OCENE - ZAPISKI - POROCILA - GRADIVO
ZIDARJEVI ROMANI KOT PRESKUSNI KAMEN NARATOLOGIJE
(Miran Stuhec: Rad prebiram misli, ne zivim jih pa rad
Poetika romanov Pavleta Zidarja. Ljubljana: Rokus, 1996. 179 str.)
Avtorjeva odlocitev, da ravno na romanih Pavleta Zidaija - »kontroverznega in izzival-
nega pisatelja povojne dobe« - tako ga je oznacil Joze Pogacnik v osmi knjigi Zgodovine
slovenskega slovstva - preskusi naratolosko metodo, je nedvomno pozomosti vredno de-
janje. Razlogov za to je vec. Do zdaj se namrec se nihce ni lotil sistematicne obravnave
obseznega proznega opusa tega pisatelja. Imamo sicer nekaj spremnih besed v posameznih
izdajah Zidarjevih del in nekaj clankov, kar pa se zdalec ni dovolj za ustrezno literar-
nozgodovinsko umestitev ali pretehtano literamoteoretsko opredelitev. Knjiga Rad prebi¬
ram misli, ne zivim jih pa radje potemtakem prvo in zaenkrat edino obseznejse besedilo na
to temo. Isto velja tudi za drugo, nic manj pomembno in nemara celo aktualnejso temo, ki
jo knjiga nacenja. To je naratologija ali natancneje, aplikacija naratoloskih metod na ro-
mane Pavleta Zidarja. Zato se zdi umestno vprasati, ali to, kar knjiga prinasa, lahko
upraviceno razglasimo za oranje ledine na podrocju slovenske naratologije. Odgovor na to
vprasanjeje odvisen od tega, kaj natanko razumemo pod izrazomnaratologija. Avtor knjige
namrec termina ne opredeli, rabi ga kot nekaj povsem samoumevnega. Pove pa, in to ze na
samem zacetku, da namen njegove raziskave »ni le vsebinsko dolociti princip strukture
korpusa oziroma pojasniti poetoloske in naratoloske posebnosti pripovedne proze izbra-
nega pisatelja, ampak in morda predvsem v slovenskem prostoru preizkusiti naratologijo«.
To pa je ravno tisto, kar daje knjigi aktualnost in hkrati zbuja na Slovenskem do zdaj nes-
lutena pricakovanja, za katera je mogoce ze vnaprej vedeti, da se bodo tezko izpolnila. Saj
je naratologija kot metoda, ki se je razvila iz strukturalne poetike in semiotike, po eni strani
- kot strogo strukturalisticna disciplina - ze presezena in izcrpana smer, po drugi strani pa
se pod okriljem strukturalisticnih teorij se vedno intenzivno razvija. Pri tern je celo prebila
okvire literarne vede in se uveljavila na obseznih interdisciplinamih podrocjih, ki se
raztezajo od medicine in psihologije do zgodovinopisja in prava, karje po svoje razumljivo,
saj se s fenomenom pripovedi clovek srecuje na vsakem koraku. Toda avtoiju knjige Rad
prebiram misli, ne zivimjih pa rad se zdi samoumevno, da ostaja v jasno zacrtanih okvirih
literarne vede, in svoje odlocitve ne upravici, kakor tudi ne utemelji izrazito imanentnega
pristopa k Zidarjevim tekstom, ker najbrz meni, daje z napovedjo naratoloske metode ze
vse pojasnil.
