Letnih IV. Trst, septembra 1928. štev. 9. }} MAČ pTI AQ« izhaja v 12. šte-l\/\0 ULAO vjlkah na ,eto> . Celoletna naročnina za Italijo 15'— L, polletna 8'— L, četrtletna 4‘— L, posamezna številka 1*50 L. — Za Jugoslavijo je celoletna naročnina 60 Din., za ostale države 20‘— L, polletna 10‘— L, četrtletna 5'— L Severna Amerika dol. 2'—; Južna Ame- Odgovorni urednik: rika pesos papir 4 Vz. — Pbsamezna številka 2‘— L. — Izdajatelj, lastnik: Roman Pahor. — Naslovno stran in vinjete narisal Milko Bambič. — Naslov uredništva in upravništva : Trieste, Casella postale 348. — Poduprava: Gorica, via S. Gio-vanni 7. — liska Tiskarna »Edinost* v Trstu via S. Francesco d’ Assisi štev. 20. Prof. Filip Peric. VSEBINA 9. Anton Ažbč: PEVSKA VAIA (sliko) . . . France Bevk: SKRINJA S SREBRNIKI . . Veno Pilon: ŠT. VID (slika)........... Slavko Slavec : TIČARJEV TONE .... Janko Samec: NA POLJU SEM... (pesem) A. P. Čehov': ČREVLJI................. Age Avenslrug: VISOKA PETA . . . . Albert Sirk: KRIŠKI »PORTIC* (slika) . . Količek za otroke: MIHČEVA POT PROTI DOMU . . . MLINARICA IN PEKLENŠČEK. . . . ODKOD TOLIKO KAMENJA NA KRASU KMET IN HUDOBNI DUH................. BOŽJA HRANA......................... Radivoj Rehar: BENDIMAŠKA (pesem) Rudivoj Rehar: PESEM O OSAH IN SR ŠENIH (pesem)...................... (Povest »Krnet in hudobni duh“ in pesmi „Bendimaška“ ter, Pesem o osah in sršenih* je ilustriral A. Černigoj.) Pouk in vzgoja: France Seljak: LEV NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ ................................... Str. 257 . 257 » 261 „ 262 „ 263 , 264 , 266 , 266 » 267 - 268 , 268 » 269 , 270 - 270 . 270 271 ŠTEVILKE: Prof. F. Peric: DRUŽINSKO PRAVO V SOVJETSKI RUSIJI (Konec)..........Str. 272 Lavo Čermelj: MARKANTON DE DOMI-NIS (GOSPODNETIČ) IN RAZLAGA MAVRICE (Konec).................. . 275 Arh. Zorko Lah : KRAŠKA KMEČKA HIŠA » 277 Gizela Majeva: DRUŽINA ...... » 230 Anton Zajc: SKRIVNOSTI SREČE ...» 231 TRIGLAVSKO JEZERO (slika).......282 Listek: LETNI ČASI IN ZDRAVJE..............283 STOLETNICA L. N. TOLSTEGA..........284 NAŠE SLIKE ........................- 285 OBRAZI ...............................285 KRITIKA............................288 BRSTJE.............................287 DROBIŽ.............................287 Smeh in kratkočasje: SMEŠNICE...........................288 UGANKE.............................288 Na platnicah: 8 ZA KRATEK ČAS. REŠITEV UGANK. ZA KRATEK ČAS. «Za dve minuti...« Tat (tovarišu); «Zdaj ja pravi čas, da okradeva pri gospe Klepetački.* Drugi tat: «Ali je odšla na letovišče?* Tat: »Ne. K sosedi je Šla in napisala na vrata, da se vrne v dveh minutah.* Mrve. Otrok je jedel kruh in pustil vse polno mrvic na mizi. Oče ga je pokaral rekoč: »Ko sem bil jaz majhen, sem pojedel tudi mrvice.* «Ali so ti ugajale?* «Seveda.» »Pojej tudi te. Saj ti jih rad pustim.* Pri brivcu. Brivec: »Kako hočete, da Vam ostrižem lase?* Gospod: »Brez klepetanja.* Take si nas zapustil. Pred nekaj leti je bil zastopnik Španije na Ruskem neki grof Osuna. Živel je razkošno. Nekoč je poslal svojim mlajšim bratom v Madrid fotografijo, kazočo ga v lepem plašču iz harmelino-vih kož, ki mu ga je bil podaril sam car. Pod fotografijo je zapisal: «Takega me občudujte!« Bratje so prejeli sliko, šli k fotografu in se dali fotografirati v sami srajci. Sliko so poslali bratu s pripombo: «Take si nas zapustili* Dvojen jok. »Zakaj tvoj bratec tako joka?* »Zato, ker jem svoj kos kruha in mu ga nočem dati.* »In njegov kos? Kje je?» »Sem ga že pojedel.* Letnik IV, V Trstu, septembra 1928. Številka 9. Anton Ažbe: Pevska vaja. Narodna galerija, Ljubljana, Skrinja s srebrniki. France Bevk. 20. V poletju, ko je puhtela izparivica iz tal, letali kačji pastirji po divjih koprivah in je le iz gozda in od vode vel hlad, je žela Marjanca travo ob njivi blizu hudournika. Tedajci se je ovil modras njene gole noge 'n jo je pičil. Kriknila je in ga otresla, nato ga je presekala s srpom. Rana je bila neznatna, je-dva vidna, kakor da se je zbodla s trnom, od rane je tekel po nogi tenek curek krvi in končal v drobni kapljici nad členkom. Marjana je utrgala trpotčev list ob stezi, obrisala z njim kri in ga vrgla proč. Nato je usekala s srpem enoletno leskevko, nabodla nanjo oba dela modrasa in ju obesila za svarilo nad pot, da je sedal mrčes nanju, «Čemu mora biti leskovka eno leto stara?» je vprašala Anka in opazovala pisana konca modrasa, ki sta nihala nad njeno giavo. «Sicer modras zopet oživi.» «Tudi če je prerezan?» je vprašala deklica. Marjana ji ni znala odgovoriti. Žena je dalje žela in držala v solncu nogo, ki jo je bolela od hipa do hipa hujše. Zdelo se ji je, da je zatekla. Na mestu, kjer je bila prej mala rana, se je pokazalo vnetje, ki je grozilo, da se razpase po vsej nogi od členkov do kolena. Čez nekaj časa je morala odložiti srp, sedla je na stezo. «Kaj vam je mati?» je vprašala Anka. «Noga me boli,* je odgovorila. «Domov moram iti. Poberi v koš, kar sem nažela in pojdi za menoj!* Težko je hodila. Na poti je ulomila iz plota palico, da se je opirala nanjo; kadar je stopila na prste in so se premaknile mišice v mečah, bi bila zakričala. Pred hišo jo je prijela omotica. Jedva je dosegla klop, že se je zgrudila nanjo. Na rano je položila prsti, da bi jo hladila. Bolečine so se širile po celi nogi, pričela je trepetati, kakor da ima mrzlico. Morala je leči v posteljo. Tedaj se je prikazal mož domov, ki je kosil v senožeti nad hišo, in se je začuden ustavil pred posteljo. «Modras me je popadel.* «Pokaži!» je Toneta neprijetno zadelo. Sklonil se je nad rano in prijel z roko na mestu, ki je bilo najobčutljivejše. «A j!» je vzkliknila žena. «Če ne bo nehalo, bo sprejov vso noč!» «Če ne bo nehalo*, je dejal Tone tehtno, «bo treba panati*. In ni nehalo. Mišičevje se je treslo, bolečina je postala neznosna, Marjanca je stokala, zdaj je silila v nezavest. «Grem,» je dejal Tone. «Grem.» In je naročil deklici: «Pazi na mater! Mimogrede pokličem Micko.* Spustil se je mimo hleva, se ustavil v brežini in se ozrl v senožet. Med hrasti je stala Micka in stresala redanice. «Micka, pojdi domov!* Planil je mimo sadnih dreves, pobral hruško in jo stlačil v žep, preskočil je zid, priletel v grapo in zajel vode, da mu je vso pot žmikala v čevlju, nato je presekal gozd počez, treščil čez hosto v novi-no in se znova znašel na stezi. Namenil se je k staremu Robarju. Našel ga je ob stezi, ko je obračal zagrabek in vlekel polžka med zobmi. «Hitro z menoj!* je dejal Tone, ko je pomislil na ženin izgubljen pogled, s katerim ga je spremljala skozi vrata. «Kaj se je zgodilo?* je vzel Robar počasi bezgavček, ki je bil privezan za tobačni mehur in čedil pipico. Ko je izvedel da gre za težek slučaj, je potisnil mehur in polžka, oboje hkratu, v žep in dejal: «Počakaj, pridem kmalu!* Jeram je čakal četrt ure, dolgo se mu je zdelo. Robar se je vrnil, šla sta navkreber; Tone je zgovornemu starcu le s težavo odgovarjal. Stopila sta v izbo. Marjana je imela velike zmedene oči, ki so nečesa iskale pod stropom. Zdaj zdaj je v bolečini spačila obraz. Noga je počivala na blazini gola, zatečena, goreča in je trepetala v drobnih tresljajih. «An boli?* je vprašal Robar. Marjana je samo pokimala. «Kmalu bo bolje,* je dejal odvažno in se odkril. Segel je v žep in prinesel na dan malo, v pergamen vezano knjižico, kos tanke voščenke in za bob svinca. «Kako ti je že ime? Marjana? Marjana, ali je bil modrasov pik, ali je morda le prisad?* je vprašal. «Modras je bil,» je dejala Marjana počasi. «Saj sem ga ubila.* Nastopil je svečan trenutek. Robar je prižgal voščenko in se obrnil z novim vprašanjem do bolnice, ki je bila videti mirnejša . «Marjana, vprašam te, ali veruješ v pa-nanje? Če ne veruješ, bi ti ne pomagalo in bi bilo zaman skušati Boga.s «Verujem,» je dejala Marjana vdano. Robar je pokleknil k nogi in položil košček svinca na rano. V levici je držal svečo v desnici malo knjižico, ki jo je odprl. Ozrl se je še enkrat: «Pripravite kos kruha! Ali je ogenj na ognjišču?* «Je. Tu čaka kruh.* Robar je ičnaredil križ nad Marjanino nogo, nato je pričel moliti iz knjižice z vzvišenim glasom in roteče, da je spreleta-lo mozeg navzočih: «Oh, ti sveti Mager!» Oh, ti sveti Maric! Oh, ti sveti Štefan! Odkoder je prišel ta strup, tako daleč naj gre nazaj! Nuj, strup, od Marjane pojenju j !» Obrnil se je k Marjani: «Moli tiho pet očenašev in češčenama-rij ter vero, tudi jaz bom molil tiho.» Svečane minute očenašev so trajale dolgo. Robar je vzel kos kruha in je govoril vanj: «Moj Bog Oče, Bog Sin in Bog sveti Duh! Strup zaroRim te,» je vpičil oči \i nogo, ki od bolečine ni mirovala, «da greš na ta kruh in skozi kruh pojdi v kačo v imenu Boga Očeta, Boga Sina in Boga svetega Duha in v imenu svetega Šempasa!« Napravil je tri križe, nato je trikrat pljunil na kruh in ga je podal Tonetu: «Nesi ga na ogenj!» Tene je ubogal. Kruh se je zvil v ognju in počrnel. Robar je bral dalje, glas se mu je nekoliko spremenil, ni bil več tako roteč. «Tam stoji sveta gora, na ti gori stoji sveti stan, na temu stanu stoji svet Šempas in sveti meč v rokah drži. Prišla je k njemu Mati Božja in je prinesla na rokah usmiljenega [Jezusa in mu je rekla: «Zakaj ne pomagaš temu človeku, tej Marjanci?« Zmolila sta apostolsko vero, glasno, počasi. Robar se je dvignil, ugasnil svečo, vzel svinec z rane in dejal: «Če hočeta Bog in sveti Šempas, pomagalo bo.» Prinesli so mu žganja, hlebec kruha so potisnili predenj. «Da bi le strup do srca ne prišel,« je menil Tone in se ustrašil svoje besede. «Če je namenjeno, nobena stvar ne pomaga,« je dejal Robar in meril z očesom čistoto žganja. «Ali bi ne bilo dobro iti po duhovnika?« «Pri nobeni stvari takoj ne odleže. Do jutri lahko počakaš.« Ponoči je Marjana padla v nezavest in se je le z muko spet prebudila. Čutila je tako mrtvilo v udih, da se ni mogla premakniti. «Po duhovnika,« je šepnila jedva slišno. «Ali bo res taka sila?