorjeni, kaj imava mej seboj 1 A nocoj morava domov. To se pravi, Rezika, ti lehko ostaneš tu; jutri pa pridem pote!"
»Kaj pa misliš, Štefan?" odgovori ona. »Jaz grem s teboj!"
V tem sta se vrnila k družbi. Poljak je imel na lici zopet prejšnjo zdravo barvo, tako da nihče ni mogel opaziti kake izpremembe.
A nekoliko razmišljen je bil vender, in tudi soproga njegova.
— 194 —-
Mati ga je pogledovala nekolikokrat skrbljivo, ali on jo je znal skoro instinktivno umiriti z razgovorom,
V tem se je zmračilo in mala družba se je pričela razhajati.
Tudi Poljakov voz je uže čakal pred hišo in kmalu potem sta se vozila mlada zakonska proti domu.
Mati oskrbnikova pa je ostala nocoj še v Kamniku pri sodniku.
L) v Ll j s e t o  p ogla. v je.
Kaj ata se stisnila ? Kaj sta si zmislila ?
Narodna pesem.
Ijstega popoldne sta sedela v  Jošt Vlagarjevi krčmi dva pivca, oba znanca naša. Prišla sta tja skoro ob ednakem času, čeravno od nasprotnih stranij, in pila sta vkupe iz ednega kozarca.
»Torej Vi ste se naveličali naše družbe!" reče dolgi suhi mož, ki je sedel s hrbtom proti vratom ter postavi kozarec pred svojega soseda, sedečega na konci mize. »Tristo griv, to je pa vender čudno, da bi eden nas kar tako meni nič tebi nič odhajal, in posebno sedaj, ko so nas začeli brcati! — Tristo lišajev, jaz bi bil tudi rajši tam kod na Laškem in bi kobile prodajal, kakor pa tukaj oprezoval in čakal, da me kakšen hudičev birič prime za vrat."
Rekši udari nejevoljno s koščeno pestjo po mizi. Mali,   starikavi  sosed  njegov,   opravljen go-spodski, odskočil je ter plašno branil onemu: »Tiho, tiho bodi, Tonček; ali hočeš, da nama uže sedaj kdo stopi na pete? He razbijaj vender!"
— 196 —
„Kdo bi ne razbijal, tristo kopit! Ce pomislim, da ne velja za vse ednaka pravica! Vi hočete odnesti zdravo kožo in polne žepe, nas naj pa obešajo, če hočejo, kaj ne? Sakra-miš! Jaz pravim, da ne pojdete od tod!"
„Lep6 te prosim, ne razgrajaj tako! Okna so tudi odprta, in kaj veš, kdo lazi tod okolo!"
To je tudi Obloškega kobilarja — bralec ga je gotovo uže spoznal — malo ohladilo.
Pogledal je pazno po odprtih oknih in potem stopil jih zapirat.
Ko prisede zopet k mizi, deje mirneje: „Povedite mi vender, ali Vas je Groga poslal strani ali hočete iti sami. Morda greste v drugo službo, ker Vas je Brdski dohtar zapodil?"
„Groga me je. plačal in mi dejal, naj grem, kamor hočem; on me ne bode več potreboval!" reče pisar Rakovec, kajti ta je bil drugi gost — in zategne potuhnjeno ustni.
»A-ah, tako!?" šepne kobilar ter zamišljeno gleda na tla.
»Pravil mi je tudi, da pride celo krdelo vojakov v Kamnik, in da tam gori v Bistrici tudi ne bode več tako varno, kakor do sedaj!" nadaljuje pisar in izpod na pol zaprtih trepalnic pazno gleda svojega nasprotnika.
»O, ti konjska izkušnjava!" kolne Tonček, ki je bil očividno že precej pil, »jaz naj pa zanj babe lovim, on pa morda misli ..."
- 197 —
Končal ni svojega govora, kajti pisar mu je prestregel besede z naglim vprašanjem; „Kaj? Kakšne babe?"
»E, tisto punico Mozolovo, ki še ne ve, kje se kuri jajce utiplje!" godrnja Obloški kobilar.
„Kaj pa je s tem dekletom?" vpraša nekako silno pisar.
»Naročil sem ji denes, naj počaka Groge tam v gozdu nad Mozolovino! Sleva ti, stara!" obrne se jezno k pisarju, „kaj pa vprašaš tako prekleto neumno; kaj si uže pozabil, da vsi za babami lazimo, dokler moremo? Pa kaj to!  Meni se sanja nekaj druzega!"
Konjski mešetar je naslonil glavo ob roke in zrl srepo na debele drobtine krušne, ki so ležale po mizi in po katerih so se brenee pasle muhe.
Preko pisarjevega lica je šinilo pri zadnjih besedah Tončkovih neko zlobno veselje.
„Meni se tudi nekaj sanja!" deje po kratkem premolku.
„Kaj ?" vpraša Tonček, glavo vzdignivši.
»Morda isto, kar tebi!" reče pisar hladno; „kaj misliš, da nisem videl, kako je Groga denes spravljal vse svoje reči, denar in drugo ? Groga vam uide, to ti pravim, in pusti vas na cedilu, tebe in vse druge; oh, ti bodeš še pomnil mojih besed!"
Kobilar je malo prebledel ; bil je nekoliko pijan, a besede pisarjeve, katere je isti tako resno govoril, vzdramile so ga popolnoma.  Vstal je in šel počasi k
— 198 —
vratom ter pogledal v vežo, ni li krčmarja ali kakega druzega človeka tam. — Zunaj ni bilo žive duše.
Tonček je zaprl duri in se vrnil zopet k mizi.
„Malo prej se je ta stari lisjak, Jošt, potikal tu zunaj," reče bolj tihoma pisarju, „pa sedaj ga ni; menda je odšel, kaj li? Temu zlomku ne zaupam ničesar več, kakor hrvaški kobili; oba je treba od sebe tiščati. In ta vrag nosi vse Grogi, kar zve od nas; ušesa pa ima, da več sliši, nego človek govori!"
Pisar je pazno pogledal po izbi, da-li ne bi kdo tičal skrit v kakem kotu. V vsi izbi pa razven dveh miz in nekoliko stolov ni bilo druge hišne oprave, da bi se mogel kdo zanjo skriti, zato se starec zopet mirno obrne h kobilarju ter reče:
„Veruj mi, da vas popusti! In kdo ve, ali ne misli še kaj hujšega!"
„Kaj pravite? Kaj nam pa more? Hudič, saj je to dovolj, da svoj vrat nese na suho, nas pa pusti v čobodri!" rohni Tonček.
„Jaz le pravim, da je Groga zvit, kakor star lisjak, ki uže deset let kure s pragov pobira! Pomisli le, da on časih še to ve, kar se ti je sanjalo! — če si namreč hotel slepariti."
Obloški Tonček je povesil glavo; spominjal se je, da je Groga časih res več vedel, nego je bilo njemu ljubo.
Pisar je videl, da kobilar molče pritrjuje njegovim besedam zato je zadovoljno ter svojega nasprotnika
— 199 —
izpod na pol povešenih trepalnic opazuje nadaljeval:
»Mi tudi ne vemo, ali nima on zaveznikov mej tistimi, ki nas love, mej višjo gospodo! Kaj misliš, ali ni to mogoče?"
»Skoro!'1 pritrdi oni zamišljeno.
„In tako se pripeti lahko, da vas vse lepega večera pograbijo, njega pa puste lepo v miru ter mu dado priliko, popihati kam čez mejo; na Štajersko tako ni daleč, in Avstrijci se bodo prekleto malo brigali za take ptičke, ki so praznili francoske kaše."
»Vrag konjski vzemi Vas in prerokovanje Vaše," kolne Tonček; »pa meni se dozdeva vedno bolj, da pravo mislite; in čakajte, morda jo Groga še nocoj pobriše, kajti naročil mi je za tisto Mozolovo piinico, naj ji izrecno zabičim,  da bode nocoj pripravljena!"
„Vse je mogoče," reče pisar hladno.
»Kam naj grem pa jaz? Na Avstrijsko ne smem; tam na Štajerskem imajo še nekaj neumnostij zapisanih o meni in vrag jih je dal, da bi me pustili kar tako v miru."
»O Grogi imajo tudi še nekaj zapisanega," misli si starec, a tega ne zine.
Sedela sta nekoliko časa molče pri mizi; pisar je dal sosedu priliko, da še malo bolj premisli to neprijetno situvacijo.
Ko se mu je zdelo, da je konjar gotov v svojem prepričanji o glavarjevem begu, povzel je zopet besedo:
- 200 —
»Ej, skoro bi bil pozabil; ti nisi bil denes dopoldne v mestu, kaj ne?"
„Nisem bil!" odgovori Tonček; „Kaj pa se je pripetilo? Vender niso prijeli koga naših ljudij!"
»Ne, pa nekaj je bilo razglašeno, kar je prekleto važno za vas vse; zame ni, ker jaz nisem bil prizadet pri tistem opravku v Črnem Grabnu," reče starec ter naglasa posebno zadnje besede.
»Kaj pa je vender?"  sili oni, zopet malo bled
v lice.
»Jaz sem kar po naključji prišel denes proti poldnevi na trg in sem poslušal biriča, ki je pred mestno hišo razglaševal novice; dandenes se tam tudi kaj takega sliši, kar briga posebno nas — ali ne, prijatelj?"
»Kaj vraga pa je klical birič?" godrnja nestrpno konjar.
»Pravil je, da dobi tisti, ki naznani kaj natančnega o onih tolovajih, ki so v črnem Grabnu francoski denar pograbili in ednega častnika obesili — no, ti veš to natančneje — pravil je torej, da dobi tisti, ki kaj dobrega pozve in naznani o tej stvari — petsto frankov od francoske vlade; — tisti pa, ki pove, kako bi se ujel veliki vodja onih napastnikov, dobi tisoč frankov, po vrhu pa še kaznovan ne bode, če je bil sam pri tistih ljudeh."
Kobilar je strmel v starca.
»Da, da," nadaljuje oni, »tako je pravil birič, in jaz bi dejal, da je stvar premisleka vredna! In vedi
— 201 —
ga vrag! Francozje uže vedo, da se mu Groga pravi, velicemu vodji!"
Tonček je z obema komolcema podprl glavo in gledal krušne drobtine na mizi.
Pisar je videl, da treba izpustiti še edno pušico, da dobi kobilarja do cela na svojo stran, in to je tudi takoj izpustil:
„In vedi, prijatelj, Groga sam vse to uže ve!"
„Sakra-miš! Sedaj pa tudi jaz ne bodem čakal!" zarohni Obloški Tonček in skoči kvišku.
Tacega je hotel pisar imeti.
„Prav govoriš," reče pritrjuje; „treba pa bode, da hitro ravnava."
„Kaj mislite?"
»Tisto, kar misliš ti!"
Oba sta bila v istini ednacih mislij, ali nobeden si ni upal prvi izustiti jih.
„Sedi nazaj na stol in govori tiše!" veli pisar. Oni je ubogal.
„Kolovški oskrbnik je nocoj v mestu; njega lahko takoj dobiva in on ima vojake na Kolovci. Stopiva tja h Gavriču, ti pokličeš Poljaka in mu poveš, da nocoj lehko ujame Grogo. Jaz Poljaku ne smem v bližino, kajti on me pozna in me je spravil z Brda. Torej pojdi ti, jaz pa te počakam; toda vedi, prijatelj, vsak polovico!"
„ Dobro," pritrdi oni brez premisleka, a potem vender pristavi:   „Zakaj pa ne greste Vi!   Če Vas
14
— 202 —
Poljak tudi pozna, pa ste vender brez kazni; saj je birič tako klical — ne?"
„Seveda; ali jaz ne vem, kje bi se ujel Groga: jaz nisem hodil še k tisti ženski."