Knjiga ne vsebuje nikakrsne eksplicitne literamoteoretske podlage. Njeno prisotnost je
v delu sicer opaziti, vendar zgolj implicitno in vzporedno preko metodoloskega orodja, s
katerim si avtor pomaga do svojih sklepov in ugotovitev. Tako se na prvi pogled zdi, da gre
za izjemno ambiciozen projekt, saj taksna obravnava zahteva vecjo spretnost pri formuli-
ranju in dejavnejso udelezbo bralca kot cisto teoretiziranje, ki je lahko tudi dolgocasno in
utmjajoce. Poleg tega neposredna aplikacija predhodnih teoreticnih dognanj na konkretna
literama besedila marsikdaj privede raziskavo v slepo ulico, zlasti ce teoretik nima povsem
srecne roke pri zamejitvi korpusa in izbiri primerov. Glede na to je vsekakor bolje, da
teoreticna podlaga diskretno sije skozi raziskovalceve ugotovitve, opazanja in sklepe, ki
nastajajo ob konkretnih besedilih. Tako bi popolna odsotnost cisto teoretskega dela utegnila
biti knjigi prej v korist kot v skodo, ce ne bi slo ravno za naratologijo, disciplino, ki si v
okviru slovenske literarne teorije se ni mogla izboriti terminoloske enoznacnosti, kaj sele
262 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
jasno opredeljenega mesta. Ocitno se tega po svoje zaveda tudi avtor knjige, saj cuti
potrebo, da svoje pocetje vendarle upravici, ko zapise, da se pri nas kaze »pomanjkanje li-
terarnoteoreticnega znanja« in da se pojavlja »pomensko nenatancna, vcasih ze kar samo-
voljna terminologija«. Zato meni, da je cilj njegovega dela tudi v tem, da prispeva »delez k
vzpostavitvi reda na tem podrocju«. Ker je to ena izhodiscnih misli knjige, si velja poblize
ogledati, kaksen in koliksen je ta delez.
Avtor najprej ugotovi, da ne strukturalizem ne naratologija v slovenski literami vedi
nista bila zastopana tako kot »pri mnogih drugih narodih«. Zdi se, da ima pri tem v mislih
predvsem Francoze, pri katerih je izraz v sestdesetih letih nastal in se kmalu potem
uveljavil se v drugih jezikovnih okoljih, zlasti v Angliji in ZDA, ne nazadnje tudi na
Hrvaskem. Tako je izraz naratologija scasoma postal izrazito modni termin, kar samo po
sebi se ne bi bilo motece, ce z modnostjo in razsirjenostjo ne bi postal tudi ohlapnejsi. Zato
nemara ne bi bilo odvec, ce bi razprava, ki se loteva obravnave tega podrocja, termin naj¬
prej opredelila, se zlasti zato, ker je dosedanji razvoj naratologije pokazal, da imajo jezi-
kovne in kultume meje tudi dolocen vpliv na razvoj te discipline.
Avtorjeva sodba o odsotnosti naratoloskih raziskav v slovenski literami vedi je
upravicena le, ce naratologijo razumemo bodisi kot disciplino, ki se je razvila v okviru
francoske strukturalne poetike in semiotike, bodisi kot poststrukturalisticno disciplino, ki
je pod vplivom pragmatike, tekstne lingvistike, sociologije in drugih ved scasoma prerasla
v interdisciplinamo smer. Kakor hitro pa jo jemljemo v predstrukturalisticnem smislu, kot
teorijo pripovedi na sploh, ne smemo spregledati prispevkov slovenskih avtrojev (Kmecla,
Dolgana, Bernika in se koga) na tem podrocju.
V knjigi Rad prebiram misli, ne zivim jih pa rad je izraz naratologija rabljen v obeh
pomenih, vecinoma strukturalisticno, mestoma pa tudi predstrukturalisticno. Vendar avtor
teh razlik ne eksplicira, ceprav niso nepomembne, saj so predvsem metodoloske narave.