« je vprašal Tone. V Novinah so imeli novega, mladega duhovnika, ki je tekel vso pot v prvo poletno zarjo, v petelinovo petje, v pesem slavca, da bi donesel pravočasno... Prišel je prepozno. Pred hišo je stala Micka. Ko je zagledala očeta z duhovnikom, je zarjula ko mladič, ki mu je ubilo mater: «Zamižala je in nisva je več mogli prebuditi.« Toneta je prijela žalost kot še nikoli v življenju. Dušil se je v solzah, ki so mu same od sebe drle čez lica. 21. Tistikrat, ko jima je mati umrla, nista bili deklici več otroka, a tudi dekleta še ne. O slednjem delu pri hiši sta imeli jedva nekaj pojmov, o gospodinjstvu pa nič. Tone se je nahajal v istem položaju kot ob materini smrti, moral je v hlev in pred ognjišče, deklici pa sta plašni gledali in si nista znali pomagati. Nekega večera se je Tone truden in žalosten zgrabil za rožance in se skoraj zvalil po čelesniku ob peči. Bil je izčrpan. Deklici sta zajokali boječ se za očeta, Tone pa je pritisnil roko na sence in se kmalu zavedel. «Malo se mi je bilo zameglilo,« je dejal, «pa bo kmalu bolje.« In se je domislil: kaj bo, če tudi on umrje in bosta čečici ostali sami na svetu?To ga je tako globoko zadelo, tako ranilo v dno srca, da so mu pričele teči solze. Tako so jokali vsi trije, da se je do dobra znočilo in je pričel na vrtu čuk peti svojo pesem. Takrat šele so se zavedali, da jim jok ne bo skuhal večerje. «Pojdi,» je dejal Tone Anki; «pojdi po vode in nalij jo v lonec. Ti Micka pa zakuri na ognjišču. Vse drugo bom že povedal.« Anka je ugovarjala: «Pa zakaj jaz po vodo in ne Micka?« «Ker je Micko strah.« «Saj je mene tudi.« Pa ni bilo res; Anke ni bilo strah, M h : pa je bilo. Tone je z lahlo bridkostjo žr zelo zgodaj spoznal, da sta dekleti različni. Micka je rastla v šir, imela je širok in dobrodušen obraz, oči pa majčkeno ški-lave kakor njena mati. Tudi kasna je bila pri delu in redkobesedna kakor njena mati. Baš radi te podobnosti z rajno Marjanco jo je Tone bržkone raje imel kot Anko, ki je rastla v višino, imela pegast obraz, trd izraz na podolgastih licih; pri delu je bila železna, a jezika strupenega. Tone ni občutil, da bi jo zapostavljal, vendar se je ta zavedala, da jo očetovo oko ne boža, dasi je materina roka mehko gladila njene lase. Micka je občutila materino izgubo notranje bridkeje kot Anka, a ji je to izgubo nado-mestcvala očetova ljubezen, Anka pa je čutila, da je z materjo izgubila vse, radi tega je bila zadirčne j ša in občutljivejša. «No, kaj bo to!» je godrnjal Tone ob ognjišču, «Učiti se morata. Micka, vrzi moko v krop... Ne pozabi mešati! Tam je mešalnik... Ali si osolila?® • «Sem... dež gre... a j!» Micka se je opekla, Anka ji je privoščila. «Odmakni lonec! Tako... Sicer nam gre vsa podmetenica po ognju... Pomagati mi bosta morali v vsem. Ti Micka v kuhinji, a ti Anka v hlevu...» «Seveda, jaz v hlevu, Micka pa v kuhinji,« se je obregnila Anka. «Micka je šibkejša.® «Širja je, le zganiti se ji ne ljubi... Ona bo znala kuhati, jaz pa nič...» Tone je pomislil, da je nekaj resnice na Ankinih besedah, zato je popravil: «En čas boš ti v hlevu, nato bo Micka, ti boš pa v kuhinji, obe se morata naučiti.® In pri tem je ostalo. Anka ni več godrnjala. Ta večer je bila podmetenica prižgana. Tudi okus ni bil pravi. Micka je imela solzne oči. Ko je Tone obliznil žlico in jo položil na mizo, je dejal: «Bo šlo, kakor bo šlo.® In je šlo, kakor je pač šlo. Deklici sta prijeli za vsako delo. Bili sta šibki, neizvedeni in nerodni. Tone je imel pri vsakem delu poleg roko in oko. Toda gospodinjskih del še sam ni znal, nikari da bi jih učil. Deklici sta delali po svoji glavi in razsodnosti, vsi so trpeli in potrpeli, hiša, živali in ljudje. In so vprašali Toneta pri fari: «Kako moreš sam s čečama?® «Gre, kakor gre,® je odgovarjal. «Saj rasteta.® Za hrbtom pa je slišal: «Skrinjo polno srebrnih tolarjev ima, a je stiskač, da si ne privošči dekle.® Te besede je Tone slišal, a se nič ni jezil, še ljube so mu bile, da se je na tihem nasmehnil. Pa je slišal druge: «Skrinjo srebrnikov? Kdo jih je pa videl?® Tega bi bil česnil po glavi. Ozrl se je, da bi videl, kdo da je. Tretji je med tem zinil: «Kaj dekla! Oženil se bo, da bo še kak tolar pridobil. Saj ga ne poznate!® Ta se mu je zdel pa neumen. Podvizal je korake, da bi ne slišal nikogar več, še v gostilno ni šel. Prišedšemu domov mu dvom o skrinji srebrnikov ves čas med kosilom ni šel iz glave. Bilo bi mu ljubo, da bi ljudje mislili več nego je resnica, ali vsaj ne manj nego je resnica, Odkašljal se je ter vprašal hčeri: «Ali sta kdaj slišali, da imamo pri nas skrinjo polno tolarjev?® Anka in Micka sta se spogledali, nato je dejala Anka: «V cerkvi pri nauku so naju dražili otroci.® In je zardela do ušes. «Tako? In kaj sta rekli?® «Jaz sem jih s pestjo po nosu, Micka... Micka je pa jokala...® Tone je poslušal, malo pomislil, nato se je zasmejal. «No, in če vaju jaz vprašam, kaj mislita, ali je to res?® Micka nikoli ni razmišljala o tem. Anka je mislila nekaterekrati. Tudi je opazila, da je vzel iz skrinje denar, da je plačal župnika in pogrebce. Ko je prodal telička, je odklenil skrinjo in stresel tolarje na> ostale. Nalašč je prišla mimo, da bi kaj več videla, takrat pa je zaprl skrinjo. Ključ je vedno nosil za pasom Zdaj je odgovorila: «Jaz vem. Tista-le skrinja tam je...® «Ali veš, da je polna do vrha,® «Mnogo ne manjka,® je odgovorila. Tone je vzel ključ, odklenil skrinjo in privzdignil pokrov, ki je pokrival bogastvo. Skrinja ni bila polna, le majhen del njene prostornine je bil pokrit s srebrnimi kupčki. Tega srebra je bilo kljub temu toliko, da je obe deklici kar pričaralo na mesto. Micka je gledala v topem začudenju kot v bleščeč oltar, kot v nekaj neznanega in nemogočega, v Ankinih očeh je zagorelo nekaj drugega, poželenju podobnega. Tone je opazil ta ogenj; ko se je napasel njunega začudenja, je vprašal: «Kaj rečeta, a?» «Kdo bo imel vse to?» je vprašala Anka. Tonetu se je nemilo zadrgnilo v grlu. «Kako, kdo bo imel vse to?» «Tako...» je dejala Anka nekoliko v zadregi, «kadar vi umrjete...» Tone ni dejal nobene, zoprl je skrinjo in sedel nanjo. Micka je pogledala Anko oči-taje, tudi obraz poslednje je izražal kesa- nje. Tone se je umiril, pomislil, da ima Anka končno prav, odprl skrinjo in segel vanjo. Vzel je tolar in ga podal Micki, ki se ga je nekoliko branila. Nato je vzel drug tolar in ga dal Anki, ki ga je zgrabila z viso dlanjo. Pogledala je še, če je Mickin tolar večji in lepši. «Vsaki en tolar,» je dejal Tone. «Ne zapravljajta po nepotrebnem.® Nato je vprašal: «Kako bosta rekli, če vaju kdo vpraša, ali imamo res polno skrinjo tolarjev?« «Da jih imamo polno,» je dejala Anka. «Ne recita nobene,» je dejal Tone. «Naj mislijo, kakor hočejo, Bolje je, da mislijo, da se skrinja še zapreti ne more...» Zaklenil je skrinjo in vtaknil ključ za pas. (Dalje piih.) Tičarjev Tone. Slavko Slavec. XV. Vojna se je končala mnogo, mnogo pozneje, nego si je Tone obetal. Par mesecev pred koncem bi ga bila železna kača skoro docela zdrcbila. Po dolgem deževju se je nekje utrgal železniški nasip in Tonetov vlak se je s petimi vozovi prevrnil v plitvo močvirje ob nasipu. V enem teh voz je bil Tone. Ko so ga pozneje vpraševali, kako je bilo, je znal povedati skoro toliko kakor prvič, ko ga je na poti od vojakov neznan sovražnik podrl s strelom na tla. «Zamajalo se je vse, zaškripalo in zaplesalo,* je pravil, «mene je nekdo močno butnil v čelo, potem sem zaspal in se prebudil v bolnišnici.* Žalostno je bilo to prebujenje. Ko je pogledal po sebi naVzdol, je opazil, da mu ena noga tiči v trdem, belem mavcu in mu je truplo z obvezami vse tako tesno prepa-sano, da ga je kar dušilo; v desnem komolcu ga je žgalo in v glavi mu je brnelo. «Ali ozdravim?* se je plaho upiral njegov pogled v bolniško strežnico. «Seveda, seveda,* so odgovlarjale njene tihe, dobre oči. Zdaj se niti podpisati ni mogel pod tiskano laž: «Zdrav sem in godi se mi dobro.* Ko se mu je zavest popolnomia vrnila in so ga nove rane začele prav živo boleti, se mu je misel polagoma okrepila in v tem bolestnem pretehtavanju samega sebe je spoznal, da ga je železni zmaj vsega neusmiljeno pohabil. «Saj ne ozdravim v)eč,» so njegove oči obupno odgovarjale bodrečim pogledom usmiljene sestre; in da je bil sam, bi se bil razjokal. Šele tretji teden je lahko leže začečkal svoje ime pod lažnive tiskane besede. Odposlal jih je brž, da po tolikem času reši Ivanko merečih skrbi in dobi od nje kak odgovor. Nato je izvedel, da lahko piše tudi prosto pismo, le tožiti ne sme preveč in tako sejati malodušja, «Draga Ivanka!* je pisal. «V službi sem se malo oprasnil po roki. Nič hudega v primeri z drugimi. Zdaj že lahko dobro pišem, kakor vidiš. Ne bodi v skrbeh. Tukaj sem pri dobrih ljudeh in godi se mi pravi dobro. Kmalu bom zopet čvrst kakor prej. Piši mi, kako se imate ti in tvoja dva angelčka.* Ko se je podpisal, se je bridko nasmehnil: «Same laži, same laži.* «Pokažite,» je rekla postrežnica. Povedal ji je, kolikor je mogel, vsebino pisma v njenem jeziku. «Vse res, vse res — izborno,* je zatrjevala. «Roko ste si res oprasnili in kmalu boste zopet čvrsti.* Ivanka ga je v svojem odgovoru rotila, naj ji ničesar ne prikriva in naj pove, kaj ga je zadelo. «Če bi mogla,* je dodala, «bi z otrokoma takoj zletela k tebi. Pa so te skrili za številko, da te ne najdem.* Še dober mesec jo je moral Tone v pismih miriti in ji zatrjevati to, česar skoro sam ni verjel. Medtem so mu nogo izluščili iz mavca in nekaj obvez odvili od trupla. Po berglah je včasih drsal po vrtu in otožno gledal starega vrtnarja, ki je še krepko zabadal lopato in uravnaval nove gredice. «Ah, jaz pa nikdar, nikdar več,» je brnelo Tonetu po glavi. «Nikoli več ne bomo na konju.* * # * V tistih turobnih, meglenih jesenskih dneh se je zgodilo nekaj čudovitega. Stopil je poveljnik med bolnike in povedal z gromkim, važnim glasom: «Včeraj se je sklenilo premirje. Vojne je konec. Kdor hoče in more, se lahko vrne na svoj dom. Kdor ne more, ga bomo zdravili do konca.* In brž je začel zapisovati tiste, ki hočejo in morejo. Javil se je tudi Tone. «Domov, domov!