397
Slovenščina — škodljiva napaka!?
Prav ostrmeli smo, ko smo čitali, kar se je godilo v Celji v sejah mestnega odbora 27. oktobra in 4. nov. In kako ne bi? Celje, kolikor je nam znano, je, hvala Bogu, še zmiraj slovensko mesto; v njem živi le malo pravih Nemcev in še ti večidel tudi slovenski umejo. Razun tega, kakor je „Novični" dopisnik omenil, celjska glavna šola ni „Cillier Gemeinde-Schule", ampak ona je javna in glavna šola za vse spodnje slovensko Stajarsko. Zato je tudi v njej število Čisto slovenskih otrok mnogo veče od onih, ki oba jezika govore; pravih, trdih Nemcev pa, ki ne bi po naše nič razumeli, je v njej ubogo malo. Vsak nepristransk človek mora priznati, da se je pri tacih okoliščinah tudi letos na slovenščino še vse premalo ozira imelo , sicer se ne bi pri tolikem številu slovenskih otrok trije učitelji obdržati mogli, ki slovenskega jezika ne umejo. Njih eksce-lencija slavni državni podtajnik baron Helfert v svojem spisu „die sprachliche Grleichberechtigung in der Schule" pravi: „Die Erlernung einer zvveiten Sprache, soli sie eine wirksame, eine nachhaltige sein, kann nur auf die vorausgegangene Festigung des natiirlichen Unterbaues der Muttersprache folgen. Die gleichzeitige Verfolgung beider Zwecke, des sachlichen , wie des sprachlichen, sei n a t u r w i d r i g, ein solches Verfahren verstiesse gegen die ersten Grundsatze aller Unterweisungskunst" itd. Tako govori in piše plemeniti Nemec v svoji visoki državni službi. Al enajstim odbornikom celjskega mesta ne diše take šole, iz kterih bi izhajali izobraženi Slovenci , ki bi za potrebo tudi nemški znali, ampak oni hočejo take učilnice ali prav za prav mučilnice imeti, v kterih bi se slovenska mladež na vrat na nos ponem-čevala, slovenska narodnost pa z nogami teptala. Oni hočejo, da bi bile naše šole ne „Bildungs-" ampak »Entnationalisirungs - Anstalten", kakor so bile njega dni, ko so morali otroci, ki so kako domačo besedo spregovorili — „Schandholze" vlačiti.
Te zlate čase si menda enajsteri celjski odborniki nazaj želijo, sicer ne bi mogli ene mrvicev veljave , ki jo je dozdaj slovenščina na slovenskem Stajarji zado-bila, ,,škodljivo napako" imenovati, sicer ne bi mogli vpiti, da je zavoljo tega ves poduk in vsa prihodnost njihovih otrok iluzorična, sicer ne bi mogli v središču slovenskega okraja čisto nemških šol zahtevati in to NB. tako razžaljivo in nespodobno , da njih obnašanje nemški izobraženosti celo nobene časti ne dela. — Ne dvomimo, da se zdi „enajsterim" škodljiva napaka, če se slovenščini na slovenski zemlji le kolikaj pravice skaže; al drugo vprašanje je: je li tudi večina Celjanov njih misli, ker so Celjanje pri mnogih prilikah že pokazali, da niso še tako daleč zašli, da bi se roda
in doma svojega sramovali? Pa če bi tudi večina Celjanov tako mislila, ko oni, ne bi smeli — enajsteri — samovlastno tako postopati, ker izmed 398 učencev na celjski glavni šoli je neki le 63 celjskih. Čudno čudo nam se toraj vidi, kako morejo enajsteri odborniki celjski drž. ministerstvu vloge pošiljati zavoljo nemških šol, ne zaslišavši poprej občine na Bregu , ki je veča ko celjska in ki ima pri šoli toliko govoriti, ko ona. Menda vendar tudi ni občina na Bregu taka, da bi se roda svojega sramovala in s preziranjem mater-nega jezika sama na-se pljuvala! Mislimo toraj , da srenja brežka, kadar bo zavoljo šole svoje mnenje oddala, ne bo tujega prosa branila, svojega pa vrabcem pustila; marveč da se bode krepko za svoje pravo potegnila in da bo ta jezična pravda slovenščini več hasna ko škode donesla.