Strukturalisticna metoda je deskriptivna in uporablja predvsem lingvisticne analogije,
predstrukturalisticna pa si prizadeva razlagati, toda njena razlaga nujno spet prerase v pri-
poved. Ko avtor ze takoj na zacetku pove, da ga je k razclenjevanju in tipoloskemu
opisovanju Zidarjevih romanov izzvala ravno neobvladljivost tega proznega opusa, za
katerega se ve, da je eden najobseznejsih v slovenski knjizevnosti, nehote evocira besede,
s katerimi Roland Barthes zacne svoj sloviti, ceprav danes ze presezeni Uvod v struk-
turalno analizopripovedi: »Nesteto je pripovedi na svetu ...«(Barthes: Introduction a l’an-
alyse structurale des recits, 1977, 7); in nekoliko dlje zapise, da se sprico neskoncnega
stevila razlicnih pripovedi in zaradi mnogoterosti stalisc analitik znajde v polozaju, ki gaje
mogoce primerjati s Saussurjevim. Zato je Barthes preprican, da je glede na tako stanje
uporaba cisto induktivne metode nemogoca, in se odloci za dedukcijo. Tako si tudi avtor
knjige Rad prebiram misli, ne zivim jih pa rad pomaga z dedukcijo, ko postavi izhodiscno
hipotezo o opoziciji kot tisti invariantni strukturi, ki jo dosledna analiza lahko odkrije v
vseh Zidarjevih romanih. Nato skusa z razclembo korpusa tekstov to hipotezo postopoma
potrditi. Ta teza o invariantni strukturi, ki je ena izhodiscnih tez knjige, napotuje nepos-
redno na konceptualni okvir strukturalizma, ceprav se pozneje, ob analizi Zidarjevih roma¬
nov, ko avtor mestoma bolj interpretira, kot analizira, pojavijo nekatera metodoloska in ter-
minoloska odstopanja od naratoloske prakse tistih francoskih strukturalistov, ki imajo
najvecje zasluge na podrocju naratologije. To so Roland Barthes, A.-J. Greimas in Gerard
Genette, ce omenimo le tiste, na katere se knjiga izrecno sklicuje. Njen avtor je v skladu z
zgodnjo naratolosko doktrino preprican, da je mogoce sleherno pripoved ali korpus pri¬
povedi zreducirati na neki temeljni princip ali, kot pravi, »racionalno jedro«, ki je v osnovi
sleherne pripovedi in hkrati tudi v osnovi dolocenega pripovednega korpusa kot celote. Ta
Jelka Kernev Strajn, Zidarjevi romani kot preskusni kamen naratologije 263
temeljni princip se po avtorjevem mnenju odraza na vseh struktumih ravneh pripovedi, na
katerih poteka razclemba Zidarjevih tekstov (romanov, ki so izsli do leta 1980). To so
sizejsko-kompozicijska, funkcijska, modalna in aktantska raven ter raven naracije. Toda
avtor zamolci, zakaj se je odlocil za pet ravni in zakaj ravno za omenjenih pet. Ta njegova
drzaje sicer zanimiva, a hkrati tudi vprasljiva, predvsem zato, ker na zacetku sedmega po-
glavja, kjer govori o ravni naracije (na tem mestu bi bil dobrodosel namig, kako razumeti
izraz naracija glede na izraza pripoved in pripovedovanje), jasno pove, da gre za »problem
razlikovanja med dogodkom in pripovedovanjem tega dogodka«. To pomeni, da gre za te-
meljno razliko med dogajanjem kot predmetom pripovedi in upovedovanjem oz. nacinom
upovedovanja tega dogajanja. Zato se zdi upravicen sklep, da avtor knjige Rad prebiram
misli, ne zivimjih pa rad pravzaprav pristaja na dvoravninsko pojmovanje pripovedi, cetudi
njegova analiza poteka na petih ravneh.
V prid dvoravninskemu pojmovanju govorijo tudi avtorjeva opazanja na ravni, ki jo
imenuje sizejsko-kompozicijska in sestoji iz kompozicijskih sekvenc (najmanjsih enot te
ravni in hkrati najvecjih enot funkcijske ravni). V Zidarjevih romanih razpoznava, da
znacilno linijo sizeja »obvladuje casovna nepretrganost« in da »casovno postopnost sizeja
napadajo prvine, ki po svoji naravi pripadajo fabuli«. Te in podobne ugotovitve dokazujejo,
da imata fabula in size v analizi pomembno vlogo, ki po svoje spet kaze na dihotomno
razumevanje pripovedi, saj je fabulo mogoce razumeti kot kronolosko in logicno umestitev
dogodkov, ki predstavljajo ogrodje pripovedi, size pa kot nacin, kako nas pripoved s temi
dogodki seznanja. A to je le ena od stevilnih opredelitev in razlag razmerja med tema poj-
moma. Glede na to da avtor knjige njunega razmeija ne eksplicira, je tezko soditi o us-
treznosti analize na sizejsko-kompozicijski ravni.
