427
A. BREZNIK:
POGREŠKI PRI NEKATERIH PRIPONAH.
>w^^Wx/o--4 er so v slovenskem besedo-
^^P|1^P^\   tvorju pripone poglavitna
^^^^=J-^^^^) moč,   se  kaj pogosto ra-
|A?^^^^^^  bijo,   zato   pač  ni  čudo,
Cnfl^yi0W®   a^° se ^n P'savcem sem" %|OT^^^^M'   patja kaj pokaži, posebno
•^mir2^^^^ še, ko pritiska nemali zunanji vpliv. Marsikaj pokaženega se piše tudi pri priponah ski (fcski>), stvo (*>stvo) in en (*>ni>). Ako pogledamo napake kar počez, jih reduciramo najlaže na dvoje: I. ali pri-taknjenim priponam ne dado primerne iz-premembe; II. ali volijo pri pritikanju napačno podstavo.
I. Pridevniki na -ski. Slovenski jezik je zraven drugih obče znanih tudi soglasnike d, t in s, z pri ski izpreminjal v š—ski. Po tem zakonu so zadele podstavo včasih tako občutne izpremembe, da ji je umevnost za-temnela; ako je bilo jeziku tedaj za to, da si je obdržal podstavo umevno, mu je kazalo med njo in pripono vtekniti kako mašilo, ki je zabranilo izpremembo; biti je pa morala le-ta vmesna pripona taka, da besedi ni zasukala pomena. To slovensko posebnost drugi slovanski jeziki komaj poznajo; vzrok temu je, ker ne pripuščajo tukaj tolikih izprememb in se jim zato tudi takih ovinkov ni treba posluževati kakor slovenščini. Ni reči, da je zgolj ozir na umevnost silil slovenščino do tega tvoritevnega načina, ali dejanstvo je, da jezik ovinke ljubi, zato jih pisatelji nimajo pravice vnemar puščati, zlasti tedaj ne, ko varujejo podstavo izpremembe, n. pr. pri d, t; s, z pred -ski. Najprej vzemimo soglasnik t. Živi jezik terja brez izjeme, d a se ^ pred -ski i z p r e m e n i vš-Ški; pri pridevnikih oseb, kraja, časa i. dr. pa se pred -ski vtika -ov-, redko -in, ki obdrži t neizpremenjen. Pri domačih pridevnikih ni ravno toliko napak;
pisati je: bratovski (ne: bratski!), hrvaški (ne : hrvatski!), kmetiški, kmetovski (ne : kmetski! niti: kmečki), očetovski, svatovski, za f svetski: svetoven itd.; na -in so navadni: bratinski, detinski, ritinski, sirotinski, tatinski i) itd. Velike zmešnjave pa so pri pridevnikih tujih imen. Ali ravnati moramo žnjimi kakor z domačimi. Kjer torej imenom oseb, kraja in časa, katere imamo tu v mislih, ne kaže -ški naravnost pri tika ti, vstavimo podaljšek -ov-, ker se le-ta jeziku tako prilega, da ga ne vstavlja samo pred izpreminjevavnimi priponami, ampak celo tam, kjer ga ne sili izprememba. Redno tvorijo ž njim pridevnike enozložnice, pa tudi daljša imena. Ja-nežič, slovnica 2, 131 opravičeno čisla ta pojav za lepoglasje. Novejši Čas se plašijo pred njim, ker se jim vidi samoslovenski, ali takisto ga rabi, čeprav redkeje, srbohrvaščina: kmetovski, popovstvo itd. kakor tudi zgoraj omenjeni -in-: nevjestinski, gaz-dinski i. dr. 1. S podaljškom -ov- tvorimo krajša tuja imena: baltovski (ne: baltiški), gotovski, keltovski, koptovski, kretovski, partovski, škotovski, egiptovski, semitovski, tibetovski i. dr. 2. Daljšim naj bo na izbiro -Ški in -ovski: protestantovski, -nški (ne -ntski!), študentovski, demokraški i. dr. Silo veliko je tujek na -st; podasta se oba načina: a) -ški: anarhiški, ateiški, kapitališki, sociališki i. dr.; b) -ovski: materialistovski, panteistovski, racionalistovski, senzistovski i. dr., tako rajni dr. Lampe; c) kadar naj pridevnik na -st stvar bolj poudari nego
0 Večkrat služi tu in drugod tudi pripona en (trn.): pomladanski, človečanski i. t. d., s katerimi zgledi pa Miklošič, Vergleich. Gr. II. 279. po krivici v eno vrsto stavi obliko ženitvanski, ker ni iz * ženittvtntski, kar bi po razvitku dalo: ženitavnski, ampak je iz ženitv[ov]anski.
