ESEJ
Tanja Lamovec
ALI JE V ČLOVEKU ZARES ZVER?
DRUŽBA KOT IZVOR NASILJA
Nasilje moramo gledati predvsem kot
družbeni pojav, kajti šele potem lahko
razumemo oblike nasilja v medosebnih
odnosih. Različne oblike nasilja imajo raz-
lične vire in cilje, skupno pa jim je to, da
ne spoštujejo svobode posameznika, da
odloča o sebi. Vse, kar omejuje svobodno
odločanje posameznika o sebi in mu one-
mogoča, da bi živel življenje, kakršnega je
sposoben, je nasilje. Država deluje tako, da
odvzame posameznikom del svobode in
sredstev, ki jo vzdržujejo, v zameno pa naj
bi zavarovala ustrezen del svobode tistih,
ki si je iz kakršnih koli razlogov niso spo-
sobni sami zagotoviti. V praksi so doslej vse
države delovale tako, da so večji del svo-
bode in sredstev dobili pripadniki vodilne
strukture. Zato lahko rečemo, da so zaen-
krat vse države nasilne.
Neke vrste nasilja dvz2iv2i sankcionira, to
je, uzakonja. To je nasilje, ki ga izvaja država
in ga legalizira s svojo zakonodajo. Tako je
npr. nasilje nad osebami, ki dobijo trajno
oznako »duševnega bolnika« na osnovi
kvazi znanstvenih podmen, ki jih imenujejo
diagnoze. Potem ko dobijo »diagnozo«, velja
zanje druga, diskriminativna zakonodaja.
Čeprav statistike kažejo, da tako diskrimi-
nirane osebe ne izvršijo prav nič več
kaznivih dejanj kot drugi državljani, jih je
dovoljeno prisilno hospitalizirati, če
dežurni psihiater meni, da so nevarni sebi
ali drugim. Za vse druge velja, da morajo
najprej storiti kaznivo dejanje in so lahko
šele potem zaprti in imajo v tem primeru
pravico do odvetnika. Za »diagnosticirane«
osebe vse to ne velja. So brezpravne. Na tem
mestu se nočem spuščati v sramotno zgo-
dovino zatiranja oseb, ki včasih doživljajo
psihične stiske in krize, rada bi opozorila
le na to, da bi bilo treba v imenu logike obr-
niti osnovno predpostavko in se vprašati:
Kdo je komu nevaren? Norci drugim ali
drugi norcem? O tem, ali je človek sploh
lahko nevaren sebi, pa pozneje.
ALI JE V ČLOVEKU RES ZVER?
Med ljudmi vlada prepričanje, ki ga je
vsadilo krščanstvo, da je v človeku nekakšna
zver^^ko. metafizično zlo. Sklepanje se
nadaljuje nekako takole: ker je v človeku zlo,
je taka tudi človeška družba in tu se ne da
nič storiti. Smo pač grešni. Predpostavka o
zveri v glavah ljudi se nesluteno razraste
ravno ob propadu kakšne ideologije in
napaja samouresničujoče se prerokbe.
Poskusimo zdaj obrniti predpostavko in
samo za hip dopustiti možnost, da je zver
zunaj. Recimo, da je zver v sistemu — da je
duh v mašini, kot pravi Koestler. Seveda se
boste takoj vprašali, kako lahko pride zver
v sistem, če je ni v človeku. Nič lažjega.
Sistem je vedno več kot vsota delov, je tudi
skupek povezav, ki sestavljajo nove pove-
zave in podsisteme. Eden takih podsiste-
mov je družina. Celota je tista, ki določa
sisteme povezovanja, ne narobe. Noben
sistem ni povsem trdno strukturiran, zato
vedno obstaja prazen prostor, v katerem se
začnejo dogajati stvari. Recimo, da posa-
meznik sproži situacijo, ki sproži plaz novih
situacij, teh pa ne obvladuje nihče več. Sku-
paj z Goffmanom jim lahko rečemo kon-
tingence. Take kontingence npr. pripeljejo
217
TANJA LAMOVEC
do tega, da posameznik dobi »diagnozo«. In
potem, ko ima »diagnozo«, ne dobi službe.
Počasi izgublja prijatelje in partnerja. Tako
se plaz sproži naprej.
Sistemu ne vlada nihče. V njem ni zla, so
le kontingence. Tudi sestavni deli, ljudje,
niso ne dobri ne slabi, kajti če bi hoteli to
biti, se moramo najprej vprašati, v odnosu
do česa so taki. Kar je za koga dobro, je
lahko za drugega slabo. Tako je npr. »dober
pacient« za psihiatra dober, za samega sebe
pa je slab, saj je dokazano, da so taki pacien-
ti pozneje manj uspešni pri navajanju na
samostojno življenje. Besede kot »dober« in
»slab« torej ne povedo ničesar. Zato je vpra-
šanje, ali je človek dober ali slab, nesmisel-
no in Wittgenstein bi mi to potrdil. Človek
je v resnici le skupek potencialov, sistem
pa je tisti, ki iz ljudi izvleče nekatere izmed
njih, drugih pa ne. Pač tiste, ki rabijo pre-
živetju. Če se v neki družbi splača na veliko
krasti, za majhne kraje pa greš v zapor, bodo
ljudje, ki so tega sposobni, naveliko kradli.
Manj sposobni pa si bodo večinoma izbrali
drug posel. Sistem torej oblikuje ljudi, pri
tem pa pušča številne potenciale neizkori-
ščene, ker so neuporabni ali celo škodljivi
za preživetje. Taki potenciali so trenutno
npr. kritično mišljenje, solidarnost, sočutje
itn.
Sistem bi bil lahko seveda tudi drugačen.