Srecnejso roko ima pri analizi druge, to je funkcijske ravni, kjer se izrecno opre na
narativni model, ki ga je Barthes predstavil v svojem Uvodu v strukturalno analizo pri¬
povedi. Ta velja za prvi poizkus sinteze zgodnjih naratoloskih modelov in za neke vrste
programski tekst strukturalne poetike pripovedi, ceprav je poznejsi razvoj te discipline ze
davno presegel tako njegove predpostavke kot njegova dognanja.
Barthesov naratoloski model je zasnovan na pojmovanju pripovedi kot velikega stavka,
pri cemer se Barthes sklicuje tudi na tipologijo aktantov, kot jo je razvil Greimas, ki je v
pripovednih osebah videl osnovne funkcije sintakticne analize. Vendar Barthesov model
vseeno ni tako preprost, kot se utegne zdeti v luci enostavne homologije med stavkom in
pripovedjo. Ta je namrec zgolj temelj, na katerem Barthes gradi svoj nadaljni postopek
razplastitve pripovedi na deskriptivne ravni, ki jih razume v smislu Benvenistove teorije
jezikovnih ravni. (Po Benvenistu delujeta znotraj stavka dva tipa razmerij, distributivna -
med enotami iste ravni - in integrativna - med enotami razlicnih ravni.) Barthes zato
sklepa, da za analizo pripovedi ne zadosca opisovanje vodoravnega povezovanja pripoved¬
nih clenov, ampak je treba te, ce hocemo dojeti njihov pomen, integrirati na visji ravni.
Barthesov model tako sestoji iz treh deskriptivnih ravni pripovedi (funkcij, dejanj,
naracije), katerih enote se med seboj povezujejo po nacelu postopne integracije, kar je
razlog, da jih je razvrstil hierarhicno, najpodrobneje pa razclenil raven funkcij. Funkcije,
imenovane tudi narativne propozicije, so distributivne, kar pomeni, da so, razvrscene vo-
doravno z enotami iste ravni, v sintagmatskih razmerjih. Ce vzamemo primer iz Zidar-
jevegaDolenjskega Hamleta, ki ga navaja tudi avtor knjige Radprebiram misli, ne zivimjih
pa rad, lahko recemo, da pismo, ki ga profesor Ostroogar dobi od svojih dijakov, povzroci
profesorjev odhod na kraj srecanja z njimi.
Glavne funkcije ali jedra imajo po Barthesu dvojno vlogo, kronolosko in logicno, kar
pomeni, da so za razvoj pripovednega dogajanja odlocilnega pomena. Zato so tudi neob-
264 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
hodne pri slehemem povzemanju pripovedi, kar pa ne velja za drugo skupino funkcij, ki jih
Barthes imenuje katalizatorje. V ze omenjenem primeru iz Dolenjskega Hamleta pred-
stavlja funkcijo-katalizator dejstvo, da je profesor Ostroogar dobil pismo v gostilni in da
mu ga natakarica ni takoj izrocila. Naloga katalizatoijev je, da zapolnjujejo prostor med
glavnimi funkcijami in s tem pospesujejo ali zavirajo teleoloski razvoj pripovedi ali,
drugace povedano, ustvarjajo suspenz. Drugo skupino funkcij, ki jih imenuje indice,
Barthes razvrsti na vertikalno ali paradigmatsko os, deli pa jih na indice v pravem pomenu,
ki informirajo o custvu, obcutju in vzdusju, in podatke, ki pripoved umescajo v cas in pros¬
tor. Vecja enota od funkcij je sekvenca (avtor knjige Radprebiram misli, ne zivimjih pa rad
jo imenuje kompozicijska sekvenca), ki jo Barthes v skladu z narativnim modelom Clauda
Bremonda opredeli kot pripovedno enoto, ki v logicnem zaporedju zdruzuje vec glavnih
funkcij, denimo, ponuditi cigareto, jo sprejeti, prizgati in pokaditi. Pri vsakem od teh dejanj
je mogoca tudi alternativa, cigareto je mogoce sprejeti ali ne, prizgati ali ne, itn. Pripovedno
dogajanje se razvija glede na to, katera alternativa je izbrana. Alternativa je potemtakem
sintakticno pravilo. Vsaka sekvenca se odpre z alternativo in se sklene z njeno razresitvijo.