428
*
osebo, se lehko rabi -en: absolutisten, ego-isten, fantasten, fatalisten, idealisten, opti-misten, pozitivisten, šovinisten i. dr.; d) kadar -st po nepotrebnem stoji, se mu je najbolje ogniti, ter tvoriti iz golega samostavnika: helen(ist): helenski i. dr. 3. Treba je priznati, da se imajo mnogi voljo ogniti napačni končnici -tski, ali ne vedo prav kako, in tako sežejo po istotako napačnem podaljšku-«, ki je deloma lat. končnica icus, deloma zgolj posnetek nemške -isch. Ta iš-iski (ičen) je sedaj pri pridevnikih te vrste najbolj redna napaka, ki je zašel tako daleč, da služi celo pri slovanskih krajevnih imenih: bosniški (!), baltiški (!) i. dr. Ne sme se tedaj pisati: materialistiški (ičen), demokratiški (ičen) itd., zlasti pa ne krajevnih imen: gotiški (= od gotika), keltiški, koptiški, ali druga: belgiški, nor-diški itd., kakor jih srečavamo po knjigah. Kakor nam kaže tudi pravilo primernikovih zgledov, postavim: čistejši, gostejši, pustejši svetejši itd., je ta prikazen, da se -t s kakim podaljškom varuje izpremembe, zelo ukoreninjena v slov. jeziku, ali kljub temu jo hočejo sedaj mnogi zametati, ter pisati -tski,. česar skozinskozi tudi drugi slovanski jeziki, katere hočejo posnemati, ne dopuščajo. Starejši pisci so šli za živim jezikom, in tako so konštatirali tudi slovničarji, kateri so imeli priložnost o tem govoriti. Tako Vodnik, Pismenost, 155; Meteljko, Lehrgeb., 86; Potočnik, Gram. 21; Malavašič, slovnica 111, kar je tudi Janežič 2, 1863, 131 zvesto povzel. Zadnje sicer dobre dr. Sketove slovnice pa so popustile živega jezika tir, ter hočejo za novotarci, kamor je deloma potegnilo tudi LevČev Pravopis, ki v §§ 117. in 440. še pripušča -tski zraven -ški, kar naj v prihodnje popravi, da se ne bo njegov § 12. b njega samega tikal.
D pred -ski in stvo. Pri d je dosedanja pisava tako nanesla, da ni več mogoče z živim jezikom vštric iti. Tako pišemo brez spotike: ljudski, ljudstvo, ker pišemo tudi gadji, medvedji, dasi narod govori ljuski ali ljuški. Neizpremenjene naj ostanejo tudi besede  drugih  slovanskih jezikov,  kakor
sredstvo itd., ter pridevniki tujih imen. Ali pisati se morajo brez ^ tiste besede, ki jih pisava do zadnjega časa brez d zahteva: gosposki, gospostvo ; soseski, sosestvo (ne: sosedstvo, Leveč § 117.). Zastran podaljška -ov velja to, kar pri t, ki naj se rabi pri pridevnikih domačih in tujih imen.
