LOVEC LIST ZA LOV IN KINOLOGIJO GLASILO LOVSKE ZVEZE LR SLOVENIJE IN KINOLOŠKEGA ZDRUŽENJA ZA LRS LETNIK XXXVI UREDIL Ing. MIRKO ŠUŠTERŠIČ LJ UBLJANA 1 953 TISKARNA „JOŽE MOŠKRIČ" V LJUBLJANI 9 VSEBINA Bejek Janko: Nekdaj in danes v Prekmurju . . Bevk dr. Stanko: »LOVCA« 1953 Gašperšič Jelo (Krekeljc): 445 Pregrešna zamisel Štefkovega Matička ...........................367 O alpskem svizcu..................529 Bižal Drago: Uničevanje volčjih legel .... 297 Cvenkel Franc: Lovec vzgojitelj..................434 Cvirn Otmar: O vzgoji našega mladega kadra . . 98 Po sledu rdečega srnjaka .... 311 čenčič Rado: Gričarjev Groga....................80 Za petelinom......................164 Černač Tone: Hafner Tone: Fred odstrelom srnjakov .... 241 Jakil Vence: Ocenjevanje zunanjosti psa in njegovega zobovja..................441 Še o pasjem nosu...................482 Kapus Anton (Podvrečar): Jerebarji...........................77 Deanova strugara...................173 Svizec.............................222 Na ruševca na Ratitovcu .... 252 Lov na Finskem.....................349 Jelovški spomini............ 504, 533 Obračun............................129 Iz lovske prakse na volkove . . . 154 Nekaj misli o novem lovskem zakonu ..............................309 Ruševec in nepozabni časi . . . 404 Černej Ivan: Po dolgih letih.....................38 Čuček Slavko: Nekaj o pasji bolezni..............233 Dolinar Ivan: Nedelja je moja....................102 Okrog Solčave............... 267, 318 Kelih Miloš: Ravnanje s fazanjimi jajci in na- sajanje .......................315 Fazanerije in njih pomen .... 391 Kočnik Ivan: Zimski dan........................518 Komelj Ljuboslav: Spomin na brata...................172 Komelj Mirko: Čakanje ob mesečini...............514 Kovač Slavko: Drenig Teodor: Mednarodna razstava pasemskih psov v Dortmundu 33 O uporabnostnih tekmah jazbečarjev .... Divji lov in še kaj . . brakov- Eržen Franc: Malo o braku-jazbečar ju . . 496 Kranjc Cene: K lovskim izpitom v letu 1953 . . Gaspari Tone: Bržoten pripoveduje 400, 452, 501, 547 Boris Kidrič umrl . . . Kurbus dr. Bogdan: Problemi v lovstvu . . Lavrič Vinko (Kovič): Bambekove..........................414 Loser Richard: Skušnje z volkovi v kočevskih hribih..........................145 Majcen Ivan: Problem Okrajne lovske zveze Ljubljana.......................204 Makarovič Ado: Lov divjega moža na medveda v kulturni igri................ 7, 69 Mazlu Alfonz: Degeneracija in še kaj.............52 Še nekaj o loviščih in lovcih v . 314 Trofeje............................355 Odlov zajcev.......................412 Medved Jakob: Moji spomini . . ..................457 Mogu Ivan: Gams z Raduhe pripoveduje . . . 407 Nusdorfer Bruno: Selitev poljskih jerebic...........32 Zgodba o Laskarju..................269 Perat Janko: Nekateri problemi lovstva na Tolminskem ........................194 Poslednji spev.....................259 Obmejni problemi lovstva na Tolminskem ........................512 Peternel Jakob (Ledinski): »Hitro, hitro mine čas...« . . . 357 Pirc Anton S.: Fo Afriki .... 39, 130, 417, 517 Sokolarstvo v zgodovini . . 61, 110 Srečanje z risom....................181 K volčjemu problemu.................218 Zlatica.............................257 Muflon v Sloveniji..................363 Voh, vid in sluh....................450 Nekaj srečanj s kotorno .... 498 Pleničar Vladimir (Dinko): Za klobuk pereščka dva..............231 Puška — resna spremljevalka . . 341 Poklukar Ciril: Čar opazovanja..................386 Recelj Janko: Na prežo........................124 Samec Jože: Kako sem uplenil prvega srnjaka 127 Sežun Bogdan: K tekmi španijelov..................35 K problemu poljske jerebice . . 338 Skale Janko: O lovcih, loviščih in še kaj . . . 160 Steinfelser dr. Franc: Uspeh sedemletne zaščite poljskih jerebic...........................30 Stopar Ivan, ml.: O prvi upodobitvi lova na slovenskih tleh.........................27 Lovski motivi na slovenskih srednjeveških freskah................117 Lovski prizori na slovenskih tleh v dobi renesanse.................225 Svetina Tone: Za belim gamsom.................14 Šebenik ing. Marjan: Majski prazniki.................228 Smidhofer Jože: Moj lanski......................266 Dolžnost nas vseh...............398 Nekaj o pohorski jelenjadi . . . 488 Šušteršič Jernej: Ljudski lov v ziljski dolini . . . 299 Šušteršič ing. Mirko: t dr. Ivan Lovrenčič............ 2 O lovskih smodnikih.............58 Naboji s kroglo.................104 Stalež in gojitev...............395 Valentinčič dr. Stane: Divjad na Brionih...............248 Odlov divjadi...................289 Slike z letošnjega jelenjega ruka 490 Zalokar Mate: Stari srnjak je umrl............ Zupan Lenart: Spominu dr. Iv. Lovrenčiča (pesem) RAZNO: Glavna lovska zveza Lovski zvezi LRS.......................... Borba proti volkovom............ Iz okrožnic Lovske zveze LRS okrajnim lovskim zvezam . . Lovska konferenca v Celovcu . . Znak za zasluge v lovstvu . . . Lovci, pazite................... Iz poročila predsednika dr. Beni-garja na občnem zboru LZ LRS O znanstveno raziskovalnih inštitutih za lovstvo ...... Okrajna lovska razstava v Celju Sibre v koži divjega prašiča . . . Odredba o izdajanju potrdil o izvoru divjadi ................... Sklepi občnega zbora Lovske zveze LRS 1953 .............. Sklepi občnega zbora Lovske zadruge z o. j. 1953 ............. Iz zapisnika konference Okrajne lovske zveze Sežana.......... O vabah s cianvodikovimi ampulami ........................... Mednarodna razstava lovstva in športnega ribištva v Dtissel-dorfu........................... Pravilno poslovanje in ravnanje s surovimi kožami divjadi . . . 555 Lovski kroj......................559 Odredba o lovopustu..............560 Ornitološko poročilo.............569 Lovska literatura................575 Odkupne cene za kožuhovino . . 576 Iz lovskega oprtnika: 43, 90, 137, 183, 236, 278, 327, 374, 424, 470, 520, 560 Iz lovske organizacije: 46, 93, 141, 190, 239, 285, 334, 383, 429, 476, 527, 570 Kinološke vesti: 95, 191, 240, 431, 574 Koledar kinoloških prireditev . . 134 Tekme lovskih psov: Pomladanska vzrej na tekma ptičarjev v Murski Soboti . . . 276 Pomladanski tekmi ptičarjev v Ljubljani.......................321 Pomladanska vzrejna tekma psov jamarjev v Sežani.............423 Uporabnostna tekma psov jamarjev v Šentjurju pri Celju . . 466 Jesenska vzrejna poljska tekma ptičarjev v Murski Soboti . . 552 Vprašanja — odgovori...............48 Literatura.........................287 120 7 37 37 42 26 88 89 244 264 272 274 324 325 326 461 467 554 januar 1953 33 novem letu želimo mnogo sreče in veliko uspehov pri delu za povzdigo lovstva vsem lovskim kolektivom in lovcem Sdpr a oni in ijoršni odbor fovske joeje '£tR Slovenije f 1>r. Ivan Lovrenčič Tretjega decembra 1952 so zamrli akordi žalosiinke v Sodražici po tihih gozdovih Travne gore in od njenih pobočij so odjeknile poslovilne salve lovskih pušk in klic lovskega roga se je zgubil v zimski burji. Med snežnim metežem smo po starih običajih vrgli lovci na pokojnikovo krsto s klobukov zelene vejice — v večen spomin. Preveč je še med nami, da bi mogli njegovo podobo dojeti tako, kakor jo bo pokazal čas. Zaenkrat je o njem mogoče podati le kratek življenjepis in oris njegovega delovanja na lovskem in kinološkem polju, da bi zlasti mlajše lovske generacije razumele njegov pomen kot ustvaritelja slovenskega lovstva in kinologije. Saj njegovo delo in uspehi, njegove zmožnosti z njegovo svetovno razgledanostjo in možatim nastopanjem daleč presegajo jugoslovanski in posebej slovenski okvir. Njegovo delo se je z vsem priznanjem uveljavljalo v mednarodnem lovskem in kinološkem svetu in je dr. I. L. zunaj, zlasti zunaj slovenskih meja v mnogočem bolj poznan kakor doma. Po rodu je pokojnik Dolenjec iz vasice Zamostec pri Sodražici v Ribniški dolini, kjer se je rodil 22. 11. 1878 očetu Jakobu, posestniku kmetije Oplence. Kot Sodraščan je podedoval vso šegavost, bistrost in ostrost duha prebivalcev Ribniške doline. Njegov oče je bil strasten lovec in zato je v mladem Ivanu plala lovska kri z vsem ognjem. Šolal se je v Ljubljani in 1897 tam maturiral. Posvetil se je pravnim študijam na Dunaju in leta 1905 promoviral za doktorja prava v Pragi. Kot viso-košolec je imel dovolj priložnosti, da si je pod strogim očetovim vodstvom do dobra prisvojil načela in veščine praktičnega lova, v knjižnicah na Dunaju in v Pragi ter v družbi vodilnih zlasti čeških lovcev to razširil in temeljito izpopolnil teoretično znanje. Zajemal je iz svetovne literature, saj je obvladal francoščino, ruščino, češčino in nemščino. Knjige, zlasti lovske in kinološke so bile njegove zveste spremljevalke. Že kot razborit dijaček je čital mnogo leposlovja in kot tretješolec že pisateljeval. Kasneje je bil član znane »Zadruge«, kjer so se zbirali Cankar, Župančič, Kette, Murn in drugi kulturni delavci. Nekaj časa je bil celo predsednik. Ker je izredno upošteval ruski jezik, je bil tudi stalni član »Ruskega kružka«, njegov tajnik in pozneje podpredsednik. Da ga nista docela osvojila lovstvo in kinologija, bi bil gotovo postal pomemben slovenski pisatelj, tako pa se je nagnil povsem k lovski literaturi. Ko se je po svojih študijah vrnil v Ljubljano zavoljo službe, je bil dograjen lovec, prevzet od velike zamisli, da organizira slovenske lovce, kakor je to videl v širokem svetu. Že v začetku 190? je sklical na posvet zavedne lovce, da ustanove »Slovenski lovski klub«. Njegova delavnost, požrtvovalnost in organizatorska zmožnost so bile že 27. februarja tistega leta priznane z ustanovitvijo SLK in prvim njegovim rednim občnim zborom 16. okt. 1907. Do tedaj je bila o Ljubljani edina lovska organizacija »Kranjsko društvo za varstvo lova«, seveda v nemškem duhu. Da se zavemo koliko idealizma, požrtvovalnega dela pa tudi poguma je bilo treba mlademu pravniškemu in odvetniškemu kandidatu, moramo pomisliti, da so bili tedaj viharni politični časi, ko smo se Slovenci borili za drobtinice narodnih pravic, ki nam jih je odrekala črnožolta habsburška monarhija. Mladi dr. I. L. se je moral na eni strani boriti proti nezavednosti in konzervativnosti slovenskih lovcev, na drugi strani proti nemški in nemčurski lovski organizaciji, ki je s finančno močjo nemško usmerjenih veleposestnikov, trgovcev in denar nikov obvladovala gospodarsko življenje, na tretji strani proti ozkosrčnosti nazadnjaških političnih strank ter po vrhu proti strogo nemško in habsburško usmerjeni oblasti in črnožolti birokraciji, ki je dušila vsak narodno napredni podvig. Ne smemo pozabiti, da je bilo to okoli leta 1908, narodnih žrtev Adamiča in Lundra. V takem vzdušju je bilo treba celega moža in idealista, da ni mladi praktikant klonil pred bojaznijo za svojo eksistenco, ker se je pripravljal na odvetniški poklic. Te temne zarje tistih časov dajejo ozadje, iz katerega svetlo in toplo odseva lik tega moža, lovca in kinologa. To torišče zrcali veličino njegovega duha in dela, ki se je potem od uspeha do uspeha skozi leta in desetletja večalo in rastlo v današnjo mogočno zgradbo slovenskega in jugoslovanskega lovstva in kinologije. Komaj je bil ustvarjen zametek slovenskega lovstva SLK, že je po zaslugi dr. L L. stopil leta 1909 pred javnost s prvo razstavo (rogovja). Ob tej priložnosti je na II. rednem občnem zboru klub postal »Slovensko lovsko društvo«. Ta razstava in občni zbor sta toliko razgibala domačo lovsko zavest, da je na njegovo pobudo januarja izšla prva številka >Lovca« pod njegovim uredništvom. Vsem je bil duša in motor dr. I. L., predsednik, urednik, organizator, predavatelj, pisatelj, ustvarjalec lovskega in kinološkega izrazoslovja. Leta 1910 je bil na III. občnem zboru soglasno izvoljen za predsednika, kar je ostal do leta 1936 ko se je proti enodušni volji lovcev umaknil v ozadje z zavestjo, da so temelji zgradbe slovenskega lovstva, ki jih je postavil, neporušljivi. S svojim strogo stvarnim in samokritičnim duhom je gotovo tudi dojel korak nove dobe, ki je šla skozi lovske vrste in odmikanje časa plodonosnih let njegovega delovanja. Ni bil sentimentalen in ne sebičen, da bi ne priznal tragično krivdo staranja vsakega smrtnika. In v tem je druga veličina njegovega neupogljivega značaja in duha, da je še pri polnih močeh in na višku uspehov prepustil delo in stvaritve, katerim je posvečal ose svoje moči in srce, drugim, mlajšim. Kot predsednik je snoval dalje in njegova zasluga je, da so slovenski lovci na mednarodni razstavi in razstavi lovskih trofej leta 1910 na Dunaju, želi mednarodno priznanje in posebej še sam kot rejec naših istrskih goničev iz njegove psarne Poclgora, o kateri je vzrejal tudi pse jamarje, francoske base te pa tudi športne pse. Na njegovo pobudo in pod njegovim vodstvom je bila v oktobru 1910 izvedena prva tekma ptičarjev na domžalskem polju pri Ljubljani. Tudi znani tradicionalni lovski plesi so bili njegova zamisel. Pa tudi kot človek je bil plemenit, kar potrjuje njegovo delovanje kot sodnik pri vojaškem sodišču med prvo svetovno vojno v Srbiji. Posebna deputacija Srbov mu je bila leta 1919 preko tedanjega slovenskega ministra v Beogradu izrekla posebno zahvalo za zaščito in usluge, ki jih je izkazal težko preizkusanemu srbskemu narodu. Znana je njegova pravno razbremenilna intervencija v prid mornarjem, obtoženim kotorske revolucije 1918. Šele po razbitju habsburške Avstrije v tem letu se je njegovo delovanje moglo njegovim močem primerno razmahniti. Zasnoval je združitev vseh lovskih organizacij v državi z ustanovitvijo »Središnje uprave saveza lovačkih uclruženja kraljevine SHS« leta 1924. S tem je odvrnil nevarnost, da bi se bil prenesel regalni sistem na vso državo. Nič manj pomembna njegova zamisel za vso lovsko organizacijo do danes je bilo obligatorno članstvo lovcev. Nič manj važno ni bilo njegovo sodelovanje kot pravnik in lovec pri takratni lovski zakonodaji, ki je mnogo po njegovem prizadevanju sprejela za liste čase naprednejšega duha in gibljivejšo zgradbo z ozirom na pokrajinske posebnosti. Pravila in pravilniki zlasti lovske organizacije v Sloveniji, so bili domala njegovo delo. Sicer pa prvih trideset let ni v lovstvu in kinologiji stvari, ki ne bi nosila pečata njegovega cluha. Pomembna je letnica 1952, ko je SLD praznovalo svojo 25 letnico, zaradi klasičnega govora dr. I. L. na slavnostnem zborovanju v ljubljanski magistralni dvorani, v katerem je kot predsednik poudaril, da je SLD izrecno domača organizacija in vsak, kdor hoče loviti, mora spoštovati slovenski značaj zemlje in demokratičnost slovenske lovske organizacije, leda j je bil zaradi velikih zaslug za slovensko lovstvo soglasno izvoljen za dosmrtnega častnega predsednika. Tudi strelske tekme, ki jih je prirejalo SLD so njegovo delo. Nič manj kakor lovstvu se je posvečal kinologiji z le njemu lastno vztrajnostjo in temeljitostjo. Saj je svojo psarno >P od gor a« za istrske goniče ustanovil že leta 1905 in le njemu gre zasluga, da je rešil izumrtja resastega istrskega goniča, da je dosegel mednarodno priznanje domačih pasem, da so lovci psorejci začeli smotrno gojiti lovske pasemske pse ter da je pes ob lovcu zavzel tisto mesto, ki mu kot najboljšemu in nepogrešljivemu lovskemu tovarišu in pomagaču pripada. Ko je leta 1915 odprl lastno odvetniško pisarno, je bila pravzaprav to osrednja pisarna, ognjišče in kovačnica za vse lovsko in kinološko delovanje. To mu je bilo prvo, za to je trošil vse svoje moči, znanje, čas, gmotna sredstva, v to je vložil vse svoje lovsko srce. Nase ni gledal in zato je njegova odvetniška pisarna večkrat zašla v gospodarske težave, česar ni nobenemu izdal, le da je napredovalo lovstvo in da so se mogli domači lovski psi enakovredno postaviti ob stran s tujimi. Po letu 1956, ko se je umaknil iz vodilnih vrst aktivnega dela v lovstvu, se je z lastno vnemo ves posvetil Jugoslovanskemu kinološkemu savezu, ki se je bil leta 1925 ustanovil s sedežem v Ljubljani in kar vse je bilo v glavnem njegovo delo. Pri nas je bil tudi pobudnik in soustanovitelj psorejnih organizacij za razne pasme. Zraven pa je bil nedosegljiv, mednarodno priznan, vešča k za ocenjevanje psov. O psih in psoslovju je mnogo pisal tudi v inozemskih strokovnih listih. Posebno pomembna je med drugimi razprava »Istrski brak«, v kateri je s temeljito študijo pokazal, da je Ksenofontoo seguzijec dejansko naš resasti istrijanec in da so ga Kelti dobili od Ilirov, ne pa narobe, kakor navadno trdijo. Sicer bi pa njegovi strokovni in leposlovni spisi, zbrani, zajeli debele knjige in bo treba pridne roke, da jih bo zbrala in uredila. Razumljivo je, da je bil Jugoslovanski kinološki savez z njim kot predsednikom brez pomislekov sprejet za člana FCI (Mednarodna kinološka federacija), kateri je bil 1959 izbran za podpredsednika. Prvo zborovanje po drugi svetovni vojni v Bruslju 1947 je vodil on kot podpredsednik ter je bil na njem izvoljen za predsednika FCI. Leta 194S je vodil kot predsednik zborovanje FCI, ki je bilo tisto leto v Jugoslaviji. Vedno na braniku za lovsko pravičnost, za lepe lovske običaje, za kulturno izvajanje lova, za pravico poštenih lovcev in za povzdigo lovišč in lovstva, združenega s kinologijo, je stal neustrašeno v prvi vrsti borcev. O neomejeni predanosti stvari priča med drugim tudi njegova oporoka iz leta 1938, v kateri je svoje obširno posestvo z veliko hišo na Travni gori, volil slovenski lovski organizaciji in v svoji poslednji volji zapustil obsežno lovsko knjižnico Lovski zvezi LRS, kinološko knjižnico po Kinološkemu združenju LRS. Ko je okupator poleg drugega narodnega premoženja, uničeval tudi naša lovišča, se je upiral nasilju in krivici ter si tako nakopal maščevanje okupatorja in internacijo. Navzlic vsem tegobam vojne in okupacije ter njegovi starosti in osamelosti, ker se je bil umaknil iz slovenske prestolice v podeželsko zatišje, je vendar stal vzravnan — mož svetovnih naprednih nazorov — z zavestjo, da je pošteno služil domovini. Kdo je ustvaril in koristil več na tem polju? Zato mu je Lovska zveza LRS priznala -»Znak za zasluge v lovstvu«. 'Zal sam ni več mogel sprejeti tudi tega priznanja. Nismo slutili, ko smo mu pozimi 1948 ob sedemdesetletnici vedremu in krepkemu jubilantu od srca čestitali in mu želeli neskaljeno srečo nadaljnjih let, da ga nam bo smrt tako iznenada iztrgala. Ves naš, ves domač, ves lovec in tovariš je bil do zadnjega utripa, velik sin, na katerega bi bila ponosna tudi vsaka večja domovina kakor je naša. Toda preveč je bil naš, da bi mogel biti koga drugega! Slava mu! To naj bi bile bežne črtice o liku pokojnika. Preblizu nam je še njegov živi profil, ki čaka razdalje, pravega peresa in kiparjeve roke, da ga upodobi, kakor zasluži. Slovenski lovci se s spoštovanjem in hvaležnostjo klanjamo duhu in delu svojega nestorja. ,. , SpMnihu dc. Ji/. £wxehlica Umrl je lovec velikega kova, mednarodno znan kinolog, ki glavna zasluga njegova: mogočen je lovcev zdaj krog. Stoletja pol truda in plodnega dela za lovstvo je mož žrtvoval, da Lovskemu društvu docela najtrdnejši temelj je dal. Sedaj pa naj tamkaj v svojem lovišču, pod ljubljeno Travno goro v mirnem domačem grobišču počitek prijeten mu bo. Spomin pa svetal na zaslužnega lovca med nami naj trajno živi in v srcu prav vsakega lovca naj lovsko pravičnost krepi. L. Zupan A d o Makarovič Lov divjega moža na medveda v kultni igri (Poglavje iz študije o maščujoči se živali.) Tako imenovana »divja plav« ima dva elementa: Divjega »lovca« in »Divjega moža«, to je ubitega boga, prepovedano žival (kozel, veper, medved . . .), ki preganja lovca. V človeški obliki je to Veles - Wodan, ki »lovi« Zelenega lovca, Vouvela, Divjega moža, svojega (ali očetovega) ubijalca, Kresnik lovi Vouvela, Horus Seta. V naši varianti je Veles - Wodan medved. Lovska kultna igra je obstajala iz več dejanj: lov na medveda in obhajilo mesa, vstajenje od smrti in dvoboj obeh bogov, vrnitev zmagovalca k Veneri in obnova veselja prvega raja. Tu gre za rekonstrukcijo prvega dejanja: Divji mož lovi medveda. Vira za to sta Boccacciova novela o fratru Albertu v »Dekameronu« in junaška snov o Vildiverju, vitezu Dietricha iz Verone. Plassmann (»Dcr Wilde Mann im Kultspiel« v »Germani en« 1940, str. 7.) skuša razložiti tekste obeh navedenih virov po svoje, sicer iz pravilne predpostavke, da je Wodan medved, katerega pa hoče identificirati z Divjim možem, ki je v resnici njegov ubijalec. Kar je v igri dvoboj, je v starejši verski predstavi »divji lovec« (plav), ki preganja divjega moža: Medved maščuje svojo smrt. Da je ubijalec, hudobni lovec Divji mož, dokazuje lovska igra na medveda. Boccacciova novela o fratru Albertu, IV. dan, 2. povest, nam opisuje, kako ga je nekdo opremil kot divjega moža. Frat je moral v neki ljubavni avanturi zbežati v hišo neznanega mu moža, ki mu je predložil takole rešitev iz situacije: »Danes bo veselica, na katero privede eden človeka, oblečenega kot medveda (a modo d’orso), drugi nekoga kot divjega moža (a guisa d’uom solvatiko), in ta ga vodi na ta način, oni na drugi način: na trgu svetega Marka priredimo lov (si fa una caccia) po katerem, ko se veselica konča, odideta oba kamor hočeta s tistima, ki sta jih pripeljala. Če hočete, da vas povedem tja, preden vas (zasledovalci) ne dobijo tukaj, vas bom potem odpeljal kamor boste hoteli; druge rešitve ne vidim, kako bi lahko prišli iz te hiše.« In ker je bil frat v škripcih, je pristal na ta predlog. »Ta ga je vsega namazal z medom, mu dal verigo okrog vratu in masko na glavo (una maschera in capo; torej ne ,vors Gesicht1, kakor prevaja Plassmann). V roko mu je dal potem veliko palico (bastone) v drugo pa (na vrvici) dva velika psa, ki jih je pripeljal iz klavnic e.« Tako opremljenega »divjega moža« je peljal na trg, ga privezal k nekemu stebru, kakor da čaka na lov. Tistega dne pa seveda ni bila napovedana lovska igra divjega moža, zato tudi medved ni mogel priti. Mož pa je prej poslal na Rialto nekoga, ki naj razglasi ljudem, naj pridejo na trg sv. Marka, če hočejo videti »angela Gabrijela«, ker kot takega se je ubogi frat izdajal. Ko se je nabralo dovolj ljudstva, mu je mož snel masko in zaklical množici: »Gospoda moja, ker prašeč ne pride na lov, in torej lova ne more biti, da niste prišli zaman, vam hočem pokazati angela Gabrijela, ki prihaja ponoči iz nebes tolažit beneške gospe.« Iz te sicer neokusne stvari (ki jo navaja Boccaccio tudi zato, da pokaže Benečana kot nezanesljivega in verolomnega, saj je frat zaupal, pa je bil nesramno izdan: »to je benečanska zvestoba«!) pa vidimo popolnoma nekaj drugega kar vidi Plassmann. Njemu je to lov več »divjih mož in podobnih figur«, in sicer na — prasca. Boccaccio pa pravi izrecno, da eden privede medveda, drugi divjega moža, torej samo dva! Ker pa je na koncu lova pojedina in ni mogoče jesti v medveda oblečenega človeka, so Benečani privedli namesto človeka v medvedjem kožuhu, velikega prasca (v medvedji obleki?), saj pravi mož množici, in tej ne more več lagati: »Ker prašeč ne pride in torej ne more biti lova« — vam pokažem — tega prasca. Divji mož je v tej igri s pomočjo dveh psov ulovil medveda (prasca), ga pobil z gorjačo in klavci so potem izvršili ostalo. Saj so tudi psi bili iz klavnice (dal macello) in ne od kakega mesarja (vom Fleischer), kakor piše Plassmann. Kjer je vse tako jasno, je on zmotil pogled: »Preobleka v medvedokožca (Barenhauter) in preobleka v divjega moža sta izrecno omenjeni; da pa nastopi nesrečni menih namesto v tej preobleki, kot ptič namazan z medom (verjetno, ker naj predstavlja angela), lahko sodi tudi ta v območje kultnih mask.« To je njegova fantazija! Edino v tem ima prav, kar je Boccaccio pomotoma ali bolj verjetno nalašč zamolčal, da divji mož vendar ni mogel biti samo namazan z medom, ampak je to' mazanje imelo namen, da se na telo nekaj prilepi in tako pokaže kosmatega človeka. Tu pride v poštev ptičje perje ali listje. Da bi pa s perjem oblepljen bil tak mož podoben »ptiču«, je Plassmanna zavedla Grimmova pravljica »Fitschers Vogel« (Kinder- und Haus-marchen, 46), ki jo sam navaja pod črto (str. 257), čeprav na drugi strani sam citira tudi komentar brata Grimma k tej pravljici, da so si vojaki Adolfa Nassauskega dovolili tako grobost z neko starko, ki je nekaj zagrešila: namazali so jo s kolomazom, jo povaljali v odprti pernici in jo potem vodili na vrvi po taborišču »kot medveda ali čudno žival«. Boccaccio pa tukaj ni mislil na medveda, ampak na divjega moža, kot je iz teksta popolnoma jasno; zanj n i identičnosti med medvedovo masko in tisto divjega moža, ampak prav nasprotno. Divji mož je lahko oblepljen z dlako ali s perjem ali z listjem (medved pa je oblečen). Treba je samo pomisliti na pustne maske, ker te so ravno ostanek takih preoblek. Razen tega pa so tudi divji možje drugod oblečeni v zelenje, ki naj skrije vsaj najnujnejše, kar človek pokriva tudi če je divji mož. To kažejo tudi slike s preprog z Wartburga in Regensburga, ki jih je Plassmann uvrstil med svoj tekst (venci zelenja, oviti okrog trupa in udov, tako da izgleda divji mož kakor v progasti obleki). Ker pa gre za nalepljeno perje ali listje, poznam lep primer češke, torej slovanske maske moža (in žene) z nalepljenimi listi z drevesa, čeprav ta dva ne predstavljata divjega moža in divje žene, ampak njiju nasprotnika.1 1 Mož je Veles — z metlo s svečami, torej S k o p n i k , dobri lovec v divji plavi; ženska je Venera, njegova ljuba, z Amorjevo puščico. Tako oviti v Plassmann pojmuje masko medveda in divjega moža kot eno, čeprav je že samo po sebi jasno in tudi tako napisano, da sta dve. Figura divjega moža bi morala imeti po njegovem medvedji kožuh, čeprav bi sam lahko videl iz ilustracij k lastni razpravi, da temu ni tako, ker on verjame, da so to divji možje. Se več; celo masko, ki jo Benečan nadene fratru Albertu, razume on kot medvedjo masko »Barenmaske« (str. 257.), torej medvedjo glavo ! Jasno je vendar, da je ta maska glava divjega moža, dolgolasega razkuštranca z divjo brado. Plassmann se sklicuje celo na verigo (messagli una catena in gola), ker je okrog vratu, češ, da tako vodijo medveda in da je »natančno tako vodil Isung Vildiverj a« kot medveda. O Vildiverju pozneje, kjer bomo tudi videli, da je bil tudi divji mož zvezan, čeprav ni rečeno ali okrog vratu ali kako drugače. Plassmann želi torej, da bi tudi medved, t. j. človek zašit v medvedjo kožo (uno uomo vestito a modo d’or so) ne predstavljal medveda, ampak zopet nekega divjega moža »Barenhauterja« in oba naj bi družno lovila — medveda, ki je tukaj že »prašeč«, in pravi: »medvedokožci in divji možje ter samo naznačeno imenovane ostale figure se v Benetkah udeležijo nekega lova, sicer ne na medveda, ampak na prasca« (257.). Temu naj se pravi znanstvena uporaba nekega popolnoma jasnega teksta! Njemu torej ni samo po sebi umevno, da mora v igri igrati tudi vlogo medveda človek, in da je tako prvotno tudi bilo, kakor pripoveduje mož fratru, oziroma tukaj sam Boccaccio Plassmann u. Mož je dobro vedel (to je Boc-caccio), da se tako igra več ne vrši, ampak da je zaradi končne pojedine gledalcev nastopal kot »medved« že prašeč, saj je v kultnem lovu bistvena stvar — zauživanj e svete živali. Na trgu sv. Marka ni mogoče prirediti pravega lova, če nočeš na koncu nekaj utopljencev v kanalu sv. Marka. Še za lovsko igro so Benetke res najmanj primerno mesto. In vendar se je ta lovska igra tam res vršila, in res na Markovem trgu. Zato bi si zelenje so tudi napačno imenovani »divji možje« na imenovanih preprogah, Velesi - Wodani, ki prihajajo po zmagi nad pravim Divjim možem k svojim Veneram (Adonis: Venera). Prilepljeno listje naj pokaže samo kosmatost. (Geyenovy rytiny masopustnich masek ze sbirky nar. musea.) Tako obleko, kakor da bi bilo listje prilepljeno na golo telo ima samo mož, ženska pa ima iz perja kapo, plašček, krilce in podkolenke. — Taka je torej tudi obleka maščujočega se dobrega lovca, n. pr. Zelenega Jurija, medtem ko ima njegov nasprotnik Rabolj (= »ubijalec«, rabelj) ogrnjen (medvedji) kožuh; prvotno ne zato ker predstavlja zimo, ampak ker nosi kot lovec kožuh ubite živali. Divji mož v igri, ki jo obravnavamo, pa je samo kosmat in ne more še imeti ogrnjene medvedje kože, ker še ni ubil medveda. PALAČA PATRI JAR HA CERK£V 31/. MARKA OOZEVA palača X/ ta/a ■ VRA TA) RfVA D E G. L! Sh/a voaz/ 77777777777777777, AT/IAZ/1Z. -Sl/ MAHK/\ Verjetna zadnja pot medveda od tč. 2 do 4, bika in prasca od 1 do 4. Pot samega lova je od 2 do 3. • • • stebri. P. raje ogledal ta trg in potem govoril o pravem divjem vepru, za katerim naj teče divji mož: »— lahko bi mislili tu na resničnega divjega vepra (W i 1 d e b e r)«. Potrebno se mi zdi zato označiti prizorišče: Na Stolpu z uro (Torre dell’orologio) bijeta ure (ob zvon) dva »divjak a«, mladi in stari, veliki sohi iz brona, delo Ambrogia dell’Ancora, ki ju danes imenujejo »zamorca« (i mori). Plassmann se tu lahko prepriča, kako si je Benečan predstavljal divjega moža: ogrnjenega v živalsko kožo (medvedjo) po hrbtu in preko pasa, spredaj speto. To pa je ravno Divji mož. Ta dva moža nista prišla slučajno na ta stolp, ampak se je verjetno prav pod tem stolpom začela gonja na medveda. Šla je mimo cerkve in doževe palače po Piazzetti do mola in morala končati pred fasado palače na molu. Zakaj prav tako? »Tradicija« pravi, da so na tem mestu privezovali redovniki svetega Marka svoje mule na neki bezeg, ko tega stolpa še ni bilo in ko je trg sv. Marka bil še vrt nun sv. Caharije. Ta »tradicija« je nastala verjetno takrat, ko so privezovali živali ob stebre, na katerih stoji ta stolp, češ, že od nekdaj se tukaj privezujejo živali. Mož iz B. novele je torej tam privezal fratra Alberta in tja je privezoval svojega »medveda« tudi tisti, ki ga je imel privezanega za lovsko igro. To je bilo izhodišče. Konec lova pa je bil na — dvorišču doževe palače, katere najstarejši del s pročeljem proti morju in širokim-vhodom na dvorišče (sedanjimi »Žitnimi vrati«) je stal že v 9. ali 10. stoletju. Naša igra pa je gotovo izpred 1100 (kakor bomo videli). Benečani so namreč poznali še neko drugo obliko tega lova, imenovano »lov na bik a«, ki so ga igrali na debeli četrtek. Pa to ni bil samo lov na bika ampak tudi na prasca oziroma več prascev. Za ta lov so uporabljali živali, ki jih je dajal oglejski patriarhat beneški republiki. Kronisti pravijo, da je bil ta lov v spomin na zmago nad patriarhom Ulrikom, ki je moral potem dajati Benetkam letni ponižujoči davek, natančno enega bika in dvanajst prascev, ki naj bi predstavljali (za Benetke) patriarha in njegovih dvanajst kanonikov. »Po celi vrsti ceremonij, simbolizirajočih podvrženje furlanskih fevdalcev republiki, so ubili bika in prasce ob navzočnosti doža in signorije (doževega sveta) na dvorišču (!) doževe palače. »Massaro«, to je prvi (mojster) v klavski umetnosti, je imel privilegij ubiti bika z velikim mečem za obe roki (sedaj v mestnem muzeju)«,2 odsekati mu torej glavo3 z mečem, namesto z navadno mesarsko sekiro. To je bil konec lova; mesarski posel za pogostitev navzočnega ljudstva. Enako se je zgodilo tudi s prasci. Izrecno pa je rečeno, da je bil najprej lov, da je lovec tekel za bikom (»si correva la caccia al toro«).4 Palača patriarhata, ki je dajal ta davek, stoji v skrajnem severovzhodnem kotu trga, za cerkvijo. Od tam so prišle potrebne živali za lov, in nedaleč od tam je prej omenjeni Stolp z uro z divjima možema. Vhod na dvorišče doževe palače (Porta del frumento) pa je že na molu. Vsa proga od stolpa z uro do vogala doževe palače meri okrog 160 m, kar je za prirejen lov, t. j. lovsko igro popolnoma dovolj. Da je šla gonja medveda v tej smeri, sem prepričan, ker okrog trga ni mogla iti; verjetno pa v ravni črti mimo stolpa sv. Marka do konca Piazzette in v tem primeru na progi od 180 m. Na taki progi je torej mogoč tudi tek za živaljo, prikazati boj ž njo, boj psov i. pod., pod pogojem seveda, da je žival do konca na verigi, prav tako tudi psi in — Divji lovec sam, dokler gre za pristnega divjaka iz gozda (ali ujetnika). Zato je tudi Benečan privezal fratra okrog vratu, do česar je bil po tradicionalni igri upravičen; v resnici pa zato, da mu ne bi ušel. (Upoštevati pa moramo tudi, da hoče mož fratra čimbolj ponižati in mučiti; zato mu na kožo ne prilepi perja; ni gotovo torej, ali je morala biti veriga prav okrog vratu!) Z ozirom na navedeno lovsko igro na bika lahko trdim dalje, da je to le izpremenjena lovska igra na medveda z Divjim možem, 2 L. V. Bertarelli (Gnida dltalia del TCI): Le tre Venezie, I, Milano, 1925, str. 361. 3 isti, str. 369. 4 isti, istotam. ker je že tam na mesto človeškega interpreta stopila prava žival, in sicer prašeč, ker je tega klavec razkosal za pogostitev ljudstva, in je morala tega prasca dati signoria ali dož sam, ali pa je tudi ta iz nekega davka republiki. Kaj pa je en sam prašeč za množico, ki se lahko zbere na Markovem trgu, 12 pa jih je že dovolj. Lov na bika je tudi nekaj takega kakor je bil lov na medveda. Priredili so lov na bika, ljudstvo je jedlo svinjsko meso, ker ne verjamem, da bi bilo tako zadovoljno z bikovim, kakor prej ni bilo zadovoljno z medvedjim. Predstavljam lov na medveda, jem pa prasca. Tam prašeč, tu prašeč! Kakor pa masi ljudstva simbolizirajo ti prasci duhovnike, kanonike patriarhovega kapitlja, tako je smisel besed moža, ki vodi nevrednega fratra: »ker prasca ne bo, poglejte tega prasca!« Najbrž so Benečanom že od nekdaj Živah iz nekega davka podvrženega gospoda simbolizirale njega samega. Če je tako, je razumeti v tem smislu tudi odsekanje glave biku vpričo doža in signorije. Logično dosledno je potem tudi sam »lov na bika« simbol boja z nekim nasprotnikom in tako torej tudi — lov na medveda. Od tod tudi težki viteški meč namesto sekire. Kdo je potemtakem takrat lovil bika, kdo predstavljal lovca na »divjega« bika, če ne že poklicni klavci, izbrani člani mesarskega ceha, »Compagnia dei macellai«? Ti so potem, stoletja ali več po kultnem lovu na medveda, igrah »divje može«, lovce. Saj so samo oni še znah, kakor je znal enkrat lovec, pravilno razsekati ubito žival in jo tako predpisno ponuditi dožu, ki jo je potem — daroval ljudstvu. Kdo drugi bi znal ravnati s psi iz klavnice (dal macello), kakor pravi oni? Ti psi so nastopali kakor v lovu na medvede, verjetno tudi pri lovu na bika. Iz tega sledi, da je prvotna lovska igra z divjim možem v Benetkah postala vse nekaj drugega, politična burka, in zelo verjetno je, da je tudi divji mož na verigi v neki dobi predstavljal že neki resnični živelj, ki si ga je republika podvrgla, in ki je zanjo bil še d i v j a k , in je kot tak bil primeren za to igro, ki je postala — cirkuška. Ah niso tako že Rimljani uporabljali svoje vojne ujetnike, da so se morali v areni boriti z zvermi? Ne samo pravi divjak je bil na verigi, ampak tudi politični ujetnik, premagani nasprotnik, ki naj pokaže, kaj je delal doma, in kako močna je republika, ki je takega hrusta premagala. Dokler ni lovca — Divjega moža zamenjal — mesar. Lov na bika je zadnje poglavje iger divjega moža, ker so že minuli časi, ko je republika lovila slovanske divjake; patriarh ni več mogoč kot divji mož. Zato se je simbol patriarha prenesel od lovca na lovno žival! Ah ni verjetno, da so prav obmorski Slovani (Schiavoni) zanesli to kultno igro v Benetke in da drugje prej ni bila znana v Italiji? (Glej skico!) Zadnjič so igrali Benečani lov na bika 22. februarja 1802, a ne več na trgu svetega Marka, ampak na mnogo manjšem trgu svetega Stefana, ki ni več »piazza«, ampak »campo« (ker Piazza je v Benetkah samo trg sv. Marka) in precej daleč od doževe palače. Toliko časa traja domišljavost nekega ljudstva! Konec pride Tone Svetina Za belim gamsom (Črtica iz lovskega dnevnika) Dolina Trente je ležala zavita v tajinstveni somrak. Zdela se je zapuščena — življenje v njej je bilo kakor izumrlo. Le svetlomodra Soča je pljuskajoč šumljala po skalni strugi in se izgubljala za skladi skalnatih sten .. . Čutim, da teh dni ne bom pozabil nikoli. Tako globoko so se s svojim mirom, samoto in veličino zajedli vame, da se jih spominjam kot poseben utrinek v mojem življenju. Bili so to dnevi, ko si imel opoldan občutek, da se je šele prebudilo zaspano jutro ali da na zemljo že pada prvi mrak. Dva meseca so se vrstili dnevi brez sonca, brez luči. Enolični so bili, drug drugemu podobni. V človeka se je vlegel občutek ujetosti v omejenost prostora in časa. Vendar so ti dnevi tekli kot zrnca v peščeni uri. Tudi kadar se je nad stenami odprl svetlomodri obok neba in so se že zasneženi vrhovi zablesteli kot nek nov, obljubljen svet, je bilo v dolini temno in strahotno mirno. Tu je življenje teklo naprej, ne meneč se za vrvež oddaljenega sveta, ki se je krčil in zvijal v prevratni dobi. Le kdaj pa kdaj je ta mir zmotila oddaljena detonacija ali pa ga je — sicer prav poredkoma — zmotil pretrgan rafal iz mitraljeza, ki se je zahahljal v ta gorski mir. Spominjam se, da sem bil tiste dni kakor bolan, obseden od neznanega hrepenenja po soncu, luči, po vrheh in neznanih daljavah, ki so nam jih kot ogromne zavese zastirali skalni masivi. Zaželel sem si življenja za temi grozljivimi stenami, ki sem ga pravkar okusil. Bil sem ves prežet z nepozabnimi vtisi veličastja gora, ki so me zajele z vso močjo in pritegnile v svoj neodoljivi objem, katerega se človek, ki ga začuti, ne osvobodi nikoli več. Saj sem jih v zadnjih mesecih s puško v rokah na braniku domovine prehodil povprek in podolž in spoznal njih lepoto. Res, nepozabni so bili dnevi v kraljestvu Zlatoroga! Ko je v motni dolini kot mora ležal na ljudeh somrak, so se na sončnih, travnatih vesinah, tik pod špiki, pasle trope gamsov in živele svoje trdo in lepo življenje. Toda neusmiljena vojna je zredčila tudi njihove vrste in kazala svoje kruto obličje tudi tako visoko v gorah. Divja in sladka sla, ki je vznemirila in dvignila kozle, se je že polegla. Dnevi prska so minili. Samotarji so se spet potaknili na svoja stara, skrita mesta. Gore so postale otožne in sanjave, pričakovale so zimske odeje. Prepadi so onemeli. Le gospodar višin, prijatelj sonca, smeli planinski orel, je ponosno plaval v modrini in iskal svoj plen. Kot pošastna senca se je bliskovito spustil na obronek gorskega gozda in že je zavekal planinski zajec v ostrih krempljih. Prav ista senca je hip zatem s plenom vred utonila v nepristopnem pečevju. Nad prepadi so se vozile jate kavk in hreščeč čivkale na samotnega potnika. Življenje je teklo naprej z neusmiljeno naglico in čas je prinašal lepše dni. Gore so kipele v nebo veličastno, svobodne, kot neme priče velikega časa, ki je vdiral tudi v to hribovje. Vsak dan močneje so se v meni oglašale besede starega pastirja. Srečala sva ga pod Črno steno. Sedel je na parobku, vlekel pipo in modroval: »V Hudičevih kontah se drži beli kozel. Le malokdo ve zanj.