Glasnik S.E.D. 47/3,4 2007 stran 115 poro čila Drugi članki ali sestavki / 1.25 Zala Pezdir O KORPORATIVNI ETNIČNOSTI Poročilo o predavanju Jean in Johna Comaroff 24. april je dan, ki ga Švedsko združenje za antropologijo in geo- grafi jo že od leta 1902 praznuje kot »Vegin dan« (poimenovan po »Vegini ekspediciji« po severnoevrazijskem geografskokul- turnem robu med letoma 1878 in 1880). Vsako leto 24. aprila švedski geografi in antropologi nagradijo znanstvenika, ki je v eni od praznujo čih disciplin (z izborom letno kolobarijo fi zi čni in družbeni geografi ter socialni antropologi) pustil pomemben pe čat, omenjeni dogodek pa poleg dopoldanskega stanovskega simpozija v čast nagrajencu vklju čuje tudi popoldansko ceremo- nijo podeljevanja zlate medalje, kjer gostiteljsko vlogo prevzame švedski kralj. Letošnja medalja, ki je ponovno odšla na antropološko podro č- je, je menda prvi č v zgodovini pripadla dvema znanstvenikoma hkrati: za izjemne raziskave kolonializma, postkolonializma ter za (p)oživitev histori čne antropologije sta jo prejela Jean in John Comaroff, katerih življenje in delo se nelo čljivo prepleta od štu- dija na Univerzi v Cape Townu (od koder prihajata) vse do danes, ko se z njunimi dosežki pretežno postavlja Univerza v Chicagu. Delo Comaroffov se je od nekdaj osredoto čalo na južnoafriško obmo čje. Na simpoziju sta predstavila temo »Etni čnost, Inc.« (Ethnicity, Inc.), 1 s čimer sta ozna čila sodobne transformacijske procese etni čnosti (t. i. komodifi kacijo in inkorporacijo etni čno- sti), ki so v Južni Afriki v nebo vpijo č pojav, po drugi strani pa globalna resni čnost v nastajanju, ki jo je antropološka analiza do tega trenutka skoraj popolnoma spregledala. Reorganizacija etni čnosti v sodobnem vsakdanu je tema, ki bo v prihodnje od nas zahtevala ve č refl eksije in kritike, kot si trenutno mislimo. In tudi zato sem se (ni č hudega slute ča obiskovalka Veginega sim- pozija) odlo čila, da za Glasnik SED na kratko obnovim prispe- vek Comaroffovih: z (v nadaljevanju) obravnavanim pojavom se pri nas na svoj na čin že sre čujemo, zakaj se ne bi še z njegovo refl eksijo? »Etni čnost, Inc.« Jean in John Comaroff že od devetdesetih let preteklega stoletja spremljata, kako se razli čna južnoafriška ljudstva, ki so se doko- pala do staroselskih pravic, dobesedno spreminjajo v podjetja. Ne brez pomembnega vpliva turizma, ki je, kot pravita, »arhetip- ska stran komodifi kacije kulture« (Comaroff in Comaroff 2007: 1 Angleška okrajšava Inc. se v ZDA že dolgo uporablja v naslovih podjetij, prihaja pa iz pridevnika incorporated, kar v prevodu pome- ni »oblikovano v podjetje z legalnim statusom« (Oxford Advanced Learner’ s Dictionary 2000: 658). Ker ustreznega prevoda v slovenš či- ni še ni in ker se po drugi strani okrajšava podoma čuje tudi drugod po svetu, v članku velikokrat ohranjam originalni termin. 1): » Če ne morejo alienirati ni č razli čnega, veliko ruralnih črnih Južnofri čanov verjame, da jim grozi izumrtje. Kot nama je stare- šina Tswanov enkrat dejal: ‘ Če nimamo ni česar prodati turistom, ali to pomeni, da nimamo kulture?’