Marksizem je naredil usodno napako, ko je
hotel podrediti koristi posameznika siste-
mu. Kapitalizem počne ravno narobe. Zdaj
ko to vemo, nam ni treba nič drugega kot
poiskati pravo ravnotežje med svobodo po-
sameznika in splošno blaginjo. Nepotrebno
je, da imajo nekateri toliko več, kot lahko
porabijo, drugi pa nimajo niti strehe nad
glavo. Tudi to je nasilje. Nihče ne more biti
srečen, dokler nismo vsi vsaj malo srečni,
je zapisal neki književnik.
Pri nas je na pohodu brutalni kapita-
lizem. Zgodovine res ne bi bilo treba po-
navljati, če bi se vsaj malo potrudili, da jo
dojamemo. Ni nam treba sto let nazaj, tja,
kjer je že tako naša psihiatrija. Uprimo se
takemu kapitalizmu. Poskrbimo za tiste, ki
jih je zmlelo njihovo mlinsko kolo. Pre-
vrednotimo vrednote, ki nam jih vsiljujejo,
in zavrnimo brezumno potrošniško usmer-
jenost. To ni stvar humanizma, še manj
krščanske ljubezni, to je stvar preživetja.
Tako kot danes nima več nobenega smi-
sla govoriti o dobrem in zlem, tudi nima
nobenega smisla govoriti o krivdi. »Krivda«
pripada nekemu drugemu svetu, ki ga je že
zdavnaj zajel vesoljni potop, a se vnovič
trudi prilesti na kopno. Zdaj je nastopil čas
odgovornosti. Situacija ali celo kontingenca
nas nagovori, mi pa se moramo odzvati. Če
se ne bomo odzvali, nas bo mašina povozila.
Ključna beseda je samoorganizacija. Staro
reklo: pomagaj si sam in bog ti bo pomagal
še vedno velja. Morda bi veljalo dodati: po-
magajmo še drug drugemu. Ne vsem, kot
razglaša krščanstvo — najprej tistim, ki po-
magajo nam.
Danes je jasno, da se sistema ne da izbolj-
šati od znotraj, to kaže praksa, izhaja pa tudi
iz teorije sistemov. Če hočemo sistem izbolj-
šati, moramo izstopiti iz njega. Nekateri iz
njega padejo, so vrženi, se odklopijo, z
drugimi besedami, znorijo. Norci so močno
subverziven element, zato jih je treba tako
zadrogirati, da sploh ne bodo mogli misliti.
Norci so zares nevarni, a ne v fizičnem smi-
slu. Edina rešitev za sistem je boljši sistem.
Brez njega ne moremo. Sistem, kakršnega
imamo zdaj, je prežet z nasiljem. To nasilje
pronica v nas in mi si ga podajamo naprej
kot vroč krompir.
»NASILJU SEJE TREBA UPRETI«
(Bertrand Russell)
Milgram je delal poskuse, kako daleč so
ljudje pripravljeni iti v svoji ubogljivosti do
avtoritete. Tri četrt oseb je bilo pripravljeno
tvegati smrt druge osebe, če je eksperimen-
tator-znanstvenik prevzel odgovornost.
Dokaj iztreznjujoče stanje stvari. A tako je.
»Obveščen človek zaleže za dva,« pravi Ja-
cques Brei. Tisti, ki so se uprli, so to storili
takoj v začetku, ko si še niso umazali rok.
Ko si enkrat umažeš roke, je težko nehati,
kajti najprej si moraš priznati, da tisto, kar
si delal, ni bilo prav.
Svoboda drugega je nedotakljiva. »Tudi
če se ne strinjam s tabo, bom do konca zago-
varjal tvojo pravico, da poveš svoje mnenje,«
je rekel nekdo. »Nikoli ne bom lovil žive
duše v ječo svoje sebične ljubezni,« je
218
ALI IE V ČLOVEKU ZARES ZVER?
zapisal Bob Dylan. Ni res, da se ljudje nujno
želijo polastiti svobode drugega, kot je
menil Sartre, ki je sicer imel o marsičem
prav. Kajti če se polastim tvoje svobode, mi
ne boš več zanimiv.
JE TREBA ČLOVEKA VAROVATI
PRED NJIM SAMIM?
PROIZVODNJA NASILJA
Ko sem prišla iz norišnice, sem nekaj časa
neprestano fantazirala o Ulrike Meinhoff in
raznih drugih teroristih. Žal mi je bilo, ker
tukaj ni bilo nobenih, zdelo se mi je, da bi
se znala z njimi pogajati. Tako dobro sem
jih razumela. Ko te pritisnejo ob zid in
vzamejo vse, se zdi, da ti ne ostane čisto nič
drugega. Nič drugega kot svoje življenje
čim dražje prodati. Tako bo dobilo vsaj ne-
kaj vrednosti. Sanjarila sem, kako podtikam
bombe v avtomobile čisto določenih psihi-
atrov in še posebej psihiatrinj. Vsak človek
ima pravico do svojih fantazij. Če hoče kdo
gledati neerotične posnetke spolnih orga-
nov od blizu, tudi prav. Sam si je kriv, če
mu po določeni količini sistematične de-
senzitizacije ne bo več do spolnosti.
Prikazi nasilja pa so vsepovsod. Ne mi-
slim se spuščati v to, na kaj to vpliva ali ne
vpliva, dejstvo je, da smo potopljeni v morje
nasilja »kot da«. Gledamo ga ob zavesti, da
ne gre zares. Tudi tu deluje desenzitizacija.
Tudi ko vidimo pravo nasilje iz resničnega
sveta, se bomo odzvali, kot da ni zares. Tako
je tudi dosti udobneje. Ob zalivski vojni
niso dovolili predvajati posnetkov dejan-
skega nasilja, le galebe, ki so se utapljali v
nafti. To ljudem še lahko zbudi sočutje.
