GDK: 411.16
Kaj se dogaja z jesenom pri nas?
Drugo nadaljevanje
Jesenov ožig smo v Sloveniji najprej zabeležili
v severovzhodnem delu države v letu 2006. V
gozdnogospodarskem območju Murska Sobota
je bolezen napredovala že toliko, da so gozdarji
izvedli prve sanitarne sečnje spomladi 2009. Če
se bo trenutni trend sušenja jesenov nadaljeval,
lahko čez deset let pričakujemo podobne posle-
dice kot so jih zabeležili v Litvi, kjer je v nekaj več
kot 10. letih odmrlo okoli 60 % jesena. Scenarij za
jesen je upravičeno zelo pesimističen. Simptome
jesenovega ožiga poročajo iz vseh gozdnogo-
spodarskih območij, kljub temu pa opažamo
posamezne sestoje z jesenom po Sloveniji, ki še
nimajo simptomov jesenovega ožiga.
V Laboratoriju za varstvo gozdov na Goz-
darskem inštitutu Slovenije izvajamo različne
poskuse na povzročiteljici jesenovega ožiga
Hymenoscyphus albidus (Roberge ex Desm.) W.
Phillips (anamorf Chalara fraxinea T. Kowal-
ski). V testu patogenosti z inokulacijo glive H.
albidus v različne vrste jesenov smo ugotovili,
da je najbolj občutljiv ozkolistni jesen (Fraxinus
angustifolia Vahl), na drugem mestu je veliki
jesen (F. excelsior L.), ameriški jesen (F. americana
L.) pa je manj občutljiv. Poskusa patogenosti
glive H. albidus na malem jesenu (F. ornus L.)
nismo izvedli, vendar iz primerjave z rezultati
inokulacije jesenov v Avstriji lahko ugotovimo,
da je mali jesen podobno občutljiv kot ameriški
jesen, t. j. malo občutljiv (KIRISITS et al. 2009).
Če primerjamo ozkolistni in ameriški jesen,
so nekroze na ozkolistnem jesenu v povprečju
7-20x daljše kot na ameriškem jesenu. Izredno
pomemben izsledek iz poskusa patogenosti je
Slika 1: Jesenova listna uš Prociphilus sp. ima verjetno predispozicijsko vlogo pri okužbah jesenov z Hymenoscyphus
albidus
Kaj se dogaja z jesenom pri nas?
tudi, da obstaja zelo velika razlika v patogenosti
med različnimi izolati H. albidus, t. j. razlika v
povprečni dolžini nekroz med izolati je lahko tudi
2-8x. To pomeni, da ni priporočljivo kakršnokoli
premeščanje jesena na daljše razdalje.
Raziskovalci iz Češke so postavili domnevo,
da imata jesenova listna uš Prociphilus bumeliae
(Schrank, 1801) in P fraxini (Fabricius, 1777)
nekakšno vlogo pri pojavljanju jesenovega ožiga
(JANKOVSKY et al. 2009, slika 1). Trdijo, da
sicer jesenova listna uš ne prenaša glive, ampak
ima vlogo pri predispoziji jesena na bolezen.
S tem ko uši sesajo sok, povzročajo drobne
poškodbe na listih in skorji, naj bi gliva lažje
prodrla v rastlino. Podoben primer naveze dveh
biotskih povzročiteljev bolezni lahko najdemo,
npr. pri bukovem kaparju Cryptococcus fagisuga
(Lindiger, 1936), ki povzroča poškodbo skorje s
sesanjem in skozi te poškodbe skorje lahko v njo
vdrejo glive iz rodu Nectria, katere povzročijo
odmiranje večjih ali manjših predelov skorje
(LONSDALE 1980). JANKOVSKY et al. (2009)
so izvedli poskus v katerem so del sadik tretirali z
insekticidi, del sadik pa ni bil tretiran in je služil
kot kontrola. Rezultat tega poskusa je bil, da so
imele tretirane sadike z insekticidom bistveno
manj poškodb zaradi jesenovega ožiga kot ne
tretirane sadike.
Jesenova lista uš je le ena od možnih dejavni-
kov, ki lahko pomaga razložiti začetek okužbe z
H. albidus. Poleg listnih uši, ki povzročajo drobne
poškodbe na listih in skorji, je v tem smislu za
nastanek bolezni pomembna tudi toča ali druge
mehanske poškodbe, ki olajšajo prodor patogenih
organizmov v jesen.
KOWALSKI / HOLDENRIEDER (2009)
pišeta, da se apoteciji H. albidus na Poljski
pojavijo v avgustu in septembru na lanskoletnih
pecljih jesena v opadu. V Sloveniji smo apotecije
glive H. albidus opazovali že v sredini maja (opa-
zovanje iz leta 2009). Domnevamo, da so prav
apoteciji glavni vir okužbe, saj smo opazovali
že v začetku junija nekrotične pege na listih, ki
se nadaljujejo v listni pecelj in od tod naprej v
poganjek. Iz apotecijev se sproščajo askospore
sicer samo nekaj mm visoko vendar jih potem
lahko veter odnese od nekaj metrov do več km
daleč, kjer lahko okužujejo listje jesena.
Viri
JANKOVSKY, L. / STASTNY, P. / PALOVČIKOVA,
D.,	2009. Nekröza jasanu Chalara fraxinea v ČR.-
Lesnicka prace, 88, 1
KIRISITS, T. / MATLAKOVA, M. / MOTTINGER-
KROUPA, S. / CECH, T. L. / HALMSCHLAGER,
E.,	2009. The current situation of ash dieback caused
by Chalara fraxinea in Austria.- IUFRO WP 7.02.02
Foliage, shoot and stem diseases of forest trees,
Meeting in Egirdir, Isparta, Turkey, 11-16 May 2009.
DOGMU§ LEHTIJÄRVI, T. H. Egirdir, Isparta,
Turkey, Suleyman Demirel Univeristy, s. 21-22
KOWALSKI, T. / HOLDENRIEDER, O., 2009. The
teleomorph of Chalara fraxinea, the causal agent of
ash dieback.- Forest Pathology, doi: 10.1111/j.1439-
0329.2008.00589.x
LONSDALE, D., 1980. Nectria coccinea infection of beech
bark : variations in disease in relation to predisposing
factors.- Annales Des Sciences Forestičres, 37, 4, s.
307-317.
Dr. Nikica OGRIS
Gozdarski inštitut Slovenije