* je zakipelo v njem in da je mogel, bi bil brez lesenih bergel zbežal iz bolnice. Da se ga Ivanka preveč ne ustraši, je z naglim pismom prejšnje laži malo ublažil: «Te dni se vrnem in tedaj boš sama videla, da so bile prazne tvoje skrbi. Pri vožnji sem se malo pobil in hodim s palico. Kmalu bom spet na konju — tedaj bo vse pozabljeno.* Dasi je koprnel po domu in svojcih, mu je bilo skoro prav, da so ga še par dni zadržali in je pismo lahko prišlo malo pred njim. Kakor drugim je tudi njemu že sama misel, da je pekla konec, vidno pospešila zdravljenje in dala njegovim udom novih sil. Prej so mnogi radi natezali svoje nadloge, kakor ne bi marali zdravja, ki jih pahne spet v strelske jarke; zdaj pa so se skoro vsi kobacali s svojih ležišč in tiščali po hodniku v pisarno, da čim prej dobijo odhodne listine. «Zdaj se tudi pri nas godijo čudeži kakor v Lurdu,» se je šalil vojaški zdravnik. «Sle-pi vidijo, gluhi slišijo in kruljavi hodijo — kakor v evangeliju. Ali boste mogli hoditi?» je podvomil, ko je zagledal Toneta pred sabo. «Bcm. Že več dni hodim po vrtu.» «Bolje bo, če še malo ostanete.» «Lepo prosim, rajši ne. Pisal sem, da pridem.» «Kakor želite, Tu vas ozdravimo zastonj.* A Tone je vztrajal, da gre. Dali so mu papirje in ga odslovili. Odkar ga je bila železna pošast zagnala v močvirje, ji je Tone malo zaupal. Toda v tem hipu se mu je zdel hropeči stroj na tiru naj ljubši znanec in prijatelj, ki ga edini lahko odpelje k Ivanki in otrokoma. Previdno se je z berglo zagnal na stopnico predzadnjega voza in podrsnil z dlanjo po njegovi leseni steni, kakor je bil pri vojakih vajen gladiti iskrega vranca, preden se mu je zaupal v sedlo, skušajoč si z dlanjo pridobiti njegovo naklonjenost na novi poti. Do Ivanke je prišla vest o koncu vojne isti dan kakor do Toneta. Brž ga je v pismu povabila, naj se nemudoma vrne; če pa ne more, naj pove, kje je, da pride k njemu. To pismo je prišlo v bolnico prepozno; Tone je malo prej odšel. Tonetovo sporočilo pa je došlo o pravem času. Ivanko je prevzelo vse drugače nego pred leti pismo, v katerem ji je Tone povedal, da se vrne od vojakov. Predvsem jo je mučila silna radovednost, kakšen pride iz bolnišnice. Že naslednje jutro je z otrokoma cdhitela na postajo in pri vseh vlakih prežala nanj. Prišel je šele zvečer. Ko se je mukoma spustil z berglo iz voza, so se ji udrle solze in videč, da mati joče, sta tudi mala dva zaplakala. «Saj to nič ni, saj to nič ni,» jih je miril Tone in jih drugega za drugim objemal. Ivanki pridušen jok dalje časa ni dal do besede. Pogledovala ga je in ga vzdihuje podpirala na drugi strani, kjer ni bilo bergle. «Pisal si, da hodiš s palico, pa imaš berglo,® je mehko oponesla. «To je le daljša palica,* se je prisiljeno pošalil. «Pa se bo skrajšala. Potem pa tudi kratko'palico zaženem v kot. Še bomo na konju.* Stopali so molče. Za njimi je pridrdral prazen voz. Voznik jih je povabil, naj prisedejo. Tisti večer se je Tone Ivanki dolgo izpovedoval vlseh laži, ki jih je bil s svojimi pismi nagrmadil. Ona mu je pozno v noč z vročimi solzami dajala odvezo, V njegovo šepetanje in njeno vzdihovanje se je mešalo enakomerno, pokojno dihanje Micikino in Tončkovo. «Še .bomo na konju* je sklenil Tone in zaspal. (Konec v prih. številki). Na polju sem... Na polju sem... in v mrak noči strmim... O, kakor da na sredi sem plamena, ki mu ne vem izvora ne imena, v samoti kakor grm goreč drhtim na pogorišču mrtvih želj in nad srca ogoljufanega do kraja! In v moji duši divom za dvomom vstaja in misel pada, palda v črn prepad ko mesec, ki se spušča za azur v brezdno molčečih, zagonetnih ur... Ki sem nekoč Te klical za Očeta, o, stopi v ta razdvajanja prekleta, in v kaos večnih dvomov in vprašanj besedo vrži modro, da pomiri moj duh se, žejen luči in dognanj! Naj bodo lepi, jasni mi večeri življenja dni, da bom kot tihi gozd in kakor v njem samotna bela breza, ki v lastne sanje tiho se pogreza, ko doumela žitja je skrivnost... Janko Samec. «Veliko lažje je napisati deset filozofskih knjig, kakor uresničiti eno samo resnico.* Tolstoj. «Pesnik stavi v svoja dela samo kar je najlepšega v njegovem življenju. Za to so njegova dela lepa, življenje pa grdo.* Tolstoj. Ni mogoče, da bi bil človek dober le na pol. Tolstoj. Črevlji. Ruski spisal A. P. Cehov. Muškin, uglaševalec klavirjev z obritim, rumenim obrazom in tobačnorjavim nosom, je pridirjal z vato v ušesih iz svoje sobe na hodnik in zavpil s hreščečim glasom: «Hišnik! Semjon!» Kdor bi bil videl njegov prestrašeni obraz, bi menil, da se je strop razrušil nad njim ali pa da je videl strah in je zato tako planil iz sobe. Hišnik je prihitel. «Poslušaj torej, Semjon», je vpil Muškin, «kako je to? Človek ima trganje, bolan je in mora radi tebe bos hoditi. Zakaj nisem še dobil svojih črevljev? Kje so?« Semjon je stopil v Muškinovo sobo, pogledal na prostor, kamor je navadno postavljal očiščene črevlje, in se popraskal po glavi: črevljev ni bilo nikjer. «Kje, za vraga, naj bi bili?» je zagodrnjal. «Dobro vem, včeraj sem jih očistil in nato postavil semkaj.... Hm, res je, nekoliko smo ga pili.... Mogoče tudi, da sem jih postavil v sosednjo sobo! Seveda sem jih postavil v sosednjo sobo! Toliko je črevljev, vrag jih spoznaj z vinjeno glavo, še sam o sebi nisem vedel, ne pa da bi.,.. Postavil sem jih v sobo milosiive gospe, tu v sobo poleg vaše, v sobo igralke....» «Ali naj grem v njeno sobo in naj nadlegujem radi tebe milcstivo gospo? Ali naj jo motim radi take malenkosti,« Muškin je vzdihnil, stopil do vrat sosednje sobe in oprezno potrkal. «Kdo je?« je vprašal minuto pozneje ženski glas. «Jaz sem,« je odgovoril Muškin z žalostnim glasom in se postavil pred vrata kakor kak plemenitnik, ko govori z odlično damo. «Oprostite, milostiva, tako zgodnje nadlegovanje.... Bolan sem, po udih me trže... Zdravniki pravijo, da moram imeti noge vedno gorke in to tembolj, ker grem sedaj k gospe generala Šerelicina klavir uglašati... Tja vendar ne morem iti bos!« «Česa želite od mene? Kakšen klavir?« «Noben klavir, milostiva, o svojih črevlljih govorim. Nesrečni Semjon je osnažil moje črevlje in jih postavil po pomoti v sobo mi-lostive. Bodite toliko prijazni, milostiva, dajte mi moje črevlje nazaj« V sobi se je nekaj zgenilo. Slišal se je skok s postelje, nato so se vrata nekoliko priprla in mehka ženska roka je vrgla Mu-škinu črevlje pred noge. Uglaševalec klavirjev se je zahvalil in odhitel z njimi v svojo sobo. «Čudno,« je godrnjal, ko si je obuval črevlje. «Ta črevelj se ne prilega na mojo desno nogo. Seveda, saj sta dva leva črev-lja. Oba čreVlja za levo nogo! Semjon, slišiš, pridi sem, to niso moji črevlji! Moji črevlji imajo rdeče stremene in niso zakrpani, ti le so pa raztrgani in sploh nimajo stremenov!« Semjon je vzel črevlje v roke, obrnil jih nekolikokrat, ogledoval jih in nato namrščil čelo. «To so črevlji Pavla Aleksandriča,« je dejal in poškilil nanje. Škilil je namreč z desnim očesom, «Kdo je ta Pavel Alesandrič?« «Igralec je. Vsak torek prihaja semkaj. On je obul vaše črevlje. Oba para sem bil postavil v njegovo sobo. No, ta je pa lepa!« «Takoj teci k njemu in izmenjaj mi črevlje!« «Teci k njemu!« se je zasmejal Semjon. «Izmenjaj črevlje! In zdaj, ob tem času! Že pred dobro uro je odšel. Prav tako, kakor bi hotel buciko iskati v pesku.« «Kje stanuje?« «To ve sam ljubi Bog! Sem prihaja vsak torek; Bog vedi, kje naj stanuje. Pride, spi eno noč tu in odide zopet; sedaj lahko čakamo nanj do prihodnjega torka.« «Sedaj vidiš, svinja, kaj si učinil. Kaj naj napravim? Jaz pa moram k gospe generalovi, ti ničvrednež, ti svinja, ti ono! Noge so mi že premrznile.« «Le obujte te črevlje, hodite z njimi do večera, nocoj pa stopite v gledališče in povprašajte po igralcu Blistanovu. Če ne stopite k njemu, ga morate čakati do prihodnjega torka. On prihaja samo vsak torek semkaj.« «Zakaj pa nosi dva leva črevlja?« je vprašal uglaševalec klavirjev in zagrabil z gnusom črevlje. «Kakršne mu je bil dal ljubi Bog, takšne pač nosi. Revien je. Odkod naj vzame igralec lepše črevlje? Pred kratkim sem mu dejal: «Kakšne črevlje pa nosite, Pavel Aleksandrič. Sramota je hoditi z njimi!» In veste, kaj mi je odvrnil: «Umolkni, prijatelj dragi, in naj te rdečica polije! V teh črevljih sem igral že grofe in voj vode!» Vražje ljudstvo, ti igralci. Če bi bil jaz guverner ali sploh kak visok gospod, bi dal vse poloviti in zapreti v temnico.® Z neskončnimi vzdihljaji in s spačenim obrazom je prisilil Muškin svoje noge v oba leva črevlja in odčotal k gospe j generalovi. Ves dan jih je nosil na nogah, ugla-šal klavirje, ves dan je mislil, da opazujejo vsi ljudje ostudne krpe, razhojene pete. Poleg moralnih je trpel še fizične muke, dobil je od črevljev kurja očesa. Zvečer je bil v gledališču. Igrali so «Vite-za Plavobradca». Komaj pred zadnjim dejanjem, in še tedaj le po pokroviteljstvu znanega flavtista, so ga pustili za kulise. Ko je stopil v moško oblačilnico, je dobil tu vse osobje. Ta se je oblačil, drugi lepotičil, tretji je kadil cigareto. Plavobradec je stal pri kralju Bobesu in mu kazal revolver. «Kupi ga,» je dejal Plavobradec. «Jaz sam sem ga kupil v Kursku, pod roko, veš, za osem rubljev. Dam ti ga, če hočeš, za šest rubljev. Izvrstno zadeva.» «Pazi vendar, saj je nabit!» «Ali bi lahko, oprostite, govoril z gospodom Blistanovom?» je vprašal uglaševalec klavirjev, vstopivši v sobano. «Jaz sem,» je rekel Plavobradec in se obrnil k vpraševalcu. «Želite prosim?® «Oprostite, gospod, če vas nadlegujem®, je začel uglaševalec s prosečim glasom, «toda poglejte, bolan sem, trga me po udih... Moji zdravniki mi predpisujejo, naj imam noge vedno gorke..,?® «Seveda, prosim, toda jaz ne vem, česa bi radi?,..® «Poglejte, prosim, je nadaljeval uglaševalec in se popolnoma obrnil do Plavobrad-ca, «Danes ponoči.... prosim.... danes ponoči ste blagovolili spati v hotelu Buhtejeva v sobi št. 64...» «Kaj pravite?® je dejal Bobes in se zasmejal. «V sobi št. 64. stanuje moja žena!