Ker se pa tudi drugod takih ljudi ne manjka, ki zdihujejo po izključivnih nemških šolah še bolj, ko nekdaj Izraeljci po loncih mesa, in ki radi, če ne očitno, vsaj na tihem godrnjajo, če je njih šola le kolikaj v slovenskem duhu osnovana , se mi potrebno zdi pri tej priliki o tej važni zadevi nekoliko več spregovoriti.
Govori se navadno, da naše ljudstvo za slovenske šole ne mara, marveč da vsak revni kmetic neizmerno vrednost nemščine spozna in posebno zato otroke svoje v šolo pošilja, da bi se je naučili.
Al ta ugovor, dasiravno ga moramo tolikokrat slišati, da nas že ušesa bole, je čisto prazen. Ne tajimo sicer, da je mnogo ljudi, ki bi radi samo nemške šole imeli; al obrnite to reč drugači in vprašajte ljudstvo naše: ali bi raji imeli, da nemščina še dalje v vsej svoji oblasti ostane, ktero je v naši slovenski deželi imela malo da ne v tako polni meri, kakor da smo tam kje v sredi „rajha", ali da bi slovenščina na Slovenskem vladala tako ko nemščina na Nemškem, talijan-ščina na Talijanskem itd.? in jaz stavim svojo glavo, da si bo vsakdo to zadnje izvolil. Za nemščino potegnil se bo samo kak nemškutarček, kteremu je dozdaj nemščina mošnjico polnila, in pa kaka kmečka prismoda, ki zdaj ne ve, kako bi se nosil, ko zna\ enmalo „dajč", kajti če bi slovenščina obveljala, ne bi več mogel tak božji volek na one, ki nemškega ne znajo, tako zanič-ljivo gledati, kakor da ima — čredo ovac pred sabo. Sicer je pa vse ljudstvo naše za slovenščino. To nam priča jasno in glasno onih 20.000 podpisov , ki so se 1. 1860 za obveljavo slovenščine na Dunaj poslali. Blizo 20.000 podpisov veljavnih mož je menda za vsakega človeka dovolj dokaza, kaj želi trezno ljudstvo naše , ktero ne mara za mačkine godbe, preganjanje cilindrov ali škricev in druge take nespodobne demonstracije. In komur je teh 20.000 podpisov premalo, mu jih dobimo v kratkem lahko še 20.000 ali kolikor je treba, ker ljudstvo naše je bilo, je, in bo vedno za obveljavo slovenščine. Al sila kola lomi. Zato ko vidi, da vkljub vsem obljubam, vse le pri starem ostaja, ko vidi in sliši veliko kokodakanja pa nič jajc, ker razun pridige v cerkvi in klicanja beričevega pred cerkvijo (ki pa navadno naš jezik pači, da je groza) povsod v javnem življenji stara navada še zmiraj 'zvonec nosi — ko vidi, da je po-nemčeni gospodi naši, ktera (hvala vsej tisti, ktera ne spada v to vrsto!) se še toliko potruditi neče, da bi vsaj priimke in lastne imena pravilno pisati znala, službovanje v slovenskem jeziku je še vedno tako „unmoglich" in „unthunlich" ko pred 15 leti, je pač čisto naravno, da je v tacih okoljščinah nemščine v šolah milo pogreša, in če je za-nj prepozno , se je naučiti, da jo vsaj svojemu sinu iz vsega srca privošči, ker je prepričan, da ako bo sicer še tako prebrisan, moder in izveden, bo vendar brez znanosti nemškega jezika tako rekoč gluh in mutast,  in tujec v svoji lastni deželi.    Zameriti mu
moremo to tako malo, ko onemu, ki je primoran v svojo lastno hišo skoz okno se plaziti, ker mu ni dopuščeno vrat odpreti.