Absurdno je, da se nasilje sme izvajati, le
videti se ga ne sme. Do nezavesti pa lahko
gledaš »kot da« nasilje. Sporočilo je: Nasilje
ni resnično. Nasilja ni. Nasilje je le v filmih.
Svoje filme nasilja režiram sama. V njih
igra glavno vlogo človeško dostojanstvo.
Globoko verjamem, da je vsako človeško
bitje, pa tudi živali, vredno določenega do-
stojanstva. Obstaja jasna črta, pod katero se
dostojanstvo neha. Tega ne veš, dokler te
nekdo ne pahne čeznjo. Tedaj si ga moraš
nemudoma vzeti nazaj, sicer bo prepozno
ali pa vsaj zelo težko. Podobno kot pri
uporu proti avtoriteti. Meni je zazvenela
moja »mantra«: »Karkoli ti storijo, ne morejo
ti odvzeti dostojanstva.« Ker sem to verjela,
je delovalo. Nihče ti ne more vzeti dosto-
janstva. Bila sem rešena. Rešena sramu,
samopomilovanja in kar je še takih besed.
Dobila sem moč, ki se je glasila: »Preživela
bom.« In potem so prišle tiste teroristične
fantazije, ki sem jih gojila kot najlepše rože.
Pomagale so mi preživeti. Ob nekih dru-
gačnih kontingencah bi jih morda tudi
uresničila. Prav nič me ne bi pekla vest.
Mojo vest so umorili tisti hip, ko so umorili
moje dostojanstvo. Ko nisi več človek, tudi
vesti ne moreš imeti. Kako prav ima Laing,
ko pravi, da s tem, ko ubijemo doživljanje,
razvijamo destruktivnost. Čimbolj smo
zatrli svoj notranji svet oziroma dovolili, da
ga zatrejo, toliko bolj se razrašča destru-
ktivnost.
Temeljnega pomena za preživetje je torej
ohraniti dostojanstvo. Za tiste, ki ne vedo,
želim pojasniti, da dostojanstvo nima nič
opraviti s ponosom. Ponos je luksuz, ki ga
brez škode pogrešamo, dejansko je celo od-
več. Onemogoča nam, da bi videli človeka
v razcapanem klošarju. Onemogoča nam,
da bi se čutili na isti ravni z njim. »Skupni
temelji,« pravi Martin Buber.
OBRAT NASILJA NAVZNOTER
Dokler si človek celi rane v svojem dosto-
janstvu, je nasilje vsaj v domišljiji usmerjeno
navzven. Po terminologiji Ericha Fromma
je v službi življenja in ga varuje. Ne vem,
kaj se mora človeku zgoditi, da se nasilje
usmeri navznoter. Vsekakor je to tudi stvar
kontingenc, pri katerih sodeluje več dejav-
nikov. Pri meni je bila ključnega pomena
prevara, vsaj kot sprožilni moment. Potre-
bovala sem tablete in sem telefonirala svoji
psihiatrinji. Bala sem se, da me bo obdržala
kar tam, zato sem hotela obljubo, da tega
ne bo storila. Ko sem prišla, me ni pustila
oditi. Moje fantazije so se začele spremin-
jati. Začela sem sanjariti o prostorčku v go-
zdu, sredi praproti in obsijanem s soncem.
Tam bom končno lahko izvedla edino
avtonomno dejanje, ki mi je še ostalo —
219
TANJA LAMOVEC
samomor. Moje smrti se jim le ni posrečilo
ukrasti. Moja smrt je samo moja. Ne maram
več tega telesa, ker ni moje in ga lahko kadar
koli ugrabijo.
ČLOVEK ABSURDA
»Manj strašna noč je v črne zemlje krilu,
kot so pod svetlim soncem sužnji dnevi.«
(France Prešeren)
Tedaj sem vnovič končala v norišnici. Po-
skus samomora. Zdaj so me »varovali pred
samo seboj«. Moje fantazije so se vnovič
spremenile. Fantazirala sem o vprašanju ab-
surda. Uporni človek, pravi Albert Camus,
prej ali slej postane absurdni človek oziro-
ma človek absurda. Tudi jaz sem tako do-
življala. Absurd ni v nas, pravi Camus, niti v
svetu, temveč v neskladju med človekovim
stremljenjem in svetom, ki človeka zanika.
S tem se ne strinjam povsem. Zdi se mi, da
je neskladje le posledica nečesa bolj prvot-
nega. Absurd je v sistemu, ki je v neskladju
s človekom. Človek absurda je produkt
družbe absurda. Sistem je neke vrste ma-
šina. V njem ni nič človeškega, čeprav so
vanj vpleteni ljudje. Kako naj bo potem
sistem v skladju s človekom, če gre za radi-
kalno drugačnost? Sistem ne čuti absurda.
Sistem ne čuti nič. Načela, na katerih je
grajen sistem, niso ista načela, ki vodijo
ljudi. Človek čuti absurdnost sistema in
absurd zmotno prepozna kot nekaj lastnega
sebi. Človek se poistoveti s strojem. Človek
ni absurden, je le zaslepljen. Če se reši
zaslepljenosti, se reši občutka absurda.
POT IZ ABSURDA
A to je šele prvi korak. Pojavi se občutek
solidarnosti. Tudi o tem piše Camus. Če se
pojavi kuga, se je treba proti njej bojevati.
S skupnimi močmi. Če malo pogledaš na-
okoli, boš takoj zagledal cel kup crknjenih
podgan. Torej te čaka delo, ki tokrat ni več
Sizifovo. Našel si svoj smisel. V tem je nekaj
svetega, a nima nič opraviti z religijo. Ima
pa opraviti z idejo o skupnih temeljih vseh
ljudi.