« (ibid.: 3). Prodaja kulture je nadomestila prodajo delovne sile v Neo Južni Afriki, katere industrijsko gospodarstvo, utemeljeno na rasnem kapitalizmu, danes doživlja rekonstrukcijo. »Etnobiznisi« se od- pirajo vsevprek. Pa ne samo v Južni Afriki: tržiš ča etni čnosti je mogo če najti tako po celotnem t. i. tretjem kot v t. i. prvem sve- tu. Za primer lahko vzamemo Anglijo, kjer industrija razli čnosti (angleška in keltska industrija dediš čine) raste, kot rastejo gobe po najhujšem dežju (se pravi angleškem, ki spira rane so časno razkrajajo či se Veliki Britaniji), ali pa se npr. ustavimo pri ZDA, kjer, kot piše Marilyn Halter, danes že dobro četrtino prebivalstva (75 milijonov ljudi) sestavljajo » črnski«, »hispanski« in »azij- ski« državljani s kupno mo čjo, ocenjeno na en trilijon ameriških dolarjev, ki jo najuspešnejša ameriška (in internacionalna) pod- jetja s segmentiranim trgovskim pristopom (tj. s propagiranjem »etni čnih« izdelkov) že s pridom izkoriš čajo (Halter 2000: 26). Danes smo pri če metamorfozi produkcije identitete in subjek- tivitete, politike in ekonomije kulture in ontologije etni čne za- vesti. Redki družboslovci si še upajo zastopati primordialisti čne razlage etni čnosti, vendar na drugi strani etnonacionalisti ubi- jajo zanjo. Kulturna identiteta se čedalje pogosteje vidi: prvi č, kot funkcija prostovoljne samoprodukcije (nenazadnje skozi akt potrošnje, akt samooblikovanja), in drugi č, kot neizogibna posledica genetike oziroma biologije. Z drugimi besedami, kot oboje – esenca in konstrukcija. Kar, menita Comaroffova, sploh ni kontradiktorno, pa č pa je »endemi čni pogoj identitete v neoli- beralni dobi« (Comaroff in Comaroff 2007: 7). Neoliberalizem mo čno zaznamuje depolitizacija politike: ideo- logija se skriva v diktatih ekonomske uspešnosti in rasti kapitala, v fetišizmu proste trgovine in v bio-znanosti ter tehnologiji. V en- dar se kljub mo čni in o čitni depolitizaciji politike mo čno privi- legirajo specifi čne politike etni čnosti. Tu Comaroffova odlo čno lo čujeta etni čnost-kot-politi čno-identiteto in etni čnost-kot-kul- turno-identiteto, saj se prva navadno prikazuje v precej tankih plasteh izrazov tistega, kar naj bi bila etni čnost-kot-kultura v an- tropološkem smislu (kot nam je pogled na kulturo zapustil Geer- tz [1973: 5 ]), ki jo zaznavamo v gostoti medsebojno prepletenih živetih redov znakov in praks. Proces etiketiranja in trgovanja etni čne identitete je hkrati proces kulturne esencializacije. Dalje: uspešneje ko neka etni čna skupnost komodifi cira svojo razli č- nost, hitreje se razvrednoti! Pri tem je treba opozoriti še na nekaj: da poudarek na politi čnem v etni čni identiteti spregleda prav to, s čimer se zakonca Comaroff danes ukvarjata – transformacijo etni čnosti. poro čila Glasnik S.E.D. 47/3,4 2007 stran 116 Vemo, da je Benedict Anderson (1998) opozarjal na fi kcijo kulturne homogenosti (na željo po ob čutku horizontalnega brat- stva), na kateri temeljijo moderne države, vendar vemo tudi, da so po drugi strani te oblike vladanja po poznem 20. stoletju že vse bolj prijateljevale z idejo razli čnosti (npr. preko doseganja zaš čitnih zakonov). Sodobna ideja multikulturnosti oziroma »heteronacionalnosti« deluje tako, da poskuša kulturne razli č- nosti enakovredno pospraviti pod en zakon oziroma skuša govo- riti »jezik pluralizma, medtem pa se ohranjati v enem legalnem režimu« (Comaroff in Comaroff 2007: 11), česar tudi ne po čne zaradi eti čnih, pa č pa zaradi pragmatskih razlogov: »... od leta 1989 globalna neoliberalizacija ni le transformirala suvereno- sti nacionalnih držav. Aktivno je sestavljala njihovo družbeno heterogenost: s pomo čjo migracije vedno ve