« Njegove besede so se izgubljale v šumenju malega slapa, ki je padal čez steno. Njegov zguban in prijazen obraz z ugaslimi očmi je govoril o življenju kakor te gore naokoli. Radovedno sva ga poslušala, kaj bo še povedal. »Gorje mu, ki bi si drznil ubiti belega kozla, vsak tak umrje nesrečne smrti. Prav danes sem ga srečal, ko sem iskal podivjane ovce. Toliko, da nisem zdrsnil čez peč. Pa še stara me je svarila, naj ne lezem v strmino. Stal je na skali in me gledal. To so ti brezna! Da se človeku kar vrti! Hej fanta! Moje podivjane ovce kar postrelita. Saj jih bo tako sneg pobral. Samo to vaju prosim, belega kozla pustita pri miru, če ga srečata. Nesrečna bosta!« Ko je starec izginil za na pol podrtim stanom, opirajoč se zibaj e na palico, sva se spogledala. Gorazd se je široko zasmejal: »Ali mu verjameš?! Ta Trenta je polna pravljic, prividov in ne vem česa vsega še. Nisem še videl belega gamsa, čeprav sem videl dosti črnih.« Krenila sva mimo Ozebnika in Vršaca proti Velikemu špičju, Tik pod sedlom sva splašila trop gamsov. Prožili so kamenje v plazu in koza vodnica nama jih je pred nosom odpeljala proti Triglavskim jezerom. Že ko sva se vračala, me je Gorazd dregnil: »Poglej tam v globeli, Vojko, tvojega kozla!« Streljaj pod nama sta se pasli dve podivjani ovci, ki jih je verjetno iskal starec. S trupa jima je visela do tal dolga volna. Večkrat sva ju že videla. Toda človeka sta se bali bolj ko gamsi. Spogledala sva se in pomerila vsak svojo: »Da jih ne bo sneg!« Odjeknila sta dva strela. Prva je takoj padla, druga pa si je hotela še pomagati. Toda drugi strel jo je položil na dlako. Še večkrat sva z Gorazdom hodila okoli Hudičevih kont, toda o belem kozlu niti sledu, čeprav sva videla marsikateri trop. Tako sem že nazadnje sam začel dvomiti o starčevih besedah, čeprav sem mu na tihem verjel, ker sem o belih gamsih že precej slišal. Neko jutro sva se spet ustavila pod Hudičevo konto. Menila sva se in z daljnogledi opazovala travne vesi, ogromne čeri, prevese in prepade. »Glej tisto polico! Prav samo ta vodi v čeri.« Čez dobri dve uri sva bila na grebenu in iskala skrito polico. Končno sva jo našla. Počasi in previdno sva prečila strmal. Slabi oprimki, temačna globina sta nama grozili in nama svetovali, naj ne lezeva naprej. Gorazdu je bila nevarna plezarija kmalu odveč: »Ta polica ne vodi nikamor! Še zaplezala se bova!« Okoli gora so se vlačile raztrgane megle, ki jih je nosil veter. »Prava bo, prava,« sem mu ugovarjal, »prav v čeri prideva!« In res se je polica naenkrat odprla, postala zložna in široka, priplezala sva na skalno rebro, s katerega se je brezno odprlo. Strmela sva. Pravkar so se razpotegnile meglice in lepa, s travo obrasla strmal, zavarovana s previsnimi stenami nad seboj, se je razprostrla pred nama. Nenadoma mi je postalo kar mrzlo po hrbtu: »Gorazd, glej ga, beli kozel!«, sem široko zinil. Stal je na vrhnjem delu nazven nagnjene peči. Skozi rahlo meglico se nama je zdel kot fantastični privid; ogromen, resnično bel — ne, srebrnosiv, tršat, z močnimi roglji, za celo dlan nad ušesi. Uprla sva daljnogleda. Tedaj pa nama je zavel v hrbet izdajalski veter, da naju je kozel dobil 'v: nos. Dvakrat je presunljivo zapiskal, se pognal v pec in izginil. Oba sva začudeno zrla za njim, Gorazd pa je zinil: .»Kdo bi si mislil! Dedec je imel prav!« Zaman sva preplezala travnato strmal, precej nevarno, kajti bila je trda in zmrzla, in se povzpela na peč, kjer sva prej videla samotarja. O gamsu nobenega sledu. Le Hudičeve konte so šele z drugim rebrom pokazale svoj pravi obraz. Pod prevedno steno se je odprla široka, ne prestrma, travna vesina, katero so na spodnjem delu zaključevale razdrapane čeri in škrbine, ki so rastle iz globin. Ne da bi ga še enkrat videla, sva pretaknila vse grape in čeri in se morala vrniti. - • Zatem je nastopilo viharno vreme in gore so objele megle s svojimi motnimi dlanmi. Sever je nasul snega, zmrazil in poledenel pobočja. Leto se je bližalo koncu. Beli kozel mi ni dal miru. Še ponoči se mi je sanjalo, da sem blodil za njim in ga zalezoval, vendar vedno brezuspešno. Zato sem s težavo pričakoval severnega vetra in poti v Hudičeve konte, da bi pogledal za sivcem. Kozel je zbudil v meni velik naklep, ki se je razrasel v samogibno notranjo zapoved, ki je velevala, naj krenem. Končno se je po štirinajstih dnevih spet pokazalo zvezdnato nebo nad Trento. Sonce je obžarjalo priostreni, v belino zaviti vrh Triglava, ko sva se že pomikala precej obložena ob penečem se potočku navzgor. Do kolen sva gazila na novo zapadli sneg, ki se je suh in sipek, kakor moka mlel pod nogami. »Veš kaj, Vojko. Slaba bo v Hudičevih kontah. Mislim, da poznaš pregovor: ,ko gore sneg dobe, ima gams zlate roge!6« je že naprej svaril Gorazd. Minevala je ura za uro, toda gazila sva neutrudno naprej, po strmih stezah, skozi gorske gozdove, preko gol j a v, obraslih s samotnimi macesni in ruševjem, svojemu cilju nasproti. Spotoma sva videla trop gamsov, ki ga je sneg potisnil v dolino. Sto metrov mimo naju so se poganjali v snegu proti nasprotnemu robu. Uživala sva posebno v pogledu na ljubke kozliče, ki so se opletajoč držali svojih mater in se kar pogrezali v sneg na zametih. V Gorah naju je dobila noč. Za prenočišče sva si izbrala samotno pastirsko bajto, prislonjeno ob steno, ki je že precej razdrapana jemala konec, toda kljub temu še vedno nudila zasilno zavetje. Preživela sva lep večer. Do polnoči sva presedela ob ognju, ki je plapolal in prijetno grel ter naju spravil v posebno razpoloženje. Z velikim spoštovanjem sva nalagala na ogenj poleno za polenom, prinešena na hrbtu iz doline in se menila. Ni prijetnejšega mesta za intimen pogovor, kakor je samotna bajta, v kateri na primitivnem ognjišču iz kamna plapola svetal ogenj. Pripovedovala sva si doživljaje iz mladosti, iz borbe, pohodov, dokler nisva postala utrujena in zaspana. Ponoči naju je zeblo. Posebno proti jutru, tako da se je bilo treba greti s telovadbo in spet zakuriti ogenj. Nastopil je čudovit dan. Preko gora so pluli beli oblaki in vrhovi gora so zažareli kakor da bi bili zaviti v plamen. Bilo je neznansko mraz in iz dolin so se vlekle rahle meglice. Drgetala sva pred bajto, ko sva se odpravljala, čeprav sva bila dobro opremljena za sneg, led in vihar. Kmalu sva se zasopla v gazi proti Hudičevim kontam. Čim bližje sva bila, večje je bilo upanje v meni. Toda Gorazd je kar naprej momljal: »Saj ga ne bo — le kako bova zdelala poledenelo polico. To so ti globine!« Vendar kljub temu sva trmasto, vztrajno napredovala preko melišč in z ruševjem ter samotnimi macesni obraslimi strmali in se pojavila na grebenu. Odprl se nama je edinstven razgled na rajdo zaledenelih gora, ki so se kopale v medlem zimskem soncu. Obliznil sem prst, ga pomolil vetru in ugotovil: »Piha nama ko naročeno!« Se odpočila sva se in najedla, preden sva se lotila poledenele in zasnežene police. Vso opremo, razen pušk in enega nahrbtnika, sva pustila na grebenu. Navezala sva si dereze in vstopila. Sneg je bil spihan in trd. Polica, pod katero se je režal 50 metrov globok prepad, nama je dala več opraviti, kakor sva pričakovala. Pomagala sva si z dolgo, okovano gorsko palico, ki je pridno služila namesto cepina. »Le kam rineva, saj sem rekel, da bo danes druga. Se pobila se bova, preden vidiva eno samo dlako,« se je spet pridušal Gorazd. Toda mene je neka neznana strast vlekla naprej, čeprav mi je postajalo mrzlo in tuje pri srcu, kadar sem se ozrl v globine pod nama. Ko sva pristala na varnejšem svetu, sva si pošteno oddahnila in z drgnjenjem ogrela premrle roke. Nato sva krenila. Srce mi je močneje udarjalo, ko sva prečkala zmrzlo, poledenelo strmal in se bližala prvemu rebru, s katerega sva zadnjič uzrla sivega kozla. Skoraj sem se bal pogledati čez greben. Trikrat sem posvaril Gorazda, ki je bil kar nekam nevoljen, preden sem se dvignil. V kontah je vladala grobna tišina. V strmali je s travnate vesi plaz potegnil sneg, da se je videla rjavkasta trava. O sivem kozlu ni bilo ne duha ne sluha. To sva razočarana morala ugotoviti. »Ni ga. Obrniva se. Ne maram, da bi krokarji kljuvali moje možgane iz razbite glave.« »Ne, sedaj pa se ne obrneva. Sam grem naprej, če se bojiš. Kar počakaj me na grebenu.« Po kratkem odmoru sva spet previdno prečkala drugo strmal, ter pomagala drug drugemu, kopajoč stopi. Toda dereze so dobro prijemale in pomagale, da sva se precej upehana dokopala pod drugo rebro. Na malo širšem stojišču pod skalo sva se oddahnila in odpočila. Potem sva se pa z veliko previdnostjo, korak za korakom potegnila na široko skalo na grebenu. Vse tiho — vsak s svojim daljnogledom sva preiskovala strmo globel pod ogromnim previsnim blokom in poledenele čeri, ki se strmo dvigajo iznad pečevja. Nekje spodaj pod nama ugledava tri gamse na plazišču. Nenadoma morečo tišino pretrga trkljajoče se kamenje. Zdrzneva se. Toliko, da mi ni padel daljnogled iz rok. Dve sto metrov od naju se je na vrhu skalne čeri, ki se je dvajset metrov visoko naravnost dvigala iz pečevja, pojavil sivi kozel, kakor bi bil zrastel iz stene in okamenel. Toliko da nama ni zastal dih. Srebrnobel, tršat, močnega vratu, širokih prsi, z lepo razkrečenimi roglji, je kakor demon zrl preko vesi naravnost v naju. Gorazd je kar izbuljil oči: »Glej ga, stara mrha je! Jej! jej!« »Miruj! Naravnost v naju gleda!« Stisnil sem se za mrzlo skalo in roka je samogibno potegnila puško. Previdno sem jo počasi potiskal predse in srebrnobeli kozel je kot fantastična prikazen napolnil daljnogled. Roka mi je skoraj zadrgetala v nemiru. Skozi zavest pa so mi kot mrzel piš zimskega vetra šle besede starega pastirja: »Kdor strelja starega belega kozla, umre nesrečne smrti ob letu.« Zbral sem vso voljo in se umiril. Se enkrat sem šel z vrhom konice v daljnogledu po prvi nogi navzgor, dokler se ni prilepila za plečem. Oster strel je pretrgal tišino onemelega jutra in se hahljajoč odbijal od sten. Ogromno sivo telo gamsa se je pognalo kvišku — strel v srce — se prekucnilo na glavo in strmoglavilo v prepad. Dvajset metrov je letelo po zraku, potem pa je s hruščem zamolklo padlo med skale in se trkljajo navzdol. Prevalilo se je preko odrezane peči in izginilo med pečevjem. Z Gorazdom sva, kakor ne bi vedela za kaj gre, vsa prevzeta strmela v poledenelo globino, ki se je v tisoč kristalih zasmehljivo in grozeče svetlikala in odbijala. Objel me je občutek krivde in žal mi je bilo, da sem ga zrušil. Grenko mi je postalo in skoro sem zasovražil v tem bežnem trenutku sebe in življenje, ki varuje svoj obstoj s smrtjo drugih. Se dolgo sva brez besed strmela, preden sva se zavedela. »Iskat ga grem — tu imaš puško!« »Saj si blazen! Ne hodi! §e do tu sva komaj prilezla!« »Grem! Morava ga dobiti na vsak način!« »Saj si res ves obseden od tega gamsa. Tega sivega staruha, ki niti toliko čopa ne bo imel, kakor dober jazbec, meso pa tako ko podkev.« »E, se bova že prigoljufala preko te strmali! Obšla bova te čeri in ni hudič, da ne prideva na polico. Da vsaj ugotoviva, kje se je ustavil!« Spustila sva se po rebru navzdol. Nisva prilezla 50 metrov, ko ga je Gorazd zagledal: »Glej, glej! Tam je obvisel!« ; ' Lotila sva se težkega rdela :— da spraviva gamsa s peči. Ta najin načrt je že pri prvih stopinjah pokazal, da zahteva višek moči in drznosti, ki jo je zmožna samo mladostna zaletelost. Stopinjo za Stopinjo sVa izbijala v poledenelem žlebu in se spuščala navzdol. Skoro dve "uri sva se mučila, preden sva prelezla poledenelo strmal in prišla na mesto, od koder sva lahko ugotovila, kako bi z gamsom. Ko se je Gorazd ozrl v brezno preko podrte peči, je kar zastokal: »Zdaj pa nikamor več naprej. Noge se mi že kar tresejo. Kar pustiva ga. Saj jih je še dosti.« Tudi sam sem uvidel, da ne moreva nikamor več. Polico, obraslo z redkim ruševjem in posameznimi macesni, je zaključevala gladka skala, ki se je končevala v previsnih prepadih, brez vsakega izhoda. Tako sva se razočarala po brezuspešnem poizkusu, saj sva prelezla 50 metrov do gamsa. Vendar do njega priti brez vrvi, bi pomenilo samomor. Ko sva se vsa utrujena grizla v kolena, vračajoč se proti izstopni polici, sva sklenila, da ga izvlečeva naslednji dan z vrvmi, po katere bo skočil Gorazd v dolino. Sonce se je že nagibalo k zatonu, ko sva izstopila in se znašla v gazi proti koči. Pri bajti sva se odpočila, dobro podprla, potem pa je Gorazd odbrzel v dolino, ne ravno najboljše volje. Nastopila je dolga in samotna noč. Do 11. ure sem se sušil in grel ob ognju in se končno utrujen zleknil. Ves omamljen od dima, ki so ga dajala precej sveža drva, sem imel blazne sanje. Zdelo se mi je, da sva se srečala na ozki poledeneli polici. Pred menoj je stal stari sivi kozel in me iz neposredne bližine sovražno in očitajoče gledal. Hrbtna dlaka mu je valovila v silnem vetru. Videl sem ga, kako se pripravlja, da se požene vame in me strmoglavi v prepad. Roke mi ne služijo več. Pritiskam na petelina, toda puška ne poči. Kozlova podoba pa kar naprej raste, s sklonjeno glavo v naskoku se mi bliža. Vame je prešla neznana groza, da me je v nemoči zmrazilo po hrbtu. Potem se mi je zdelo, da padam. Tako sem se z istim občutkom groze, ki me je vsega prevzela, prebudil. Iz ognjišča sem je žarelo nekaj ostankov žerjavice in okoli bajte je žalostno zavijal veter, ter pihljal skozi vse odprtine, da je neznosno zmrazil. Vstal sem in se šel naužit vlažnega zraka. Čutil sem, da me je bolela glava. Zunaj je vladala spokojna noč, le preko neba so se sem in tja podili sivi oblaki in zakrivali mesec z velikim kolobarjem, ki je obetal spremembo vremena. Spet sem zakuril in z nemirom pričakoval, kaj bo prinesel nov dan. Okoli desetih dopoldne sva bila z Gorazdom, ki je navsezgodaj prigazil iz doline z dvema vrvema, spet pri vstopni polici. To pot nama ni delala posebnih preglavic. Navezala sva se in varovana prečila. Kmalu sva bila po včerajšnjih stopeh, ki jih je na nekaterih mestih zametel sneg, na pečevju, od koder sem streljal na sivca: »Na vrvi se pa čisto drugače počutim. Vse konte lahko oplezava,« se je z zadovoljstvom v očeh nasmehnil Gorazd. Med tem se je vreme spremenilo. Težki sivi oblaki, ki so ponoči grozili od vzhoda, so se razpotegnili preko gora in okoli skal je zavijal precej močan veter. Pričelo je drobno snežiti. Toda midva sva, ne meneč se za vreme, previdno lezla naprej: »Po snegu diši. Izgleda, da ga bo v kratkem nametalo,« je spet ugotovil. Nisem mu odgovarjal. Ni mi bilo za pogovor, čeprav je kar naprej silil vame. Ukvarjal sem se sam s seboj. Po včerajšnjem spominu sem neštetokrat premislil vsako stopinjo preko peči in poledenelega žleba, ki je odpiral pot h gamsu. Zdelo se mi je, da se skoraj malo bojim, in da mi je včasih kar malo žal, da nisem ubogal Gorazda, da bi pustila gamsa pri miru. Toda Umaknil se ne bi! Preveč bi me bilo sram, če bi klonil. »Hej! Glej jih, Vojko! Pogrebcev! Pravo južino si jim pripravil!,« je pokazal Gorazd na jato planinskih kavk, ki so se vozile nad breznom in se kdaj pa kdaj strmo spuščale proti mrliču. Nevoljna sva jih sovražno gledala. Kakor ljubim in občudujem smeli let orla in mi tudi kavke včasih niso bile neljube, so se mi danes ti črni ptiči zdeli vsiljivi, nepotrebni in odurni. Nehote so me spominjali, kako bi se vozili nad enim izmed naju, ali nad obema, če bi strmoglavila v prepad in kako bi naju morda še živa, vsa polomljena — kljuvali. Končno sva se spustila do skrajnega roba police, kjer sva si že prejšnji dan izbrala mesto, koder se bom spustil v prepad. Ob starem, od strel in kamenja ter plazov okleščenem viharniku, sva si uredila in izkopala izborno stojišče. Pripravila sva se. Gorazd je izvlekel še drugo vrv in jo razmetal po snegu. Ne vem s kakšnim občutkom sem se navezal na dvojno vrv in dajal Gorazdu zadnja navodila, kako naj ravna z vrvjo, ko se bom spuščal. Vrv sva ovila okoli macesna in še okoli skalnega roglja, Gorazd pa si jo je oprtal okoli pleč, se z derezami krepko oprl v majhen parobek in svoja široka pleča naslonil ob steno: »Tako upam spuščati vola, ne samo tebe,« se je smejal. Meni ni bilo preveč do smeha: »Skoro bi pozabil. Vidim, da te že skoraj zapušča korajža. Daj, potegni malo ,samogonke‘! Kaj hitro te bo ogrela,« je smeje potegnil iz žepa steklenico z žganjem. »To pa, to!« Prav pošteno sem ga potegnil vase, da je kar žalostno pogledal, ko sem mu vrnil steklenico. Na zbitem, uglajenem, spihanem srenu, so zahrestele dereze in se zajedle v led. Roglji so grizli. Vrv se je napela. Meter za metrom sem izginjal v poledeneli žleb, in se znašel na robu gladke plati, ki je zaključevala 20 metrov visoko navpično, toda precej razčlenjeno peč čiste skale, v kateri je le sem in tja obstala kakšna zaplata snega. Odvezal sem si dereze. »Hej, Gorazd! Sedaj pa le pazi! Zabingljal bom! Spuščaj me počasi!« Z zadnjih oprimkov sem se spustil. Vrv se je napela in me zgrabila okoli pasu. Počasi sem drsel loveč ravnotežje z rokama in nogama preko gladke plati in pristal sredi peči na prvih dobri sto-peh. Ozrl sem se navzdol: v temačnih prepadih je vladal strahoten mir in iz sivega neba je počasi naletaval sneg, da so se kosmi igraje lovili po zraku in me, padajoč na razgret obraz, prijetno hladili. Spodaj, prav blizu pod menoj — se mi je zdelo, sem videl sivca. Kar zaigralo je v meni: »Kljub vsemu bom kmalu pri njemu!« Sprožil sem kamen, ki je zabobnel v globino. Od gamsa sta se hreščeč dvignila krokarja in začela krožiti okoli mene. »Kre - kre - kra« je njun zlovešči glas neprijetno vznemirjajoč motil tišino. Vozila sta se nad menoj kakor mrtvaški senci, krožila, da sem razločno slišal šelestenje zraka, ki so ga rezale ostre peruti samovabljenih pogrebcev. 1 Precej opravka mi je dalo, preden sem izdelal ostali del poti in sestopil v malo grapo tik pod steno, ki je zaključevala strm žleb, vodeč k malo širši polici, na kateri je ležal ujet gams. Globoko sem si oddahnil, ko sem imel spet trda tla pod nogami in vsaj toliko prostora, da sem lahko sedel in si navezal dereze. »Heej! Spuuščaaj!« Spet se je nategnila vrv in začel sem sestopati po zasneženem žlebu, v katerega je na nekaterih mestih napihal veter nekaj snega. Počasi, korak za korakom sem se spuščal, da sem pri tem, opiraje se z rokami v snežno strmal, kopal stopinjo za stopinjo, dokler se nisem znašel na polici, kjer je raslo nekaj macesnov in ruševja. »Heej! Gooraazd! Pri njem sem!«, sem zavpil zanosnd, da je glas rahlo odmeval od onemoglega skalovja in se izgubljal v beljavi. »Dobro se držii!« mi je odgovarjal nekje zgoraj. Spustil sem se h kozlu. Srce mi je zaigralo in občutek samozadovoljstva me je napolnil. Sklonil sem se in zgrabil srebrnobel kožuh, ga otipaval in ogledoval. Bil je res lep, močan, star kozel. Čokato, razvito telo so krasila široka prša z močnim vratom in lepo glavo, okrašeno z močnimi, debelimi, smolnatimi roglji, ki so lepo ukrivljeni kazali tudi precejšnjo razkrečenost. Že sama dlaka, nenavadno belkastosiva je kazala na njegovo starost. Zato tudi ni imel posebno dolge hrbtne dlake (za »gamsov čop«), ki je bila precej snetljiva, brez posebnega cveta. Še precej časa sem se motovilil okoli njega in ga ogledoval. Na smolnatih rogljih sem ugotovil, da ima okoli štirinajst let. Tudi zadet je bil izborno. Zapiljena krogla je odprla na izstopnem mestu kar precejšnjo rano. Ni čuda, da se je zvrnil, kakor bi sklatil veverico z drevesa. Končno sem začel razmišljati, kako spraviti gamsa s peči. Potegnil sem se čisto na rob 50 metrov visokega prepada. Razbite čeri so mi odsvetovale, da bi vrgel gamsa čez peč, ker sem bil prepričan, da tudi tokrat od spodaj gori ne bi mogla do njega. Začel sem z delom. Kozlu, ki je bil že ves trd, sem z veliko težavo zvezal prvi in zadnji nogi in se odločil, da ga izvlečem v grapo pod skalo, ker strmal ni dopuščala, da bi nenavezan počenjal kake nepremišljenosti. »Ohooj! Gooraazd! Pazi sedaj! Oba boš imel na vrvi!« Navsezadnje sem se trdno ustopil v strmino, vzdignil gamsa in ga obesil na levo ramo. Zanihal sem in zaskrbelo me je, kako se bom s 40 kg težkim kozlom obdržal v poledenelem žlebu. »Gooraazd! Nategni!« Vse mišice so se mi napele kakor strune in v silnem naporu sem se opiraje z desnico v zasneženo steno, počasi dvigal. Sem in tja sem zanihal in s težavo lovil ravnotežje; vsa moja misel, volja in hotenje se je usmerilo na teh nekaj zakrivljenih metrov, ki so vodili v malo grapo pod steno. Ped za pedjo sem ga vlekel navzgor in vrv je kazala, s koliko skrbjo mi pomaga tovariš. Na čelo so stopile potne srage in vsak korak je bil bolj vroč in težji. Le še nekaj korakov sem imel do podskale, toda strmine ni hotelo biti konec. Globoko sem sopel in pot me je oblival po vsem telesu, žile so se mi napele in v glavi mi je šumelo. Toda kljuboval sem z neverjetno trmo in vztrajnostjo, ter se privlekel do stojišča. Brez besed sem vrgel gamsa na mesto, kjer sem počival in se sesedel v sneg. Okoli peči pa so se še vedno vozili krokarji in kavke in se kregali na vsiljivca, ki jim je pred nosom odvlekel plen, katerega so ga bili že načeli. Po krepkem počitku sem se razvezal in navezal gamsa: »Zdaj pa ga le potegni čez peč!« Vrv se je napela. Meter za metrom se je opletajoč začel dvigati sivi, rogljasti tovor. Sprožil je precej sipkega snega, ki se mi je sipal za vrat in nekaj kamnov, ki so sfrčali žvižgajoč preko glave in utonili v daljavi pod menoj. Precej časa je minilo, da je spet priletela vrv preko peči, in sem se navezal. Izgledalo je, da je staruh tudi Gorazda pošteno zdelal. Vzpon tam, kjer sem se spustil, je bil zaradi gladke plati na vrhu — nemogoč. Zato sem si izbral precej desno razčlenjen kamin z dobrimi oprimki, skozi katerega sem upal, da se izvlečem iz peči. Tudi kamin mi je dal precej opravka, preden sem se ves zasopel znašel na robu in spet zagledal Gorazda, ki me je krepko potegoval na kritičnih mestih. Kmalu sem bil pri njem. Stisnila sva si roki in oči so nama zažarele: »Čedno delo si opravil. Nisem mislil, da si tako trmast, da ga boš spravil iz te hudičeve luknje!« Na tleh poleg naju je ležal sivec, nad nama so jezno plavali črni ptiči in sneg je naletaval vedno močneje. Naprtila sva gamsa za nahrbtnik in Gorazd ga je natovoril na močna pleča. Do zaledenele police sva se še pošteno potila in sopla. Nosila ali vlekla sva ga izmenoma tako, da je eden vedno varoval in pomagal z vrvjo. Tudi zaledenele police nisva imela poguma izdelovati z gamsom na hrbtu. Spet sva ga navezala in prešla na varno mesto. Ob potegu je gams zabingljal po ostenju, potem pa sva ga z združenimi močmi potegnila na greben. Tu sva izpraznila poslednje kaplje žganja iz steklenice, ki nama je prav pošteno poživil premrle ude. Do pastirske bajte pod steno sva kozla kar vlekla po snegu. Snežilo je že tako močno, da je pokrajina zgubila sleherno obliko in sva bila že v skrbeh, če bova našla bajto. V bajto je veter nanesel snega in nočilo se je že, ko je na ognjišču zaplapolal ogenj, ki naju je ogrel in posušil, preden sva polegla na trdem ležišču in kakor ubita zaspala. Ko je drugo jutro Gorazd odpahnil ves premražen zametene duri, je nevoljen ugotovil, da je zapadlo 30 cm novega snega. Sneg je ponehaval, vendar so se posamezni kosmi še vedno lovili okoli samotnih macesnov, ko sva krenila. Do pasu se nama je vdiralo v nekaterih zametih in preko kolena sva gazila sveže zapadli sneg. Kozla sva kakor na saneh, na vrvi vlekla za seboj. Dobri dve uri sva gazila, ko naju je zajela gosta siva megla, ki je pritisnila iz doline. Vedno bolj zaskrbljena sva gazila naprej. Megla je postajala vedno gostejša, tako da sva počasi izgubila orientacijo. »Prekleta megla! Kar hočeš stavim, da sva zašla. Vedel sem, da nama bo ta prekleti gams prinesel nesrečo. Morda je le imel dedec prav. Vse skupaj mi postaja hudičevo neumno,« se je hudoval za menoj in sopihajoč vlekel gamsa. »Kar pustiva ga. Saj bova še sama komaj izvozila.« Čeprav je tudi mene skrbelo prenočevati v snegu, kar bi se lahko zgodilo v tej vražji megli, sem ga bodril: »Beži no! Od kdaj si pa tak strašljivec?!« Najina gaz se je vlekla v nedogled. Že davno bi morala priti v dolino. Toda nič. Glas je nemo tonil v gosti sivi gmoti, ki se je nekje valila, nekje ležala in povsod grozila. Ta pusta siva megla človeku izpije moč, ohromi voljo in zaduši upanje. Tudi na naju je legla ko mora. Vendar nisva klonila. Gazila sva z neutrudno in neverjetno vztrajnostjo naprej. Niti na misel nama ni prišlo, da bi lahko od utrujenosti zaspala in zmrznila v globokem snegu. Predobro sem poznal to zavratnost. Nekam morava priti. Tudi v najslabšem primeru prebijeva, bivakirava! Zabila bi se pod košato smreko, izkopala v sneg luknjo, nastlala in prekrila s smrečjem, nalomila suhljadi in zakurila. Toda tudi tega ni bilo treba. Že čez poldan je bila ura, ko sva se skoraj zaletela v stanove neke neznane planine. Noč sva prebila v eni izmed koč, in zmrzovala vse dotlej, dokler ni šibka svetloba naznanila novega dne. Ko sva se zjutraj pripravila za odhod, je severni veter že razpodil megle, da so se raztrgane vlačile okoli gora. Na planino je prodrlo nekaj sončnih žarkov in debela snežna odeja, zagrinjajoča zasanjano drevje in zametene stanove je zablestela... Po samotni gazi sva utonila v gozdu pod planino. ir Med stenami je vladal spokojen mir in gore v novi, sveži, beli odeji so bile videti pravljično lepe. V Pihavcu se je utrgal plaz pršiča in kot ogromen bel oblak zgrmel v dolino. Zabobnelo je, da se je lomilo ozračje, kakor bi se podrla gora. Nekje za vrhovi spet samevajo Hudičeve konte in v njih je pusto in prazno. Sneg je pokril poledenelo polico, v led vsekane stopi in zabrisal krvave sledove. Le gore grozeče in veličastno kipe v nebo in preko njih se pode oblaki.. . Ivan Stopar ml. O prvi upodobitvi lova na slovenskih tleh Slovenska posvetna umetnost je posebno v svojih zgodnjih fazah pri nas zelo redka; lahko rečemo, da se začne samostojno uveljavljati šele v sedemnajstem stoletju. Kar je nastalo prej, je vse v sklopu različnih upodobitev religioznih predmetov, kjer se je posvetni element le stežka in počasi skušal prebiti. Vzroki za to stanje so v socialni strukturi prebivalstva na našem ozemlju in v njegovi geopolitični orientaciji, ki v tem času močno teži proti severu, ki je tičal še globoko v fevdalizmu, medtem ko imamo na jugu v Italiji že izrazito meščanstvo z globoko prebujeno razredno zavestjo, ki je že našla odraza v organizaciji mest — držav. Relativna kulturna zaostalost slovenskega ozemlja pa je bila še izrazito poudarjena v njegovi obrobni legi, saj je bilo ravno to ozemlje tisto, ki je moralo s svojimi prsmi razbijati sovražne napade z juga, zlasti Turkov, ki so grozili uničiti evropsko civilizacijo. Tako je tudi prva slika lova na Slovenskem nastala v sklopu upodobitve religioznega predmeta. Gre za slike trpečega Kristusa na zunanjščini fasadne stene na stari romanski cerkvi Matere božje v Crngrobu pri Škofji Loki. Ta božjepotna cerkev, ki je nastala že v ranem srednjem veku in je bila v teku časa mnogokrat prezidana in na novo opremljena, je eden naših najpomembnejših kulturnih spomenikov, ki z vsem svojim bistvom priča o svoji veliki nekdanji priljubljenosti. Poleg nadvse zanimivih arhitektonskih posebnosti, je bogata s številnimi freskami, med katerimi nas privlači zaradi svojega ikonografskega značaja vprav evropsko važna slika trpečega Krista. Za nas je še posebno zanimiva, saj nam ne nudi le bogatega kulturno zgodovinskega gradiva, temveč je hkrati tudi del enega takrat tako redkih domačih umetnikov, učenca šole Janeza Ljubljanskega iz srede 15. stoletja. To nam izpričuje s svojim celotnim stilnim značajem. Trpeči Krist, ki ga srečamo na tej sliki je sicer v evropski umetnosti že znan pojav, ki je nastal na osnovi mističnih prikazni papeža Gregorija Velikega in ga tudi v slovenskem slikarstvu večkrat srečamo. Nekaj posebnega pa je tu v celotni zasnovi slike. Medtem ko srečamo drugod na istovrstnih slikah Krista, upodobljenega le s simboli oziroma orodji njegovega mučeni-štva, je slikar dodal tej sliki tudi vrsto priprav, ki hočejo pokazati, s kakšnimi deli se ne sme Jezusa, ki je toliko žrtvoval za odrešenje ljudi, v nedeljo žaliti. Prizori, ki obkrožajo sliko, prikazujejo na tipično srednjeveški, kontinujoči način najrazličnejša dnevna opravila od kmečkih in obrtniških del, preko kopanja in raznih zabav, do izrazito grešnih dejanj, kot so na primer prešuštvovanje, pretepanje in podobno. Čim bolj je tako »delo« v nedeljo neprimerno (predvsem seveda izraziti grehi), tem bliže ga je slikar primaknil v bližino pekla, ki je po takratni splošni predstavi naslikan v obliki odprtega žrela zveri, ki je vedno kar najbolj mogoče grozna. Med temi prizori — še ohranjenih je petinštirideset — srečamo tudi lovske prizore, ki so tu prvikrat na slovenskih tleh — če si odmislimo religiozni okvir — samostojno naslikani. Lovska prizora sta v bistvu dva. Prvi nam predstavlja plemiča, sedečega na konju, ko jaha na lov. V levi roki drži dva sokola, obvezen rekvizit vseh takratnih lovcev. Pred njim vidimo gonjača in poskakujočega psa. Gonjač, ki se speši, da bi ne zaostajal za svojim gospodarjem, drži z levico pred ustmi rog, v katerega vneto trobi, v desnici pa nese zgoraj prekrižano palico. Ta prizor je tako v kompoziciji kakor v barvi eden najlepše ohranjenih na vsej freski. Plemič, ki v viteški opremi čisti konja, stoječega pred njim, ne sodi več k temu prizoru, pač pa nekoliko kasneje zopet srečamo dva lovca, ki se ukvarjata s ptičjim lovom. Po vsem videzu streljata ptiče, ki so skriti v drevesu, kateri loči sliko od naslednjega prizora. Prvi lovec drži v rokah orožje, ki že močno spominja na današnjo puško, drugi, ki kleči bolj v ospredju pa se ponaša še s prastarim strelnim orožjem — lokom. Krajina je v obeh sličicah komaj nakazana. Pri prvem prizoru je naznačena le z ozkim pasom zemlje, nad katerim se dviga nebo, pri drugem, ki je precej slabše ohranjen, je nakazana le z drevesom. Poudarjene pa so zato tembolj razne podrobnosti v oblekah, opremi in podobno, kar je popolnoma v skladu s celotnim stilističnim obeležjem slike, ki je zanimiv dokument stanja našega takratnega slikarstva. Tudi v umetniškem oziru je slika zanimiva. Kompozicijsko je dokaj vešče grajena, tudi poteze so sigurne, barvna skala je sicer skromna, a dobro preračunana. Tu pa tam bi seve odkrili kako anatomično nepravilnost, a te stvari takrat niso bile bistvene in jih tudi danes ne smemo soditi s preveč kritičnim očesom. Freska je izdelana v solidni tehniki na presnem ometu tako, da še danes učinkuje sveže in toplo. Žal pa kaže razne poškodbe fizične narave, nastale iz različnih vzrokov. Do pred nekaj desetletji, je bila slika pod ometom, izpod katerega so jo rešila šele obsežna restavracijska dela; največjo škodo pa je nedvomno prizadjala v 19. stoletju prizidana psevdogotska lopa, ki jo je dobršen del docela uničila. Lovski prizori, kakor jih vidimo tukaj, nam lepo ilustrirajo način in tehniko lova v kasnem srednjem veku. Lov, ki je bil takrat izrazit privilegij rojenih plemičev, je tu upodobljen na način, kakor ga imamo opisanega v starih srednjeveških epih kakor na primer v znamenitem Eschenbachovem Parsivalu ali v sloveči zgodbi o ljubezni Tristana in Isolde. V slikarskem oziru, pa se tudi Evropa ne more ponašati, da bi bila ne vem koliko let pred nami. Imamo n. pr. znano »Knjigo o lovu« francoskega grofa Gastona Phebusa (v 1. 