Ne vem, ali tudi drugi ljudje doživljajo
tako, a zame je navzven obrnjeno nasilje po-
vezano z degradacijo, izgubo dostojanstva.
Sebi postanem »nevarna«, če mi odvzamejo
možnost odločanja o svojem telesu, avto-
nomijo, nekaj pa imajo pri tem tudi prevare.
V takem svetu nočem živeti. V kakšnih
svetovih nočejo živeti drugi, ne vem.
Vprašajte njih. Iz vsega tega sledi sklep:
Človeka ni treba varovati pred samim
seboj (kakšen absurd!), temveč pred nasil-
nim in zlorabljajočim okoljem. Kako per-
verzna je ideja, da naj bi ravno tako okolje
varovalo človeka pred njim samim. Ljudje
so res pripravljeni verjeti vsako oslarijo.
Take jih je naredil sistem: zaslepljene in
absurdne. »Verjamem zato, ker je absurd-
no,« je zapisal zaslepljenec Blaise Pascal. Ne
počnite tega še vi. Seveda, dokler se ne od-
klopite, ste to prisiljeni početi. Torej se
odklopite. »Ljudje so v transu,« pravi Laing,
»in ko se iz njega mrtvi zbudijo, se znajdejo
v norišnici.« Sistem, ki je zasvojil tudi
družino, ne dovoljuje, da bi se ljudje zbudili.
Morajo nazaj v trans, pa čeprav ob pomoči
elektrošokov in strupov, ki se imenujejo
zdravila.
Zapomnite si: če ste se že odklopili, mo-
rate iti do konca. Drugače se boste vse živ-
ljenje vrteli okoli lastnega repa. Zagotavljam
vam, da je to res Sizifovo početje. Biti na
pol zbujen in se delati, da spiš. Iz dneva v
dan.
Zapomnite si dobro: vi niste vaša druži-
na. Če bo prišel trenutek, ko boste morali
izbirati, izberite sebe. Drugače ste izbrali
samomor, četudi počasen. Ne morete živeti
za druge, dokler vam ni bilo dovoljeno
najprej živeti zase. Nihče si vas nima pravice
lastiti, ne vas, ne vaše smrti.
ODLOŽITE SMRT ZA EN DAN
Ne ubijte se prezgodaj. Ničesar ne storite v
prvem impulzu, vzemite si čas. Večnost vas
tako ali tako čaka. Vse, kar potrebujete, je
počitek, mir pred ljudmi, ki vas želijo zava-
rovati pred vami samimi in toplo človeško
besedo. Pridite v naš krizni center. Poten-
cialni kandidati za samomor (kar smo vsi)
bodo morali podpisati sporazum, da tega
220
ALI IE V ČLOVEKU ZARES ZVER?
ne bodo storili pri nas. Ne jemljemo vam
vaše smrti, a razumeti morate, da bi tako
škodovali ugledu kriznega centra. Računa-
mo na vašo solidarnost. Na pogovor smo
pripravljeni 24 ur na dan. Vemo, da človek,
ki ne sme odločati o svojem življenju, ne
bo hotel tako živeti. Skupaj bomo zaživeli
drugače.
Dosti večja verjetnost je, da boste na poti
v krizni center doživeli prometno nesrečo,
kot da vas bo tam kdo napadel.
V uporabniških kriznih centrih je zelo
malo nasilja, precej manj kot v povprečni
družini. V pol leta, ko sem bila v kriznem
centru v Itaki, Združene države, je bilo
edino nasilno dejanje nekaj razbitih šip.
Drugo nasilno dejanje se je zgodilo na cesti,
pred vrati kriznega centra, kjer sta se spo-
razumno stepla dva uporabnika. Bila sta
dovolj prisebna, da sta upoštevala pravilo,
da v kriznem centru nasilje ni dovoljeno in
sta stopila na cesto. Ker pa se nasilje lahko
zgodi kjer koli in ni nujno, da so v njem ude-
leženi ravno uporabniki kriznih centrov, še
nekaj informacij o tem, kako ravnati z
nasilno osebo.
PRAKTIČNI NAPOTKI
ZA DELO Z NASILNO OSEBO
VERBALNO NASILJE
Strah pred nasiljem in nepoznavanje nači-
nov, kako se pred njim ubraniti, je v zahodni
kulturi zelo razširjeno. To je neupravičeno,
ker je z nasilnimi osebami, razen redkih iz-
jem, razmeroma lahko ravnati. Ravno strah
je tisti, ki nas pri tem ovira.
Odraščala sem v razširjeni družini, kjer
je bilo veliko vpitja in verbalnega nasilja,
občasno pa so člani družine tekali drug za
drugim z noži in sekirami. Vse to je bilo
skoraj »kot da« nasilje, saj ni nihče nikomur
nič naredil, le kakšen kos pohištva je šel na
dvoje. Večkrat sem posredovala med spr-
timi stranmi, pri tem pa sem se počutila
povsem varno, saj so še posebej pazili, da
se mi ne bi kaj zgodilo. Tako sem prejela
sporočilo, da se nasilja ni treba bati, kar se
mi je pozneje v kritičnih situacijah vedno
potrdilo. To seveda velja za nasilje posamez-
nikov, organiziranega nasilja pa se bojim,
še zlasti, če je sankcionirano in brez prič,
kot npr. v norišnicah.
Morda bi začela z verbalnim nasiljem
oziroma zlorabami. V nekaterih družinah
in kolektivih je takega nasilja veliko, vendar
ni tako nedolžno, kot bi se morda zdelo.
