škratec Klek.
Sneg na gozdič ves je pal, a iz snega škratec vstal. . . Ah, ubogi škratec Klek! Kočo mu zasul je sneg
Kje bo škratec v noči spal ? Kdo večerjico mu dal ? Kdo mu peč zakuril bo, da ogreje se Iep6?
Oj, ti hudi,~mrzli sneg, kaj zakril si gozd in breg ? Kaj ti storil Klek je škrat, da razsul si dom mu zlat?
Snežec se smehlja, iskri, v gozdu bridko škrat ihti ; zre krog sebe. . . Sredi vej gnezdo vranje v smrekah glej!
Smuk. . . In v gnezdu škrat čepi,
mane si rok^, oči,
stiska v gnezdo se tesn6,
ah, ker zebe ga tako !
Jokal v gnezdu škrat bo Klek, dokler gozdič kril bo sneg ; ko pomlad bo v gozd prišla, vriskal škrat bo iz srca.
Kočo spet si bo gradil in gostil se, vince pil; pel bo, godel si na lok, da radost bo krog in krog.
Kaj mu mari bode mraz, kaj mu mari zimski časl Hej, saj dom in lok ima, tisoč pesmi sred srca!
Jos. Vandot