S in z pred ski, stvo. Pod tujim vplivom so se utrdile v knjigi oblike: francoski, pruski, ruski, ko žive med narodom še stare in prave: francozovski, prusovski, rusovski, kakor jih hranijo tudi starejši slovničarji: Vodnik 155, Meteljko 86. Leveč ima še drugi dve (§ 113.), prve ne več. Do pravice jim je pripomogel najbrže tuji vpliv (Perušek, Bravec ali bralec, 29. napačno misli, da bi bil narod napravil krajše oblike): franzos-isch, preuss-isch; ruski pa je od doma tak: rus-skij, po naše bi bilo ruški, kakor že v strsl. Miki. V. G. II. 278: rušk*. Napačno je bil krščen Koseški, nam. narodnega Koseški (od Koseze). Pokažene oblike se še pišejo: izkustvo (hrv.), domače je (po)izkus, izkušnja; hribolastvo ; prešestvo, ker ni od števnika šest! Piše se („Cvetje", X. 1): prešuštvo, prešušten.
En, na, no. Tu-le naj obravnamo nekaj napak, ki zadevajo pripono en. Najprej poglejmo, kaj se mora zgoditi s pripono en, ako stopi na kak zlogotvoren soglasnik; izmed zlogotvornih pridejo tu na vrsto v, l in r, ki jih moramo posamič [obdelati. V pride na vrsto pri končnici -stvo in -tev itva). 1. Ako stopi torej pripona en na to končnico, mora en v nadaljnjem zlaganju svoj polglasnik (e) izpehniti, s čimur izgubi zlogotvornost, ki jo potem prevzame zadaj stoječi v, t. j. ta v postane zlogotvoren (^v), ki se piše po sedanji navadi z ev. Primeri, ki bi jih to pravilo obseglo, bi bili: znanstvo, -s t ven, -stevna, -stevno, -stevnik; molitev, -tven, -tevna, -tevno, -tevnikitd.— napačno je zasukana končnica, ki jo sedaj pišejo: znanstveno, molitveni k i. t. d. Sitnosti je delal glasnik v pri tej končnici tudi živemu jeziku, zato ga je zavoljo gibčnosti izpuščal;  prim.  na  -stvo: rojsten iz
429
*  rojstven, prešušten  iz. * -štven,  -štnik iz
*  -števnik (v obliki prešuštvar se v zopet pokaže) itd. na -tev: ženitnina iz * ženitev-nina, molitnik iz molitevnik, moliten iz * molitven itd. Živi jezik so posnemali tudi prvi umetni pisavci, ko so si tvorili analožne besede; Vodnik, postavim, rabi v svoji Pismenosti, 1811. dvojsten,trojsten (dvojina, množina), kar je iz * dvojstven (dvoj-stvo), * trojstven. Da bi tudi danes kdo zahteval, naj se v knjižnem jeziku v izpušča skozinskozi, dasi bi gibčnosti ne bilo na škodo, na to še misliti ni. Doslednost bi pa pač terjala, da bi prav pisali e pri tej priponi. Vzroka popačene pisave je iskati brez dvojbe v temle: v dialektnih oblikah onemijo za Hem mehki samoglasniki, tako da postane v zlogotvoren, ki se govori kot ^v (postavim 6. sgl. cerkevjo iz cerkvijo), kar so jemali starejši tudi v knjigo. Ko pa so pisavci v drugi polovici prejšnjega veka jeli posebno paziti, da so pisali samoglasnike z a v-jem, jih je zapeljala gorečnost, da so jih pisali celo tam, kjer bi morali stati pred v-]em; pravo se da res teže zadeti, ker je izreka živega jezika za oba primera enaka. Potemtakem se je ohranila taka pisava dosehmal, ker se ni, vsaj kolikor jaz vem, nihče spotikal nad njo. Ali naj bi jo opustili ali ne, to mora seveda kaka višja oblast odločiti. Pleteršnik piše zlogotvorni v po navadi z i>%, sicer pa ima vse zmešano ; včasih meša e z *>¦ (primerjaj društvenik!), včasih piše brez '** (primerjaj barvna), v obliki molit^v^n pa je postavil kar dva polglasnika. (V to ga je najbrže zapeljala v oklepaju pripisana ženska oblika molitovna; ali ta oblika je dialektna, nastala iz tvi-n-tun-town, kakor kozlec-zuc-zowc). Prejšnji rod je zlogotvoren v znal pisati! Wolfovo Sveto pismo vedno piše: bistven, bistevno; daritevne, molitevnica itd. Izdajali so tudi dobre molitevnike!