1400) ali pa horarije vojvode Berryjskega, ki jih je poslikal znameniti francoski slikar Jacquemart de Hesdin v začetku 15. stoletja, a vse to so stvari, ki so bile v bistvu namenjene le bogatim posameznikom. Sicer si morajo pa slikarji v tem času tudi drugod v Evropi iskati priložnosti, da svoji težnji po upodabljanju realnega sveta in dogodkov, dajo duška v sklopu upodabljanja religioznih motivov. Ko smo pregledali v glavnih obrisih sliko in njen značaj, nam preostane še vprašanje, kaj naj bi bilo v njej tipično slovenskega. Zdi se mi, da je tipično slovenska predvsem po svoji celotni zasnovi. Slika, ki bi jo izrazit severnjak morda pojmoval globoko asketsko, je postala našemu slikarju predmet, ob katerem se lahko gostobesedno razgovori, nadrobno kramlja o tem in onem, je včasih celo šegav (primer: prizor v kadi) in naivno preprost in vendar ne more zatajiti trpkega občutka, ki ga razodeva že način povezave z osnovnim motivom Krista. Naša pristna slovenska nrav, ki jo čutimo v vsaki narodni pesmi od »Lepe Vide« do prečudovite »Pojdam u Rute«, pri vseh naših besednih umetnikih in glasbenikih, je našla tudi tu svoj izraz. Vsako umetnino je treba skušati doumeti iz časa, v katerem je zrasla; odložiti moramo naočnike sedanjosti in se poglobiti v takratnega človeka, v njegov način gledanja in doje- Foto Stane Rozman Crngrob, p. c. Oznanenja leva polovica prizora »Sveta nedelja* (slikar Poslednje sodbe iz Mengša, sreda 15. stol.) freska manja stvari. Če izluščimo potem vse ono, kar je nujen atribut časa, nam ostane tisti bistveni, zaradi česar je lahko umetnina vedno sodobna, namreč pristni odraz njenega tvorca in njegovega časa. Hkrati pa ostane v njej vse tisto, kar je tipično za psiho naroda, iz katerega je umetnik izšel. Če gledamo gornjo sliko s tega vidika, nam bo vedno imela kaj povedati. Dr. Franc Steinfelser Uspeh sedemletne zaščite poljskih jerebic* Celjska lovska družina ima razen sredogorskega lovišča tudi jako lepo nižinsko poljsko lovišče, kjer so dani vsi dobri pogoji za ugoden razplod poljskih jerebic. Pred vojno je bil stalež perjadi tudi v resnici zadovoljiv. Kite smo vsako leto pošteno redčili z odstrelom, naslednje leto pa smo z zadovoljstvom ugotovili, da je bilo kit ravno toliko ako ne celo več. Od leta 1945 dalje pa nismo odstrelili niti ene jerebice; samo gojili smo. Ne na vsaki njivi, v vsaki brazdi bi po sedmih letih gojitve morali spoditi kito, če je bila naša gojitev pravilna. Ker pa po tolikih letih gojitve ne vidimo zaželenega uspeha, rečemo lahko, da je jerebic vsako leto manj, sem se zamislil in zadevo analiziral. Prosim tovariše lovce iz drugih lovskih družin, da javijo svoja opazovanja in presodijo, če je moja analiza in presoja pravilna. Kako smo gojili? Zime niso bile pri nas prehude. Spominjam se hujših zim in jerebice so vendar dobro prezimile brez posebnih krmišč in umetno pripravljenih zavetišč. Naša družina pa je v preteklih letih glede tega storila vse potrebno. Lisice smo zredčili tako, da jerebice od njih niso trpele. Z zadovoljstvom in pohvalo moram omeniti, da so člani naše družine nadzirali lovišče z veliko vnemo in pokončali nebroj ujed, kraguljev, skobcev, vran, srak in šoj ter pobili mnogo psov klatežev in podivjanih lovečih mačk. Če primerjamo našo tozadevno gojitev pred vojno z današnjo, lahko mirno rečem, da tedaj v tem oziru nismo storili ničesar. Ugotavljam nadalje, da so življenjski pogoji in ustreznost terena za ugoden razplod jerebic ostali nespremenjeni, da ni odstrelil nihče niti ene jerebice, da smo, kakor sem že omenil, živalske sovražnike jerebic skoro iztrebili, jerebic pa ni. Tri leta študiram naš jerebičji problem. Ko hodim po lovišču, obujam stare spomine. Na majhnem koščku njiv ob onemle gozdu so bile vedno tri do štiri kite. Komaj sem se prikazal s puško izza gozda, so se že dvignile ali pa zbežale po tleh in se skrile v oni koruznici ali rjavi nepokošeni travi kraj grmičevja. Zlomek, kako so pazljive in previdne, smo rekli, kako težko se jim približaš na dobro strelno daljavo, da, da, imajo zlato perje. Tako je bilo nekdaj; kako je pa zdaj? Poiščem v lovišču najugodnejše mesto, kjer moram spoditi jerebice, saj jih imamo »numerirane«; v oni rjavi travi je kita, edina daleč naokrog. Hodim po travi sem in tja in jih naganjam s šš. Vse je mrtvo. Pri nadaljnjem iskanju stopim jerebici »na rep«, na kar zleti brez glasu leno na 30 korakov oddaljeno njivo in me gleda. Tako izbrskam počasi drugo za drugo, vse se ponašajo enako. Udarim jo s hrupom za njimi na njivo. Zlomek ne zleti. Sine mi misel, da ustrelim v zrak. Stoj, kdo ti bo pa verjel, da si hotel jerebice s strelom samo prestrašiti. Spet jih naženem čisto od blizu, nekatere leno in brez vrišča zletijo, druge pa odracajo kar po tleh za njimi. * Priobčujemo ta članek kot prispevek k vprašanju pravilne biološke gojitve jerebic. — Ur. To čudno in nenavadno obnašanje poljskih jerebic pred človekom, so opazovali že tudi drugi člani naše lovske družine. Kako naj si razložimo ta pojav? Vsi lovci, ki se ukvarjajo s pokončevanjem ujed s puško, poznamo prav dobro obnašanje šoj, srak, posebno pa vran, ko nas opazijo s puško v lovišču. Na kilometer pred seboj že slišimo alarm. Nekajkrat nas obkrožijo izven strelne daljave s krakanjem in vpitjem, ki je za njihovo obveščevalno službo značilno, nato se porazdele in stare izkušene voditeljice se vsedejo na vrhe najvišjih dreves, od koder nas budno opazujejo, se medsebojno obveščajo, lovca pa grdo zmerjajo. V tej zvezi naj omenim, da mi razlaga podobnih pojavov v obnašanju živali češ, da ravnajo smo po instinktu, ne zadostuje in me ne more zadovoljiti, ker opazujem v njihovem vedenju dober spomin na doživetja, smotrnost, logičnost in preudarnost v dejanjih, torej višje možganske funkcije kakor je sam instinkt. Zavoljo mene ima lahko vsakdo o tej stvari svoje mnenje, prepričan pa sem, da bo moral vsak lovec, ki bo hotel v sezoni upleniti s puško 25 parov vranjih krempljev, računati z višjimi funkcijami vranjih možgan in ne samo z instinktom. Zdajšnje obnašanje poljskih jerebic nam nedvoumno kaže na to, da je pri njih izumrl spomin na nevarnost, ki jim preti od človeka s puško in od človeka sploh. Naše jerebice niso več divjad, temveč so se po naši temeljiti zaščiti ravno tako temeljito sprevrgle v na pol domače putke, ki jih zvabi pozimi brez truda vsak fantič pod domač kozolec ali v gumno, kjer jih čaka šentjernejska noč in pokol, po katerem ne preostane dd cele kite niti ena jerebica, ki bi v svojem jeziku in s svojim obnašanjem prenesla na svoje potomstvo strah in čut nevarnosti, ki jim preti od človeka. Naj mi nihče ne poreče, da se zdi podeželski gospodinji nevredno truda, da oskubi in speče jerebico in da je tam samo v časteh velik kos svinjetine ali govedine. Če hodiš po lovišču večkrat tudi brez puške, boš opazil, videl in slišal marsikaj. Kje tiči torej neuspeh naše gojitve? Dosedanja dolgoletna popolna zaščita naših jerebic je nenaravna, protinaravna, napačna. Vsaka kita mora prestati ognjeni krst. Na vsako kito je treba streljati najmanj dvakrat in odbiti dve do tri jerebice, da spoznajo človeka kot svojega sovražnika. Treba bi torej bilo, da se zakon o popolni zaščiti jerebic spremeni v tem smislu in določitev potrebnega gojitvenega odstrela prepusti posameznim lovskim družinam, ki bodo v lastnem interesu strogo pazile na to, da bo odstrel pravilen. Bruno Nussdorfer Selitev poljskih jerebic Po osvoboditvi v letu 1945 je bilo v lovišču bivše občine Črnuče 2—3 pare jerebic, ker so jih Nemci v vojnih letih skoraj popolnoma iztrebili. V prvem letu po osvoboditvi je bil lov iz razumljivih vzrokov prost, vendar so se že tedaj zavedni in disciplinirani lovci te občine bali za vsako jerebico, katero bi kdo ustrelil, dasiravno je imel to pravico. V zimi 1945/46 smo maloštevilne jerebice krmili, napovedali srdit boj vsem škodljivcem in dosegli, da se je stalež te kuretine polagoma popravljal tako, da smo pri združitvi s sosednjo lovsko družino Št. Jakob ob Savi v letu 1950 imeli že kar lep stalež okoli 100 poljskih jerebic. Tudi sosednja poljska lovišča, ki so bila do tedaj skoraj prazna, so se začela oživljati s poljskimi jerebicami največ iz našega lovišča. Kite po 10 do 30 jerebic so preletavale Savo ter gnezdile v produ na desni oziroma na levi strani Save pač tam, kjer so bili življenjski pogoji ugodnejši in kjer je imela ta perjad večji mir. Še v začetku pomladi 1952 je imelo lovišče Pšata okoli 200 do 250 jerebic, saj jih je samo en pomožni lovski čuvaj v februarju krmil pod deponiranimi vagoni postaje Črnuče preko 100, medtem ko je bila skrb za krmljenje v glavnem prepuščena poklicnemu lovskemu čuvaju, ki jih je tudi 30 odlovil za osvežitev krvi. Poljske jerebice so se v ugodnem poletju 1952 dobro razmnožile, kar je dalo pobudo za predlog odstrela 45 jerebic v letu 1953 za šolanje psov. Lovska zveza LRS je ta predlog zavrnila v mnenju, da bo velik stalež povzročil naselitev jerebic v sosednjih loviščih. Pri tem je Zveza morda pozabila, da bi ob tolikem trudu družina bila vendar upravičena, da bi njeni člani mogli praktično šolati svoje pse — ptičarje. Pri prvi brakadi dne 26. oktobra 1952 smo spodili samo na produ, zaraslem z vrbovjem, na desni strani Save od Šentjakobskega do Črnuškega mostu 7 kit z okrog 100 jerebicami. Na polju je bilo še 20 do 25 kit, tako da smo imeli po približni cenitvi preko 400 poljskih jerebic. Zato smo že tedaj potrebno ukrenili za zimsko krmljenje ter se tolažili, da bo pač v prihodnjem letu dovoljen odstrel. Od začetka novembra 1952 dalje se je stalež poljskih jerebic znižal na okoli 50. Močne kite ni nikjer več, pač pa skupine do največ 7, največkrat pa samo po 1 par, očividno samec in samica. Kje je 'vzrok nenadnega upadanja staleža poljskih jerebic v lovišču Pšata? Pozanimali smo se pri kmetijski zadrugi in kmetih glede sejanja ozimine in morebitnega zastrupljenja žita. Vse žito je bilo očiščeno, deloma razkuženo vendar ne s strupenimi snovmi. Sicer bi morali najti poginule jerebice ali pa vsaj perje, če bi jih požrle roparice. Vendar na kaj takega nismo nikjer naleteli, torej tudi roparice niso zredčile močnih kit. Ko sem iskal konec oktobra kljunače na savskem produ, sem spodil močno kito kakih 40 do 50 jerebic, katera se je visoko dvignila ter odletela preko Save. Član naše lovske družine je pri sekanju drv v Bimperku spodil kito kakih 50 jerebic, katera se je dvignila nad gozd ter odletela proti Savi. •Tudi drugi člani potrjujejo, da so videli v začetku novembra izredno številne kite poljskih jerebic, ki so se povsem drugače obnašale kakor običajno. Nesporno je, da so se poljske jerebice zbrale v večje kite ter se nato preselile. Zaradi hrane gotovo ne. Bivališča in gnezdišča imajo zelo ugodna v neprodirnem goščavju ob reki Savi in vendar so se nagonsko preselile. Ko sem bil oktobra v goriškem okraju, sem pripovedoval tamkajšnjim lovcem o velikem številu poljskih jerebic ter o prepovedi odstrela, je starejši lovec pripomnil, da pri njih odstrelijo vso kito ali pa samo mladiče in tako zredčijo stalež poljskih jerebic. Sicer se jerebice presele na italijansko stran, kjer jih navadno postrele do zadnjega repa. Nisem bil popolnoma gotov, če tam naši lovci pravilno izvajajo poljski lov, vendar smo sedaj to občutili sami. Nazadovanje staleža poljskih jerebic ni posledica nezadostne čuvajske službe v lovišču lovske družine Pšata, temveč je to naraven pojav. V knjigi »NAŠ LOV« na strani 344 je točno in jasno povedano, da se poljske jerebice izselijo, če so v prevelikih tropih. Posebno poglavje je o tem navedeno v nemški knjigi — Diezels Niederjagd — 1922, stran 452, kjer pisec navaja, da sam še ni opazil selitve poljskih jerebic, vendar pa so drugi lovci videli trop do 500 poljskih jerebic, ki so se deloma leteče ali tekajoče selile proti zahodu. Največ je samcev v takih velikih tropih, kar daje povod, da samci ne morejo dobiti samic, ki jih je vedno manj, in se zato družijo v trope, katerim se pridružijo tudi samice ter odlete v nepoznane kraje, kjer upajo, da najdejo samice, da zadostijo naravnemu nagonu. Drugače si selitve poljskih jerebic ne moremo razlagati. Lovska družina Pšata je v zimi 1951/52 porabila okoli 500 kg krme za perjad in ima sedaj borih 50 poljskih jerebic. Za leto 1953 ima odlov 50 parov, katerih pa ne bo mogla odlovi ti, temveč jih mora še nabaviti. Da je stanje poljskih jerebic v lovišču Pšata res tako slabo, lahko potrdijo vsi člani. Med njimi so tudi člani Lovske zveze LRS, ki so bili vedno mnenja, da je treba pomagati sosednjim družinam z razplodom perutnine, četudi v svojo škodo, kar je popolnoma pravilno in nesebično. Ker pa tudi v sosednjih loviščih ni opaziti večjega števila poljskih jerebic, bi bilo zanimivo zvedeti, kam so se poljske jerebice preselile. Prosim lovske tovariše, če o tem kaj vedo, da mi to sporeče, ali se oglase v LOVCU, ker je zelo važno, da bi dognali, kam in na kake razdalje se naše jerebice šele.* Teodor T. Drenig: Mednarodna razstava pasemskih psov 11. in 12. okt. 1952 v Dortmundu (Zahodna Nemčija - Vestfalsko) Z nalogo, da nakupim v Zahodni Nemčiji nemške ovčarje, sem obiskal največjo razstavo psov po drugi svetovni vojni v Dortmundu. V okviru te razstave je bilo prirejenih 30 različnih razstav pasemskih organizacij in predvsem glavna vzrejna razstava Društva za nemške ovčarje. Razstavni katalog obsega 164 strani in vsebuje 2160 pasemskih psov, med njimi 735 nemških ovčarjev. V nasprotju z našimi razstavami psov je v Dortmundu bilo razstavljenih mnogo manj lovskih psov. Značilno je to, da je bilo med lovskimi psi le 6 nemških kratkodlakih, 3 dolgodlakih, 2 resastih ptičarjev; 2 vajmeranca, 3 veliki ter 2 mala Miinsterlandca, 2 angleška-, 6 irskih-, 1 Gordon seter, ter 4 poenterji. Dalje je bilo razstavljenih 60 koker-španijelov (niti en špringer), 129 jazbečarjev (38 kratkodlakih, 60 dolgodlakih in 31 resastih), dalje 35 pritlikavih jazbečarjev in 3 kunčarji. Od terijerjev je bilo razstavljenih 29 kratkodlakih in 30 resastih foksterijerjev in niti en lovski terijer. Naštete pasme lovskih psov so verjetno značile za vrste lova v Vestfaliji. * To bi mogli zanesljivo dognati le z organiziranim obročkan jem. s pomočjo omi-tološkega zavoda. — Ur. Privedenih je bilo dalje 17 barzojev, 29 afganskih hrtov, 7 Greyhoundov in 14 Whippetov. Med uporabnostnimi psi je bilo razstavljenih 735 nemških ovčarjev, 92 doberman pinčev, 55 rotveilerjev, 116 nemških bokserjev in 48 airedal terijerjev. Od ostalih nelovskih psov je bilo razstavljenih 44 nemških dog, 18 bernardincev, 44 novofundlandcev, 30 dalmatincev, 22 bulterjev, 58 kodrov, 41 špicov, 38 velikih šnavcerjev, 56 srednjih šnavcerjev, 50 pritlikavih šnavcerjev, 27 pritlikavih pinčev, 32 škotsterijerjev, ostalih pasem pa po 20 ali manj od pasme. Razstavni prostor je bil v mestnih razstavnih dvoranah, in sicer v hlevih za živino (zbirališče za odpremo živine). Vsi psi so bili torej pod streho v oddelkih, ki so v splošnem ožji od naših, (2/3 oddelkov je bilo iz kovinastih delov, ki jih je dobavila tvrdka Latz, tovarna za močna krmila), ostali pa so bili iz lesa. Ker je bil tlak iz opeke, je bila v vsaki gajbi nastlana slama. Manjše pasme so bile razstavljene v kletkah. Razstavni prostor je od glavnega kolodvora oddaljen 10 minut s cestno železnico in še 10 minut peš hoje. (Pri nas smo mnenja, da mora biti v sredini mesta.) Na razstavni prostor so bili trije vhodi — 1 za nemške ovčarje in 2 za ostale pasme. Živinozdravniška kontrola je bila zelo natančna. Vsak pes je moral iti preko nekakšnega mosta, ki je bil v višini mize. Veterinarju se pri tem načinu ni treba sklanjati, temveč lahko vrši preglede psov vzravnan. Ostalo kontrolo prijavnic in izdajo številk so opravili skozi okenca. Ocenjevanje se je vršilo v 51 sodniških krogih. Sodniki so bili 3 Angleži, 48 pa je bilo Nemcev. 8 ocenjevalnih krogov za nemške ovčarje je bilo postavljenih popolnoma ločeno od ostalih. Ocenjevalni prostor za nemške ovčarje je bil trikrat tako velik, kakor naš Stadion Odreda. Ostali ocenjevalni krogi so bili manj ugodno postavljeni, ker so bili razvrščeni drug poleg drugega ob razstavni stavbi in so bili občinstvu dostopni le z ene strani. V ocenjevalnem krogu je bil poleg sodnika le en sodniški pripravnik. Poleg razreda mladih in razreda zrelih obstoji tam tudi razred uporabnostnih psov. Pse so privedli lastniki v sodniške kroge v vzornem redu. Sodniku se za to ni bilo treba brigati in je bilo le tako možno opraviti ocenjevanje take mase psov. Ocenjevanje je bilo precej strogo. Vzrejne skupine so ocenjevali hkrati. V nedeljo je bil odrejen poldrugourni odmor, nato pa je bila revija odlično ocenjenih psov, prvakov in kandidatov za mednarodno prvaštvo v lepoti (CACIB). Po končanem ocenjevanju so slabo ocenjene pse lastniki privedli v kroge, kjer so lastnikom navedli napake psov, nato so enako bili privedeni po vrsti vsi dobro, prav dobro in odlično ocenjeni psi z enakimi ocenami, da lastnikom navedejo napake psov. Izmed odlično ocenjenih psov je bilo nato izbranih 5 najboljših, ki so bili še enkrat pregledani od dveh sodnikov. Predvsem so pri tem ponovnem pregledu pazili na zobovje. Pri psih z ne docela neoporečnim značajem so preiskusili značaj s strelom. Malenkostno preveč zavihani repi niso vplivali na oceno, pač pa so zelo strogo gledali na slabostna pleča, strm križec in strmo stojo, slabo hojo; psi s psicam podobno zunanjostjo so bili diskvalificirani. Vsak pes z oceno odlično, prav dobro in dobro, ter CACIB je prejel na ovratnico obesek z grbom mesta Dortmunda, obenem z odgovarjajočo pentljo in diplomo, do vključno ocene prav dobro pa poleg tega še darilo. Omembe vredno je tudi to, da so bile eno uro po ocenjevanju na razpolago že litografirane liste z ocenami, urejene po katalogovih številkah. Zvečer je bil neobvezen sestanek v dveh velikih šotorih na samem razstavnem prostoru. Tu so bili razni nagovori in v vsakem šotoru je igrala godba na pihala (rudarske godbe). Poleg Nemcev so bili navzoči zastopniki osmih držav, med njimi tudi Japonska. Ker sem bil tudi jaz oficialni zastopnik Kinološke zveze FLR Jugoslavije, je že ob mojem prihodu vihrala v soboto zjutraj nasproti glavnega kolodvora v Dortmundu med drugimi na petem mestu tudi jugoslovanska državna zastava. Ko sem se javil v razstavni pisarni, mi je takoj gospod Kremhelmer predstavil sodnika gospoda Basch-a iz Berlina, ki se je vso soboto posvetil meni in me je spremljal od enega do drugega ocenjevalnega kroga, ter me je seznanil z mnogimi kinologi, med drugimi tudi z zastopnikom kinologov iz Vzhodne Nemčije. Kinologija v Vzhodni Nemčiji gre svojo pot. Tam so razne pasemske organizacije, ki so včlanjene v organizaciji — Društvo malih živali — (Kleintierzuchtverein). Tamkajšnji urad rodovne knjige vodi posebno kartoteko z blanketom za pripombe, merami za pse in psice posebej. Na teh blanketih so slike pasjega telesa, okostja in zobovja, ter se na teh blanketih pri ocenjevanju za vsakega odgovarjajoče podčrta. Na družabnem večeru sem se z drugimi sodniki pogovoril mnogo koristnega. Na mojo pripombo, da se ne izkoristi ta priložnost, ko je navzočih preko 60 različnih sodnikov, za temeljit razgovor o problemih kinologije in izmenjavo misli, je bilo sklenjeno, da bodo v letu 1953 v oktobru, po končani podobni razstavi v Miinchenu povabili vse sodnike na skupni izlet ter tako izkoristili priložnost za medsebojno spoznavanje, reševanje aktualnih problemov kinologije in za kinološka predavanja. Opozoril bi že sedaj, da bi bilo predvsem za našo kinologijo koristno, če bi od vsakega kinološkega združenja vsaj po en sodnik in en sodniški pripravnik, ki je že pokazal svoj napredek, imel možnost, da se udeleži take velike razstave ter razstavi sledečega zbora sodnikov. Mnenja sem, da je to nujno in neogibno za napredek naše kinologije. Ni treba posebej poudariti, da je za našo kinologijo, predvsem za naše domače pasme tudi v Zahodni Nemčiji veliko zanimanja in sem bil v veliki zadregi, ker mojih izvajanj nisem mogel podpreti s slikami naših domačih pasem. Nujno je torej, da Kinološko združenje, oziroma Kinološka zveza FLRJ izda kolekcijo dobrih posnetkov naših psov domače pasme. K tekmi španijelov Društvo ljubiteljev ptičarjev je dne 21. X. 1951 priredilo preizkusno mladinsko tekmo španijelov v lovišču gostoljubne lovske družine Pšata. Za tekmo se je prijavilo 6 koker španijelov, vsi iz psarne »von Gumpen-dorf«, last ing. Mnestiana iz Deutschlandsberga — Avrstrija. Preizkušenih je bilo pet psov. Vsi tekmujoči psi — razen psice Guni v. Gumpendorf — lastnik in vodnik Julij Koder — Ljubljana, so bili za tekmo premalo pripravljeni in preslabo ali nič v rokah vodnikov. Ker so pokazali psi dovolj prirojene zasnove — predvsem pa veliko veselje do lova, svetujem vodnikom, da vlože v pse več truda in jih sistematično šolajo, če hočejo imeti vsestransko uporabnega psa. Po zgradbi telesa psi malo ustrezajo današnjemu zaželenemu tipu koker španijela, ki zahteva absolutno kvadratično obliko trupa — torej kratek, a močan in strumen hrbet z brezhibno stojo nog, dolg mišičast vrat ter izrazito suho glavo z močnim kvadratičnim gobcem. Tudi po lovski zasnovi psi niso navdušili. Manjka jim nos in sledoglas-nost, pa tudi veselje do dela v vodi — torej same bistvene lastnosti dobrega, uporabnega psa. Ostrost na roparice se ni preizkušala. Pes pa, ki ima sicer dobre prirojene lastnosti, še ni uporaben, če ni dobro šolan, zlasti španijel — sicer ima lovec bore malo od njega. Pri grmarjenju mora pes iskati na kratko — pod puško — z visokim nosom in živahno. Divjad nakaže z živahnim repkanjem, a ostati mora vedno v roki vodnika. Pred odletelo perjadjo mora biti miren, ravno tako ob strelu, donašati sme šele na povelje. Na žvižg mora biti tudi miren pred zajcem. Glavna vaja je tudi za španijela dol — davn —. V to lego mora pes na žvižg pasti — , sicer je grmarjenje na jerebice, kljunače, fazane pa tudi na zajca glede uspeha zelo dvomljivo. Grmariti učim španijela naj prvo na polju na jerebice, ko so v parih, torej marca in aprila. Divjad iščem vedno proti vetru, da se španijel uči iskanja z visokim nosom. Pri grmarjenju kmalu spoznam psa, kako se obnaša, če dobi divjad v nos. Temu svojstvenemu nakazanju divjadi, sledi takoj povelje »dol«. Nato stopim do psa in sam dvignem divjad, ter pazim, da ostane pes v legi »dol«. — Na ta način naučim psa mirnosti pred divjadjo. Sele, ko je pes na polju pred divjadjo miren, lahko grmarim tudi po gozdu, vendar samo tam, kjer ga med iskanjem ves čas vidim. Pogoj za grmarjenje je, da imam psa absolutno v roki — »dol« mu mora preiti v meso in kri. Če lovim s psom v nepreglednem terenu in mu zaradi goščave ne morem slediti, ali bi bil strel na dvignjeno divjad nemogoč — pošljem psa v goščo, sam pa grem ali stojim ob tistem robu kjer ga bo event. dvignjena divjad pretekla ali preletela. Tu dvignjeno divjad mora španijel naznaniti z glasno gonjo — četudi je dlakasta — ko jo več ne vidi — torej sledoglasno. Gonja ne sme trajati predolgo; na žvižg se mora pustiti pes od gonje odpoklicati. Ta način lova je šarjenje. Do donašanja imajo španijeli priprojeno veselje, vendar ga moram tudi tega sistematično učiti, sicer mi bo donašal samo to, kar njemu godi. To pa je za uporabnost pri lovu navadno premalo. Pes mora korektno donašati, pred vodnikom sesti in šele na povelje spustiti. Vse, kar od psa zahtevam, ga moram naučiti, to se pravi, mu na svojstveni in sistematični način doprinesem, kaj od njega hočem. Ko ga navajam na praktičen lov — lovim zaradi psa in ne zaradi plena. Brez dela ni jela — brez šolanja, ki zahteva od vodnika pridnost, doslednost, samozatajevanje in vztrajnost — pa tudi ne uporabnega psa. Dobra lovska zasnova, ki mora biti psu prirojena, pa je sploh pogoj, da je pes šolanja vreden. Španijel je z nemškim prepeličarjem uporaben skoraj za vse vrste lova — kakor nemški ptičar. To pa velja predvsem za špringer španijela z ozirom na donašanje. Manjši koker mi zastreljenih zajcev ne more donašati, ker je premajhen. Tu ne mislim zastreljenih zajcev, ki padejo po 150—200 korakih — temveč obstreljenega zajca, katerega mora pes nekaj sto metrov goniti, usmrtiti in prinesti. Ker pa je ravno zajec najbolj navadna divjad malega lova in če si držim samo enega psa, mi bolj ustreza pes, ki je tudi tej nalogi kos. To je vsekakor špringer španijel. Navadno imajo španijeli veselje za delo v vodi. Ta prirojena vodoljub-nost mi pa za praktičen lov ne zadostuje, ampak moram psa za to delo tudi šolati. Pes mora na povelje v vodo, v bič j e ali ločje ter tam šariti za racami in ubito divjad brezhibno donašati iz vode. Bogdan Sežun Glavna lovska zveza Lovski zvezi LRS v Ljubljani Predsedstvo Glavne lovske zveze je z žalostjo sprejelo vest te Zveze o smrti najstarejšega in najzaslužnejšega lovca dr. Ivana Lovrenčiča, nestorja ne samo slovenskih, ampak tudi jugoslovanskih lovcev. Kot dolgoletni predsednik Zveze lovskih družin Slovenije in podpredsednik osrednje uprave Zveze lovskih društev Jugoslavije do 1941 je z vso predanostjo in avtoriteto ter strokovnim znanjem deloval na napredku lovstva in s tem v polni meri zadolžil lovstvo Jugoslavije, za kar mu Glavna lovska zveza FLRJ daje vse priznanje. Posebno priznanje daje Glavna lovska zveza dr. Lovrenčiču za njegovo visoko strokovno in vztrajno dosmrtno delo pri napredku jugoslovanske kinologije, katere najzaslužnejši njen graditelj je. S smrtjo dr. Lovrenčiča sta jugoslovansko lovstvo in jugoslovanska kinologija izgubila svojega najzaslužnejšega sodelavca. Prosimo upravo Lovske zveze LR Slovenije, da izreče obitelji dr. Lovrenčiča iskreno sožalje v imenu Glavne lovske zveze. Beograd, 3. decembra 1952. Tajnik: Predsednik: Ljubiša Ivkovič, 1. r. Boško Šiljegovič, 1. r. Borba proti volkovom (Izvleček iz okrožnice Glavne lovske zveze FNRJ štev. 522 od 22. XI. 1952) Na sestanku strokovnjakov — predsednikov republiških uprav za lov pri republ. gospodarskih svetih, Sveta za kmetijstvo in gozdarstvo zvezne vlade, DOZ-a in Glavne lovske zveze, ki se je vršil na predlog Glavne lovske zveze, v oktobru 1952 v Beogradu, se je ugotovilo, da se v večini republik lovske družine in člani niso udeleževali akcij z uničevanjem volkov v pretekli zimi, kar je obsojanja vredno. Po izkušnjah, navedenih na tem posvetovanju, je najbolj uspešno zastrupljanje odraslih volkov in lovljenje volčičev. Veliki pogoni, ki so zvezani z velikimi napori in stroški, so domala brezuspešni, ponajveč zaradi nediscipline udeležencev. Posamezni lovci ali manjše skupine lovcev so imeli uspeh zlasti pri lovljenju volčičev ter pri nočnih čakanjih ob vodah in na stečinah. Nekatere republiške lovske zveze se mnogo premalo zanimajo za pokončevanje volkov in ne razpisujejo nobenih nagrad. V LR Srbiji so 1950 naredili volkovi na živini za 125 milijonov škode. V tem letu je bilo uničenih vsega čez 3000 volkov in 1000 mladičev, toda letni prirastek je še vedno večji. Sprejet je bil sklep, da gospodarski sveti ljudskih republik — uprave za gozdarstvo in lovstvo — ustanove republiške komisije za uničevanje volkov, če take komisije že ne obstoje in da organizirajo okrajne komisije in te terenske ekipe, ki bodo izvajale akcije. Važno je, da se v okrajne komisije imenujejo osebe, ne glede na njihov poklic, ki imajo v tem potrebno znanje in voljo in ki uživajo zaupanje, da se bo vse to pravilno in uspešno izvedlo. Člani terenskih ekip naj bodo lovski čuvaji, logarji in posamezni lovci, ki znajo ravnati s strupi in drugimi sredstvi in ki bodo dajali in izvajali navodila okrajnih komisij. Treba pa je, da vse lovske organizacije po svojih članih najtesneje sodelujejo s temi komisijami vsepovsod, kjer se pojavijo volkovi, da bi jih mogli čimprej zatreti. Ivan Č r n e j Po dolgih letih Ko se pojavijo ob gozdnih parobkih prvi svetlomodri cvetovi svečnika, nas prevzame neko otožno razpoloženje, kakor ob slovesu dragega bitja: Pričenja se poslavljati poletje. Gozd se jame pripravljati na svoje velike dneve, ko bo zažarel v vseh barvah nadzemske lepote. Lahne meglice pokrivajo čez noč loke, doline, polja in jarke; večeri in jutra postajajo hladna, a sonce se uveljavlja čez dan posebno v sladkih jagodah vinske trte. Tedaj zgrabi pač vsakega lovca neka neznana sila, da ne more več zdržati doma. Vleče ga v rahlo porumeneli gozd, kjer se oglaša mali vitez. Kako sem si želel v letih strahote in groze sovražne okupacije, da bi lahko zopet s puško na rami prosto pohajal po tihih gozdovih ter užival čar zlate jeseni.. Ali bom še kdaj slišal tisti mehki ci-ciceri-cicuj v samotnem jarku, zaznal votli jerebov brrr ob spreletu, videl njegov črni podbradek? In prišla je zaželena svoboda! Bil je krasen oktobrski dan. Zelenomodro nebo so le tu pa tam zastirali megleni pajčolani, ki so jih kmalu prepodile severne sapice. Kako me je vabila zanosna Konjiška gora s svojimi pestrimi barvami. Nič manj me nista vabili Kisovca in Stenica v Vitanjski gorski skupini. A mene je vleklo v Dobravo, v najobsežnejši gozdni kompleks našega lovišča. Tam sem upal, da bom po dolgih letih zopet slišal in videl jereba. Steza se vije navzgor in navzdol, mimo posameznih hiš, čez travnike, ob redkih njivah, skozi male gaje, dokler ne dospe do Dobrave. Dobrava, domovanje predvsem srnjadi in lisic, je položno naguban svet, ki ga razčlenjujejo številni jarki. Obrastla je z mešanim gozdom. Jeseni, če je gobje leto, mrgoli po njej gobarjev od blizu in daleč. Gozdni hlad mi je kmalu ohladil razgreta lica. Kje naj pričnem klicati? Odločil sem se za predel, kjer ima jereb vse pogoje za bivanje. Klical sem zaman. Tako sem poskusil na več krajih, pa brez uspeha. Že sem mislil, da v Dobravi sploh ni več jerebov, da so med vojno uničile ves naraščaj lisice in kune. Pridem do globokega jarka, ki je bil gosto obraščen z grmovjem; ob robu so pa stala posamezna drevesa. Počakam nekaj minut, da se mi umirijo živci in poleže šum, ki sem ga napravil z odrivanjem vej. Zakličem prvič — vse tiho. Zakličem drugič —- brrr, iz jarka in pred mano .se zaziblje na smrekovi veji tako vroče zaželeni junak mojih sanj izza mladih let — pisani jereb. Kakor blisk me spreleti radostno čustvo, a roka se mi prične tresti od razburjenja. Na veji pa stopica z dvignjenim čopom in povešenimi perutnicami vabljivi cilj, iščoč tekmeca. Počakam še trenutek, da se popolnoma pomirim, dvignem puško: oko — muha — jereb in — klep! Kaj? Ponovno — klep! Povesim puško, da bi zamenjal naboje, a jereb se poslovi z vit — vit — vit in odleti v mračno goščavo. In nedavno se mi je pripetilo podobno v Brezovcu, lani pa je zajec, postavivši možička, čakal na moj klep, klep. Ogorčen sem jo mahnil proti domu, želeč municijo k vragu, in mislil na svojo nekdanjo brez-petelinko, ki je postala vojni plen. Gozd je pa le očuval eno izmed svojih posebnih privlačnosti. Sonce se je nagibalo k zatonu; ognjenordeči sij se je razlil po bližnjih gorah in prehajal polagoma v višnjeve barve, ki so bledele v sivo vsakdanjost. Pokrajina je zgubila svojo prelest. V doline so legle tanke plasti megle, tiho je prihajal mrak. Hvaležen naravi, da mi je dala doživeti toliko lepote, sem dospel domov — a v srcu je ostala zagrenjenost — nad municijo. Anton S. Pirc Po Afriki Za plemenitim lesom Tri dni smo že potovali skozi pragozd, Iki se razteza vzdolž podnožja kenijskega velegorovja. Hoteli smo preiskati oni del go-zdovja, za katerega smo slišali, da je poln plemenitega tropskega lesa in tudi ebenovine. Ta čudoviti les, ki je črne ali kavno-rjave barve, ima dobro ceno v lukah in tudi želez-novci in še nekaj vrst izredno trdega lesa se lahko in drago proda. Tak les gre po večini v Južno Ameriko, ebenovina pa tudi v Evropo zaradi predelave. Seveda je pridobivanje -tega lesa vezano z velikim trudom, štrapaci potovanja in iskan-ja. To včasih presega človeške moči in tudi podnebja ne prenese vsakdo. Če se pa taka ekspedicija posreči, potem je tudi dobiček izreden in podjeten in odporen človek si v dveh treh letih z lahkoto zasluži majhno premoženje. Z menoj je bil stari Afrikanec Kuri, ki je v svoji mladosti prehodil kot traper in lovec ves ameriški divji zahod, Kanado in pol Južne Amerike. Z neko angleško ekspedicijo se je pred mnogimi leti odpravil v Afriko in tu ostal, ko se je ekspedicija razšla, ker je večji del članov obolelo na raznih tropičnih boleznih. Kuriju pa vroča afriška klima ni mogla do živega. Res je, dg se je po možnosti ogibal močvirnih nižin in raje sprejel ponudbo za- -potovanja po suhih stepah ali po gorovju, kjer je podnebje zdravejše. Tretji v naši družbi je bil mlad Slovenec, absolvent neke zahodne kolonialne akademije, ki mu pa ponujeno mesto upravnega- .praktikanta ni ugajalo in se je raje priključil nama, da zaenkrat v polni svobodi spoznava Afriko. V našem spremstvu je bilo šest izbranih črncev plemena Kliku ju, preizkušenih lovcev, ki so že neštetokrat v službi belih lovcev in drugih potnikov prehodili na tisoče milj afriškega kontinenta. Našo opremo je nosilo osem mul, tri pa smo belci jahali. S kenijskega masiva se spuščajo številni potoki v doline in te potoke in rečice smo morali prebresti, kar je bil včasih kar zamotan problem. Ti potoki so se v tisočletjih tako globoko zarezali v ilovico kenijskih pobočij, da je voda tekla po živi skali. Njih korita so nastlana z gigantskim skalovjem, med njimi pa so se zagozdila- trupla ogromnih dreves pragozda, ki so jih neurja in druge katastrofe zmetale v brezna. Pri našem potovanju smo se često morali spuščati po sto in več metrov globdko do struge in na drugi strani smo spet lezli navzgor, vse to seveda brez poti in brez — turističnih znamenj. Tak prehod je ponekod trajal tudi pol dneva. Zanimivo je, da v teh potočkih žive -prave potočne postrvi, ki so jih podjetni Škoti pred desetletji presadili naravnost iz svojih domačih voda v te čudovite! -afriške potoke in rečice, kjer -so se izdatno razmnožile. Postrvi dosežejo tu pri obilici hrane rekordne teže in pogosto ribiči ujamejo na umetno muho postrv, ki tehta do osem funtov. Potočki so polni majhnih in večjih slapov in globeli, ki so si jih izbrale postrvi za svoja redna bivališča. Skoro v vsakem živi po nekoliko večjih postrvi, ki so s časom očistile svoj življenjski prostor vse konkurence in končno ostale same. Žal tokrat nismo vzeli palic in trnkov na pot. Kljub temu smo si po zaslugi naših zamorcev večkrat privoščili postrvi in tudi drugih rib, ki so jih oni nalovili pod obrežjem in v plitvinah kar z rokami. Pleme Kikuju ne uživa rib, ker jih smatra za nečiste. Zato so jih tudi samo za nas lovili, mi pa smo jih zato bogato oskrbovali z divjačino, kar nam ni delalo preglavic. Divjadi je tod povsod dovolj; niti četrt ure nismo korakali, da ne bi naleteli na kak kos ali na cel trop. Divjad ni bila prav nič plašna in to nam je bilo razumljivo, ker je v to pragozdovje le redko kdaj stopila človeška noga. Mi smo se v glavnem držali steza, ki so jih izhodili sloni, ker bi drugače bilo potovanje po džungli skoro nemogoče. Le redko kdaj je kaka jasa prekinjala enoličnost neskončnih gozdov in če smo popoldne prišli do take jase, smo se po navadi odločili, da tam prenočimo. Nekoliko ur do noči smo izkoristili na ta način, da smo bližjo okolico preiskali za dragocenim drevjem. Na jasi smo hitro postavili dva šotora, enega za nas in drugega za črnce. Kmalu je zaplapolal med šotori ogenj in že je kuhar Ngodo rezal meso, kuhal in pekel v loncih in nad žerjavico. Zraven je pripravil vedno še nekaj divje zelenjave, ki so jo črnci nabrali v neposredni okolici taborišča. Že neštetokrat sem se prepričal, da imajo zamorci izredne botanične sposobnosti in da poznajo skoro vse rastlinstvo svojih krajev glede njegove uporabnosti za kuho ali zdravilstvo. Kupček koreninic, aromatičnega listja ali brstja, skuhano in pretlačeno in gotova je prikuha, ki se k obilnemu mesu prav prileže. Ob večerih smo se še dalj časa pogovarjali, preden smo drug za drugim izginili v šotoru. Mule smo privezali med šotori in ognjiščem. Eden zamorcev je ostal vso noč pri ognju in nalagal dračje, da preplaši zveri, ki si ne upajo zlepa v bližino ognja. Kljub temu noči niso bile mirne. Takoj, ko je padel mrak na zemljo, so se jele oglašati nočne opice. Ves dan prespe v obršah visokih dreves, ki si jih izbero v ta namen in se jih dosledno poslužujejo za spanje. To so njihova spalna drevesa. Brž ko se zmrači, gredo na pašo. Te opice menda nikoli v življenju ne stopijo na zemljo, drevesa jim nudijo hrano, jutmja rosa jih odžeja, tu se množe, sprehajajo, podijo in skačejo z večjo zanesljivostjo kakor človek na ravnih tleh. Njihove pohode naznanja glasen vrišč, neko čudno čivkanje in cvrčanje, sploh čudni glasovi, ki jih je težko opisati. Opice -so naš ogenj seveda že zdaleč opazile in utihnile. Kmalu pa smo čutili, da se radovedno približujejo in posedajo na bližjih drevesih. Nismo jih sicer mogli natančno razločiti v temi in rdečkastem odsevu taboriščnega ognja, vendar smo imeli občutek, da nas mnogo radovednih oči opazuje. Kmalu pa so svojo radovednost zadovoljile in potepanje se je nadaljevalo. To smo ugotovili po vrišču, ki se je počasi oddaljeval v drugo smer. Večkrat se je kateri od nas ponoči zbudil in hitro stopil pred šotor, da se prepriča, če je vse v redu. In navadno smo našli dežurnega črnca zraven pojemajočega ognja v čvrstem stnu. Sicer pa se doslej nič hudega ni pripetilo. Hijene so se vso noč krohotale, obkrožujoč naše taborišče, toda pred oči in pred cev nam ni prišla niti ena. Ostanke naše kuhinje, ki je bila v glavnem mesna, smo puščali ob ognjišču. Hijene so po našem odhodu zanesljivo vse lepo pospravile in ostanki niso bili majhni, ker črnci niso slabi jedci. Mozgovne kosti so zmeraj surove strli in mozeg z največjim užitkom izsesali. Šele potem so se lotih mesa, ki so ga kuhanega in pečenega v velikih množinah pojedli. Med zalogaji pijejo mesno juho, kar baje prebavo pospeši. Po naših pojedinah so ostale vedno same kosti. Pri tej hrani pa so bili naši črnci vitki, rekel bi suhi možje, ki niso imeli na mišičastih telesih niti grama maščobe odveč. Vodo smo nosili s seboj v dveh ploskih sodih. Ko smo dospeli do mrzlega izvirka ali potoka, smo zalogo redno obnovili. Leopardov je moralo biti mnogo v teh gozdovih. Njihove okrogle mačje sledove smo našli vsak dan na izhojenih slonovih stezah. Srečah pa smo se samo z enim teh piratov pragozda in to srečanje je bilo zelo kratko in dramatično. Koj drugi dan našega potovanja smo zgodaj zjutraj ob poti opazovali trop opic, ki so preplašene skakale z drevesa na drevo in se naglo približevale. Takrat se nismo premikali, ker smo imeli kratek odmor. Iznenada smo opazili na spodnjih debelih vejah kruhovca leoparda, ki je takoj nato v vratolomnih skokih zasledoval opico, odrezano od tropa. Trop je bil izginil v visokih obršah drevja. Opica se je poganjala z veje na vejo, po možnosti izbirajoč čim tanjjše vejice, da bi ji težka mačka ne mogla slediti. Kruhovec pa s te strani ni imel zveze z drugim drevjem. Imeli smo vtis, da nas leopard še ni opazil ali pa je bil tako zaverovan v svoji lovstki strasti, da nam ni pripisal posebne važnosti. Besno je preganjal opico proti vrhu drevesa, plezajoč in skakajoč za njo. Opica .pa je v smrtnem strahu naredila napako, ki jo je stala življenje. Namesto da spleza na najvišje tanke veje, kamor ji leopard ne bi mogel slediti, se je pognala proti zemlji z očitnim namenom, da pride po zemlji do naslednjega drevesa. V dveh skokih ji je bil leopard za petami in že jo je udaril s strašno šapo. V prihodnjem trenutku jo je zgrabil za vrat. Opica je zavreščala in končano je bilo. S puško ob licu sem spremljal nagle gibe leoparda in razburjen zasledoval vse faze dramatičnega prizora. Streljal sem v trenutku, ko je mačka bila na tem, da izgine za deblom. Imel sem občutek, da sem jo zgrešil. Naglo1 sem skočil k drevesu in ravno še videl, kako je zver z opico v gobcu skočila z višine dobrih šest metrov na zemljo in izginila v grmovju. Za drugi strel nisem utegnil. Leopardov navadni plen so opice,, čeprav mu uplenitev teh živali včasih dela hude .preglavice. Zelo pogosto se loti tudi divj.ih prašičev in farmarji so mu zaradi tega celo hvaležni, ker prašiči delajo znatno škodo na kulturah. S posebno taktiko napada leopard pavijane ali hamadriase. Ta vrsta opic živi v skalnem predgorju in se ogiba gozdov. Zato pa ima dobro organizirano stražarsko službo. Stari samci čuvajo čredo samic in mladine, ki medtem vneto obrača skale in kamenje za črvi, škorpijoni in drugim mrčesom. Le redko uspeva pikčasti velemački, da se neopaženo približa čredi. Ko jo opice opazijo, zaženo neznanski trušč. Samice in mladiči zibeže v nasprotno smer, samci pa, katere je narava obdarila z izredno močnim zobovjem se leopardu neustrašeno postavijo po robu. Redek je leopard, ki bi si upal napasti odraslega opičjaka te vrste. To bo poskusil kvečjemu kak neizkušen mladič, ki pa se bo redno opekel pri takem podjetju. Marsikatera teh velemačk je izgubila življenje pri takem dvoboju. Navadno izkrvavi tudi opica. Zategadelj se leopard raje izogne odprtemu dvoboju in se požene za bežečo čredo samic in mladičev, hitro ukrade kakega nedoraslega opičjega otroka in ga naglo odnese v najbližji grm. Tedaj- se opice kmalu pomirijo in samci se spet pridružijo svojim čredam. Iz okrožnice Lovske zveze LRS okrajnim lovskim zvezam štev. 1822/52 dr. D. od 24. XI. 1952 Krmljenje poljske perjadi; strokovna predavanja po družinah in lovska disciplina; v pokončevanju roparic mora vsak član doseči 20 točk; nagradno tekmovanje med okr. lovskimi zvezami za 1952/53; dolžnost članstva v Lovski zadrugi; lovsko pravilno izvajanje lova in ravnanje z orožjem; obvezila in zdravila za prvo pomoč; pravočasna in natančna izpolnitev tiskovin s seznamom članov za 1. 