štev. 50 Nedelja, 10. decembra 1933 Stana Vinšek: Llzalazaruška Se vse polno krasnega cvetja Je ▼ rondelu in vsak cvet nosi svoje ime. Pa cvetke nimajo tako navadna ime' na, kot jih imajo navadni ljudje — Li« zalazaruška je za svoje ljubljenke na« šla čisto sama prav posebno lepa ime« na. Mogoče bo kdaj srečala koga, ki bo posebno dober in blag in mil in ki ga bo prav posebno rada imela — te« poboža po zlatih laseh, po golih rok> cah — in Lizalazaruški je tako neiz* merno sladko v srčecu, da ve: mamica je pri meni rv. Zima je In Lizalazaruška ne more na vrt. Pa sedi z Mitjuško na preprogi pred kaminom. Toplo je in prijetno in Ajka je spet enkrat zaspala. Lizalaza* mu bo potem dala eno teh krasnih imen s cvetnega vrta. Prava reč, de je drugače krščen — saj ne bo zares, saj bo le kar tako. Kadar pa Ajka spi in Je tudi Mitja na kakem drugem koncu prostranega vrta — takrat kliče Lizalazaruška ma» mico. Ne glasno: čisto, čisto tiho. Pro» ti zlatemu soinčecu dvigne ubogo ob« vezano glavico, stegne ročice in tiho, tiho zakliče. In že čuti njeno bližino. Toplo, neskončno toplo in mehko jo ruška in Mitja pa «e menita. O, toliko čudnega ve Mitjuška danes povedatil Lizalazaruški se sicer zdi, da nekoliko pretirava, no, vseeno je pa le novo in strašno zanimivo. Njegov novi vzgoji* telj mu je dal knjigo in v njej stoji zapisano, da živijo po vsem svetu tu» di revni ljudje. Revni, kaj je to? No, veš, taki, ki so lačni. Lačni, kaj pa je to? In zakaj jih zebe? Kaj so to »cm nje«? — Grozno čudne reči so to in Lizalazaruška je malo huda, ker se ji rdi, da jo Mitjuška malo vleče. Seve* da mu tega ne reče in ne pokaže. Zato je preponosna. Pač pa pocuka Ajkot »Ti, Ajka, čuj in povej: je res tako na svetu?« — »Res!« — »In s čim bi se dalo pomagati?« — »Z zlatom.« — Li« zalazaruška nagne zlato glavico. »Ško« da. Zlata nimam!« — »Pa veš kaj, Mit* juška? čez mesec dni je moj rojstni dan in takrat dobim vse, kar hočem Prosila bom za veliko, veliko mošnjo zlata in za dovoljenje, da se peljemo čisto sami k revnim ljudem! Saj greš z menoj, Mitjuška, jeli?« Ajke Lizalazaruška ne vpraša. Saj tako ve: Ajka hoče, kar hoče Lizala« zaruška. V. Lizalazaruška ima rojstni dan. Lizalazaruška je stara sedem dni. Z ozirom na šibko zdravje svoje edinke ni severni kralj odredil nikakih oficielnih svečanosti. Tiho, a razkošno se je praznoval njen rojstni dan v sta* ri palači ob Dnjepru. Z neskončno potrpežljivostjo je pre« nesla Lizalazaruška vse neobhodno po* trebne ceremonije. Saj je vedela: po» poldne je eno uro očka — kralj njen. samo njen In ko sta slednjič bila oče in hči sa» ma, je zbrala Lizalazaruška ves svoj pogum in zajecljala svoje prošnje. Naj« prej: mošnja zlata. Mrki kralj se je nehote nasmehnil — in za hip je Lizalazaruška začutila težko, težko svileno mošnjo, polno zve« nečih cekinov. In kaj še? No, to pa vendar ne gre — a naposled je le šlo. Lizalazaruška, Ajka in Mitja sedijo v saneh. V čisto priprostih, v takih, kot jih imajo revni ljudje. In Ajka je morala Lizalazoruško tudi čisto pri« Erosto napraviti, kakor čisto revno de« lico: samo v belo svilo in z eno sa« mo drobno verižico belih biserov. Tu« di Mitja in Ajka in stari kočijaž Onu« frij, vsi so čisto skromno oblečeni: da ne bi bili revni ljudje še bolj žalostni Vozijo se, vozijo, vozijo. Cez polje hitro, skozi vasi počasneje. In kraguljč« ki veselo zvonijo. Lizalazaruška pa je nestrpna in neprestano vleče Mitjuško za rokav: »Še ne? Se vedno ne? Ke« daj vendar?