Tako Nemci Nemški nacionalci (narodnjakarji) _o nam štajerskim Slovencem v nemilem spominu. Bili so to ljudje, ki so v nekdanji Avstriji uganjali najgršo in najnesramnejšo ponemčevalno politiko. Opirali so se na državno oblast, ki je bila nemška in je z vsemi sredstvi, ki jih ima državna uprava, podpirala ponemčevanje. Gmotna sredstva, kolikor jih državna uprava ni mogla dati na razpolago, pa so oskrbela za ponemčevanje nemški Schulverein in Siidmarka in slična nemškonacionalna društva. Štajerski in koroški Slovenci smo mogli ohraniti svoj narodni obstoj v najostrejšem in najtežavnejšem boju z nemškim nacionaliztnom in njegovimi nasilnimi in nemoralnimi metodami. Mlajši naš rod, ki je zrastel po svetovni vojni, tega boja, ki je zahteval vso energijo naše narodne zavesti, ne pozna. Spozna pa lahko vsaj oddaleč njegovo težino in njegovo usodnost za naš narod, ako premotj.i nemški nacionalizem v njegovem sedaiijem udejstvovanju. Udejstvovanje nemškega nacionalizma po svetovni vojni je takšno, kakršno je bilo v nekdanji avstrijski državi. Dokaz za to so koroški Slovenci, ki so ostali v Avstriji. Ostali so to, kar so bili prej, uboge žrtve nemškega nacionalizma in njegovega edinega cilja: ponemčevanja. Zveza narodov je Avstriji prepovedala ponemčevanje Slovencev ter zahtevala od nje, naj slovenski manjšini zajamči z lastnimi zakoni obstoj in razvoj slovenske narodnosti in slovenske prosvete. Avstrija je Zvezi narodov to obljubila, toda svoje obljube do danes ni izpolnila. Dala ni slovenski manjšini niti ene slovenske 5ole, marveč uganja v takozvanih dvojezičnih šolah, ki pa so v resnici enojezične, najpodlejše ponemčevanje slovenskih otrok. Pred svetom poudarjajo avstrijski mogotci svojo zvestobo določbam Zveze narodov, ki jim je že večkrat oskrbela mednarodna posojila, ki so avstrijskemu gospodarstvu prav dobro došla. Tudi napram Slovencem se ti gospodje včasih ponižajo do takih obljub. Avstrijski zvezni kancler dr. Schuschnigg je lani vprav na naslov koroških Slovencev izjavil, da jim. bo država naklonila »vzorno« zaščito. Letos po povratku iz Prage je to izjavo ponovil z ozirom na vse narodne manjšine v Avstriji. Toda v Avstriji ne velja, vsaj kar se tiče slovenske narodne manjšine, pregovor, da obljuba dela dolg. Nemški nacionali^em na Koroškem svoje dolžnosti do slovenske manjšine ni izpolfil ter ie tudi ne bo izpslnil-, čoprav bi so osrednja vlada za to potrudila,. ker je po svojem bistvu nacionalni prenapetnež, zagrizenec, hinavec in krivičnik. Da je ta njegova označba povse stvarna in upravičena, tudi dokazuje najnovejši ukrep nemškega nacionalizma v narodno-socijalistični Nemčiji. Voditelj nemškega narodnega socializma je opetovano izjavil, da odklanja vsako ponemčevanje ter da bo narodno-socialistična Nemčija svojim narodnim manjšinam naklonila vso le mogočo zaščito. In kakšna je ta zaščita? Ta zaščita bo lužiške Srbe, edini ostanek nekdanjih Slovanov, ki so bili naseljeni v Nemčiji kot prastari domačini, oropala narodnosti ter jih dokonca ponemčila. V prestolici lužiških Srbov Budišinu (Bautzen) obstoja narodnoobrambno in prosvetno društvo »Domovina«, ki mu je bilo te dni od'državne policije sporočeno, da mora sprejeti društvena pravila, ki jih je izdelala policija, ali pa se raziti. »Domovina« se mora odslej imenovati »Zveza vendsko govorečih Nemcev«. Cilj in namen društva ni več, da zastopa narodne interese lužiških Srbov, ampak samo še »neguje vendske navade«. Vsi pododseki, tako pevski, telovadni, mladinski, so razpuščeni in se v novih pravilih ne omenjajo več. Priključiti se morajo narodno-socialističnim or- ganizaeijam. Krajevna društva lužiških Srbov se ne smejo več organizirati v mejah verskih občin (župnij), ampak le po okrožjih narodno-socialistične stranke, da je »nadzorstvo lažje«. Predsedniki teh društev izgubijo svoje dosedanje ime ter se morajo odslej nazivati »narodno-socialistični krožni vodje«. Tako je nemška vlada, ki z najpaznejšim očesom zasleduje usodo slehernega nemško govorečega človeka na zemeljski obli in se pri vsaki priložnosti baha, da je narodnim manjšinam naklonjena, sklenila, da z enim samim zamahom stre vse ostanke starodavnega slovanskega življa, ki se je skrivalo še v hribovju Lužic in obalih reke Spree. Po italijanskem zgledu jim je sedaj vzeto edino kulturno žarišče, katero gotovo ni bilo nemštvu, ki ga je od vseh strani obdajalo, nevarno že radi svoje maloštevilnosti ne. Lužiški Srbi so sedaj obsojeni na narodno smrt. Takšna je neraškonacionalna pravičnost do Slovanov. Pristojnim činiteljem v naši državi pa ta žalostna dejstva nemškonacionalne zaščite slovanske narodne raanjšine sporočamo v preudarek in ravnanje po načelu vzporednosti in vzajemnosti. Kdor drugim pravicc ne da, sam pravice ne zasluži. Nemško-švabski Kulturbund in njegove podružnice naj se ozrejo v sijajen primer narodne zaščite koroških Slovencev in lužiških Srfcov.