Ali ta narobe svet ne more na veke tak obstati. To je gotovo ko amen v očenašu. Mi damo Bogu, kar je Dožjega, cesarju, kar je cesarjevega, tudi nam se mora dati, kar je našega, in po besedah Njih Veličanstva Franc Jožefa tudi nam zagotovljenega , kajti ,,justitia'f je že po besedah pokojnega cesarja Franca ,,fundamen-tum regnorum." Naš jezik mora toraj pravico zadobiti, kakoršna mu gre, v šoli, v cerkvi, v uradnijah in povsod v javnem življenji, in kakor hitro se to zgodi, nam ne bo več nemščina ko vsakdanji kruh potrebna, ampak ona nam bo le poboljšek , kterega se nihče branil ne bode, kdor ima po svetu opravil, dobro vede, da ,,kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš.u
In te zmage gotovi imamo prav, da se za slovenske šole krepko poganjamo , in se še ne zmenimo , če tudi tii ali tam kak prenapet nemšk Mihelj zavoljo tega kaj ponjerga in kak aboten kmetic v njegov rog zatrobi. Priprostemu kmetu tega toliko ne zamerimo, ker on v svoji nevednosti ima oči le za sedanji trenutek; al tistim odbornikom celjskega mesta, ki imajo na sedaj ves svet pretresajoče ideje tako malo ozira, da slovenščini na slovenski zemlji še toliko prostora ne privoščijo ko nemščini, se prečuditi ne moremo. Lahko da so oni ponemČeni, od pete do glave; al naj bi pomislili, da prebivajo v sredi slovenskega naroda, ki ima polno pravico do obveljave dozdaj toliko prezirane in zatirane narodnosti svoje, da bi se toraj bolj spodobilo njim posloveniti se, ko narod še dalje ponemčevati. Res je smešno, kako morejo dandanes možje, ki se modrim in razumnim prištevajo , po vsej sili zahtevati, da bi se še dalje noga po kopitu prenarejala!
(Dalje prihodnjič.)
398
407
Slovenščina — škodljiva napaka!?
(Dalje.)
Latinski pregovor se glasi: „Si vivis Komae, romano vivito more", to je: „ravnaj se po ljudeh, med kterimi živiš." In res: kdor se naseli na Talijanskem, nauči se talijansko brže, ko more; kdor pride med Nemce, jo hitro z Nemci potegne; kdor se naseli na Magjarskem, se pomagjari; kdor se misli v Ameriko podati, hiti se že naprej angleškega in francoskega je zika učiti, ki sta tam v navadi; tako tudi je treba, da, kdor pride v slovansko deželo, spozna potrebo znanja deželnega jezika njenega, znanja književne slovenščine , ali če je njemu to znanje si pridobiti nemogoče , da ga vsaj otrokom svojim preskrbi in privošči. Avstrija naša je družina mnozih narodov, ki govorijo svoj jezik. Vsi ti narodi morajo priti k temu spoznanju, da vzajemno spoštujejo narodnost vsako. Treba, da državna oblast sama o tacih zadevah reče: „sic volo, sic jubeo." Avstrija mora spoznati, kaj je njen glavni cilj in konec: da se namreč mali narodi, iz kterih ona obstoji, pod njeno mogočno obrambo vsak po svoje lepo in mirno razvijajo in napredujejo, svoje domače zadeve v sporazumljenji z vlado si sami poravnajo in po tem edino pravem potu k bolji sreči in blagostanji koračijo, kar bi sicer, samim sebi prepuščenim, brez take mogočne obrambe v sedanjem času nemogoče bilo. Avstrija mora toraj biti za narode, iz kterih ona obstoji, po našem mnenji to, kar je popotnikom lepo , varno zavetje v veliki samoti in strašni, viharni noči. In to zamore le biti, da je vsem narodom enako pravična; da je Magjarom magjarska, Talijanom talijanska, Slovanom slovanska tako kakor Nemcem nemška. Taka Avstrija je, kakor je Palacky že zdavnej rekel, tako silno potrebna, da bi se spet osnovala, če bi tudi kdaj sedanja razpadla. Avstrija pa, za ktero se mi potezamo in z nami velika večina Avstrijanov, ne bi rabila toliko vojakov, ne toliko uradnikov, toraj tudi davkov veliko manj, kajti opirala bi se ona na srečo, blagostanje, zaupanje in ljubezen vseh narodov svojih, ki bi se veselili sebi podeljene autonomije in svoje domače, posebno svoje narodne zadeve v sporazumljenji z vlado si sami lepo poravnali; ne majoriziral bi narod naroda, in vsak bi dosegel pravice svoje in niti v deželnih zborih niti v državnem zboru bi ne trebalo ziniti ne besedice za ravnopravnost, ker se sama po sebi ume.