« Spet zadržuje Onufrij vrance in kra« guljčki niso več tako glasni. In čisto jasno se naenkrat zasliši jok — tenak, obupen, zategnjen jok. V hipu jc Liza« lazaruška pokoncu, toliko da ni padla ■ sani. O, Lizalazaruška ve, kaj je jok. Liza« lazaruška ve, kako bolijo solze, čeprav že dolgo več ne sme jokati. V trenut« ku je na tleh, Ajka in Mitja za njo, Onufrij pa se bori s konji, ki jih plaši divji lajež vaških psov. Lizalazaruška beži za jokom. Kaj je? O, nič posebnega: mati»vdova je umr« la in zapustila troje sirot. Sedaj tava« jo od vasi do vasi: lačni, trudni, pre« mraženi — ozmerjani, osuvani, osov« raženi. Ajka, hitro po obleke! Mitja, pomagaj, katero je najmlajše? In ča« ja! Hitro vročega čaja! Stara prodajal« ka čaja se priziblje od nekod: Pa boš plačala? Tu imaš, cekin — pa le hitro, hitro! Cekin ima vendarle čudno moč: v trenutku je privabil nebroj potrebnih, lačnih, žejnih, strganih, bolnih — in sto rok se iztegne proti Lizalazaruški, sto glasov prosi, moleduje: »Še meni, daj, še meni, daj, daj, daj, daj!« In Lizalazaruška daje, daje srečna in vesela. Žarečih lic tava dalje po sne« gu. Cepiča ji je zdrknila z glave, roka« vičke je vrgla z rok, kožušček je ogr« nila malemu beračku. Kakor v sanjah stopica po neznani cesti, daje in daje. Stara Ajka, zmedena, obupana, ome« dleva strahu in tava za otrokom, kar jo nosijo tresoče se noge. Revež Mitja jo je zvesto spremljal, dokler mu na slabi cesti ni odpovedala hroma noga in se je ječe zgrudil v sneg. Sama je Lizalazaruška v krdelu lju« di. Sama, mala, bela, smehljajoča — kaj, da danes njeno tenko uho iz milih prošenj ne sliši hinavščino? Kaj da danes njen drobni nosek ne čuti odu« ren duh po žganju, ki zaudarja iz vsen teh ljudi? »Daj, daj!« Lizalazaruška bi rada še dala — a svilen mošnjiček je prazen. Kdo ji ga je iztrgal iz rok? Kdo je zaklical grdo oesedo, ki je padla kakor kamen na njo? Kaj kriči in sika tu okoli nje? In kaj je to res smeh, kar je tako strašno zazvenelo? Ajka, Ajka, Mitja, Ajka! Lizalazaruška leti. Pade. Vstane. Leti. Lizalazaruška je sama. Čisto sama sredi belega snega. Tiho je tu, čudno tiho. Ne — tam daleč je krik, bližje prihaja, še bližje — Lizalazaruška ta« va, kriči, omahne: Mamica! — in z zadnjimi močmi strga obvezo z oči. Joj!! Tisoč sulic ima žareče solnce, tisoč sulic ima blesteči sneg in vse bo« dejo, žgejo, se zadirajo v Lizalazaru« ško. A le trenutek. Nato se ji mami« ca nasmehne z vsem toplim žarom iz zlatega solnčka in Lizalazaruška je na« enkrat vsa lahka: zlati lasje ji zapla« vajo krog glavice, belo krilce se razširi v bel oblaček in jo ponese kvišku, viš--je — skozi jasno sinjino, zlati mamici naproti. V belem snegu pa leži stara žena ob truplu siepe male deklice... Konec t fc_____-J Utva: Užaljeni Miklavž Bil je otožen, umazan, meglen zimski večer, Miklavžev večer. Po cesti je ležal umazan sneg. Otroci — šest jih je bilo — so sedeli na peči in se pogovarjali o Miklavžu, ugibali, kaj bo letos komu prinesel. Enajstletni Polde je pričakoval knjigo o Robinzonu ali Strica Toma kočo. Lenka, devetletna ni prav vedela, ah naj bi si želela novo obleko ali kakšno igračo. Najbolje bi bilo seveda oboje, pa še kaj sladkega po vrhu. Rudi, dobro leto mlajši, tisti, ki si je privezal časih okrog ramen na vsako stran en materin kuhinjski predpasnik in skakal s peči, češ da je angel, si je želel namestu materinih predpasnikov zlatih peruti. Maks pa je hotel imeti majhnega zajčka, pa ne živega, ampak lesenega, takšnega, kakršnega ima oče za sezuvanje škornjev, da bi si smel sezuvati škornjice sam na njem in bi ga lahko tudi jezdil kakor konjička. Janček, najmlajši izmed bratov, zmerom sanjav in zamišljen, ki je natanko vedel, katera lesa v' vseh okoliških vaseh najlepše škriplje, si je želel citre aH gosli, sploh nekaj, kar bi škripalo kakorkoli že, da bi si delal muziko. Najmanjša, Marica, je bila še tako majhna, da si ni želela ničesar drugega kakor videti Miklavža, H so ji o njem pripovedovala, da je ves zlat. V sobi je bilo mračno. Mati je v kuhinji pripravljala večerjo, oče je bil še v pisarni. Čim bolj se je temnilo, tem živahnejše in večje so postajale želje čakajočih otrok. Lakomnost je rasla. Polde je Lenki šepnil v uho, da je v materini omari videl prelep šparovček, ki je gotovo namenjen za njo. Pa tudi Lenka je zaupala Poldetu, da je iztaknila v kuhinji na polici v kotu pod zastorčkom velik svinjski lonec, poln lepih, debelih, sladkih orehov. Polde ji je šepnil, da tudi on ve za tisti lonec, in še to, da je v tistem loncu videl skritih med orehi mnogo lepih reči: orglice, ki bodo najbrž za Jančka, konjička s piščalko, ki bo najbrže za Maksa, le zase še ne ve, kaj bo. Ni še nikjer nič iztaknil. Saj on ve, kdo je Miklavž. Šepeta je je to pripovedoval Lenki, da ni plašil vere malih. Vsak šum, ki je nastal pred hišo ah v veži, je povečal napetost. Janček se je plaho stisnil k Lenki in mala Marica je miže zarila kuštravo glavico v njeno naročje. Večjim pa je začelo utripati srce burneje. Zdaj si nekdo pred vrati iztrkava sneg s čevljev. Morda je oče. V veži so se začuld koraki, a spet je vm utihnilo... Druga leta je prihajal Miklavž v velikem sijaju. Zlata škofovska kapa se je lesketala na njegovi glavi in siva brala mu je segala do pasu. Bela halja je bila natanko iz takih čipk, kakor najlepše mamimo spodnje krilo, le zlati pas jo je delal drugačno. V eni roki je nosil zakrivljeno škofovsko palico, na drugi je držal lepo, docela novo košaro, polno orehov, jabolk, medenjakov, fig in rožičev. Poleg tega pa še drugih lepih reči: ropotuljico za Marico, ki je bila še čisto majhna, svetlo trobento xa Jančka, boben za Maksa, sabljo za Rudija, punčko