2. Zelo omahljiva je današnja pisava pridevnikov na mestu, kjer pride pred en zlogotvorni / (J). Pravo je tole : V moškem ednin-skem imenovavniku imajo pridevniki končnico -len (fcn), v vsem nadaljnjem pa -eln-, ker ima  v prvem  slučaju n zlogotvornost,
v drugem pa /. Piše se torej: brezmisleh, elna, elnost i. t. d.; ne: miseln, Pleteršnikov slovar, ki se pri teh zgledih ne drži nobenega pravila; čislen, elna, ne: čis^-Mi Pleteršnik; Čreselnica, ne: čreslenica Pleteršnik; deblen, elna, ne: deb^-ln Plet.; oselnik, ne: oslenik Plet.; peklen, elna, ne: pek^-tn Pleteršnik ; sedlen, elna, tukaj je Pleteršnik prav pisal: sedfcn, ali napačno: sedl^na zraven sedmina; steblen, elna, ne: stebi-ln Pleteršnik; stoveslen, elna, ne: stoves^ln Plet.; voglen itd. Pred nekaj leti so mošk. edn. im. -len še prav pisali.
3. Čisto na novo pa je treba nastaviti pisavo, kjer stopi na tem mestu r; tako se pišejo nenaglašene končnice v moškem ed-ninskem imenovavniku -ren, v ostalih kosih -rn-, kakor delamo pri enakih priponah ec, ek itd. Zgledi, ki so kaj redki, so: brat ren, trna, trnost, ne: bratrn, kakor smo do sedaj pisali; hitren, trna; jadren, drna; je-dren, drna; * jutren, trna, jutrnik, ne: ju-trenik, Pleteršnik; rebren, brna; iz samost. smoter, finis izpeljane tvorbe imajo oblike: smotren,smotrna,smotrnost. V filozofski in teološki literaturi rabljene oblike smotrena, smotrenost so napačne; v tej obliki jih je prepisal Pleteršnik iz Cigale-tove terminologije; stebren, stebrna; Pleteršnik: srebrn, to je ena izmed zelo zelo redkih, po ekspiratornem naglašanju zapisanih besed ; stebrnik, ne stebrenik Pleteršnik; vetren, trna, trnjak. Kako naj se pišejo tvorbe od zoper? Predlog naj svoj č izpusti, torej zopren, zoprnik itd., ohranijo ga pa nedoločne oblike: čiheren, nehteren, * sleheren. Enako bi svetoval za izposojene, da naj ohranijo e: kaperen (Saperrt*), klaveren itd., ker kapren, klavren po tej teoriji ne gre. — Toliko o zlogotvornih soglasnikih, s katerimi v slovenski pisavi nikoli ni šlo po sreči!
Enake težave napravlja polglasni e v množ. rodivniku srednj. in ženskih samostavnikov, kose nabere več pripon. Prav se piše : oknec (okenca), solnec (solnca), vlaknec (vlakenca), zrnec (zrnca); takisto slični zgledi: jedrec (jedrca), jetrec (jetrce) i. t. d. — (Čudno je, da v množ. rodivniku
430
srednjega in ženskega spola še dosedaj ni splošno obveljala edninskemu imenovavniku odgovarjajoča pisava z e (*) v priponah: hrušek, uganek, senec, vrvec, bremeneč, drevec, kosilec itd. Sedaj pišejo e le jeziko-znanci. Nasprotno pa se morajo primeri blisk, tisk, tresk pisati brez e, ker narod [do-lenjščina, gorenjščina govori blisk, tresk] šteje k k deblu, dočim istotam govore vos^k, pes^k. Beseda pojem pa ne obstane brez e, kot jo v novejšem času poskušajo pisati, ker je m zlogotvoren!)