Nadjamo se, da glede na vse okoliščine se bode spoznalo, da po sedanjem preobširnem centralističnem potu ne gre dalje, po magjarsko dualističnem pa, od kterega se je poslednji čas nekaj šepetati začelo, še manj; kajti gorje narodu, komur bi drugi, ti ali uni, kruh ravnopravnosti rezali,   ki se tako rad rok prime.
Nadjamo se toraj, da bo Avstrija, kakor hitro se bo
popolnoma prepričala, da po sedanjem potu zdatno napredovati ne more, edino pravega, vsem narodom enako pravičnega pota se poprijela.JUpajmo, da bo Avstrija, ki je svojo armado v dalj nit Slezvik-Holštajn poslala, da je tam za zatirano narodnost kri prelivala ter je pred tujo silo in krivico branila, pravična vsem svojim narodom. Potem pa bo ona prva država na vzhodu Evrope; ne bo se ji treba več centrifugalnosti narodov bati, kajti pridobila si bo ljubezen in zaupanje njihovo toliko, da se bo lože in bolje na nji opirala ko na milijon bajonetov.
Ne manjka se sicer ljudi, ki pravijo, da se to še zgoditi ne more, da ne more Avstrija vsem narodom svojim ustreči, ker bi se sicer v strašen kaos spremenila in nehala biti velika moč.
Al to ni tako. Avstrija ima po naših mislih ostati eno, ednostavno in ustavno cesarstvo. Od centralizacije ji ni treba ko toliko popustiti in le toliko autonomije in ne-zavisnosti različnim narodom svojim podeliti, kolikor je neogibljivo potrebno, da si vsak narod svoje domače, posebno pa svoje n dr o d ne zadeve v sporaz-umljenji z ustavno vlado neodvisno od drugih narodov sam opravlja. Toliko decentralizanja je pa v Avstrii neobhodno potrebno, je conditio sine qua non. Al de-centralizati se ne bi smelo v smislu nekdanjih kraljestev, vojvodstev, kneževin in grofovin, iz kterih obstaja cesarstvo naše, ampak v smislu in po potrebah različnih avstrijskih narodov, kajti kraljestva in vojvodstva so pomrle, al narodi niso in ne bodo. Le oni so, zavoljo kterih ni in ne bo Avstrija nikdar tako centrali-zana in jednostavna, ko je, na pr., francozka država, ne pa različne dežele, kneževine in grofovine. Tudi tiste historične pravice, starodavne „libertates" in ,,imu-nitates", ki skrivajo v sebi večkrat starodavne krivice do drugih manjih narodov, krivice, ki so morda veliko veče, ko te, čez ktere ti privilegiati zdaj toliko upijejo, naj bi se nikdar več k življenju ne obudile , kajti one bi državo le drobile in slabile, in zraven še ravnoprav-nost narodno povse nemogoče delale. Naj počivajo toraj v miru.                                                (Dal. prih.)
408
i •
415
Slovenščina — škodljiva napaka!?
(Dalje in konec.)