Poleg tega Barthes opozarja, da se vsaka sekvenca lahko integrira v drugo alternativo neke
sirse sekvence. Se pravi, da je hkrati na delu dvojna sintaksa, tista, ki deluje znotraj
sekvence, in tista, ki sekvence povezuje med seboj.
Analiza funkcijske ravni Zidarjevih romanov je v knjigi Rad prebiram misli, ne zivim
jih pa rad v glavnem usklajena s pravkar predstavljenim modelom, zlasti kar zadeva opre-
delitev in poimenovanje posameznih pojmov, cemur ustreza tudi prevod nekaterih spe-
cificno barthesovskih neologizmov, kot so funkcije, katalizatorji, indici, podatki itn.
(Barthes v omenjeni razpravi sicer posebej poudarja, da je njegovo neologisticno izrazo-
slovje povsem arbitramo), ceprav je pri razclenjevanju Zidarjevih besedil in pri obravnavi
konkretnih primerov, ki jih avtor knjige navaja, opaziti nekatera odstopanja od
Barthesovega modela. Tako, denimo, osnovne funkcije pojmuje presiroko, sekvence pa
preozko, zato tudi kompozicijsko mrezo pripovedi, ki jo Barthes vidi kot delovanje dvojne
sintakse, znotrajsekvencne in medsekvencne, opredeli kot »splet odnosov med osnovnimi
funkcijami ter osnovnimi funkcijami in sekvencami«, kar mu omogoci lazjo potrditev
Pogacnikove hipoteze o razpadanju Zidarjevih pripovednih struktur na funkcijski ravni in
o drobljenju njihovih zasnov. Avtor meni, da na to teznjo k razpadanju vpliva tudi tempo-
ralnost kot temeljna komponenta sekvence. To pa pojmuje kot »okvir, ki omogoca v pros-
toru, ki ga omejuje, nastanek nasprotnih, fabulativnih sil«. S tem misli na nasprotje med
kontinuiteto in diskontinuiteto, ko kontinuiteta pripada sizeju, diskontinuiteta pa fabuli.
Slednja po avtorjevem mnenju vsebuje »preteklost, sedanjost in prihodnost v zaporedju
casovne logike«, kar je v protislovju s tisto opredelitvijo razmerja med fabulo in sizejem,
do katere avtorja pripelje analiza sizejsko-kompozicijske ravni Zidarjevih romanov, po
kateri fabula obstaja kot »size plus retrospektiva in kot size plus perspektiva«.Vendar
razmerje med fabulo in sizejem ni tako preprosto. Problem, ki tici za tem formalisticnim
pojmovnim parom, je prisoten ze v Aristotelovem pojmovanju mitosa in v njegovih inter-
pretacijah ter pri stevilnih komentatorjih Horaceve poetike. V dvajsetem stoletju so to di-
hotomijo obudili ruski formalisti, ki so se posvecali predvsem sizeju, fabulo pa razumeli
kot instrument za analizo sizeja. To formalisticno dvojico so v sestdesetih letih prevzeli in
razvili francoski strukturalisti, zlasti Tzvetan Todorov. Tako je na podlagi ruske opozicije
fabula vs. size nastal francoski opozicijski pojmovni par histoire (zgodba) vs. discours
(diskurz).