Tujim besedam, končujočim se na -n, prilika slovenščina za pridevnike končnico -ski, ne pa en, ker n dvakrat zaporedoma ne more stati, ako bi se pa odbil, bi se pridevnik ne ločil od samostavnika. Piše se: momentanski (ne: momentani ali -nni), mo-notonski, oportunski, profanski, spontanski, suverenski itd. Enako ravna slovenščina z domaČimi; postavim: imenski, jesenski, semenski itd., ne: imenen, nna itd. Ski slovenščina rada pritika, prim. neznansko, strašansko, ko bi zadostovalo neznano i. t. d. Kjer bi bilo treba samostavnika, pa ni treba segati po končnici -stvo, ampak velja -ost: monotonost, spontanost i. t d.
Končno še lahko opomnimo, da brez potrebe jemljo nekateri ruske pridevniške končnice -ateljni, -iteljni, ki zvene slovenskemu ušesu precej neznano; domača končnica je -aven, -iven.
II. Pri tvoritvi na -en, -ski ne volijo prave podstave. Sem gredo najprej v znanstvu rabljeni tuji pridevniki, kakršnih se tudi slovenščini ni treba ogibati, samo da končnica ni taka, ki bi tiščala tujko, ali pa žalila slovenščino. V nasajanju končnic je zapeljala slovenske pisavce nemška končnica -isch, da pritiskajo najrajši -čen, -Ški (šumevca!) ko bi moral mnogokdaj stati prosti -en -ski. Take pridevnike je treba izvajati 1. naravnost od tujih samosta vnik o v (navadno romanskih), katere zadenejo na koncu iste glasovne izpremembe, kakor bi bili domači. Ker se piše toliko skaženih oblik, prim. Perušek, 1. c. 34, naj naštejemo več zgledov: animalski (ne: animaličen, -ški po
nem. animalisch!), biblijski, bibelski; demonski, diabolski (ne: diaboličen!), ekonomski, filozofski, hierarhijski, higijenski, idilski, idilen— idila (ne: idiličen!), teološki, teoložen — logijski (na te tri končnice gredo vsi obilnoštevilni na — logicus), vulkanski. Samost. na -t naj imajo en (Cf. si. očeten zraven očetovski): diplomaten, avtomaten itd. Tisti, ki od kraja vse pridevnike pišejo z -čen, -ski (po nem. vplivu), večkrat mešajo razne pojme med seboj: tako je n. pr. litur-gijski nekaj drugega kot liturgiški (liturgija — liturgika) itd. — Na goltnike se končujoče tuje pridevnike je treba pred našo končnico izpremeniti v šumevce; pisati se mora: analožen, antičen, baročen, recipročen, ne pa: analogen, antiken ... za tuje: analog, antik i. t. d., kar je že Perušek, 35. poudaril. Starejši pisavci so delali tako silo celo domačim pridevnikom, prim. oljiken, Wolfovo Sveto pismo: podlagni, davkni, čerkni i) itd., česar se sedanjim, hvala Bogu, ne more očitati. — 2. Kjer pa tuji pridevnik nima naravnost samostavnika za podstavo, ampak se že prvotno nahaja le v pridevniški obliki, mu tuje končnice ne smemo odbijati, ker bi ne bil več umeven pa tudi lep ne. Tedaj mu pritaknemo a) če se konča na -icus, domačo -čen, -ski: praktičen, -ški; skeptičen (p r a kt e n: ni umevno; praktski: ni mogoče) i. t. d.); b) če pa lat. beseda nima -icus, temuČ kako drugo končnico, pišemo prosti -en, -ski: agraren (ne: agraričen), kontradiktoren, moralen (ne: moraličen!) itd. Poglavitno je, da pazimo, kdaj se sme pisati -čen, ški, kdaj pa le prosti -en, -ski; glede tujih pridevnikov sicer tudi drugi Slovani nimajo kaj tenke vesti.
0 Opuščanje goltniške izpremembe ima svoj razlog v tem, ko so večkrat jemali pripono in (in*) kot en (tn-i), ker pred in niso izpreminjali goltnikov. In se je pomešal z en lehko že v strsl.: različin'L, Miklošič, V G. II. 146; v slovenski pisavi jo ima že Trubar: figin, Miklošič 1 c. 130; Wolfovo Sv. pismo; šivankino uho; Vodnik, Pism. 116.: vojskina i. t. d. Tudi živi jezik ima n. pr : soseskini možje. Ako se že izpusti v teh in takih primerih mehčanje, se mora vsaj pisati -in, ni pa pripuščen -en, kot je n pr. pisal Pleteršnik: vojsken!