č ljudi, ki iš čejo za- poslitev; zaradi nesposobnosti zahodnih narodov, da bi reprodu- cirali svoje družbene strukture brez neudobne prisotnosti tujih delavcev; poleg tega pa je tu tudi transnacionalni tok znakov, stilov, blaga, informacij, ki ga je pospešilo širjenje elektronskih pripomo čkov. Kar vse zrcali hegemonijo trga, njegovo mo č v prehajanju meja na eni strani ter podpiranju na drugi…« (ibid.: 11) V svetu, v katerem sta politi čno in eti čno zabrisana v hegemo- niji trga, se svoboda predstavlja kot izbira. Prej kot vse drugo je v ospredju kot izbira identitet in na činov njihovega oblikovanja. Zato pa je postala kultura, ta temeljni prostor samokrojenja, bolj animirana stran politike kot kdajkoli prej. In zato se te politike osredoto čajo manj na iskanje dobrega in bolj na iskanje dobrin (ibid.:11). Globalna širitev demokracije – ki fetišizira svobodo kot izbiro – je v etni čnosti kot označbi za politi čno plastnost videla po- membno sredstvo delovanja. Navsezadnje je v na činih vlada- nja, ki so konstitutivno indiferentni do razli čnosti (in v katerih so družbeni razredi postali preporazgubljeni, da bi bili zmožni kolektivne akcije), vidno najuspešnejši na čin pridobivanja pri- znanja in virov pridobitev temeljne pravice biti druga čen! Pra- vica, ki je zrasla iz skupne esence in dobila mandat za zahteve v svojem imenu. V Neo svetu je kulturna identiteta postala simultana funkcija izbrane samoprodukcije in vpisana biologija. Če etni čnost torej hkrati ti či v prirojeni vezi in v skupnostnosti interesov, temu sledi, da se kultura strdi »v naravno avtorizirano in legalno za- š čiteno kolektivno posest, oziroma v genetsko obdarjeno inte- lektualno lastnino« (ibid.: 12). Ob vsem skupaj je rast neoliberalizma intenzivirala odvisnost od legalnih na činov in sredstev. Kot na to opozarja zgodovinar pravnih sistemov Martin Chanock (v ibid.: 13), se politika danes dogaja na sodiš čih; kar se je neko č dogajalo v parlamentih, na uli čnih protestih in politi čnih sre čanjih, je danes prešlo v prosto- re jurisdikcije. Državljani brezkompromisno tožijo organe svo- jih in tujih držav, in kar pred nekaj desetletji še ni bilo verjetno, se danes dogaja s polnim zagonom: vzemimo za primer rom- sko tožbo proti korporaciji IBM, ki naj bi s svojo tehnologijo nacistom omogo čila realizacijo holokavsta, v katerem je umrlo okoli 600.000 Romov, 2 ali pa tožbe proti Veliki Britaniji, ki jih po spisku sprožajo nekdaj kolonizirana ljudstva (npr. Nandi, Bunyoro, Samburu). »Projecirajte legalni subjekt na teren kulturne identitete, dodajte redukcijo kulture na posest, zmešajte to s premestitvijo politike v polja prava, in kaj je rezultat? Vra čamo se tja, kjer smo za čeli, k ‘Etni čnosti, Inc.’« (ibid.: 14). Inkorporiranje in komodifi ciranje etni čnosti Niti inkorporacija etni čnih skupin niti komodifi kacija kulture nista novi. Severna Amerika pozna ta pojav vsaj od leta 1971, ko je zakon o zaš čiti staroselskih pravic na Aljaski staroselska ljudstva reorganiziral v korporacije, sestavljene iz delni čarjev, katerih pravice so temeljile na genealogiji, katerih tradicionalna zemlja je postala zasebna, odtujljiva posest, in katerih kulturni produkti so se usmerili na trg kot znamke. Dobro znani primer severnoameriške »Etni čnosti, Inc.