za Lenko, pa tudi svinčnikov, peres in zvezkov za tiste, ki so hodih v šolo. Poldetu pa še kakšno lepo knjigo, polno mičnih pripovedk in zgodb. Pa tudi mami je prinesel debel korobač za tistega, ki ne bo priden. Očeta navadno nikoli ni bilo doma, kadar je prišel Miklavž. Miklavž je izpraševal otroke same šolske reči, molitvice, katekizem, pa tudi slovnico in računstvo. Vedel je, da se je Polde pretepal s fantini za vodo iz šole grede in je bil hud. Pohvalil je Lenko, ki že pridno mami pomaga pri pospravljanju in pomivanju in lepo varuje Marico. Pokaral je Maksa, ki luča najrajši kamenje ali kep« in je pred nekaj dnevi pri sosedovih razbil šipo. Va« j« vedel Miklavž. Celo to, da je Janček razrezal nove mamine podveze, iztrgal ven lastike in si z njimi naredil citre na prazno škatlo od ci-korije. Tudi o Rudiju je vedel, da se rad igra angela in da rad mašuje. Obljubil mu je, da mu prihodnjič prinese majceno monštranco, če ne bo več cu-zal £>alca. — Mama je potem spremila Miklavža do duri, otroci pa so se zgrnili nad darove, preštevali orehe, poskušali trobento, ropotuljico in boben in pokušali jabolka in fige. Ko je kmalu na to oče prišel domov, so mu razkazovali te zaklade in ponavljala vse, kar je govoril Miklavž. Povedali so mu, da je Polde moral klečati in povedati šest božjih resnic, da pa od strahu še dveh ni znal. Marica se je držala mame za krilo in hitela moliti »cesena majija, cese-na majija«. Maks je pa vrgel copato v vrata, ko je Miklavž odšel, prej je pa zlezel pod peč in ga je Miklavž komaj priklical in s svojo palico izbezgal izpod peči. Vprašal ga je, če bo že vendar enkrat nehal lučati kamenje in pobijati šipe. Maks se je ves tresel od strahu. Ko je pa Miklavž odšel ,se je razkoraki sredi sobe in vpil za njim, da M ga nič ne boji... Da, tak je bil doslej Miklavž. V takih spominih in pogovorih je otrokom potekel čas. Naenkrat so se vrata sunkoma odprla na stežaj. Iz veže je planila luč v sobo, med vrati je stala vsa razjarjena mati V rokah je držala tisti skrivnostni lonec a police v kuhinji, ga postavila na tla, sunila vanj s nogo, da se je prevrnil. Iz njega se je iztrkljalo po sobi za pest orehov, in mati je dejala: »Tu imate Miklavža, požeruhi!« Pobrala je lonec, zaloputnila vrata in odšla nazaj v kuhinjo. Otroci so okameneli... Nihče se ni upal ganiti niti iaprego-voriti. V tej tesnobi in tišini je prva za-vekala Marica. Nato je hrapavo za .jokal Janček, Rudi je vtaknil svoj palec v usta in se zamislil, Lenka je dregnila Poldeta, ki je začel smrkati, Maks je pa rekel: »Ješt mu bom pa všeeno po noči pehar naštavil.