Poštnina v državi SHS pavšalirana.
Stane:
Za celo leto.....K 30—
za pol leta......«  15 —
za četrt leta......7'50
za  1 mesec.......2'50
Posamezna številka 1 K.
Uredništvo   in  upravništvo  je  v Ptuju, Slovenski trg 3 (v starem
rotovžu), pritličje, levo.
Rokopisi se ne vrnejo.
Politično gospodarski tednik..
¦                                                                                                                                                       ¦
j   Še enkrat stanovanjsko vprašanje,   j
j                         Pr. Vaj da.                         j
•                                                                                                                                                                                     ¦
i..........................................................i
Prvi čas po prevratu je bila nevarnost, da se ptujska gimnazija popolnoma opusti ali omeji na takratni prvi slovenski razred. Takrat so tudi naši nemški someščani bili hvaležni, da se je gimnazija rešila in da Ptuj v šolskem oziru ni padel na nivo kakšne vaškt: ali trške občine. Danes ptujska gimnazija procvita, ima več učencev, nego jih je imela, ko je bila nemška. Ptujskim dijakom je omogočeno, da študirajo doma, lepo število zunanjih dijakov pomnožuje promet v mestu in daje meščanom zaslužka. Toda gotovi ptujski krogi ogrožajo razvoj gimnazije s tem, da profesorjem ne privoščijo stanovanj.
Stanovanj je v Ptuju dovolj, toda nekateri ljudje delajo pasivno rosistenco in se trdovratno branijo proti temu, da bi dali javnim nameščencem stanovanja na razpolago. Tako n. pr. ima g. Konrad Fiirat voiiko hišo, a v tej hiša nima prostora za vzgojitelja svojega sina, temveč ta vzgojitelj ima v mestu lopo stanovanje, ki bi lahko služilo kakemu profesorju ali uradniku. Če g. Fiirat misli, da mora njegov sin delati gimnazijske skušnje v Gradcu, izven naše države, mu tega nikdo ne brani. Potom pa mora on „hofmajstru" svojega sina dati stanovanje v svoji hiši, da bo „hofmajstrovo" stanovanje na razpolago profesorjem, ki učijo stotine drugih revnejših dijakov, ki si ne morejo špogati svojega „hofmajstra." To se tiče seveda tudi vseh drugih, ki imajo istega „hoimajstraa ali »profesorja", naj se pišejo Schvvab  ali drugače.
O drugem slučaju pasivne resistence glede uradniških stanovanj se govori v zadnjem času. To je stanovanje pokojnega nad-komisarja Meže pri Sadniku, ki je baje določeno za Hutterjevega sorodnika in kompanjo-
na Elsbackerja. Javnost mora vedeti, ali je to res, da g. Sadnik tega stanovanja ni hotel dati nobenemu drugemu kakor Elsbacherju. Javnost tudi mora vedeti, kje je ta g. Elsbacher dozdaj stanoval in ali nima njegov sorodnik Hutter prostora tudi zanj v svoji lepi hiši. Naše ljudstvo rabi svoje uradnike in učitelje, ti pa rabijo stanovanja, da morejo izvrševati svoj poklic.
Tretja vrsta stanovanj, ki se odvzemajo našim domačim ljudem in našim državljanom, so stanovanja avstrijskih penzijonistov in uslužbencev, ki dobivajo svojo plačo iz Nemške Avstrije, stanujejo pa tukaj pri nas. V Gradcu in drugod po Nemški Avstriji so takoj po prevratu naše državljane vrgli na cesto. Tukaj smo tujim državljanom pustili eno leto in dve leti časa, da si poiščejo drugo bivališče. Tudi zdaj jih ne gonimo iz naše države, toda toliko uvidevnosti in spoznanja bi prizadeti že mogli in morali imeti, da se naselijo kje zunaj most in ne povečujejo stanovanjske bede v mestih. Če tega ne storijo dobrovoljno, bo naloga naše uprave, da jih k temu prisili.
Pisec teh vrst nikdar ni bil za nasilja, nasprotno očitalo se mu je že preveč obzirnosti in kulantnosti. Toda v^aka stvar ima svoje meje. če gimnazija ne dobi profesorjev, ker ni stanovanj, bo se pač moralo že pri sprejemu omejiti število dijakov, da ne bo treba deliti razredov in ne bo treba več profesorjev. Stariši odklonjenih dijakov pa se naj zahvalijo tistim nepristopnežem, ki ne kažejo potrebne dobre volje in zlorabljajo našo potrpežljivost!