« so seveda tudi posedovalci staroselskih kazinojev, ki jih Comaroffova v primerjavi z afri- škimi primeri trgovanja etni čnosti ozna čujeta za omejene, ven- dar zato tudi pripravnejše za izluš čitev petih zna čilnosti, ki po njunem strukturirajo omenjano korporativno etni čnost: 1) Bolj ko staroselska ljudstva postajajo za profi tom pehajo če se korporacije, bolj članstvo v njih privilegira rojstvo, kri in biologijo – nad čistimi družbenimi/kulturnimi povezavami. 2) Neredko je komercialno podjetje tisto, ki ustvari etni čno sku- pino, in ne obratno. 3) V ZDA je bilo veliko število korporativnih etnogospodarstev vzpostavljenih s pomo čjo zunanjega kapitala. Vir so navadno nestaroselski fi nancerji, ki jim resni čna ali pa virtualna ple- mena predstavljajo predvsem posebne pravice (zunajdržavne svoboš čine), ki vodijo v borzne uspehe. 4) Čim jih prepozna država, skupine ameriških staroselcev teži- jo k uveljavitvi svoje suverene avtonomije – proti državi. 5) Severnoameriški staroselski primeri govorijo o tem, da se nastanek korporacij navadno ujame z zahtevami po zemlji (ibid.: 15–16). Kazinojski kapitalisti niso edini etni čnotržni primeri, ki delujejo po navedenih petih principih, so pa jasni predstavniki procesa, ki ga Comaroffova imenujeta »inkorporacija identitete«. »Ple- menski« gospodarstveniki, ki so po zaslugi svojega legalnega statusa postali delni čarji, se pa č lo čujejo od tistih manjšinskih etni čnih skupin, ki so se v korporacije sploš čile na podlagi skup- nega zavarovanja znanja, znakov ali praks in jih Comaroffova ozna čujeta s »komodifi kacijo kulture«. Ne gre za iste stvari, se pa odnos med dvema tendencama na koncu vseeno izvrši v dia- lektiki … Za lažje razumevanje si bomo v nadaljevanju ogledali še dva južnoafriška primera korporativne etni čnosti, s katerima sta zakonca Comaroff zaokrožila svoje predavanje na Veginem simpoziju. 2 Tožba je bila deležna velike mednarodne pozornosti, npr.: http:// news.bbc.co.uk/2/hi/world/monitoring/media_reports/1381254.stm, 10. 7. 2007. Glasnik S.E.D. 47/3,4 2007 stran 117 poro čila Dialektika podjetne etni čnosti Sanov in Bafokengov Kalaharski Sani (ki jih še danes prerad doleti pejorativ Bušma- ni) so zanimiv primer etnokomodifi kacije, ki se je odvijala ob zavarovanju poznavanja u činkov puš čavskega kaktusa hudije (hoodia oz. xhoba). Kaktus, katerega uživanje prežene lakoto in žejo, so v predkolonialnem času zaradi lažjega preživetja po- znali in uporabljali puš čavski lovci, v šestdesetih letih pretekle- ga stoletja pa so oko na Sane in rastlino vrgle zahodne znan- stvenoindustrijske korporacije, ki so v letu 1997 poskrbele tudi za patentiranje kaktusovih bioaktivnih snovi. Patent za snov, ki ubija lakoto (in torej obljublja u činkovito hujšanje), se je pri čel nadvse uspešno tržiti in ni dolgo trajalo, da je zanj izvedela tudi sanska organizacija South African San Institute (SASI). Tožili so zahodne lastnike patenta (prav v času, ko se je SASI na so- dišču potegovala že za zemljo) in tožbo dobili. Ko so med Sane potem prikapljale prve »pla če« (»avtorski« delež), je bilo naen- krat treba ugotoviti, kako denar distribuirati med Sane, ki nena- zadnje tudi ne živijo samo v Južni Afriki, pa č pa še v Namibiji in Botsvani. Za čeli so se obtoževati, kdo je pravi San in kdo ni, za čele so se pisati genealogije, in jezik je doživel pravo revitali- zacijo. Do tega trenutka so Sani postali uspešna transnacionalna etnokorporacija, ki služi od patenta in denar vlaga drugam. V en- dar se v procesu