« In prav j« imel. Drugo jutro »o mlajši dobili svoja darila, Polde in Lenka pa nič. Zdi se, da sta preveč globoko pogledala te pred Miklavžem ▼ tisti skrivnostni Ione« v kuhinji za vrati. Sun p« Mlklavt nI nikoli v*6 prišel. Lojze Zupane: Norotan (Belokranjska narodna) Norotan je čuden svet, kjer smreka nosi lipov cvet; kjer v trtju raste bukov gozd in smokva daje vinski grozd. Tam grah je v klasju, bob v lateh . . . iz rek odmeva ribji smeh. — Tam vidra kaže sedem nog, a maček nosi kozji rog. Žolna laja, ne zna peti, kavka »ode pere v kleti Tam kura bobna, vrana gode, rak — počasne vozi hlode. Z repom zajček — je oslič, jelen žvižga kakor ptič. Krava vriska, gos mekeče, medved ruče, volk rezgeče. Tam v ognju pečejo sam led, a dan imajo v meh ujet; da temo z njim bi prep">dili, pa možje so pozabili — Spomnite se ptičic! Ko se zemlja shladi in začne prihajati zima v deželo, ne smete pozabiti ubogih ptičic. Ostanki iz kuhinje in drobtine, ki bi jih drugače vrgli stran, so za uboge, premrzle živalice hrana, ki jim pomaga in jih živi, dokler ne pridejo spet boljši časi. In človeku ni treba drugega, kakor da jim jih da na okno. Kako bogato mu bodo to poplačale, ko pride spet poletje in bodo začeli škodljivci uničevati sadeže na njem In vrtu. In prav najnavarnejše ptice, vrabci, taščice, kosi in drugi so najkoristnejše. Otroci, ki vedo, kaj je njihova dolžnost, so jim že v jeseni nabrali semenja, bučnic, solnčnic, konoplje, trpotca in podobnega. Tudi drobno razrezani ostanki mesa bodo pticam dobrodošli. Ni pa dobro, de jim dajemo preveč kruha, ker se zaradi večje vlažnosti zraka razvije v njem kislina, ki povzroči, da ptice obole in celo poginejo! Kaj ne, otroci, da ne boste na svoje male prijateljice pozabili? Pomislite, kako bi vam bilo hudo, če si ne bi imeli v tem mrzlem času tople sobice in dobra hran«! Lev Tolstoj: Nevarnost Ladja, ld je jadrala okoli sveta, se je vračala domov. Jasen dan je bil in vsi potniki so se zbrali na palubi. Sredi med njimi se je vrtela velika opica in jih zabavala Poskakovala je, spakovala se je, oponašala ljudi in jih dražila — videti je bilo, da ve, kakšno veselje jim dela in zato je postajala še bolj objestna. Skočila je k dvanajstletnemu dečku, kapitanovemu sinu, mu strgala klobuček z glave, si ga nateknila in .jo urno popihala na jambor. Vsi so se zasmejali, a deček, ki je ostal brez klobučka, sam ni vedel aH naj bi se smejal ali jokal. Opica je sedla na prvo prečko snela klobuček in ga začela cefrati z zobmi in s kremplji. In kakor da bi dražila dečka, je kazala nanj in se mu spakovala. Malček ji je zažugal in zakričal nanjo, ta pa je nalašč še bolj hitela mrcvariti klobuček. Mornarji so se še glasneje zaho-hotali in deček je zardel, slekel jopico in se pognal za opico na jambor. V trenutku je priplezal po vrvi do prve prečke. A opica se je še spretneje in urneje od njega pognala še višje, prav ko je ie hotel zgrabiti za klobuček, »Le čakaj, ne uideš mi!« je zakričal deček in plezal za njo. Opica pa ga je spet in spet pretentala, zlezla še višje, a deček, ki s« ga je že polastila togo ta, ni odnehaL Tako sta se lovila prav do vrha jambora. Pod vrhom pa se je opica stegnila kar se je mogla, oprijela se je z zadnjo roko vrvi. in obesila klobuček nA konec najvišje prečke. Nato pa Je ušla na vršiček jambora in se tam od veselja spakovala In kazala zobe. Od jambora do konca prečke, kjer je visel klobuček, je bilo nad dva metra, tako da ni bdlo mogoče priti do njega, razen če bi