1953; družine ne smejo samovoljno izpreminjati imen lovišč; članski prispevek Lov. zvezi LRS za 1953 je 500.— din, kakor v preteklem letu; kožuhovino oddajte le Lovski zadrugi; za odlov zajcev posoja Lov. zveza mreže. Napovedana razstava za leto 1953, s spodaj navedenim programom, je preložena a ne odložena. I. Lovsko orožje in balistika. Razstava modernega lovskega orožja; izdelovanje domačih lovskih pušk; važnost ustrezajočega kopita; lovska municija; pravilno polnjenje; koliko divjadi izgubimo in zastrelimo; osnovni pojmi o balistiki. II. Divjad. Zoografska karta Slovenije; zbirka redkejših in manj poznanih živali (nagačenih) pižmovke, ujede; zbirka nagačene divjadi (vel. petelin, ruševec, jereb, kotoma, medved, volk, divja mačka, divji prašič) itd.; grafični prikaz staleža in primerjava s predvojnim staležem, idealnim in onim iz sosednih držav; kakovostni razredi, degeneracija, spolno razmerje, osvežitev krvi; račun prirastka, plan odstrela. Gojitveni odstrel; Geografska karta z vrisano gostoto zaščitene divjadi; Razvoj rogovja pri srnjakih, jelenih, gamsih; Gumbarji, Šilarji, bodeži, rogovje srn, degeneriranci; poškodbe mehaničnega in fiziološkega značaja (gobasto rogovje). Barva; oguljeno in neoguljeno rogovje; določanje starosti po rogovih in zobeh; znaki zadetka, slike. Barva krvi pri zadetkih; sledovi; poznavanje ujed; zbirka jajc; bolezni divjadi (garje, nosni obad, ikravost, meti-ljavost, kokcidioza, tularemija, kokošja kuga); zaščita pred boleznijo. Zdravljenje; poškodbe divjadi po roparicah in zastrelitvi. III. Ureditev lovišč. Lovske koče, krmišča, razne solniče, visoke preže, voljere, fazanerije; sol in solne pogače. Sestavine; krmišča in hrana; gozdne remize; rastline, ki divjadi prijajo; vremenske katastrofe in pomoč divjadi; plašila za zaščito kultur. IV. Lovni pripomočki. Pasti in stopalke;* krpe; mreže, lovilnice, košare, rete za odlov divjadi; uharica in lov z njo; vabila; klici; vabniki; strupi in zastrupljanje. Učinki, lastnosti; priprava vab, nastavljanje, mrhovišča; zatiranje roparic, zlasti volkov. V. Razstava in ocenitev lovskih trofej. Rogovje in roglji od leta 1945 dalje. Dobro in slabo; trofeje bodo razstavljene v okviru okrajnih lovskih zvez; razstava dobrih vel. petelinov, ruševcev, čekanov veprov, kože; ocenjevalne tabele; kako se rogovje odžaga, očisti in priredi kot trofeja. VI. Korist po divjadi. Pernata in dlakasta divjad; ptice pevke. VII. Kožuhovina. Uplenjena letna količina, vrednost, izvoz; dobro in slabo konservirana kožuhovina; pravilno izkoženje; ocena; dekorativna kožuhovina. VIII. Lovska oprema in municija, predelava lovskega plena. Razstavljajo tovarne, obrtniki, trgovine. IX. Kinologija. Organizacija; pasme in uporabnost; bolezni psov. X. Lovska literatura. Strokovne knjige, leposlovne knjige in spisi; glasilo LOVEC; objave v dnevnem časopisju. * Po 32. čl. a) so dovoljene le stopalke (skopci), ki žival takoj usmrte. Izjema bi bila le stopalka, ki se nastavlja v vodi za vidro. — Ur. Podbrežnik in medved. — (Naša mati so pripovedovali.) Stari Podbrežnik je bil že prileten, pa še krepak možak. Nekoč je iskal izgubljeno ovco po planini. Šel je po neki stezi, pa ga je »nagnalo«. Stopil je s steze za neko klado in spustil hlače. Tedaj pa tista dozdevna klada oživi, se renče dvigne in osuplega Podbrežnika napade — medved. Podbrežnik se je znašel v precej smrdljivem položaju, korajže pa ni izgubil. Hlač ni utegnil zapeti, zato so mu vezale noge in njegov položaj še bolj poslabšale. Medved se je postavil na zadnji nogi, s prednjima tacama pa Podbrežnika bridko pobožal. Vendar se je Podbrežniku posrečilo, da je bliskovito segel medvedu v odprt gobec, ga zagrabil za jezik in mu ga izvlekel iz žrela. Pričela se je borba na življenje in smrt. Podbrežnik je medveda divje tresel za jezik in ga držal tako trdo, da mu ga medved ni mogel izmakniti, grizel se je v jezik in rjul, Podbrežniku pa z zobmi le ni mogel do živega. P. je medtem izgubil cokle in hlače, borba pa je trajala naprej. Kako jo končati? P. se je zavedel, da je v bližini visoka stena. Do te stene je na smrt upehan za jezik privlekel medveda. Tu se je pa tudi medved zavedel nove nevarnosti in se z vsem obupom branil. Nista mogla odločiti, kateri bo padel čez steno. Končno je P., že popolnoma izčrpan, dosegel na kraju stene s prosto roko vejo in z njeno pomočjo toliko potegnil medveda, da se je prevesil čez steno. Medved se je ubil, Podbrežnik je bil rešen, pot do doma mu je bila pa precej dolga. j. Eremit Požiganje mej uničuje kotišča male divjadi. Namerno požiganje obmejkov med njivami, robov grap, pobočij in železniških nasipov, praktično nima pravega smisla niti ne prinaša bogve kakšne koristi. V večini primerov ne gre za načrtno požiganje, marveč le za igračkanje. Nesmiselnosti takega početja marsikdo noče razumeti. Taka zarasla mesta se niso nikoli gospodarsko izkoriščala, zato predstavlja požiganje samo uničevanje. Na senožetih in travnikih, kjer sta bila pokošena seno in otava ter je ostanke popasla še živina, ni toliko suhe trave, da bi novemu zelenju spomladi ovirala rast in soncu zapirala pot do zemlje. Požiganje obmejkov med njivami še ni tako nevarno, pač pa lahko pride do gozdnih požarov, če ogenj preskoči na gozdne nasade s suho travo, ki zar-adi mladih drevesc ni pokošena. Vsake pomladi slišimo o manjših in večjih gozdnih požarih, ki jih ni zanetila iskra iz lokomotive, marveč povečini malomarno požiganje trave ali plevela. Vsakdo ve, kako naglo se ob ugodnem vetru širi ogenj v suhi travi. Zdaj si pa oglejmo zadevo z lovskega stališča. Prav take, kmetijsko neizkoriščene majhne površine so za malo divjad izrednega pomena. Gosto zarasla mesta, visoka trava, grmičevje ali trnje, nudi mali divjadi izvrstna zaklonišča skozi vse leto, spomladi pa vama kotišča. V blagih zimah se parijo zajci že decembra ali januarja. V nekaterih naprednih državah je v interesu lovstva in varnosti požiganje omenjenih površin na splošno ali vsaj od 15. marca dalje prepovedano. Toda nedvomno pogine tudi pri požiganju pred 15. marcem mnogo, komaj poleženih zajčkov. Smučar je letos v prvih dnevih marca, ko je še povsod ležala debela plast snega, našel na Golniku morda nekaj ur starega, žal že zmrznjenega zajčka. Razen zajčkov uniči požiganje meja spomladi številna gnezda jerebic, fazanov in raznih koristnih ptičev, ki prav radi izberejo meje in trnjevo grmičevje med njivami za gnezditev. Prav taka mesta zelo uspešno ščitijo naše poljske kure, njihova gnezda in mladino. Zlasti jerebice in fazani kaj kmalu spoznajo, da so njihova gnezda tam še najbolj varna, medtem ko jih na senožetih, detelj iščih in v žitu kosci vznemirjajo in uničujejo. Še nekaj besed o železniških nasipih, ki zaradi slabe zemlje, polne gramoza, itak dajejo le skromen pridelek sena, otave pa navadno sploh ne. Železniški nasipi so navadno polni vsakovrstnega plevela, vmes pa se nasele žitarice, ki jih tovorni transporti zasejejo. Ta mešanica nudi mali divjadi ne le precej hrane, marveč tudi dobra zaklonišča. Ob mokrem vremenu najdeš tam skoraj gotovo zajca v ložu. Leteča divjad in zajci zato prav radi v suhi lanski travi odgajajo svojo mladino, ker jih tam nihče ne moti. Vlakom so se davno privadili in se jih ne boje. Če že ne moremo preprečiti požigov nasipov po lokomotivah, preprečimo vsaj namerno požiganje po pastirjih in drugih neodgovornih osebah. Izgovor, da zemljo s pepelom požgane trave gnojimo, ali da požigamo plevel zato, da veter njegovega semena ne bi raznosil na obdelane njive, ima sicer nekaj podlage, ne opravičuje pa požiganja. V tem oziru bi mogla šola koristno vplivati in prav tako starši. a S P O mački, krtu in koruzi. Gotovo je, da vseh mačk ne moremo vreči v en koš. Kakor ima pes prirojene in pri- dobljene lastnosti, tako je tudi z mačko. Taka, ki se je vzredila v gnezdu, kamor je stara pridno vlačila ptiče in mlade zajce, je imela slabo šolo. Pa okolje in priložnost vzgajata tudi po svoje. Zato opažamo pri mačkah kaj različne primere. Mnogo imamo 'seveda dobrih. Taka pa, ki je imela nekajkrat priložnost nekaznovano ukrasti klobaso, bo postala tatica in ji bodo miši postranska zadeva. In ona, ki je v prvih mesecih samostojnega življenja imela le opravka z mlekcem in »crkljanjem«, podganam nikdar ne bo nevarna. In niso tako zelo redki primeri, da mačke ob vodah lovijo celo ribe in rake. Ne bomo se ukvarjali z mačjimi rodovniki pa tudi s predpisi za šolanje in ocenjevanje ne, toda gotovo je, da bi vsak gospodar ob natančnem opazovanju lahko ocenil svojo mačko. In takšne, ki jim vse bolj diši ko miši, so — gledano posebno s kmetijskega in lovskega stališča — res samo za škodo. Glejte tale primer! Bilo je meseca maja pred nekaj leti, ko so ogrci, ličinke rjavega hrošča tako zelo napadale trave, da 'sem na nekem predelu izkopal na en m2 56 škodljivcev. Tudi sosedova koruza, ne daleč od šole, je izgledala kaj žalostno. Odpulil sem več onemoglih rastlin in ob koreninah vsake sem seveda ugotovil povprečno po dva ogrca. Na predelu iste njive, kjer pa je bila rast nekoliko boljša, pa sem ob koreninicah našel rove malega črnega podzemnega buldožerja. Ponekod sem lahko določno ugotavljal, da je bil krt morda le kako uro ali niti ne pred menoj. Koreninice so bile še 'sveže obgrizene, ogrcev pa nikjer več. Ker nisem vedel samo iz knjig, ampak sem se tudi sam osebno prepričal s poizkusi, da krt na dan potrebuje vsaj še enkrat toliko hrane, kakor sam tehta, je bil račun kratek in približno pravilen: En krt na njivi reši na dan najmanj po petnajst koruz. — S šolskega okna pa 'sem večkrat opažal na njivah tam okoli pisanega mačka, kako je posedal zdaj v detelji, pa spet v pšenici in koruzi. Kdo bi se pa vraga brigal zanj! »Miši čaka, kaj pa naj drugega lovi,« sem pomislil. Toda bil sem površen. Zakaj ? Ko sem neko popoldne šel na skobce, glej ga šmenta, maček pa z lova in — s krtom v zobeh. — Treščilo je, da je poskočil meter od tal. Tam na meji je pa že nekdo mahal in kričal: »Jejhata, gospod, zakaj ste pa našega mačka ubili!« »Zato ker vam je škodo napravil v koruzi,« sem mu pomolil, ko sem prišel bliže. Šele, ko sem mu natančneje razložil, se je mož pomiril. Vsedla sva se pod drevo v senco in na dolgo in široko sem mu dokazoval, kako krt kmetu samo in prav samo koristi. In neki zimski večer je potrkalo na vrata pisarne: »Prinesel sem vam nekaj koruzne moke, če dovolite. Spomnil sem se, da sem vam še naboj dolžan za mačka, ki res ni bil nič kaj prida.« France Cvenkel Divja mačka kolje srne. Sredi oktobra je lovec Knafelc pri službenem obhodu pod Mašunom zapazil krvave sledove. Ker ni bilo snega, se je sled krvi izgubil. Nekaj sto metrov dalje se je pa skrivnost odkrila, ko je sredi poti z zaklane še tople srne odskočila velika mačka. Lovec je pustil srno, ob njo nastavil dva skopca, katere je premazal s srnjo krvjo. Naslednjo noč je mačka plačala svojo krvoločnost s svojim življenjem. Da je postala srna resnično žrtev mačke, je pokazal vrat po odstranitvi kože oz. hrbta, kjer je mačka bežečo srno z zobmi obdelovala. V zadnjih letih je bilo opaziti, da se je stalež teh roparic vidno povečal. V letih 1949—52 je bilo pokončanih 22 mačk, a uspeha še ni videti. Večkrat se najdejo visoko pod Snežnikom deli oz. perje divjega petelina, kokoši in jerebov, ostanki pojedine divjih mačk. Niko Fabjan Divja mačka. V novembru 1952 sem se na pobočju Mlake oz. Sv. Ane, v lovišču LD Loška dolina v Starem trgu pri Rakeku, srečal z velikim divjim mačkom. V teh krajih sta to leto padli že dve divji mački, dve pa še slede. Tudi v lovišču Brezovica so to leto ustrelili divjo mačko, drugo so opazili v lovišču Dobrunje - Sostro. M. Komelj, Ljubljana Divjega prašiča je ustrelil z idealko lovski čuvaj Zlatko Gojčič po štiridnevnem zasledovanju 10. XII 1952 pri Janžu na Dravskem polju, v lovišču LD Gornje polje. Ravno 40 let je poteklo, odkar je tam padel zadnji divji prašič. Ta je tehtal 120 kg in je imel pod kožo pravcato zalogo šiber od št. 8 do št. 00, med njimi tudi izstrelek pištole 6.35 mm. Verjetno je bil ta prašič pajdaš onega, ki je bil 14 dni prej uplenjen v lovišču LD Rače. Miran Kolšek, LD Gorenje polje, Maribor, 10. XII. 1952 Popravi. V članku »Cilji in pota«, stran 450 v 12. št. LOVCA 1952, je v prvi vrsti smiselna napaka v besedi »predavanja« namesto pravilno »prizadevanja«. Prelet poljskih vran. Tudi letos so se držale črne poljske vrane točno svojega datuma selitve. Dne 1. novembra ob 8.15 uri je preletela glavnina, nekaj tisoč poljskih vran, Savinjsko dolino v smeri vzhod - zahod. Letele so, kakor vsako leto, prve jate v višini približno 1500 m, mogoče celo više. Za glavnim tropom so prihajali v raztrgani verigi, manjši po nekaj sto vran in nekaj nižje. Za temi jatami prihajajo vsako leto manjše skupine po okrog 50 ptic in za temi še manjše ter komaj 30—500 m od tal. Prelet je trajal okrog 20 minut. Iz preleta samega se da presoditi, da se manjši tropi ali dvignejo h glavnini ali pa, da se ta spušča proti zemlji. Med letom samim glavnina ptic ali privablja posamezne tropiče na nadaljnji let (ako so se že poprej spustili kje na tla) ali pa se odcepijo manjši tropiči in pristajajo na tleh. Le izjemno v zelo slabem vremenu se spustijo te vrane na polje v Savinjski dolini. Prelet teh vran čez Savinjsko dolino v času 1—3. nov. vsako leto je tako značilen, da je vreden zabeležbe. Ivan Dolinar, Žalec 56, 1. XI. 1952 Neustrašenost ptic pri valjenju. V lanski številki LOVCA je neki dopisnik opisal, koliko časa vzdrži ptica oziroma kaj počne, če je motena pri valjenju. Naj navedem,' kaj sem doživel lani. Pri trasiranju na terenu smo morali krčiti grmovje za proste remize. — Fi-gurant, tudi lovec, je že zamahnil s sekiro — ko mu roka nenadoma obstane. Prav v dnu grma, prav tam, kamor je bila namenjena sekira, je sedela na gnezdu samica kosa. Posekati je bilo treba vse grmičevje okrog, le oni šop. kjer je bilo gnezdo, je lahko ostal in samica je nemoteno sedela naprej, samo nekam plašno nas je ogledovala in venomer v strahu odpirala kljun. Nato je bilo treba postaviti instrument kak korak vstran od grma. Sigurno 20 minut sem stal pri instrumentu in skrivoma pogledoval na sedečo ptičko. Sedela je nepremično, imel sem pa vtis, da me nenehoma opazuje in spremlja moje kretnje. Čez dva dni sem šel ponovno tam mimo. Previdno sem zdaleka pogledal na gnezdo. Ptička je še vedno sedela, mislim, da me je tudi opazila, pa sem imel vtis, kakor da čuti, da sva že stara znanca. Ko sem prišel ponovno čez kak mesec mimo, je bilo gnezdo že prazno in zapuščeno. jng. M. P. e *> l), padlo pa je 742 kandidatov (31 %>), toda pri tem je treba vedeti, da teh 31 °/o kandidatov, ki so padli, zares ni nič znalo. Nekateri kandidati so vzeli izpit popolnoma neresno, drugi so se zanašali, da bodo pač »iz glave« ali »iz prakse« povedali toliko, da bo dovolj. Zelo številni kandidati lovskih knjig sploh niso poznali. Izpiti so skratka pokazali, da v lovsko organizacijo, ki je prostovoljno združenje lovcev, da med lovce, ki s puško posegajo v življenje narave, še zdaleč ni prodrlo spoznanje, da mora lovec vendarle precej znati, da bo na lovu pravičen, da bo znal skrbeti za lovišče, da se bo v lovski družbi poleg velikokrat ne preveč vzgojnih tem tudi kaj resnejše pogovoril. Izpiti so pokazali, da smo še precej daleč od tistega cilja, ko se iz dolgoletne prakse in iz knjig toliko naučiš, da zares zaživiš z naravo in najdeš v njej poln užitek. Tovariši, ki so se udeležili mnogih lovskih izpitov, so dosledno ugotavljali, da je bilo znanje naj slabše tam, kjer imajo družine upravne odbore, ki za lovsko vzgojo niso prav nič napravili. Moje mnenje pa je, da je kolektivna vzgoja malokje tako uspešna kakor prav v lovski družini. Kje še najdeš tako hvaležnega poslušalca, kakor je lovska družba, zbrana okrog lovske koče ali pod drevesom sredi gozda, ko ji govori izkušen lovec o živalih in njih navadah, o lovu, o balistiki, pa končno tudi o lovskem zakonu? Ura mine mimogrede, zato je nujno, da lovske družine prirejajo čim več lovskih predavanj, da se bo naš lovec vzgojil, ker samo to je pot napredka. Lovski izpit se pa brez knjige seveda ne more posrečiti, kakor tudi noben drug izpit ne. Prvi lovski izpiti so bili seveda preizkušnja tudi za izpitne komisije. Povsod so se potrudile, da bi svojo nalogo primerno opravile in marsikje so jo prav dobro opravile. Sem pa tja pa se niso znašle. Izpraševale so prevelike skupine lovcev, preskrbele si niso izpitnih pripomočkov, včasih so imele premajhno izbiro vprašanj, ki so se prevečkrat ponavljala in tudi snov si niso vedno razdelile. Nekatere številke v statistiki izpitov pa kažejo, da vsaj v enem ali dveh primerih tudi ni bilo prave objektivnosti. Težko si je namreč drugače razlagati, da je v nekem okraju, kjer lovstvo ni na višku, od 70 napravilo izpit kar 68 kandidatov. Izkušnje so pokazale, da je bilo znanje v drugem izpitnem roku vedno boljše kakor v prvem. Zato mislim, da strožje merilo pri prvem izpitu ne bi nič škodovalo. Brez dvoma je tudi zelo dobra praksa, da vsak član izpitne komisije ocenjuje vsak predmet, nato pa na podlagi teh ocen celotna komisija določi končno oceno. Splošna stopnja znanja je seveda skoraj vse izpitne komisije nujno prisilila, da so se približale kandidatom predvsem s praktičnimi vprašanji. Drugače tudi niso, oziroma ne bi mogle delati. Lovski izpiti so se torej začeli in so v polnem teku. Brez dvoma bodo vsaj do neke mere dvignili strokovno raven našega lovca in s tem oplemenitili njegovo lovsko srce. A. M a z 1 u : Degeneracija in še kaj Članek »Degeneracija fazanov« izpod peresa znanega strokovnjaka in izkušenega praktika Miloša Keliha vil. štev. »Lovca« 1952 me je vzpodbudil, da se oglašam tudi jaz in razpredem nekaj misli o degeneraciji naše perjadi v obče. Kdor je pazljivo in z interesom prečital omenjeni članek, je spoznal namen, nujno potrebo in važne naloge, ki jih vrši fazanerija, pa ne bo nergal za tistim stotakom, ki ga je kot organiziran član moral žrtvovati v gojitveni fond. Res je, da se koristijo s fazanerijo le tisti lovci, ki imajo v svojih loviščih fazane in oni, ki jih mislijo na novo nasaditi, ker njih lovišča ustrezajo terensko in klimatsko temu namenu. Prepričan pa sem, da bomo mi, ki imamo v svojih loviščih fazane, radi primaknili še stotak, če se pokaže potreba po gojitvi še druge divjadi. H Kelihovemu članku pa bi omenil še nekaj, kar je sam najbrže hote izpustil, to je, pereče vprašanje: odstranitev starih jalovih kokoši. Že v predaprilski Jugoslaviji je večina zakupnikov lovišč, ki so hoteli veljati za »fair« lovce, ščitila kokoši in jih ni streljala. Tedaj je odstrel fazank vsaj pri nas veljal za lovsko neopravičeno. Le malo nas je bilo, ki smo nekako na skrivaj dali po lovskih paznikih odstreliti stare kokoši, ali v družbi enega ali dveh dobrih poznavalcev te perjadi odstrelili nekaj najstarejših kokoši. Drugače na lovih se kokoši niso streljale. Spominjam se, da so me hoteli na nekem lovu kaznovati, ker sem ustrelil popolnoma belo — albino kokoš, čeprav sem dobro vedel, da se kokoši ne strelja. Komaj sem jih prepričal, da sem streljal po kokoši, ker ne spada v lovišče. V svojem lovišču sem nekaj krati ustrelil kokoši, ki so bile po glavi, vratu in prsih v barvi že popolnoma podobne petelinu. Celo take sem ustrelil, da jih trgovec z divjačino ni ločil od petelina in jih je plačal kot peteline (tedanja cena petelinu 18, kokoši 12 din). Do zadnjega peresca petelinje operjeno kokoš z' ostrogo, le brez rdeče rože nad očmi, smo videli na okrajni razstavi v Ptuju 1951. Stari lovci niso verjeli, da je to kokoš. Vendar postane kokoš jalova ali vsaj deloma jalova, še preden nastavi petelinje perje. Vemo, da nosnost fazanke pada že po tretjem letu starosti, da je v drugem letu na višku po številu iznesenih jajc, da se stara kokoš bolj udinja petelinu, ga izživlja in zaradi tega ne pridejo mladice na svoj račun, kar gotovo slabo vpliva na plodnost jajc mladic. Tako dobimo na eni strani gnezda starih kokoši z malim številom jajc, na drugi pa gnezda mladic z večjim številom neoplojenih jajc. Ne mislim s tem propagirati streljanja fazank. V naših vrstah je še mnogo mladih lovcev, ki bi jih dovoljeni odstrel fazank zapeljal v streljačenje ne glede na starost. Saj za spoznavanje kokoši po starosti, je treba že dobrega poznavalca. Vendar bi morali tudi na to misliti. Mogoče bi ne bilo napačno, če bi se vršila selekcija po odlovu. Ujete stare fazanke bi morali odstraniti. Vzgoji fazanov na prostem pa bi morali polagati več pažnje na pravilno spolno razmerje. Znana nam je visoka potentnost fazana petelina. Dognano je, da je petelin, brž ko je skočil z gredi rašil fazanke zaporedoma osemnajstkrat. V koliko je bilo to rašenje plodno, ni dognano. Tudi ni dognano, koliko jajc bo oplojenih z enkratnim uspešnim rašenjem plodnega petelina. Naših fazanov, ki so križanci v glavnem češkega fazana, grivnjača in kitajskega fazana, medtem ko je dognano, da je zlati fazan z enkratnim rašenjem oplodil vsa jajca, ki jih je znesla kokoš v dobi nesenja. Ta dejstva pa naj nas ne zavajajo v to, da bi odstrelili preveliko število petelinov. Kjer je stalež fazanov dober naj bo spolno razmerje 1:5, največ 1:8. Kjer je stalež nizek ali slab pa moramo upoštevati možnost, da izgubimo preko zime nujno potrebne peteline, ki so zaradi pisanega perja bolj izpostavljeni roparicam in se nam lahko pripeti, da v predpomladi nimamo petelinov ter se nam kokoši porazgubijo. V tem primeru bo priporočljiv stalež 1:3 do 1:4. Kakšne posledice nastanejo zaradi nepravilnega spolnega razmerja, naj navedem le en primer. V nekem predelu našega lovišča ni bilo niti enega fazana ob prevzemu lovišča. Do zadnjega jih je snedla dovolilnica leta 1946. Po dveh letih so se priselili iz drugih predelov. Leta 1949 smo jih imeli v tem predelu že toliko, da je naš gospodar priporočil odstrel 20 petelinov. Bal sem se, da je odstrel dvajset petelinov pretiran, sem pristal le na šest kosov, katere smo tudi odstrelili. Zaradi raznih zadržkov in vremenskih neprilik smo glavni lov na zajce priredili komaj 1. januarja 1950, to je, ko je bil fazan že v lovopustu. Ne vem če je bilo naključje ali nagajivost našega dobrega gospodarja, ki je hkrati lovovodja, da sem bil postavljen na mesto, kjer najbolj preletavajo fazani. In v tem pogonu je preletelo moje stojišče 35 petelinov ter komaj 32 kokoši. Takoj sem priznal, da je bil moj sklep, da ne odstrelimo več petelinov, napačen, a pomagati se ni dalo več. Spomladi je bil prirast z ozirom na stalež naravnost porazen. Petelini so se med seboj pretepali, ovirali pravilen potek rastitve in gnezditve ter se porazgubili z eno ali dvema kokošima, ostali pa nadlegovali še valeče kokoši. Če govorimo o slabem napredku fazanov, skoro ne morem, da bi ne pomislil na našo ljubko jerebico, ki je najbrže zapisana isti usodi, če je ne bomo rešili z osvežitvijo. Le malo kje si je opomogla. Menda sta v Ptujskem okraju le dve družini, ki se lahko ponašata s primernim staležem jerebic, čeprav jih ne streljamo in jih gojimo kolikor nam je možno. Ali je tudi pri njih degeneracija, ali so umetna gnojila in roparice, ki zavirajo njih razvoj? Po mojem mnenju bo tudi to krivo. Sam sem našel jerebico komaj poginulo in vsi znaki so kazali na zastrupitev z umetnim gnojilom. A to je bila ena sama. Mnogo več jih je izginilo v nenasitne golše kraguljev in podobne svojati, ne izvzemši kanje. Brž ko zapade prvi sneg na naše polje, se pojavi vsa lakomna pernata svojat s Pohorja. Strupi, pasti in puške so vse prekratke, da bi popolnoma zavrle uničenje, ki ga ta svojat povzroči med našimi varovanci. Strup deluje, puška tudi včasih doseže in past zagrabi, a kaj pomaga, na mesto teh so že prileteli drugi in čim dalj traja zima, tem več je neprijetnih izstradanih gostov s Pohorja. Minulo zimo sem opazoval samo na enem krmišču v začetku do 60 jerebic, ki so redno prihajale, a v vedno manjšem številu, dokler jih je ostalo proti koncu komaj dvajset. Zato lahko trdim, da perjad v zimi ne trpi pomanjkanja hrane tam kjer so pravilno oskrbovana krmišča, pač pa nam operjene roparice, ki se stalno doseljujejo, napravijo preko zime ogromno škodo, četudi ne zanemarjamo njihovega uničevanja. To škodo bi v veliki meri zmanjšali, če bi perjad prezimovali. So strokovnjaki, ki tega ne priporočajo, češ da se perjad pomehkuži. Mislim pa, da je ta trditev neutemeljena, če prezimujemo na prostem, le v zavetju pred severnimi vetrovi. Prezimovanje perjadi ima poleg tega, da je perjad varna pred roparicami še druge prednosti, ki so tudi zelo važne: 1. Prihranimo na hrani, ker je ta le za naše varovance in ne morejo do nje nezaželeni gosti. 2. Zmanjšamo število krmišč v lovišču in s tem prihranimo na času, delu in hoji pri kontrolnih obhodih in krmljenju. 3. Točen stalež perjadi lažje ugotovimo, če imamo večino priprto in jo izpustimo šele v predpomladi. 4. Če smo priprto perjad pravilno hranili v predrastitveni dobi, smo ji dali več kot ji nudi muhasta predpomlad in bo perjad krepka ter v polni meri godna, za izpolnitev svoje bistvene naloge — skrb za potomstvo. 5. Dana nam je možnost, da izvršimo selekcijo, odstranimo nezaželene jalovke. 6. Perjad zamenjamo, če ne vso vsaj delno za osvežitev krvi. Že samo s tem smo zelo koristili lovišču, ker uspehi se bodo pokazali še isto leto tako kvantitativno kakor kvalitativno. Če je naša perjad degenerirana in to na žalost drži, potem je zamenjava, to je osvežitev krvi nujno potrebna. Poleg navedenega pa bomo s prezimovanjem jerebic izkoristili še naslednje ugodnosti, ki se nam nudijo: Jerebica živi v enoženstvu. Pretežno pa so izvaljeni kebčki petelinčki. Znana so posebe tako imenovana petelinja leta, ko je petelinov nad tri četrtine. Z začasno prepovedjo odstrela jerebic je skoro gotovo, da se število petelinčkov vedno bolj veča nasproti številu kokošk. Najbrže bo tudi to vsaj delni vzrok, da se jerebice ne morejo razmnožiti, čeprav jih ne streljamo in jih čuvamo kolikor nam je možno. Nadštevilni petelini zavirajo miren potek rastitve in valjenja. Tako gre marsikatero jajce v zgubo, marsikatero pa ostane neoplojeno in gnezditev se zakasni tja v košnjo, ob kateri propadejo gnezda. S prezimovanjem jerebic bomo tudi to preprečili. S koncem februarja ali prve dni v marcu, ko bomo spustili naše varovance v prostost, bomo ravnali takole: Pred večerom se podamo s košarico, v kateri imamo nekaj jerebic (kokošk) v lovišče, kjer domnevamo, da imamo jerebice, ki so prezimile na prostem (do zadnje jerebice ne moremo poloviti), denemo v gajbico eno kokoško, se oddaljimo na strelno razdaljo in skrijemo. Kmalu se bo kokoška v gajbici oglasila. Če je petelin v bližini brez družice, bo odgovoril in čez kratek čas priletel k ujetnici. Tedaj stopimo mirno do gajbice izpustimo jerebico in zakon je sklenjen. Tako ravnajmo dokler poženimo vse peteline na prostem. Sele tedaj bomo ostanek izpuščali po parih. Pri takem ravnanju nam bodo ostali nadštevilni petelini in to je ravno prav, ker smo dosegli pravilen stalež v lovišču. Preostalim petelinom pa poverimo drugo važno in zelo koristno nalogo. Takoj ko smo gornje izvedli, moramo preostale priprte peteline ločiti, ker se sicer v dobi rastitve pričnejo pretepati in priprti se tudi med seboj pobijejo. Ob košnji, pa tudi sicer, če je količkaj perjadi v lovišču, bomo ob vestnem nadzoru našli več ponesrečenih gnezd, ki jih čimprej podložimo domači koklji. Ko se kebčki izvale in dodobra posuše, vzamemo pet do sedem fazanjih kebčkov, ali celo gnezdo jerebic, jih vložimo v manjši zaboj, ki ima dve stranici omreženi zaradi svetlobe in jim dodamo po enega jerebiča. Naslednji dan ponesemo, preskrbljeno s hrano in svežo vodo, vse skupaj v revir. Se en dan bomo družinico hranili in nadzorovali, tretji dan pa odpremo gajbico in jih zaupamo petelinčku, ki jim bo najboljši vodnik. Opozoriti moram, da temna podkev na prsih ni vedno razpoznavni znak za samca. Včasih imajo tudi kokoši podkev. Pravi razpoznavni znak je na krovnih peresih. Petelin ima na krovnih peresih podolž belo črto, medtem ko ima kokoš ravno tam svetlejše prečne progice. To omenjam zato, ker kokoška ne sprejme kebčkov ne fazanjih niti svojih, temveč jih pobije. Kdaj bomo izpuščali perjad v prostost, je največ odvisno od vremena. Če ne pričakujemo več snega in je že kopno, lahko storimo to že konec februarja, sicer pa prve dni v marcu. Ne priporočam pa v drugi polovici marca, ker tedaj fazani navadno že pojo, kar je znak, da je doba rastitve tu. Dobro je, da so tedaj novi okolici že privajeni, da si poiščejo rastišča in kokoši najdejo primeren prostor, kjer si bodo zgradile skromno gnezdo. Jerebice gredo v pare brž ko prestane stiska za prehrano. To opazimo v lovišču, da so v ugodni zimi v parih že konec januarja, če zapade pozneje sneg in nastopi pomanjkanje, se zopet združijo v kite. Petelin, ki si je izbral svojo družico, ji ostane zvest do vdove-losti in šele potem si pribori drugo. Zato si moramo pretepanje med petelini vedno razlagati kot pomanjkanje kokoši. Idealen in nujno koristen bi bil tudi pri naši perjadi kakor pri zajcu gojitveni odstrel v času rastitve ali plemenitve. Tedaj bi lahko uravnovesili spolno razmerje. Odstrelili bi nadštevilne peteline ali za zajko bežečega drugega in celo tretjega samca. Vendar do tega je še daleč, vsaj dotlej, dokler lovci ne bomo toliko disciplinirani in zaupanja vredni, da nam z lovskim zakonom ne bo treba staviti meje v strahu, da bi ravno mi, katerim je ljudska oblast zaupala lovišča v upravo, uničili iz koristoljubij a ali iz nevednosti našo ži-vano. Ko bomo z dejanji dokazali, da smo tudi tega zaupanja vredni ter hodili na lov s srcem do divjadi in ne z nahrbtnikom za divjačino, bomo tudi to dosegli. Pred lovskim izpitom Ing. Mirko Šušteršič O lovskih smodnikih Puška je ognjeno strelno orožje. Pogonsko silo ji daje smodnik. Smodnik je kemična in mehanična sestavina (spojina, zmes), ki pri zgorenju sprosti mnogo toplote in razvije veliko plina. Zaradi vročine se plin raztegne (razširi) na tisočkratno in dvatisočkratno prostornino kakor jo ima smodnik. Če se to zgodi v majhnem zaprtem prostoru, v nabojišču puške, kjer se stene zoperstavijo raztezanju plina, nastane napetost, ki se sprosti v pritisku na izstrelek, katerega požene iz cevi. Do začetka tega stoletja smo uporabljali zgolj črni (dimni) smodnik. Tega naj bi bil v Evropi iznašel alkimist, nemški menih Berthold Schwarz v prvi polovici štirinajstega stoletja. Črni smodnik je zrnata zmes 75% solitra, 13% oglja in 12% žvepla. Ta smodnik razvija veliko dima, kar je pri lovu neprijetno; je tudi močno občutljiv za vlago. Užge se pri 300° C in zgoreva z razvijanjem toplote čez 2000° C. Smodnik za šibre pa mora imeti drugačne lastnosti kakor za kroglo. Črni smodnik spada pravzaprav v preteklost in je za^ moderne puške zaradi premajhnega pritiska in drugih lastnosti domala neuporaben. Predhodnik brezdimnega smodnika je strelni bombaž, ki so ga iznašli sredi preteklega stoletja, a zaradi prevelike brizance, deto-nativnosti (razstrelivnosti) ni bil poraben za puške. Šele ko so po mnogih poizkusih z želatiniranjem in grafitiranjem ublažili njegovo živost (brizanco), je zaradi mnogih prednosti pri ognjenem orožju docela izpodrinil črni smodnik, ki pol tisočletja ni imel nobenega tekmeca. Predvsem ta smodnik pri zgorevanju ob mnogo večjem pritisku ne razvija (skoraj) nič dima in pušča le malo zgorelin, kar je za čiščenje prijetno. (Črni smodnik z veliko množino zgorelin močno zamaže puško.) Temeljna snov vsem brezdimnim smodnikom je strelni bombaž ali nitroceluloza. Zato te smodnike imenujemo nitro smodnike. Po sestavini imamo nitrocelulozne in nitroglicerinske smodnike. Nitroceluloznega dobimo, če rastlinska vlakna (bombaž, lesna vlakna i. p.) prepojimo z nasičeno (koncentrirano) solitrovo kislino. Tako nitrirano bombaževino ali lesovino topimo v kisovem etru, acetonu i. p., ki se z gnetenjem, valjanjem ali stiskanjem spremeni v želatinasto gmoto, ki jo oblikujemo v ploščice, trakove, zrna, kocke, cevke itd. Ta smodnik se odlikuje po enakomernih učinkih, skladnem in zanesljivem zgorevanju, veliki kemični odpornosti in neobčutljivosti za toplotne spremembe. Zgorilna temperatura se giblje okrog 2300° C. Nitroglicerinski smodnik dobimo, če rastlinska vlakna topimo v nitroglicerinu, ki ostane v želatinastih fabrikatih glavna sestavina, medtem ko v nitroceluloznih skušamo nitroglicerin čimbolj izločiti. Pri tem smodniku je zgorilna temperatura izredno visoka (okrog 3300® C) in vpliva kvarno na stene cevi kakor varilni plamen. Zaradi velikega plinskega pritiska, ki nastane zlasti pri uporabi izstrelkov s plašči, so nitroglicerinski smodniki za kroglo neprimerni in že pri najmanjši prekoračitvi množine v naboju, nevarni. Zaradi teh lastnosti in brizance (hitrega užiga) so uporabljivi le za šibrenice. Glede plinskega pritiska moramo vedeti, da imajo puške, zlasti šibrenice in puške prelamače sploh postavljene dokaj ostre zgornje meje. Pri šibrenicah je zgornja meja pritiska (v nabojišču in neposredni bližini v cevi) okrog 500 atm. na 1 m2, medtem ko pri risa-nicah niha med 1500 in 4000 atm. (atmosfera je pritisk pribl. 