® «Prosim... Ah...» Uglaševalec se je nasmehnil. «Prav milostiva je bila tako prijazna, da mi je izročila moje črevlje. Ko je bil gospod igralec,® pokazal je pri teh be- sedah na Blistanova, «odšel, sem začel iskati črevlje. Nisem jih našel.,. Pokličem hišnika, ta mi pove: «Gospod, vaše črevlje sem postavil v sobo št. 64.» Bil je pijan in je postavil v pomoti oba para v sobo in vi ste obuli moje črevlje, preden ste odšli od mi-lostive » «Kaj pa pravite, kaj je to,» je vprašal Blistancv in namrščil čelo. «Ali ste prišli sem radi kvant, čemu ste sploh prišli sem?® «Ne, ne, da bi jaz kvantal, ne, ne, Bog ne daj... Niste me razumeli. Čemu sem prišel sem? Prišel sem po svoje črevlje, prosim. Saj spite večkrat v sobi št. 64.» «Kdaj?» «Danes ponoči, prosim.® ' I T L i t J * 7- POMIVALKI* 10- »0/TKLJ a - H I 2 A , , <1- UMIVA L. X~Q » >T 9-/TAAII/CI -n □ NMP1 MILIMI HIŠI HA PRIMORSKEM i i i =4—r~ (Nemcih, Nizozemcih, Čehih) dosegla izreden višek in se tudi razvila v posebno znanstvo. Ali bomo mi zaostajali? V kolikor moremo, moramo za njimi! Oglejmo si osnutek, najprej pritličje, To je dvignjeno od tal za najmanj 30—45 cm (talna vlaga, nalivi!) Dve ali tri stopnice nas ginilo je seveda ono ogromno ognjišče. Ne smemo pa žalovati za njim, čeprav izgine z njim tudi lep kos tradicij. Manj bo pepela v loncih, manj nesreč z otroci. V veži odlagamo prašno ali premočeno odelo, po zimi suknje itd. — Veža nam služi v dneh hudega mraza kot nekak nevtralzirujoč prostor, vodijo v vežo, ki tvori izhodišče v vse ostale stanovanjske prostore. Na levo imamo vhod v izbo, vhodu nasprotna vrata nas vodijo v kuhinjo, desna pa v kopalnico s straniščem. Stopnišče nas veže s prvim nadstropjem («podom»). Kot razvidimo iz tlorisa pritličja, sem prvotno «hišo» predelil v 2 prostora; vežo in kuhinjo. Oba prostora skupaj pa nista večja, kot je običajna «hiša», kar je možno doseči z racionalno in sistematično ureditvijo opreme. Iz- da ne pridemo naravnost iz toplo zakurjene izbe v mrzlo rezki zimski zrak. Največjo pozornost je treba posvetiti izbi. Ta je zbirališče vseh članov družine in gostov, tu jemo, pišemo, čitamo, sviramo, razpravljamo. Dovolj obširna je in svetla ter ni oddeljena od kuhinje, ampak tvori prav za prav z njo en sam prostor. Gospodinja ima radi tega lahek pregled čez kuhinjo in izbo. Vendar je kuhinja nekako ločena od poslednje potom omare in štedilnika. Pri oknu je pomivalnik, poleg pripravljalna miza, tako da ima gospodinja v svojem kraljestvu dovolj prostora, pa kljub temu vse «pri roki». Štedilnik mora imeti seveda posodo za toplo vodo, peč primerne velikosti za kruh in spodaj dovolj prostora za kurivo. Peč s klopjo v izbi se drži štedilnika v kuhinji, nad obojim pa lahko namestimo na primeren način police za posodo. V izbi so glavni predmeti dovolj obširna miza, kjer vodita umni gospodar in gospodinja svoje zapiske, ter police za knjige. Več, menda ni potrebno ne umestno. Stranišče zavzema prostor pod stopnicami, je pa tako obširno, da lahko namestimo v njem kopalno kad, pralne potrebščine in podobno. Ker ne moremo računati z vodnim izplahnjevanjem, imejmo stalno v stranišču vedro z vodo. Tesen pokrov in izredna sna-ga! Iz kuhinje desno je vhod v precej obširno priročno shrambo. Dočim je v kuhinji umestna edino belo barvana oprema z istotako povsem belimi stenami, naj bi bila oprema izbe iz težkega masivnega, nepoliranega lesa, (hrast, oreh), preprosta in enostavna v svoji obliki, predvsem pa trpežna in praktična. Stene morda lahko tonirane v sivo, ubito-zeleno ali modro, toda ne kričeče. Pod naj bo iz močnih desk, prebarvanih z oljnato rdečo barvo. Strop lahko gladko ometan in bel, če pa hočemo več živahnosti, pustimo nosilne trame proste in sirove ter omečemo in pobelimo le vmesna polja. Preprost lesen križ na steno in koledar — to bi bila vsa «dekoracija» izbe. Kras njen naj se izraža v njeni čistosti, v snažnih zavesah, ki so lahko tudi močnih barv, v zavesti, da bivamo v solnčnem, zračnem — v zdravem prostoru. Dobro razsvetljeno stopnišče nas vodi v gornje prostore. Pripominjam tu, da so spalnice na kmetih očitno preobširne in zelo nerodno razporejene. Posledica prvega je, da se zdi našemu kmetu škoda tolikega prostora, ki ga on rabi največ le za 7—8 ur dnevno samo za spanje. Zato uporablja spalnice tudi kot shrambo. Tako se tu lepo družijo postelje, morda tudi nočne omarice, posode z obelo, fižol, sadje, gnjat in kloba- se na stropu v ne preveč želodcu in očesu prijetno skupino. (Da ne govorim zopet o higijeni!) Posledica drugega pa je ta, da smo pri-sljeni preromati vse sobe, če hočemo v svojo. Vsaka spalnica, posebno dekliške, imajo v sebi nekaj intimno svojega, kar ne radi razkazujemo. Zato je človeku vedno neprijetno, če mora preko drugih spalnic do svoje. Pri črtanju gornjih prostorov je bil moj glavni namen, odstraniti te nedostatke. Gornja veža, iz katere imamo direkten vstop v tri spalnice, služi kot shramba perila in odela in tudi kot neke vrste naprav-ljalnica. Tri stene tvorijo omare in ob četrti je ogledalo in izhod na zunanji hodnik (mostovž - pod). V vsaki spalnici je dovolj prostora za dve postelji, dve nočni omarici, dva stola in umivalnik. Več res ni potrebno, če pomislimo, da nam morajo spalnice služiti res le kot prostor, ki je posvečen počitku. Moje mneje glede opreme spalnice je sledeče: postelje z jeklenimi vzmetmi :ia oglavniku in vznožniku iz železa ali medi najenostavnejše oblike. S tem je izključeno, da bi se vgnezdil v njih mrčes. Če pa sta vznožnik in vzglavnik lesena, naj se data z lahkoto razstaviti ali pa naj bodeta iz ce-lega. Ostala oprema je lesena, najbolje belo lakirana. Stene lahko toniramo v' različnih ne kričečih barvah toda, za božjo voljo, odpovejmo se enkrat za vselej onim neokusnim in kričečim okraskom. Gladka enobar-vana ploskev de prijetno trudnim očem in njena monotonija je že sama na sebi uspavalno sredstvo. Če si ogledamo perspektivno skico osnutka kmetiške hiše, opazimo, da se prav za prav v bistvu ne razlikuje od običajnih zgradb in da je ohranila z malimi izpre-membami staro lice. Podolžno poslopje s potlačeno streho, deloma zidano s sirovim apnencem, deloma ometano, ima v sebi dober kos našega Krasa. Lesen zunanji hodnik z močno razgibano ograjo, narejeno iz lesa, kot in v kakršni obliki nam je pri roki, nesi lonce in lončke z nageljni, gorečkami, kamor so se preselili iz oken, da jih ne ovirajo pri odpiranju. Kamenite preklade se belijo nad zidnimi odprtinami in pred hišo postavimo kamenito klop. OlJlirna okna se odpirajo navzgor, da nam burja ne razbije šip, obesimo pa lahko nanje še oknice (polkna). Belina ometanih sten, sivi apnenec, več ali manj živo barvani leseni deli zgradbe, malo cvetja in zelenja, trta pred hišo, nam ustvarijo prijetno harmonijo barv, ploskev mas in materijala, ki so nam v svoji praktični udejstitvi veliko bližje kot plehki po-iskusi krasiti domačo hišo s tujimi arhitektonskimi oblikam polpretekle dobe. Naj pomisli oni, ki si obnavlja ali gradi nov dom, da je še tako majhna odločitev nad vse važna, ker mora dom služiti še mnogim pokolenjem, to se pravi; da je šted-nja pri gradnji hiše le tedaj umestna, če je v skladu s časovno praktičnimi potrebami. Dober dom, če je koristen, je prijeten in pomeni petdeset odstotkov človeške sreče. Družina Gizela Majeva. Kje se razvija kal, ki vzklije, vzraste in zopet poganja nove človeške kali — nova bitja, nove vrednote? V družini. Mladenič in mladenka, ki čutita v sebi hrepenenje po duševni in telesni združitvi, si ustvarita lasten dom. Združitev je cilj, ki j ima odpre povsem novo življenje s skupnim stremljenjem, skupnimi boji in skupnim uživanjem. Zakon ju zveže v nezdružljivo enoto. Dve osebnosti, spojeni v eno dušo, hrepenita po medsebojni osrečitvi. Trdna volja, podpirati se v solnčnih in senčnih dneh, v veselju in trpljenju, in žrtvovati se drug drugemu — to je moč, ki zakonsko vez posveča in blagoslavlja. Zakon je daritev, ki more biti vedno se ponavljajoča, trajna, večna, ako izhaja iz srčnega ognja čiste, neskaljene ljubezni. Zakonci morajo čuvati ta ogenj, da ga ne pogasijo življenje in zunanji vplivi. Mož in žena, ki se ljubita, imata čudovito moč v sebi: Iz njune ljubezni in združitve izhajajo otroci, ki so del človeštva. Kakšna so ta nova bitja po duši in po telesu? Kaj prinašajo posameznikom in človeštvu? Mož in žena, ki ustvarita družino, sprejmeta težko nalogo in veliko odgovornost. Ali se zavedata svoje moči in svojega dostojanstva, S kakšnim namenom skleneta zaken? Mladina, ki drevi v zakon brez smotra, brez temeljitega spoznanja svoje vzvišene naloge, ne čuti in ne sluti te odgovornosti. Družina je temelj človeštva. V njej se nasrkajo otroci zdravih sokov, zdravih nazorov in prinašajo človeštvu novih moči. Potom družine se vpeljejo otroci v družbo, tja prinašajo vse, kar jim je dala družina. Nov duh preveva sodobno mladino; prenapolnjena je z materijalističnimi nazori; želja po uživanju ji brani ustanoviti si lastno družino. Bojazen pred trpljenjem in odrekanjem, s katerim je združeno družinsko življenje, napolnjuje človeška srca, iz katerih beži ljubezen in z njo vse, kar dviguje človeka nad vsakdanjostjo k idealnosti. Ako se ne ustavi ta tok duha, zamori prvotno stanico človeštva, zruši nam družino. Upajmo, da je današnja doba v tem oziru le prehodna, da je le mimoidoč oblak, ki ga bo pregnalo solnce prenovljene, po duhu zdrave in močne, po srcu plemenite mladine. Mladina, pomni in razmišljaj: Ako ni postavljen zakon na pravem temelju, iščemo zaman prave družinske sreče, Iz take družine ne vzklije sad trajne vrednosti, ki bi delil človeštvu plemenitih sokov. Obljuba, ki jo polagata zaročenca pred oltarjem, vodi ie tedaj k zemski sreči, ako prihaja iz hrepenenja dveh plemenitih src, ki se zlijeta v nerazdružljiv plamen dveh duš, se medsebojno izpopolnjujeta in sta ene misli: Živeti v potomcih. Vsi drugi zakoni, zakoni razuma in preračunljivosti, slonijo na lažnivi obljubi, so kot megla, ki se ustavi začasno na zemskih predmetih, se znova razprši in gre svojo pot. Gorje tistim, ki obljubljajo svečano, a se morajo pozneje kesati dane obljube. Ljubezen prihaja le iz resnice in resnica se preliva v ljubezen. V tej resnici najdemo tisto srečo, po kateri hrepeni človeštvo. Skrivnosti sreče Anion Zajc. 1. Človek vedno išče srečo. Za njo hrepenita mož in žena, starček in mladenič, bogataš in revež. Ljudje vedno iščejo nekaj, kar naj trajno umiri njihova hrepenenja, žal le, da večina njih leže v grob, preden najde zaželjeno. In to radi tega, ker iščejo srečo tam, kjer je ni. Iščejo srečo v mate-rijalnem uživanju, v pohlepu za imetjem in v vsakdanjem nervoznem prerivanju, nikdar pa ne v — samem sebi. Tudi ti, ki čitaš te vrstice, iščeš srečo, a je ne najdeš. Ne veš pota do nje?... Čuj. y nastopnih kratkih sestavkih so označene smeri, po katerih hodi! Pota, ki vodijo k sreči, sicer niso uglajena, vendar pa tudi ne toliko trnjeva, da bi oplašila človeka dobre volje. 