komodifi kacije niso zgradili le v novo podjetje na obzorju globalnega trga. Kot menita zakonca Comaroff, se je oblikovala tudi nova etni čna identiteta. Ne moremo namre č mimo dejstva, da je etnocid Sanov šel že zelo dale č, da so bili že dolgo potisnjeni iz svoje družbene ekologije in da kakršne koli kolektivne identitete že dolgo niso mogli izdajati. Tožba je povzro čila njihovo revitalizacijo oziroma pravo stvarjenje. Sporno je pa č predvidevati, da so Sani, pred kolonialisti čno raz- pršitvijo kompleksne populacije lovcev/nabiralcev kolektivno imenovane »Bušmani«, sploh imeli koherentno etni čno identi- teto. In mogo če je celo razpravljati o tem, da znanje o hudiji niti ni prišlo od Sanov – ampak (staromodno) od lovcev Kalaharija, od razreda, ki ga torej defi nira mesto v na činih produkcije! Drugi južnoafriški primer »Etni čnosti, Inc.«, s katerim sta za- konca Comaroff zaokrožila svoje predavanje na Veginem sim- poziju, je primer Bafokengov – ljudstva, ki ga afriški mediji danes ozna čujejo kar z »Bafokeng, Inc.«. V oditelji omenjenega kraljestva so že v preteklosti (v 19. stoletju) ugotovili, da bodo zemljo lahko ohranili samo, če jo bodo legalno odkupili. Mlade fante so poslali na diamantna polja ter z njihovimi zaslužki zem- ljo tudi iztrgovali. Skozi zgodovino Južnoafriške republike te zemlje ni bilo lahko obdržati, vendar so si jo leta 1999 dokon čno izbojevali, in ne le to: ker je bila pod njo odkrita platina, ljud- stvo Bafokeng bogati. Ljudstvo s 300.000 delni čarji – to lahko postanete, če ste sorodnik po patriliniji – ima ogromne deleže v kompleksni mreži podjetij, plemenski voditelji se naslavljajo s »CEO«, 3 njihov strateški na črt do leta 2020 pa obljublja ra- zvoj Bafokenga v »‘samozadostno’, polno zaposleno, globalno 3 Okrajšava za chief executive offi cer, kar je v angleš čini najvišji položaj v tržno usmerjenem podjetju (Oxford Advanced Learner’ s Dic- tionary 2000: 189). orientirano nacijo« (ibid.: 23). Do nedavnega je bila odsotnost »kulturne« sfere bafokengške identitete že tako alarmantna, da danes mladi kralj opozarja na nujnost ohranjanja njihove »afri- ške esence« in »afriških vrednot« v modernem svetu. Gre za delno zgodovinske in delno izmišljene vsebine, vendar to že ni ve č pomembno – Bafokengi potrebujejo javno prepoznavno identiteto … Primera Sanov in Bafokengov skupaj razkrivata dialektiko, ki je v središ ču »Etni čnosti, Inc.«. Oba primera (v tu nenavedenih razsežnostih) vsebujeta pet zna čilnosti, ki sta jih Comaroffova prepoznala v primerih ameriških staroselcev in oba sta v pro- cesu komodifi kacije oziroma inkorporacije naturalizirala trop identitete, iz katerega izhajajo »pravice« omenjenih korporacij. Naj se korporativna etni čnost za čne z inkorporacijo identitete (Bafokeng) ali s komodifi kacijo kulturne posesti (Sani), se prvi proces skuša kon čati v drugem. »Etni čnost, Inc.« za realizacijo potrebuje oba procesa. Za konec »Etni čnost, Inc.« ima dolgo zgodovino, nenazadnje so se nacio- nalne države dolgo skušale promovirati z ozna čevanjem enkrat- nosti svojih kultur in dediš čin ter s svojo esenco, utelešeno tako v funkcionalnih kot estetskih predmetih (poznamo francoski šampanjec, nemško opero ipd.). Moderna država je bila vedno znamka! Vendar se danes dogaja hiperekstenzija starega pojava in »njegova migracija tja, kjer ga še ni bilo: v domeno kulturne- ga bitja, kjer naj bi se, kot nas je enkrat opomnil Clifford Geertz, modernost soo čila s svojimi omejitvami« (ibid.: 26–27). Kako pogosta je »Etni čnost, Inc.