To je konjarja umirilo.
Dogovorila sta se še edenkrat na tanko, kako bosta izvršila izdajstvo; potem sta klicala krčmarja, a ker tega ni bilo, plačala dekli in odšla . . .
Zunaj v veži pa je pisar za Tončkom, kateri je korakal pred njim, stisnil pesti in z nekakim vražjim posmehom zamrmral sam v sebi: „Haba, dva ptička v edno zanko! Prijatelj, ti ne veš, da oni ni prost kazni, ki je pomogel obešati tistega Brnjača, ki je — vrag ga vzemi! — Meni pa menda ne bode treba deliti tistih tisoč frankov — bodem uže skrbel, da jih ne bodem delil s teboj!"
Pri Gavriči je povedal Tonček dekli, da išče Poljaka; pisar pa je ostal na trgu, toda tako, da ga iz hiše ni bilo moči videti.
Oskrbnik je bil od konjarjeve ovadbe silno razburjen; a premagal se je ter je ukazal naglo, da ostane Tonček v varstvu mestne straže, katera je bila z nekoliko francoskimi vojaki pomnožena; na Kolovec pa je poslal takoj zanesljivega moža.
Potem se je vrnil k družbi.
Pisar je dobro vedel, da Tončka ne bodo takoj izpustili, zato se tudi ni mudil dolgo na trgu; odšel
— 203 —
je v drugo krčmo ter se vrnil stoprav, ko je videl, da je Poljakov voz zdrdral uže iz mesta.
Potem je šel zopet k mestni hiši in vprašal po komisarji Muleji.
Temu je bil pa Poljak uže vse razložil, a kako se je zavzel Mulej, ko mu pisar Rakovec ovadi sedaj rokovnjaškega glavarja in ob ednem tudi prvega ovad-nika Obloškega Tončka. Pa ker je bil previden, obdržal je tudi pisarja v zaporu, toda ločenega od konjarja.
V istem trenutku pa, v katerem sta naša dva poštenjaka ostavila Jošt Vlagarjevo krčmo ter izginila za oglom, priplazil se je krčmar sam po stopnicah iz zgoranje shrambe, katera je bila tik nad gostilniško izbo, in je golorok stopil ven na dvorišče.
»Čakajte, vraga!" dejal je tiho. „Jaz vama uže spletko zmedem!"
Pobral je pred hlevom debel drenov cepec, da mu rabi za palico, in krenil ob Bistrici navzgori proti planinam.
Izginil je kmalu za gostim vrbovjem.
14*
Ednoindvajseto poglavje.
Der Scliritt, den du getli n Auf deiner Lebenabahn Zum Ungluck oder Gluck, Du tbust ihn nie zuriick, Und aeine Folgen werden Dir zuni Gericht auf Erden. B o d e n s t e d t.
ri Mozolovih je mineval dan za dnevom edna-komerno, kakor v prejšnjih časih; nekoliko razlike je prineslo edino delo na polji, katerega je bilo o tem času največ. In malo hitreje in mirneje je bilo okrog hiše, odkar so bili strijca Blaža pokopali, kajti ta je prej robantil in zgrajal v hlevu ali na kašči, če je bil slabe volje, ali pa je uganjal burke svoje, če je imel kaj okroglega v žepu, dokler ga ni Mozolka zapodila v kraj. Sedaj ga pa ni bilo več.
Poznalo se ni, da bi ta izguba Mozolovim sezala posebno globoko v prsi; mati je nekolikokrat govorila o ranjkem in se je s Polonico vred bridko jokala pri pogrebu, a sedaj ga ni več mnogokrat omenjala. Edini, ki je resnično žaloval za strijcem, bil je Pavlek.
Z materjo je malo govoril, s sestro pa od onega dne, ko ji je bil v veži s pestjo zažugal, ni zinil besede.
— 205 —
Delal je sicer pridno na polji, a pohajal je tudi časih od doma ter se vračal stoprv čez poldne ali pozno v noči, ne da bi komu povedal, kje je bil in kaj je počel.
Ako ga je vprašala mati, imel je vedno dovolj pametnih izgovorov, tako da ni delj silila vanj.
V istini pa je hodil fant večkrat na Kolovec, kjer je bilo, kakor smo uže omenili, sedaj nekoliko vojakov, ki so preiskavah okolico, da zaslede rokovnjaške tolovaje. Pavlek je vedel, da so strijca rokovnjači ubili, in vedel je, da je tisti Štajerec Nande, katerega je on od nekdaj sovražil, tudi rokovnjač, in da je kolikor toliko kriv strijčeve smrti. To prepričanje je bilo popolnoma dozorelo v njem, in poleg njega neugasna želja, da maščuje strijca.
Hotel je kakega rokovnjača ujeti, posebno pa tistega Nandeta, ali kakor mu je strijc naposled dejal, Grogo — in zato je hodil in oprezoval okolo.
Ponoči pa je zaspal šele proti jutru. Več dnij uže je stražil hišo, zlasti pa sestrino okno; kajti slutil je, da ne bode dolgo, ko se vrne oni Nande kar ponoči ter se bode razgovarjal tukaj s sestro Polonico.
In kaj mu je hotel, sedemnajstletni šibki dečak, onemu krepkemu možu?
Mislil ni mnogo o tem, kaj bi storil; kajti sklep njegov je bil uže iz početka gotov in priplazil bi se in udaril ga s kolom po glavi, da bi se oni zvrnil, kakor snop!
— 206 —
Istega dne, ko je Obloški Tonček ovadil svojega glavarja kolovškemu oskrbniku, bil je Pavlek zopet, in sicer proti večeru, na Kolovci.
Srečal je pod gradom ednega gozdnih stražnikov, s katerim je bil znan, in jel razgovarjati se ž njim.
„Kam pa tako siliš, Matevž?" vpraša ga Pavlek.
„Kaj zlomka vem, kaj se godi? Simna grem klicat in potem gremo z vojaki nekoga lovit. Nocoj je prišel iz Kamnika ukaz !"
To je Pavleka silno zanimalo.
„Veš kaj, Matevž, jaz bi šel tudi z vami!"
Oni se mu posmehne.
„Pojdi, pojdi, griža ti grižasta, kam bodeš neki hodil! In kaj nam pomagaš ? Pa, meni je vse edno, če greš; onega korporala vprašaj, ta ima zapovedovati, saj je Kranjec — ne Francoz!"
Rekši čuvaj odide.
Pavlek je premišljeval, ali bi vprašal onega francoskega vojaka ali ne. Naposled stopi pogumno proti gradu, kjer je v veznih vratih slonel oni sergeant, ter se mu ponudi v spremstvo.
A vojak ga je neusmiljeno odpodil; toliko da ga ni zaprl, kajti sum njivo se mu je uže zdelo, da fant takoj ve o nameravani ekspediciji.
Pavlek odide jezen proti domu.
Zmračilo seje bilo popolnoma, ko je uže legel doma pod star drenov grm, kakega pol streljaja nad hišo. V nejevolji svoji je sklenil, da še večerjat ne pojde.
— 207 —
Dolgo je ležal tako v rosi, kar ga vzdrami nekaj nenavadnega.
Domačini so se bili že razšli, in tudi Poloniea je stopila leščerbo v rokah držeč v svojo izbo.
Pavlek, ki je ležal kakih sto korakov za hišo, gori v bregu, opazoval jo je lehko skozi okence, pa ona ga ni mnogo zanimala — vedel je, da je sama.
In vender je čez nekoliko časa zapazivši, da sestra dolgo ne pihne luči, in da se tudi spat ne spravlja, pričel pazljiveje gledat doli, akoravno brez kake sumnje.
Naedenkrat se prepriča, da veže Poloniea obleko in nekaj drugih stvarij v culico in v tem prihaja večkrat k oknu in tamkaj pazno posluša.
To je bilo pa uže sumnjivo.
Hotel se je ravno malo bliže splaziti po travi, kar ga opozori nekov šum, ki je prihajal čez reber, tam od leve strani semkaj.
Vstal je tiho in šel varno in počasi tja pod sadnim drevjem proti stezi, ki je držala z dola gori v goščavo, in kjer je moralo nekaj ljudij korakati; kajti Pavlek je na uho natanko razločil več stopinj.
Pri stezi je raslo nekaj leščevja, in za tisto se fant skrije.
Bila je temna noč,  akoravno nebo popolnoma
jasno.
Pavlek ni dolgo čepel za grmom, ko prikoraka kakih šest ali sedem mož po stezi navzgori. Sedaj se je eden ali drugi spoteknil na kamenitem in po hudo-
— 208 —
urnikih razritem poti. Tik pred onim leskovim grmom izpodleti zopet ednemu noga, in nekaj, kakor težka sablja, trči ob kamen; debela, ali potihoma siknjena francoska kletev slišala se je za tem ropotom. „Jaz ti bodem dal malo železa v tvoja suha stegna, če nas za nos vodiš!" zagodrnja potem eden slovenski.
„Tiho," reče menda oni, kateremu je veljala ta prijazna opomnja, „tu smo komaj streljaj od Mozo-lovib, in kdo ve, če ni ona punica uže na straži. Ljubček nje bode kmalu tu."
Pavleka je pretresel mraz; počakal je komaj, da so se oni izgubili v gošči, in potem se vzpel kvišku; težko je sopel.
Torej res čaka Poloniea onega! In zakaj si je navezala culico? Da pobegne ž njim? To bi bilo grozno!
Da so bili to francoski vojaki, in da hočejo uloviti ravno Nandeta in ne koga drugega, o tem Pavlek ni več dvojih Premišljeval je eden trenutek, ali bi skočil za njimi ter jim naznanil, kaj je zapazil pri sestri. Ali poznal jih ni; to niso bili Kolovški in tudi onih, ki so slovenski govorili, ni poznal. Pa saj so ti stražniki morali dobro vedeti, kje bodo ulovili onega rokovnjača — sicer bi ne bodili gori v goščo.
Vse to je fantu bliskoma šinilo po glavi, in sklenil je hitro, iti nazaj za hišo, in tam stražiti. In ko bi sestra šla sama od doma, potem je hotel iti in plaziti se za njo, in če bi veljalo do konca sveta, dokler se ne sreča z onim Štajercem, katerega on tako sovraži.
— 209
Kaj potem, če ga sreča — o tem tudi sedaj ni
mislil.
S takimi naklepi priplazil se je zopet nazaj za hišo; pa legel je sedaj le kakih petnajst korakov strani od sestrinega okna v travo.
Videl je, da je ona v tem uže dela velik robec na glavo in da je opravljena, kakor za daljši pot. Sedela pa je na skrinji, roke držala sklenjene v naročaji ter srepo gledala v tla.
Pavleku je bilo pri srci, kakor strastnemu lovcu, kateremu srnjaka psi pode vedno bliže in bliže. Še sopsti si ni upal.
In ni mu bilo treba dolgo čakati; kajti naeden-krat, ko je tako pazno in neprenehoma zrl na desno in levo in vlekel na uho vsak glas, začul je tam izza hleva semkaj lahke korake. Stisnil se je še bolj v travo, tako da ga, ker je imel temno obleko, nikakor ni bilo moči ugledati.
Prišlec pa je stopal počasi in varno proti razsvetljenemu oknu. Obstal je tam in, predno je potrkal, ozrl se še edenkrat pazno na vse strani, in ko ni zapazil ničesar nevarnega, stopi k oknu, tako da ga je luč obsvetila in potrkal trikrat lahko na šipo.
Ko mu je šinil svit leščerbe čez obraz, spoznal je Pavlek, da je pričakal pravega.
Bil je Nande.
V roki je nosil majhen kovčeg in opravljen je bil kakor za dolg pot.
— 210 —
Polonica se je na lahko zgenila, ko je potrkal oni na okno, a takoj je naglo stopila tja ter odprla lino.
