na rezine in obeli s slanino, kar je delavcem še bolj všeč.
Lahko ga tudi spečeš, vendar je kuhan okusnejši.	Rosandra.
Sesekljana pečenka. Vzemi nekoliko govejega, telečjega in prašičevega mesa ter ga dobro sesekljaj. Na pol kg mesa vzemi 4 cela jajca (ali manj jajec in nekoliko mleka), nekaj kruhovih drobtinic, 2 sardeli, sol, poper, česen, limonovih lupin, peteršilj. Vse to dobro zmešaj, daj mesu podolgasto obliko ter speci v pečici. Proti koncu poli j pečenko z juho.
Koštrun. Da izgubi koštrunovo meso neprijetni duh, naredi najprej sledeče: Ko meso opereš, zdrobi na deski z nožem nekoliko soli, par strokov česna in sesekljanega pe-teršilja ter s tem dobro odrgni koštrunovo meso. Dušiti ga moraš seveda tudi z različnimi dišavami.
Gospodinjstvo.
Kokoši je treba odbirati. Dobra kokoš znese v celem življenju 600 jajc. Največ jih znese v drugem, tretjem in četrtem letu svojega življenja. Če se je izvalila kokoš zgodaj DDomladi, znese lahko že v prvem letu kakih 30 jajec, a ta so večinoma drobna in nesposobna za pokladanje. V drugem, tretjem in četrtem letu znese kokoš približno po 130 jajc. Toraj znese v prvih štirih letih skupaj kakih 400 jajc. Po četrtem letu pa ponehava in sicer se računa na naslednjih 6 let skupaj 200 jajc. Svetuje se torej gospodinjam, naj kokoši po četrtem letu zako-Ijejo ali pa prodajo, ker jih ni vredno rediti dalje.
Iz naše skrinje.
Noša in običaji v Tržaški okolici.
(Nadaljevanje.)
Drugi dan je že vsakdo zopet šel po delu, popoldne so godci zopet prišli na oder in še malo igrali, vendar ni bil več pravi praznik, ki se je končal z nedeljo. Torek je bil navaden delavnik, dekleta so ise morda malo dalj ustavljala, ko so šla po vodo na potok, da so si dopovedale lepoto doživljenega plesa, marsikatera je dobila še celo svojega izvoljenca in o pustu so bile navadno tudi kake poroke.
Razen opasila iso bili še drugi prazniki, ki so dali priliko za zabavo pridnim kmet-skim dekletom in fantom. Ali povsod in vedno je bila narodna noša na častnem mestu in pri vsaki večji svečanosti ali drugi važni priložnosti je bilo kmetskemu dekletu v ponos, če se je mogla obleči tako, kakor se je nosila že mati in morebiti babica.
Pa sedaj... mnogo denarja za vsako malo veseličico, za vsak mali praznik, ker mora
biti obleka nova, po zadnji modi, ki bo-jutri že zastarela.
Ali bi ne bilo bolje, da ise zbude stare-navade, stare šege in običaji na deželi, da. bi dekleta ne hrepenela več po tujini, v daljavo, po neznanih dobrotah, ki jim dajo le strup, nego bi se zopet s staro ljubeznijo oklenile doma, prijaznega., domačega, krova, lepe stare noše, mirnega rzivljtnja. na deželi. Prepričale bi se, da je vendarle najlepše in najboljše geslo: «Ljubo doma,, kdor ga ima». A k domu spada tudi narodno življenje, priprosto in ljubeznjivo s. svojimi starodavnimi običaji, brez prevelikih razburjenj, navadna noša naših starih,, ki je bila sicer trajna, ali tudi dragocena in najlepša za kmetsko dekle.