Ljudje se navadijo nanj in ga skoraj ne
opazijo več. Ravno tako ne opazijo, kako
drobne zbadljivke in zafrkljive pripombe
rušijo medosebne odnose. Zdi se, da je to
nekoliko kulturen pojav. V Združenih drža-
vah so ljudje zelo pozorni na vsako tovrstno
verbalno zlorabo in vas bodo takoj opozo-
rili. Zaradi nenehnih povratnih informacij
je vsaj pri pripadnikih srednjega sloja
verbalnih zlorab razmeroma malo, odnosi
med ljudmi pa so bolj odkriti, manj zapeti.
Pri nas je obrambna naravnanost v pogo-
voru skoraj pravilo, razen med najbolj in-
timnimi prijatelji. Verbalne zlorabe lahko
človeka zelo prizadenejo, a pri nas velja pra-
vilo, da tega ne smemo pokazati. »Beseda
ni konj,« pravi pregovor. V primerjavi z
Združenimi državami so besede pri nas
dokaj devalvirane, njihov priznani pomen
je razmeroma majhen, pa če gre za zbad-
ljivke ali za držanje dogovorov. Osebno mi-
slim, da se velja potruditi in besede jemati
resno, ker to prispeva k večjemu zaupanju.
-»Say what you mean, mean what you say,«
pravijo Američani.
Razlikovati moramo med verbalnimi
zlorabami in prepiranjem. Verbale zlorabe
izražajo zlobo, hudobijo. Prepiranje pa je
lahko povsem korektno, kolikor se ohrani
obojestransko spoštovanje. Tudi tega ljudje
pogosto ne opazijo. Takoj ko zaslišijo po-
višan ton glasu, se že ustrašijo in razglasijo
osebo za nasilno. Po drugi strani so žaljive
pripombe, izrečene s prijaznim glasom, za
številne povsem sprejemljive. Vse to izraža
veliko zmedo in negotovost, ki ju ljudje
čutijo v zvezi z nasiljem. Zato smo pogosto
raje tiho, kot da bi stvari razčistili, tako pa
dejansko kvarimo odnose. Skratka, bojimo
se napačnih stvari.
Poleg verbalnih zlorab, ki spodkopavajo
samospoštovanje sobesednika, poznamo
tudi take, ki rušijo njegovo zaznavanje real-
nosti. Med take zlorabe prištevamo razvelja-
vljanje sobesednikovih izjav, ki se nanašajo
221
TANJA LAMOVEC
na njegove zaznave, čustva ali mnenja,
kadar nam niso po volji. Še zlasti škodljivo
je razveljavljanje čustev, saj je dotična oseba
edina, ki lahko o njih kaj reče. Če to delamo
pogosto, dobi človek občutek, da ga silimo
v norost, hkrati pa je to razvrednotenje
njega samega in kratenje pravice do izraža-
nja lastnih čustev. Med verbalne zlorabe
štejemo tudi različne druge oblike mani-
pulacije, izsiljevanje ipd.
Vse verbalne zlorabe prizadenejo drugo
osebo oziroma bi to potencialno lahko
naredile, če sogovornik ne bi postal neob-
čutljiv nanje. Kljub temu menim, da na neki
globlji ravni posameznik take izjave vseeno
zabeleži in se njihov učinek morda kaže v
slabem razpoloženju, razdražljivosti ipd. Po
drugi strani velja, da niso vse izjave, ki posa-
meznika prizadenejo, verbalne zlorabe. Tu
mislim zlasti na kritiko, ki je lahko izrečena
povsem korektno, a prizadene, ker se ni
pripravljena soočiti s problemom.
Verbalno nasilje lahko pripelje do fizi-
čnega nasilja, če ga ne ustavimo. Zato velja
biti pozoren že na manjše verbalne zlorabe
in pravočasno postaviti mejo, čez katero
sogovorniku ne dovolimo. Čim hitreje
bomo postavili mejo, toliko več manevr-
skega prostora bomo imeli. Seveda pa je to
težko storiti z osebo, ki smo ji dotlej dopu-
ščali vse. V tem primeru je potreben pogo-
vor in soglasna odločitev, sicer ne bomo
dosti dosegli. Vedeti moramo, da se večina
fizičnega nasilja začne z verbalnim in da je
precej od nas odvisno, ali bo nasilje postalo
fizično
IZRAŽANJE JEZE
Navadno se začne z izrazi jeze. Namesto, da
bi sprejeli jezo kot veljaven izraz čustev
sobesednika in ga poslušali do konca, ga
poskušamo prekiniti, dokazati, da se moti,
ali pa se postavimo v obramben položaj.
Treba je torej poslušati in še poslušati, pri
tem pa se poskušati vživeti v njegov položaj.
Ko konča, je koristno izraziti razumevanje
njegovih čustev, ne glede na to, ali se stri-
njamo z njimi ali ne. Vedeti moramo, da so
to njegova čustva, do katerih ima vso pra-
vico. Potem smo na vrsti sami, da se odzo-
vemo s svojimi čustvi in mnenji. Nekateri
ljudje pravijo, da tako ravnanje izraža po-
puščanje, vendar ni tako. Kot pri običajnem
pogovoru navadno priznavamo drugemu
pravico, da pove do konca, moramo to pra-
vico še toliko bolj priznavati pri izražanju
čustev. In vendar jih poskušamo največkrat
takoj zatreti, razveljaviti ali spremeniti. Pom-
nimo: če zavračamo čustva neke osebe, bo
čutila, da zavračamo njo. To poslabša odnos
ali pa postane izvor novega nasilja. Ker
nismo pripravljeni sprejeti izrazov jeze
sogovornika, ga sami potiskamo v smeri
fizičnega nasilja.