„Ali si uže tukaj?" zašepeta polglasno in nekako osuplo, ko spozna Nandeta, kateri je stal tik stene. „Oni je dejal, da me bodeš gori počakal!"
»Hitro, hitro se opravi!" sili on, »izdajalci so mi za petami in kmalu bodo morda vojaki tu, ali pa tam gori pri borovcih. Vse ti povem pozneje, sedaj le urno, urno, da odideva od tod!"
Dekle se je silno prestrašilo.
»Pihni luč!" deje Nande, ko vidi, da ima Polonica culo uže zvezano in da je gotova s svojimi pripravami za pot.
»Precej, precej t* reče ona ter odpre še edenkrat svojo skrinjo: Tam v kotu zgoranjega predala je ležal star molek in poleg njega usnjata mošnjica. Tu je hranila deklica še onih nekoliko križavcev, katere ji je bila ranjca teta dala v spomin, ko ji je birmo zavezala. Oboje, molek in denar, dela je deklica v žep in tiho zaprla zopet skrinjo.
»Za Boga, Polonica, kaj se obotavljaš?" veli zopet Nande ter skoči bliskoma na ogel hiše. Dozdevalo se mu je bilo zdajci, kakor bi čul tihe korake, in poslušal je sedaj brez sape tam na oglu. Pri naglem skoku pa je zadel v temi tanko desko, naslonjeno ob steno, in ta je pala z lahkim ropotom na trda, uhojena tla.
— 211 —
A udarec bil je vender tolik, da je moral opozoriti in ustaviti vsakega, kdor bi se bil morda bližal na skrivnem hiši.
Zato tudi Nande sedaj ni cul ničesar več; bilo je vse mirno in tiho. Mozolov pes pa je spal nocoj, bodisi po naključji ali po posebnem naročilu v hlevu pri Francetovi postelji.
Nande se vrne naglo in vedno silno nemiren k oknu; Poloniea je v istem trenutku pihnila leščerbo.
„Ali greš?" vpraša on.
V tem je deklica odpirala tiho duri svoje izbice in stopala v vežo. Prislonivši duri za seboj, iztegnila je roko po kljuki veznih vrat, kar ji udari na uho divij krik, prihajajoč od zunaj.
vsa kri ji je šinila k srcu in v sencih jo je zabodlo, kakor bi jo kdo z nožem dregnil od obeh stranij.
Ta trenutek se odpr6 tudi duri na onem konci, kjer je spala Mozolka.
„Kaj je, kaj pa je?" kričala je mati v temno vežo, in pristavila: „Polona, Polona!"
A ta se je tudi v tem trenutku vzdramila. Edina misel: ,mati' streznila jo je iz polzavesti, in bliskoma je bila deklica v svoji sobi ter hotela poriniti zapah za duri.
V istem trenutku pa pokne za hišo strel, in takoj še eden pok in še tretji.
„Jezus, Marija!" vzklikne Poloniea in odpre zopet duri; a ven iz izbe stopiti ni mogla, zgrudila se je na prag.
— 212 —
Mozolka pa je kričala v drugem konci veže, tresla se po vseh udih in ni si upala stopiti naprej.
Zunaj za hišo pak je bil divij vik in krik. Francoske in slovenske kletvine, udrihanje in ječanje, vse se je mešalo.
Cez nekoliko časa udari nekdo trdo na vezna
vrata.
»Odprite!" kliče isti zapoveduje; a ker nobena onih dveh preplašenih ženskih ni mogla dosti naglo ustreči povelju, udari še edenkrat šiloma s puškinim kopitom na vrata, da je odletel zapah.
»Luč užgite!" vpije zopet oni pri vratih.
Trajalo je delj časa, da je Mozolka ukresala ogenj ter prišla s svetilnico v vežo.
Mej vrati je stal komisar Mulej in poleg njega francoski vojak.
»Semkaj posvetite!" veli komisar in stopi pred
vežo.
Prizor, ki se je kazal zunaj Mozolkinim očem, bil je res nenavaden.
Na tleh, tik pod Poloničnim oknom je ležal z zvezanimi rokami Nande. Divje je gledal okolo stoječe vojake in kri, ki mu je tekla iz široke rane na čelu, obrobljala je grozno bledo lice.
»Ti si!" viknila je Mozolka polglasno in se stre-snila po vsem životu. Pa gledati ni mogla dolgo tega strastnega, prepadenega lica.
— 213 —
„Ali je oni Vaš sin?" vpraša komisar in pokaže druzega, nekoliko korakov od Nandeta v travi ležečega človeka.
Plaho je pogledala Mozolka tja in spoznala Pav-leka. Tudi ta je bil bled ko pobeljena stena ter je podpiral s komolcem glavo, iz ust pa mu je tekla kri.
„Pavlek, Pavlek, za božjo Kriščevo voljo, ah so te ubili?" vzkliknila je mati in pokleknila k sinu.
A ta ji ni odgovoril.
„Spravite ga v hišo," reče Mulej, „morda mu ne bode hudega! Pa mi ga nismo ubili, ta-le lopov ga je s tako silo sunil v prsi!"
Rekši pokaže Nandeta.
„Jaz sem to videl, ko sem skočil izza hleva," nadaljuje potem; „fant ga je držal za vrat, pala sta in on ga je s pestjo udaril na prsi. Potem smo ga zvezali! Pa saj to je vender tisti Vaš Nande — mati?"
Komisar je bil do sedaj tako prepričan, da je ujel pravega, da je bil pozabil precej vprašati Mozolko o njem.
A ta mu ni odgovorila; poleg sina je klečala in bridko jokala.
Mulej se je ozrl po vojacih.
„Kje pa je oni," reče hlastno — „6ni pisar, katerega smo s seboj pripeljali?"
Vsi se spogledajo.
— 214 —
V tem pa zazveni gori izpod hriba glasan klic: „Qni vive ?" dvakrat, trikrat, in tretjemu odgovori hripav, grozen vzklik. Potem je bilo gori vse tiho.
Komisar pošlje naglo nekaj vojakov tja, a trajalo ni dolgo, ko se vrnejo ti in oni, katere je bil Pavlek v prvič čul in zalazoval. Sredi njih je korakal Obloški Tonček, zadaj pa so nesli trije — Brdskega pisarja.
„Kaj je s tem možem?" vpraša osorno Mulej.
Poveljnik tega oddelka mu razloži, da je proti vojaku, ki je stal gori na parobku na straži, pritekel ta starec, ali ker na klic straže ni počakal, skočil je vojak za njim ter ga z bajonetom prebodel.
Okrog Nandetovih usten je zaigral demoniški smehljaj, ko je čul to novico. Ozrl se je tja in se srečal z očmi Obloškega kobilarja. Oni je svoje povesil, toda v Nandetovih je bilo nekaj, kakor bi bil hotel reči: „Vkupe bodeva visela, Tonček, vkupe!"
Komisar se obrne sedaj h kobilarju kažoč jetnika.
„Ali je to rokovnjaški glavar?"
Tonček niti očesa ne dvigne, ko reče osorno, pa bolj potihoma:
„Ta je menda; — kaj meni mari! Pa sedaj ga imate, mene pa pustite, da grem svojim potem!"
„Počasi, prijatelj," odgovori Mulej, „Vi ostanete v zaporu; oni starec je o Vas nekaj povedal, kar je blizu tako, kar je o Vašem glavarji pravil. Vi pojdete z vojaki nazaj v Kamnik, tega moramo pa odvesti na Kolovec."
— 215
Svet, kjer je bil ujet Nande, spadal je pod Ko-lovško gosposko in zato so morali peljati rokovnjaškega glavarja tja.
Nekaj čudnega se je posvetilo zopet v temnih Nandetovih očeh, ko je čul, kam ga bodo peljali. Tonček pa je stal bled in s stisnjenimi ustni sredi vojakov ter nekolikokrat oči obrnil na desno in levo, kakor bi gledal, kam bi bilo ugodneje skočiti. A videl je pred seboj mrtvega pisarja in opustil je misel o begu.
Pavleka so odnesli v hišo, in potem so vojaki odrinili s svojimi jetniki; eden del z Nandetom, kateremu so v naglici rano obezali, na Kolovec, drugi pa s Tončkom v Kamnik. Zadnji so odnesli tudi mrtvega Rakovca.
Polonica je v svoji izbi cula vse, kar se je godilo pred oknom; klečala je v temi pri skrinji in glavo podpirala z obema rokama; ko so odnesli Pavleka v hišo in ko jo je prišla mati nekolikokrat klicat in trkat na zapahnjene duri, ni se oglasila, niti šla iz izbe.
	+   T*ttTtt   +   Tt   +  *T   +   TT   + TtTtl		t*'
-			
	» t t H m m t H (¦ t t t i 1 H t		
Dveindvajseto poglavje.
Kaj ne, moj bratec ! da to ne bu ? Kaj v stran od mene obračaš oko ?
Boris Miran.
j|o se je oskrbnik Poljak pripeljal s svojo mlado ženo domov, zvedel je, da so vojaki in čuvaji uže odšli.
Bil je silno razburjen in vprašanjem svoje soproge je večkrat odgovarjal kar narobe.
Po večerji je nagovarjal Reziko, naj ide spat, ker on mora čakati še prihoda svojih čuvajev in vojakov. Ona je uže vedela, da bi bil vsak ugovor zastonj in ga je slušala. Štefan je ostal v svoji pisarni pri tleh; poleg iste z edinim vhodom iz nje je bila prirejena nekaj časa uže ječa za uporne tlačane, ujete po-hajače in tatove, kateri seveda niso dolgo prebili tamkaj, kajti izpustili so jih, ali pa odvedli k okrožnemu ko-misarijatu v Ljubljano. Nocoj je bila prazna, pričakovala je novih, odličnih gostov.
Oskrbnik je vedel, da bode čakal še nekoliko ur, da se vrnejo vojaki. Kajti povedano mu je bilo, da pride rokovnjaški glavar stoprav proti polnoči tja gori k borovcem nad Mozolovino. Da bi utegnil priti prej,
— 217 —
ali da mu je izdajstvo znano, tega Poljak ni mogel slutiti. Sedel je v pisarni k svoji mizi, a delati ni mogel. Vstal je zopet in korakal zamišljen po sobi gori in doli. Mnogokrat je odprl okno in poslušal, ali se še ne bližajo stražniki. Naposled je zopet sedel k mizi.
Okolo eduajste ure ga vzbudi ropot in glasno govorjenje pred gradom. Bili so vojaki s svojim jetnikom.
Poljak stopi ven v temno vežo in ko mu poveljnik sergeant na kratko dopove nocojšnje dogodke, ukaže oskrbnik jetnika odvesti v pisarno, da ga bode takoj izpraševal. Vojakom je ukazal, naj stražijo v veži.
Do sedaj si oskrbnik ni upal jetnika pogledati.
Nande je stal z zvezanimi rokami sredi sobe, ko je vstopil Štefan ter zaprl vrata za seboj. Vojaki so ostali vsi zunaj in sergeant je postavil dva na stražo, druge pa poslal v nasprotno sobo, katera je bila prirejena za stražarno.
Ko se je oskrbnik obrnil od vrat in bledolic in skoro tresoč se pogledal svojega jetnika, obrnil se je tudi isti proti njemu, tako da je vsa svetloba, katero je dajala svetilnica na mizi, segla mu preko lica.
„Ferdinand!" vzklikne zamolklo oskrbnik.
„Da, jaz sem!" reče mirno oni.
Stala sta tri korake narazen, nema in tiha; a rokovnjaški glavar je gledal srepo in na videz mirno mlajšega brata svojega, kateri je stal pred njim upa-
15
— 218 —
lega lica in tresoč se; bilo je, kakor bi bil oni sodnik in ta hudodelec.