spustili vrv in jambor. Toda deček je bil ie preveč togoten. Spustil je jambor in stopil na prečko. Na palubi so vsi gledali In se smejali temu, kar sta počela opica In kapitanov sinek: ko pa so videli, da je spustil vrv in stopil na prečko, loveč se ■ rokami, •o val odr*vetiell od strahu. Le malo da bi mu spodrsnilo ln raa-treščll bi se na palubi. Pa če mu tudi ee bi bilo spodrsnilo, če bi prišel do konca prečke ln vzel klobuček, bi »e le težko obrnil in dosegel jambor. Vsi so molče gledali nanj is čakali, kaj m bo zgodilo. Nenadoma je nekdo zakričal od strahu. Deček se je ustrašil, pogledal doli in se zamajal . Ta čas je stopil iz kajute ladijski kapitan, dečkov oče. V roki je držal puško, da bi streljal na galebe. Ko je zagledal sina na jamboru, je pomeril nanj in zakričal: »V vodo! skoči v vodo! če n« ustrelim!« Deček se je lovil in ni razumel. »Skoči, ali ustrelim!... Ena, dve ...» in komaj je oče kriknil »tri« — je deček zakrilil z rokami in skočil. Kakor topovska krogla je udarilo njegovo telo v morje ln niso ga Se zakrili valovi, ko je že skočilo dvajset mladcev — mornarjev za njim. Cez malone štirideset sekund — cela večnost — se j« spet pokazal na površini. Prijeli so ga in izvlekli na ladjo. Čez nekaj minut se mu je iz ust in nosu vlila voda in pričel je dihati. Ko je kapitan to videl, je Iznenada zakričal, kakor bi ga nekaj strašno du-šilo, in zbežal je v svojo kaiuto, da ga nihče ne bi videl, kako je plakaL Kdo je iznašel ... plinsko razsvetljavo Čeprav so že davao v 17. stoletju poznali gorljivost pre.nogovega plina, so k) vendar izrabil sde dokaj pozno za razsvetljavo, ikotski mehanik WiHiam Murdoch je začel prvi praktično izrabljati svoje izkušnje, ki si jih je nabral v angleških ru^n kuh. Leta 1792. )e prv!i razsvetil sv^jo hišo in delavnioo s plinom. Poznaj; je nauelja! plin še po raznih tovarnah, -^orai v istem času je začel Francoz F!' p I t bon izdelovati svetilni plin i zog ene ega esa. Napravil je tako imenovano »toplotno svetilko«, ki pa so se t. vsi smejali in njega skoraj proglasili za norca Kakor se zgodi tako pogosto, tako tudi on ni mogel izrabiti svojega odkritja Umrl je od 'akote, njegov izum pa je razširil neki F. A. Viinzler iz Znajma na Moravskem. Preselil se je v Anglijo. Na dveh razstavah v Londonu je zgradil prvi plinarni, kjer je izdeloval plin Iz premoga. Leta 1807. je že razsvetil eno Izmed najdaljših londonskih cest s plinom. Občinstvu s« j« zdek) najbolj čudno to, da plinske cevi nliso zažarele. Dva Nemca »ta plinsko razsvetljavo izpopolnila. W. v. Bunsen je Izumil let« 1856. tako imenovani Bunsenov gorilnik. Avstrijec Kari Auer pa leta 1884, mreže, ki jih Se dandanes vidimo pd plinskih svetilkah. M ^ Moj očka je dober in dobrega srca. Imam ga nad vse rada. Za ves svet ga ne dam. Vedno rad pomaga bližnjemu v nesreči, zato ga še posebno spoštujem. Zdenka Fajdiga, uč. IV. razr. v Kamniku. Moj oče me ima silno rad, zato mu obljubim, da bom vedno pridna in se tudi pridno učila, da bo imel veselje z menoj, moj ljubi oče. EMka Senekovič, uč. osnovne