Take situacije se večkrat pojavijo med
partnerjema oziroma zakoncema. Fizično
nasilje je mogoče skoraj vedno preprečiti,
razen če je postalo ustaljen del repertoarja.
Ženska, ki ni pripravljena sprejeti partner-
jeve jeze, lahko računa, da bo prej ali slej
soočena s fizičnim nasiljem. Mož, ki ni pri-
pravljen sprejeti ženine jeze, se bo moral
sprijazniti z depresivno in frigidno ženo.
Zelo težko je dopovedati ženskam, da je od
njih odvisno, ali bodo tepene. Tu je treba
zelo jasno povedati, da ženska ni kriva, če
jo partner tepe. Za vse, kar kdo počne, je
odgovoren on sam ali ona sama. Tako tudi
velja, da je vsaka ženska odgovorna zase, da
se nauči veščin samozaščite. Včasih je do-
volj že to, da pravočasno umolkne. Ljudi, ki
so nagle jeze, ne gre izzivati in potiskati čez
rob. Tudi to ni popuščanje, gre le za to, da
je spore bolje reševati tedaj, ko sta oba ude-
leženca mirna.
Med verbalnim in fizičnim izražanjem
jeze navadno velja obratno sorazmerje. Če
posameznik ne more verbalno izraziti jeze,
jo bo izrazil na fizičen način: z nasiljem,
psihosomatskimi težavami, depresijami itn.
Res nesmiselno se je bati verbalnih izrazov
jeze in jih ovirati, saj so popolnoma neško-
dljivi, so ventil za sproščanje učinkov stresa.
Nekateri ljudje imajo težave z verbalnim
izražanjem jeze, tudi če jih pri tem nihče
ne ovira, zato so nagnjeni k navedenim mo-
tnjam.
Še enkrat bi rada poudarila, da je jeza ču-
stvo, ki teži k temu, da se izrazi navzven.
Emovere je latinska beseda, ki pomeni gi-
bati navzven. Izražanje čustev, tudi inten-
zivnih, ni nasilje. Pomembno je le, da jih
222
ALI IE V ČLOVEKU ZARES ZVER?
izrazimo tako, da ne poškodujemo druge
osebe. V kriznem centru v Itaki so imeli
plakat, na katerem je pisalo: »A scream a
day keeps a shrink away<< (Zavpij vsak dan
in ne boš potreboval psihiatra).
Čista jeza ni žaljiva, dejstvo pa je, da
številni ljudje v jezi izražajo žaljivke.
Koristno je, če smo pozorni na to. Jezne
osebe ne smemo miriti, ker jo bomo samo
še bolj razjezili. Zahtevati od jezne osebe,
da se umiri, je nasilje. To je zahteva, naj svoje
čustvo potlači. Lahko pa ji svetujemo, naj
se gre jezit kam drugam. V ta namen so npr.
zelo primerni avtomobili, seveda ne med
vožnjo. Jeza ima tudi telesne vidike, saj nas
pripravi za boj ali beg. Zato je priporočljivo,
da poskrbimo za aktivno telesno sprostitev
v športu. Seksualna aktivnost v jezi ni
primerna, ker zbuja fiziološke reakcije, ki z
jezo niso združljive, zato pelje v konflikt.
Še slabše je, če jezni osebi prigovarjamo,
da nima razloga za jezo. Čustva imajo svoje
zakonitosti, razum pa drugačne. Čustva so
neposreden odziv na trenutno situacijo,
razum pa nam pozneje pomaga, da sistema-
tiziramo preteklo dogajanje in načrtujemo
prihodnost. Čustva niso nasprotje razumu,
temveč dopolnilo. Pri tem je vredno pri-
pomniti, da je razum dober služabnik, a slab
gospodar. Kadar smo pred pomembno od-
ločitvijo, je koristno z razumom analizirati
celotno situacijo, odločitev pa naj bo in-
tegracija razumskih spoznanj in čustvenih
nagibov. Če integracije ne moremo doseči,
odločitev ni prava in je bolje, da počakamo.
Dokler čutimo konflikt med čustvi in
razumom, se ne odločamo. Včasih potrebu-
jemo nekaj časa, da proces dozori, podobno
kot pri ustvarjalnem procesu. Potem se
odločitev pojavi sama od sebe.
FIZIČNO NASILJE
Rekla sem že, da lahko skoraj vedno prepre-
čimo fizično nasilje, kolikor ni že utrjen
vzorec poravnavanja sporov med osebama.
Še zlasti to velja za psihotične osebe ali
osebe v čustveni stiski. Kadar taka oseba
grozi z nasiljem, moramo vedeti, da je pre-
strašena, navadno do stopnje panike. To
precej drži tudi za ostale ljudi, ko so čust-
veno vznemirjeni. Naša naloga je torej, da
potencialnemu napadalcu zagotovimo ob-
čutek varnosti. Prvi korak je ta, da mu poka-
žemo, da sprejemamo njega in njegova ču-
stva ter ga poslušamo. Tako bomo izvedeli,
česa se boji in bomo lahko ukrenili vse
potrebno, da zmanjšamo njegov strah. Ni
pomembno, ali strah izvira iz stvarne ali
namišljene situacije. Pravzaprav osebo še
lažje zavarujemo pred namišljenimi napa-
dalci. Tako ji lahko npr. ponudimo, da bomo
z njo, ko bodo ponjo prišli Marsovci, in da
smo se pripravljeni z njimi pogovoriti. Ko
oseba vidi, da se mi ne bojimo, se navadno
tudi sama vsaj malo pomiri.
Precej težje je včasih zavarovati osebo
pred dejanskimi preganjalci. Primeri, ko se
oseba boji svojcev, ki grozijo s hospitali-
zacijo, je precej in jim brez kriznega centra
ne moremo pomagati.