«? Težko je re či. Vemo le, da se razvija z veliko hitrostjo in hkrati na raznolikih ravneh ela- boriranosti. Najbrž zato, ker je kombinacija treh elementarnih zna čilnosti neoliberalizma: »povzdigovanja intelektualne lastni- ne in redukcije kulture nanjo, prenosa politike v polje prava in rasto če naturalizacije trop identitete kot samo po sebi umevne domene za kolektivno akcijo v dobi tržnega fundamentalizma« (ibid.: 27). Slovenski etnologi in etnologinje, antropologi in antropologinje s(m)o na doma čih tleh vse bolj prisiljeni sodelovati v omenje- nih globalnih procesih (v tako razmišljanje me napeljuje spomin na simpozij Kako misliti dediš čino? leta 2003 na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, kjer so se predstavile tudi nekatere empiri čne izkušnje etnologov s podro čja etiketiranja in esencializiranja kulturnih produktov tega prostora). Ni povsem enako kot v »tretjem svetu«, saj imamo svojo razli čico etni čne- ga trgovanja, ki je zrasla znotraj Evropske unije. Seveda je polo- žaj kompleksen, niti slu čajno nerazložljiv ali povsem negativen, vendar se je koristno zavedati širših razsežnosti tega po četja in ustvariti polje refl eksije s kriti čnostjo in daljnovidnostjo. Viri in literatura: ANDERSON, Benedict: Zamišljene skupnosti: O izvoru in širje- nju nacionalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis, 1998 (1983). COMAROFF, John L. in Jean Comaroff: Ethnicity, Inc., Prispe- vek na Veginem simpoziju: Ethnicity, Inc. and Other Aspects poro čila Glasnik S.E.D. 47/3,4 2007 stran 118 of the Neoliberal Order. 24. april 2007, Stockholm, Švedska, 2007, 1–27. GEERTZ, Clifford: The Interpretation of Cultures: Selected Es- says. New York: Basic Books, 1973. HALTER, Marilyn: Shopping for Identity: The Market of Ethni- city. New York: Schocken Books, 2000. OXFORD Advanced Learner’s Dictionary. Oxford: Oxford University, 2000. http://news.bbc.co.uk/2/hi/world/monitoring/media_re- ports/1381254.stm, 20. 7. 2007. Datum prejema članka v uredništvo: 14. 8. 2007. Drugi članki ali sestavki / 1,25 Simona Šuler Pandev in Martina Piko Rustia RAZSTAVA O JAKOBU ŠPICARJU (1884–1970) 1 Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika, Ravne na Koroškem in Regionalni center Rož, Šentjakob v Rožu Jakob Špicar, »živ, neugnan vrelec ljudske dramatike« 1 Naslov Jakob Špicar, »živ, neugnan vrelec ljudske dramatike« zajema vso širino in veli čino njegovega dela, ki smo ga želeli predstaviti z razstavo in s prireditvijo v Koroški osrednji knjiž- nici dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem, ki hrani del njegove bogate zapuš čine. Dr. Franc Sušnik, prvi ravnatelj knjiž nice, se je v sedemdesetih letih 20. stoletja zelo zavzemal za pridobitev njegove zapuš čine, saj je Špicarja poznal in je ve- del, kakšno bogato gradivo se skriva v njej. Ideja o predstavitvi Špicarjevega dela in življenja se je porodila že leta 2004, ob 120-letnici njegovega rojstva. Zaradi drugih ve č jih projektov domoznanskega oddelka nam takrat te oble- tnice ni uspelo obeležiti. Želja in interes pa nista zamrla, saj rokopisni oddelek hrani njegovo rokopisno in slikovno gradi- vo. Ideja je tudi v skladu s posebno skrbjo Koroške osrednje knjižnice, ki jo že ves čas namenja ohranjanju koroške pisne dediš čine. Leta 