Po tem takem imela bi centralizacija v splošnih zadevah, kakor glede davkov, vojaštva, trgovine itd. vse enako obsegati, bodi si Magjar, Nemec, Talijan ali Slovan; naj ima kdo kake stare privilegije ali ne. V takih splošnih zadevah, ki vse enako vežejo, mora biti država naša, kakor da bi iz enega samega naroda obstala. V vseh drugih domačih, posebno narodnih, šolskih in verozakonskih zadevah nam je pa autonomija tako potrebna, ko ribi voda, in to malim narodom: Slovakom, Rusinom, Slovencem itd.  še bolj ko velikim, ker
je znano, da velike ribe male jedo, ne pa male velikih, — Da je taka decentralizacija na Avstrijskem res silno potrebna , se tudi že iz tega lahko posname , ker se v novejšem času še Francozi in Talijani za decentralizacijo potezajo, še Francozi in Talijani, kterim se menda vendar očitati ne more, da bi kake ,/rrennungsgeliiste" imeli ; še oni spoznajo za neobhodno potrebno , da se poedinim pokrajinam veča autonomija podeli, dasiravno bi človek mislil, da imajo kot ena družina, eno telo, vsi skoro popolnoma enake potrebe. Kako ne bi potem decentralizacija in autonomija v domačih rečeh v naši Avstrii potrebne bile, ki obstoji iz mnogo različnih narodov, med kterimi mora vladati ravnopravnost, ne pa, da bi nekteri vse druge ne kot ravnopravne brate poleg sebe, ampak le kot podložne pod seboj imeli.
Naj toraj Avstrija naša nikar toliko ne posluša tistih mož, ki se morda le zato za centralizem ali dua-lizem potezajo, ker so v njem dobro pečenko za-se ovohali; marveč naj posluša mili glas narodov svojih, ki ji svoje narodne stiske in potrebe razodevajo , in naj nikar toliko ne veruje onim, ki upijejo, da so „in ihrem Rechte beeintrachtiget", če le ne smejo drugim, malim narodom po svoji stari navadi gospodariti, in kterim so vsi „8taatsgefahrliche Nationalitats-Schwindler", ki nečejo v državi, ktere temeljna postava je ,,ravnopravnost narodna", podlaga biti tujčevi peti.
Pa tudi tistih naj Avstrija naša nikar ne posluša, ki trdijo, da je vsa pravda za pravice narodne, ktero oni ,,den elenden Sprachenhader" imenujejo, prazna, neumna in brez potrebe. Komu namreč ni znano, da je že neizmerno krvi za obrambo njeno se prelilo in tudi letos je curkoma tekla v Slezvik-Holštajnu. In temu se ne smemo čuditi, zakaj narod, ki sam sebe zaničuje, ni vreden, da ga kdo spoštuje; on še vreden ni, da ga zemlja  nosi.
Takih toraj naj nikar ne posluša, kajti kar ni njim ljubo, ni tudi nam drago. In Nemci avstrijski, namesti da se hudujejo Čez „unleidlichen Sprachenhader" , bi najbolje storili, Če bi se tako obnašali, da ne bi prepirov zarad jezika vzrokovali. Saj vejo , da je nemščina v poprejšnjem času svoje meje prekoračila, da je drugim narodom narodnost izpodjedala. Zdaj pa, ko imajo vsi narodi pravico do obveljave svojega lastnega jezika, morali bi spoznati, da je njihova dolžnost nazaj v svoje meje se pomakniti in od vseh tistih krivičnih, druge narode žalivnih pravic odnehati, ktere je nemščina dozdaj imela, sicer bi morala ravnopravnost narodna vedno le prazna beseda ostati. Kako namreč nam hoče solnce ravnopravnosti posijati, dokler se nemili oblaki, ki nam ga zakrivajo, ne bi iz mesta premaknili? Saj še sam vsegamogočni Bog lepega, jasnega vremena napraviti ne more, dokler dežja, groma in bliska ne ustavi. Nemci toraj, ako res dobro mislijo Avstrii, nikakor ne morejo zahtevati, da bi nemščina tudi za naprej v vsej svoji dosedanji časti in veljavi po vsej državi ostala; tudi ne morejo reči, da se jim pravica krati , ako se povsod in djansko vpelje ravnopravnost, ampak ako so oni resnični prijatli Avstrije, odpovedati se morajo vsem tistim predpravicam, ki se z idejo ravnopravnosti narodne ne vjemajo. Potem gotovo ne bo nič več slišati od prepirov zarad jezika, in ravnopravnost narodna, ki je v sedanjem času duša države naše, bo izveličavna resnica.