V vseh teh letih nisem srečala primera,
da bi kdo izvedel nasilno dejanje pod vpli-
vom blodenj. Zato lahko o tem pojavu re-
čem le, da je izredno redek, če sploh obsta-
ja. Seveda so znani primeri, ko kdo nenado-
ma začne streljati v množico ali kaj podob-
nega, in potem se to pripiše »duševni bo-
lezni«, pod čemer razumemo funkcionalno
psihozo, ki ne vključuje organskih spre-
memb. Domnevam, da večino takih dejanj
store osebe z možganskimi poškodbami ali
tumorji, kot tudi osebe, ki so pod vplivom
alkohola. Take osebe so zares povsem ne-
predvidljive in ne spadajo v krizni center.
Za nekatera dejanja se zdi, kot da izvirajo
iz blodenj, v resnici pa so izraz težnje posa-
meznika, da se osvobodi vezi, ki ga vežejo
na enega od staršev, navadno na mater. Taka
oseba pravzaprav rešuje psihične probleme
avtonomije in identitete in včasih ne vidi
druge rešitve kot to, da mora druga oseba
umreti, če hoče on živeti. Morda se je s po-
dobnim problemom ubadal napadalec, ki
je ubil Johna Lennona, saj se je identificiral
z njim, hkrati pa je vedel, da dva ne moreta
biti. Če bi taka oseba imela priložnost, da
se pogovori z zaupno osebo, sem prepri-
čana, da tega ne bi storila. V psihiatriji
namreč povsem zanikajo pomen pogovora
s psihotično osebo, iz lastnih izkušenj pa
vem, da me je tak pogovor vedno vrnil na
trdna tla, pa čeprav le začasno. Problemi,
223
TANJA LAMOVEC
ki jih je pogovor razrešil, so ostali rešeni in
se nisem vnovič spuščala vanje. Zato je
krizni center tudi priložnost za uveljavitev
drugačnega prijema, ki je dosti bolj naraven
in tudi učinkovit kot izključno medikamen-
tozna obravnava. Človek v psihozi je pred-
vsem človek, in če drugim ljudem pogovor
koristi, koristi še toliko bolj osebi v krizi.
Seveda je v pogovoru ne bo mogoče prepri-
čati, da Marsovci ne bodo prišli ponjo, niti
to ni namen pogovora. Namen je dajati
oporo v čustvenem smislu, človeški stik in
informacije, ki ji bodo pomagale preverjati
realnost. To mora oseba storiti sama.
Spominjam se primera, ko je sin v po-
skusu, da se osvobodi vezi, ki so ga prikle-
pale na mamo, sklenil roke okoli njenega
vratu in jo začel daviti. Nenadoma je začutil
popolno paralizo rok in se ozavestil, kaj po-
čenja. Pri poskusih davljenja je priporoč-
ljivo, da se napadena oseba povsem prepu-
sti, če ugotovi, da se napadalca ne more
otresti. Odsotnost odpora zmanjša impulz
napadalca. Podobno taktiko uporabljajo
tudi živali.
POGOVORIMO SE Z NAPADALCEM
Ob vsakem fizičnem napadu je priporo-
čljivo, da napadena oseba naveže pogovor
z napadalcem. Pomembno je, da govori z
mirnim glasom, ki daje informacije, podob-
no kot napovedovalec vremena. Pogovor
naj poteka na isti ravni. Niti prošnje niti
ukazi niso povsem varni. Včasih sicer lahko
pomaga prošnja, drugič odločen ukaz, a vse
to ima lahko tudi nasproten učinek. Če
nimate izkušenj, raje ne poskušajte s tem.
Mirno izrečene informacije ne morejo ško-
diti in še poslabšati situacije. Taka informa-
cija je npr.: »Daviš me,« ali: »Daj roke z mo-
jega vratu,« kar pa ne sme zveneti kot ukaz.
Pomembno je tudi, katere besede uporab-
ljamo. Če rečemo: »Zadavil me boš,« smo
dali napadalcu sugestijo, ki se lahko izkaže
kot samouresničujoča se prerokba. Vedeti
moramo, da je napadalec v spremenjenem
stanju zavesti in ni zmožen samostojne
presoje, zato bo ravnal po vaših besedah!
Vedeti moramo, da je tak napadalec psi-
hično povsem nemočen, kot majhen otrok.
Zato mu v nobenem primeru ne smemo
groziti ali ga kakor koli dodatno vznemirjati.
Vso zadevo je treba vzeti kot nekaj povsem
vsakdanjega, ob zavesti, da se velika večina
teh poskusov srečno konča.
Medtem ko je lahko davljenje impul-
zivno dejanje, je poskus zabosti ali zaklati
nekoga zelo zahtevna fizična operacija. Že
sam dvig roke in sunek zahtevata precej
koordinacije. Časa, ki preteče od impulza
do dejanja, je ogromno. To je čas, ki ga ima
napadalec za razmislek in napadena oseba
za pogovor. Pogovor je zelo pomemben iz
več razlogov. Po eni strani lahko dajemo
neogrožujoče informacije, po drugi pa
vzpostavimo človeški stik, ki napadalca
prizemlji. Že sama komunikacija pomeni
zavlačevanje in hkrati odvračanje pozor-
nosti od nameravanega dejanja. Možnosti
ugodnega izida so zelo velike.
PRAVILA ZA SOOČANJE S FIZIČNIM NASILJEM:
V vseh primerih, ko smo soočeni s fizičnim
nasiljem, moramo upoštevati tole:
1.	Obravnavati napadalca spoštljivo in z
dostojanstvom. Zelo pomemben je glas, ki
je edini način, da mu to sporočimo.