Z dvoravninskim pojmovanjem pripovedi je mogoce povezati tudi analizo tretje, to je
aktantske ravni Zidarjevih romanov. Ta temelji na Greimasovem aktantskem modelu, ki je
Jelka Kernev Strajn, Zidarjevi romani kot preskusni kamen naratologije 265
v okviru francoske naratologije nedvomno najbolj dodelan. Aplikacija aktantskega modela,
ki sestoji iz sestih clenov (subjekt, objekt, posiljatelj, prejemnik, pomocnik, nasprotnik), na
Zidarjeve romane pripelje avtoija knjige do zanimivega spoznanja, da v pripovedih tega
pisatelja zaman iscemo tisti clen v modelu, ki ga zapolnjuje aktant-pomocnik, in hkrati
ugotavlja, da je to spoznanje mogoce »brez posebne spekulacije uskladiti z Zidarjevo na
osnovi izkusenj tvoijeno zivljenjsko shemo, v kateri ni prostora za nesebicnost, dobroto,
prijaznost, pomoc, nepolascevalskost«. To je vsekakor relevantno spoznanje o Zidarju kot
realnem avtoiju, toda teza o popolni odsotnosti pomocnika v njegovih pripovednih delih
vseeno ne drzi povsem, saj sta na primer zupnik v Romanu o Hanibalu ali brat Zana De-
bevca v Svetem Pavlu akterja, ki sta dokaj tipicni realizaciji aktanta-pomocnika. Spoznanje
o odsotnosti le-tega naj bi namrec tudi na aktantski ravni potrdilo avtorjevo izhodiscno
hipotezo o temeljni opoziciji, ki se poraja v Zidaqevih romanih med posameznikom kot
upomikom in druzbo kot oblastjo. Ta opozicija, ki je posledica nekoliko modificiranega ro-
manticnega in postromanticnega svetovnega nazora, je, kar zadeva strukturo Zidarjevih ro-
manov nedvomno prisotna, vendar jo je v taki ali drugacni obliki mogoce prepoznati pri
celi vrsti slovenskih pripovednikov, od Ivana Cankarja, kjer je se zlasti razpoznavna, do,
denimo, Vitomila Zupana.
To se toliko bolj kot za strukturiranost aktantske ravni velja za avtorjeva spoznanja ob
analizi modalne ravni Zidarjevih pripovedi, ki jo po njegovem dolocata dva ustvarjalna
postopka, scena in deskripcija. Scene deli na umirjene in napete, scene akcije in scene kom-
binacije, bralcu pa omogoci iz konteksta ugotoviti, da z modalnostjo najbrz evocira znano
distinkcijo med prikazovanjem in pripovedovanjem, ki jo je na osnovi pisateljske prakse in
razmisljanj Henryja Jamesa v literarno teorijo uvedel ze Percy Lubbock, pozneje pa povzel
in modificiral Gerard Genette. Glede deskripcije, ki je opazna predvsem na ozadju scene,
pa ugotavlja, dajo Zidar variira s sceno, kar pomeni, da »oba ustvaijalna postopka zdruzuje
in tako ustvarja totaliteto narativnega modusa«. Sicer tudi na tej ravni odkriva opozicijo, ki
se znotraj seen poraja med dinamiko in statiko, znotraj deskripcij pa med panoramicnostjo
in scenaricnostjo, iz cesar sklepa, da gre na modalni ravni za »zdruzevanje dveh po svojem
bistvu razlicnih ustvarjalnih postopkov, scene in deskripcije«.
