Badr Šakr Assajab
V starem bazarju
Noč in stari bazar,
kjer razen mrmranja mimoidočih,
tujčevih korakov in žalostnega speva vetra,
so vsi glasovi zamrli
v tej zamegleni noči.
Noč in stari bazar in mrmranje mimoidočih in medla svetloba, ki jo izžemajo otožne luči — kot meglice s poti — iz vsake stare trgovinice,
se preliva med bledimi obrazi kot utapljajoči se ton, v tem starem bazarju.
Grobar
Mrak pada na grobove kot žalostni sen,
joj, kot nasmehi sirote, kot zamirajoče sveče.
Njihove sence v globini spomina solza pokriva.
Na daljne stopnice priletijo ptice
kot črn vihar, kot duhovi zapuščene hiše
se prikradejo, iz mračne sobe stanovalce strašijo.
Daljne razvaline zehaje motrijo skrivnostno noč,
izza nemih oken in razpadlih, slepih vrat
kriki polnijo zrak...
Počasi, z obupom puščava obnavlja
izgubljajoče se odmeve,
ki jih veter po daljnih gričih razseje.
Bergla v peklu
Vrtel sem se
okrog mlina svoje bolečine
kot vklenjen vol, kot skala, ki bi rada vstala.
Ljudje se vzpenjajo proti vrhem,
jaz pa ne morem stati, gorje!
Postelja je moja ječa, krsta, izgnanstvo in bolečina,
moj neobstoj!
Pesem in feniks
Moja krsta v novi sobi,
izziva me, da pišem pesmi,
zato pišem, kar je v moji krvi, in spet brišem,
da utišam trdoglave misli.
Moja nova soba
je prostorna, širša je od groba.
Ko me prežema utrujenost
od budnosti, mi niti spanje ne pomaga,
kajti privre celo iz kamnitih izvirov,
celo iz osamljene peči,
ki v oddaljenem kotu samcata ždi.
Razpadla suha krsta vzdigne
glavo, zastrmi se v zid,
v strop, v ogledalo, v steklenice.
Koti so temni,
kot je temna zemlja človeku,
ko ga hoče streti
z denarjem, z vinom, s cipami,
v srcih in na jeziku cvetijo laži.
Zemlja ga hoče vrniti v prvobitno goščavje!
Zakaj ogledalo zre v prazno
in razsvetljujejo ga le oči.	P
In prav kot to ogledalo,
se zemlja brez življenja zdi,
v tišini, v kateri ničesar več ni,
razen tulečega vetra,
spominja na hiše v zimskih nočeh.
In kakor pesnik, ki napiše pesem
in vidi, da ne utripa z večnostjo,
razdre, kar je zgradil,
zruši njene temelje in v molk in mir zdrsi.
Ko pride nova misel,
si jo potegne kot odejo čez oči,
da več ne vidi, in če se hoče obdržati,
mora razdejati preteklost, kajti stvari vstajajo
samo iz svojega izgorelega pepela,
raztresenega čez obzorje...
In rodi se pesem.
Ponoči
Soba z zapahnjenimi vrati, globoka tišina,
na mojem oknu spuščene zavese. Morda obstaja kakšna pot,
ki me sliši, ki za oknom čaka name. Moje obleke
so počrnele kot poljsko strašilo,
zapahnjena vrata so vanje vdahnila
dušo, zasejala so v njih čut, zato se zdaj prebujajo
iz smrti in mi šepetajo v globoki tišini:
»Nihče izmed prijateljev ni več ostal,
da bi te v mračni noči obiskal
in tudi vrata sobe so zaprta.«
V	mislih sem se že oblekel in odšel, da z materjo bi se sešel na objokanem pokopališču,
kjer poreče mi: »Kako, da bredeš sam, brez sopotnika skozi noči?
Si lačen? Bi užil z menoj
strohnele razvaline pokopališča?
Bi polokal vodo
iz Zemljinih prsi?
Zakaj ne bi zavrgel
svojih oblek in se odel v moj prt,
ki s časom se ne spremeni,
le angel tkalec ga pretke,
če kje raztrga se.
Postlala sem ti v grobu,
tebi, ki si mi dražji od hrepenenja,
soncu in rečnim vodam,
ki se leno vijejo
kot odmevajoči krik petelina po daljnih obzorjih sodnega dne.«
V	mislih sem že ubral svojo pot
in hodil bom, da bi te srečal, mati.
SODOBNA ARABSKA POEZIJA Zatemnitev
Ko svetloba razpodi
— iz razžarjene peči —
temo iz tvojega obraza
in mrak zalepeta
svoje temne vzdihe
v tvoja lica,
ti oči spreleti
vsa žalost sveta,
vsi prazniki
in rojstva radosti,
žebranje obljub,
njihovo cvetje in vino!
Svetloba in tema sta
v kamen vklesani legendi:
koliko levov
se je zatekalo k ognju,
koliko panterjev je pregnal
človek preteklih obdobij
s svetlobo in z ognjem!
Ugasni našo svetilko, ugasni jo,
pogasiva še peč,
vanjo zakopljiva kruh,
da kamni ne ponovijo
legende ognja, ki je krožila,
dokler ni njen začetek
naš konec postal — in noč grobov je njen začetek — V mraku ostaniva, da nas ne zapazijo panterji, ki potikajo se po temi, da žive bi kamenjali — iz gozda neba — s kamni in z ognjem nad grobove gredo.
Kamnita motika
Zven kamnite motike se plazi k mojim nogam,
kmalu ne bom zmogel več zapisati po mislih krožečega verza.
O domišljija, pred tabo so obzorja in tisoč nebes,
izviraj iz zvezd, iz milijonov sonc in luči,
izmami, vžgi v moji krvi pretres,
da bom še pred smrtjo, pred blaznostjo in pred zakrnitvijo rok
zapisal utrinke svoje duše, spomine, vse sanje
in varljive privide.
Naj izlijem svojo dušo na papir,
da ga kak nesrečnež po dolgih letih prebere
in spozna, da je živel še nesrečnejši pred njim,
ki je prisegel, kljub bolezni, bolečini
in revščini, da bo živel.
Eden največjih sodobnih iraških pesnikov Badr Šakr Assajab seje rodil v bližini Basre 1926. lela. Že med študijem v Bagdadu je bil zaradi svojih političnih dejavnosti pogosto sprt s tamkajšnjimi takratnimi oblastmi. Tako kot je s svojo gorečnostjo pripadal zdaj tej in potem oni politični ideologiji, tako seje tudi v pesništvu navduševal nad različnimi pesniškimi načini in mišljenji: zavzeto je pisal v impresionističnem, ekspresionističnem, socrealističnem in nadrealističnem načinu. Izdal je mnogo zbirk, med katerimi velja omeniti: Uvelo cvetje (1952), Legende (1950), Grobar (1952), Slepa cipa (1954), Orožje in otroci (1954), Pesmi dežja, Ikbal (1956) in Pesmi (1967).
Kot uveljavljen pesnik je po dolgotrajni in izčrpavajoči bolezni, ki gaje za več let prikovala na invalidski voziček in končno na posteljo, umrl v Kuvajtu 1964. leta.
Prevedene in izbrane pesmi pripadajo različnim zbirkam: Legendam, Grobarju, Pesmim dežja, Ikbalu in Pesmim, zbirki zbranih pesmi, ki je izšla po Assajabovi smrti.