Koliko bolj so bili tedaj ljudje veseli po takem edinem prazniku v letu, za katerega so se pripravljali že dolgo. Opaisilo in ples. — to je bila izžarevajoča točka vaškega, življenja, središče veselja, ki je dajalo odsev in zadovoljstvo, srečo, da se straisti niso vzbujale in preplavljale src z razbrzdanimi željami in nezadovoljnostjo s 'svojim stanom, s hrepenenjem po čim večjem, vživanju in manjšem trudu in delu. Danes, hoče vsako dekle le iz vasi v mesto; čeprav bi lahko delala na svojem, gre rajše v meisto in je sužnja tujim ljudem, samo da si lahko obleče mestne capice in se eabava in razveseljuje • po mestno in se po mestno navzame vseh slabih navad in ne zna več drugega, kakor kako bi bolj lahkomiselno zapravljala denar po plesih in zabavah. Često pa prihaja zopet domov, ponižna in osramočena, kajti tujina ji ni dala drugega kot morda še kako bolezen, ali pa jo je premotila strast tujca, da se je uiorala vrniti z otrokom v domači kraj,, ako se ni hotela vlačiti kot ciganka po svetu. Od tujca zapuščena, od domačih, zasramovana, to je potem usoda večine onih, ki od doma -stremijo po tujini, ki od domačih šeg in običajev derejo v veliki svet skušnjav in propalosti,
Ženitovanjski kolači. Ko se je tako, morda bas ob opasilu ali-pa vaškem plesu začela kmetska idila, se določi navadno za prihodnji pust ali pa za jesen poroka. Nevesta si pripravlja balo in opremo in zopet imamo-priložnost opazovati navade in šege, katerih pa zopet ne spoštujejo več tako kot v starih lepih časih. In vendar so že «ženitovanjski kolači», rekla bi, lep, nežen in tucli pomenljiv običaj. Lep, ker se s poklanja-njem navadno druži povabilo na poroko in ženitno pojedino, nežen, ker v svoji sreči nevesta poklanja darove znancem, prijateljem in osebam, na katere jo veže vdanost in hvaležnost, pomenljiv, ker mora nevesta z dobroto in okusnostjo dokazati zmožnost pridne, delavne in dobre gospodinje.
Lep dokaz medsebojne vzajemnosti in bratovske ljubezni med srenjčani iste vasi je
torej ta jako stara navada pripravljanja in poklanjanja takozvanih «ženitovanjskih kolačev».
Čim namreč je med ženinom in nevesto vse potrebno dogovorjeno in določeno in so tudi že zapisani in začeti «oklici», je "važna skrb neveste, da napravi čim boljše in lepše kolače. Seveda morajo biti napravljeni iz najboljše bele pšenične moke, .mešani in vgneteni z najfinejšim domačim olivnim oljem in sladkorjem. Mesiti in gnesti jih mora s pomočjo matere ali pa kake dru-£e v takem poslu že izvežbane žene seveda nevesta sama, kajiti po dobroti in lepoti kolačev se sodi potem tudi pridnost neveste; baje se ravna tudi sreča v bodočem zakonu po kakovosti kolačev. Pecivo samo je okrogle oblike, mal nastavek je trivoglat in na njem pa še ličen mal okrogel hlebček; na gorenji strani so ti kolači lepo opisani in potreseni s sladkorno sipo. Veliki so pa približno kot sedanji kruhki po 200 gr., morda še malo večji. Treba jih je seveda napravili ogromno množino, ena sama peka domače kmečke peči ne zadostuje, po premožnosti in zmožnosti se jih mora napraviti kar 3, pa tudi 4 peke, kajti obdariti je treba ne le bližnje sorodnike v domači vasi, nego tudi dobre prijatelje in znance ter velmože, kot so vaški načelnik, gospod učitelj, gosp. duhovnik v domači vasi. Koliko skrbi in truda za ubogo, že itak z drugimi skrbmi in deli preobloženo nevesto in bodočo gospodinjo.
Lepota, dobrota in posebno pa še količina napečenih kolačev se seveda tudi v teh slučajih ravna po premožnosti in imenit-nosti neveste in ženina ter njunih svojcev.