»Odvezi mi roke"! reče Nande, „potem pa poslušaj, če hočeš!"
Poljak je eden trenutek premišljal;  potem pa je stopil k bratu in mu potegnil vezi raz rok.
On si  je s prosto  desnico  popravi! in otipal krvavi robec, katerega so mu bili ovili okrog ranjenega čela, potem pa reče hlastno: „MaJo vode mi daj, Štefan!" Izpil je velik kozarec na dušek. »Kaj  bodeš   storil   z menoj,  Štefan?" vpraša potem naglo.
Oskrbnik se je bil naslonil z desnico ob mizo in gledal onega, toda črhnil ni besedice.
»Če pustiš, da me odpeljejo oni vojaki jutri strani v Ljubljano, obesili me bodo tamkaj, predno bode zopet ščip na nebu," nadaljuje oni hladnokrvno. »Ali ne veruješ, Štefan, da me obesijo?" »Kaj hočeš?" izusti hripavo oskrbnik. »Izpusti me!" deje oni, skoro zapoveduje, in stopi malo bliže; »izpusti me, pravim; nikdo ne ve, kdo sem jaz, nikdo razven tebe; edini, ki je še vedel to, tudi on bode molčal; nocoj so ga zabodli gori tvoji vojaki; izpusti me, Štefan — nikdar, nikdar v tem življenji se najina pota ne bodo srečala več !"
Poljak je zakril z obema rokama obraz; ljubil je nekdaj svojega brata z vso ljubeznijo bratovsko, a
— 219 —
črtil ga je tem bolj potem, ko je cul o njegovih hudodelstvih v Celji, ker je lehkomiselno veroval, da je vse resnica, kar so mu pripovedovali. Sedaj pa, ko je stal pred njim kot mnogo večji hudodelec, nego prej, in ko je govoril tako mirno, tako — recimo, oblastno zapoveduje, ni mu bilo moči protiviti se čutu, da ga oni nadvladuje — še vedno, kakor nekdaj v mladih letih, in zdelo se mu je, kakor bi vse to, kar očitajo Ferdinandu, ne bilo resnično, kakor bi vse to le bilo nesrečno naključje — nesrečna usoda. Poleg tega pa sta se oglašala v njem čut in bridka misel, da on tukaj ni brat, nego mož pravice.
Nande je spoznal ta boj v bratovih prsih.
„Poslušaj me, Štefan!" reče potihoma in mehko, „dosti ne utegneva — pozno je uže — in v kratkem ti bodem povedal, kar veš ti le od druzih. Znano ti je, da so me v Celji zaprli zarad tatvine! Glej, jaz tedaj nisem bil tat! Imel sem nevesto, hčer onega Ra-kovca, katerega so nocoj zabodli tvoji vojaki; za njo je hodil tudi nekov častnik, Brnjač. Stanovala sva s tem lopovom v edni hiši, v sosednjih sobah. In ta me je obdolžil, da sem mu ukral petsto kron; našli so jih v moji omari; a ta lopov si jih je v ta namen izposodil, da jih je v mojo omaro del in mene potem ugonobil. Obsodili me niso, vojakov so potrebovali; mene so uteknili bodisi nalašč ali po naključji pod poveljstvo Brnjačevo. Ta je bil, ko sem bil jaz v zaporu,  zapeljal mojo nevesto — umrla je z otrokom
15*
— 220 —
vred ob porodu — in potem je trpinčil mene, kakor je mogel. Ušel sem, in hote" vrniti se preko Gorenjskega domov, zašel sem mej te ljudi, katere ti preganjaš, mej rokovnjače. Bili so tu, predno sem prišel jaz, in bodo tudi ostali za menoj — a jaz, gnan in pojan kakor volk, našel sem jih in ostal mej njimi. Nocoj pa sem se napotil, da jih zapustim; — vedi Štefan, oni Vernazz, katerega smo obesili gori v Črnem Grabnu, to je tisti Brnjač, ki je kriv, da sem denes jaz to — kar sem. Štefan, izpusti me! Ce pa nečeš — če pa nečeš — vraga, jaz sem dovolj izkusil, da tudi to ne bode najhuje — da me brat izroča ve-šalom!"
„Pa kaj hočeš storiti?" vpraša Poljak, ki je strmeč poslušal brata.
„Strani pojdem — nocoj še bodem na Štajerskem, in potem — kdo me bode še videl?"
Nastal je kratek molk.
„Jaz ne smem, jaz ne morem!" vzklikne čez nekoliko trenutkov oskrbnik in se obrne v stran.
„Štefan, kje so pa naša mati?" reče oni polo-glasno.
Poljak je sedel z bridkim vzdihom na stol pri
steni.
Tiho je postalo v sobi.
Cez nekoliko trenutkov vstane oskrbnik in gre proti ječnim vratom ter jih odpre. „Sem pojdi!" veli bratu.
¦ ¦
— 221 —
Oba stopita v malo zapornico; edino okno v nji je varovala železna mreža.
„Tu pod posteljo ti denem pilo," reče Poljak, „glej, da bodeš z železom gotov, zunaj ni straže! Sedaj pa pojdi sem, da te zvežem!"
Stopila sta nazaj v prvo sobo, in Poljak je zvezal bratu zopet roke, kakor so bile prej.
Doteknil se ga je sedaj v prvič nocojšnji večer; in kakor bi bila mej njima neka prirodna moč — tako ju je potegnila ednega k drugemu — srečnega brata poštenjaka — na prsi k bratu hudodelcu. Držala sta se eden trenutek, potem odstopi Poljak in pokliče vojake, kateri so dremali zunaj.
Zaprli so rokovnjaškega glavarja in oskrbnik je zapovedal, naj stražijo v veži vrata pisavnična. Zaspani vojaki so bili zadovoljni, ker ni bilo treba stražiti pred gradom.
Drugo jutro, na vse zgodaj, vzdramil je Poljaka, kateri vso noč ni zatisnil očesa, glasan krik v spodnjih prostorih. Akoravno je vedel, kaj to pomeni, kakor tudi soproga, kateri je bil vse razodel, opravila sta se naglo oba in hitela d61i. Tam so jima naznanili, da je jetnik ušel. Prepilil je bil vezi, katere so držale debelo železno mrežo ter splezal skozi okno.
Poljak je odposlal vojake na vse strani; ali vedel je in želel, da bi bilo zastonj.
— 222
Proti poldnevi sta se vrnila dva vojaka domov in naznanila, da je tudi Mozolove Polonice zmanjkalo to noč in da nihče ne ve, niti kam, niti s kom je odšla. Pavlek, brat nje pa, pripovedovali so vojaki, umira za udarcem, s katerim se ga je bil v prejšnji noči otresel ubežni rokovnjaški glavar.
Triindvajseto poglavje.
Kdor bo prepričan, de je na cestah inu potih popadel, al deželniga voznika naj ho na suhim al na vodi, al poitniga Kurier-a al njegov ronc al K uri e rja, ki nosi kralevne al ministrove al gospojskine al generalske pisma, al druge popotnike; ta ho k' smorti obsojen, ako se po njegovemu djanju skaže, de se je koga lotil s to mislio, de bi ga vmoril, al okradel, al njemu pisma, papirje al poslane pisanja vzel, deailili bi ga ne vmoril, al ne okradel.
Člen II. postave od 9. suežnika leta šest.
Vodnikov prevod.
p^3«|koro pol leta po zadnjih dogodkih sredi zime MSglj se je zbralo v Ljubljani   vojno sodišče, „le
- conseil de guerre special", prvo in zadnje za
francoske vlade na Kranjskem.
Soditi je moralo — rokovnjače; one, katere so bili ujeli ob napadu v Črnem Grabnu, in še nekaj njih tovarišev, katere so prijeli po ovadbah in izjavah uže zaprtih tolovajev in po skrbnih preiskavanjih po vsem Brdskem in Kamniškem okraji.
Da bralec umeje, zakaj so bila ona specijalna vojna sodišča,  ali kakor Vodnik v prevodu izvirnega
— 224 —
naslova „Ie conseil de guerre special", isto imenuje — „posebno zvoleni sodniki čez tolovajstva krive", tako grozna vsem hudodelcem, da so povsod, koderkoli so bila ustanovljena, in to zlasti v Nemcih v Renski provinciji, v kratkem času iztrebila v mnogih okrajih tolovajske tolpe, katere so v onih nemirnih časih rogovilile povsodi — omenjamo le, da so jih sestavljali iz vojaških dostojanstvenikov, in da proti izreku tega sodišča apelacija ni bila mogoča. Sodba je bila le: oproščenje ali pa — smrt, in izvršila se je takoj. Sodišče, katero se je zbralo, da sodi rokovnjače, bilo je sestavljeno na podlagi zakona od 19. ven-demiaira leta XII. in predsedoval mu je baron Roussille, polkovnik petega pešpolka „per slovenski vojski", kakor prelaga Vodnik uradni naslov „armee d' Illyrie"; votantje so bili štirje kapitani in dva lajtnanta. Tožnik je bil kapitan Coste, rodom Francoz, kakor vsi sodniki.
Slovenski tekst omenjene sodbe, katera je bila proglašena v francoskem, slovenskem in nemškem jeziku v 600 iztiskih, in katerega je preskrbel Vodnik, pripoveduje, da „ti gospodje sodniki si nič niso bili svoji ne med seboj, ne z nobenim med obdolženimi, na nobenimu kolenu prepovedanmu, ne po kervi ne po svačini."
Pa bodi nam dovoljeno, da podamo bralcu glavne točke onega zapiska po izvirniku!
— 225 —
„Ti na povelje Exellenz gospoda Maršala vojvoda Dubrovškiga General Poglavarja slovenskih dežel, vkup poklicani vojskni sodniki so se zbrali v' svoji njim odkazani sodni hiši, de bi sodbo sklenili čez obdol-
žene;........vsi obdolženi, de so skrivno umorili
gospoda Boissaca kapitana adjutanta, inu Vernazza sekretaria inu tolmača ExceIIenz gospoda Maršali a vojvoda Dubrovškiga, inu druge officirje inu soldate francoske ne znane".
„Zbor inu sodba se je začela. Prezident je rekel pisavcu pernest nu de ima brati spis prašanjov inu odgovorov, kar kol so obdolženi inu priče govorile, inu kar je proti nedolžnosti obdolženih, al kar jih izgovarja."
„Po tim branju je vkazal Prezident perpelati vjete obdolžene. So bili perpelani brez železja, ne zvezani, inu s' svojimi besedniki (zagovorniki). Zdaj je bilo dano na znanje obdolženim v kom so toženi inu krivi; potle jih Prezident izprašuje, prašanja sta jim prestavlala gospod Vurzbach inu gospod Kalan, pravdna dohtarja inu tolmača; inu obdolženci so skus ta dva odgovarjali."
„ Priče so posebej sprašane, inu krivim so ska-zane njih prepričanja."
„Po tim zaslišimo referentove razločke inu sklepe zaslišimo tudi tožene inu njih zagovarjanje, kar so imeli sami reči inu kar so njih besedni dohtarji za nje govorili, ktiri so zadnič rekli, de nimajo nič več
perstavit inu de je vse rečeno kar krivim pomagati zamore. Prezident praša sodnike, če hočejo še kaj razločka. Sodniki reko: nič več. Prezident vkaže za-govarjavcam inu toženim iz sodne hiše vun stopiti, tožene peljajo spet v! njih zaperco. Prezident naprosi pisarja in druge poslušavce de bi vun stopili."
„Sodniki sodijo per zapertih durih inu Prezident jih praša tako: So li krivi skrivnega poboja nad francoskimi soldatmi ti toženi možje?"