2. Kaj je sreča? Beseda «sreča» je zelo raztegljiv pojem, ker v vsakem človeku zavzema drugačne oblike. Naj sledi nekoliko zgledov: Skopuh domneva, da postane srečen, kadar bo nagrabil veliko vsoto denarja. V trenutku, ko to doseže, pa zaželi še enkrat toliko. Trgovec nestrpno čaka trenutka, ko bo lahko kupil avtomobil. Ko ga ima, je nekaj tednov srečen, a potem si zaželi vilo. Deček hrepeni za lesenim konjem, ki ga je videl v izložbi trgovine. Mama mu ga kupi. Deček je srečen, drugi dan pa odbije konju glavo in hoče imeti bicikelj. Vsi trije, dasi vsak v drugačnem zmi-slu, so dosegli srečo, katero so pozneje zopet zapravili. Človek je podoben gorskemu jezeru. Dokler v njemu vihrajo notranji nemiri, je razburkano in kalno; a ko se viharji poležejo, postane mirno in čisto kakor sinje nebo. Dokler tvojo dušo polnijo sebična hrepenenja, si nesrečen; ko pa v nji zavladata zadovoljstvo in tišina želja, postaneš srečen. Bodi torej zadovoljen s tem, kar imaš. Ob enem delaj, ker delo je pogoj življenja; vse drugo ti bo navrženo. Tišina želja je sreča. 3. Vsakemu stremljenju človeka, če je še tako malenkostno, je poved volja. Volja sama po sebi se pa ne more uveljaviti brez misli. Volja je sejalec, misli so zrna in iiaši uspehi so žetev. Kar sejemo, to žanjemo, zato vsak posameznik živi v okolnostih, kakršne si sam ustvarja s svojimi mislimi. Misli silijo k uresničenju. Človek lahko s svojimi mislimi doseže višek popolnosti, lahko pa tudi pade na stališče živali. Večkrat ponovljene misli postanejo namreč nekake sile, ki se nezavestno pretvorijo v lastnosti, ali tudi navade in strasti; te ga potem spremljajo in kujejo njegovo usodo. Iznebiti se jih more le z drugimi močnejšimi in nasprotujočimi mislimi po načelu: «Klin s klinom». Ako si domišljaš, da znaš več kakor drugi, boš postal oholež. Ako misliš, da si star, boš že v mladih letih .Starec. Ako domnevaš, da si bolan, boš začel resno bolehati. Dnevno srečujemo take namišljene oholeže, starce in bolnike; srečujemo pa tudi može in žene v zrelih letih, ki glede vljudnosti, krepkosti in delozmožnosti visoko nadkriljujejo druge, ki so mlajši od njih. Poslednji gojijo misli človekoljubja, zdravja in zadovoljstva, zato pa glej, da se tudi ti prilagodiš njihovim nazorom. 4. Zlo za človeka je tudi bojazen. V naših nervoznih časih si vedno domišljamo, da Visi v ozračju neko gorje, katrpp mora prej ali slej pasti na nas. Vedno, čeprav nimamo za to povoda, se bojimo nesreč, siromaštva, javnega mnenja itd. Ta bojazen nas spremlja cd zibeli do groba ter zastruplja naša telesa in 'naše duševno življenje. Ta bojazen ustvarja iz nas činogle-deže in nezaupneže, da v vsaki stvari vidimo sebi nasprotno silo, da vsa svoja dejanja in nehanja motrimo s slabe strani ter s tem miselno pritegujemo take vplive, ki donašajo eno, česar se ravno bojimo. Končno poglejmo še, kako vpliva bojazen na zdravje človeka. Bojazen že sama po sebi ovira obtok krvi, vpliva zelo slabo na delovanje možganov ter povzroča pljučnico, zlatenico in kap. Vplive bojazni-take vrste, katerim moramo iskati vira edino le v miselnem svetu, pa opažamo pri epidemijah. Epidemične bolezni se najrajši primejo tistih, ki se bolezni bojijo. Kuga sama ne pomori toliko ljudi, kolikor jih pomori bojazen pred kugo. Kvišku srce! Nikdar se ničesar ne boj! Bodi energičen in vrzi vso bojazen iz svoje duše. Pomakni klobuk v zatilnik, dvigni glavo in goji misli samozavesti. Prepričan bodi, da ti nihče ne more škodovati, da stojiš, kakor skala, katero ne morejo porušiti najsilnejši viharji, ki vejejo preko njenih robov. In kadar je sila največja, je tudi pomoč najbližja. Pošten človek nikdar ne propade! 5. V življenju človeka velja samo dobra volja. Ako želiš uspehov, hočeš biti zdrav in srečen, potem se moraš otresti vseh slabih in črnih misli. Vrzi čmerikavost raz svojih ramen in bodi vesel. Motri vse stvari le od dobre strani. V nevšečnih zadevah misli: «Boljše bo!» Vse svoje načrte naj-prvo dobro preudari in potem opremi z mislijo: «Izvršil, ker sem energičen!» Misli vedno pozitivno: «Znam in hočem!», a nikdar negativno: «Ne morem! Ne znam! Si ne upam!» Sploh je priporočati, da take in enake pozitivne sugestije v mislih ponavljaš pri vsaki priložnosti, ker zelo krepijo voljo in energijo. Dalje morajo tvoje misli zavzemati tudi obiležje, katero te dovaja v sklad s pravirom vseh misli, s harmonijo vesoljnosti, izraženo v reku: «Ljubi Boga in bližnjika!» V tem reku je zapopadena vsa modrost, vsa morala, vsa vera. Znan je milijonom ljudi, a vendar jih je zelo malo, ki ga v življenju upoštevajo. Ne znajo se poglobiti v pomen reka, ker jim slabe misli zapirajo vrata k spoznanju. Ljubezen je moč, ki vse oživlja, ki tvojo dušo kristalizira in dovaja k Bogu. Kjer vlada nesebična ljubezen, tam ni zlega, zato se miselno združi s harmonijo vesoljstva. To izvršiš na način, da delaš za vse, da v sili pomagaš bližnjemu in mu pomagaš, kakor veš in moreš. Ako te zaslepljeni bližnji preganjajo, odpuščaj jim. Vračaj dobro zq zlo in hipno se bo tebi določeno zlo pretvorilo v dobro dejanje. Kadar zlo zadene ob dobro, se zlo raztopi kakor pomladni sneg pred solnčnimi žarki, in se pretvori v ljubezen. (Konec v prih. številki.) • ' ' ■ ' Triglavsko jezero, Letni časi in zdravje. Trebušni tifus ali legarjeva mrzlica. (Nadaljevanje.) Od okužitvo pa do prvih znakov bolezni minejo navadno eden do trije tedni tako, da ostane bolezen ves ta čas skrita v človeku, ki ne občuti še nikalkih izprememb. Torej je popolnoma zgrešeno mnenje mnogih, ko pravijo: zato sem pač obolel na legarjevi mrzlici, ker sem prejšnji dan pil to in to vodo, ki se mi jje zdela slaba, ker sem za-užil jed, ki je bila pokvarjena. Od okuženja pa do prvih znakov slabega počutenja mine, kot že omenjeno, gotov čas. Skozi usta pridejo bacili trebušnega tifusa z jedili in pijačami v želodec in odtod v zgornji del tankega črevesa, kjer najdejo radi prisotnosti žolča nad vse ugodne razmero za svoje nadaljnje razmnoževanje. Z žolčnim izcedkom prehajajo bacili polagoma v spodnje dele tankega črevesa, od koder pridejo po raznih poteh v mezgovme žleze, ki obdajajo stene črevesja. Na drugi strani pa prehajajo bacili v kri, tako da je ž njimi preplavljen ves organizem, in bolezen izbruhne. Bolezen ne nastopi naenkrat z vso silovitostjo, ampak le polagoma. Bolnik se čuti slabega, zbitega, nič mu ni po volji, visi udje ga bole, glavobol ga muči in jed mu ne diši. Pravi početek bolezni pa se začne šele tedaj, ko se zviša telesna temperatura. Tudi ona se ne dvigne hipoma, ampak Leze le počasi navzgor in komaj po preteku enega tedna doseže svojo stalno višino med 39—40" C;, na tej višini ostane dva do tri tedne. Prvi štadij bolezni, ki traja navadno teden dni, je karakteriziran po malem a stalnem višanju telesne topline, po vedno večjem občutku zbitosti in splošne utrujenosti, ki ga ima bolnik, po nadležnem glavobolu, ki pa zgine proti koncu prvega tedna bolezni. Jezik je bel in obložen, le njegovi robovi ohranijo naravno rdečo barvo. Početna neredna prebava se umakne driski, pri kateri imajo iztrebki rumenkasto-zeleno barvo in so v marsičem podobni grahovi zmečkanini. Trebuh je napet in občutljiv v svojem spodnjem desnem delu. Čim vročina napreduje, počenjajo bolnika mučiti težke sanje, ki preidejo kaj kmalu v prave blodnje. V drugem tednu bolezni se je telesna toplina že ustalila na svoji višini. Koža je vroča in suha, obraz je rdeč. Bolnik ise nahaja v stanju nezavednosti ali pa mu je vsaj zavest omračena; ne spoznava več svoje okolice ne svojcev, grebe s prsti nemirno po odeji, mrmra sam zase drugim nerazumljivo besede, ne občuti nobene potrebe po jedi in piljači in, dasi je zaspan, nima pravega spanja. Navadno so že spočetka sopila nekoliko vneta in bolnika muči radi tega kašelj. Bolj po- redkoma se nahajajo taki okuženci pod vplivom živahnejših delirijev, v katerih bolnik glasno govori, oziroma kriči, ali otepa okoli sebe z rokami in skače iz postelje. V tretjem tednu ostane sioer mrzlica na isti višini kot v prejšnjem, vendar začenja ka«ati proti koncu tega stadija neko tendenco nižanja. Vsi ostali znaki težkega obolenja ostajajo še nadalje. V četrtem tednu pade temperatura in se tekom sedem dni povrne k normali. Bolniku gre polagoma na bolje,. Vnetje ®opil preneha, vrača se mu tek, povrne se mu zavest in omogočeno mu je krepko in poživljajoče spanje; obenem izginevajo napetost in bolečine v trebuhu, iztrebljevanje postane normalno. Tako stopa polagoma bolnik v dobo rekonviallescence — t. j. počasne okrepitve in popolnega ozdravljenja — ki je dokaj dolgotrajna in ki se zna zavleči za več tednov. Bolnike, čeprav se v tej poslednji dobi počutijo dobro, utrudi vsak najmanjši napor in le polagoma, šele po preteku dveh mesecev nekako, so v stanu biti zopet kos vsem življensklm nalogam. Taka bi bila v medlib obrisih slika legarjeve mrzlice, ki ima navadno tri tedne značaj težkega obolenja. Toda v poteku te bolezni najdemo vse polno prehodov od lahkih pa do težkih okužitev, tako da je večkrat spoznanje bolezni samo po ravnokar opisanih znakih zelo težko in nezanesljivo; v,prav zato