1 kg na 1 cm2, t. j. povprečen pritisk zraka na zemeljsko površino na morski višini). To pomeni, da ob strelu s šibrenico kal. 16, nastane hipen pritisk na površino (plašč) tulca (33 cm2), oz. steno nabojišča 16 500 kg, pri naboju krogle, n. pr. 8 X 57 JR na površini 14.4 cm2 pa 52 000 kg pritiska. Če si pravilno predstavljamo to ogromno silo, nam bo jasno, zakaj toliko razstrelb pušk in nesreč, če strelci nimajo znanja o balističnih lastnostih smodnika. Pritisk je odvisen tudi od kalibra cevi, gradbe cevi, čokirane cevi pri šibrenicah, krajši, daljši vrtež pri risanicah, vrsta in zgradba izstrelkov, svinčena krogla z mehkim plaščem (baker), s trdim plaščem (nikel, jeklo). Vsem tem in še drugim pogojem (oblika tulca pri nabojih za kroglo, intenzivnost užiganja po netilki, vlaga smodnika, teža izstrelka itd.) morajo biti prilagojene lastnosti smodnika. Zato imamo pa skoraj toliko vrst brezdimnih smodnikov kolikor je vrst pušk, kalibrov, iztrelkov itd. Predvsem ločimo brezdimne smodnike za šibre in za risanice. Po naravi naboja in zgradbe šibrene cevi je jasno, da mora biti smodnik za šibrenice brizantnejši, ofenzivnejši, to je, da se mora hitreje užigati, oz. zgorevati. Na lahko gibljive šibre mora biti pritisk hitrejši, sunkovitejši, sicer bodo šibre prej iz cevi, preden bodo plini razvili vso dopustno silo pritiska na naboj. Nasprotno mora pri risanicah napetost plinov rasti progresivno (postopoma, stopnjevaje), ne sme nastopiti vsa hkrati, smodnik ne sme biti prebrizanten, preživ. Izstrelek se mora namreč v kakih 2 tisočinkah sekunde preriti skozi vrtež, ki daje velik odpor. Če bi plini polno pritisnili v krajšem času, bi pritisk presegel zmogljivost sten, da bi cev razneslo ali razširilo. Iz tega sledi, da je smodnik za risanice neuporabljiv za šibrenice, ker ne daje zadostno hitro potrebnega pritiska; narobe je pa smodnik za šibre v risanicah naravnost nevaren zaradi možne razstrelbe puške. To pa ni vse, kar treba upoštevati za varnost strela in pravilen učinek. Pri brezdimnih smodnikih ni vseeno, kako ga užgemo. Znano je, da na odprtem, če ga prižgemo, enostavno živo zgori, medtem ko črni eksplozivno buhne. Če pa ga zapremo v tesen prostor in ga užgemo s primerno močnim in vročim plamenom, zgori eksplozivno. Čim močnejši je užigalni plamen (netilka), tem ofenzivnejše zgori smodnik. Zato mora zažigalni učinek netilke biti prilagojen smodniku in namenu njegove eksplozije. S preslabo netilko zgori torej smodnik prepočasi, s premočno pa prehitro, da je učinek strela nepravilen in ogroža zgradbo puške. Brezdimni smodnik v naboju tudi ne sme biti preveč stisnjen ali sprijet v kepo, ker v takem stanju rad ofenzivno zgori kakor eksplozive (dinamit i. p.). Zato mora biti smodnik v naboju, zlasti za kroglo, vedno tako na rahlo, da rožlja. V tulcu za šibre je zato potreben vložek, ki med drugim brani, da čep preveč ne stisne smodnika. Zaradi večjega pritiska plinov brezdimnega smodnika in zato ker pritisk s povečanjem količine stopnjujoče raste (ne kakor pri črnem v ravnem razmerju) ter zaradi oblike zrnc, je nujno, da smodnik za naboje odtehtamo najmanj na 1 stotino grama natančno in strogo v mejah, ki so za tiste vrste smodnika po tovarni označene. To velja tudi za šibre oziroma težo izstrelka, ker le pravilno in preizkušeno razmerje med težo smodnika in izstrelka (šiber, krogle) da pravilen in zanesljiv strelni učinek — brez nevarnosti. Zaradi muhavosti brezdimnih smodnikov in nepredvidljivih naključkov so že 2—3 desetine grama več lahko usodne za zdravje puške in strelca. Če torej sami bašemo naboje, je nujno, da poznamo poreklo (vrsto) smodnika, njegove lastnosti in ustrezno količino za naboj. Zlasti je to važno pri uporabi smodnikov za šibre, ki zadnje čase prihajajo na trg, kakor Superbalistit, Cipe, ki so mnogo bolj ofenzivni, brizantni. Do sedaj smo bili vajeni na brezdimne smodnike z nabojem 1.6 do 1.8 za kal. 16. Imenovanih smodnikov sme biti v naboju le okoli 1 g in zato pri uporabi — previdnost. Te skromne pripombe naj služijo za napotek vsem, ki streljajo in uporabljajo brezdimne smodnike, da se izognejo škodi in nesrečam, ki se le prepogosto dogajajo, tembolj ker uporabljamo prečesto že stare izrabljene puške. A. S. Pirc: Sokolarstvo v zgodovini Sokolarstvo je športni lov s sokoli in drugimi ujedami, predvsem na povodne ptiče in močvirnike. Že praprebivalci Evrope in Azije so sokolarili. Aristotel je opisal sokolarjenje pri Tračanih. Ujede so uporabljali tudi namesto gonjačev. Ogromno je število spisov o sokolarstvu v različnih jezikih. Poznamo knjige v grškem, latinskem, nemškem, francoskem, italijanskem, španskem, holandskem, portugalskem, danskem, švedskem, ruskem, kitajskem, japonskem, arabskem, perzijskem in turškem jeziku. Iz tega lahko sklepamo, kakšno veliko vlogo je igralo sokolarstvo že v najstarejših časih in pri raznih narodih. Najstarejša knjiga o tej zanimivi panogi lovskega udejstvovanja je izšla v japonskem jeziku. V njej opisujejo lov s sokoli cesarja Ven Vanga iz dežele Tsu v področju Hunan, ki je vladal od 689. do 675. leta pred našim štetjem. Po vsej verjetnosti je bilo sokolarjenje znano že v predzgodovinskih časih. V koreanskih in japonskih spisih omenjajo sokolarstvo že leta 247 po našem štetju. Prvi evropski pisatelj, ki poroča o sokolarstvu, je Ktezij. On piše o nekem srednjeazijskem narodu pritlikavcev, ki je lovil lisico in volka z ujedami, ne pa s psi. Pri šolanju lovskih ptičev so zajcu privezali na vrat kos mesa in sokola vrgli v zrak, ki je takoj zasledoval dolgouhca. Na tak način so ptiča uspešno izšolali. Sokol je dobil za nagrado drob uplenjenega zajca. To se je godilo 400 let pred našim štetjem, toda le v srednji Aziji. V tistih časih v Perziji in Indiji, kjer je Ktezij deloval kot osebni zdravnik Artakserksa, sokolarjenja še niso poznali. Ker v številnih opisovanjih vojnih pohodov Aleksandra Velikega sokolarstvo ni omenjeno, domnevamo, da takrat v južnih pokrajinah še ni bilo znano in da so ga poznali le severni narodi. Drug dokaz, da je bilo sokolarjenje v Indiji uvedeno šele pozneje, nam nudita veliki indijski epski pesnitvi »Mahabharata« in »Kalidaze Raghuvana« iz 5. in 6. stoletja po našem štetju, v katerih so vse vrste lova naštete razen sokolarstva. Tudi stare perzijske in indijske skulpture ne upodabljajo sokolarstva in prav tako jih ni v egiptovski likovni umetnosti. Egipčani sicer omenjajo sokole kot svete ptiče, nikoli pa kot lovske pomagače. Tudi Grki in Rimljani niso poznali te vrste lova, prav tako tudi ne narodi, s katerimi so Rimljani na svojih zavojevalnih pohodih prišli v stik, ker sicer ne bi s takim začudenjem govorili o tej lovni metodi Tračanov. Pa tudi poznejši pisatelji bi se bili podrobneje bavili z njo. Tako pač ne vemo natančno, kje je tekla zibelka sokolarstva, lahko pa domnevamo, da je začetek bil v severovzhodni centralni Aziji. V Evropi se pojavlja sokolarstvo v 4. stoletju po našem štetju pod vlado Konstantina Velikega. Podoba je, da Grki in Rimljani takrat še niso poznali sokolarstva in prav verjetno, da so ga Huni prinesli iz svoje azijske domovine v Evropo. Prav tako ne vemo, kdaj so uvedli sokolarstvo v Perziji, Indiji in Arabiji. Legendarni kalif Karun al Rašid je baje že sokolaril. Domnevno so se Arabci v 7. stoletju naučili sokolarstva in ga na svojih bojnih pohodih prenesli v Indijo. V Koranu, sveti knjigi Mohamedancev, se glasi 5. sura: »Dovoljeno vam je držati lovske ptiče, ki ste jih izšolali.« Zanimivo je, da so Španci ob zasedbi Mehike v tej deželi že naleteli na dobro razvito sokolarstvo, ki je bilo verjetno prenešeno iz Azije v Ameriko. Vsekakor sokolarstvo v zgodovinskem obdobju v Indiji, južno reke Ganga in malajskega otočja in tudi v Afriki daleč od sredozemskih obal in prav tako v Severni Ameriki ni bilo v navadi in prav redko v Južni Ameriki. Poglejmo si posamezne dežele. Vsa narava Srednje Azije, stepe, ki lovcu ne nudijo nobenega kritja, so nomadska plemena naravnost primorale, da razmišljajo o načinu lova, ki bi prekašal celo lov s psi in tako so odkrili sokolarstvo, ki je narodom izrazitih jezdecev omogočalo zanimivo lovsko-športno izživljanje. Iz starokitajskih spisov je razvidno, da so bili sokoli posebno cenjena darila med vladajočimi knezi v časih Hija dinastije, ki je vladala 2200 let pred našim štetjem. Atila, kralj hunov, je nosil na svoji zastavi sokola s krono. Lovske ujede so bile tako rekoč emblemi ugleda pri mongolskih narodih in imenom odličnikov so dodajali častni pridevek »Sokol«. Kirgizi so pošiljali sokole Džingis Kanu. Njegovi sinovi so nekoč pozimi lovili v Turkestanu in teden za tednom odpravljali po 50 velblodov, natovorjenih z uplenjenimi labodi v Samarkand. Znameniti potopisec, naš zemljak Marco Polo govori o sokolar-stvu, ki so ga v drugi polovici 13. stoletja po vsej Aziji, od Črnega morja do meja Kitajske izvajali tako-le: »Imajo sokole v velikem številu, ki jih nosijo na desni roki. Za vrat jim privežejo jermenček, ki sega do sredine telesa. Kadar spuste ptiča, mu potisnejo glavo in trup malo navzdol.« Marco Polo piše na drugem mestu o mongolskih nomadih: »Oni poznajo razen vojne samo lov in sokolarstvo, zato imajo najboljše sokole in pse.« Ker pa v Aziji ni bilo dovolj sokolov, so jih zahodnoazijski knezi že za časa Pola dobivali iz krajev severno od Altaja in neko posebno vrsto celo iz Sumatre. To je zanimivo, ker tam sokolarstva sploh niso poznali. Možno pa je tudi, da so ti bogati knezi v razne dežele pošiljali nakupovalce, ki so nabavljali močne in za lov sposobne lovske ptiče. Le zaradi lova se je kitajski cesar posebno rad mudil v Čahanoru, kjer so bila velika močvirja s številnimi labodi in stepe, bogate pernate divjadi. V Čangtonu je cesar imel blizu svoje palače velik park, v katerem so gojili koze in jelene za 200 sokolov, ki so jih med golitvijo krmili z mesom teh živali. Enkrat na teden je Veliki Kan obiskoval ta kraj. Volkove so lovili z orli. Marca vsakega leta so prirejali v Mandžuriji velike love. Dva tisoč sokolarjev in prav toliko lovcev je spremljalo vladarja, ki je boloval od protina in so ga nosili v razkošni nosilnici na hrbtih štirih slonov. Na ploščadi je imel 12 svojih najljubših sokolov in 12 najboljših sokolarjev. Ostali lovci so bili na konjih in so nemudoma javili, če so splašili kako divjad. Tedaj je Veliki Kan odgrnil zaveso in zapovedal, da se sokoli spuste. Tako so lovili vse dotlej, dokler niso prispeli na veliko ravnino. Tu je stalo po pripovedovanju Marca Pola 10 000 šotorov, kajti razen lovskega osebja je bilo navzoče tudi ogromno spremstvo. Vladarjev šotor je lahko sprejel 10 000 ljudi in je bil z neverjetnim razkošjem opremljen. V neposredni bližini so se nahajali šotori cesarjevih žena, ki so vladarja na vseh lovskih pohodih spremljale in obenem lovile z lastnimi sokoli. Med lovom so se v majhnih razdaljah združili po trije sokolarji, da bi laže nadzorovali sokole, jih sprejemali in priklicali, če so se preveč oddaljili. Vsakemu sokolu so pritrdili na nogo srebrno ploščico z imenom lastnika. Ce so sokolarji ujeli neznanega sokola, last kakega gospoda iz spremstva ali gosta, so ga oddali »čuvaju izgubljenih predmetov«, ki je imel svoje mesto na hribčku, označenem z zastavo. Število ljudi v takem lovskem taborišču je bilo tako veliko, da si se počutil kakor v velikem mestu. Povečali pa so ga še radovedneži, ki so od daleč prihajali, da si ogledajo razkošno in pestro življenje. Cesar je tu ostal ves mesec marec, torej ves čas pomladanske ptičje selitve in se je potem, na potovanju nenehno loveč, vrnil v svojo prestolnico. O količinah nalovljene divjadi si ne moremo napraviti slike. Strogi zakoni so na cesarskih posestvih in v okolici glavnega mesta vsakomur prepovedovali lov. Mongoli so zanesli sokolarstvo v Perzijo. Od 8. stoletja dalje ga že izvajajo kalifi. Sčasoma so postali sokolarji, pozivajoč se na visoki ugled, ki so ga uživali na dvoru, objestni in so si dovolili razne prestopke in izsiljevanja, tako da je bil knez Gacan primoran, proti koncu 13. stoletja izdati Ukaz proti sokolarjem in vodičem gepardov, kajti njihovo število je bilo ogromno naraslo. Mnogi izsiljevalci so si namreč po ovinkih in s podkupovanjem visokih uradnikov priskrbeli dovolilnice in jih množično zlorabljali. Zato je bilo odrejeno, da so pokrajine dolžne skrbeti le za 1000 sokolov in 300 gepardov. Timur je lovil v bližini Buhare z orli, posebno na labode. Po zasedbi Indije je priredil velikanski lov, na katerem so baje uničili vso letečo divjad tistih krajev, pave, race, fazane in papige. Podjarmljene dežele pa so morale namesto davka vsako leto oddajati določeno število sokolov. Seldžuki, Osmani in Turki so že v 14. stoletju poznali sokolarstvo. Po bitki pri Nikopolju (1396), ko je bila večina francoskega plemstva ujeta, med njimi tudi sin vojvode Burgundskega, je plačal Charles VI. vojno škodo v sokolih in med temi je bilo 12 belih islandskih vojvode Burgundskega. Preden so ujeti francoski plemiči zapustili sultana, je ta njim v čast priredil velik lov s sokoli. Postopoma je naraslo razkošje sokolarstva in z njim tudi stroški. Amurat II. je imel proti koncu 14. stoletja 6000 sokolarjev. To število je Muhamed II. znižal na 600, 5400 teh izkusnih mož pa je dodelil janičarjem. V Perziji je cvetelo sokolarstvo prav tako kakor pri Arabcih, Mongolih in Turkih, toda bilo je pristopno vsemu ljudstvu in vsak Perzijec je lahko lovil s psi, sokoli in orožjem. Šolali so vsakovrstne ujede. Šah je daroval svojim velikašem sokole. Velikansko razkošje so uganjali s sokoljimi kapami in lovskimi rokavicami, ki so jih okraševali z biseri in diamanti. V Perziji so vodili rodovnike o sokolih, ki jih je šah daroval ali prejemal v dar. V tej knjigi so bile vpisane tudi lastnosti in sposobnosti ptičev. Iz južne Rusije, ki je nekdaj pripadala Perziji, so prihajale velike lovske ujede, skoraj tako močne ko orli. Samo kralj jih je smel imeti. Če je kakšen podložnik poslal šahu takega ptiča, ki pa je na potu poginil, je sel prinesel samo glavo in kremi j e, kljub temu pa so mu izplačali vrednost kakor za živega ptiča. Za šolanje in vaje so rabili oslepljene jerebice. Sokolarili so na vso divjad razen na divje prašiče. Na večjo divjad so spustili po več sokolov hkrati. Prašičev niso s sokoli lovili, ker so napadalni in bi dragocene ptiče lahko poškodovali. Perzijci so uporabljali posebno šolane sokole tudi proti ljudem. Še v 18. stoletju so jih včasih »za šalo« spuščali proti znancem. Guverner Tavride je nekoč zapovedal, naj sokolar vrže sokola proti nekemu znancu. Mož pa sokola ni pravočasno odpoklical in ptič je napadenemu izkljuval oči, razsekal obraz in ga tako močno poškodoval, da je poškodbam podlegel. Guverner je zaradi tega pri šahu padel v nemilost. Proti koncu 17. stoletja so često lovoli hkrati s psi in sokoli. Na posamezno divjad so hkrati spustili pse in lovske ptiče, poprej pa so psi-goniči dvignili in razbili trop. Sokoli lete z veliko brzino tik nad zemljo in se zalete s tako silo v glavo divjadi, da se ta prevrne. Čudovita je skladnost dela psa in sokola. Lovili so z lovskimi ptiči le samice antilop in gazel, ker so se bali, da kozli z ostrimi rogovi ne bi poškodovali ptičev. Tudi droplje so lovili s sokoli in sicer na dva načina, na zemlji (čerk) in v zraku (beiri). Pri takem lovu so jahali v strelcih čez ravnino. Od časa do časa so dvignili sokola, da bi imel boljši razgled. Če je nakazal divjad, so ga spustili. Droplja včasih ni imela časa za vzlet in je tekla z iztegnjenim vratom in razprostrtimi perutmi. Ko ji je vendarle uspelo, da je vzletela, so vrgli drugega sokola (beiri) in obema je končno podlegla. Pripetilo se je tudi, da se je droplja tako vztrajno branila, da sta se sokola utrudila in odnehala. Za lov na zajce v okolici Širasa so uporabljali »šahbaca«, kraljevega sokola. Nogi so mu rahlo zvezali, da bi omejili njegovo kre-tanje. Sokol je udaril na zajca in ga zgrabil z eno nogo za hrbet, z drugo pa se je skušal oprijeti šopa trave in tako ustaviti bežečega dolgouhca. Pri Kirgizih, zahodno od Kaspijskega morja in na Tatarskem so držali v vsaki hiši sokole. Kirgizi so posebno radi šolali orle, ki so jih dobivali z Altajskega pogorja ali iz Rusije. Plačali so tudi do tri konje za enega orla, take iz Orenburga pa so plačevali samo z enim konjem. Sokol je veljal eno ovco. Izšolani orli veljajo po eno kamelo. Z njimi so lovili antilope, lisice in volkove. Ker so orli pretežki za na pest, so jih prenašali na drogu med dvema konjema. Tatari, Kalmiki in Baškiri love največ z navadnimi sokoli. Kalmiki razen tega uporabljajo za lov na majhne ptice gozdnega sokola, ki je velikosti postolke. Pri njih in Tatarih, pa tudi pri sibirskih narodih je kragulj zelo priljubljen, posebno v Tavridi, kjer sokolov ni. Za lov na prepelice dajejo prednost skobcem. V Turke-stanu je sokolarstvo splošno, posamezni sokolarji krmijo do dvajset raznih lovskih ptičev. V Indijo so prinesli sokolarstvo Mohamedanci, ne vemo kdaj, pač pa ga omenjajo že v 13. stoletju. Moaberski knezi so radi soko-larili v Kašmirju. Tudi sicer je bilo sokolarstvo v Prednji Indiji znano. Hindusi v Kalkuti ga niso izvajali, pač pa v Bengaliji in Dekanu. V Indiji so sokolarili na jelene in čaplje, z manjšimi vrstami tudi na močvirnike. Streljali so ob bregu, da so pernato divjad splašili, nakar so vrgli sokole. Ti so ptiče prisilili k plavanju, nakar jih je bilo lahko poloviti. Čeprav je danes sokolarstvo v Indiji zelo popustilo, so ga Indijci in Angleži še pred sto leti množično izvajali. Pri sokolarstvu razlikujemo ptiče na pesti in ptiče na peresno igro (Federspiel). Prvi se ne oddaljijo več ko 400 korakov od gospodarja, nosijo jih na desni pesti in samo v času šolanja jim nadenejo kapo. Drugi prihajajo na pest, ko jih gospodar vabi s peresno igro, ki jo kasneje opišem. Najboljši lovski ptiči prihajajo iz pokrajine Liaotung, na meji Koreje. Medtem ko na severu Kitajske šolajo iz gnezda vzete, krotijo na jugu odrasle ptiče. Te oslabijo s stradanjem in šele popolnoma izčrpane nakrmijo z nekoliko mesa. Ves čas imajo glavo zavezano. Po 12 dnevih jim zavežejo peruti in snamejo kapo. Prvič sme v opoldanski vročini, ko se vsa divjad skriva, letati in končno najde umetnega, z mesom napolnjenega fazana, ob katerem se lahko naje. Na Kitajskem in v drugih vzhodnih deželah so nosili sokola na desni pesti, da so imeli levo roko prosto za vajeti. Kak ogromen pomen so v Koreji polagali na sokolarstvo, je razvidno iz zgodovinskih podatkov, da je bilo v kraljevini Pet-si leta 363 po našem štetju o sokolarstvu napisanih 62 knjig. V knjigi »Nipon-Ki«, izšli leta 720, je napisano o uvajanju sokolarstva na Japonskem naslednje: Japonci so del Koreje prisilili, da jim je plačevala davek. Šele tam so zvedeli za sokolarstvo. Leta 247 so prišli prvi sokoli na Japonsko, toda Japonci niso vedeli z njimi kaj početi. Šele leta 355 se začenjajo resni poskusi s sokolar-j en jem. Korejski princ je namreč ob svojem bivanju na Japonskem spoznal ujetega sokola kot lovskega ptiča in z njim sokolaril na začudenje Japoncev. Kmalu nato je sokolarstvo vzcvetelo in se razvijalo z vsem razkošjem. Japonci so ga prištevali k vojaškim vajam, zato so lovskega ptiča nosili na levi pesti, desna roka pa je bila prosta za bojevanje. Sokolarji so uporabljali dolgo palico z rogovilo. Z njo so sokola in njegov plen dvignili na konja. Nešteta pravila so izdali, med drugim tudi taka za nego perja. Zato so sedečemu ptiču ovijali rep in peruti s tkanino, da jih ni poškodoval. Veliko število je japonskih spisov, ki so s slikami bogato opremljeni in opisujejo nego sokolov. Ko je prvo holandsko odposlanstvo leta 1649 odšlo na japonski dvor, se je ustavilo, ko je zagledalo dva dvorska sokolarja, ki sta ob cesti sokolarila in nadaljevalo pot šele, ko sta bila mimo. Gotovo je, da je sokolarstvo pred mnogimi stoletji prenešeno iz Azije v Mehiko. Tu so ga našli Španci, ko je Cortez zasedel deželo. Montezuma je zgradil za svoje sokole posebno palačo. Cesto jih je osebno obiskoval, se z njimi zabaval in s sokolarji porazgovarjal o lovu in ptičih. Imel je 50 ptičev raznih vrst. Nad tisoč lovcev in 500 strežajev je oskrbovalo lovske ptiče. Nekdaj sokolarstvo v Severni Ameriki ni bilo znano, pač pa so ga gojili in ga še danes gojijo v Južni Ameriki pod gorsko verigo Andov in ne samo na perjad marveč tudi na lame. V Afriko so lov s sokoli uvedli arabski zavojevalci in Turki. Arabci so ga prevzeli od Perzijcev, ko so le-ti njihovo deželo v 8. stoletju zavzeli. Ko je veliki arabski zgodovinar Abulfed leta 1327 z nekim mongolskim odposlanstvom obiskal Egipt, mu je vladajoči sultan podaril nekoliko raznih vrst sokolov. Staw pripoveduje, da je v Tuniziji bilo sokolarstvo ena glavnih zabav uglednih mož in ne samo knezov. V Tunisu je živelo več vrst lovskih ptičev, ki pa so jih medtem iztrebili. Isto velja za Maroko. Že v 13. stoletju so gojile Norveška in Danska s Tripolitanijo, Tunisom in Marokom živahne trgovske zveze. Tako je danski kralj kot posebno darilo poslal tuniškemu sultanu, maroškemu kralju in namestnikom v Alžirju, Tripolisu in Tunisu bele islandske sokole. Tudi ostale skandinavske dežele so pogosto pošiljale lovske ptiče, vse do 18. stoletja. Pierre de Gastellan pripoveduje, da nosijo Arabci v Alžiru sokola na desni pesti, na debeli rokavici iz tigrove ali leopardove kože, včasih pa tudi na ramenu ali na ovratnem jermenu velbloda. Arabci uživajo kot impulzivni južnjaki, v sokolarstvu. Ce je lovski ptič slabo lovil, ga karajo in okregajo, če pa je bil uspešen, ga ne morejo prehvaliti. Lovec, čigar sokol se je dobro obnesel, ne ve, kaj bi od samega ponosa počel. Poleti vadijo za zimski lov. Spočetka na lahko dosegljiv plen in pozneje na teže dosegljiv plen. Sokol mora končno na povelje priti in razna povelja natančno razlikovati. Če se sokol preveč oddalji, ga kliče gospodar na poseben način in obenem vrže zajčji meh v zrak. Sokol mora s tako naglico prileteti, da meh še v zraku ujame. Tripolis je bil že od nekdaj slaven zaradi svojih sokolov in šolanja lovskih ptičev. Medtem ko je v prejšnjih časih lahko vsakdo lovil s sokoli, so Karamanlijci to pravico rezervirali zase. V Tripolisu so kupovali samo sokole, druge lovske ptiče pa so nabavljali iz drugih dežel. Iz gnezd so jemali negodne ptiče in jih krmili s srci sesalcev. Lovili so gazele, zajce, jerebice, droplje ipd. Posebno Arabci so vneto gojili sokolarstvo, manj Turki. Lovske ptiče niso držali v sobah ali kletkah, marveč na stojalih na: prostem. Navadno so vrgli več sokolov hkrati, če je divjad skočila, in jim sledili na konjih, da preprečijo spopad med ptiči, ki bi hkrati dosegli plen Klicali so jih s ploskanjem in hkrati vpili: »Kuu-u-u!«. Dobro šolan sokol se je takoj vrnil h gospodarju. V zamenjavi so plačevali za lovskega sokola vrednost 100 zlatih frankov ali dromedarja. Leta 1830 je bil Anglež Clifford pri šejku Abd el Kerimu na obisku. Na krasnih arabskih konjih so jahali z dvema sokoloma na lov. Čeprav niso videli nobene divjadi, so ptičema sneli kape. Nenadno je eden vzletel, ker je zdaleč uzrl plen. Spustili so še drugega, da sta skladno lovila. Plen tega izleta je bil 2 gazeli in 9 dropelj. Uplenjenim živalim so odrezali glave in jih pustili ptičema, da bi se navadila zaganjati se na glave. V libijski puščavi so Beduini sokolarili za zabavo in zaradi mesa. Večjo sokoljo samico so uporabljali za lov na gazele, manjše samce pa za lov na zajce in ptiče. Sokol je nosil na levi nogi z ozkim jermenčkom pritrjen usnjen obroček. Rokavic sokolarji niso nosili, marveč so roke ovijali z močno tkanino. Sokola so vrgli šele, ko so videli bežečo divjad. Cesto so bili lovci peš in tedaj so morali hiteti, da so sokolu pravočasno odvzeli uplenjeno divjad. Poskušali so ga s peresno igro odvabiti. Če pa sokoli niso bili dobro izšolani, se niso brigali za divjad, marveč so se dvignili in se niso več vrnili h gospodarju. Beduini so v takem primeru trdili, da jih je nevidni sople-menjak skozi oblake zvabil v svobodo. V Abesiniji, Nubiji in Siriji je bilo sokolarstvo neznano. Danes v Severni Afriki sploh ne sokolarijo več. Tisto neznatno število Arabcev, ki še drže sokole, ne moremo prištevati k sokolarjem. Sokolarijo le, da pokažejo tujcem kaj zanimivega, a to na pobudo francoskih oblasti. Z lovskega gledišča je to samo igračkanje. Firmicus pravi v svoji, leta 336 p. n. št. napisani knjigi o zvezdo-znanstvu, da možje, rojeni v času, ko je Venera v ozvezdju povodnega moža, kažejo posebno zanimanje za skobce, sokole, kragulje, orle in konje torej za sokolarstvo. Prav tako ugoden da je rojstni dan, kadar Merkur stoji v znamenju device. O ljudeh, rojenih v tem času pravijo, da se radi zanimajo za pse, sokole, konje in lov in da so pametni, čvrsti in energični. Tukaj zahodni pisatelj prvič omenja sokolarstvo. Po Kasvinu naj bi bil Konstantin Veliki odkril sokolarstvo, kar seveda ni res. Konec pride A d o Makarovič: Lov divjega moža na medveda v kultni igri (Poglavje iz študija o maščujoči se živali) Konec Boccaccio je pisal »Dekamerona« nekaj pred letom 1 4 7 0. Furlanija je pa prišla pod oblast Benetk leta 1420, s čimer je prenehala posvetna oblast patriarhov in sam patriarhat prenesen 1451 v Benetke. Patriarh Ulrik, ki je prvi moral dajati ta davek (bika in prasce), pa je živel okrog 110 0. Lov Divjega moža na medveda datira torej pred 1100! Boccaccio5 je za vse to dobro vedel, in je imel gotovo o tem pisan vir, vendar omenja lov na medveda v dobi, ko je bila igra lova na bika na višku, saj so prav takrat Benetke docela upokorile patriarhatu. Ljudstvu je moral dajati za to igro navedene živali patriarh, ki je stoloval že v palači na Markovem trgu. To pomeni, da obe igri nista bili v navadi istočasno in da je lov na bika le novejša izdaja lova na medveda, da je torej Boccaccio tudi prasca lahko vzel iz sodobnosti. Lov na medveda, če je bil takrat še v veljavi, se je moral nujno izroditi v lov na prasca; iz istega vzroka kakor pri lovu na bika, zaradi množičnega p o jeti a n j a. Kdo je prispeval takrat prasca v ta namen, ne vemo; zase pa sem prepričan, da ga je nekdo izven Benetk moral dati, in ni izključeno, da so ga dali bližnji Slovani (iz Benečije, s Krasa ali Istre) kot predstavniki »divjakov« — ki so igrali tudi Divjega moža. Nekaj takega je bilo mogoče tudi v Trstu, ki je bil dolgo pod benečanskim vplivom. V Benetkah bijeta ure divja moža, v Trstu na magistratu pa slovenska okoličana: »Mihec e Jakec i batti le ore, Tinca e Marjanca le sta sul porton.« Vse to je bilo treba povedati, ker je stopil na mesto medveda čisto navaden domači prašeč; in zdaj lahko priznamo, da je prašeč (merjasec) mitološko in kultno popolnoma pravilno lahko zamenjal medveda (Velesa, Wodana), ker je ubiti bog kot prepovedana žival tudi —• divji veper: Dioniz, Adonis, Kresnik, Veles, Wodan! ■» Glavno pa, zaradi česar smo analizirali Boccacciovo poročilo, je dokaz, da je glavni del igre o divjem možu lov tega moža na medveda, da se torej zelo motijo nemški mitologi, ki hočejo identificirati oba, češ divji mož kot Wodan 5 Boccaccia je zanimala mitologija in kulti, a tu ni prostora, da bi lahko kaj več povedal o njegovem delu, kakor naslov: Della genealogia de gli Dei, v Benetkah 1627. nastopa tudi kot medved. Pokazali smo, da kultna igra, kakršno si želi Plassmann, ni obstajala, čeprav je Wodan res medved, ubiti medved, kar poudarjam; toda Wodan ni Divji mož! Divji mož nosi medvedji kožuh, a zaradi tega še ni medvedje bitje, ampak lovec, ki je medveda ubil. Tako trditev si lahko dovolita Plassmann ali Neugebauer.6 Obleka boga Wo-dana je popolnoma drugačna. Če v tej obleki predstavlja kakšenkrat tirolska pripovedka divjega moža, je to razumljivo iz pomešan j a obeh tradicij. Najprej ima Wodan plašč, ki mu vihra v vetru, divji mož pa nosi medvedjo kožo tesno okrog telesa. V nordijskem mitu je Wodan naravnost »mož v plašču« (Mantelmann). Potem ima Wodan star širokokrajen klobuk, divji mož pa je razoglav. Wodan je torej ves zavit, pokrit, skrit; široki krajci klobuka mu skoraj pokrivajo obraz. Kako si je mogoče predstavljati tako oblečenega divjega moža, ki je naj primitivne j še opremljen, ki nima obleke, kaj še plašča ali pokrivala? Vendar se drzne Neugebauer, potem ko je pokazal nekaj slik golega divjaka z zelenjem okrog ledij, napisati takole: »Da je divji mož poraščen s kocastimi dlakami, se nanaša verjetno na Wodanov plašč«. Njegovo ime Lodungr mu — »namreč« izgleda, da pomeni »Trager eines zottigen Mantels«, »nosilec kocastega plašča«, čeprav Lodungr ne pomeni tega, ampak samo moža v plašču, ker je pač bog vetra in viharja! Kako naj leti po zraku divji mož, nag in še z drevesom na rami!? Wodan ima dva psa, volka, divji mož pa tudi nastopa ponekod v tradiciji in v igri (Boccaccio!) z enim psom ali dvema. To je umevno iz njiju »lovskega« značaja, zaradi katerega jih novejša »tradicija« meša med seboj. Med temi psi pa je velikanska, bistvena razlika. Psi divjega moža so lovski psi, ki jih je dobil pač kot lovec. Wodanovi psi pa so volkovi, lahko bi rekli volkodlaki, peklenske živali, ki spadajo v jato mrtvih, prožrešni (Geri!) in nesramni (Preki!). Divji mož pa ima svoje pse po mojem prav iz kultne igre novejšega časa, ker si pač lovec, ki je igral divjega moža, ni mogel več misliti lova in lovca brez psov. Končno tudi to pomešavanje ne verjamem Neugebauerju, ker ne navede zato nobenega avtorja, ne teksta, kjer bi bil divji mož, zares divji mož opisan kot Wodan. Če pa tradicija samo imenuje vodjo divje plavi »divjega moža«, to ne pomeni ničesar. Dokazali smo, da divji mož v lovski igri ne nastopa kot medved, všit v njegovo kožo; sedaj je še dokazati, da je tako všit W o d a n, bivši medved! 6 »Wildg’fahr und Wildmanner in Tirol« v »Germanien« 1939., zv. 12. Nemški, bolj nacistični mitologi niso začeli boj za VVodana kot divjega moža zaradi neke tradicije, ampak je vzrok temu nekje drugje. V idealu nemškega vojaka: Bersekerju, in ker nimajo dovolj dokazov za Wodana = medveda, bi radi pritegnili kot drugo figuro Wodanovo — divjega moža, ker je ta ogrnjen v medvedjo kožo. Plassmann piše: »Najvažnejšim figuram divje plavi (d. wilden Heeres), k bajnemu zrcaljenju nekdanje kultne resničnosti, (pa) pripadajo Divji možje. Hofler jim je v svoji knjigi (»Kultische Geheimbunde der Germanen«, I. del, Frankfurt, 1934, str. 68 i. n.) posvetil posebno poglavje. Že v nekem prejšnjem delu je omenil, da je lahko spoznati Divjega moža po imenu in po figuri v enem drugo v Dietricha iz Verone, navadno imenovanega » W i 1 d e b e r «. Ime W i 1 d i v e r v »Vilkinasagi« razlaga Hofler kot wildiwer« »divji mož«. On je mnenja, da je tu tipična figura kultnega običaja, »Brauchtum«, postala figura junaške pripovedke (str. 252). To bi bil pač edini primer take coprnije, da bi povest nastala iz nekega obreda! Potem navaja Plassmann, kaj pripoveduje »Thidreksaga« o tem »Wild-Ewerju« (c. 234; Thule XXII, str. 194 i. n.), ki se samega imenuje V i 1 d i v e r, drugi pa ga imenujejo Wildeber »divji veper«. Jasno je, da je razlaga Hofler jeva posiljena, posebno etimologija imena, da ime pomeni divjega vepra in ne »m o ž a «, ker je tako ime (»divji mož«) v viteških krogih nemogoče, kakor je tudi pomen njegovega pravega imena »merjasec« verjetno skrit v popravljenem imenu Vildiver. Ni potrebno ponavljati tako »na kratko« kakor pravi Plassmann, njegovo storijo, ker jo moramo itak analizirati! Kot vitez iz Dietri-chovega spremstva (Gefolgsmann) hoče Vildiver osvoboditi nekega Widgo iz ujetništva kralja slovanskih Vilcev »Osantrixa«. Pri tem se posluži zvijače, da se v polni viteški bojni opremi da obleči in zašiti v medvedjo kožo, pleše kot medved pred kraljem, ubije na zanj prirejenem lovu dvanajst njegovih psov, dva orjaka in kralja; osvobodi Widgo in se vrne k Dietrichu. Besedo Vildiver je ločiti takole: vild - iver; ker neke oblike z obrazilom -i za wild »divji« germanisti ne poznajo. (Švicarski demi-nutivni -i ne sodi sem.) Začetni W- čitamo kot pravi v, ne pa vedno tako -v- sredi besede; zato čitajo germanisti -iber ali -ifer. D o m e n i c o B a s s i7 transkribira »vvilder«, to je wil deber »divji veper«. Povedati pa moramo, da je Vildiver le različek 7 Mitologia Germanica — Gli dei gli eroi, Hoepli, Milano, 1933, str. 183—185. (Wildeber e Isung.) tega imena, kakor je Vitga od W i 11 i g. Držimo se pisanja imen, kakor jih ima Plassmann, ker on rad operira s takšnimi, jezikovnimi sredstvi. Pišemo tudi Osantrix, čeprav Oserich (Bassi). Za nas je Vildiver »divji veper«, ker je ravno ta — Vodan, ki ga išče Plassmann (medved in veper). Na lovu na medveda v igri se pač enkrat tudi medved maščuje nad psi in nad lovcem, in prav zato, ker ta medved ni medved, ampak vitez v oklepu pod medvedjo kožo. Pripovedka o viteških junaštvih je uporabila takrat znani motiv velikana ( = divjega moža), ki lovi medveda, da pokaže zvitost in moč Vildi-verja, ki je res — Wodan. Naravnost smešno pa je, da hoče Plassmann kaj takega uporabiti kot dokaz za Hoflerjevo trditev, da je pojav divjega moža (!) v bistvu iz Vodanovega kulta, da je divji mož sam Wodan kot medved. V taki zmešnjavi se nemški mitolog dobro počuti. W o d a n je res v zvezi z medvedom. Njegovi najboljši junaki so Berserkerji »Borenhauterji«, oblečeni v medvedjo kožo kot kultno obleko, s čimer se identificirajo z bogom samim, VVodanom, ki je medved; zašiti vanjo, kakor Vildiver! Toda Wodan je tudi veper, ki često nastopa kot tak v njegovi divji plavi. VVodan pa ni lovec, ampak — ubiti bog, ali (kakor iz razprav v »Lovcu« o Zlatorogu) ubita žival, torej ubiti medved, ubiti veper. Že način, kako se predstavi Vildiver Dietrichu, ga takoj označi kot W o d a n a. Edino v tem ima Pl. prav. Obnošena obleka, širokokrajen klobuk, slabo orožje! To more po mojem označevati le mrtveca, ki se vrača, da se maščuje Divjemu možu in to se mu je tudi posrečilo — v tej bajki. Dietrich gre s svojimi junaki kot zaveznik Etzela (Atile) v boj proti Vilcem. V boju pa ujame sovražnik Vitgo. Kralj Osantrix ga da zapreti v ječo. Dietrich se vrne domov, Vildiver pa ostane na dvoru Etzela, ker hoče poizkusiti rešitev Vitge. S potujočim pevcem Isungom napravi načrt za osvoboditev. K Osantrixu pride Isung z medvedom (Vildiverjem). Ker ima pa kralj ujetega velikana Vidolfa, ki ga vodi na vrvi (Fesseln?) njegov brat Aventrod, hoče izrabiti to priliko, da priredi igro o divjem možu. Spomnimo se na igro v Benetkah: eden vodi medveda, drugi divjega moža. Tudi tu so psi na razpolago; z ozirom na velikanskega medveda kar dvanajst. Spomnimo se, da je tam medved imenovan »prašeč«: il p or c o non viene alla caccia! In naš Wildiver je že po svojem imenu divji veper: »den mann gewohnlich VVildeber nennt«. Izgleda torej, da ni samo v Benetkah prašeč nadomestil medveda, ampak tudi drugod, ker medveda pač ni bilo tako lahko dobiti, razen tega pa, ker je igra divjega moža morala končati s pojedino in veselico; in medvedje meso v srednjem veku ni šlo več tako v slast vitezu kakor nekdaj lovcu. Da, medveda je rad jedel — divji mož; on ga je lovil. In ne samo to: tudi on edini je bil kot en sam lovec za lov na medveda sposoben. Divji mož, katerega so si predstavljali kot strašno močnega, je po takratnih nazorih moral loviti le medveda, ki so se ga oni še bali, ne pa kar vepra, ki so mu sami bili že davno kos. Velikan Widolf, ki je tako nevaren za gledalce, da mora biti zvezan z »močnimi vezmi« (»in starken Fesseln«), gotovo nima na tem lovu majhnega in lahkega droga (Stange, Eisenstange!), ampak je tu mišljen težak, debel, železen drog, ki v igri nadomešča izrito drevo, ker je to tu nemogoče, saj tako močnega lovca v resnici ni bilo, kakršen je bil tisti v fantaziji. Da je divji mož nosil namesto drevesa železen drog, naj potrdi sam Neugebauer: »Der Wilde mann-------reisst Baume aus, fuhrt auch mitunter eine lange Eisen- stange« (na n. m. str. 481—482); zdaj vemo tudi kdaj in zakaj. To ni več pravi divji mož, ampak njegov interpret v igri divjega moža. V Benetkah je močna — »palica«, ki je verjetno tudi železna. »Velikan« Widolf in tisti, ki ga vodi in kroti v igri, ki mora biti zato tudi precej močan, Aventrod, imata gotovo značilni mitološki imeni. Kakor je pisec Thidreksage izbral za junaka v medvedji koži značilno ime »divji veper« in za pevca (mogoče), ki »zamaknjeno poje«: I-n-sung, tako tudi tukaj. V imenu divjega moža je naj-brže strnem, vitu (vidu) »drevo, gozd«, torej »mož z drevesom« ali gozdni mož divji mož. Če pa je Widolf »gozdni volk«, je to mogoče namig na njegove pse. V tej igri je torej divji mož — Wid o 1f in nikakor VVildiver, kakor si predstavlja Plassmann. Čeprav je ta igra v germanski pesnitvi, je zanimiva tudi za nas, saj se vrši na dvoru slovanskega kneza Vilcev. Saj je mogoče tudi Etzel ne Atila, ampak slovanski knez Kocel. Za tako igro pri Slovanih žal, iz naših virov nimamo močnejšega dokaza. Cela povest kaže, da je prepisana iz nekega pravilnejšega vira, ker da gre tu za igro divjega moža ni nobenega dvoma, vendar tega izrecno ne pove. Kako je prišlo do igre? »Kralj je Isunga lepo sprejel, a ni hotel popustiti od namena, da spusti svoje pse na medveda; obljubil je pa, da ne on, niti njegovi ne bodo napadli zveri« (Bassi, str. 184). Tako je pravilno; ne pa tako, kakor podaja to mesto Plassmann (str. 253): »Ta (kralj) pa sklene, da bo spustil nanj pse, da bi videl, kako je močan«. Kralj je hotel res prirediti lovsko igro na medveda. Ker pa se ta mora končati s smrtjo medveda, je lagal ubogemu »medve-darju«, za katerega je imel Isunga, da bodo samo psi napadli medveda. V tem primeru pa bi bil velikan W i d o 1 f nepotreben, če sme biti samo gledalec; saj je tako nevaren ljudem, da je moral biti privezan. Ko so napadli psi medveda, ga mora še lovec. Kralj, ki sta ga spremljala oba velikana, je dal znamenje za lov s tem, da je udaril po medvedu z mečem. Zdaj bi moral stopiti v akcijo (dvorni) »divji mož«! Toda VVildiver ni bil medved: »Isungu iztrže meč in odseče glavo Oserichu. Potem ubije oba orjaka« (Bassi, str. 186). To pa pomeni, da je bil na napad pripravljen in da je vedel, da bo lov na medveda in ne samo napad psov, od katerih jih je ubil dvanajst (Plassmann) ali trinajst (Bassi). Na vsak način je ubil vse pse, da bi ga ne motili v boju z divjim možem — Vidolfom. Plassmann nam pove samo to, da je Wildiver na lovu ubil dvanajst psov, in da je zaradi tega (!) šel kralj sam z mečem nadenj, a mu ni mogel do živega, ker je bil pač v oklepu, na to da je šele »medved« ubil »oba velikana« in kralja. Prepričan sem bil, da je original jasneje govoril, ker ni bilo vzroka ubiti velikana, če bi ga ta ne napadel, in prej velik a n a potem šele kralja, čeprav naj bi ga po njegovem prej kralj napadel. Bassi mi je to potrdil. Nasprotno je res: pse je nekdo vodil, to je velikan — divji mož, in ko je kralj videl, da mu medved pobija najboljše pse, se je v onemogli jezi, ker divji mož sam ni mogel obvladati divjega medveda, sam vmešal s smešnim orožjem — mečem, toda le zaradi dragocenih lovskih psov. Divji mož je tu Vidolf. Če bi pa »medved« bil medved, bi končalo z njegovo smrtjo in pojedino njegovega mesa. Čeprav mora Plassmann le priznati, da ima divji mož »dolg železen drog« — »kakor velikan Vidolf in drugi velikani«, in da spada ta velikan med kultne figure »kakor Vildiver sam«, vendar ga to ne moti. Zanj je divji mož medved sam in ne tisti, ki ga lovi. Ta neverjetna zaslepljenost, ki je sicer nisem opazil pri Plass-mannu, je najbrže nalog po sklepu nacistične »Forschungs-und Lehrgemeinschaft Das Ahnenerbe«, zaradi katere tudi tak znanstvenik kot je on, ne more delati z lastnimi možgani! Ta Ge-meinschaft je mogoče hotela s to identifikacijo doseči poudarek na junake Berserkerje, »Barenhauterje« to je »medvedokožce«, ki so se v vojni borili divje kakor medvedje, bili okrog sebe kakor obsedeni in so se v svoji besnosti zdeli neobčutljivi za udarce z mečem in razbeljenim železom ter se ob koncu bitke zgrudili v krčih.8 Ti Berserkerji, ki so se jih drugi ljudje • »bali in jih sovražili ter jih z grozo gledali kot nekaj tujega« (Harder!), so postali za Hitlerjevo dobo ideal vojaka. Te patološke pojave je moral idealizirati nemški mitolog — Hofler, ko je raziskoval »Kultne tajne zveze Germanov«, katero delo smo zgoraj citirali, in ki ga Plass-mann s spoštovanjem imenuje na prvem mestu; Divji mož, ki ga niso razumeli, naj se dokaže kot divji »medvedokožec«, to je — Wodan. Tu ni več pomagala ntibena pamet, ni pomagalo znati, da ima divji mož na sebi medvedjo kožo, ker je lovec na medveda. Ne, moral je postati človek v medvedji koži, zašit vanjo, čeprav se obnašanje