Ko je napečena zadostna množina kolačev, nabere si jih nevesta v lep velik bel prt ali pa naloži v takozvani «plenir» ali jerbas ter se napoti ž njimi po vasi, da jih čimprej porazdeli določenim družinam. Pri takih posetih spremlja včasih nevesto tudi njena družica ali prijateljica. Seveda mora biti za to priložnost nevesta, hočeš — nočeš, prav dobre volje in veselega lica, ki ■dokazuje njeno srečo,	(Dalje prih,)
Rosandra.
O lepem vedenju»
V gledališču.
V gledališču, kjer vsak sam plača svoj sedež, ne bo nihče zameril gospodu, ki ponudi in odstopi svoj boljši prostor dami. Če sedi v gledališču goepod velike rasti in pred njim majhna oseba, a poleg njega majhna dama, pred njo pa velika oseba, naj bo gospod tako vljuden in uvideven, da ponudi tuji dami v zameno svoj prostor.
Tudi takrat, kadar sedi kaka neznana oseba slučajno med dvema znanima gle-•davcema, jima ponudi svoj pro-stor; seveda
zamenja prostor če le mogoče z mlajšo osebo. Razume se, da se sprejme taka ponudba le, če je prostor v isti vrsti in iste cene.
Če pa oseba, ki loči v gledališču dva "nanca, tema dvema ne ponudi svojega prostora v zameno, je brezdvomno, da dela io iz osebnih vzrokov. To je treba vpošte-. vati in se vzdrževati nepotrebne konverza-cije preko dotične osebe, za katero je že-nantna.
Če pa le moraš z znancem preko osebe govoriti, ali mu podati kako stvar: kukalo, bonboniero, program, se stori to za njenim hrbtom.
Če si primoran, nadlegovati že sedeče gledalce, da prideš na svoj prostor, ,se vljudno oprosti in prikloni, četudi je njih dolžnost, da vstanejo in napravijo prostor. Mimo njih greš s hrbtom, obrnjenim proti odru. Vse to ise vrši diskretno in urno.
Ne pričenjaj pogovora s sosedi in ne pripoveduj jim svojih vtisov. Gospod pomaga preobloženi dami, ji odklopi stol, ali ji pobere padlo stvar.
Če si povabljen v ložo, če le mogoče, ле prihajaj prvi. Če iso se osebe, ki so te povabile, zakasnile, vzemi prostor v ozadju, da jih ob prihodu lehko pozdraviš in jim prihraniš boljši prostor, katerega ti brezdvomno isami ponudijo.
V loži zasedejo boljše prostore vedno dame, prostore v ozadju zavzamejo gospodje, ali pa stoje prisostvujejo predstavi, če drugače ne vidijo na oder.
Osebe, ki so v ložah, ne smejo s pozornost vzbujajočim vedenejm, glasnim govor-jenejm ali smehom obračati nase poglede 0edavcev. Tudi ne vrnejo namigavati in delati znamenja v parter ali igralcem na odru. Končno njih ploskanje ali protesti ne smejo z burnostjo motiti sosednjih gledalcev.
Dame v loži ne zapuščajo svojih prostorov med predstavo, v pavzah le, če gredo v spremstvu svojih gospodov, s katerimi so v loži, v foaje.
Gospod ne sme pustiti svoje dame same v loži. Če je v loži več gospodov, ostane eden od njih v loži pri damah, medtem ko se drugi gospodje odstranijo v foaje ali v kako sosednjo ložo.
Dame se po ložah ne obiskavajo. Samo gospodje med pavzami lehko pridejo pozdravit dame. Gospodje opravijo ta kratek obisk stoje in ne sedejo, četudi se jim ponudi prostor,
Dama, katero pride gospod pozdravit, lehko ponudi posetniku bonbone; dolžnost tega je, da vselej sprejme in nikdar ne odkloni, četudi ni ljubitelj «sladkarij.
Dama se vzdrži vsakega očitnega ponašanja, Ne ogleduje ljudi s kukalom ali lor-