sta potrbena bakteriološka preiskava iztrebkov in pa spoznanje gotovih svojstev krvi na tifusu bolnega človeka. Umrljivost na legarjevi mrzlici znaša 10—15%. Zdravljenje bolnika spada v delokrog zdravnika. Pri tem se uporabljajo v glavnem siajno sredstva, ki so v stanu krepiti njegovo telo in zvišati njegovo odpornost v boju o splošno zastrupitvijo. Negovanje bolnika zahteva veliko požrtvovalnosti od onih, ki mu strežejo, in obenem velike previdnosti, da se bolezen ne prenese na druge ljudi. Razen splošnih načel o redu, snagi in zračnosti sobe, v kateri ne smejo poleg bolnika prebivati še druge osebe, moramo na tifusu bolnega človeka vsak dan snažiti in umivati po vsem telesu. Osnažiti mu moramo ustiai, ustnice in nos. V ta namen nam more služiti mokra, a čedna cu-njica. Suhe ustnice in nosno odprtino namažimo dvakrat dnevno s kako maščobo. Bolnik mora ležati na postelji'. Dobro je, da ga več krat na dan preložimo z ene strani na drugo, da se radi enostranske lege na enem in istem mestu ne razvije pljučnica. Dobro je nadalje, postaviti bolniku pod križ takozvane zračne kolobarje, da se prepreči na tem mestu postanek raznih čirov. Prepovediaini naj bodo vsi obiski. Bolniku naj strežeta največ dve osebi, ki morata biti skrajno previdni, da ne okužita sami sebe oziroma da ne preneseta bolezen na druge. Zato je prvi pogoj ta, da si vsaik, potem ko je postregel bolniku, umije roke v vodi, v kateri je raztopljen sublimat (na vsak liter vode pride po ena tablica subli-mata), ali pa naj odrgne svoje roke z močnim špiritom in platneno krpo. Skrbeti nam je za pravilno razkužievanje bolnikovih iztrebkov, kar se zgodi najbolj ceneno z uporabo apnene vode (1 kg ugašenega apna pomešamo s štirikratno množino vode). Najprej uli-jemo v posodo toliko apnene vode, da se ž njo pokrije dno. Po uporabi pa prilijemo še toliko te vode, da pokrije iztrebke. Tekom ene ure so iztrebki razkuženi in šele tedaj jih lahko izlijemo v stranišče, kialiero tudi polivamo z apneno vodo. Perilo bolnika treba takoj in dobro prekuhati preden se opere. Ozdravljenega bolnika moramo toliko časa smatrati zmožnega okuženja drugih ljudi, dokler on s svojimi iztrebki izločuje bacile trebušnega tifusa, kar se dojfaja navadno še štiri tedne do šest tednov po prebolenju. Najvažnejše in obenem najtežavnejše vprašanje je pa prehrana bolnika. Radi velike občutljivosti črevesja in spričo na njem nastalih večjih ali manjših ran, mora biti hrana redka. Najbolj primerno je mleko, kateremu lahko pridamo jajčnega rumenjakial, ali nekaj kinjaka, čaja ali sladkorja. Dovoljena so jajca 4 čajem ali z vinom (šato), nadalje sluzaste juhe iz riža, zdroba, ovsene moke, posebno še, če jirh še pridenemo nekaj mesnega ekstrakta. Za žejo lahko rabimo izcejen limonov sok, mrzel čaj ali malinovec. Bolniku podajamo jedila več krat na dan in to v malih količinah. S padcem temperature na normalno višino smemo polagoma preiti k drugi hrani, vendar moral v tem vprašanju imeti edino le zdravnik odločujočo besedo. Glede obrambe pred epidemijami trebušnega tifusa moramo omeniti, da se je v zadnjem času že marsikaj storilo. Iz mest, katera so bila preskrbljena z dobro pitno vodo in kjer se je uvidela potreba dobre mestne kanalizacije, so izginile one velike epidemije legarjeve mrzlice, ki so v njih razsajale prejšnja leta. Vsakemu mora postati dnevna potreba umivanje rok pred jedjo, posebno pa po uporabi stranišča, kajti ravno onesnažena hrana postane najprej vzrok legarjeve mrzlice. Posebno pažnjo je v tem oziru potsvečati sadju, ki ne prihaja na trg nikdar dovolj čisto in na katero seda vse polno muh, ki ga še bolj onesnažijo. Iz vsega tega razumemo, zakaj moramo sadje, ki prihaja s trga, dobro očediti in oprati v vodi. Paziti moramo, da preprečimo muham pot do vsega onega, kar nam lahko služi v hrano. Oni, ki rad je morske školjke, posebno ostrige, naj ne uživa sirovih, ampak kuhane oziroma spečene. Piše dr. J. Potrata, Hiša brez otrok je panj brez čebel. V. Hugo. # # * Človek ne sme želeti nemogočega. Leonardo da Vinci. Stoletnica L. N. Tolstega. Sovjetska izdaja Tolstega «Zbranih spisov« Ob priliki prve stoletnice rojstva Leva Tolstega bo sovjetska vlada izdala na lastne stroške popolno izdajo Tolstega «Zbranih spisov«, ki bo obsegala devetdeset zvezkov. Vsi rokopisi Tolstega, razen par izjem, so razdeljeni v dve veliki skupini. Prvo skupino je Tolstoj izročil leta 1880. v varstvo svojemu najboljšemu prijatelju Čertkovu, ki jo je hranil v izključno za to zgrajenem poslopju v Toktoniju pri Borimontu. Leta 1913. so bili rokopisi preneseni na Angleško in izročeni v varstvo tamkajšnji akademiji znanosti. Leta 1926. pa so se vrnili na Rusko in bili izročeni muzeju Tolstega v Moskvi. Skupina obsega 143 povezkov raznih rokopisov in pisemskih osnutkov, poleg tega vsebuje tudi 15.COO pisem, ki jih je Tolstoj dobil po letu 1900. Drugo skupino je Tolstega žena izročila 1. 1880. Zgodovinskemu muzeju v Moskvi. Pozneje so se ti rokopisi preselili v muzej Romjantev, ki se je zadnje čase prelevil v ljudsko knjižnico. Ta skupina obsega 114 povezkov, ki vsebujejo objavljene in neobjavljene rokopise, pisemske osnutke, dnevnike in beležnice ter končno še 20.000 dobljenih pisem. «Zbrani spisi« bodo obsegali, kakor rečeno, devetdeset zvezkov. V prvih pet in štiridesetih zvezkih bodo objavljena vsa do sedaj že znana in vsa še ne znana slovstvena, pedagoška in filozofska dela. Nadaljnih dvanajst zvezkov bo obsegalo dnevnike in beležke. V zadnjih dva in tridesetih zvezkih pa bodo objavljena pisateljeva pisma, kakih 7CC0 po številu. Do sedaj je pripravljenih že devet zvezkov. Prvi zvezek vsebuje «Detinstvo» in neobjavljene spise, ki se nanašajo na «Otročestvo» in «Junost»; drugi zvezek bo vseboval «Otročestvo in Junost«. Tretji zvezek «Jutro gošpodarja« in «Zgodbo iz Sebastopola« poleg različnih neobjavljenih odlomkov. V četrtem zvezku bodo izšli «Kazaki» s številnimi neobjavljenimi variantami. V petem zvezku bo izšla «Izpoved» in kritika dogmatične teologije z variantami. Iz skupine dnevnikov je pripravljen prvi in osmi zvezek. Osmi zvezek bo vseboval dnevnik iz leta 1903. Od pisem sta pripravljena prvi in drugi zvezek, v katerih so objavljena pisma, ki jih je pisal Tolstoj Čertkovu med leti 1883.—1889. Izdaja se priredi pod nadzorstvom Lunačarskega. Urejuje pa jo Čertkov. # s $ Znano je usmiljenje Tolstega, ki se često ni ustavilo pri navadni miloščini, marveč se je več krat stopnjevalo skoro do pretiranosti. Nekoč se je Tolstoj izprehajal po svojem posestvu. Pa je nekje zalotil mužike, ko so ravno izruli drevo in ga nameravali položiti na voz, da ga odpeljejo. Čim so zapazili grofa, so jo nemudoma popihali in pustili svoj plen in voz na mestu. Tolstoj pa jih je poklical nazaj in jim dejal: »Prijatelji moji, čemu bežite? Nismo li vsi skupaj bratje? Vi potrebujete to drevo, da se z njim ogrejete ali pa da ga prodate in si z denarjem ku- pite bornega živeža... Nič ni bolj naravnega. Jaz vam bom celo pomagal, da naložite...» Nesreča je hotela, da je prišla v istem hipu tam mimo grofica, ki ni bila baš moževih nazorov. Odpustila je sicer mužikom, da niso bili tepeni, a drevo je moralo ostati na svojem mestu. v v »N Nekoč je prišla k Tolstemu neka gospodična, ki je bila podedovala en milijon. Prišla je za to, da ga vpraša, kaj naj počne z denarjem. Tolstoj pa ji je odgovoril- «Sežgite ga!» »Kako?! Saj imamo tako malo sirotišnic in u-božnicU «In kaj potem? Očetje ne smejo pošiljati otrok v sirotišnice, otroci pa ne smejo pošiljati starih staršev v ubožnice. Kar sežgite ga!» * * «f Nekoč je bil Tolstoj v družbi prijateljev, ki so se menili o ženskah. Pa sc je oglasil tudi on in spregovoril: »Jaz bom ženskam povedal kar jim gre šele tedaj, ko bom z eno nogo že v grobu. Povedal jim bom, kaj mislim o njih, nato bom skočil v svojo grobnico, naglo zaprl pokrov nad seboj in zavpil: No, sedaj pa delajte, kar se vam zljubi!* Tolstoj je bil v svojem bistvu prevratne?, nikoli pa ni mogel doumeti delavskih stavk. Pravica stavkanja je bila zanj nezmisel. Trdil je: »Zdi se mi, kakor da bi dva bogataša sedela ob morju in metala v vodo zlatnike. Prvi enega, drugi dva, spet prvi tri, drugi štiri itd., dokler bi oba obubožala.* Naše slike. Anton Ažbe zavzema v zgodovini slovenske likovne umetnosti eno izmed najodličnejših mest. Ne toliko kot produktiven umetnik kakor kot vzgojitelj in organizator. Okoli njega so se zbirali vsi oni slovenski slikarji, iz katerih je izšel v začetku tekočega stoletja naš slikarski preporod, in iz njegove šole so izšli najizrazitejši predstavniki moderne slovenske likovne umetnosti. Ažbetova šola v Monakovem pa ni bila znana le med našim slikarskim naraščaje n, marveč so v njo kaj radi zahajali tudi drugi, bodisi iz starega kakor iz novega sveta. Da pa ni bila vsa Ažbetova zasluga in sposobnost v njegovi šoli, nam jasno priča «Pevska vaja», ki jo prinašamo na prvi strani. Delo je sicer ne-dogotovljeno, kakor so sploh nedogotovljena vse dela, ki jih je Ažbe započel zadnja leta, ker mu je spričo velike zaposlenosti na vzgojnem polju primanjkovalo potrebnega časa, da bi svoje zamisli izdelal do potankosti. Ta nedostatek pa sliki ne škodi, .vsaj v kolikor se da sklepati iz reprodukcije, ker ji da nekako očarljivo meglenost in sanjavost. Zato je »Pevska vaja* tudi eno izmed najlepših Ažbetovih del. Motiv je preprost in čisto ■slovenski. Pri vaškem učitelju (lahko tudi organistu) se je zbralo par mladih deklet, da dajo v lepi pesmi duška svoji brezskrbni mladosti. So- dobna slovenska folk'oristika bo imela v teh tra-dicionelnih sestankih okrog klavirja eno izmed svojih najpestrejših značilnosti. Prostrana izba, pevovodja pri klavirju, vse naokrog pa sama mladost, ki oblikuje svojo duševnost v zvočni harmoniji. Ažbe je to zajel s široko potezo in nam podal sliko, ki živi. Tehnično se je Ažbe s «Pevsko vajo* obrnil k impresionizmu, ki so ga pričeli v tistem času oznanjati francoski slikarji, in ki je imel pri nas svojega glasnika v Jakopiču. Anton Ažbe se