„Volji se poberajo od spodne stopne gori, inu na zadne da Prezident svoj volj. Sodniki z' enim glasam sklenejo, de zgor imenovane pregrehe so krivi."
„Po tim praša cesarski komissar, kaj so obsojenci zaslužili. Prezident zbare spet volje tako, kakor je zgor rečeno. Sodniki sture pravico inu z enim glasam obsodijo k' sraerti, inu naroče kapitanu Referentu to sodbo dati natisnit po francosko, slovensko inu nemško, inu jo po vsih besedah dopolniti."
„Skleneno inu sojeno brez narezen iti iz zbora; inu sodniki so podpisali pervi spis te sodbe, kakor sta se tudi podpisala referent inu pisavic."
Tako nam pripoveduje iztisek one sodbe, morda edini, kateri se je še ohranil izmej tistih šeststo, kolikor jih je naročilo vojno sodišče.
Obsojenih je bilo dvaintrideset hudodelcev — vsi, kateri so bili navzočni pri onem tolovajskem napadu; pa ujetih je bilo samo pet, vsi drugi so bili sojeni „in contumaciam".   Pozvedelo je sodišče njih imena,
— 227 —
ker so jih povedali drugi jetniki, ali prijeti jih ni bilo m6či, kajti pobegnili so bili čez štajersko mejo. Tudi Groga je bil imenovan mej njimi, a pravega njegovega imena niso znali.
Ujeti obsojenci, »condamnes presents" bili so večinoma znanci naši: Boječ in Peter Toča, katera dva sta bila okrevala popolnoma. Samoglav in Obloški Tonček in še eden rokovnjač, katerega so bili zasačili pri menjanji bankovcev, ukradenih iz francoskih kas.
Vedeli so se pred sodiščem, kakor navadno vsak hudodelec v ednakem položaji; bili so skoro apatični. Sodniki so izprevideli, da imajo pred seboj samo neznatno številce velike nevarne rokovnjaške zadruge, toda več zvedeti po jetnikih o tej zadrugi ni bilo moči, ker isti sami niso mnogo več znali, nego imena posameznih društvenikov.
Najpogumnejši, ali recimo najapatičnejši je bil Peter Toča. Ko jim je »kapitan Referent" bral sodbo in jim ob ednem naznanil, da se bode ista v dveh urah izvršila, in da izvršitve niti priziv niti prošnja za pomiloščenje ubraniti ali odložiti ne more, ozrl se je Toča tja, kjer je stal Obloški kobilar. Srečala sta se v očeh, in preko Petrovih usten je seglo nekaj, kakor porogljiv spomin one noči v bistriškem gozdu, ko se je kobilar šalil, da bosta skupaj visela. Tonček je zrl srepo v tla, in le rmeno lice njegovo je pričalo o čutu, kateri ga je pretresal.
— 228 —
Boječ se je zgrudil nazaj na klop in videlo se je, da so ga edine besede „obsojen na smrt" postarale za mnogo mnogo let. Sključen je sedel tam in v zgu-bani obraz mu je segla pepelnata barva.
Obravnavalo se je tridesetega dne prosinca dopoldne; popoldne ob treh se je izvršila sodba.
Za pokopališčem Sv. Krištofa je bilo zbranega mnogo ljudstva, ko je dospel tja močan vojaški oddelek z obsojenci.
Postavili so jih k zidu in potem jim je bral vojni komisar še edenkrat vso sodbo.
Nekoliko trenutkov pozneje je zagrmel strel francoskih piišek, in pravici je bil plačan krvavi dolg.
In kakov prostor je to, kjer se je to godilo! Kako lepo se vidi od tod tja na Kamniške planine in tja na gore, mej katerimi se vije črni Graben!
Štiriindvajseto poglavje.
Heiue.
inilo je bilo deset let.
Francozov uže iz davna ni bilo v deželi, in
gospostvo na Kranjskem je imela zopet avstrijska vlada. Izprememba se je vršila naglo, in v marsikaterih krajih je ljudstvo še čutilo ni. Kajti francoske reformacije so se uvajale prav polagoma, in v kratkem času Marin ontovega, za nas Slovence gotovo naj pomeni ji vej šega gospodarstva tudi res ni bilo mogoče vzbuditi ali utrditi v prostem ljudstvu čutenja, je li bolje ali sla-beje, nego prej; zato je tudi narod tem rajši pozdravil zopet stari črnormeni grb, ker je naš prosti ljud — in to je bil tedaj ,narod' — uže od nekdaj konservativen. Spominov na kulturno imenitne in posebno naroden razvitek pospešujoče naprave francoskega cara, katere so imele svoj izvir nekoliko v diplomatiških ali bolj politiških vzrokih in pa v francoski mimo nemške bolj razviti kulturi — onih spominov naš rod tedaj ni znal ceniti; ostali so mu le — realnejši spomini, tičoči se neusmiljenega izterjevanja davkov in vojnih
— 230 —
kontribucij. Saj vender iz istih časov pomni naš kmet še svoje »franke*!
Tudi na Kolovci ni bilo videti, da se je kaj iz-premenilo. Oskrboval je graščino še vedno stari naš znanec Štefan Poljak, katerega je gospodar Franc grof Hohenvvart rad pridržaval v tej službi. Prišel je bil isti po odhodu Francozov nekolikokrat ogledavat svoja Kranjska posestva ter se mudil tudi na Kolovci; in izprevidel je, kako vestnega oskrbnika ima ; zato je pazil, da ga ne izgubi.
Rezika pa je bila postala krepka, pridna žena, in če so ji tudi trije zdravi pa hudomušni dečki mnogo prizadeli, kričeči in otročje burke uganjajoči po gradu in po bližnjih vrtovih, bila je ona vender tako rekoč drugi oskrbnik v gradu in je obilo pomagala soprogu pri obširnem gospodarstvu. Nje oče je bil še vedno sodnik v Kamniku, in kolikor je imel prostih ur v tednu, prebil jih je skoro vse pri Poljakovih.
Mati Štefanova pa je bila pred malo leti umrla. O Ferdinandu ji Poljak ni bil razodel ničesar; na smrtni postelji mu je še naročala, naj hrani polovico nje malega premoženja, katerega dedič je bil Štefan, za izgubljenega brata, in sicer tako dolgo, da mu jo bode mogel izročiti, ali da se prepriča o njegovi smrti. In Štefan je vestno izpolnjeval materino željo. Pa v vseh desetih letih ni zvedel ničesar o ubežnem rokovnjaškem glavarji.
- 231 —
Spominjal se ga v zadnjih letih ni več tolikokrat, nego v potetku; samo edenkrat pred več meseci mu je zopet za nekoliko časa oživel ta spomin, pa sedaj je bil uže zopet minil.
Stara Mozolka je bila namreč pred devetimi meseci umrla. Po Pavlekovi smrti, katerega je kmalu po oni usodni noči nagla sušica pobrala, bolehala je starka vedno. Morila je ni toliko izguba edinega sina, bolela jo je mnogo bolj sramota Polonična.
Vsi ljudje, ves okraj je vedel in govoril, da je deklica šla z rokovnjači, in materi je bilo sedaj uže skoro ljubše, da se Polonica nikdar več ne vrne. In res se ni vrnila.
Trda je postala mati polagoma in odurna proti drugim ljudem; ponoči časih pa, ko ji spanec ni hotel blizu, jokala je bridko in tožila Bogii, zakaj jo je tako kaznoval.
Ta na videz skrita, ali vender globoko pekoča žalost ji je izpodjedala zdravje; hirati je jela in sedaj je bilo uže devet mesecev, kar so jo pokopali.
Umrla je, ne da bi storila oporoko; zapustila pa je lepo, nezadolženo posestvo. Sodišče je imenovalo oskrbnika temu posestvu in razglasila po vseh uradnih časopisih poziv do dedičev in zlasti do izgubljene Po-lonice, naj se oglasijo v teku ednega leta, da sprejmo dedščino.
Ta poziv je vzbudil pozornost Poljakovo in žalostne, neprijetne spomine. Pozvedoval je nekolikokrat
— 232
pri starem svojem prijatelji, doktorji Burgerji, kateri je bil predstojnik Brdske patrimonijalne gosposke — in Mozolovina je spadala sedaj po novi upravi k Brdskemu okraju — se li ni oglasila še ona Mozolova Poloniea, ali kdo drug zarad te dedščine. Pa nihče se ni bil javil.
Obrok, kateri je bil prost Mozolovim dedičem, potekal je uže skoro, ko se nekega dne oglasi Poljak zopet na Brdu v opravilih. Imel je mnogo posla, in ko je bil isti gotov, reče naedenkrat dr. Burger:
„A propos, gospod oskrbnik; kakor sem zapazil uže večkrat, zanimate se Vi jako za ono Mozolovo zapuščino. Glejte, pred nekoliko dnevi mi je pisal nekov advokat iz Nemškega Gradca, da mu poročim, kaj je s to dedščino, ker se je pri njem oglasila mlada ženska, katera trdi, da je hči pokojne Mozolke! Čakajte, da poiščem pismo!"
Poljak je malo prebledel.
„Iz Nemškega Gradca, pravite?" reče naglo.
„Da, da, iz Nemškega Gradca; evo pisma!"
Bekoč poda graščak dotični list Štefanu.
V istem ni bilo drugega, nego vprašanje, katero je bil oskrbnik uže čul.
„Stvar me zanima," reče Poljak po kratkem pre-molku, „in najbolj zaradi onega rokovnjaškega glavarja, kateri je ubegnil s Kolovca isto noč, ko je zmanjkalo tudi Mozolkine hčere; — to vender pomnite, doktor?"
-  233 —
„Prav pravite; morebiti sedaj kaj pozvemo. Odgovoril bodem kolegi v Nemški Gradec, in verujte mi, da bode ona deklina v kratkem tu; kadar pride na Mozolovino, Vam pa naznanim."
Poljak res ni dolgo čakal; kajti čez kakih štirinajst dnij so govorili na Kolovci hlapci in dekle, da je Mozolova Polonica prišla domov in da je pripeljala s seboj tudi osemletno dekletce — hčerko svojo, kakor so dejali ljudje.
Tudi Brdski doktor je pisal to Poljaku, pa ta se le ni mogel odločiti, da poseti Mozolovino.
Sedel je necega popoldne v svoji pisarni, ko vstopi kmetsko, čedno opravljena ženska s pohlevnim pozdravom. Imela je morda kakih trideset let, bila še vedno lepega, pa malo bledega obraza, kateremu se je poznalo, da so uže bridke izkušnje risale nanj svoje proge.
„Kaj hočete?" vpraša Poljak ter piše v ednomer svoj zapisnik, ne da bi se ozrl bolj na kmetico.
„Nekaj besed bi rada govorila z Vami," reče ona; glas se ji je skoro tresel.
„Le povejte; kaj pa je vender?" deje oskrbnik.
Bil je vajen takih kmetskih prošnjikov, zato je tudi delal in pisal dalje.
„Jaz sem Mozolova Polonica!" reče ona.
Sedaj pa Poljak tudi ni več pisal. Pero mu je palo iz rok in skočil je kvišku s svojega stola. Dekle pa je zakrilo obraz in bridko zajokalo.
16
— 234 —
„Kje pa je Ferdinand?" vzklikne nehote Štefan ; saj ni utegnil premišljevati, ali je Polonici znano sorodstvo njegovo z onim, ali ne.
„Jaz ne vem," odgovori ona; »vprašati sem hotela Vas, ste li kdaj še culi o njem."
Rekši se plaho ozre v oskrbnika.
Isti je spoznal sedaj, daje res Poloniea, ki stoji pred njim — pa kako se je bila izpremenila!
»Nič, nič!" deje naglo in nemirno Poljak, „odkar je šel, nisem čul besedice več o njem! In kdaj je tebe — Vas zapustil?"