2006 smo se prijavili na ob činski razpis in pre- jeli nekaj sredstev, nekaj pa smo prispevali sami. Z razstavo in izdajo zgibanke oziroma brošure smo javnosti želeli predstaviti posebne zbirke naše knjižnice, predvsem pa pri nas manj zna- nega avtorja. S tem smo poskrbeli tako za promocijo knjižnice kot celotne Koroške in sodelovali s kulturnimi institucijami v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem. Jakoba Špicarja je kot »živ, neugnan vrelec ljudske dramatike« ozna čil dr. Niko Kuret, ko mu je leta 1970 napisal zadnje besede v njegov spomin. Jakob Špicar, koroški Slovenec, se je rodil leta 1884 v Sko čidolu v Zgornjem Rožu. V rojstnem kraju za četo šo- lanje je nadaljeval v Beljaku in Celovcu. V celovškem marijani- 1 Avtorica prvega dela prispevka z naslovom Jakob Špicar, »živ, neugnan vrelec ljudske dramatike« je avtorica razstave Simona Šuler Pandev iz Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem, drugi del z naslovom Špicarjeva dramatizacija Miklove Zale, »Ugnan« vrelec ljudske dramatike? pa je napisala mag. Martina Piko Rustia iz Narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu. š ču je napisal prvo igrico. Službena pot ga je vodila poob činskih in sodniških službah po Koroškem, kjer je s svojim kulturnim udejstvovanjem povsod puš čal pozitivne sledi. V Podravljah je ustanovil društvo »Sloga« in obnovil tradicijo slovenskih ljud- skih iger na Koroškem. Pisal je enodejanke in drame. Pot ga je vodila v Ljubljano, kjer je nekaj časa delal v odvetniški pisarni, nato pa se je preselil na Jesenice in pozneje v Radovljico. Tam je uspešno vodil sokolski oder in pisal predvsem v koroške ča- sopise (Mir, Mladi rod), pozneje pa je objavljal tudi v drugih naprednih slovenskih časopisih. Poro čil se je s Šuštar čevo Ma- rico, vneto igralko in režiserko, ki mu je stala ob strani tudi pri njegovem dramskem delu. Pred približno sto leti je po Sketovi povesti dramatiziral Miklovo Zalo, ki je bila prvi č uprizorjena leta 1909 na Jesenicah. S tem se je njegova ustvarjalnost šele za- čela. Na njegovo pobudo so na Jesenicah ustanovili gledališko društvo, ki mu je predsedoval in bil od leta 1912 njegov častni član. Kot pravi Kuret, je hoté ustvarjal ljudsko in narodno dra- matiko. Vseh njegovih iger je vsaj osemdeset, igrali so jih okoli petdeset. Le nekaj jih je natisnil, druge so se širile v prepisih. Dr. Reginald V ospernik, nekdanji dolgoletni ravnatelj celovške Slovenske gimnazije, je ob odprtju razstave dejal, da je Špicar »v kriti čnih in odlo čilnih trenutkih zgodovine usmerjal svojo tvorno mo č na Koroško«. Leta 1941 se je v zadnjem trenutku pred gestapom umaknil v Ljubljano. V februarju 1942 so ga zaprli Italijani in dolo čen je bil za deportacijo v Italijo. Zaradi bolezni se to na sre čo ni zgo- dilo. Na razstavi smo predstavili njegova originalna dela, rokopise in osebne dokumente. V biografskem sklopu je bil prikazan lik Ja- koba Špicarja kot neutrudnega snovalca dramskih iger, dramati- ka, igralca in trdnega koroškega Slovenca. V svojem življenju je moral zaradi svojega domoljubja, svobodnih misli in naprednih idej ve čkrat bojevati trd boj. V središ če razstave je bila postavljena njegova dramatizacija Sketove Miklove Zale, katere rokopis ter nekaj drobcev njenih številnih uprizoritev hrani Koroška osrednja knjižnica. Predsta- vljeni so bili tudi številni rokopisi drugih dramatizacij, predvsem