je rodil 30. maja 1862. v Dolenči-čah (Javorje). Radi družinskih neprilik se je moral v svoji zgodnji mladosti baviti s trgovino. Bil je za trgovskega vajenca v Celovcu, pozneje v Ljubljani. Tukaj se je pričel zanimati za slikarstvo in leta 1882. je zapustil trgovino in vstopil v Wolfovo šolo. Pozneje je študiral na Dunaju in v Monakovem. Leta 1891. se je osamosvojil in si ustanovil v Monakovem lastno šolo. Umrl je v Monakovem 6. avgusta 1905. in je tam tudi pokopan. »Pevska vaja* je nastala leta 1890. in visi sedaj v Narodni galeriji v Ljubljani. hš. Obrazi. Leoš Janaček, oče češke moderne glasbe, glasnik češkega pro-bujcnja in narodnega ujedinjenja, je umrl. Njegova smrt, kljub visoki starosti, je prišla povsem nepričakovano. Spomladi je še prisostvoval uprizoritvi »Staroslovenske maše*, ki jo je bil pred kratkim dovršil, nato se je umaknil na svoje posestvo v Hukvaldu, da v miru konča svoje poslednje delo, opero «Z mrtvega doma*, ki jo je bil sam priredil na besedilo Dostojevskega. V začetku avgusta pa ga je nenadoma napadla zavratna bolezen; prenesen v bolnišnico v Moravsko Ostravo, je tamkaj čez par dni, dne 12. avgusta 1928., umrl. Imel je 74 let. Življenje Leoša Janačka je vzoren primer nezlomljive borbenosti, vztrajnega in doslednega zaupanja v svoj umetniški ideal. Vso svojo mladost, vso svojo možatost preživi v pozabljenosti, šele na zadnja leta ga nenadoma doleti splošno priznanje in njegova slava se stopnjuje od dneva do dneva. A to nepričakovano čaščenje ga ne omami; Leoš Janaček ostane še nadalje skromen, kakor je bil takrat, ko je bil še navaden glasbeni učitelj, za katerega se je le malokdo zmenil. Leoš Janaček .se je rodil 3. julija 1854. v Huk-valdu pri Priboru na Moravskem kot sin glasbeno nadarjenega ljudskošolskega učitelja. Družinske razmere ga prisilijo, da se mora že v svoji zgodnji mladosti boriti za vsakdanji kruh. Nekaj časa je cerkveni pevec v Brnu in v Olomucu, leta 1872. pa je imenovan za pomožnega učitelja petja na učiteljišču v Brnu. 1874. leta obiskuje orglarsko šolo v Pragi, a že naslednje leto se mora vrniti v Brno na svoje mesto na učiteljišču. 1879. se vpiše na konservatoriji v Lipskem, nato na konservatorij na Dunaju. Po končanih študijah leta 1881. se vrne v Brno, kjer ustanovi zasebno orglarsko šolo, ki bo po vojni povišana v državni konservatorij. Tukaj se vsestransko udejstvuje, pred vsem pa na vzgojnem polju. Spiše nekaj glasbeno-teoretičnih in glasbeno-estetičnih del, prireja ljudske koncerte, zbira skupno z Bartošem moravske narodne pesmi, komponira moške zbore na besedilo Bezruča in spiše celo 'opero «Šarka», ki pa ni bila ne uprizorjena niti objavljena, ker mu Zeyer, avtor besedila, ni hotel dati potrebnega dovoljenja. 1894. dovrši še drugo opero, katero pa uniči koj po prvi uprizoritvi v brnskem gledališču. Med tem pa pripravlja svoje mojstrsko delo, opero «Jejt pastor-kyiia», ki je drugače znana z imenom «Jenufa». »Jenufa« je Janačkovo najvažnejše delo. V njem so izraženi osnovni zakoni njegovega umetniškega stremljenja. V bistvu je sicer veristično, vendar temelji ta verizem na zdravi narodni podlagi, kar daje delu ono življensko silo, s katero je lahko kljubovalo času in razmeram. Janaček je oboževa-ielj moravske narodne pesmi, zato jo napravi za izhodišče moderne češke glasbe, poleg tega pa proučuje tudi moravsko narodno govorico in prilagoja melodično linijo njenemu ritmu. «Jenufa» je uglasbena na besedilo češke pisateljice Gabrijele Preissove in je bila prvič uprizorjena 1904. v Brnu; ni doživela pa posebnega uspeha. Brnska uprizoritev je preveč površna, da bi za-mogla pokazati vrline tega dela. Čehi pa smatrajo Janačka le za dobrega vzgojitelja, za navdušenega nabiratelja narodnih pesmi, ki ne bo nikoli prodrl preko mej svoje ožje domovine. Ko pa pričenjajo na Češkem stopati v vojnem času na površje mlajše moči., tedaj dobi tudi Janaček svoje zadoščenje. Leta 1916. se «Jenufa» uprizori v Pragi z uspehom, ki so ga bili le redki deležni. Odslej je Janaček največji češki skladatelj in vsa njegova sledeča dela so poslušana v pobožni zamaknjenosti. Zdaj šele se pričenja njegovo pravo delovanje, ki se nasilno pretrga le s smrtjo. Tako dovrši opere: «Izleti gospoda Broučeka», «Katja Kabanova« na besedilo Oslrowskega, «Lisica zvitorepka« in «Stvar Makropulos« na besedilo Čapka. Janaček pa ni le operni skladatelj, marveč se vsestransko udejstvuje tudi na polju simfonične, komorne in vokalne glasbe. Posebno zanimivo delo je «Zapisnik pozabljenega« za tenor, alt, tri ženske glasove in klavir, ki je poleg «Jenufe» njegovo najvažnejše delo. Spisal je tudi simfonični poem «Taras Bul-ba» in v letošnji spomladi se je prvič izvajala njegova «Staroslovenska maša«. Koj po priznanju v domovini orodre Janaček tudi v tujino, to pa po zaslugi češko-nemškega pisatelja Maxa Broda. Leta 1918. se «Jenufa» uprizori na Dunaju, 1924. ob priliki Janačkove sedemdesetletnice pa v Berlinu. Nemce Janaček prepriča in navduši, zato ga imenujejo celo za člana pruske akademije. Po berlinski zmagi pa se Janačkova dela uprizorijo po vseh važnejših odrih in celo v' Ameriki. Tudi na mednarodnih festivalih moderne glasbe zavzemajo najodličnejša mesta. Na lanskem festivalu v Frankfurtu je bil njegov «Concertino« občudovan kot najbolj mladeniško delo festivala. Z Janačkom je Češka izgubila glasnika svojega ujedinjenja in najizraziteišega predstavnika ovoje moderne glasbe. hš. Kritika. Slovenski cvetnik za srednje šole. Sestavil prof. dr. Andrej Budal. Izdala in založila tiskarna L. Lukežič v Gorici. — V prvi vrsti je to šolska čitanka za tečaje za slovenski jezik na srednjih šolah, ki so se doslej borile pri poučevanju z raznimi nezadostno ustrezajočimi učnimi pripomočki. Knjiga je tozadevno tudi oblastveno potrjena. Nahajamo tudi dve izdaji; ena izdaja obsega zgolj čitanko, ali bolje rečeno antologijo slovenske pesmi in proze od prvih početkov do danes, druga izdaja, ki je namenjena predvsem za dijake, ima na koncu tudi potreben slovar. Mi se v podrobno oceno knjige ne bomo spuščali. Priznamo le, da je imel sestaivljalec težko nalogo, da je na par sto straneh predstavil vse slovensko slovstvo s potrebnimi dati in opombami in kar je glavno, podal je iz vsakega pesnika in pisatelja nekaj najznačilnejših primerov ali odlomkov njegovih del. Je to danes edini poizkus, podati v eni sami knjigi celoten pregled čez slovensko slovstvo v obliki antologije. Zavedamo se, da je bilo radi omejitve prostora to delo težko in ogromno in je kljub temu, da nekateri odlomki o pisateljih premalo povedo, zelo dobro uspelo. Jasno je, da >se baš radi težave in ogromnosti dela vrine trudi kak pogrešek. Tako je prireditelj pozabil na Lojzeta Remca, ki je precej pisal posebno o naših ljudeh in nam je žal zanj prav radi tega še najbolj, ker je naš rojak. Prireditelj je pozabil tudi sam nase. Morda radii skromnosti, ki je sicer hvale vredna, a vselej ni na mestu. Kdor je napisal «Križev pot Petra Kupljenika« :se več ne more skriti ali celo stisniti v nič. Na vsak način knjigo lahko priporočamo ne samo italijanskim dijakom, kateri se uče našega iezjka in jim je v prvi vrsti namenjena, ampak tudi naši mladini in našim izobražencem. Iz nje se lahko vsakdo kaj nauči, ali pa ponovi, kar je že pozabil. Ker Slovenci že druge popolnejše antologije nimamo, naj nam za prvo silo služi ta, ki je vredna, da sežemo po nji. F. B. Brstje. Aleksandrov. Poslali ste nam dve pesmi in pravite, da «te napisali tudi dve obširni povesti. Vaša pridnolsi in pogum nas veselita. Žalibog, da niste dovolj šolani; poslani pesmi nista za tisk, preveč so borite z obliko, preveč je v njih jezikovnih in pravopisnih pogreškov. Radi tega pa ni treba izgubiti poguma. Lepo je že samo ob sebi to, da se bavite v prostem času z delom, ki vam nudi duševnega užitkal Zanimata nas tudi vaši dve povesti, dasi po pesmih sodeč gotovo nista taki, da bi bili že vredni tiska. Njuni naslovi «Emirjeva prisega* in «Biserni otoki* pričajo, da se zanimate za snovi, ki jih niste doživeli drugače nego iz knjig. Vidite, to je slabo. Mi moramo opisovati naše življenje kakršno sami vidimo in doživljamo. Lotite se kaj krajšega, po vsebini domačega. Dolge povesiti se ne iztresajo iz rokavov. Treba je znanja in dolge vaje. Oglasite se še kaj! Bernard. Vi nas vprašujete, kaj mislimo o ame-rikanskem pisatelju Jacku Londonu. Prav malo mislimo o njem. V prvi vrsti to, da ni umetnik, pač pa rutiniran pisatelj, ki se je znal prilagoditi amerikanski in moderni duševnosti sploh, zato ga toliko čitajo in prevajajo. Če berete eno njegovih knjig, zadostuje, da poznate vsega. Opisuje sirovo silo človeka v boju z okolico in prirodo, duševnih vrlin človeka skoraj ne upošteva. Njegovi romaini včasih niti niso romani, ampak vrsta dogodkov enega človeka brez tesne medsebojne zveze. Tak roman je na primer Krištof Dimač. Ta naš odgovor nima sicer z «Brstjem» nič opraviti, a utegne prav priti tudi začetnikom, ki se radi ozirajo na slavne sodobnike. Naj vedo, da ni vse zlato, kar se sveti. Tujke in drugo. Tisti, ki pišejo svoje spise na stroj, naj ne pišejo tako gostih vrst, da uredniku ne dajo prostora za popravke. Tak rokopis izgubi na svoji vrednosti, ker se pogreški v njem sploh ne dajo popraviti, prepisovati ga je pa nemogoče. Poleg tega se nekateri ne morejo otresti tujk. V njihovih člankih kar mrgoli takih izrazov, za katere je z lahkoto dobiti lepe slovenske besede. Naj navedemo par primerov takih tujk, ki smo jih srečali v odstavkih nekega zelo kratkega člančiča; ruiniran, teatralsko, žurnalistika, teater, muzika, scena, publika... Rabe tujk se moramo skrbno izogibati sicer bomo naredili iz slovenščine mednarodni jezik, nekak esperanto ali vola-piik. Drobiž. Uspehi ekspedicije Britski muzej je poslal leta 1924. ekspedicijo v Tanganjiko (Vzhodna Afrika). Ekspedicija je poslala sedaj v domovino pet sto zabojev samih kosti dinosaurijev, predpotopnih ogromnih kuščaric. V omenjeni pokrajini kakor tudi v bližnjem ozemlju ob jezeru Nyassi je izredno mnogo ostankov takih živali. Dobili so se okostnjaki doslej nepoznanih zveri, kojih najbližji sorodniki so se izkopali v Severni Ameriki. Naravno kurivo V Islandiji je, kakor znano, vse polno toplih vrelcev. Ti vrelci se bodo sedaj uporabljali kot kurivo. Tako bodo napeljali napravo, ki bo ogrevala vsa stanovanja v glavnem mestu Reykjaviku. Skozi napravo napeljejo namreč omenjene tople vrelce; naprava bo kot vodovod služila za centralno kurjavo. V ta namen se uporabijo vrelci, ki so oddaljeni kakih 38 km od Reykjavika in ki bodo dajali šestnajst kubičnih metrov vrele vode na minuto. Na Islandskem je kakih sedem sto takih vrelcev. Številke govore. Mesto Filadelfijal v Ameriki je imelo 1. 