»Osem let je uže tega! Šel je s Francozi na Rusko!"
»Na Rusko!" vzklikne Štefan; vedel je, kaj pomenijo te besede ; kajti v spominu mu je še bilo, da je ilirski polk, »chasseurs Illvriens", h kateremu je dajala Kranjska tri tisoč mož, tudi moral s francosko vojsko tja proti Moskvi; — in koliko izinej onih treh tisoč se je vrnilo?
»Na Rusko!" ponavlja še edenkrat polglasno, Štefan; »in Vi niste nič več culi o njem, je li še živ ali mrtev?"
»Nič več!" reče sedaj tudi Poloniea.
„In zakaj je šel tja? Zakaj je šel k vojakom? Bil je vender na Avstrijskem?" hiti Poljak ; „pa sedite vender!"
R ekši ji je ponudil stol.
— 235 —
„Povem Vam vse, gospod oskrbnik," povzame potem ona govor. „Nande mi je pri odhodu tudi naročil, naj grem k Vam, če bode prilika, in zato sem prišla. Gospod, saj Nande ni bil takov, kakor so govorili ljudje o njem !"
Uprla je pri teh besedah rosne svoje oči v oskrbnika; ta pa je zrl na tla.
„Tisto noč, ko so ujeli Nandeta," nadaljevala je ona, »nekoliko ur pozneje je prišel vnovič trkat na moje okno, in potem sem šla ž njim. Zjutraj sva bila uže blizu Gorenjega Grada na Štajerskem, kjer ni bilo več nevarnosti. Nande je bil tako oslabel, ker ga je rana na glavi pekla vedno bolj, da ni mogel več dalje. Ostala sva pri nekem samotnem drvarji nekoliko tednov, da je Nande ozdravel. Potem pak sva šla proti zgo-renjemu Štajerskemu. Nande je kupil blizu Nemškega Gradca malo kajžo in polja za nekoliko mernikov po-setve in tam sva živela malo več, nego poldrugo leto. Nekega dne pride Nande — pozno proti večeru, ves spehan iz mesta domov. Pripovedoval mi je v naglici, da ga je v Nemškem Gradci nekdo spoznal ko ubežnika, in da je komaj ušel; sledili so ga pa vojaki. Dejal je, da v tej noči ne ostane doma, da se hoče skriti v gozd, ker bodo prišli gotovo za njim. In res so prišli in preteknili vse kote. Hoteli so zapreti tudi mene, pa pustili so me vender. Drugo noč pride Nande in mi pove, da pojde čez Koroško mejo, in da se bode prostovoljec zapisal francoskim vojakom ; dejal je, samo
16*
za nekaj časa, da se tukaj vse pozabi. Jokala sem in prosila, pa Nande je dejal, da mora tako biti, in šel je. Pustil mi je nekoliko denarja — mnogo ga ni imel, ker je rekel, da so mu ga tedaj vzeli, ko so ga tukaj popadli — in obljubil je. da se vrne precej, ko bode nova vojska končana. Zvedela sem potem, da je moral njegov polk na Rusko. Čakala sem dolgo, dolgo. Koliko sem imela opravila z dekletcem, katero se je porodilo pol leta po Naudetovem odhodu! In kako sem se bala vojakov in biričev, ki so ga hodili vedno iskat. Potekla so tri leta, pa Nandeta ni bilo nazaj, in jaz tudi nisem mogla več živ iti otroka in sebe z ono kajžo. Sla sem služit; naučila sem se bila nemški, in dobila sem res kmalu službo v Nemškem Gradci; otroka sem pustila na kmetih in plačevala zanj, kar sem zaslužila. Domov semkaj nisem mogla. Služila sem pri nekem doktorji v Nemškem Gradci, in ta mi je sedaj povedal, da me po časopisih iščejo, in da so mati umrli. Prišla sem in sedaj morda ostanem tukaj. Ko bi le Nande bil tukaj!"
Jok jo je zopet posilil.
Poljak je nemo poslušal to preprosto povest. Smililo se mu je to nesrečno dekle, in usoda bratova ga je močno genila. Vedel je, da Nandeta ne bode več nazaj, ker ga do sedaj ni bilo; ruski sneg jih je malo vračal.
»Pisal bodem v Ljubljano in na Dunaj," dejal je Štefan po kratkem premolku, »morda je mogoče kaj pozvedeti o Nandetu!"
— 237 —
Govorila sta še delj časa in oskrbnik je peljal bratovo ljubico naposled k svoji ženi. Proti večeru šele se je vrnila Polonica domov.
Dolgo časa je trajalo, da je dobil Štefan po trudu francoskega poslanstva poročilo o bratu. Mogoče je bilo to, ker se je Nande, kakor je bil uže prej naznanil Polonici, vpisal s svojim pravim imenom mej francoske prostovoljce. Pa to poročilo je bilo kratko; pripovedovalo je, da je Ferdinand pl. Basaj v zapisnikih pol-kovih, katere so sestavili po begu iz Rusije, zazname-novan kot izgubljen — „perdu".
Ruski sneg je bil morda njegov mrtvaški prt...
Leto pozneje je umrl stari sodnik Gavrič in kmalu potem je prejel tudi Poljak tako ugodno ponudbo s Češkega, da je sklenil, zapustiti Kranjsko ter iti tja. Dobil je tam oskrbništvo velike domene. Pri svojem prijatelji, doktorji Burgerji, pa je založil prej ono vsoto, katero je ranjca mati namenila Ferdinandu; Štefan je odločil, da se hrani sedaj za Nandetovo hčerko. Dopisovala sta si prijatelja še dolgo, a po dr. Burgerjevi smrti izostala so pisma s Češkega, in tudi Štefana ni bilo več na Kranjsko nazaj . . .
Rokovnjaška družba pa je polagoma v teku let zopet jela narastati in puščala je v novic tu in tam, pri kmetih in gospodih, svoj sled. Pa bile so vse to le male tatvine; do večjega ni prišlo, ker jim je manjkalo stare organizacije ali bolje starega energičnega
— 238 —
organizatorja.   Prvi deležniki so bili seveda vsi udje nekdanje silne rokovnjaške drhali.
Tudi nekov Groga je nastopil, imenovan »veliki Groga, rokovnjaški papež", kije svoje ljudi v Ddnem borštu nad Kranjem pod krivo jelko tudi poročal, govoreč za blagoslov:
„In nomine patre, Vzemi jo na kvatre! Če drugo dobiš, Pa to zapodiš!"
Pa to ni bil pravi nekdanji Groga. Umrl je ta mož v visoki starosti -šele leta 1854. in bil je — Tomaž Velikonja.
Dvajset let sem pa so rokovnjači izumrli in izginili. Žive le še v pripovestih o svojih tatvinah.
In Poloniea?
Ko sva predlanskim z ranjcim Jurčičem šla na izprehod čez Kolovške gozde, vodila naju je pot tudi mimo Mozolovine. In tam je pri čebelnjaku sedela stara, sključena ženica, katera naju je prijazno pozdravila. Govorili smo nekoliko besed, in potem sva šla dalje in jaz sem prijatelju pripovedoval, da je to Mozolova Poloniea, kateri ljudje tudi sedaj še tako pravijo, in o kateri trdijo, da je bila nekdaj »rokovnjaška baba". < Posestvo je bilo sedaj uže last nje vnuka, in ona je imela tu le živež in poboljšek izgovorjen. Doma se je mudila največ pri pravnukih in molila je, mnogo molila.
To pač tako pride na stare dni 1
— 239 —
Lansko zimo pa so jo pokopali tam gori na Rovskem pokopališči, tja, kjer sta uže skoro sedemdeset let počivala strijc Blaž in Pa vlek.
Ko sem se lotil dela, dovršiti ta roman, katerega nadaljevanje je prezgodnja Jurčičeva smrt pretrgala, vodila sta me dvojna ozira : prvič prepričanje, da »Zvon" ne sme takoj v prvem svojem tečaji ostati na dolgu s povestjo, katera je v svojem početku uže vzbudila vso pozornost: drugič misel in želja, da tudi onemu odlomku, katerega je zapustil Jurčič, ne more biti na kvar, ako se povest bodisi dobro ali slabo završi.
Našel sem v zapuščini mnogo zgodovinskega gradiva, mnogo zapisanih rekov in dovtipov in s pomočjo tega materijala in opiraje se na spomin, v katerem mi je bil še marsikateri pogovor z ranjcim prijateljem o »rokovnjačih", poskusil sem dopolniti in dovršiti roman. Kar je slabega, moram vzeti na svoj račun, in to tem rajši, ako sem čitateljem z izvršitvijo bolj ustregel, negoli ko bi bil odlomek v miru pustil. *)
Na Brdu, listopada meseca leta 1881.
*) Temu epilogu dodajem še to, da je prvih jednajst poglavij spisal Jurčič, zadnjih trinajst pa Janko Kersnik.
EPILOG.
Janko Kersnik.

II.
Moj prijatelj Jamralec.
(»Slovenski Narod«, 1877.)

[umor!  Kje  ga čem sedaj v teh resnih časih
vzeti ? Še ukrasti se ne da! Brez humorja pa
i ni pravega pisanja za listkarja. — Zato naj me nemškutarska duševna pigmeja dr. A. v uho piše, vi-šenski polžarji naj me „radi imajo", litijski dr. B. naj se preteplje, ali kar hoče — jaz ne potujem več okolo, kakor vaš X. Y.; tu sedim v vinogradu pred hramom, zobljem grozdje in premišljam, kaj bi mislil, da bi svoje razdražene živce umiril. „Hab' kein Fischblut in den Adern," govorim s Scheffelnom, zato sem se zadnje dni toliko jezil, da sem sedaj sam pred seboj bežal tu sem.
Rusko-turška vojska je poleg druzih velicih nasledkov imela tudi ta mali, da je moje živce popolnoma v nered spravila. Ne da bi se bil od radovednosti tako razburjal ¦—¦ jaz sem miren in prepričan, da naposled Rusi zmagajo, in nekaj veljave dajem celo „krivo-verskemu" načelu, da po zgodovini „iz krvi sloboda rase". Tudi me niso vzbunili in iz ravnodušja vrgli morda nemški časopisi s svojo perfidno zavijačnostjo in pretiranim razlaganjem o vojnih dogodkih ali ple-venskih neuspehih.   Vem, da jih pišejo nemški židki
— 244 —
in bastardki, ki bi vsi vkupe pred kakovo rumunsko mokro cunjo tekli. Tudi zoper nervoznost pri jatelja M., ki toži o nji po branji teh nemških člankov, vem gotovo zdravilo: — brati jih ni treba.
Mene je moj prijatelj, gospod Jamralec, (Bog mu odpusti, da nima ime slovenske korenike) v nervoznost spravil, da sem bežal pred njim in pred seboj in se sedaj z grozdjem zdravim in za božjo voljo ter na vse pretege poskušam Plevno, Sipko, Jantro, i. t. d. tako dolgo malo izpozabiti, da mi ^Slovenski Narod" poroči: »Hvala Bogu, denes je prišel telegram, ki je vreden, da ga debelo natisnem."
Ko bi vi vedeli, kako čuden mož je postal ta moj prijatelj Jamralec!
Nekateri pretirani konservativci pravijo, da je ruskih nesreč pri Plevni kriv sv. oče papež, ker je pred začetkom vojne rekel, da »težko leži božja roka na Rusiji" ; drugi pravijo, da je kriva diplomacija, ki je carja slabo poučila, da je postavil premalo vojske tretji dolže ruske generale; četrti pravijo, da je turški fanatizem kriv; peti — pa saj časnike berete, vi veste, kdo je vse kriv, ali kdo se dolži, da je kriv.
