A.vstrlja_ in Podonavje. Kriza v Podonavju se vedno bolj bliža svojemu vrhuncu. V osredju te krize stoji Avstrija, iki je v kritičnem položaju, kar se tiče notranjih njenih razmer, pa tudi z zunanje-političnega stališča. Notranje svoje fcrize Avstrija še ni pvebredla. Upor socialno-demoikratskega Schutzbunda je bil zadušen in stranka je razpuščena. Na površje ipa je z vso silo butnila druga oborožena organizacija, Heimvvehr, ki nima sicer iboljševiških stremljenj, zato pa je fašistično nastrojena. Kako se bo iz tega izcimila stanovsko organizarana držaiva, se sedaj še ne more videti niti v najširših potezah. Danes pa je v ospredju zunanjepoliti.na kriza Avstrije. Dr. Ignac Seipel, .lajvečji državnik povojne Avstrijc, je dosledno branil in tudi izvajal načelo, da je bodočnost Avstrije najboljše in morda edino zajamčena z njeno ncodrvisnostjo. Zato se jc trudil ohraniti nap ~_n vsem državam, velikim in manjšim, stališče mednarodne nevtralnosti (nepristranosti). Njegovi nasledniki niso o«tajali dosledni v izvajanju tega hačela, dasi so ga teoretično (naučno) poudarjali. Leta 1931 je zunanji minister Avstrije dr. Schober hotel z znano l.emško-avstrijsko carinsko zvezo Avstrijo spremeniti v področje Nemčije. Splošni protest Evrope je takrat Avstrijo poučil, ikako nevarno je za njo, ako se spušča v poskusc velenemške politične grupacije. Hitlerjevska Nemčija je ta evropski protest iz leta 1931 pozabila, ali pa ga z višine velegermanskc smelosti prezira. Ne samo cavinska zveza med Ncm_ijo in Avstrijo, marveč popolna priključitev Avstrijc Nemčiji: to je ona glavnih točk ncmškega narodno-socialističnega zunanje-politi.nega programa. Ta nakana ogroža v največji nit.ri ovropsko ravnovesje in evropski mir. Z uresničenjem te nakane bi bila ustvarjcna velika ncraška država 75 milijonov prebivalcev, ki bi potem svofe razširjevalnc nagonc hotela izvajati napram drugim sosednim državam. Tako stopa avstrijsko vprašanjc iz svo- jega ožjega okvira ter se razširja v <>vropsko vprašanje, to je, v zaključno vprašanje evropskega ravnotežja in evropskega miru. Ni pa samo Nemčija, ki ogroža avstrijsko neodvisnost, z druge strani in z drugače pobarvanimi nameni prihaja Italija. Ako nastopa Italija proti Anschlussu (priključitvi Avstrije Nemčijd), dela to iz razlogov samoobrambe. Ako daje Italija Avstriji gospodarsko pomoč zlasti s tcm, da je dosti na Siroko odprla svoje meje za uvoz avstrijskega blaga, ji jc glavni nagib zato preprečitev omenjene priključitve, katera ji ni po godu. Sacro egoismo (sveta sebičnost), ki v-odi fašistično politiko, pa se ne zadovoljuje s tem uspehom, ki je bolj negativen (zanikalen), marvoč hlepi in stremi dalje. Cilj, iki si ga je postavil, je pravcati protektorat (pokroviteljstvo) nad Avstrijo, ki naj bi bila osrednja postojanka za ureditev Podonavja po italijansiki zamisli in zahtevi. Ta italijanska stremljenja so vzbudila pozornost v sosednih državah zlasti sedaj, ko si Avstrijo osvaja Heimwehr, ki ima za italijanski fašizeni stare in vedno bolj se osvežujo.e simpatije. Nobena država Malo autan.e, pa tudi ne Švica in Francija no bi mogle odobriti nakane Italije, pretvoriti Avstrijo v nekako kolonijo Italije ter ustvariti nokak italijanski koridor od Alp do Karpatov. Razpoloženje, ki ga je povzročila italijanska ofei.ziva v 1'odonavju, mora biti za Italijo svarilo, naj preneha z reševanjem Podonavja zgolj po svojem receptu. Novi zunanji minister Franeije Barthau je izjavil, da ,se končna ureditev podonavskcga vprašanja nc bo izvršila brez sodelovanja in odobritve francoske vlade. Isto vclja ter mora tem bolj veljati o dfžavah Male antante, ki so kot obdonavske države še bolj zaintcresirane na načinu, kako so bo podonavsko vpr&šanje 'cšilo. Neodvisnost Avstrijc pa je bistveni po§;oj za pravilno in zadovoljivo rešitev tega za srednjo in vzhodno Evropo vclevažnega vprašanja.