431
V novejšem času so brez potrebe delali pisavci tvorbe, s končnico -en iz ženskih samostavnikov na -ba, kakor družba: družben, družbenik. Slovenščina jih ne pripušča tam, kjer se vsled iz en izpadlega e nabere toliko soglasnikov, da jih ni mogoče obvladati. Stara slovenščina je take tvorbe imela (več jih glej pri Miklošiču, Vergl.Gr. 11.214), pa jih je lehko izgovarjala, ker je hranila pred -ba polglasni t; ko je pa le-ta v slovenščini onemel, in je bila izreka zato pretrda, je jezik opustil ta tvoritevni način. Potrebne besede si tvori slovenščina tako: 1. Redno se pri zlaganju oni „b" iz končnice izpusti: družba: družen, -žna, družnik ; pogodba: pogoden; (po)strežba: (po)strež-nik (postrežčik je okorno); sodba: soden, sodnik; služba: služen, služnik; stavba: staven, stavnik; tožba: tožen, tožnik i. t. d Vselej narod ni mogel izhajati po tem rednem potu brez -ba, zato je 2. delal na -dben: družba: družaben, družabnik; služba: slu-žaben, služabnik; 3. pa na -boven; služba: služboven, službovnik itd. Po tem ali onem izmed treh primerov se dado uravnati vsi sem spadajoči zgledi. Pri drugem primeru (aben) se je zavoljo lažje izreke vteknil za -bn- pol-glasnik, ki se je pod težkim poudarkom iz-premenilvtf: družabnik iz * družini ki., družaben (za resničnost nam je porok vzhodni služebnik, služebnica, Murko, Gram. 2, 219); kadar ga ni zadel udar, je ostal, primerjaj obliko slu'žebnik, Valjavec, Prinos II. 119. Pri tretjem načinu (-boven) pa je pristopil -ov-, ki se v slov. tako pogosto natika. Oba ta dva  načina  nam  služita,  da  se ne krši
pravilo o polglasniku pripone iir6, za katero je živemu jeziku zelo veliko. In zavoljo tega moramo zavreči umetne tvorbe (kakor tožben, -benik; pogodben; stavbenik itd.) in izposojenke iz hrvaščine, glasbenik, družbenik i. t. d. Umetne1) so nastale pač iz tega vzroka, ker pisavci niso vedeli, da živi jezik že ima potrebne besede. Nekaj takih napačnih tvorb je že obveljalo v knjigi, pa je križ ž njimi. Nekateri hočejo e izpuščati (Leveč: stavbnik), kar pa skozinskozi ne bi šlo; drugi (Perušek, 1. c. 42) ga hočejo pisati, česar pa še ne opraviči Miklošičeva re-signacija: Der Wohlklang bewahrt manches e, Vergl. Gr. III2, 131, dokler ni utemeljena v živem jeziku. — Pleteršnik je puščal navadno i, v t/z; ali je nedosleden celo pri isti množini soglasnikov: dražb^na zraven službna; da celo pri eni in isti besedi: tožbna zraven tožb^nik. Včasih piše ^ kar s polnim e: službenik. — Ali nam ostane še kak možen način? Kdor hoče pridržati tvorbe s samim „b", naj pa piše po zgledu služebnik e za b: pogodba: pogodben, * pogodebna, * pogodebnik i. t. d. (le tam, kjer bi postal n zopet zlogotvoren, bi ta e [^J izpadel: služ-benstvo), kar je pa silo neokretno in ni priporočiti, dasi je to severnim Slovanom vsakdanje: češki služebnik i. dr., polj. wie-lebny (vel^ba) i. dr., zgluž. služobnv i. dr., spluž. shižabnv i. dr.; za kar je tudi v strsl. (Miklošič, V. G. II. 216) sličen zgled: vraž-debtnikt iz vraž^d^ba.
0 Morebiti da so prekmurski zgledi domači, ali merilni ne morejo biti.