medvedokožcev ne da primerjati z mirnim in samozavestnim nastopom in bojem divjega moža. Bojevnik ni izpremenjeni lovec, bojevnik je vračajoči se dobri ubiti bog, Veles, Kresnik, Wodan, S veto vit! Divji Wodan lahko nastopa kot Berserker, maščevalec smrti; Wodan svoje smrti, bojevniki smrti svojih dragih. Če si dovolim mnenje o Berserkerjih, brez ozira na nemške fantazije, bi rekel: njih ime je samo na sebi dovolj jasno. Medvedokožci so taka bitja kakor naši volkodlaki. Volkodlak je človek v volčjem kožuhu, Berserker pa v medvedjem. Veles - Wodan sta ubiti medved in ubiti volk v novem življenju po smrti. V vojski Berserkerji torej niso nastopali, ker jih nikdar ni bilo, razen v ljudski veri. Prav rad pa verjamem, da so se neki bojevniki našemili v medveda, kakor so se na jugu šemili v volka, kakor so se verjetno šemili slovanski junaki — peso-g 1 a v c i ! To ni mitologija, ampak kultna maska po obliki in obleki ubitega boga, boga smrti, Velesa, Wodana, ki je na ta način postal kot maščevalec — bojevnik, bog vojne! Volk in medved sta bili prepovedani živali; niso jih smeli ubijati, ne — imenovati, da ne pridejo. Pridejo pa — ne volk ali medved, ampak umrli v njih koži, kožuhu, volkodlak in medvedj edlak. Zato je medved izgubil pri nas starejše ime in postal »medujed«, volk pa »kurjak« in še drugače. Nemški mitolog pa je imel fiksno idejo o Berserkerjih kot s premij evalcih Wodana, čeprav se kot taki nikjer ne omenjajo, ampak le kot bojevniki, njegovi častilci. Eno je enkratna bojna četa Germanov, drugo je divja plav. V bojni četi nastopajo Berserkerji v kultnih maskah, v divji plavi pa 8 Hermann Harder, Religion der Germanen, Reclam, Leipzig, str. 117. pravi Berserkerji to je razmnoženi Wodan sam kot medved — Berserker. »Berserkerje« so se neupravičeno imenovali verjetno člani neke verske sekte ali tajne družbe, kakor pravi H o f 1 e r, ki je častila Wodana - medveda, njemu na čast norela, ko se je njegov duh mi-steriozno združil s posameznimi njenimi člani. W o d a n nastopa v lovski kultni igri kot prepovedani medved, v divji plavi pa kot ubiti medved, volk, merjasec! Rezultat naše analize in primerjave obeh virov je torej tale: MESARI! \ LOVCI'IVITEZ!) MASSARO' j , URALJ‘(OSA N TRIA) D/V/l MOŽ (UT/DOLF) tECAR AU ČUVAR (AVČATRO&J OSA /Z? OSO v) MEDvSDaR ( Jua/GJ *r£Ov£Q f v/l O/ V ER ) \L/ Izhodna situacija lovske družbe v igri na medveda; v igri na medveda je namesto medveda bik ali prašeč. Pri Vilcih se skladajo elementi bajke natančno z igro v Benetkah Iz tega je končno razvidno, da tako imenovani »Divji lovec« ni ne »divji«, ne »lovec«, ampak maščujoča se ubita prepovedana žival kot bojevnik, da je torej v verskem aktivnem dualizmu dobri bog ubita žival v človeški podobi, pa naj gre za kateri koli dualizem, kjer dobri bog nastopa aktivno (egipčanski: Horus, germanski: Wodan, slovanski: Svetovit, slovenski: Kresnik); zadnji koren vseh teh predstav je — lovski. Tone Podvrečar: Jerebarji Gre na polnoč. Vse miruje. Tudi ljudje spe, počivajo. Sem in tja vznemiri soseščino cvileč glas nočnih živali in spet je vse mirno. Na mizi poleg močne električne žarnice brli petrolejka, a na štedilniku v loncu vre voda, čeprav je večerja že davno pri kraju. Skozi odprto okno prihaja nočni hlad, a kljub temu mi je čelo potno od utrudljivega dela. jNe gre, pa ne gre. Premišljujem o principih akustike oziroma po Glonarju o nauku’ o sluhu in zvoku, kar bi se bolj ujemalo z mojo vnemo. Uho namreč ne dojepia več nekih visokih piskajočih glasov, a zvok sam se mi zdi enkrat preniztek, drugič preveč cvileč in tretjič mi sploh odpove. Ne gre in ne gre. Koča na Bodlajki — Jelovica Pred menoj je kopica mačjih in zajčjih kosti lepo očiščenih, prekuhanih ter obeljenih in razmaščenih v posebni, po lekarniškem receptu napravljeni tekočini. Vse koščice imajo pravilne zareze. Ta telesa leže pred menoj, duše jim pa nikakor ne morem vdahniti. Pečatni vosek mehčam v kropu in ga segrevam nad petrolejko. Komaj ga zgnetem v kost, že je otrdel in vstavek se ne da modelirati. Če ne bi bilo delo tako nujno, bi ga opustil in se ga drugi dan lotil, ker gre navadno v drugič bolj od rok. Ker se pa mudi... Po valovih je bilo za sledeči dan napovedano jasno, hladno vreme. Prijatelj mi je že v mraku prinesel dve zapiskani oziroma pokvarjeni piščalki avstrijskega tovarniškega izvora in me zaprosil — ker "se baje na to nekoliko razumem, da mu jih spravim v red. Povedal sem mu, da ne znam popravljati te vrste piščalk, pač pa da mu napravim dve novi in lotil sem se dela. Po dolgem trudu mi je le uspelo in glas se mi je zdel pravilen. Lotil sem se še druge in v četrt ure je bila izdelana. Vsak jerebar, ki se peča z izdelavo piščalk, ima podobne izkušnje. Včasih gre kakor namazano, včasih je kakor zakleto. Bilo je že čez polnoč, ko sem se utrujen zaril v posteljo, da zjutraj s pomočjo budilke pravočasno izročim neobhodni rekvizit. V nemirnem spanju me je preganjala vse vrste divjad kakor starega jazbečarja, ki zleknjen pod Vodiška planina — Jelovica pečjo sanjajoč bevska in laja. Budilka je zaropotala; hitro sem bil na nogah in še hitreje spet pod toplo odejo, ker je zunaj lilo kakor iz škafa. Kakor berem v prvem delu knjige »Naš lov«, je postalo jerebarstvo neke vrste moda. V modi so tudi tovarniško izdelane jereb j e piščalke — mislim, da avstrijski import, saj v Avstriji izdelujejo že celo avtomatična jereb j a vabila, tako da se sploh ni treba učiti klicanja. Greš v trgovino ali zadrugo, kupiš garnituro piščalk namreč dve — eno z napisom »star« drugo »mlad« petelin in lepo koščeno šušljo, pa je stvar v redu. Potem lahko žvižgaš in šušljaš, dokler — te je volja. Zelo malo je mladih lovcev, ki bi poznali Valentiničevo knjigo o jerebu in poznejšo drugo izdajo v Krudenerjevi redakciji oziroma, ki bi se potrudili in vzeli v roke starejše letnike Lovca in v njih prebrali poučne in zanimivo pisane članke o lovu na jereba, ali se po starih jerebarjih dali praktično poučiti. Se pred dobrim letom sem slišal pikre opazke, da se jerebji lov sploh ne izplača, oziroma da to sploh ni lov. Lov je na črno kuretino, na gamska in srnjaka. Bilo jih je in še je mnogo lovcev, ki sploh ne verjamejo, da gre jereb na klic. Pri jerebu ni trofeje, ne moreš se bahati. Kje so kapitalni roglji, rogovje ali čop, ki ti obtežuje klobuk? Za mnoge je jerebji lov pač preskromen. Nam, ki lovimo jerebe, je to prav in niti ne želimo, da bi se število jerebarjev preveč pomnožilo. Veseli smo pa, če med mladino najdemo primeren naraščaj ali če spreobrnemo kakšnega nevernega Tomaža, saj rod starih, pravih jerebarjev počasi izginja ali je izločen zavoljo naglušnosti, ki se — kar je značilno — zelo rada loteva jerebarskih veteranov. Ni ravno rečeno, da naj si vsak jerebar svoje vabilo naredi sam, čeprav stvar ni pretežka. Primerna kost mačke, domačega ali divjega zajca, kune pa tudi starejšega petelina ali kokoši, dober pečatni vosek, oster nož, primerna pila in jeklena žica, petrolejka ali sveča, pa tudi vrel krop ter v glavnem primeren kotiček, kjer lahko uganjaš te umetnije, da nisi domačim v spotiko — navodila v omenjenih knjigah in Lovcu ali pri starih praktikarjih. V glavnem pa volja in potrpljenje, a skušnje te izuče. Tudi šušlje si lahko napraviš sam, če imaš primerno tanko pločevino, sicer ti jo pa naredi po navodilih vsak klepar. Iz izkušnje vem, da se vabila tovarniškega izdelka zelo težko popravijo, če so zapiskana ali je nastavek izpadel. Zato že mora biti vešča roka, res strokovnjak. Z navadno domačo jerebjo »piščalco« je to mnogo lažje in se da kvar odpraviti sem in tja kar v gozdu s pomočjo vžigalnika in primerno prirezanega klinčka. Seveda je pa priporočljivo, da imaš na lovu pri sebi saj dve piščalki. Bili so časi, ko so si lovci sami vlivali krogle in izdelovali naboje. Tudi za mene je bil užitek, ko sem polnil naboje ali zamenjaval netilke in pri tem premišljeval o tem kar je bilo in fantaziral o prihodnosti. Tudi pri izdelavi piščalk mi zablodijo misli v pretekle čase, ko sem v šiptarskih gorah priučil zvestega Ajdina izdelovati piščalke. S kakšnim ponosom mi je potem pokazal uplenjeno »puljo tegro«, ki jo je priklical s piščalko lastnega izdelka. Prijatelj Miha se je skoraj norčeval, ko sem mu v »bajti na Bodlajki« razlagal lov na jereba. Dal sem mu piščalko, ki jo je zelo neverno sprejel. Septembra sva se srečala in kako sem se začudil, ko je imel za razcefranim klobukom namesto gamsovega čopa, ki je bil nanj tako ponosen, jerebovo podrepnico. Pohvalil se mi je, kako uspešen je v jerebarstvu in odkrito priznal, da ga je ta lov prav tako očaral kakor lov na ruševca, če ga vabi s pihanjem. Obujam spomine na tiste čase, ko sem v spremstvu »Jerebčevega Šimna« napravil prve poskuse s klicanjem na kamnogoriški »Renči«, komaj 200 metrov od farnega pokopališča, kjer počiva Šimen že nad 40 let in sliši pomladni klic jereba iz Fajmoštrovega grabna. Od tam mi je privršala samica, ki sem jo v hudi vnemi tudi položil in dobil od Simna in očeta primerno posvarilo. Pred oči mi stopi Vodiška planina s staro kočo in ogromno lipo, kjer sva s Šimnom prezebala ob hudem nalivu, ko naju je bil ponoči požar pregnal iz Primoževe bajte pod Vodiškim vrhom, ki jo je zažgala strela. Bodlajka, Črni vrh, Bitenška planina in še posebno nepozabljeni gozdovi pod Korabom in Šaro, kjer prav tako domuje »naš« jereb, na vse to se spomnim in zato mi je izdelava piščalk pravi užitek. Valentinič se v monografiji o jerebu s hvaležnostjo spominja drvarjev in lovcev starega in mladega Zelina s hribov nad Rimskimi Toplicami, ki sta ga uvedla v skrivnost jereb j ega lova in ga naučila izdelovanja vabil. Tudi mi na Gorenjskem smo imeli ljudi podobnega kova kakor sta bila Zelina tako že omenjeni »Jerebčev Šimen«, stari Gregec iz Rovt pri Podnartu in še druge stare jerebarske korenine, potaknjene po gorskih vaseh. Z njimi naj stopijo v stike mladi lovci in pri njih naj hodijo v šolo, da bodo postali njim vredni nasledniki. Razpot — Jelovica Rado Cencič: Gričarjev Groga I Dne 9. januarja 1942 se je vršila v Dražgošah na Gorenjskem ena najznamenitejših bitk slovenskega partizanstva. Znamenita po svojem obsegu, po junaštvu prvih gorenjskih partizanov, znamenita po tem, da smo prvič tako krepko pokazali Nemcem, da je potrebno, da računajo na naš odpor in na pripravljenost naših Gorenjcev, da se bijejo proti njim za svojo svobodo in svobodo vseh jugoslovanskih narodov. V tej bitki je padlo čez 1300 Nemcev in 4 partizani. Vas Dražgoše je bila zravnana z zemljo, prebivalci deloma pobiti ali požgani na zverinski način, del pa jih je ušel v Jelovico. Ker so v teh junaških partizanskih edinicah sodelovali tudi naši lovci, ker je vas Dražgoše središče lovskega območja selških lovcev, in ker so pravi Dražgošam pokazali v teh povojnih letih, kako je treba graditi socializem s hitro obnovo vasi, sem smatral za svojo dolžnost, da se tudi v našem Lovcu s kratko črtico spomnimo teh junaških dni, da se spomnimo lovcev-partizanov. II Mogočni gozdovi Jelovice se na jugozahodu končujejo ko bi jih odrezal in se prevrnejo v drzno in slikovito, z divjimi grapami in robovi zasejano Dražgoško goro, ki skoro navpično pada za Dražgoše. Šele pod vasjo dobi gora za spoznanje položnejše lice. Preko ozke doline, so se na pobočjih, ki se končujejo v silovitem Ratitovcu, zarasli taki smrekovi gozdovi, da se z vrha gore vidijo kakor bogata in mehka preproga, iz katere kar čutiš, kako puhti vonj po smrečju, pomešan s smolo. Sredi teh gozdov, ki se pričenjajo na robu Selške doline, je bil doma Gričarjev Groga. Kakor smreka je rasel sredi smrekovja, v zastavnega, kuštravega fanta, žilavega, visokega m širokega v ramena. Zagorelo lepo lice, velike modre oči in tisti njegov prisrčen nasmeh, ob katerem sta se pokazali dve vrsti, ko sneg belih zob, je zmešalo mlade glavice gorenjskim Mickam ne samo po vaseh, ki so čepele kot orlova gnezda pod Dražgoško goro, temveč tudi dolinkam, ki so ga videle ob nedeljah pri farni cerkvi. Gričarjeva domačija je preživela že mnogo rodov; krepkih, trmastih Gorenjcev, zraslih z naravo, lovcev in dobrih gospodarjev. Stari Jur, ki je imel že sedem križev na ramah, je priključil k dediščini svojega očeta nove prostrane gozdove, tako da so Jurja upravičeno imenovali »kralja na Bethajnovi«. Lepa domačija, z mogočnimi gospodarskimi poslopji, obdana s travniki in dolgimi njivami ter sadovnjaki, je bila daleč na okrog obkrožena s samimi gozdovi, skozi katere so vodile le slabe gozdne poti. Srnjad se je pasla po Gričarjevih travnikih in njivah, divji prašiči so imeli prehodno postajo na Jurjevem krompirju. Po grapah, ki so bile skoro neprehodne zavoljo robide in ovijalk, so domovali gozdni jerebi, malo više na Rastovki so bila rastišča divjega petelina, pod Ratitovcem se je junačil vitez ruševec. Na južni strani Jelovice so se pa v skalah in nedostopnih oazah nad prepadi pasli gamsi. Huda zima je bila tisto leto, ko je Groga slavil svoj dvajseti rojstni dan. Drevje je pokalo od mraza, snežni meteži so nanesli v kotanje toliko snega, da se ni videlo grmičevja. Po vaseh so otroci v snegu delali predore in se v njih skrivali. »Oče, zjutraj grem pogledat, kako je z gamsi v Dražgoški gori,« pravi Groga, ko stopi ves zasnežen s puško na rami v toplo kmečko sobo. Stari Jur ni ničesar odgovoril samo zagledal se je v zamrzla okna in si želel, da bi mogel iti s fantom. Koliko zim je hodil zaskrbljen po gozdovih, kdaj bo zagledal onemoglo srno ali zmrznjenega jereba. Groga je odložil krpi j e in obesil puško, da se o taja in posuši. »Nikamor ne boš hodil, naj se ti kaj zgodi. Govorila sem z Anžonovo pa pravi, da so prišli Nemci v dolino,« se izza. peči oglasi Gričarica, suha, vsa zgubana, toda še trdna ženska, ki je kljub starosti otepla na dan po pol hleba kruha, kakor je rekel Jur, kadar mu je tarnala, da ne more več jesti in da ne bo dočakala pomladi, »naj te srečajo s puško, mislili bodo, da si gošar in po tebi bo. O ti sveta pomagavka, da nista z očetom oddala puške, bosta videla, da bo nesreča!« Groga se je že spravil na peč s kosom kruha na debelo namazanim z zaseko, ter se prešerno nasmejal: »Ali mislite, da bodo Švabi rinili v takem v goro, ko še pes ne mara iti z menoj. Ne bojim se ne Švabov in tudi gošarjev ne. Tone iz Dražgoš mi je pravil, da so že trije gamsi padli, odkar se držijo ti partizani pod Dražgoško goro.« »Ej, lepe čase smo dočakali,« pravi Jur, »gošarji nam pobijajo gamse in tudi srnjad po Jelovici, Švabi z bombami uničujejo ribe po dolini, še v gozdove naj gredo, boste videli, da nam bodo izpraznili lovišča, ki so v zadnjih letih, zaradi teh prekletih brakad na srne, že itak dovolj trpela. Še en tak pogon, kakor sem ga doživel na Miklavški gori, pa me spravi v grob.« »Ti, pa tvoj lov, če te bo ta spravil v grob, pa naj te kar spravi. Še fanta si čisto zmešal z njim, tako da kmalu ne bo več za nobeno delo,« se huduje Gričarica, čeprav v srcu ni tako mislila, Vsa leta je živela med lovci, ki niso bili mrharji, temveč največji zagovorniki, ljubitelji in gojitelji divjadi. Ko je bila še mlajša, je marsikatero jasno zimsko noč, ob polni luni prebedela pri oknu in čakala na lisico. Če je prišla je poklicala Jur j a, da je kar skozi okno streljal na zvitorepko. Toda Jur se ni dal motiti: »Trideset lovcev nas je bilo, dvajset psov, zastavljena smo imeli vsa stojišča. Zvonjenje psov, ki bi ga tudi za pogrebom želel imeti, se mi je priskutilo tisto nedeljo. Na malih Panovnikih sem bil na stojišču, skupaj s Štefanom. Grmenje pušk, — ranjena srna, — za njo deset psov — strahota. S Štefanom nisva streljala, samo klela sva. In uspeh, dvajset srn, šest srnjakov, ena lisica, štirje zajci, položenih v redove v Selcih, na Ostermanovem dvorišču. Ali je to lov, ali klavnica — e, stara?« »Tiho bodi, saj vidiš, da je Groga že zaspal, zjutraj pa mora zgodaj od doma, da se do noči vrne. Rajši mu obriši puško, se je že otajala,« pravi Gričarica svojemu Jurju. Smrčanje Groge in zadovoljno smrčanje braka Pikita se je slišalo v hiši. Izza Jelovice je prilezel mesec in pošastne sence so stopile na gričarjev svet. Globoko v gozdu se je oglasil čuk in se vedno bolj približeval hiši. Temna senca se je potegnila mimo kozolca, srna ali lisica. Milijone in milijone drobnih bisernih zrn se je lesketalo v mesečini na snegu in zasnežena drevesa so kakor mogočni kapniki obkroževali Gričarjevo domačijo v .noči, ko je Groga za dolgo dobo poslednjič spal na topli domači peči. Foto Stane Rozman Medanska brakada 1952, L. d. Šentvid. (Vsako leto se zbero člani te družine prvo nedeljo v decembru, da počaste spomin umrlih članov. III Ob petih je bil Groga že na nogah. Klobasa, kruh, nekaj jabolk in nekaj starega žita za jerebe si je stlačil v nahrbtnik, se toplo oblekel, vzel s stene trocevko in se tiho splazil iz hiše, da ne prebudi starih. Svetlo je bilo od mesečine, pod čevlji je rezko škripal sneg, ko se je Groga kar počez podal proti Dražgoški gori. Oči je imel uprte v sneg, kjer so se križali sledovi divjadi in iz katerih je bil že od otroških let vajen brati vse kar se je dogajalo ponoči. V grapi je prepodil jereba, ki se je komaj dvignil iz globokega zaklonišča ob mali smreki, ki jo je obdajal sneg skoro meter visoko. Okoli debla je bila pa mala kopnina. »Ce bi lisica ali kuna naletela na tebe v tej luknji, ne vem kako bi kaj bilo,« si misli Groga, se podrsa preko kopišča, kjer je bila ledena skorja in zavije h krmilnici svojih varovančkov. V trikotniku, ki ga je skljuval hudournik pod kopiščem, je imel iz lubja in vej pokrito krmilnico, lahko dostopno samo iz grape. Tu je nasul krme za jerebe in se hitro podal naprej. Danilo se je že, ko je prišel na kolovozno pot, ki je peljala proti Dražgošam. V nasprotni strani se je svetil v jutranji zarji Ratitovec, v dolini je bila megla in vse gore so bile kot sneženi otoki sredi tega meglenega morja. Zaviti je hotel s kolovoza kar po celem v goro, ko mu je rezek, močan glas stresel kosti in ga pribije kot kamen na kolovoz. »Stoj« in dvoje puškinih cevi zija v njega, izza zasneženega grma. Tako je bil zmešan, da ni vedel v prvem trenutku kaj naj naredi; toda kmalu je prišel k sebi. »Kaj vpiješ, saj nisem gluh, vse gamse mi boš splašil v gori,« se oglasi Groga. »A Groga, ti si, midva sva pa mislila, da so Švabi tu,« pravi mlad fant, ki stopi izza grma. »Kaj Miha, ali si ti tudi šel med gošarje, tebi pa res ni bilo treba,« reče Groga in poda svojemu prijatelju roko. »Prekleto ni bilo treba, lahko tako govoriš, ko si zabunkan sredi gozdov in Švabov še videl nisi, toda tudi na Gričarjevem jih pričakujte. In takrat, Groga, ti rečem, da boš drugače govoril. Fajmoštre in učitelje so vse odgnali, očeta mi je nek zelenec ubil ravno v nedeljo, mater so pa zaprli. V zadnjem trenutku sem se skril v dimnik in odnesel pete.« Miha je bil Grogov mladostni prijatelj, skupaj sta trgala hlače v šolskih klopeh in tudi lovila skupaj. Bila sta strah vseh divjih lovcev in gorje zan-karju, če sta zasledila nastavljene zanke. »Pridi k nama Groga,« nadaljuje Miha in ga prime za ramo, »dobrih strelcev bomo vedno veseli. Sinoči smo dobili obvestilo iz doline, da se nekaj kuha, "pridi, vsaka puška nam je dobrodošla.« Groga ga začudeno pogleda, hkrati se spomni, da gošarji pobijajo divjad in upre se v njem vse tisto dobro, kar je začutil do njih, zato ker je tudi Miha njihov. Janez mu odgovori: »Kdo bo pa čuval divjad, pred divjimi lovci in vami. S kakšno pravico streljate koze v gori in srnjad v Jelovici. V tem snegu res ni težko zaslediti divjadi, toda streljati to, ko si ne more pomagati, res ni lovsko!« »Groga, sedaj ti res ne utegnemo razlagati zakaj se borimo, in tudi to ne, da je nekaj kosov divjadi nam življenjsko potrebno, obenem pa malenkost proti veličini naše borbe.« »Glej ga, cel politikant si postal v zadnjem času. Meni se mudi v rob, če hočem še do noči priti preko Rastovke domov. Oglasi se kaj Miha in srečno,« pravi Groga in se požene po celem snegu v goro. »Če srečaš Švaba, ga kar s šibrami,« zavpije za njim Miha in nadaljuje pot. Grogo je samo naporna pot ogrela, kajti mraz je začel pritiskati vedno bolj. Kar žgalo je v lice. Stari Bajtarjev Matija pravi, da je tisti dan kar sapa zmrzovala, če si pa prijel za železje, ti je meso priraslo in same kosti si potegnil od njega. IV IV To je bilo 9. januarja 1942. leta, ko je prva eksplozija granate, ki je udarila pod Dražgoše, zalotila Grogo na gamsji stezi pri »šestih solnicah«. Tako peklensko je treščilo in odmev se je odbil od gore in se zgubil v ozadje Jelovice, da je zagomazelo po vsej gori. Gamsi so se kakor od hudiča pognani zaleteli in zginili za vrhom. Groga je onemel, kajti sledila je druga, tretja, četrta eksplozija in vrstilo se je bučanje, odmev se je zaletaval v odmev in sneg je pod Dražgošami frčal v zrak, pomešan s črnim dimom. »Prekleto, kdo mi plaši gamse?« Toda prehitro je Groga na lastne oči videl tega groznega divjega lovca, ki je prinesel nemir, trpljenje, smrt in solze v ta skriti košček Gorenjske. Temne postave so se poganjale med eksplozijami navkreber. Od Gornjih do Dolnjih Dražgoš je zaropotalo in temne postave so se prihulile v sneg. Švabi! In Groga se je pognal navzdol, spodletelo mu je v drči in ves krvav se je ujel za korenino. Čimprej domov, to mu je bila edina misel. Pod njim je zaropotal mitraljez in Groga se je pritisnil za skalo. Neprestano se je krohotal s svojim zlohotnim tek-tek-tek. Porinil se je čez skalo toliko, da je pogledal v breg pod seboj. Za skalo pod njim so ležali trije — partizani so bili — in v kratkih presledkih spuščali rafale proti temnim postavam, ki so se skokoma bližale. Porinil je puško čez skalo in pogledal skozi daljnogled na puški. V križ je dobil trojko za skalo. »Glej ga, Miha je zraven!« Še naprej proti dolini mu je zaplesal križ v daljnogledu in se ustavil na temnih postavah, Nemci! V Dražgošah so zagorele prve hiše in oblaki dima so se pošastno valili, proti Dražgoški gori. Pred Grogovimi očmi je mineval ta peklenski dan, pred njegovimi očmi je gorela bajta Jernejeve Lenke, — kje je neki ona, pod katere oknom je tako. rad zaukal, kadar se je vračal z Jelovice. Streli so se oglasili z desne in Mihova trojka za skalo je utihnila. Nemci so udarili z boka in ležali za zasneženimi skalami desno pod Grogovo skalo. Ni jih videl, kdaj so se priplazili in sedaj tolčejo v bok. Zbal se je za prijatelja Miha, toda kako mu pomagati. Kako pomagati vsem Dražgošanom, ki jim bodo Švabi požgali vso vas, nje pa odgnali, če le pridejo do vasi. Da domov ne more več, si je bil na jasnem, kvečjemu preko Jelovice, toda v takem snegu, pa sam. V nasprotnem hribovju je čepela vsa zasnežena Gričarjeva domačija. Kaj če pridejo tudi k njim, s kakšno pravico rinejo ti tujci v te naše bregove. V prsih ga je začelo stiskati, počasi je začenjal doumeti Miho, ki je pod njim uporno držal položaj za skalo, sekal po Švabih pod seboj in onih, ki so rinili z boka. Završalo je v zraku, fr-fr-fr-r-r, in usekalo v nizek sneg na skalovju pod Grogom. Mina, — si misli Groga, odkrili so Miha in sedaj ga hočejo ubiti. Nemci z desnega boka so se bližali vedno bolj. Še enkrat je Groga s premrzlimi rokami prijel puško in v daljnogled ujel Miho, ki je ležal kakih dve sto metrov pod njim za skalo. Mine so na gosto udarjale okoli Mihovega položaja in videl je v križu, kako se je dvignil sneg in dvignil se je tudi Miha, zakrilil z rokami, padel na obraz in krčevito grebel po snegu, nakar se je umiril. Tovariša pri njem sta onemela, toda hitro sta se znašla, skočila k mitraljezu in nadaljevala borbo. Grogo je stisnilo v grlu, debelo je požrl in ničesar več ni videl skozi daljnogled. Z glavo je omahnil v sneg in tako hudo mu je bilo, da mu je pred nekaj urami očital gamse. Debela solza mu je lezla po licu, toda še preden bi mu morala kapniti v sneg je zmrznila. »Toda kaj premišljujem,« si misli Groga, ugrizne se v ustnice, modre oči dobijo besen izraz, obraz se mu popolnoma spremeni, dve odločni gubi se mu začrtata na čelu. »Nisem vedel, zakaj se bore gošarji, sedaj vem, vi prokleti sinovi švab-ski. Ce nikdar več ne vidim teh grap, maščeval bom Miho, maščeval Lenkin dom in se boril proti vam, dokler vas ne preženemo!« Nastavil je puško na zmrzlo skalo, podložil svoj lovski klobuk in poiskal v križ najbližjega Švaba, Roka se mu je tresla in križ mu je plesal po Nemcu. Še nikoli ni meril na človeka, bil je vznemirjen, stisnil je puško v ramo, toda križ se ni umiril. »Kaj je z menoj, kadar sem meril na gamsa ali srnjaka, sem bil vedno miren in križ je sedel ko pribit na plečih.« Odložil je puško, se oddahnil in ponovno nameril. Globoko je zajel sapo in stisnil. Kot star kozel se je vzpel Nemec in se na glavo postavil čez skalo. Ničesar več ni mislil Groga, samo tlačil je v cev naboje in v križ lovil Nemce, ki so besno grebli v snegu po vsakem strelu. Sedem nabojev, sedem Švabov. Na obeh straneh nastane panika, ker ne vedo od kje streljanje. Mihova tovariša sta se že hotela umakniti, misleč, da je sovražnik za hrbtom. Toda glej, Švabi se umikajo. V. Ko je Groga izstrelil poslednji naboj, se je po drči spustil k mitraljezcema. Kot blazen se je podil čez skale, krogle so udarjale v njegovo bližino, toda ni se zmenil zanje. Planil je k Mihu! Tovariša ga začudeno gledata, oni, ki je bil zjutraj v patroli je spoznal Grogo. Groga dvigne mrtvo tovariševo glavo, zazre se mu v motne odprte oči in ne more verjeti, da je prijatelj mrtev. »Miha, zbudi se, saj si samo ranjen!« Toda kot led mrzle roke in lice mu je bil odgovor. Vstal je, oči so se mu zastrmele v daljavo in obraz je dobil svečan izgled: »Prisegam ti Miha, da bom nadaljeval tvojo borbo!« Švabi so kot besni streljali na to postavo, ki je kot kip stala pod Dražgoško goro in izglodala tako ogromna. Niso pa vedeli, da je to on, Groga, v katerem je zraslo smrtno sovraštvo do njih, morilcev in roparjev, tudi v tem njegovem gorenjskem kotu. Ničesar ni rekel partizanoma, samo opazoval ju je kako ravnata z mitraljezom. Začudena sta se ozirala v njega, mislila sta, da je blazen, tako čuden se jima je zdel. Groga se prestopi k njima, hoče se nasmejati, toda ne posreči se mu. »Dajta mi mitraljez!« Nista se upala upirati, temveč sta mu ga porinila v roko. »Naj govori namesto mene, njegova beseda bo gotovo krepkejša, ko moja!« In vzpel se je vrh petmetrske skale in sekal po Švabih. »Za Miha, za Miha, nate psi, za požgane bajte, nate, da boste pomnili Dražgoško goro!« In streljal je kot besen, niso ga mogli sklatiti s skale. Do petih popoldne je držal položaj, nakar so se Nemci umaknili. Kasno zvečer so tovariši Grogo prislili, da je zapustil skalo in legel za nekaj ur. Toda zjutraj je bil zarana na nji in pričakoval novega napada. Še dva dni je Groga držal skalo, Nemci so bili že v vasi, vse je gorelo, toda njegov mitraljez je še vedno pel. Med poslednjimi se je umaknil v Jelovico. Še enkrat je objel vse gore, ki so se svetile v večerni zarji in pogled mu je obvisel na Gričarjevem; toda na nič ni mislil, ne na starše ne na svojo divjad. Samo ena misel mu je tlela v glavi: maščevanje in pogin tem pritepencem, ki so hujši od divjih lovcev in hudih zveri. In tako je Gričarjev Groga postal partizan, skalo, na kateri je skoro tri dni držal položaj, imenujemo še danes »Grogovo skalo«. Lovska konferenca v Celovcu, 26. nov. 1952 Iz poročila tajnika LZ LRS dr. M. Dularja, od 1. XII. 1952 Koroško deželno Lovsko zvezo so zastopali: Landesjagermeister Koroške Georg Thurn - Valsasina, Landes j agermeister Stellvertretter Štajerske dr. Sedmak, Geschaftsfiihrer za Koroško dr. Otto Zernatto, Landesforstmeister Koroške in Celovca — načelnik za gozdarstvo, Wildseuchenreferent za Koroško Franz Pinter, Wildhegemeister za Koroško Hans Andress, Bezirksjagermeister Villach (Beljak) Franz Pinter, Bezirksjagermeister Volkermarkt (Velikovec) Anton Kostinger, Bezirksjagermeister Klagenfurt (Celovec). Našo Lovsko zvezo sta zastopala: predsednik dr. Jože Benigar in tajnik dr. Milan Dular, Upravo državnih lovišč LRS pa direktor Žan Hrovat in pomočnik Miran Svetina. Dnevni red je obsegal vprašanje razširitve gamsjih garij na naše ozemlje, vprašanje koordinacije odstrelnih planov ob drž. meji, vprašanje zaščite redke divjadi v obmejnem pasu in druga podrejena vprašanja. Glede gamsjih garij je poročal predsednik Okrajne lovske zveze iz Beljaka, ki je hkrati tudi referent za pobijanje te bolezni, Franz Pinter. Očrtal je razvoj te zahrbtne kužne bolezni in omenil, da so bili ob tirolski meji od leta 1945 do 1947 uničeni tisoči gamsov. Mnenja je, da je širjenju garij kriva tudi nadgojitev (prevelik stalež), nepovoljno spolno razmerje in pa slaba prehrana. Pomagali so si s polnim izstrelom obširnih predelov, na Štajerskem pa tudi s pregradami od gorskega grebena do doline. Leta 1947 so se pojavile garje v okolici Dobrača, severno od Podkorenskega sedla. Leta 1952 sta bila tam ugotovljena le še dva primera. Gamsi iz okuženih krajev se pri odstrelu ne smejo razkropiti, sicer bolezen še bolj razširijo. Priporoča, da odstrel vrše le poklicni lovci. V splošnem se obolela žival sama odloči od tropa in gre v nižino, kjer pogine. Cas prska je za širjenje garij nevaren. Paziti je treba na garjavost pri ovcah, ki zaneso okužbo v planine. Pri domačih kozah doslej ni bilo opaziti garjavosti. Po njegovem mnenju obstoji nevarnost okužbe le še od italijanske strani po Kanalski dolini, kjer se je garjavost občutno pojavila. Zato naj bi slovenski lovci stopili v stik z italijansko lovsko organizacijo v Trbižu. V letu 1952 do junija so ugotovili v Hermagoru (Šmohorju) 6, v Spitalu 12, v Beljaku 4 primere. Uvede naj se pravilno spolno razmerje, onemogoči psom (pastirskim), da gode gamse, da se pogostejše postavljajo solnice daleč od okuženih krajev in da se za odstrel omogoči dostop prav do drž. meje. V skrajnem primeru je treba izstreliti cele predele in postaviti plotove od grebena do doline. Zastopnik Štajerske je poročal, da garjavost tam od leta 1918 dalje ne ponehuje in so mnogi veliki revirji popolnoma prazni. Garje se pojavljajo v valovih. Pri ponovnem napadu je zguba znatno manjša (do 20 %), pri prvem pa tudi do 90 %. Nevarnost preti ob Podrožici, večja pa od Trbiža do Rablja. Italijanski lovski zakon dovoljuje brakade na gamse, kar povečuje okužbo. Referent za Velikovec je poročal, da je nevarnost uplahnila in bo normalni stalež skoraj dosežen (avstr. Peca). Za dosego pravilnega spolnega razmerja dovoljujejo močnejši odstrel kozarije. Psi obmejnih straž in pašna živina vznemirja revirje. Prepovedan je odstrel vseh kronskih jelenov. Zastopnik celovške Okrajne lovske zveze je poročal, da je stalež v predgorju od Košute do Golice boljši kakor ob meji. Do vojne je bil stalež v splošnem zadovoljiv. Vznemirjanje revirjev ob meji po streljanju je zadnji dve leti občutno manjše. Referent iz Beljaka je še poročal, da je stalež gamsov deloma zadovoljiv; je pa polovico gamsov prehodnih iz Jugoslavije. Odstrel navadno zaostaja za planom. Zastopnik Štajerske je predlagal, da bi se olajšal stik lovcev čez mejo z nižjimi vizumskimi pristojbinami za sestanke avstrijskih in slovenskih lovcev. G. Thurn je predlagal, da bi se v Putrhofu proti meji ne postavljala ograja, da bi se s prehajanjem jelenjadi osvežila kri in izboljšala telesna kondicija. Na podlagi naših poročil o staležu in odstrelu, so avstrijski lovci ugotovili, da so pri nas lovske razmere ugodnejše. Za ohranitev divjadi bo treba skupnih ukrepov. Sklenjeno je bilo, da se pošiljajo izmenoma poročila o pojavi garij in sploh o vsem, kar zadeva povzdigo lovišč, odstrelni plani pa naj bi se spravili v medsebojno soglasje. Tudi je bilo sklenjeno, da se divjad ob meji čimbolj ščiti. Glede zaščite redke divjadi so avstrijski lovci obljubili, da bodo absolutno ščitili kozoroga, če bi prišel v njihova lovišča, mi pa enako muflona. Glede medveda se ne morejo obvezati. Mogoča pa je z njimi zamenjava muflonov za našo srnjad v razmerju 1 : 3. Pojasnili so, da ima svizec vse življenjske pogoje v naših planinah tudi na apnencu. Obljubili so nam svizce za razplod na naši strani. Planinski orel je tudi na avstrijski strani popolnoma zaščiten. Morebitni potrebni odstrel naj bi se vršil le individualno in po poklicnih lovcih. Končno je bila izražena želja, da naj bi se stiki med slovenskimi in koroškimi lovci poglobili. Kadar bo potreba, naj se skličejo na naši in avstrijski strani konference. Ker se rdečih jerebic ne da naročiti v Franciji, je predsednik Thurn obljubil, da jih bomo nekaj dobili preko Koroške deželne lovske zveze iz Španije. Predsednik Thurn je priporočil, da naj bi se Jugoslavija včlanila v Mednarodno lovsko zvezo v Parizu. Po naši vednosti je bilo že sklenjeno, da se Jugoslavija včlani in je celo sam predsednik maršal Tito zagotovil potrebne devize za članarino. »ZNAK ZA ZASLUGE V LOVSTVU« je po Pravilniku od 26. junija 1952 podelil Izvršni odbor LZ LRS spodaj navedenim lovskim tovarišem: (Ob imenih je številka razvidnega zapisnika, pod katero je podelitev znaka vpisana.) 1, Ivan Zupan, Ljubljana, 2, Pavel Fabiani, Ljubljana, 3, Adolf Ivanc, Sodražica, 4, Drago Bižal, Kočevje, 5, dr. Janko Lavrič, Ljubljana, 6, Adalbert Ceraj-Cerič, Ljubljana, 7, dr. Janko Lokar, Ljubljana, 8, ing. Mirko Šušteršič, Ljubljana, 9, t dr. Ivan Lovrenčič, Vrhnika, 10, Milan Hribar, Podgorica, 11, Mirko Grad, Dragomelj, 12, Anton Koderman, Št. Vid pri Lj., 13, Janko Skale, Ljubljana, 14, Franci Flis, Domžale, 15, Jan Lokovšek, Ljubljana, 16, Danijel Zevnikar, Ljubljana, 17, Miloš Kelih, Bled, 18, Anton Zorko, Celje, 19, Alfonz Mazlu, Ptuj, 20, Ivan Hafner, Škofja loka, 21, Ciril Mohor, Kranj, 22, Janez Ažbe, Škofja loka, 23, Franjo Bulc, Mirna, 24, ing. Rupert Brovet, Trebnje, 25, Zdravko Jager, Trbovlje, 26, dr. Stanko Bevk, Ljubljana, 27, ing. Anton Šivic, Ljubljana, 28, Žan Hrovat, Ljubljana, 29, Ivan Manfreda, Bled, 30, Ivan Maček, Ljubljana, 31, Vilko Turk, Ljubljana, 32, Franc Klinar, Dovje, 33, Avgust Zamida, Občice, 34, Maks Martinčič, Mašun, 35, Anton Trček, Kokra, 36, Adolf Rekar, Radovna, 37, Alojz Kemperle, Kamn. Bistrica, 38, Viktor Pokljukar, Pokljuka, 39, Anton Klavora, Komna. Odmor Lovci, pazite! V pretekli jeseni in zimi je bilo mnogo nesreč, ko je razneslo lovske puške, pri čemer so bili težje ali lažje poškodovani tudi lovci. Nekatera republiška podjetja so brez predhodnega povprašanja strokovnjakov za mnenje, uvozila iz Italije lovski brezdimni smodnik »Super balisti t« Zanje je bila odločilna cena kakor tudi to, da se iz 1 kg tega smodnika napolni okrog 1000 nabojev kal. 16 ali okrog 800 nabojev kal. 12, ker so za ta smodnik predpisane jako majhne količine, in sicer za kal. 16 0.95—1.05 g, za kal. 12 pa 1.2—1.3 g. In ravno to ter velika specifična teža in silna brizanca smodnika so vzrok, da ga strokovnjaki po svetu smatrajo za najnevarnejšega. Lovci so navajeni na voluminozne (prostorninsko obsežne) lovske smodnike, kakor so Obiličevec, Velox, Rottvveiler, NS, MB, Cooppal s polnitvijo, n. pr. kal 12 okrog 2 g, kal. 16 okrog 1.7 g. Ti približno napolnjujejo prostor z vložkom, ki je v tulcu namenjen za smodnik. Če se pa tulci polnijo s predpisano množino (kal. 16 z 0.95—1.05 g ali kal. 12 z 1.2—1.3 g) Super balistit smodnika, ta izpolni le okrog 'A prostora v vložku. Zavoljo tega se mnogim lovcem zde te količine docela nezadostne, pa — ne zavedajoč se velike nevarnosti, katerim se s tem izpostavljajo — bašejo več, kakor je predpisano, posamezniki pa prostor v vložku celo do vrha napolnijo s tem smodnikom. Neizbežne posledice takega lahkomiselno napačnega basanja so razstrelbe cevi in celinov (baskilov), in tudi odtrganja prstov ali cele pesti, morejo pa biti tudi smrtonosne. Da bi se odvrnile nevarnosti pri uporabi tega brezdimnega smodnika, ki ima pri pravilni uporabi dober učinek, priporočamo tole: 1. Predpisane količine za posamezne kalibre je treba odmerjati z natančno tehtnico, nikakor pa z merico, ker se s tem delajo napake pri basanju. 2. V nobenem primeru ne prekoračujmo predpisane maksimalne količine za tisti kaliber. Ker je n. pr. za kal. 16 predpisanih 0.95—1.05 g (to je 95 stotin grama do 1 grama 5 stotin), je treba, da se basanja gibljejo v mejah teh predpisanih količin in ne smejo preiti teže 1.05 g, ker je to lahko nevarno. 3. S tem smodnikom se bašejo le tulci brez vložka z netilko 5.45 in 6.45. Na smodnik se stavljata dva in pol čepa brez pritiskanja ter po en lepenkast (kartonast) pokrovec na smodnik in po eden pod šibre. Tako izpolnimo sicer prevelik prazen prostor, zraven pa ostane natančno toliko prostora, kolikor ga potrebujejo šibre in pokrovec na njih. Tulci z vložkom niso primerni za ta smodnik, ker v vložku preostaja mnogo praznega prostora, ter je zato učinek naboja znatno slabši, ker smodnik zgoreva v mnogo večjem prostoru. Gevelot (ževelo) netilka za ta smodnik premočno užiga in more s predpisano polnitvijo povzročiti poškodovanje slabejših pušk. 4. Ta smodnik ne smemo uporabiti za naboje kal. 20 in manjše kalibre, ker v ozkih puškinih ceveh (v majhnih kalibrih) učinkuje detonativno (eksplozivno kakor dinamit). Podobno nevarne lastnosti, le v nekoliko manjši meri ima italijanski smodnik »Cipe«, ki ga mnogi naši lovci uporabljajo. Zato priporočamo lovcem, da so tudi z brezdimnim smodnikom »Cipe« pri basanju skrajno previdni in da se strogo drže navodil glede predpisanih količin za naboje ter da niti ne nabijajo niti ne pritiskajo smodnika v tulcu, pa da tudi ne dajejo v naboj več šiber kakor je predpisano. Glavna lovska zveza FLRJ, št. 7, Beograd 7. I. 1953 Fran Ramšak: LOVSKA VEJICA Dala mi dala smrečica mala vejice lovske za ljube spomine; dala je dala deklica zala rahle mi cvetke iz srčne globine. Cvetke nobene ni več za mene! Ljubijo zdaj me globoki gozdovi, kličejo mene doline zelene, božajo nežno jesenski vetrovi! Puška mi vrta luknje v meglice, skozi pa sije mi sončece večno; svetle jesenske so mi stezice, srce je moje veselo in srečno. Dala bo dala smrečica zala kmalu poslednjo mi vej’co pohlevno. Spala pri meni vejica mala, grela mi srce bo malo in revno. 