2.	Govorimo umirjeno, stvarno, kot da
podajamo informacije.
3.	Popustimo, kjer lahko, in vztrajajmo,
kjer je absolutno nujno.
4.	Glede stvari, pri katerih moramo vztra-
jati, bodimo odločni, brez jeze in ukazoval-
nosti. Pazimo na glas.
5.	V nobenem primeru ne grozimo. La-
hko pa podamo informacijo o posledicah.
6.	Ne ugovarjajmo, še zlasti ne »bevs-
kajmo«. Ubogajmo, če lahko, ali pa odločno
odklonimo.
7.	Sprejmimo izraze jeze, poslušajmo,
dokler ne konča in se neverbalno odzo-
vemo, da potrdimo stik.
8.	Za vsako ceno ohranimo komunika-
cijo, razen seveda, če zahteva, da molčimo.
9.	Zavlačujmo in barantajmo. Čas dela za
nas.
10.	Ne prosimo in ne ukazujmo, ostani-
mo na isti ravni.
Vse to lahko lepo vidite v ameriških fil-
mih, ker so stilizirani in pozitivni junak
224
ALI IE V ČLOVEKU ZARES ZVER?
vedno absolutno pravilno ravna po navo-
dilih ekspertov. Filmi iz drugih držav niso
taki.
Ob uporabi strelnega orožja je začetni
postopek isti, pripomniti pa je treba, da je
tu nevarnost večja. Pritisk na petelina ne
zahteva posebne koordinacije in se lahko
zgodi impulzivno. V zakonodaji velja, da je
mogoče koga impulzivno zaklati, vendar
tega ne verjamem. Veliko lažje je s pritiskom
na gumb uničiti ves svet, kot zaklati koga.
Zdi se, da je narava predvidela varovalne
mehanizme. Človek ima namreč vrojene
zavore pred ubijanjem. Ameriška vojska se
tega dobro zaveda, zato je vojake, name-
njene v Vietnam, najprej namerno izposta-
vila napadu sovražnih letal na kakšni ladji,
da jim je zbudila samoohranitveni nagon.
Ko so prišli na kopno, so ubijali z občutkom,
da se branijo.
Narava ni predvidela varovalnih meha-
nizmov proti pritiskanju na gumbe, pa če
so to elektrošoki ali atomske bombe. Pazite
se torej gumbov! Tudi strelno orožje ni
daleč od tega.
ALKOHOL IN NASILJE
Alkohol ovira ali onemogoča trezno preso-
janje, hkrati pa, kot vsi vemo, daje človeku
»korajžo«, ki je psihotična oseba nima. Zato
je alkoholizirana oseba potencialno dosti
bolj nevarna kot psihotična oseba. Kljub
temu za take osebe ni predviden prisilni
pripor, tudi če grozijo družini z nasiljem.
Celo če svoje grožnje uresničijo, to ni
zadosten razlog za pripor. Potrebno je, da
ga npr. žena toži. Tu vidimo vso absurdnost
sistema in njegove zakonodaje. Alkoho-
lizirane osebe v krizni center ne sodijo, kot
ne sodijo nikamor, kjer se zadržujejo osebe
v krizi, če nočemo, da te postanejo žrtve
zastraševanja.
Z vinjenimi osebami se ni dobro pre-
pirati, zato jih je najbolje pustiti pri miru.
Če se hoče taka oseba prepirati, pojdite
stran, tudi če morate zato zapustiti lasten
dom. Prenočite pri prijateljici. Ostalo boste
urediU pozneje.
Vinjena oseba prekriva svoj strah z jezo,
ker se včasih zgodi tudi sicer. Jeza je povr-
šinsko čustvo, strah paje globlje. Ponavljam,
ne mirite napadalca, pomirite sebe.
DOTIK: DA ALI NE?
Jezne osebe se ni priporočljivo dotikati,
čeprav je res, da jo lahko pravilen dotik
pomiri. Če imamo s tem izkušnje oziroma
osebo dovolj dobro poznamo, jo lahko
nevtraliziramo tako, da jo trdno in odločno
primemo za roke, a ne tako močno, da bi jo
ukleščili. Pri tem ne smemo izražati sovra-
žnosti. Sama se navadno držim pravila, da
osebo vprašam, ali se je lahko dotaknem. V
Združenih državah to dosledno delajo in
imajo dobre rezultate. Osebe, ki joka, se ne
dotikamo, ker tako zmotimo njen notranji
proces. Ko je proces končan, se lahko ob-
jamemo.
NAČELO NENADLEGOVANJA
Na splošno naj velja načelo nenadlegovanja.
Pustimo osebo pri miru, če nam nič noče.
Hkrati izrazimo pripravljenost za pogovor
^ILskupjoD dejavi^t. Oseba v krizi naj sama
odloči, koliko stika želi z nami. Sama je tista,
ki mora povedati, kaj želi, impulz mora priti
od nje. Ne silimo je v pasiven položaj s
svojimi nadležnimi ponudbami. Prav tako
moramo tudi sami povedati, če čutimo, da
oseba rine v nas. Zelo verjetno je, da se ne
zaveda, da nam njeno ravnanje ni pogodu.
S tem da smo pozorni, kdo komu kaj hoče,
pomagamo ohranjati in krepiti meje, ki se
v krizi zabrišejo. Tako podpiramo odrasli
del osebe, ki ga bo še kako potrebovala. Če
oseba še naprej nadleguje, opozarjajmo
toliko časa, da bo zaleglo. Nenadlegovanje
osebe v krizi je zelo pomembno, saj ima
oseba že s seboj dovolj opraviti, zdaj pa smo
se ji vsilili še mi. Tudi nadležnost oseb, ki
hočejo pomagati, lahko povzroči nasilje.
225