Moj prijatelj Jamralec se je pa tako vedel meni nasproti, kakor bi bil j a z k r i v! Za zajutrek mi pride o Rusih javkat, za kosilo zopet jamrat, po poludne jadikovat, v kavarni mi ne da miru, zvečer pa mi s tožbami o Rusih soli večerjo, in me z obsodbami Rusije in Slovanstva spremlja do veznih vrat!
— 245 —
On ve, da me boli uže stvar sama, tudi njega boli, ker je sicer pošten rodoljub, ali ne prizanese mi kakor da bi bil jaz kriv vse ruske „neud;u"e". Zastonj mu govorim, da ni še konec koncev, naj počaka, bode uže še, morda ima pa nesreča tudi dobro stran, kdo bode obupu val i. t. d. To je le. kakor bi olje v ogenj vlival. On jamra, pa jamra in toži I
Pa vse to bi še kako potrpel, saj ga poznam — ko bi le ta ljubi moj prijatelj prerokovanje pustil. A ne! Prerokuje mi, kakor Kasandra v ednomer in vedno to, česar ne želi ni on, ni jaz, ni noben človek. „Boš uže videl !" pravi na moje ostre ugovore s tako resignacijo,  kakor bi bil sv. Elije učenec.
Kdor bi ga ne poznal, da je vseskozi Slovan v duši, mislil bi, da je grd nemškutar, kakor kakšen penzijonist. Pa je le strahopetnež, Slovenec, kakor jih je žal več, da bi precej puško v koruzo metal, precej obupaval, precej črnogledal.
Zato sem bežal pred njim in zobljem grozdje in bi rad nekaj dnij pozabil njegova prerokovanja in vso politiko, da se zopet okrevajo moji živci.
A žal! ne vem, če bode kaj. Ko tako po dolini gledam, nareja se mi pred oči: tam iz one poljske gorice „Grivica", tam iz onega klanca Sipka", na brdu stoji sveti Nikola, za brdom se bojim Sulejmana, daljni potok mi predstavlja Jantro . . .
Brrr! Telegram, debelo tiskan telegram —mi kmalu prinesite! Meni se zdi, da padem na kolena in molim, kakor še nisem.
Jpripomenelv.
Ta ;;Jamralec" je bil Dr. Valentin Zamik, ki se je sam smejal, ko ga je Jurčič tako poredno opisal.
Fr. Leveč.
III.
v
Sest parov klobas.
(»Slovenski Narod«, 1878.)

lenes je zadnji predpustni dan. Pravijo, da je bil
letos dolg predpust, in marsikatera samica deklica
B^BBI se je Daje veselila, da letos pride, kar lani ni prišlo: da se moži. Moža dobiti, lepega, ljubega, dobrega, bogatega — ali kakeršnega koli, to je vender-le ideal dekletom. Nimamo še statističnih dat, koliko tacih želj je baš pretekli ali potekajoči predpust uresničil ali neusmiljeno podrl. Bodi vsem, ki so srečno pripluli v zaželeno luko svetega zakona, iz dobre duše čestitano. Ali to je gotovo, da se je mnogim podrlo. Ti se naj tolažijo — tolažba življenje daljša — da ni še vseh dnij večer. Ali, kakor se je godilo Percevem u Jerneju, to naj pa le povemo. Kaj tacega ni vsak predpust, zarad šest parov klobas mu je predpust odnesel srečo.
Perčevega Jerneja oče je uže šestdeset let star mo-žanec. Oče je še krepkih kostij in malo zob se mu še maje. Zato je še lansko leto, ko je bil na semnji kravo prodal in je po likom še za eden liter vina dal in ob mizo udaril, botru Peharcu in Kovaču se zaklel in za-rotil, da »dokler bode njegov mazinec gibal", neče ni
17
- 250 —
sinu ni nikomur prepustiti gospodarstva. Ali dobri nameni ne trajajo. Drugi dan, ko je stari Pereč prišel iz semnja, obležal je bolan in nemoč. Več tednov ni mogel ni toporišča ni kose ni druzega poštenega orodja prijeti v roke, da, celo tobak iz stare male pipe mu ni več hodil v slast. Z veliko žalostjo je spoznal, da se je postaral in da ne more več, kakor bi rad.
Vse gospodarstvo pri voleh, prašičih, na polji in v kašči je sin Jernej oskrboval, in ko je stari zlezel zopet na noge, videl je, da vender le res vse gospodarstvo izhaja brez njega. Prej si je domišljeval, da bi vse „hudič vzel" pri hiši, kadar njegov mazinec ne bode več gibal. Tudi denarja, kar ga je imel prihranjenega (ni bilo veliko), šlo je mnogo v gospodarstvo. Prišel je sosed Godec in mu govoril: „Glej, kaj ti je treba ubijati se in skrbeti, Jernej je sin tvoj, reci kar hočeš, edenkrat mu moreš grunt prepustiti, če prej, bolje zate. Sedaj, dokler je mlad, dobi vender kakovo, potlej, i — nu! Kar ti imaš, imej zase, pa dober kot si izgovori in Jerneja ženi! Vidiš, sedaj delaš in trpiš za žive pretege, potlej pa naj bosta mlada dva delala, ti pa lehko v senco ležeš, kadar hočeš."
V senco leči namesto delati po leti v hudi vročini — to je velik razloček. Pereč začne to premišljati. Mazinec, to je videl, ni več tako gibal kakor nekdaj. Tudi je hudo, če ni domače ženske pri hiši, ker njegovo „rajnco" je bil Bog vzel uže pred leti.
— 251 —
Zatorej obide nekdaj v nedeljo popoldne sina Jarneja, ko je živini pokladal in ga, roke na hrbtu držeč, tako okrega: „Kaj pa ti hodiš od maše zmirom z ono Pest-nikovo piinico ?" Sin se zardi in očeta poznavši, da mu še dolgo ne bode pripustil ženiti se, odgovori jezno: »Naj hodim !" Oče Pereč se obrne, sune z nogo ležečo kravo, da vstane in hoče oditi iz hleva. Na pragu pa obstoji in čez dolgo ga vpraša: „Kaj pa vender misliš? Ali misliš vzeti ono punčaro?" Sin se k volom obrne in pravi: »To ali pa nobene, takisto Vam pa uže povem, če se na glavo postavite; če mi ne daste gospodarstva, pojdem pa po svetu." — „Kam?" vpraša stari. »Kamor bodi, za hlapca Vam pa ne bom na večne čase, ne!" — Stari odide iz hleva, a pred vrati ostane. Jernej pa voli ogleduje, da-si jih pozna, odkar so se izredili, do zadnje dlake. Ko tako dobro četrt ure vsak za sebe premišljata, pravi stari: »Veš kaj, ko bi vedel, da je piinica taka, da me ne bode zaničevala, ko bi res k hiši prišla, pa stori kar hočeš, saj bo tvoja, ne moja, ampak kot mi boš dal dober." — Jerneju se vsa nebesa odpro, ko čuje, da njegov trdi oče ni protiven temu, da bi on svojo ljubico za ženo dobil. Solza mu pride v ogorelo lice, a po svojem naučenji pravi grobo očetu: »Kaj bi Vas zaničevala? Nič Vas ne bode zaničevala, ali mislite, da je taka?" S tem je mislil, da je najživahneje pohvalil očetu svojo nevesto. Oče ga je menda razumel, ali kaj li, ker hrbet mu je obrnil in odšel.
17*
— 252 —
Nasledek tega razgovora je bil ta, da so potem drugo sredo pred pustom prišli „ pismo delat" k notarju v pisarno, Jernej kot ženin, njegov oče, Jerne-jeva izvoljena kot nevesta in njen oče, dva moža kot priči, in še eden »nepotrebnik", ki je bil znan po vasi, da „zna govoriti" kakor dohtar. Tam pri notarji se je začelo pismo delati. Uže so bili za doto in za vse glavne stvari edine misli. Ko si je »stari" izgovarjal svoj „kot", bili so zadovoljni vsi s tem, da se mu zapiše vrt za uljnakom, toliko mernikov pšenice, ajde, rži, toliko funtov špeha, masla, soli, toliko lehtij platna, toliko za čevlje i. t. d. Le ko je prišlo vprašanje, kaj imata sin in snaha staremu dati za velike praznike — tu je usoda udarila mej nje!
Stari je terjal, da se mu zapiši šest parov klobas za „kot", in sicer o božiči dva para, o pustu dva, o veliki noči dva. Tir pa se oglasi oče nevestin in pravi: ,,E, borne, boter, štiri pare klobas imaš pa tudi zadosti ; pusti pust, da je le božič in velika noč. Tu pa se v Jernejevem očetu oglasi stari gospodarski in samostalni mazinec. ,,Kaj!" — kriči ves razjarjen — „uže sedaj mi par klobas ne privoščite! Vi, vi, sedaj vas uže poznam, potlej, kadar bi vam prepustil grunt in vse, potlej bi mi vsak grižljaj vlekli izpred ust, drva bi na meni sekali, na moje stare čevlje pod smrtno posteljo bi težko čakali. Ne baš!" Rekši se stari obrne in odide hitro iz pisarne. Osupli so stali drugi svatje in potem šli iskat očeta, da bi
— 253 —
se udali za zadnjih par klobas, kakor Turki za Er-zerum ali Rusi za egiptovski tribut — ali „oče" je bil intrasigentske vrste, uže ga ni bilo najti nikjer, pogajanje se je razbilo.
Zatorej letos naš ubogi Jernejec zarad šest parov klobas „vleče ploh".

IV.
Po tobaku smrdiš!
(»Slovenski Narod«, 1879.)

avno sedaj predpustom bode tega dvanajst let.
I I filister, imaš talent za družinsko življenje, boš videl, kako je človek ves drug, če ima pridno ženko doma." Drugi pak so mu odgovarjali, če je kaj omenil, ali bi se poskušal ženiti ali ne: »Pusti, ne bodi neumen, ne prodajaj svoje svobode, sedaj prideš zvečer domov, kadar hočeš, denar zapraviš sam, kadar in kolikor ga hočeš, skrbiš sam za se, pa je ven; ne nalagaj si bremen, ne veš, kako je vražja časih in trda, in potlej pa: ženiti se je še slabše, kakor v loterijo staviti, saj ne veš, kaj dobiš."
Tako je bil gospod Mekina res mej samim omahovanjem : ali bi, ali ne bi — postal šestintrideset let star in še zmirom neoženjen. Sedaj je pa zadnji čas, rekel je, če se mislim kdaj, moram se precej ali pa nikoli.   In začel je resno gledati okolo sebe.
Njegovo oko obvisi na osemnajstletni Nežiki, hčerki meščana trgovca. Nežika je bila lepa deklica, to so priznali vsi, ki so ž njo plesali in tudi oni, ki niso več plesali-  Mekina je imel precej dobro službo,
Ženi se, ti si tako dober
— 258 —
a mislil si je, če se uže ženim, hočem lepo ženo, ali pa nobene. On sam se pač ni mogel mej lepe šteti, ker v životu je bil skoro uže preobilen in razrasla brada ni izvirala iz posebno klasičnega obraza. Ali ker je bil „dobra partija" za Nežiko, katere oče se o kaki doti ni nič zmenil, rekli so ji oče in mati in teta precej, ko je začel Mekina v hišo hoditi: »Pametna bodi, dober je za dan denes, vzemi ga!" Dasi bi bila tedaj Nežika tega in tega, pa tega izmej svojih plesalcev rajša vzela, odločila se je v sili vender za gospoda Mekino, in po veliki noči je imela biti svatba.