šole Pragersko. Dragi stric Matic! Lep, a težak je tvoj natečaj. Težko najdem primerne besede, da opišem svojega očeta, ker je nad vse dober in skrben. Zelo ga imam rada in srečna sem, da ga imam. Revčki otroci, ki nimajo več očeta! Kaj se pravi biti brez njega, smo izkusili tudi mi, ko nam ga je usoda za dalje časa iztrgala. Zato ga znamo zdaj toliko bolje ceniti, spoštovati in ljubiti. Vojvoda Cvetka, uč. V. razreda, Bohinjska Bistrica. Le poslušaj dragi stric, ki ti pravimo Matic! Pesmi dve sem že poslala, a nobene nisem brala. Jaz pisala sem po vrsti, kakor hiše v daljnem Trsti in pri tem sem se trudila, da nagrado bi dobila. Kadar »Mlado Jutro« gledam, se začudim tvojim zmedam, Mojega imena nikjer ni; le počakaj stric me ti! Če obeh pesmic ne dobim, se od tebe poslovim. Težko čakam že nedelje, ko napoči mi veselje. lrnat Zdenka, učenka V. razreda, Kamnik. Dragi stric Matic! Svojega očeta ljubim prav tako, kakor on mene. Noben otrok nima v našem kraju boljšega očeta kakor jaz. Zame skrbi podnevi in ponoči. Kadar sem bila bolna, me je pe- ljal takoj k zdravniku. Kar si poželim, mi ustreže, če mu je le mogoče. Zato si želim le to, da bi mi Bog ohranil očeta zdravega in veselega še dolgo let. Njegovo največje veselje je lov. Kadar prinese domov zajčka, sem prav tako vesela kakor on in oba se smejeva. Anica Metelan, učenka IIL razreda, Sv. Jurij ob Taboru. Moj oče. Očeta zelo ljubim. Pomaga mi pri nalogah. Kar želim, mi kupi. Ima me zelo rad. Učitelj je in pesnik. Spisal je dve knjigi. Ena ima naslov »Pesmi«, druga pa je »Kosovska drama«. Koliko denarja je že dal za kruh, obleko, zvezke in knjige. Zato pa gledam, da mu bom vse to povrnil. Mohor Bogum;!. učenec II. gimn., Maribor. MOJEMU ATKU Atek preljubi, atek predragi, koliko z nami imaš ti skrbi! Enkrat za kruhek, enkrat za zvezke, dinarčke dajefi vselej le tL Tebe mi vselej radi imamo. Radi imamo tebe prav vsi. Da bi še sto let srečno dočakal, to ti tvoj sinko želi. Mohor Milivoj, učenec D. gimn., Maribor. Moj oče. Ni otroka, ki ne bi ljubil svojega očeta. Očeta ljubi vsak, ker nam daje vsakdanji kruh in nas oblači. Vsak oče ljubi svoje otroke, ker mu pomagajo pri poljskem delu. Oče je otrokom največji zaklad na svetu. Kdor nima očeta, je siromak. Ko bo naš oče star, bomo pa mi zanj skrbeli. Strbenc Marija, učenka IV. razr., Dobliče. Moj oče. Ni na svetu večjega bogastva, kakor je oče. Če otroku oče umre, ostane sirota. Oče je moj največji dobrotnik. Skrben je in delaven. Hodi po svetu, da zasluži toliko denarja, da imamo za vsakdanji kruh. Vsak otrok mora iskreno ljubiti svojega očeta. Pibernik Marija, učenka IV. razr., Dobliče. MoJ oče. Jaz Imam še ljubega očeta. Iskreno ga ljubim. Se rajši imam pa mamico. Oče mi skrbi za vsakdanji kruh in za šolske potrebščine. Dela v rudniku, kjer je delo težje kakor na polju. Vsak dan, ko gre od nas, se bojimo za njegovo življenje. Delo v rudniku je zelo nevarno. Domov pride ves blaten in utrujen. Jakšič Fanica, učenka IV. razr., Dobliče. Moj oče Je priden in delaven. On je