Raven naraeije je tista analiticna raven, kjer se, kot je bilo ze omenjeno, najjasneje
pokaze, da se avtorjevo pojmovanje pripovedi vendarle giblje znotraj klasicne naratoloske
dihotomije, ki gradi na razlocku med zgodbo in diskurzom. Ko razpravlja o tern narato-
loskem pojmovnem paru, se sklicuje na delo treh teoretikov, Slomith Rimmon-Kenan in
Seymourja Chatmana, ki sta v svojih teoretskih prispevkih predvsem povzela, klasificirala,
razvila in dogradila naratoloske modele francoskih naratologov, nista pa ustvarila izvimih
teorij; in na Jonathana Culleija, ki je s svojim clankom Fabula and Sjuzhet in the Analysis
of Narrative zacel polemiko z dvoravninskim oziroma dihotomnim pojmovanjem pri¬
povedi. Culler namrec govori o dveh logikah pripovedi oziroma o dveh pogledih na pri-
poved. Ena razume zaporedje odlocilnih dogodkov kot vzrok pomena, ki ga proizvede pri-
povedni diskurz, druga pa isto zaporedje dogodkov razume kot posledico proizvedenih
pomenov. Pomenska koherentnost je torej lahko bodisi posledica bodisi vzrok dogajanja,
le-to pa je po svoje spet lahko bodisi vzrok bodisi posledica. To sta dve logiki, ki obvladu-
jeta eno in isto pripoved, razmerje med njima pa je metonimicno, saj gre za zamenjavo
vzroka za ucinek in ucinka za vzrok. Po Culleiju je torej mogoce pripovedni tekst brati v
dvojnem smislu. Eno branje daje prednost dogodkom pred njihovo narativno reprezen-
taeijo, drugo pa vidi potek dogodkov kot proizvod narativnih zahtev. Vendar Culler posebej
opozarja, da teh dveh logik oziroma pogledov na pripoved ne kaze mesati ali sintetizirati.
Ravno to pa stori avtor knjige Radprebiram misli, ne zivim jih pa rad, ko govori o zgodbi
266 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
in diskurzu ter logiki, ki jo zahteva razvoj zgodbe v nekaterih Zidarjevih tekstih (Roman o
Hanibalu, Dolenjski Hamlet, Pandorine sence, Oce nas). Pri tem za Cullerjev in Chatma-
nov izraz »story« uporabi izraz pripoved namesto zgodba, kar razlago se dodatno zaplete,
saj termina ne pojasni. Pojem diskurz pa opredeli kot »razporeditev dogodkov v njihovi
enkratni in neponovljivi razvrscenosti, pac v skladu s posebnimi zahtevami besedila, odvis-
nimi od nacina interpretacije zunajbesedilne podstave«. To kaze, da je avtor najbrz
spregledal polemicno ost Cullerjevega clanka, naperjeno proti tistim naratoloskim
staliscem, ki pristajajo na taksno dihotomno pojmovanje pripovedi, ki zgodbo razume kot
»zunajbesedilno podstavo« pripovedi. Avtor knjige poleg tega opozarja, da na ravni
naracije deluje diskurzivna logika, ki se kaze v »diskurzivnih silah« in »njim nasprotnih
prvinah«, ki zavirajo razvoj pripovedi, a zamolci, kaj so te prvine in kateri logiki pripadajo.
Zato je mogoce le z dolocenim zadrzkom sprejeti njegov sklep o opozicijskem razmerju
med logiko zgodbe in logiko diskurza.
Ta opozicija naj bi imela bistveno vlogo pri oblikovanju dvoma, ki se glede delovanja
glavnega junaka (avtor dosledno rabi Greimasov izraz akter, pri cemer ne opozori, da so
akterji po Greimasu vse realizacije aktantov in ne le glavni junak) praviloma poraja v Zi¬
darjevih pripovedih. Na oblikovanje tega dvoma po avtorjevem mnenju odlocilno vpliva
tudi pripovedna sitaucija (personalna, prvoosebna, avktorialna), pripovedovalec in fokali-
zacija. Pripovedovalca proglasi za »vrhovno kategorijo pripovedi«, kar pomeni, da pristaja
na tisti naratoloski okvir, ki je na eni strani strogo zamejen s pripovedovalcem, na drugi pa
s poslusalcem, in da ne uposteva kategorije implicitnega avtorja in implicitnega bralca,
ceprav so sodobnejse naratoloske raziskave vecinoma ovrgle pojmovanje pripovedovalca
kot vrhovne kategorije pripovedi in poleg para pripovedovalec in poslusalec uvedle kate-
goriji implicitnega avtorja in implicitnega bralca. (Na primer S. Chatman v delu Comming
to Terms: The Rhetoric ofNarrative in Fiction and Film, 1990, nastavke za taksno po¬
jmovanje najdemo tudi ze v knjigi Story and Discourse, 1978).