5 volkov v eni noči. V decembru me je obiskal stari Pečo-Petar Bjego-vič, nadlogar iz Divo sela pod Velebitom. Prišel je prevzet cian ampule v Lovsko zadrugo, za pokončevanje volkov v Liki. Vesel sem ga bil po treh letih svidenja. Ob pogledu nanj je ponovno zaživela pred menoj slika Like z veličastnim Velebitom. Prišel sem januarja 1949 na povabilo Gozdnega gospodarstva Gospič, da poučim logarje o zastrupljanju volkov s cian ampulami. Po opravljenem delu me je povabil gozdarski inženir C. Z., da pogledava pod Velebitom nastavljene »meke«. Liška burja nama je dobro brila v hrbte, vendar sva se od časa do časa ustavila in opazovala volčje sledove. Končno sva prispela v Divo selo. Oglasila sva se pri »Peči«, da nama je dal ključ od lovske kočice na pobočju Velebita. Preden sva odšla, nama je pokazal kožuhe »samo« šestih volkov in nekaj lisic, ki so viseli z lesenih tramov logarske kočice. Ko sva se v uro oddaljeni lovski kočici okrepčala in uredila ležišči, sva odšla v nastajajočem mraku na prežo — vsak na svojo bukev. Negibno sem čepel na drevesu ter prebadal okolico, ako se priplazi k nastavljeni muli temna senca. Grobno tišino je motil le lisjak, ki je nekje daleč vabil družico. Vsega premrlega me je rešil inž. Zvonko. Tudi naslednje jutro ni bilo bolje. Odšel sem iz Like brez volka. Med kramljanjem sem vprašal Peča tudi po uspehih z volkovi v preteklem letu. Povedal mi je naslednjo dogodivščino: Deževnega decembrskega večera je v konjsko bedro zašil kakih 20 ampul, v bližini one kočice, v kateri sem spal v letu 1949. Ponoči je zapadlo kakih 15 cm snega. Zjutraj se je napotil v lovsko kočico po seno, katero je poleti v njej spravil. Še na misel mu ni prišlo, da bi ponoči volkovi obiskali nastavljeno bedro. Šele, ko se je vračal natovorjen s senom domov, je pregledal vabo. Ker je bila zasnežena, ni opazil od daleč nič posebnega. Ko pa je prišel blizu, je ugotovil, da je sneg okoli bedra nekako čudno naguban, Razgrnil je z nogo prvo kopico in pod snegom je ležal volk, a ne samo eden, kakor je prvi trenutek mislil, temveč pet kosmatincev je bilo zleknjenih okoli bedra. Veselje zaradi tako številnega plena si lahko predstavljamo, kajti nagrada 40 000.— din za pokončane volkove v eni noči, ni šala. Če mi ne bi Pečo tega sam povedal, ne bi nikoli verjel v tako možnost. Čuteč, da sem mu v neki meri pripomogel k uspehu z zastrupljanjem volkov, je izvlekel iz nahrbtnika kožuh, mesec prej ustreljene divje mačke. ing. My Ime psa v raznih jezikih. Pes je prastara udomačena žival. Najstarejša znana oblika njegovega imena je k v a n ali k u a n, verjetno posnemanje lajanja, v drugem sklonu k u n a s. Toda že sanskrt je naredil iz čistega »k« stisnjen »č«, medtem ko se je v grščini »k y o n«, genitiv kynos, v keltskem jeziku k u in ki, v množini kun čisto ohranil, prav tako tudi v latinščini c a n i s. Iz besede canis je postalo v sodobnih romanskih jezikih v italijanščini cane, v španščini can, portugalščini cao, v romunščini kaene in kinje, v stari francoščini can ali cagne, v sodobni francoščini chien. Staronemško ime za psa je h u n ali h u n e, gotsko hunds, islandsko hundr. Litvanci imenujejo psa kunna, Finci koira, Madžari kutya, Turki kupok, Kamčadali kosa, Semiti kelb, Kitajci kiuen, na jugu hun, Malajci andjing in Japonci ino. Tudi Slovani imajo različna imena za psa: Rusi, Čehi, Slovaki, Slovenci ga imenujejo pes, Srbi in Hrvati pas, Poljaki pies in lužički Srbi posz. Na Španskem je navadni izraz za psa perro, pri Angležih dog (hound je samo lovski pes), »to hunt« pa pomeni loviti s psom ali tudi brez psa. Za psico imajo germanski jeziki izraz Petze, Betze, Batze, kar so verjetno sprejeli od Slovanov. Nemški Metze je samo narečje, švedsko — Bikke, bycka ali bittja, anglosaško bichem, islandsko in škotsko pravijo tičk, Nemci tudi Tache, Zache, Zauke. Zoha, Teve, Tiffe. Holandci Leef, Zopa. Zaupe. Nemci imenujejo samca Rude, stara nemščina rudo, anglosaško rithta, v narečju rader in rette, na Sedmo-graškem pa rit. Mladiče kličejo Welf po volku (Wolf), samice Fahe iz gotskega fauho, staronemško foha, Fuchs. Morda izhaja francosko ime »lice« iz slovanskega »lisica« ali pa morda iz grško-latinskega lycisca. (a 5 p ) Podlasica. Najmanjša zver naših lovišč je podlasica, vendar po svoji krvoločnosti prav nič ne zaostaja za drugimi kunami. Izredno je gibčna in požrešna ter se loti celo večjih živali, kakor je sama. Zleknjeno truplo je zelo gibko; pokrito je s kratko dlako, ki je na hrbtu rjaste, na trebuhu pa bele barve. Ima kratke noge, živahne oči in je prav ljubka živalca, toda zelo krvoločna. V naših krajih živita mala podlasica in velika podlasica ali pa hermelin, ki se samo po velikosti in črnem koncu repa razlikuje od male podlasice. Mala podlasica najraje stika po mišjih rovih, velika podlasica, kateri pozimi kožuh popolnoma pobeli, le konec repa ostane črn, pa napada tudi večje živali kakor n. pr. jerebice, fazane, zajce itd.; zato povzroča lovcem hude preglavice, loviščem pa občutno škodo. Spominjam se, da je »Lovec« že pred leti objavil članek, ki opisuje, kako so v nekem lovišču odstrelili srno, ki je imela na vratu zagrizeno podlasico. O krvoločnosti te najmanjše sorodnice kune, sem se prepričal že pred dobrimi 35 leti, ko je moji pokojni materi umorila v treh dneh 9 že odraslih piščancev. Pri premetavanju drv v bližini kokošnjaka, smo odkrili zločinca, vit' kega telesa in živahnih oči — podlasico. Pred kakšnimi 25 leti sem se vračal peš iz Babnega polja v Stari trg pri Rakeku in da bi si skrajšal pot, jo mahnem kar po stezi čez travnike. Mojo pozornost vzbudi podlasica na bližnjem travniku, ki je smukala iz ene mišje luknje v drugo. Približam se, podlasica pa kljub temu nadaljuje svojo igro in se sedaj pokaže iz ene luknje, potem iz druge, ne pa iz one, pri kateri sem stal. Menjam mesto in stopim k oni luknji, iz katere se je podlasica največkrat pokazala. Pa vidiš ga šmenta, sedaj jo pa iz te luknje ni, pač pa pokuka iz one luknje, kjer sem malo prej čakal. Zopet menjam mesto, podlasica pa tudi spremeni svojo podzemeljsko pot in pogleda iz luknje, ki sem jo malo prej zapustil. Da bi me pa še bolj razkačila, opusti svoje podzemeljsko tekanje sem in tja in kar po zemlji teka iz ene luknje v drugo, vedno pa iz iste luknje pogleda, kje se nahajam. Naveličam se tega igranja, ki je trajalo najmanj pol ure, odvržem palico, ki sem jo bil pripravil za podlasico in nadaljujem pot. Ko sem bil od tega mesta oddaljen že kakšnih trideset korakov se ozrem iz radovednosti pač, kaj počne podlasica. Moje strmljenje ni bilo majhno, ko opazim, da mi podlasica sledi, kakor da je to priučena domača mačka. Zapodim jo in stečem za njo, podlasica zbeži v eno izmed prejšnjih lukenj toda kmalu pogleda zopet iz luknje iz radovednosti kje sem. Vem sicer, da je podlasica radovedna, da je pa tudi hudomušna, nisem vedel. V drugi polovici oktobra 1952, ko sem se službeno mudil nekoliko dni v Brežicah, sem nekega sončnega dne s tovarišem napravil med opoldanskim odmorom kratek sprehod v bližnjo okolico Brežic. Pot naju je vodila ob njivah čez travnike nazaj v Brežice. Na sveže pokošenem travniku zagledam podlasico, ki graciozno preskakuje gomilice pokošene detelje in nudi s svojimi skoki in vitkim telesom prav ljubko sliko. Verjetno, da je iskala miši v pokošeni detelji. Občudoval sem njene elegantne skoke in vitke linije njenega telesa, toda hkrati sem se spomnil njenih krvoločnosti in že sem stekel z aktovko v roki proti mali roparici. Podlasica zbeži čez travnike na bližnjo njivo, kjer je bila koruznica, zložena v kope in se skrije v eno izmed kop. Nisem bil popustljiv v zasledovanju, ker v tekanju sem se do- dobra izvežbal med bombardiranjem Beograda leta 1941 in 1944, toda podlasica je spremenila svoj način obrambe in ker je spoznala, da se na odprtem polju ne more meriti z menoj v hitrosti, se tudi ni več podala na odprto polje, temveč je samo na mojo intervencijo bežala iz ene kope v drugo. Tovariš, videč mojo zadrego, mi priskoči na pomoč in oba obstopiva kopo, v katero se je podlasica skrila. Bojni načrt je bil kmalu sestavljen in je obstajal v tem, da bo tovariš spodil podlasico iz kope, moja naloga na drugi strani pa je bila, da podlasico s krepkim udarcem z aktovko prestre-žem in jo tako onemogočim za nadaljnjo obrambo. Da bi pa udarec imel večji učinek, sem se tudi bolj razkoračil in čakal podlasico z visoko dvignjeno aktovko v roki. Tovariš spodi podlasico iz kope in podlasica zbeži skozi moj korak. Nisem pričakoval, da bo podlasica izbrala to taktiko; zamahnem, zgubim ravnotežje in padem, podlasica pa jo ubere proti sotovarišu, ki takoj steče za njo, jo kmalu dohiti, z obema nogama hkrati skoči nanjo ter zakriči: »Jo že imam!« Priskočim takoj na pomoč z aktovko pripravljeno za udarec in mu velim, da naj počasi dvigne eno nogo, potem pa drugo. Tovariš sluša, toda o podlasici ni bilo ne duha ne sluha. Verjetno je pobegnila v luknjo, skrito pod kosom rjavega polena v travi, ki ga je tovariš držal krepko pod svojimi stopali, misleč, da stoji na podlasici. Tako se je ta borba končala v splošno veselje in zadovoljstvo prebivalcev z bližnje kmetije, ki so v začetku lova na podlasico od daleč opazovali, kako se dva ne več tako mlada tovariša podita v jesenskih površnikih čez njive in travnike, eden že nad trideset let lovec, drugi pa začetnik. Ko so pa ugotovili, da ta gonja velja podlasici, so bili s svojimi simpatijami vsi na strani podlasice, češ podlasica je koristna živalca in lovi samo miške. Prizor je trajal tričetrt ure- M. K. Medved konja, volkovi medveda. V Lepem dolu, onstran Milanovega vrha je medved napadel konja, ki je sam taval po gozdnatem travniku. Kakor je bilo naknadno ugotovljeno, ga je pobil in delno požrl. Znano je, da medved kljub preganjanju po ljudeh, če so brez orožja, ne zapusti pojedine, dokler se ne nasiti. Toda tokrat je bilo drugače. Na dah konjskega mesa se je priklatil trop 5—6 lačnih volkov. Po izpovedbah delavcev in voznikov je bila okolica, kjer je bil pobit konj, sto metrov naokoli vsa postlana z medvedjo in volčjo dlako. Volkovi so umorili medveda in ga tudi polovico požrli. Od konja so ostale samo noge, glava in nekaj kosti. Tla so bila na mestu boja vsa steptana in razrita, kar je kazalo na zelo srdito borbo. jvifco Fabjan • • 1% lovske wQOM&aciie Popravek: V 12. številki LOVCA 1952 na strani 475, pod naslovom »Z visoke preže« je napačno, da so bili s te preže uplenjeni trije divji prašiči. Dejansko so bili le v tej okolici po kapetanu Dorniku in A. Bovhanu. Vr. Sedemdesetletnico je obhajal dne 22. februarja t. 1. naš spoštovani in dragi lovski tovariš Strablekov Joža iz Kaple na Kozjaku. Da smo lahko ponosni na naša lepa lovišča na severnem Kozjaku, je zasluga jubilanta, ki je s svojimi sovrstniki skozi petdeset let neumorno in nesebično čuval in gojil divjad ter nas vodil in učil v pravem lovskem duhu. Veseli smo, da je med nami še ves veder, poln humorja in lovskega ognja, in nas vnema za pravo lovsko stvar. Njegova gostoljubna hiša je pravo lovsko ognjišče, kjer se vsakemu ob Joževem pripovedovanju ogreje lovsko srce. Hvaležni smo dragemu tovarišu za mnoga lovska doživetja in znanje, ki nam ga je naklonil iz njegove bogate lovske zakladnice ter mu iskreno želimo, da ostane med nami še dolga leta boder in srečen. Lovski zdravo! L. d. Kapla, F. P. Poročilo (izvleček) o lovskih izpitih od 1. do 14. II. 1952 pri Okrajnem ljudskem odboru v Postojni. Na podlagi 143 prijav kandidatov je bil napravljen podroben razpored izpitov tako, da je bilo k izpitom dnevno pozvanih 16 do 20 kandidatov, upoštevajoč prometne zveze. Člani komisije so pripravili izpitna vprašanja in jih po izpitni materiji po 3 skupaj grupirali na posamezne listke, ki so jih kandidati vlekli. Predsednik izpitne komisije je bil tuk. referent za gozdarstvo tov. ing. Bleiweis, zapisnikar pa tov. Kašča. Vsem kandidatom so bile pravočasno vročene pozivnice na izpit s točno označbo datuma in ure, kdaj se mora kandidat javiti izpitni komisiji. Od 146 pozvanih kandidatov, se je komisiji postopoma prijavilo 93 kandidatov. 52 prijavljenih kandidatov, ki se komisiji na dan izpita niso javili je 21 LU Brkini, ki so po svoječasnem sporazumnem dogovoru polagali lovski izpit pri OLO Sežana. Od ostalih 31 izostalih kandidatov je bilo 8 upravi- čenih, 7 jih je odstopilo, 16 kandidatov pa je izostalo neopravičeno. Izpit je položilo 63 kandidatov ali 67%, 31 kandidatov ali 33% pa ne. Na zaključni konferenci je bil določen spomladanski izpitni rok, in sicer v aprilu 1953. Predsednik OLZ Elo Garzarolli Okrajna lovska zveza Gorica poroča pod štev. 391/52 od 24. XII. 1952 med drugim, da so letos poljske jerebice tam prezimovale v večjem številu, kakor v preteklih letih, da so kotorne številne in je računati v 1953 zavoljo prepovedi odstrela z ugodnim prirastkom in da srnjadi ne bo od odobrenega plana odstreljenih niti 30%. Slavnostna seja Okrajne lovske zveze Novo mesto na Frati, 29. nov. 1952 ob deveti obletnici zgodovinskih dogodkov zasedanja AVNOJ-a leta 1953 v Jajcu. Po pozdravu gostov je predsednik Franjo Bulc orisal junaške osvobodilne borbe jugoslovanskih narodov in poudaril, da je ravno Frata s svojo logarnico in lovsko kočo sredi dolenjskih gozdov in lovišč v letih 1941/42 služila kot ena prvih in najvažnejših oporišč osvobodilnemu gibanju. Tu so bile mnoge seje, posveti in sestanki v najusodnejšem času slovenske zgodovine. Tu sta bila na konferenci tudi tovariša Leskošek in Kidrič. Zato bo ostala Frata zapisana v zgodovini osvobodilnih borb. Zato je bila po italijanskih okupatorjih v jeseni 1942 bombardirana in požgana. Po devetih letih je Frata zopet obnovljena kot simbol naše zmage in osvobojenja. Zato smo se zbrali zlasti lovci v srcu naših lovišč in gozdov, da obudimo spomine na težke dni, ko smo zamenjali lovske puške s karabinkami in iz lovcev postali partizani ter da počastimo spomin 23 tovarišev-ju-nakov, ki so padli za našo svobodo. Z isto vnemo, kakor smo se borili kot partizani, bomo sedaj kot lovci delali za povzdigo lovstva. V počastitev in spomin padlih so navzoči vrgli smrekove vršiče v plapolajoči kres. Zborovalci so poslali bolnima tovarišema Kidriču in dr. Lovrenčiču brzojavne lovske pozdrave. Drugi dan je bila v okoliških gozdih prirejena vzorna brakada. Iz okrožnice Okrajne lovske zveze Celje, št. 1/53 od 3. I. 1953, vsem lovskim družinam: »Zajčja pravda: Sadjarji so zopet pričeli s preganjanjem zajca. Opozorite na Vašem občnem zboru lovce, ki naj opozore sadjarje na članek, objavljen v 11, 12 štev. »Sadjarstvo, vinarstvo in vrtnarstvo« preteklega leta — Kako obvarujemo sadno drevje pred zajcem —. Ludvik Juhant iz Komende piše v tem članku, da namaže vsako jesen sadno drevje en meter visoko v sa-donosniku, ki je sredi gozdov, s staro nesoljeno svinjsko mastjo; na ta način že osem let ni imel nobene škode, dasi je zajcev mnogo. Za 52 dreves je porabil 0.20 kg masti.« Iz zapisnika seje Okrajne lovske zveze Postojna od 21. XI. 1952: »Izvrši se ponovna revizija vseh odločb o oprostitvi lovskih izpitov, ki jih je izdal OLO in to zaradi tega, ker je mnogo lovcev neupravičeno prejelo odločbo o oprostitvi lovskega izpita. OLZ bo pismeno zahtevala od posameznih lovskih družin seznam vseh članov, ki bi morali polagati lovski izpit in to ne glede, da so že dobili odločbo o oprostitvi lovskega izpita. Ponovni lovski izpiti se bodo vršili v drugi polovici marca 1953. Predsednik OLZ poroča, da se skoraj po vseh območjih lovskih družin pojavljajo volkovi, ki delajo občutno škodo na divjadi. Sklep: Pozvati je vse lovske družine, da posebno sedaj v zimski sezoni, ko terenske razmere ustrezajo za pogone na to divjad, posvetijo vse svoje delo pokončevanju volkov in to z organiziranjem pogonov, postavljanjem mrhovišč, individualnim lovom posameznih članov ob svetlih nočeh. Lovske družine, kolikor same ne organizirajo pogonov na volkove, so obvezne, da se vključijo pri pogonih sosednjih lovskih družin.« Nagrado je podelila O kr. lov. zveza Ljutomer tov. Ficku 3000.— din, Nemcu in Karbi pa po 600.— din, ker so s svojim požrtvovalnim delom pripomogli k uspehu druge gospodarske razstave, pri kateri je sodelovala OLZ Ljutomer. (Iz zapisnika 4. r. seje 18. IX. 1952) Izključitev Janeza Pristavca, Radovljica in Alojza Kokalja, Zabreznica, iz 1. d. Stol-Zirovnica je potrdila okrajna lovska zveza Radovljica pod štev. 174 in 175/52 K/V od 23. I. 1953. Pri prvo-imenovanem so bili sklepi družine anulirani, drugi pa je izrabljal zaupanje lovske družine in obmejnih organov za tihotapstvo. Tajnifc OLZ_ A. Kos Izključitev. Viktor Mravljak od Sv. Antona na Pohorju je bil za tri leta, t. j. do konca leta 1954 izključen iz 1. d. Dravograjsko Pohorje, zaradi kršitve lovske discipline, (podvrgel se ni lovskemu izpitu) in posebej, ker ni preprečil, oz. ni javil divjega lova, za katerega je vedel. Okr. lov. zveza Slovenj Gradec, št. 14 — 19. I. 1953. Kaznovan je bil z ukorom Franc Derenčin, Trnovo — Ilir. Bistrica, ker je samovoljno paril svojo psico brako-jazbečarko Ago BMBJ 583, in s tem grobo kršil društvena vzrejna pravila. Društvo brak-jazbečar Tj. 3153, Ljubljana 1. I. 1953 Izključitev. Okrajna lov. zveza M. Sobota je na svoji seji 3. dec 1952 potrdila izključitev Alojza Erjavca iz 1- d. Renkovci zaradi kršitve družinskih pravil in ker je lovil na svojo roko. t Jože Urbančič iz Podolnice je v 84. letu starosti preminul in smo mu 3. januarja 1953 položili na grob zeleno vejico. Celih 67 let je bil vzoren lovec, ljubitelj narave in plemenit tovariš. Časten mu spomin! L. d. Horjul t Franc Golja, upokojeni učitelj, 76 let star, je 8. decembra 1952 med lovom nenadno preminul. Našli smo ga na stojišču še s puško v roki. Uglednemu lovcu in dragemu tovarišu časten sporni11- L. d. Gorica t Pavla Fortina, 72 let starega rudarskega upokojenca in vseskozi vzornega lovca, smo koroški lovci položili k večnemu počitku za novo leto 1953 na pokopališču v Črni na Koroškem. Izstrelili smo mu lovsko salvo kot zadnji pozdrav in s klobukov odvrgli smrekove vejice na rakev v trajen spomin. A. C. KINOLOŠKE VESTI * Dopolnitev ocen v preglednici z druge republiške razstave psov vseh pasem mednarodnega značaja dne 7. in 8. septembra 1952 v Ljubljani. Glej »Lovec«, štev. 12 iz leta 1952, stran 472! Pri kratkodlakih istr. goničih je dosegel prvaštvo Jugoslavije »Borut Savinjski« JRG 279 ki, JŠG 48, katalog štev. 63. Prvaštvo Slovenije pa »Cer Savinjski« JRG 534 ki, katalog štev. 71 in CACIB »Željko Travnogorski« JRG 758, katalog štev. 497. Tabelo je v tem smislu dopolniti. Prijavljene in zaščitene psarne: »CELJE« za španijele in brake jazbečarje, lastnik Slavko Kovač, Celje, Cesta na grad štev. 17. »KOŠAŠKA« za foksterijerje, lastnica Marija Vajda, Maribor, Košaki 36. »KOROŠKA« za nemške ovčarje, lastnik Anton Šober, Maribor. »KREMEN« za brake jazbečarje, lastnik Alojz Bračko, logar, Gorenja vas, pošta Mirna, Dolenjsko. »POLJČANE« za brake jazbečarje, lastnik Stanko Valand, Spodnje Poljčane 24. »PTUJ« za nemške ovčarje, lastnik Franc Runovc, Ljubljana, Cigaletova 13. Popravek. V glasilu Lovec z dne 1. IX. 1948 na strani 446 je objavljena zaščita psarne »Kodrum« za ptičarje, lastnik Radomir Ribar, Novi Sad. Pravilno se mora glasiti psarna »KOR-DUN«. Iz navedenega razloga ne pride v poštev zaščita psarne »Kordun« za ptičarje, lastnik Nikola Padežanin, Maribor, Pobrežje, Zasipna 18, ki je objavljena v 10. štev. Lovca iz leta 1952. Opozorilo vzrediteljem in lastnikom pasemskih psov. Vsem mladičem vseh legel, ki bodo poleže-ni v letu 1953 je dati imena z začetno črko »B«! Zaradi pogoste kršitve določil pravilnika o evidenci pasemskih psov, ponovno opozarjamo na člen 13, ki se glasi: »V Register mladih psov se vpisujejo samo mladiči pasemskih roditeljev, ki so vpisani v jugoslovanski rodovni knjigi. Leglo mora vzreditelj prijaviti v roku dveh mesecev, najkasneje pa v enem letu. V nasprotnem primeru se leglo ne vpiše. Za prijavo legla po preteku dveh mesecev mora plačati vzreditelj dvojne pristojbine.« Dolžnost vzrediteljev je torej, da skrbijo pred oplemenitvijo psice za vpis te v rodovno knjigo! Isto dolžnost ima tudi lastnik plemenjaka, ker sam vpis v Re- gister mladih psov še ni dokaz, da je psica — pes sposoben in priporočljiv za pleme. Člen 14 istega pravilnika določa med drugim, da se za vzrejo sme uporabiti le psa — psico, ki je dosegla starost 18 mesecev in ki ima dobro zasnovo za delo. Tiskovine za prijavo legel naročite pri Kinološkem združenju LRS v Ljubljani, Trdinova ulica 8. Naročilu priložite vselej 12.— din za eno garnituro prijavnih tiskovin! Potrdilo o plemenitvi mora lastnoročno podpisati lastnik psice in lastnik plemenjaka. Prijavo legla je predložiti v dvojniku in natančno izpolniti v vseh rubrikah! Pristojnost za reševanje kinoloških zadev. Ker vlada še vedno nejasnost glede pristojnosti za reševanje kinoloških zadev, sporočamo, da vodi Kinološko združenje LRS le Register mladih psov, sprejema in rešuje prijave legel in daje informacije v zvezi z vpisom v Register mladih psov. Vse ostale zadeve, kakor prenos lastništva psov — psic, izdaja rodovnikov, vpis v rodovno knjigo spada v pristojnost Vodstva rodovne knjige Kinološkega saveza FNRJ v Ljubljani, Cesta v Rožno dolino štev. 36, ki zadeve rešuje. Kinološko združenje LRS 011 ar ec 1953 O. C.: O vzgoji našega mladega kadra Čeprav vodstvo naše organizacije neprestano naglasa potrebo po temeljiti strokovni vzgoji naših lovskih kadrov in kljub temu, da se čuje odmev teh pozivov v vseh naših skupščinah tja do poslednjega družinskega posveta najbolj odmaknjenih lovskih družin, moramo vendar resnici na ljubo priznati, da se na tem področju še vse premalo stori. Če pa smo res dovolj smeli, da to ugotovimo, moramo v posledici tega spoznanja iskati poti in sredstev, da vendar enkrat dosežemo temeljito spremembo današnjega, n epo volj nega stanja. Vendar če hočemo govoriti o izboljšanju in o odpravi dosedanjih napak, je potrebno, da si stvar ogledamo prav iz njenega jedra, da bi nas površna analiza ne dovedla do napačnih prijemov v praksi. Začnimo kar od kraja. Kako torej danes postaneš lovec? Mlad človek, ki najde dopadenje nad lovsko bratovščino ali ki mu imponira to, da je nekim državljanom dovoljeno nositi orožje, počne v sebi čutiti pritisk lovske krvi in zaprosi najbližjo lovsko družino za sprejem v članstvo. Običajna formulacija prošenj za sprejem ne pove o prosilcu nič posebnega in ne daje članstvu, ki ima o prošnji sklepati, nobene pametne osnove za odločanje o sprejemu ali o njegovi odklonitvi. »Ker čutim veliko veselje do lova«, čitamo navadno ali pa »ker sem velik ljubitelj prirode in bi želel prebiti svoj prosti čas v naravi« in temu še eventualno slede razne lepe obljube. Pa tudi postopek o takih prošnjah je po navadi kaj enostaven. Tajnik prizadete družine jih lepo skrbno zavede v delovodnik in jih nato spravi na kup do prvega družinskega posveta ali občnega zbora. Na tem se prošnje po vrsti prečitajo in se po navadi ti nenadni ljubitelji lova ali narave sprejmejo kot nadebudni novi lovci, ne da bi se o sprejemu kaj dosti diskutiralo. Prosilcu se nato izda skrbno stipkano potrdilo o sprejemu in po nekaj dneh začne novi »lovec« z novo nabavljenim orožjem šariti po lovišču, da si na živih ciljih pridobi potrebno strelsko spretnost in da, po večini brez kontrole, izoblikuje svoje »lovsko strokovno znanje«. Ves ta postopek je v mojih očeh skrajno neresen in kaže na to, da se ne zavedajo ne upravni odbori in ne kolektivi, kakšne so njih naloge in dolžnosti. Po mojem mnenju je predvsem dolžnost upravnega odbora, da se temeljito seznani z osebo novega prosilca, da se podrobno informira o njegovih političnih, moralnih in lovskih kvalitetah in da plenarnemu sestanku o svojih ugotovitvah poroča. Nikar ne mislimo, da se s tako zadevo kaj mudi. Kje neki! Človek, ki je rabil 25 let svojega življenja preden je ugotovil, da je postal ljubitelj lova in narave, bo mogel mirno potrpeti tudi še nekaj tednov ali mesecev, dokler si bo prizadeti kolektiv na jasnem o tem, koga sprejema v svojo sredino in kako je v resnici z njegovo spontano ljubeznijo do lova in prirode. Saj se neredko za tako prošnjo skriva želja, da bi se pridobila legitimacija za nošenje doslej prikritega orožja, s katerim je prosilec morda tudi že škodljivo posegel po naši divjadi. Mnogo slabih izkušenj z novo sprejetimi mladimi lovci nas nujno sili k večji opreznosti, saj vsi vemo, koliko nepopravljive lovske škode so v preteklosti često povzročili neugnani in nepoučeni novinci. Pa jim ni mogoče niti pripisati krivde za njih neodgovorno ravnanje, saj se nihče ne rodi kot mojster. Odgovornost za to pade predvsem na lovski kolektiv, ki dovoli nekemu novincu, da si sam izoblikuje svoje lovsko znanje po svoji lastni zamisli in spretnosti. Ne smemo pa pozabiti, da smo vsi odgovorni za gospodarstvo v naših loviščih. Še več! Vedeti moramo, da je sklep o sprejemu novega člana v lovsko organizacijo edina legitimacija, ki omogoča nabavo lovskega orožja! Zato moramo skrbno pretehtati ali zasluži kandidat toliko zaupanja, da mu moremo orožje poveriti; kajti nedvomno zadene velik del odgovornosti tudi lovski kolektiv, ki je prosilcu izdal to potrebno listino. Sovražniku naše družbene ureditve, moralnemu izprijencu, pijancu pretepaču, človeku, ki si je nakopal že kak lovski greh, nikakor ne bomo izkazali tolikega zaupanja, marveč bomo njegov sprejem odklonili ali vsaj za primerno dobo odgodili. Te stvari pa iz prosilčeve vloge nikoli ne bodo razvidne, marveč jih bomo morali dognati le s skrbnimi in temeljitimi poizvedbami. Po predpisih Pravil za lovske družine je ena njihovih osnovnih nalog skrb za strokovno vzgojo lovcev. Povsem jasno je, da bi morala ta vzgoja obsegati teoretični in praktični pouk novinca. Teoretično znanje bi naj pridobil v krožkih ali na tečajih, katere bi morala v ta namen pripraviti vsaka družina sama ali pa morda več družin skupaj. Najmanj kar se da storiti pa je, da izročimo novincu dobro lovsko knjigo in da se od časa do časa prepričamo, ali si je iz nje res pridobil kaj znanja. V lovsko prakso naj bi ga pa uvajali izkušeni stari lovci, brez katerih spremstva bi v prvih mesecih svojega udejstvovanja sploh ne smel oborožen v lovišče. Vse to se zdi tako samo ob sebi umevno in jasno, da bi človek dejal, da je pisanje o teh zadevah povsem odveč. Izkušnje pa kažejo vse drugače. Kdor je namreč imel priložnost prisostvovati lovskim izpitom v preteklem letu, je moral z zaprepaščenjem dognati, da kažejo kandidati, ki so celo že po več let člani naše organizacije, naravnost katastrofalno neznanje v lovskih strokovnih zadevah. Da tega ni pripisati zgolj njihovi nemarnosti je prav tako jasno, kakor je gotovo, da je prizadeti kolektiv v takih primerih povsem zanemaril svoje osnovne dolžnosti. Ali se naj potem čudimo številnim nelovskim in celo škodljivim postopkom takih lažilovcev? Ali more pameten človek sploh pričakovati, da bo v pestri lovski praksi, ki često zahteva bliskovite pravilne odločitve, prav ravnal nekdo, ki ne pozna niti najosnovnejših predpisov Zakona o lovu in Pravil svoje družine, ki ne pozna predpisov o lovopustu ne živaloslovja in načinov lova, nekdo, ki mu je tuje pojmovanje o lovski pravičnosti? Mislim, da tega pri najboljši volji ne moremo pričakovati. Uvedba lovskih izpitov nam je v tem pogledu odprla nove možnosti in mora postati prava prelomnica v naši dosedanji praksi. Po 14. čl. Zakona o lovu spada med obvezne pogoje za sprejem v članstvo lovske družine ta, da je prosilec »izprašan lovec«. Dokler se pri nas izpiti še niso opravljali, smo pri sprejemu novih članov molče prehajali preko te zakonite določbe. — Sedaj ko so izpiti uvedeni, tega ne smemo več storiti. Kajti ravno ta zakonita določba nam nudi jamstvo, da bo naš mladi lovski kader strokovno na taki višini, kakor jo moramo danes zahtevati od vsakega lovca, če hočemo res doseči, da bodo mogli lovski kolektivi v doglednem času sami upravljati svoja lovišča, tako kakor gospodarijo danes naši delavci v svojih podjetjih. Taka in podobna razmišljanja so dala zboru lovskih starešin OLZ Maribor povod, da je sprejel kaj pomemben sklep, ki bo morda tudi drugje našel voljne posnemalce. Sklenili so namreč, da bodo morali kandidati za sprejem v lovske vrste opraviti enoleten staž* v loviščih brez orožja in nato položiti lovski izpit, nakar šele bodo sprejeti kot člani v lovske vrste in se jim bo izdalo za nabavo orožja potrebno potrdilo. Mnenja sem, da so naši vrli starešine prav in koristno sklenili. Novinec naj predvsem izkusi, da je lovsko udejstvovanje združeno tudi s težavami, da zahteva mnogo napora, mnogo požrtvovalnosti in truda in da je lovski užitek bogato plačilo za ta trud. Kdor bo v enem letu spoznal ves krogotek lovskega življenja, se bo udeležil zimskega krmljenja, naprav gazi, bo sodeloval pri postavljanju prež * Bolje dveleten, s pogojnim članstvom (prvo leto brez orožja, drugo z orožjem) in nato izpit. — Ur. Foto dr. Zedtwitz, Begunjščica in krmišč, pri strupljenju, pri izdelavi in nastavljanju raznih pasti, pri odiranju, iztrebljenju, zračenju, ravnanju s kožami in pri neštetih drugih drobnih delih in bo na jesenskih lovih sodeloval kot opazovalec v spremstvu lovovodje ali kot gonjač, pa bo poleg tega črpal iz dobrih knjig toliko strokovnega znanja, da bo z uspehom opravil lovski izpit, ta bo vsekakor moral imeti nekaj prave lovske krvi v sebi. In kar je posebno važno: ustvaril si bo pravilen odnos do lovišča, do divjadi v njem in do članov svojega kolektiva. Ko bomo tedaj čez leto dni sprejemali take lovce v svojo sredino, takrat nam bogme ne bo več treba skrbeti za usodo naših lovišč. Maribor, dne 17. februarja 1953. J. D.: Nedelja je moja Odkar nosim lovsko puško in to je že prenekatero leto, sem zavrnil v jesenskem času brakad vsakega, ki me je hotel ob nedeljah vpreči za kakšno prireditev, predavanje in podobno — nedelja je moja. Tudi sedaj odtegujejo lovcem nedelje z raznimi dolžnostnimi opravki. Koliko pa je teh nedelj v letu? Komaj dobra četrtina, če pri-štejem k nedeljam brakad še 2—4 za petelina in srnjaka. Kakšna je v resnici udeležba lovcev ob nedeljah na brakadah? Konec decembra je poklicala lovska zveza Celje vse starešine lovskih družin na skupen posvet. Med raznimi vprašanji je bil tudi odstotek povprečne udeležbe na brakadah. V večini primerov je bila napovedana 80% udeležba, manj menda nikjer. Verjemi, kdor moreš! Ne bom trdil, da v nobeni lovski družini ne bi dosegli takšnega povprečnega odstotka, tudi po mojih opazovanjih in izkušnjah je sedaj po vojni odstotek udeležbe na brakadah mnogo nižji in ponekod ne preseže povprečje 50 %. Le pri brakadah v tistih delih lovišča, v katerih imajo »strelci« upanje na kanonado, se zbere večina članstva. V druge predele lovišča »strelci« ne pridejo! Ta pojav ni lovski! Poslušajmo opravičila članov, zakaj se brakad ne udeleže (posebno v višjih ali oddaljenih predelih). 1. Imel sem neodložljivo delo pri rudniku, tovarni ali podjetju kot strokovni delavec. — Opravičeno! 2. Nadomestovati sem moral obolelega tovariša. — Opravičeno! 3. Sem bolan ali v bolniškem stanju. — Opravičeno1 4. Imam bolno ženo, otroke, očeta, mater. — Opravičeno! 5. Bolno živino ali pregled poslopij' po obrtniku ali podobno — zaradi popravil. — Opravičeno! 6. Za moje noge je bilo predaleč, sem že prestar in ne zmorem več. — Ne tovariš! Za lovca ni nikamor predaleč. Starost se upošteva povsod, posebno pa so lovci tisti, ki spoštujejo stare grče. Če bi že res ne mogel priti v pravem času, se prijaviš prej lovoVodju, ki bo za take tovariše rezerviral stojišča v nižini. 7. Sem moral iti na družinsko slavje. Tast — tašča je imela god. Če se pri mislih na takšno slavje oblizneš zaradi vinčka in orehove potice, tedaj si dvakrat lovska ničla. Sam sem že tast in moja žena tašča in če bi zahtevala od zeta ali snahe, da sedita pri godrnjavih starcih, medtem ko bi jima misli uhajale za njuno zabavo, bi bil od najine strani to teror, zlasti za zeta - lovca. 8. Sem moral iti z ženo v Mno. So vrteli... Za lovca je najlepši kino v naravi, v gozdu. Ustrezi ženi po prihodu z lova, če te ne bo zadnji pogon preveč upehal. 9. Zjutraj je rosilo in si nisem mislil, da bo potem še lepo vreme. Če imaš revmo, te prav ta pouči, da bo lepše vreme, ker je popustila. Če jo nimaš, si oglej tiste, kateri so z njo prišli na lov, ker so lovci. 10. Kaj bi hodil na lov tja gor, kjer so skoraj same srne in ne dobim nikdar nič. Za tista dva zajca in morebiti še lisico, se ne izplača iti. Prlek bi rekel: »Ga bom po glavi biikna!« Te sorte lovcev je največ. To so streljači, to so mrharji. Zaradi odsotnosti takšnih lovcev morajo ostati nezastavljena mnoga stojišča in kontrola divjadi je nepopolna. Ne grem na brakado zaradi strelov, grem zaradi lova samega, grem zaradi družbe, zaradi kontrole, zaradi zabave. V lovišču, kjer prevladuje srnjad, je marsikaj, kar je potrebno skupno ugotoviti, ker je to v nekaterih predelih prav težko, n. pr. stalež, spolno razmerje, bolezni in druge nevšečne pojave med divjadjo. Predeli lovišča, kamor ne prihajajo lovci, so mrtvi. V takšnih predelih vkljub zaščiti ni divjadi. 11. Ste prehitro odšli, danes je bila maša z dolgo pridigo. Prav, vsakemu prosta volja. Zato ravno pa večina ne bo začenjala lovov šele ob devetih ali celo ob desetih. Kdor je lovec, je nedelja njegova. Navedel sem nekaj izgovorov, zakaj se ta ah drugi ne udeleži brakad ali jih zakasni. Razčlenimo še na kratko brakade ob delavnikih. Naša lovišča merijo povprečno 3500 ha. Malo jih je pod 3000 ha, nekatera pa presegajo celo 5000 ha. Že majhno lovišče s 3000 ha je v lovski sezoni težko obloviti, pa četudi upoštevamo pri tem še 800 ha zaščitenega lovišča. Od 15. okt. do 31. dec. je v najboljšem primeru 11 nedelj za brakade. Od teh gotovo odpadeta dve zaradi slabega vremena. V devetih nedeljah pa je nemogoče obloviti 2200 ha. Vsakokrat je navadno v načrtu glavni in manjši (tolažilni) pogon. V najlepšem terenu je možno načrtno — pravilno obloviti — recimo z 20 lovci — le 200 ha. Ker bi bilo v 9 nedeljah oblo vi j eno le 1800 ha, ostane neoblovljenega lovišča še 400 ha plus 800 ha zaščitenega. Razmerje v večjih loviščih je še neugodnejše. Zaradi gornje ugotovitve se morajo določiti pogoni za manjše predele tudi med tednom, recimo ob sredah ali četrtkih (dva dni morajo psi počivati). Določevanje teh pogonov pa je težko. Ozirati se je treba na zaposlenost lovcev. Tudi pri teh pogonih mora biti dana možnost, da se jih lahko udeleži vsaj polovica članstva. Za te pogone se morajo določiti manj važni in manjši predeli brez dru- gega pogona. Pogoni med tednom se morajo končati že ob 10. ali 11. uri, da imajo tovariši, zaposleni v podjetjih, dovolj časa, da gredo na popoldansko ali večerno delo. Zato naj v nobenem družinskem poslovniku ne manjka določbe o obvezni udeležbi članov na skupnih pogonih. Vsak član mora odsotnost opravičiti, družinski posvet pa odloča o opravičbah. Proti članom pa, ki bi v lovski sezoni neopravičeno manjkali tri nedelje, naj se uvede disciplinski postopek. Kdor hoče 'biti lovec, naj nedelje v lovski sezoni rdeče obrobi in na vsako vabilo drugam odgovori: »Oddana — ne morem.