1850. 6500 gostiln in drugih prostorov, kjer so se prodajale alkoholne pijače: po eno na vsakih 61 prebivalcev. Leta 1887. je Smelo 4500 prodajalnic alkoholnih pijač: eno na 225 prebivalcev. Leta 1916. je imelo samo še 1700 takih prodajalnic: eno na 1000 prebivalcev. Od leta 1920. pa nima nobene gostilne in nobenega drugega prostora, kjer bi se točile alkoholne pijače. Mesto Filadelfija je danes zelo imovito, zdravo in živi v miru. Ima dva milijona prebivalcev, ki žive brez opojnih pijač lepše in srečnejše življenje nego v prejšnjih časih. Nobelov odlikovanec umrl V Monakovem je umrl fizik dvorni svetnik Viljem Wien, ki je bil dvakrat odlikovan z Nobelovo nagrado. Dosegel je pet in šestdeset let. Prištevali so ga med najslavnejše fizike sedanje dobe. Rodil se je 13. januarja 1. 1864. v vzhodnopruski vasi Jassken. Študiral je v Goettingenu, Heidelbergu in Berlinu. V svojem devet in dvajsetem letu je odkril zelo važen zakon v nauku o gorkoti. Njegova dela o gorkoti so mu priborila 1. 1911. Nobelovo nagrado. Učenjak Wien je nadaljeval svoja raziskovanja in priobčil celo vrsto slavnih spisov o optiki in hidromehaniki. Kongres zgodovinarjev v Oslu. Ni dolgo od tega, ko se je v Oslu vršil kongres vseh Pen-klubov mednarodnih literarnih udruženj. Avgusta meseca se je istotam otvoril mednarodni kongres zgodovinarjev. Zadnji tak velik kongres se je vršil leta 1923. v Bruslju. V zelo velikem številu je bila na tem kongresu zastopana Poljska. Iz Varšave, Krakova in Lvova je prišlo tja okrog dvajset zgodovinarjev. Zastopani so bili tudi Poljaki iz Poznanja. Vršilo se je 11 poljskih predavanj. Med drugim so predavali o problemu narodnosti v starem veku, o narodnosti v srednjem veku, o nastopu Slovanov v srednji Evropi, o ulogi Slovanov v zgodnjem srednjem veku. Del predavanj se je opiral na poljsko zgodovino. Izmed Jugoslovanov se je udeležil kongresa dr. Valič iz E e ograda. mar Smešnice. Kulturni ljudje. Ladja, na kateri se je nahajal tudi neki raziskovalec neznanih krajev, se je razbila. Čudež je hotel, da se ni rešil niti eden, le raziskovalec se je bil oprijel plavajoče deske, voda ga je vrgla na breg. Mož ni vedel, kje se nahaja. Mislil je, da je zašel v kak popolnoma neobljuden kraj, ali pa med divjake. Šel je, in se razgledoval, da bi našel vsaj kak znak, ki bi ga poučil, v kakšni deželi, sc nahaja. Po dolgem tavanju zagleda vislice, se ves hvaležen pokriža in pravi: «Hvala Bogu, prvi tolažilni znak, da se nahajam v deželi s kulturnim prebivalstvom!« Iz šolske naloge. Tonček je napisal med drugim v svojo šolsko nalogo sledeče: «Hrbtenica je tisti kol, ki ga nosimo zadaj po hrbtu, na enem koncu sedi glava, na drugem koncu sedimo mi..,.» Vzrok joka. Mama drži v naročju otroka, ki neutolažljivo joka. Pristopi gospod in vpraša: «Zakaj otrok tako joka?» «Zobc bo dobil,» odgovori mama. «Moj Bog, ali jih noče?» sc začudi gospod. Železniška nesreča. «Ali te je že kdaj zadela kaka železniška nesreča?« »Da, v nekem predoru. Poljubiti sem hotel zalo gospodično, a sem po pomoti poljubil njenega očeta.« Prošnja za zapor. »Prosim ponižno, gospod policaj, da bi me peljali v zapor. Svojo ženo sem namreč udarili s polenom po glavi.« »Ali ste jo ubili?« »Tega ne. Saj to jo vzrok, da se ne upam iti domov.« Pomoč. > Prvi: «Na pomoč, na pomoč! Trije neznanci hočejo nekoga ubiti.« Drugi: »Ali je tisti nekdo močan človek?« Prvi: «Ne, zelo šibek je in majhen.« Drugi: »Tako? Potem pa v resnici ne vem, čemu rabijo trije ljudje še moje pomoči, da takega pritlikavca ubijejo.« Zakonsko življenje. «Ali je zakon v kakem oziru spremenil vaše življenje, gospa?« «Nikakor ne. Ko nisem bila še poročena, sem morala čakati do pozne ure, da je moj Jože odšel domov. Zdaj, ko isem poročena, moram čakati do pozne ure, da Jože pride domov.« Če je žena pisateljica. Mož: «Ali bo še dolgo trajalo, da boš dokončala roman?« Pisateljica: »Sem že pri prizoru, v katerem umrje junak.« Mož: «Dobro. Kadar bo mrtev bodi tako dobra, prišij mi gumb na hlače.« Izjave. Pesnik (uredniku); «Povejte mi po resnici, kaj jc reklo občinstvo k moji zadnji pesmi, ki je izšla v vaši reviji.« Urednik: «Če vam smem povedati, jc poslalo vse polno ljudi, ki se kličejo tako kot vi, izjave, da nimajo in nočejo imeti nič skupnega ne s pesmijo ne s pesnikom dotične pesmi.« Vse je v redu. »Oprostite, gospod; kdaj se bo vršila obravnava proti malopridnežu, ki Vam je odnesel pol milijona?« «Jo že vse v redu. Poroči mojo hčer.« Uganke. Konjiček CM. B-nt — Gorica.) V oj es lav Mole. Zlogovna uganka. (M. B-ut. Gorica). Sestavi iz sledečih zlogov 6 besedi, kojih začetne črke, od zgoraj navzdol, in končne črke od zdo-laj navzgor, dajo naslov knjige Ivana Cankarja: bi, brz, ča, denj, E, jen, ja, kus, li, o, o, pla, ri, vo; Besede pomenijo: 1. krožnik; 2. v navadi; 3. bojna pesem starih Slovanov; 4. eden izmed človeških čutov; 5. hiter; 6. Bog (hebrejsko). Prvi moški. Ona: «Prisegam ti: ti si prvi moški, ki te ljubim.® On: «Da, da. Verjamem.® Ona: «0, glej! Čudovito! Ti si tudi prvi moški, ki to verjame.® REŠITEV UGANK. V 8. ŠTEV. Konjiček: Pri pravilni rešitvi dobiš kitico iz znane Prešernove pesmi »Zdravica" : Bog živi vas ... itd. Številnica: Kajro, orjak, rojak, Rajko, okraj. Posetnici: astronom, arheolog. Otroške uganke: brada, Adam, bolha. Palindromske naloge: 1.) Kristus je nesel lesen križ. 2.) Letos so postavili v zvonik nov zvon. 3.) Gospod Egon je slab pešec, ker ga bolijo noge. 4.) Ladjo je premetaval vihar kakor lupino, ali potopila se vendar ni. 5.) Lani je bilo meso po osem lir. 6.) Pevec Šimenc je tako lepo pel, da mu je vse ploskalo. 7.) Pestunja pazi na Anko, da ne pade z okna. 8.) Bistrooki lev je veliko močnejši od volka. Pregovori: Kdor ne dela, naj ne je. Darovi: Za sirote. Hvala vsem! KRESNICE Književna družina „Luč'“ je izdala: III. zvezek poljudno - znanstvenega zbornika „Luč“. Roman Franceta Bevka „Vihar“. Dejanje se vrši med ribiči pri Devinu. Dve povesti znanega češkega pisatelja Karla Mat. Čapka-Choda „Hojka“ in „Nedonošen“ v prevodu in z uvodom Slavka 1 lavca. * • Knjige so na prodaj v vseh knjigarnah in v tiskarni „Edinost“. KUPUJTE,KRESNICE*! ♦ ♦ ♦ ♦ Knjigarna - papi J/a drobno ! Vrst — vfa J/lilano 37 — Crst J/a debelo ! Ima v zalogi: Razne knjige - Pisemski papir - Noteze - Razglednice Albume - Tintnike - Pisarniške in šolske potrebščine. - Izvršuje vsa knjigoveška dela, tiskovine in večate. Originalne vezave za „Naš Glas". pismena naročila se izvršujejo hitro in tudi z največjo natančnostjo. ♦ ♦ * ♦ ♦ □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□»□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□D □ □ □ □ □ □ O D □ Največja konfekcijska tvrdka za gospode, dame in otroke s prvovrstno civilno in vojaško krojačnico r BAŠEVI IN SIN v Gorici, Corso Verdi 38, Tel. 132 □ □ □ □ □ □ □ □ □ P □ □ □ □ □ □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□»□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□P Coni« eomnte con la Posta N. I). Dr. Mermolja imM v Dorici specijalist za zobne in ustne bolezni, sprejema na Travniku (Piazza della Vittoria štev. 5/11 od B—12 In 3 8. HI •fr LEKARNA ♦ ■» <■ ■»• Castellanovich Lastnik : F. BOLAFFIO •fr ■fr •fr ODA „0ELL’ ALABAROA" 4. priporočljiva proti prhljaju In za ojt •fr korenin. — Steklenica po L 6’— j dobiva samo v lekarni CASTELL ^ VICH, Trst, Via Giuliani štev. 42, Trst. I G L Y K O L •> •fr fr •> <• fr <• ♦ •> * « Via dei Giuliani štev. 42, Trst * ♦ (SV. JAKOB.) proti izpit danj m laa Vsebuje kinin in je vsled tega posebno ojačenje in se CASTELLANO- ■> Zelo uspešno sredstvo posebno poleti, v vročih dneh. Kdor se čuti živčno slabega in trpi na glavobolu, naj uporablja samo ♦ ■fr •fr vročih ♦ $ „GLYkOL\ ki ozdravi v najkrajš. čaau. J O Cena steklenici L 8'50. — Za popolno fr fr nzdravliente tc* trphn 5 t* « I deklenic ♦ O * •fr Narodna knjigarna in papirnica sedaj knjigarna „G. CARDUCCI“ Gorica. Via Carducci štv. 7 - Telefon 169 priporoča svojo zalogo knjig in pisarniških potrebščin. Preskrbi v najkrajšem roku knjige iz inozemstva po dnevnem kurzu • Razprodaja na drobno in debelo. LASTNA KNJIGOVEZNICA. onnnnaooEDanaaDioDioaoaeiaoDDODaaa ozdravljenje je treba šest steklenic. Izvrstne švedske kapljice | % sv. Antona za želodec. % ♦ « frfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfr4frfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfrfr D D a S a a □ □ a a a a a a a □ a TVRDKA FMIK KHEZIC ustanovljena 1. 1896. Velika zaloga blaga za moške in ženske, perila, bombažnin, drobnarije in modnih oblek. Cene zmerne. a a 13 a § o S o 8 Trst (?) (ra Malti 24. (Lastsa palača) So □□□aaaoaaaaaaiaioaaaoaaoooaaaa a a o a a S Tržaška posojiln. in hranilnica registrovana zadruga z omejenim poroštvom uraduj« v svoji lastni hlii ulica Torra blanca 10, L n. Sprejema navadne hranilne vloge na knjižice, vloge na tekoči račun ln vloge na čekovni promet, ter Jih obrestuje Mf T po 4% ~VS Večje in stalne vloge po dogovoru. • Sprejema »Dinarje" na tek. račun in jih obrestuje po dogovoru. Davek od vlog plačuje zavod sam. • Daje posojila na vknjižbe, menice, zastave ln osebne kredite. • Obrestna mera po dogovoru. • Na razpolago varnostne celice (safe). — Uradne ure za stranke od 8*50 do 13 in od 16 do 18. • Ob nedeljah urad zaprt. — Štev. telef. 25-67. — Najstarejii slovanski denarni zavod.