moj največji dobrotnik na svetu. Skrbi za vse potrebščine, ki jih moram imeti. Če izgubim očeta in mater, izgubimo največje bogastvo, ki ga imamo na svetu. Zato moramo oba iz vsega srca ljubiti. Bom Micika, učenka IV. razr., Dobliče. Moj oče. Kakor pri nas, je tudi po vsem svetu huda stiska. Kako bi človek živel sam. Zlasti otrok. Ali naj gre služit v svojih letih ? Zato mora zanj skrbeti oče. Kaj bi počel brez njega, če bi mi umrl? Zato želim, da bi mi mojega ljubega očeta ohranil še dolgo, dolgo. Vili Hribar, učenec III. gimnazije, Litija. Slavo Stine: Nandek sanja Ave vedno še zvoni, mali Nandek pa že spi. V 3anjah tava v daljni svet — Bog ve, kdaj se vrne spet. Vedno dalje vodi cesta, lepe kraje, trge, mesta, spotoma si ogleduje, njih bogastva se raduje in razsipanih cekinov od neznanih bogatinov polne žepe si nabere — za dva koška, dobre mere. Končno več ne ve, odkod ga je sem privedla pot — sredi ceste postoji, se solzi in zakriči: Mama, draga mamica! — Kdaj bo Nande spet doma? In se zdrami. — Nič strahu! reče mama — vsi smo tu! Molči Nandek in zaspi. — Kje pa moji so cekini? vpraša Nandek v bolečini. Mama pravi: dragi sinček, ti si zlati naš cekinček! 0 živalih Angleški kralj Jurij V. je bil podaril svojemu walešikemu polku kozo z imenom »Taffy V.« Pri vsakem pohodu je »korakala« živalca na čelu polka. Slavna kožica je pred nekaj meseci poginila. * Gazele dosežejo hitrost 100 kilometrov na uro. • Pred več ko sto leti je živel v Pore-nju grof Klemen Kesselstadtski. Bil je tolikšen prijatelj živali, da je dal vsako leto obleči vse svoje kokoši in gosi v rdeče suknjiče in čepice, da jih ne bi zeblo. • Večina hroščev ima razmeroma kratko življenje, samo rogin učaka do 45 let. • Učenjaki argentinske vremenske opazovalnice na Southorkneyskih otokih so nekega dne s strahom opazili, da je njihov toli zanesljivi Pedro, krasen no-vofundlandec, bolan. Nobeden izmed gospodov ni vedel, kaj bi mogel ukreniti zopeir izpadanje dlake, suhi simrček in druga bolezenska znamenja, ki so se pokazala na ubogi živali. Tedaj so se odločili in brezžično brzojavili v več ko 2000 km oddaljeni Buenos Aires, od koder so dobili odgovor društva za varstvo živali, da ima Pedro gliste, in navodila, kako naj pomagajo bolniku. Zanimivosti Avtomobil na paro je izumil 1. 1769. učenjak Cugnot V Avstraliji vidijo včasih tudi zelene oblake. V Združenih državah ima vsak peti človek svoj avto. Dandanes živi človek povprečno 47 let. Rimljani so dosegli povprečno komaj 22 let. En ldlogram sira ima prav toliko re-dilnih snovi kakor 2 kilograma govedine. Pečen led je pri Kitajcih zelo priljubljena jed. Led potresejo z moko, naglo na ognju opečejo in pojedo. V vsakem gramu prahu, ki ga na čevljih prinesemo v hišo, je dva milijona bolezenskih klic. Nedeljo praznujemo samo kristjani Grki počivajo v ponedeljek, Perzijci v torek, Asirci v sredo, Egiptovci v četrtek, Turki v petek in Židje v soboto. (00 „„, (J. rh. Iti nama; Pustolovščine Joši]a Sladkorčka (Prevedel Vladimir f^vstfk) ||J Pttfd ČTHllŠČfCa Hljuskl Tisti