Prav ljubljanska megla je ležala nad mestom necega predpustnega večera ob šestih, ko je po ulicah k Nežki korakal Mekina in vrat v svojo suknjo potiskal pred mrazom. Bil je svoje dnevno delo dokončal in kadil je drugo polovico svoje priljubljene viržinije cigare. Megla se je brade prijemala, cigaren dim potem pa tudi. Pot do svoje neveste je bil precej dolg, lehko je tedaj razmišljal različne stvari. Denes ni bil nič posebno dobre volje. Vleklo ga je pač k deklici, ker zaljubljen je bil v njo ves. Srce je bilo pri nji. Pamet menj. Pamet mu je časih rekla: Premlada je za te, preuboga tudi, preživa tudi, premalo izkušena, premalo te ima rada, pre . . ., no, še več napak bi se bilo naštelo. Ali sedaj smo uže notri. Kdor je rekel A mora reči še B. Besedo je treba držati. Ko bi ne bil začel . . . da . . . Bog ve, morda bi pa sedaj začel. Naredila se bode uže še. Tako je pre-
— 259 —
mišljal in gost dim iz viržinije vlekel vase in puhal iz sebe v brado in meglo.
Ko je stopil v Nežkino sobo, stala je ona na sredi in popravljala svoje lepe lase. Ni mu šla naproti, temveč od daleč mu je zaklicala:
„0, ali si uže prišel?" Rekši se je obrnila v zrcalo in pogledala svojo lepoto.
»Mari prezgodaj ?"
„Ali pa prekasno," odgovori ona in se k njemu obrne. Krasna je bila, mlada je bila, gospodu Mekini se je srce ogrelo, ko jo je tako pred seboj videl. Nasmehnil se je in pristopil k nji. Segla mn je v roko.
»Imaš kaj novega povedati?" vpraša ona in gre na zofo sest. On prisede k nji. Primakne se bliže, še bliže k nji, vlovi njeno ročico, pripoveduje ji, a jo hoče naposled poljubiti, zaročeno svojo nevesto.
»Aj, kako grdo po tobaku smrdiš," vzklikne deklica ter se odgane z zgoranjim delom telesa od njega, umeknivši se poljubu.
»Tako?"
»Res. Ti preveč kadiš, odvaditi se bodeš moral vsaj nekoliko, ali pa celo, veš !" »Mislite?" »Mislimo, gospod!"
On obledf, precej zatem se pa zopet zardi. Vstane, vzame klobuk, pokloni se:
»Imam čast, priporočati se Vam, gospodičina!" reče nekako porogljivo, obrne se in odhaja.
— 260 -
Ona molči. Ve, da ga je razžalila. Uže hoče poklicati ga nazaj. Ali ne. Saj bode sam rad prišel nazaj. Ta? Še rad! Saj ji vender dvoranijo in lepe stvari pripovedujejo najlepši gospodje, s katerimi se snide. Še rad pride nazaj! Če pa neče, naj pa pusti, vse edno !
Ali ni prišel. Nikoli več. Ognil se je je še na izprehodu.
In denes je sedaj pred pustom dvanajst let tega. Njega dobim v krčmi pri večerji, in po večerji si privošči viržinijo-cigaro, rajši dve kot edno samo. Pozno hodi spat, pije vinca cel liter na eden sedež, o ženitvi pa ni govoril nikdar več.
Nežika! Ah, mladost je šla, in ž njo lepota. Dvanajst predpustov je zastonj prečakala, in letos v trinajstem bi ga vzela, ko bi tak tobakov dim kadil, da bi se moral rezati, če jo pa kdo vpraša, ali sme poleg nje kaditi, reče gotovo vselej, da ji je tobakov dim še celo prijeten.
Toda — prekasno je in prekasno.
			
is	-		
-.liaiiL			
v.
v
Zenitev iz nevoščljivosti.
(»Slovenski Narod«, 1879.)

m
udi tako nekako pred pustom je bilo, ko sem šel pred kacimi petimi leti okolo poldne počasi skozi ljubljansko »Zvezdo" od gledališča proti kazini
povprek. Ne vem, kaj sem premišljeval, da nisem dosti pazil na ljudi, temveč sem bolj v tla gledal, tembolj, ker je bil velik sneg, tako, da je bronasti oče Ra-deeki, ki sredi »Zvezde" premišlja o sedanjih avstrijskih prusijanih, imel lepo belo kučmo na glavi.
„0, servus! Kaj pa ti delaš?" zaslišim znan vesel glas, in moj prijatelj Zavrelec, ki ga uže tri leta nisem videl, stal je pred menoj in mi roko molil.
„0d kod pa ti?-' vprašam ga nekako hladno, ker me je ravno vzbudil iz mojih mislij.
,,Jaz sem te vprašal, kaj ti kaj počneš, odgovori prvi, potlej vprašaj ?" reče oni.
„No, veš, tako tja v eden dan sem premišljeval, sam ne vem kaj."
„0 ti pustina ti, čim dalje huje je s teboj! Uže od daleč sem te spoznal in precej sem videl, da uže pet čevljev pred tabo hodi dolgčas, dve pedi za tabo koraka žalost, na levici ti visi čmerika, a na desnici
— 264 —
te spremlja črna skrb. Uže vidim, da nisi še oženjen. Kaj ne, da nisi?"
„Nisem še, hvala Bogu!" odgovorim. Naj tudi še pristavim, da prijatelju nisem čisto nič zameril, da me je tako grdo oštel in obložil z dolzim časom, žalostjo, čmeriko in skrbjo.
Obesi se mi za podpazduho in oba kreneva po »Zvezdi" navzgor v čitalnično restavracijo na čašo pred-kosilnega piva.
»Te povej mi, zakaj se vender ne oženiš?" vpraša me prijatelj Zavrelec zopet.
»Zakaj se pa ti ne!" vprašam ga jaz. Imam uže tako navado, da se rad s proti vprašanjem odgovorom na sitnosti izogibljem.
»Kdo je rekel, da se ne. Jaz sem uže popolnoma, z obema nogama v vojnicah sv. zakona, poročen uže dva meseca in pol," pripoveduje mi on važno.
»Kaj vraga! Koga si pa vzel? Lepo? Mlado? Dosti priženil?" vprašam jaz, a spoštovana bralka naj se ne škandalizira nad suhim načinom mojih vprašanj: midva z Zavrelcem sva bila od nekdaj vajena mej seboj drugače govoriti nego z drugimi ljudmi.
»Koga sem vzel? Ali se spomniš tiste deklice, ki nam je opoldne pri kosilu stregla, ko si bil pri meni ?"
„Tisto točajko, rdečelično? Kako ji je uže ime? Da, Bertka, Bertka, ne? Tisto si vzel?"
— 265 —
»Lih tisto!" prikima prijatelj vesel, kakor bi mi bil Bog zna kako srečo povedal.
»Skoro ti ne bi verjel," rečem.
»Verjemi, da je res; zakaj pa ne bi bilo? Ni li čedna ženska, ali kaj ji je? In ko bi jej prav kaj bilo, moja je sedaj in . . ."
„Jaz imam svoj kompliment pred njo narediti, moram jo »gospa" titulirati, plašč in šal ji s pleč sneti in na klin ga obesiti, in tako dalje, vem, prijatelj ! Ali če smem po starem odkritosrčno s teboj govoriti, čudim se ti pa vender prav močno, da si se oženil, in tako oženil."
Moj prijatelj se mi tako nasmehne, da sem vedel, da ga je prvotni humor nehal, a reče še navidezno vesel:
„Zakaj? Vedel sem, da se boš čudil, in radoveden sem bil uže prej, kaj ti porečeš. Reci naravnost, kar misliš."
»Ne boš zameril?"
»Ne. Tebi ne. Se povem ti potlej, česar nisem dozdaj nikomur. Tedaj, govori, zakaj?"
»Prvič, veš, si ti tako vender preveč materijalist, ali kako bi bolje rekel, samopridec; zato sem mislil in bi bil stavil kaj, da bodeš pri ženitvi gledal na penez, na nevestin groš, vsaj nekoliko. Drugič si vender literarno omikan človek iu zapazil sem vselej pri tebi zanimanje za mnogokaj, česar taka gospodičinatočajka ne
18
— 266 —
umeje, torej ne more biti želje vredna soproga izobra-ženčeva. Tretjič se še prav dobro domišljam, da sva se zadnjič, ko sem bil pri tebi in sva v oni krčmi vkupe kosila ter nama je stregla, midva prepirala o vprašanji: ali je lepa ali ni lepa. In kdo je trdil, da ni lepa? Ti sam. Pa če se ne motim hodil si uže dve leti tja kosit in ona je bila zmirom tam." „Tri, tri leta."
„No, vidiš. Če bi se bil zaljubil v njo, bil bi se vender uže prej imel."
„Ravno to je, brate! Po pravici ti sedaj povem, kako je prišlo do tega. Če uže vse moje mladostne grehe veš, vedi še to! Saj te poznam, da ostane mej nama. Kesam se ne, a samo zato ne, ker si domišljam, da se ne, ker si pripovedujem, da bi bilo ke-sanje neumno. Kar je, to je. Vender drugič bi kaj tacega ne storil. Res je, kar praviš: Omikanemu človeku je težko navezanemu biti na neomikano stvar. Duh je vendarle, če prvi ne, pa drugi, ali biti mora, drugače je jojmene. Zoper to je pa le edno zdravilo, namreč lehkomiselnost."
„Da, lehkomiselnost, največja zabavljivka in posrednica zakonov," rečem jaz.
„No, in da ti po pravici povem, tudi mene je zvabila. Veš kako? Kakor sem ti rekel, tri leta sem videl dekleta, ki je sedaj moja žena, vsak dan, vsako opoldne in skoro vsak večer.   A mi niti na misel ni
— 267 —
prišlo, da bi se bil zaljubil v njo. "Niti simpatična se mi ni zdela. Služabni duh, druzega nič; največ da sem se kaj pošalil ž njo; časih, kadar so me opravki storili nervoznega, bil sem ž njo tudi grob, kakor železniški uradnik. Da je lepa, pridna in dobra — to sem šele potlej izprevidel ali izprevideti mislil, ko me je drug opozoril. Nek računski uradnik, stara goba, uže okolo petdeset let, začel se je ženiti pri nji. Ker sem videl, da bi ga na vse zadnje še res vzela, jezilo me je. Ljubosumen sem bil prej, nego zaljubljen. Vidiš tako je prišlo, da sem rekel edno besedo, izrečena je bila, ven, amen, pa „in nomine patris" v cerkvi. Pojdi, pa stori tudi tako, če nimaš druzega dela!"
»Torej, da dete krstiva s pravim imenom, ti si se prav za prav oženil iz nevoščljivosti, iz zavisti. Da je ne bi drug vzel, vzel si jo ti sam. Originalno! Ko bi bil jaz s kacim slovenskim novelistom znan, precej bi mu tvojo skrivnost vteknil v uho, hvaležen bi mi bil za snov : ženitev iz nevoščljivosti. Humoreska bi se dala pisati s tem motivom."
„Bog čuvaj ziniti komu kaj!" —
Zdajci pride nekov znanec in k nama prisede. Zaupnega pogovora v najinem odkritosrčnem stilu je bil konec.
* * *
¦
Jaz prijatelja potlej nisem več videl.   Nisva se več sešla.  Ali če sem v šali rekel, da je njegova
usoda predmet za humoresko, varal sem se. Življenje je naredilo iz nje — tragedijo. Leto kesueje sem zvedel, da se je moj prijatelj od žene ločil, ker je nečemu na sled prišel, kar ne bi smelo biti. To ga je tako prijelo, da se je vedno bolj udajal sladkemu vincu, ki od Horacijevih do Prešernovih in do naših časov sicer tolaži nesrečne ljudi, a jim polagoma tudi pomaga, da nekoliko prej odkurijo tjakaj, kjer ni skrbij. Moj prijatelj Zavrelec se je preselil uže lanske jeseni tja, Bog mu daj nebesa, in večna luč. naj mu sveti!
Konec pripovednim spisom.

A00000375474A