Mihael Mihajlov:  Pesem.
667
glede   romana  nimamo  ničesar   učiti;   k večjemu, kako se roman   ne sme pisati. To se glasi sicer prevzetno,  ali je resnica 1
Vzor našim povestim naj bodo ruski romani, nad katerimi je vselej, če so tudi zelo naturalistiški, kakor lahna dišava razlit duh poezije, katerega pogosto zastonj iščeš v drugih realistiških spisih. Vzor našim pisateljem naj bodejo ruski realisti : Gogol, Turgenjev, Dosto-jevskij, Tolstoj i. dr. Kdor bi utegnil misliti, da se navdušujem za ruske pripovednike po večjem iz simpatij do sorodnega naroda, temu navedem ta-le glas iz nemškega tabora: »Was fiir Frankreich Balzac und Flaubert, bedeutet fiir Russland Gogol: die grosse Auferstehung einer Kunst, die fortan nur mehr gibt, was ist, und nicht, was scheint. Dostojewski, Tolstoi, Tschernyschewski und der in Deutschland noch zu wenig gewiirdigte Wssjewold Garschin, sie Alle, die nahe daran sind, mit der cynischen Erhabenheit ihrer Kunst un-seredeutschen Roman fabrikan te n und Fabrikantinnen zu Tode zu knuten, sie Alle haben zu Fiissen Gogol's gesessen.« (Neue freie Presse, n. julija 1896; podlistek: »Der Mantel«. (N. Gogol). Von M. E. delle Grazie).1)
*) Glej  drugo točko današnjega listka.
Pesem.
2-^aprta so njena okenca, In ona spi  božji  sen. A kje bi jaz spal, kako bi jaz spal ? Pod milo nebo grem ven.
Tu .  . .  tam ... se utrne zvezdica Kot solza iz oči, O krasni ljubezni šepečejo Bleščeči tisoči.
Med njimi kot srebrn čoln Pa plove bledi ščip; Smehljajo se mu zvezdice, Ko skrije se za hrib.
A da bi mojo znali bol Bleščeči tisoči, Sožalno bi jim padale Solzice iz oči.
Mihael Mihajlov. 43*