Ravnopravnost, autonomijo in centralizacijo, kolikor je je neobhodno potrebno : dajte nam samo to troje in kmali bo rešena Avstrija in narodi njeni mnozih stisek, ki jo že toliko časa nadlegovajo. Vsi narodi namreč bodo srečni in zadovoljni in v tej sreči in zadovoljnosti narodov svojih bo Avstrija še le svojo pravo moč in veljavo zadobila.
In ako Bog d&, bo Avstrija v to privolila brže ko
si kdo misli, kajti prepričani smo, da ona, naj počne kar koli hoče, se vendar v sedanjem času iz svojih potreb izkopala ne bode, dokler narodom svojim iz njih ne pomaga. Kakor hitro se pa to zgodi, bo solnce ravnopravnosti narodne tudi nam Slovencem pred vrata posijalo, ker, dokler nas pri pobiranji davkov in rekrutov ne izvzamejo, nas menda tudi pri delitvi političnih in narodnih pravic izvzeli ne bodo.
Prvo torej: veljavo jeziku našemu v cerkvi, šoli, uradu in v javnosti! Potem še le bodo želje po nemščini in talijanščini, kar jih bo še ostalo, resnične in zares ozira vredne. Dokler se pa jeziku našemu v slovenskih deželah pravica ne skaže in le potrebnost tujih jezikov povdarja, se mi ravno tako zdi, ko da bi človeku noge odsekavali, pa ga z — bergljami tolažili.
Zatoraj rojaki! trudimo se za obveljavo slovenščine, kije duša od duše naroda našega. Nikar se ne menimo za tiste zgubljene ovčice, kterim se zdi naša reč v naših šolah „škodljiva napaka"; marveč prizadevajmo si neu-trudljivo, da se vpelje naš jezik v šole, v uradnije, vpeljimo ga povsod v javno življenje. Grlasi slovenski naj se razlegajo pri gosposki mizi ravno tako, kakor v hišici revnega kmeta. Tista gospoda naša, ki se tega sramuje in kteri slovenščina ne diši, ker se ji zdi pre-kmečka, naj pomisli, da so nekdaj tudi talijanščina, francoščina in nemščina le kmečki jeziki bili in takovi bi bili še dandanašnji, da se jih je tamošnja gospoda tako ogibala, ko se oni slovenščine. Ali ni se! Marveč vsi narodi, ktere med omikane in izobražene štejemo, so se odkrižali tujih, učenih, in se poprijeli svojih kmečkih jezikov, ktere so zdaj že toliko izobrazili, in ž njih pomočjo na znanstvenem polji toliko storili in napredovali, da so stare Grke in Rimljane , ki so poprej za „non plus ultra" veljali, že zdavnej prekosili. Nemška gospoda sama se je najdalje jezika svojega sramovala, nazadnje je pa vendar tudi ona spoznala, da to nikamor ne kaže. Zato se je izkopala tudi ona iz supremacije mogočne latinščine in francoščine in popri-jela se je svoje kmečke nemščine , dasiravno je takrat še tako malo čislana bila , da je pruski kralj Friderik rekel: ,,Jaz se pogovarjam po latinski z Bogom, po francozki z ljudmi, po nemški pa le s konji, ker nemščina ni za drugo." Da se je v tem silno motil sicer modri Friderik, nam svedoči sedanji stan literature nemške, ki se morda nobene druge na svetu ne ustraši.
Zatoraj rojaki predragi! nikar ne odlašajmo, nikar se ne umišljajmo, marveč čvrsto napredujmo po tistem edino pravem potu, po kterem je moral koračiti vsak narod, ki je hotel do više stopnje omike in blagostanja, do veljave in slave dospeti. Pokažimo svetu , da smo tudi mi za uk prebrisane glave , kakor je Vodnik od nas popevai. Ne bodimo toliko zaljubljeni v vse, kar ni našega , ampak obrnimo vse svoje dušne zmožnosti v povzdigo roda in doma svojega , v razvitje svojega prekrasnega jezika. V njem naj se nam zakoni da-jajo, v njem naj se nam razlagajo; naš jezik naj bo zastava naše prihodnje sreče in slave. Ker pa svoje ljubimo, spoštujemo tudi drugo.                          A. D.
416