Kakor hitro kategorijo implicitnega avtoija odmislimo, lahko vrhovno avtoriteto pri¬
povedi iscemo bodisi zunaj teksta pri realnem avtorju ah znotraj teksta pri pripovedovalcu.
Prvo moznost je ovrgel ze formalizem, druga pa, ki edino avtoriteto pripovedi vidi v pri¬
povedovalcu, tudi ne ustreza stevilnim razlicicam, ki se pojavljajo kot odgovori na
vprasanje, kdo pripoveduje. Zato je pristajanje na koncepcijo enotnega, in enoglasnega pri-
povednega glasu v sodobni teoriji pripovedi, zlasti po renesansi Bahtinovih konceptov poli-
fonicnosti in dialoskosti, ze kar nedopustno poenostavljanje. Tega se, kljub pristajanju na
pripovedovlaca kot na »vrhovno kategorijo pripovedi«, po svoje zaveda tudi avtor knjige,
ko na obravnavo pripovedovalca naveze locevanje med tremi pripovednimi situacijami in
ugotavlja, da v Zidarjevih romanih avktorialna pripovedna situacija prehaja v personalno,
hkrati pa opozarja, da slednja nikoli povsem ne izpodrine avktorialne. Glede na to ustrezno
sklepa, da sozitje med obema ustvarja svojevrstno dinamiko Zidaijevih pripovedi.
Na vprasanje pripovedovalca avtor navezuje tudi vprasanje fokalizacije. S tem so se ze
pred Gerardom Genettom, na katerega se pri tem sklicuje, ukvarjali mnogi teoretiki (Lub¬
bock, Brooks, Stanzel), toda Genette je bil prvi, ki je ugotovil, da tisti, ki gleda, zahteva
drugacen status od tistega, ki pripoveduje. Njegovo spoznanje je povzela in nekoliko modi-
ficirano eksplicirala Mieke Bal, ki je med drugim opozorila na to, da mora biti pripove-
dovalcev glas, preden spregovori, casovno in prostorsko umescen. Glede na to je umestitev
fokalizatorja med pripovedovalca in pripovedno dogajanje, kot jo predlaga avtor,
vprasljiva, cetudi je nakazano, da proces poteka v obeh smereh.
S fokalizacijo skusa avtor knjige razloziti tudi neposredni poseg pisatelja Zidaga kot
resnicne osebe v pripovedno dogajanje romana Oce nas, saj ga razume kot »izraz pre-
Jelka Kernev Strajn, Zidarjevi romani kot preskusni kamen naratologije 267
senetljivosti Zidarjevega fokalizacijskega koda« in kot »dokaz, da Zidar v resnici ne
privoljuje v ’racionalen’ nacin pripovedovanja«. Poleg tega ta pojav proglasi tudi za dokaz
vsemogocnosti avktorialnega pripovedovalca, ki lahko, ce se mu zahoce, manipulira tudi z
resnicnim avtorjem. Vse to so povsemmozne in sprejemljive interpretacije, vendar se v njih
izgubi se zadnja priloznost, ki jo Zidaijevi teksti ponujajo analizi, da bi se izmaknila ujeto-
sti v okvire predstrukturalne in zgodnje strukturalne poetike.
Neposredni Zidarjev poseg v romaneskno dogajanje Oce nasa je mogoce razumeti tudi
drugace, in sicer na podlagi tistega pojmovanja pripovedi, ki le-to ne razume kot posre-
dovanje nekega dogajanja, ampak kot dvosmemo komunikacijo, ki obsega tako znotraj-
tekstualna kot zunajtekstualna razmerja, za katera velja, da so reverzibilna: to, kar je
znotrajtekstualno, se pravi razmerje med pripovedovalcem in pripovedovanim, implicitnim
avtorjem in implicitnim bralcem, utegne vsak trenutek postati zunajtekstualno razmerje
med konkretnim avtorjem in bralcem, in narobe. To pomeni, da je znotrajtekstualno samo
drug izraz zunajtekstualnega in da se vse tisto, kar se zdi, da se v pripovedi poraja na
metatekstualni ravni, nahaja znotraj teksta.
Jelka Kernev Strajn
NUK, Ljubljana