« Ing. Mirko Šušteršič Naboji s kroglo Lovske risanice imajo ponajveč kalibre od 5.6 mm do 9.5 mm. Večji kalibri se uporabljajo le za veledivjad v tropskih krajih na debelokožce, velemačke, divje govedo itd. Za naše lovne razmere najbolj ustrezajo kalibri 6.5 do 8 mm za krogle s kovinastim plaščem, ker je najmočnejša lovna divjad pri nas jelen ali divji prašič. Največ orožja in municije smo dobivali iz nemških tovarn, ki so v medsebojni in tujezemski konkurenci ustvarile nešteto vrst in zvrsti nabojev s kroglo, tako po obliki izstrelka, po teži, po množini in vrsti smodnika, po obliki tulca itd. Skromno vzeto je bilo najmanj okrog sto različnih vrst nabojev s kroglo v prometu in samo Hitlerjeva Nemčija jih je izdelovala preko šestdeset. Vsaka tovarna orožja je hotela s kakimi »specialitetami« biti moderna in konkurenčna ter imeti monopol. Zato je nastalo nešteto variant v municiji za risanice in naboji so si bili — vsaj za nestrokovnjaka često podobni kakor jajce jajcu. To zbrko je Nemčija nekaj let pred drugo svetovno vojno odpravila ali vsaj skušala odpraviti s tem, da je skrčila izdelovanje le na kakih šest ali osem najustreznejših tipov, vse druge pa prepovedala ter so tovarne smele razprodati le še obstoječe zaloge municije in pušk. Ker so bile tedaj zaloge velike, se pomanjkanje municije do pred vojne ni občutilo. Po zlomu Hitlerjeve Nemčije pa, ko so bile mnoge tovarne porušene, zaloge uničene, v ostalih so pa okupatorske oblasti izdelavo orožja ustavile in zaloge zaplenile, je po vojni kmalu nastala zadrega za municijo risani c. Mnoge puške so šle v kot, ker ni bilo municije ali pa je bila tako draga in težko dostopna, da se nabava ni izplačala, četudi je bila morda dosegljiva. Zlasti pri nas je postalo pomanjkanje pereče, ker lastnih tovarn nismo imeli in smo bili povsem navezani na uvoz, ki je zlasti iz nemških dežel docela usahnil. Zato so si skušali lovci pomagati s tem, da so polnili naboje za risa- niče sami. Izstreljenih tulcev je bilo dovolj, krogle, netilke in smodnik je bilo pa vendar še laže dobiti, kakor gotove naboje. Pred vojno ni padlo nobenemu preudarnemu lovcu v glavo, da bi bil polnil sam naboje s kroglo — razen s svinčenkami. Saj je pa to tudi res le pomoč v sili. Zato smo doživeli toliko razočaranj pri učinkih strela, pa tudi nesreč na lovih. Basanje nabojev s kroglo namreč ni tako enostavno, kakor nabojev za šibre in je treba posebnih priprav, ki jih navaden lovec skoro da nima. Pri kroglah je treba neprimerno več natančnosti in balističnega znanja. Poznati je treba predvsem vrste smodnika in njegove lastnosti. Na oči je to včasih skoraj nemogoče. V tem primeru je treba klicati na pomoč puškarja - strokovnjaka, če kak tak je. K temu je treba vedeti, koliko smodnika (po teži) zahteva naboj za neko težo krogle. Za vsak kaliber je več vrst krogel v raznih težinah in oblikah ter raznih dolžinah, ker mora biti količina (teža) smodnikov v pravem in za to predpisanem razmerju s težo krogle. Pri dolžini in obliki krogle je važno, da vemo, kako globoko mora sesti v ustje (vrat) tulca, da bo v nabojišču v pravi legi z ozirom na vrtež. Nekateri naboji namreč morajo ležati v nabojišču tako, da je med kroglo, kjer ima pravi (kalibrski) premer in vrtežem (kjer začno risi, polja in brazde) manjši ali večji presledek (nekaj milimetrov) tako da krogla ta presledek prosto preleti. Pri drugih se mora konica krogle nasloniti na vrtež, vendar ne tako, da bi se kakor koli zagvozdila in bi jo vrtež že ob zaklenitvi puške prijel, stisnil (svinčenke). Od tega je odvisen večji ali manjši pritisk plinov na stene, ki je odločilen za učinek strela, pa tudi za varnost strelca zaradi morebitnega presilnega odsunka ali razstrelbe puške. Zato moramo imeti za nek določen naboj tudi ustrezno težo in obliko krogle in netilko ter pravi smodnik. Razni nadomestki, s katerimi si pomagamo, ker ni originalnega materiala, je pač le nadomestek, ki tolikokrat razočara ali pa povzroči nesrečo. Za basanje moramo imeti nekaj neobhodnega orodja kakor klešče za izdiranje in vstavljanje netilk, kalup (matrico) za kalibri -ranje tulcev, na 1/100 g natančno tehtnico z utežmi, liv ali žlebič za vsipanje smodnika v tulec, vstavljač za krogle s podlogo, klešče ~a pritrditev krogle. Poleg tega moramo imeti primerne ščetke za snažen j e notranjosti tulcev. Iz iztreljenega tulca, če ga želimo znova uporabiti, moramo najprej izvleči netilko. Pri tem ne smemo poškodovati nakovalca z iglo za izdiranje netilk. Nato tulce z vročo milno vodo znotraj dobro izkrtačimo, zlasti če je medenina (baker) močno oksidirana. Jamico za netilko je treba očistiti vseh ostankov od zgoret j a, in sicer s priostrenim klinčkom iz trdega lesa, z iglo pa iztrebimo morebiti zatrpane vžigalne luknjice, a ne tako, da bi luknjice kaj razširili. Za tem pritisnemo osušeni tulec v kalup (matrico). Ne smemo ga vanj zabijati, temveč le pritisniti. Najlaže gre to z večjim vijačnim primežem, ki ima vzporedno premični čeljusti. Notranjost kalupa naj bo pri tem komaj opazno naoljena. Tulca iz kalupa ne smemo izbijati, temveč ga pahnemo ven s primerno debelo paličico. Po kalibriranju kontroliramo dolžino tulca. Ako je še vedno za več ko milimeter predolg, je bolje, da ga zavržemo. Če je le nekoliko daljši od normalnega, ga na ustju odpilimo. Tulce kalibriramo, četudi bi se brez tega nabojišču dobro prilegali, zato da krogla trdno tiči v vratu (ustju) in da je v njem čimbolj centrično vsajena. Samo pritrjevanje krogel in centriranje zgolj s kleščami za stiskanje, navadno ne zadostuje. Pri vstavljanju netilke, ki mora po svojem učinku ustrezati vrsti smodnika, treba paziti, da je ne vstavimo poševno, da je kaj ne zmečkamo, da je ne vstavimo pregloboko ali preplitvo. Ko smo vsuli natančno odtehtano množino in za tisti naboj določeno vrsto smodnika v tulec, potisnemo z vstavljačem kroglo v ustje tulca. To je v kovini izdelan, natančen kalup nabojišča. V ta pokončni kalup vložimo tulec, vtaknemo od vrha v luknjico kroglo in jo z batom potisnemo v tulec. Najbolje tako, da zraven stoječ s peščaji dlani pritisnemo gumb bata, ali da previdno tolčemo z lesenim ali gumastim kladivom na bat. Netilka se pri tem ne sme dotikati podloge. Pri vstavljanju krogel moramo paziti, da ne poškodujemo roba tulcev, zlasti pri ohlapni tuljavi vstavljača, ter da je krogla centrično vstavljena. Zato je dobro, če rob tulca največ v dolžini 1 mm na ustju nekoliko lijasto razširimo, ter ga potem s kleščami za stiskanje krogel zopet zatisnemo. Krogle morajo v vratu tulca tičati vse enako trdno, ker se sicer menja pritisk plinov in lega zadetkov. Pri vstavljanju krogel je treba pomniti, da se krogle s kovinskim plaščem po pravilu ne smejo pritisniti na vrtež, če puško zapremo, temveč mora ostati majhen presledek za »prosti let« krogle, kar navadno ugodno vpliva na razvoj strela. Pri nekaterih smodnikih in kroglah je pomanjkanje tega presledka za prost let krogle (ko se še ne suče) naravnost nevarno. Pri raznih dolžinah in oblikah krogle moramo torej paziti, da ima po vstavitvi krogle naboj natančno pravo dolžino z ozirom na to, kar sem omenil in pa, da krogla pravilno izpolni prazni del tulca. Pri največ vrstah nabojev mora ostati v tulcu toliko prostora, da smodnik v tulcu rožlja, če naboj potresemo. Stisnjenje smodnika s kroglo more biti nevarno. Foto dr. Zedtwitz, Begunjščica Zanesljivo moramo vedeti, kateri smodnik in kakšna množina (z ozirom na obliko in težo krogle) smemo basati. Če ni to navedeno na ovoju smodnika, vprašajmo izvedenega puškarja. Najusodnejša je zamenjava smodnika za kroglo s smodnikom za šibre v risanici, kar sem opisal v članku »O lovskih smodnikih« (Lovec 1953, št. 2, str. 58). Redek brezdimni smodnik je, ki se lahko uporablja za šib-renice in za risanice, kakor n. pr. bivši avstrijski »Scheibenpulver« št. 1, pa še ta le za manjše kalibre in slabotnejše naboje kakor 5.6 X 35 R. Če sami bašemo, moramo tudi vedeti, kakšen pritisk razvija ta ali oni naboj. Zaradi natančnosti in nesolidnosti lastnega basanja, ne bašimo sami nabojev z velikim pritiskom (nad 2800 atmosfer). Tulcev od nabojev z večjim pritiskom ne uporabljajmo dvakrat. Ogromni pritisk namreč preveč spremeni in zrahlja notranjo zgradbo kovine. Manjši pritisk imajo naboji z valjkastimi (cilindričnimi) tulci ali lahko koničnimi. To so n. pr. razni naboji od 5.6 do 9.3 mm, s tulci R 35 do 72 mm z manjšo količino smodnika. Te tulce lahko mnogokrat prebašemo, medtem ko naboje z velikim pritiskom uporabljamo le zgolj originalne, po tovarni basane. Izredno važna je izbira prave vrste krogle. Drugačni so risi (in vrtež) cevi za svinčenke, drugačni za bakrene plašče, drugačni za jeklene (pravilno, plašči iz topljenega železa). Sicer se iz nekaterih cevi lahko streljajo svinčenke in krogle z bakrenim plaščem ali pa z jeklenim plaščem iz cevi za bakrene plašče. Vendar je to izjema in nikoli brez neke negotovosti (rizika). Norost bi pa bila streljati krogle z debelimi ali trdimi plašči iz vrtežev za svinčenke. Tudi ni vseeno, ali uporabljamo dolge ali kratke krogle. Vendar gre to pri solidno in moderno zgrajenih puškah brez pomisleka. Pereča stvar pri izbiri krogel je ožji (manjši) kaliber cevi z enako kalibrsko označbo. Pri tem moramo vedeti, da so v praksi kalibri le približno izraženi, komaj na desetine milimetra. Pri vsaki risanici moramo namreč računati s tremi kalibri. Prvi je vrtalni kaliber cevi (premer od polja do polja, ki navadno zaokroženo pomeni kaliber puške), drugi je kaliber brazd (premer od brazde do brazde), tretji je kaliber krogle same (njen premer). Kalibri z enako navedbo premera pa imajo več podvrst. Ti »podkalibri« se lahko prav močno razlikujejo med seboj. Tako imamo n. pr. pri cevi kal. 5.6 mm dva različna premera med polji in brazdami, pri kal. 6.5 mm štiri, pri kal. 8 mm štiri, pri kal. 9.3 mm dva. Cev Mani. Schon. 6.5 X 54 ima minimalni dopustni kaliber polj 6.48 mm in minimalni dopustni kaliber brazd 6.78 mm, medtem pa 6.5 X 58 R 6.40 oz. 6.64 mm, torej ožjo cev. Uporaba za specialne M. Sch krogle 6.5 mm v naboju 6.5 X 58 R bi bila torej skrajno nevarna. Za kal. 8 mm imamo n. pr. enkrat premer med polji 7.8 mrrt, med brazdami 8.20 mm (navadno označen s 7.9—8.2, imenovan »S« ali Magnum), drugič pa 7.80 mm oz. 8.07 mm (označen z 7.8—8.07, za naboj 8 X 57 JR in S X 60 R, i. pod.). Magnum krogla se sme uporabljati le pri večjem kalibru cevi, ki je tako vrtana, da ima krogla 4—5 mm »prostega leta« preden pride v vrtež. Da li je cev narejena za Magnum (»S«) naboj, ugotovimo tako, da potisnemo iz nabojišča v cev samo, nepoškodovano kroglo in jo malo pritisnemo, da se prime v vrtež. Nato vtaknemo skozi ustje cevi palico, da se dotakne krogle in ob ustju zaznamujemo na palici. Ko odstranimo kroglo, vložimo naboj, puško zapremo in znova spustimo palico do krogle ter zopet zaznamujemo stanje na palici. Razlika med črtama kaže dolžino »prostega leta« (presledka). Za puške z manjšim kalibrom 8 mm (7.8) ustrezajo n. pr. naboji 8 X 51, 8X57 J, 8 X 57 JR, 8 X 57 R, 8 X 53 R, 8 X 60, 8 X 60 R, 8 X 72 R. Za večji kaliber 8 mm (7.9) pa naboji 8 X 57 JS, 8 X 60 S, 8 X 60 RS, 8 X 60 S Magnum, 8 X 60 RS Mag itd. Če ne vemo zagotovo natančnega kalibra cevi, uporabljajmo municijo za ožjo cev. Premer krogle je pravzaprav tretji kaliber in je odvisen od zgradbe izstrelka (krogle). Če je izstrelek grajen tako, da med razvojem strela nabrekne, mora biti premer vodečega odseka izstrelka manjši od premera med brazdami. Ako ne nabrekne, je njegov premer približno enak premeru med brazdami. Zato bi bila uporaba izstrelkov, katerih konstrukcije in namena ne poznamo, velika in nevarna lahkomiselnost. Večkrat se uporabljajo krogle s celim kovinskim plaščem, katerega spredaj deloma odstranimo. Dno (peta) takih krogel navadno ni zaprto s plaščem, tako da je svinčeno jedro vidno. Če pri takih izstrelkih spredaj odstranimo preveč plašča, se med razvojem strela svinčeno jedro lahko zaradi pritiska plina zmuzne iz plašča in v cevi obtiči plašč ali del tega. V takem primeru je drugi strel lahko usoden za puško in strelca. Ako pa na konici plašč le malenkostno odstranimo ali narežemo, se učinek na živalsko telo le neznatno poveča. Tako umetno prirejene krogle zgube na natančnosti zadetkov, če se med potjo skozi cev zrahlja svinčeno jedro v plašču, kar se večkrat zgodi. Potrebno je, da so si lovci svesti opisanega in dobro premislijo in se pouče, preden začno basati sami naboje s kroglo. Tega naj za svoje zdravje in zdravje tovarišev ter za ohranitev puške ne delajo, dokler niso dodobra seznanjeni z balističnimi podatki naboja svoje risanice, če nimajo gotovosti o poreklu in lastnostih smodnika, o zgradbi in teži krogle, o netilki in če nimajo najpotrebnejših priprav za pravilno basanje. A. S. Pirc: Sokolarstvo v zgodovini (Konec) V 5. stoletju je bilo sokolarstvo v Auvergni na Francoskem že znano in se je naglo razširilo. Burgundski kodeks je vseboval odredbo, da mora tisti, ki ukrade lovskega ptiča, plačati visoko denarno kazen ali mu pa ukradeni sokol izkljuje iz »podhrbtja« šest unč mesa. Lombardijsko pravo prepoveduje dajanje meča ali sokola v zastavo ali kot odkupnino. Duhovni in laiki so visoko cenili sokolarstvo. To je šlo tako daleč, da je sveti Sinod leta 1303 prepovedal dekanom, na službena potovanja jemati pse in sokole. Pri obleganju Pariza po Normanih (892) so branilci mosta dah sokolom prednost, ko so spoznali, da bodo premagani, ker niso hoteli, da bi dragoceni ptiči padli v roke sovražnika — zmagovalca. Sokolarstvo je ostalo dolgo časa ljubiteljstvo knezov in veli-kašev. Šele med križarskimi vojnami, ko so vitezi prišli v stik z azijskimi sokolarji, se je posplošilo. Presenetljivo je, koliko časa so plemiči žrtvovali sokolarstvu. Tako je mejni grof Viljem Friderik v 25 letih ujel naslednjo divjad: 1763 manjših ujed, 4174 čapelj, 4857 vran, 1647 srak, 14 087 jerebic, 985 fazanov, 398 prepelic, 5059 zajcev itd., vsega skupaj 34 429 kosov, vsako leto po 1377 kosov. Kje je le vzel čas za ostala opravila? Šele vzhod je razvil finese sokolarstva. Po križarskih vojnah je sokolarstvo toliko pridobilo na ugledu, da je bil ostali lov potisnjen čisto v ozadje. Nasprotstva med lovci in sokolarji so rasla, dokler ni pod Ludovikom XIV. lovstvo zopet stopilo v ospredje, kajti le pri lovu se je lahko razvilo razkošje. Sokol je spadal k možu, ki je hotel nekaj veljati. Zato so ga tudi na nadgrobnih kamnih, na pečatih, miniaturah in slikah z osebo skupaj upodabljali. Polagoma so si nekateri odličniki lastili posebne pravice. Tako so imeli gospodje od Costela pravico, stopiti v cerkev z opasanim mečem, s klobukom na glavi in s sokolom na pesti (1423). Zakladnik neke cerkve je ministriral s skobcem na pesti. Končno so celo duhovnikom dovolili, da so pri maševanju posadili svojega sokola na glavni oltar, če se jim je to zljubilo. Po angleških zakonih srednjega veka je bilo natančno določeno, kakšni lovski ptiči pripadajo posameznim stanovom: Cesarju orel, Kralju, princem in vojvodam sokoli, lordom sokol - selec, baronom križanci, plemičem, gospodom in damam ter mladim kavalirjem postolka, duhovnom skobec in trabantom kragulj. Kralji so na potovanjih pošiljali svoje sokolarje naprej. Ta običaj se je pri kronanjih ohranil tja do 19. stoletja. Sokolarstvo je igralo v preteklih stoletjih vlogo, o kateri danes nimamo več prave predstave. Friderik II. je bil prvi, ki se je v svoji knjigi: »De arte venandi cum avibus« resno pečal z biologijo ptičev. Delal je poskuse z gnezdečimi ptiči, pustil je jajca ujed izvaliti od kokoši in pri tem ugotovil, da so najsposobnejši za sokolarjenje — divjaki. Tudi izum sokolje kape so mu pripisali, vendar kaže, da je prevzeta z vzhoda. Konrad von Jungingen, veliki mojster sokolskega reda, je leta 1400 osnoval posebno šolo za sokolarstvo. Karl V. je izročil redu Johanitov otok Malto v fevd pod pogojem, da mu vsako leto dobavijo belega sokola. Samostanom so cesarji in kralji nalagali dolžnost, dobaviti določeno število sokolov. Maksimilian I. je bil velik ljubitelj lova in sokolarstva. Sokole je naročal iz Tatarske in vzhodnih poganskih dežel, iz Rusije in Pruske, z otoka Roda in iz drugih krajev sveta. Njegovo ljubiteljstvo je bilo daleč naokrog znano in vladarji so mu stalno pošiljali lovske ptiče. Odredil je tudi lovopust za čaplje in race v vsej državi in nastavil uradnike, ki so to nadzorovali. Usodno je postalo sokolarstvo njegovi soprogi Mariji Burgundski, ki se je na takem lovu smrtno ponesrečila. Cerkev je večkrat vodila zagrizen boj proti sokolarjenju duhovnikov. Že na cerkvenem zboru v Agdi (506) so duhovnom prepovedali sokolarjenje. Brez uspeha so prepoved obnovili 517. in ponovno 585. leta. V Nemčiji je Ludovik IV. Hesenski prepovedal odlov sokolov in ropanje njihovih gnezd. Filip Hesenski je zahteval vsakega desetega goloba za svoje sokole. Čaplje so gojili v posebnih čapljinjakih. Šele Friderik Veliki je obsodil drago sokolarjenje in tako je ta šport na Pruskem zamrl. V novejšem času skušajo ponovno dvigniti to zanimivo lovsko-športno panogo. Nedvomno so v Angliji sokolarili že pred vpadom Normanov. Leta 760 je kraj Etelhart zaprosil nadškofa Bonifacija iz Mainza za nekoliko sokolov, ker da v Angliji ne dobi dovolj izvežbanih. To hkrati dokazuje, da so se tudi cerkveni krogi bavili s sokolarstvom. Iz 9. stoletja so ohranjene miniature in pečatniki, na katerih so upodobljeni knezi in kneginje s sokolom na pesti. O velikem ugledu sokolarstva priča tudi dejstvo, da so cesar Friderik II, Ludovik Hesenski, Alfred Veliki angleški in drugi vladarji pisali knjige o njem. Že pri Anglosasih je bilo sokolarstvo zelo priljubljeno, še bolj pa je postalo pod Normani. Rihard Levjesrčni bi skoro padel v ujetništvo, ko je svojemu najljubšemu sokolu sledil pod zidove obleganega Akona. Toda očitno je vselej primanjkovalo sokolov in so jih zato skušali dobiti na vse mogoče načine, tudi z ropom. Tako so morali danski trgovci pravico trgovanja plačevati s sokoli. Za izropana sokolja gnezda so bile velike denarne in zaporne kazni, kdor pa je vedel za gnezdo sokola, je to moral javiti oblastem, da so ga primerno zaščitili. V Angliji so sokolarstvo gojili posebno na dvoru. Opatica Julijana je leta 1486 napisala knjigo o sokolarstvu, pri kraljici Elizabeti pa je bila predstojnica sokolarskega urada Mary od Canterburyja. V 17. in 18. stoletju je plemstvo jemalo sokole in pse s seboj v cerkev in tudi na nagrobnih spomenikih so jih upodobili. V 19. stoletju je zanimanje padlo in le še redki plemiči so se bavili z njim. Obstajal pa je »Old Hawking Club«, ki se še danes trudi, da bi poživil ta šport. S sokoli so lovili jerebice, kotorne, ruševce, vrane in srake, pa tudi močvirnike. Sokolarstvo se je zgodaj razvilo tudi v Franciji, čeprav ga prvič omenjajo šele v 9. stoletju. Kralji so jemali sokole v križarske vojne s seboj. Ko so leta 1191 oblegali Ptolemejo, je islandski beli sokol, ljubljenec kralja Avgusta II. odletel v mesto in Sultan Saladin ga ni hotel vrnite niti za 1000 zlatnikov. Karol VII. je na neki pojedini v čast vojvode Filipa Burgundskega v Lilleu spustil čapljo, da jo je sokol v dvorani napadel in premagal. Vse možne umetnije so uporabljali, da bi prišli v posest čim večjega števila lovskih ptičev. V tistih časih so rasla nasprotja med lovci in sokolarji, ki so prejemali ogromne plače. »Grand fauconnier de France« je imel letno plačo 4000 zlatnikov in monopol nad nakupom in uvozom vseh lovskih ptičev v državo. Bil je stalmi spremljevalec kralja. Letno je država izdala za sokolarstvo 40 000 zlatnikov, kajti 300 lovskih ptičev z osebjem je vedno spremljalo kralja na njegovih potovanjih. Nasprotja med sokolarji in lovci so se s časom tako zaostrila, da so morali imenovati razsodišče, ki je obema določil isto stopnjo. Višek sijaja je doživelo sokolarstvo pod Ludovikom XIII. (1610 do 1643), ki je žrtvoval zanj ogromne vsote. Njegovi nasledniki so sokolarstvo zanemarjali, dokler ga velika revolucija ni povsem izbrisala. Vsi poskusi Napoleona in pozneje cesarice Evgenije, da bi sokolarstvo zopet poživeli, so bili brezuspešni. Brez dvoma je bilo sokolarstvo v skandinavskih deželah znano že v predkrščanskih časih, ker ga v slavnih narodnih epih omenjajo; toda šlo je v glavnem le za izvoz visoko cenjenih belih islandskih sdkolov. Največ sokolov je šlo na danski dvor, kjer so vneto so-kolarili. V Italijo so sokolarstvo prinesli Saraceni in pozneje Hohen-staufovci, toda ni se moglo nikoli prav razživeti. Sokolarilo je visoko plemstvo, ljudstvo pa nikoli ni imelo smisla za živali in za skrbno in ljubeznivo postopanje z njimi. Ker zaradi tega ni bilo strokovnega naraščaja, je sokolarstvo kmalu zamrlo. Nasprotno pa je bilo v Španiji in na Portugalskem. Nikjer nista zahod in vzhod v taki meri trčila drug ob drugega kakor na pirenejskem polotoku in zato ni čudno, če se je tam sokolarstvo visoko razvilo. Nizozemska z razsežnimi ravninami in močvirji, z ogromnimi jatami povodnih ptičev in močvirnikov, je bila kakor nalašč ustvarjena za ta šport. Tu je sokolarstvo postalo narodni, ljudski šport in se je obdržalo tja do 19. stoletja. V vasici »Valkenswaard« (Sokolska opazovalnica) je bila posebna šola za sokolarstvo, ki ga prebivalci te vasice še danes goje. Sokolarstvo so v slovenskih krajih gojili plemiči tujega rodu. Slovenci niso imeli sredstev za ta dragi način lova; saj so bili po- večini tlačani, ki so jim lov sploh prepovedali. Po hrvatskih ravninah je prav tako sokolarilo plemstvo. Drugače je bilo povsod na Balkanu, ki je bil dolga stoletja del otomanskega cesarstva. Visoki turški oficirji in državni uradniki so zanesli ta šport tudi v balkanske dežele in ga skupaj z domačim plemstvom razvili do popolnosti. Takrat so še bila polja, gozdovi in močvirja prepolna vsakovrstne divjadi. Pred okupacijo Bosne in Hercegovine je sokolarstvo v teh pokrajinah cvetelo; bilo pa je kakor tudi drugod, privileg plemstva in bogatašev, saj si ga siromak ni mogel privoščiti. Tudi po letu 1878 so še mnogi begi in age za svojo zabavo sokolarili. Popolnoma prenehal ta šport še danes ni, kajti v Bosni se še najdejo stari muslimani, ki so v svojih mlajših letih vneto sokolarili in še danes vržejo sokola, da bi se naslajali ob njegovem lovskem poletu. Osebno sem poznal take, ki so držali sokola ali vsaj kragulja ali skobca, s katerim so na sarajevskem polju ob Miljacki in tudi okrog Rogatice sokolarili. Po drugi svetovni vojni je sokolarstvo v Bosni in Hercegovini verjetno zamrlo. Še leta 1911 so se v Sandžaku, Novem Pazarju dvigali šolani sokoli v višave; pozneje pa ni bilo več slišati o tem športu. Vzrok nazadovanju sokolarstva je predvsem v tem, da zahteva ta način lova mnogo sredstev za nabavo lovskih ptičev in za njihovo vzdrževanje. Razen tega so ponekod lovci na konjih delali mnogo škode, ker ni več step in obsežnih močvirij, ker se je pač največ sokolarilo v juniju in juliju, ko polja še niso pospravljena. Kako so lovili in šolali lovske ptiče? Spočetka so v Evropi rabili za sokolarjenje samo orle, sokole, kragulje in skobce, pozneje pa tudi druge ujede. Sokoli so pripadali naslednjim vrstam: Beli islandski sokol (Hierofalco candicans Gmel.), sokol selec (Falco peregrinus)r postolka (Cerchneis tinnunculus Linn.), kragulj (Astur palumbarius Linn.), skobec (Accipiter nisus Linn.) in še nekoliko drugih vrst. Na vzhodu so, posebno v stepah Azije, uporabljali vse vrste ujed, od pritlikavega sokola do orla, razen sovjega rodu. Na različne vrste divjadi so metali razne vrste lovskih ptičev. Tudi moda in barva ptičev je igrala važno vlogo. Lovske ujede so bile drage. V Angliji so plenilce sokoljih gnezd obsojali celo na smrt. Glavni dobavitelj lovskih ujed je bil red Johanitov na otoku Rodu, ki je imel povsod svoje nakupovalce. Naj dragocenejši so bili divjaki in šele nato iz gnezda pobrani godniki. Sokole so lovili v mrežo, za katero je bil ptič iste vrste ali vaba. Tudi kraguljih košar so se posluževali. Pozneje so jih lovili z živim golobom, ki so ga privezali na dolgo čvrsto nit in ko ga je sokol ujel, sikupaj z njim potegnili v mrežo. Komaj ujeti sokoli niso plašni. Ko se navadijo na pesti sedeti, je začetek krotenja že storjen. Potem hitro napredujejo. Sokole so jemali vsepovsod s seboj, tudi v gostilno med ljudi in tja, kjer je bil velik trušč, da se mu privadijo in zgube plašnost. Če sokola niso tri dni krmili in ga po ves dan nosili na pesti, je bil kmalu povsem krotek. Ves čas je imel kapo na glavi, da je bil v temi. Hrana sokola ali lovskega ptiča je meso. Le tu in tam dobi majhnega sesalca ali ptiča z dlako ali perjem, ker je to za njegovo zdravje potrebno. Drže ga v suhem prostoru z odprtimi zamreženimi okni na južno stran. Tla so posuta s peskom. Sokol sedi na drogu, prikljenjen z usnjenim jermenčkom. Če jih je več, morajo biti drug od drugega oddaljeni, da se ne spopadejo. K opremi sokola spada: čepica, ki jo treba sokolu takoj povezniti na glavo, brž ko je ulovljen; čepica, ki mu jo nadenemo, ko gremo z njim na vaje ali lov. Obe morata biti skrbno izdelani, da ne poškodujeta oči. Jermenčke iz mehkega usnja, eden dolg, drugi kratek, čevelj za privezovanje in zanka za peruti. To, kar sokolarji imenujejo igro perja. (Federspiel), je dvoje peruti, pritrjenih na jermenu. Sokolar vihti to pripravo, da s tem privabi sokola na pest. Na vilicah perjače (igre perja) je pritrjen košček mesa, ki ga sokol po pristanku zaužije. Potrebne so še rokavice iz mehkega, toda čvrstega usnja (najboljše je jelenovo) in nosilnica v obliki lesenega okvira, nošena na ramenu. V Aziji nosijo lovske ptiče na drogu med dvema konjema. Posebno nego zahteva sokol med golitvijo. Takrat mora biti dobro oskrbovan in očuvan vremenskih sprememb. Imeti mora na voljo pesek in vodo za kopanje. Ko je sokol že toliko krotek, da pride na klic (žvižg) in sede na pest, ga jemljemo v lovišče, seveda na dolgi vrvici. Vzletati mora vselej proti vetru. Učimo ga loviti tako, da vržemo mrtvega goloba v zrak. Sokol udari nanj in ga včasih ulovi še preden pade na tla. Za nagrado ga sme načeti. Namesto mrtve vabe pozneje vržemo živega ptiča, ki smo mu zvezali peruti ali jih prirezali. Če ga ne bi hotel prijeti, ga poškropimo s krvjo. Ko se je tega naučil, ga spustimo na prostega ptiča, nikakor pa ne takoj na čapljo, ki bi ga z ostrim kljunom lahko ranila ali celo usmrtila. Brez ran naravno tako šolanje ne gre, zlasti ne pri bojevitih čapljah. Lovske ujede treba takoj v začetku navaditi na pse, s katerimi pozneje skupaj love. Dan pred lovom dobi sokol le malo. hrane, ker je lačen bolj ognjevit in napadalen. Po končanem uspešnem lovu dobi za nagrado mesa po volji. Naravno ne smemo pustiti sokola predolgo stradati, ker potem sploh noče loviti, marveč obletuje svojega gospodarja in prosi za hrano. Za sokolarjenje je najbolj primeren brezvetrni dan, ker se lovski ptič laže dvigne v zrak kakor njegov plen. Vedno pa je treba proti vetru loviti. Fazane, jerebice in prepelice, ki se radi potuhnejo, je treba najprej splašiti. Najuspešnejši je lov na razsežnih ravninah brez drevja in grmovja. Tudi širokih voda sokol ne ljubi. Če s plenom pade v vodo, mu mora vodič takoj priskočiti v pomoč, ker sicer utone. Plena namreč noče spustiti. Če pa sokol plen na suhem ujame, mu gospodar prav tako pomaga, da ga žerjav ali čaplja ne ranita. Pravični sokolarji ne zadrže vse divjadi, temveč mnogo malo ranjene divjadi zopet spuste. Če je sokol med lovom sedel na drevo, ga ne bo nazaj do mraka ali pa sploh nikoli več. V tem kratkem času znova podivja. V mraku ga z bleščečo svetilko slepimo in tako ujamemo. Najbolj priljubljeno je bilo vselej sokolarjenje na čaplje. Če je sokolar vrgel lovskega ptiča na letečo čapljo, je bila zmaga vedno negotova. Lažje je bilo ujeti čapljo, ki je stala v vodi in se je šele pred sokolom dvignila. Na eno čapljo so spustili tudi po tri sokole. V drugi vrsti so največ lovili zajce, ki so jih, jahajoč čez polja, plašili. Na zajca so vrgli najmočnejšega sokola, ki je dolgouhca zgrabil za tilnik in ga zadržal, nakar so mu poslali še dva tri ptiče v pomoč, da so ga dokončali. Jezdeci so potem zajca odvzeli sokolom in jih za nagrado nakrmili. Lovili pa so tudi kanje in druge manjše ptice roparice. Ujete in manj poškodovane so obročkali in zopet izpustili. Sokolarji so obolele lovske ptiče sami zdravili, in sicer v duhu tistih časov največkrat z zdravili, ki so povečini bila zasnovana na vražah. O zdravljenju bolnih sokolov so napisali številne knjige. Danes lahko rečemo, da sokolarstvo pripada preteklosti. Redko kdo se še bavi s tem zanimivim lovom. Današnji časi niso več za sokolarstvo. Racionalno gospodarstvo in izkoriščanje zemlje, izsušenje močvirij, poseben način gozdnega in lovskega gospodarstva, iztrebljenje roparic in seveda tudi ujed ter drugih koristnih in škodljivih ptičev, je lovstvo tako preobrazilo, da ni več mesta za ta starinski način lova, ki po svoji slikovitosti in mikavnosti gotovo prednjači. Viri: »Hawking«, »Fauconnerie«, »Das Waidwerk im Wandel der Zeiten«, »Regi vadaszok«. Ivan Stopar: Lovski motivi v zvezi z upodobitvami pohoda sv. Treh kraljev na slovenskih srednjeveških freskah Motiv pohoda sv. Treh kraljev je eden izmed najbolj pogostih srednjeveških slikarskih motivov na naših freskah in se je posebno v 15. stoletju izredno razširil. Srečamo ga občasno v zvezi z upodobitvami rojstva na severnih stenah cerkvenih ladij, ki v gotski dobi običajno niso imele oken in so zato nudile možnost za obsežne slikarske kompozicije. Slovenski človek, kateremu je slikarski izraz zelo blizu, je užival ob pogledu na pisane preproge različnih prizorov, ki so mu hkrati služili tudi kot tolmač različnih svetopisemskih dogodkov, katere je iz pridig le površno poznal. Lahko rečemo, da so mu ti prizori nadomeščali pisano besedo v domačem jeziku, v času ko v slovenskem pismu še ni bilo sledu. Danes že skoraj za gotovo vemo, da v kasnem srednjem veku ni bilo cerkve, ki bi ne bila vsaj delno poslikana. Visoke umetnostne stvaritve so sicer v tem okviru redke, vendar so te slike zgovorna priča časa in imajo za nas neprecenljivo kulturno zgodovinsko vrednost. Pohod sv. Treh kraljev ima v tem oziru še svoj prav poseben pomen, saj le redko ostane pri svetopisemskem izročilu; nasprotno, svetopisemsko izročilo mu je večkrat samo pretveza, pod katero pridejo do izraza močno poudarjene posvetne epične tendence. Če gledamo imenovane upodobitve v tej luči, se nam mnogokrat pokaže sprevod srednjeveških fevdalcev, spremljan z vsem pompom tistega časa. Ta posvetni element je po svojem izvoru južnjaški, italijanski in ga srečujemo tako močno poudarjenega že pri znani Gozzolijevi sliki. V našem gradivu se to lepo očituje v svojih početkih pri sv. Miklavžu nad Čadramom (sr. 14. stol.), pozneje, v visoko razviti obliki pa posebno v cerkvi Marije Device v Skrilju pri Bermu (1. 1474) in pri sv. Primožu nad Kamnikom okoli 1520. V manjši meri se ti epični momenti kažejo v freskah na Muljavi, v Krtini, v »lutriš« kapeli na Turjaku, v Mariji Gradec, Mačah in drugod. Splošna slika teh upodobitev je v skopih obrisih takšnale. Najprej vidimo na levi mesto Jeruzalem, pred katerim stoji Herod in se poslavlja od zadnjega kralja; nato vidimo kralje, jezdeče na konjih s številnim spremstvom proti Betlehemu; zadnji prizor pa je že poklonitev — novorojenemu detetu. Vse te, v bistvu samostojne slike, so na tipično srednjeveški konti-nujoči način povezane med seboj, ko da bi šlo za en sam dogodek in šele pri podrobnejšem ogledu freske lahko razločimo te tri glavne faze dogajanja. Ta nekoliko obsežen uvod je bil potreben zaradi razumevanja našega problema. Poleg številnih slug, ki bodisi pomagajo nositi darove, bodisi služijo zaščiti sprevodu, srečamo tu tudi obvezne rekvizite srednjeveških fevdalnih dvorov: dvorne šaljivce ozir. norce, trobentače in druge godce, predvsem pa — kar nas v tej zvezi najbolj zanima — lovce. Če ne upoštevamo prvega sledu o lovu v uničeni freski iz sr. 14. stol. v podružniški cerkvi sv. Nikolaja v Žužemberku, kjer se pod nogami konja motovili lovski pes, se moramo ustaviti pri nekako sočasni freski v cerkvi sv. Miklavža nad Čadramom. Tu je lovski moment že precej bolj poudarjen, čeprav še ne do kraja razvit. Eden izmed spremljevalcev sprevoda trobi v rog, drugi, verjetno lovec, nese na palici ubito divjad. Med nogami prvega konja je tu tudi zajec sredi stiliziranega rastlinja. Čim bolj globoko se pomikamo v sredo oziroma drugo polovico nasled-njega, to je 15. stoletja, tem bolj se ti motivi množe. Sprevod spremlja čedalje večja množina gonjačev, pod nogami konj se motovili vedno večja množina lovskih psov in divjih živali. Spremljajo jih lovci, ki jih vidimo opremljene s sulicami, včasih s sokoli (prim. sliko) in podobno. Včasih se v ozadju krajine, ki jo v tem času slikarji skušajo vedno bolj verno podajati, pojavi že pravi pravcati lov. Dva primera se mi zdita v zvezi z gornjimi navedbami posebno ilustrativna. Deloma zato, ker sta v celoti ohranjena, kar je pri naših spomenikih zelo redko, deloma zato, ker se prav v njih omenjene značilnosti najlepše kažejo. Prvo je delo domačega slikarja Vincenca iz Kastra, ki je leta 1474 poslikal celotno notranjščino cerkve MB na Skrilju pri Bermu v Istri. Slika pohoda sv. Treh kraljev, ki je sicer v svojih osnovnih formah konvencionalna, kaže tu že v konceptu širšo pripovednost, kakor je običajna pri nas na Kranjskem. Vzrok temu je verjetno neposredna bližina Italije, ki je v tem času umetnostno močno vplivala na ta del slovenske zemlje. (Danes ta kraj etnično pripada Hrvaški.) Svojevrstnost te freske je v tem, da poleg izrazito lovskih motivov srečamo na njej še številne ilustracije raznih basni, kar je za slovensko gradivo edinstveno. Poleg trobentačev na konjih nas tu zanima predvsem lovec, ki vodi v levici na vrvici četverico psov, ki se poganjajo v bežečega zajca. Konjem pod nogami se mota vrsta različnih ptic, rac, gosi, fazanov itd. in sicer tako na gosto, da komaj kje ostane kak prazen prostorček, tako da naredi freska vtis pisanega gobelina. Basni, ki so tu naslikane, so še danes po večini znane, največ po zaslugi ljudskega izročila. Pričajo nam o pestri duhovni kulturi naroda, ki je tudi v svojih najtežjih trenutkih nenehno snoval, da bi s tem potrdil svojo pravico do obstanka. Med najzanimivejšimi basnimi sta tisti znani o lisici, ki je pregovorila žerjava, da je vtaknil kljun v steklenico in o petelinu, ki vleče lisico na vislice. Nekoliko naprej vidimo pse, ki napadajo sedečega medveda. Freska pri sv. Primožu je skoraj petdeset let kasnejša. Ikonografsko je precej podobna prejšnji, le da je bolj zračna in manj dekorativno pojmovana. Tu vidimo nekaj lovskih psov različnih pasem, od katerih voha eden za sledjo, zadaj za njima pa korakata v živahnem razgovoru dva lovca, eden s sokolom, drugi s sulico. Pohod spremlja tudi tu kakor povsod še vrsta trobentačev. Umetnostno sodi ta freska med naše najkvalitetnejše spomenike izzvenevajočega srednjega veka. Iz takih in podobnih upodobitev si danes skoraj do podrobnosti lahko skonstruiramo način lova v tistem času z vsemi njegovimi posebnostmi. Lovi so se včasih vršili v neprimerno večjem obsegu ko danes. Zvezani so bili z ogromnim aparatom vseh vrst gonjačev, slug, trobentačev, sokolarjev, suli-čarjev in podobnega, bili so pa zvezani tudi z ogromnimi gmotnimi stroški, ki jih je seveda nosil tlačan. Iz starih analov in kronik vemo, kakšne ogromne vsote so potrošili plemenitniki tistih časov pri organizaciji takšnih lovov, zlasti če so bili zasnovani na široko s številnimi povabljenci. Kaj nam o tem pripoveduje naše ljudsko izročilo v obliki pravljic in narodnih pesmi, pa bi se splačalo enkrat posebej obdelati. Da zaokrožimo naše razmišljanje o srednjeveških lovskih upodobitvah na naših tleh, moramo še zaradi popolnosti omeniti istočasne rokopise, nastale v takratnih vidnejših samostanih, ki so bili v tej dobi skoraj edino torišče Sv. Primož nad Kamnikom, P. c. sv. Primoža. Severna stena ladje, drugo polje: Detail prizora sv. Treh kraljev cca 1452, treska Foto stele kulturnega in znanstvenega dela. Ti rokopisi seveda niso slovenski, pač pa v duhu takratnega časa, latinski. Pergamentni listi, ki so tu pogosto obrobljeni z različnimi motivi iz živalskega in rastlinskega sveta, ki včasih prav surealistično prehajajo drug v drugega in se izživljajo v močni fantastiki, kažejo tudi prizore, ki bi jih najlaže uvrstili v sklop lovskih motivov. Naj lepši tovrstni primerek na slovenskem ozemlju je iz leta 1327 in predstavlja prepis Avguštinove razprave »De civitate Dei«. Napisal in okrasil ga je po nalogu priorja Hermana bistriški menih — kartuzijanec Nikolaj, ki je svoje ime skril v stiliziranih rastlinah na prvi strani knjige. Na eni izmed strani srečamo ob robu prizore, kjer lovski psi skačejo na zajce ali ti bežijo pred njimi in podobno. Posamezne živali bi našli še tu in tam v kakšnem drugem našem rokopisu, tako n. pr. v Kranju, kjer je med gotsko pojmovanim rastlinjem, ki služi za okras antifonarja iz leta 1491 vrsta različnih živali kot srna, fazan in podobno. Tudi v kakšnem srednjeveškem koledarju bi se med ilustracijami mesecev še dobilo to ali ono; toda to bi bilo vse. Profani motivi so služili tu samo dekoraciji tekstov, ki so bili vsi (izvzemši koledarjev) povsem sacralnega značaja. Do popolnoma samostojnih upodobitev lova pridemo Slovenci šele v 16. stol. v času, ki soupade z našo reformacijo. Tu posvetni elementi prvič zažive svoje samostojno življenje, nevezani na kakršnih koli verskih temah. Izpremenjeni ritem življenja je zahteval novih oblik in jih tudi našel. O tem se bomo skušali pomeniti v enem izmed naših naslednjih razmišljanj. Mate Zalokar : Stari srnjak je umrl Na lepem je stari Megus vstal iz postelje, se zagledal skozi okno v mesečno noč, na smreko pred oknom, ki srebri in tako sključen kakor so ga naredila že leta, z mesečnim pramenom v podkvastih brkih in zlepljenih laseh, ki so mu padali kot ledene sveče na čelo in tilnik, stoji pred posteljo kakor poslavljajoče se staro leto. Skozi okno ga gleda, se mu spet dozdeva, dvoje iskrečih se lisičjih oči; lisica stoji zleknjena, a košati r.ep ji mahlja zdaj sem zdaj tja... zdaj sem zdaj tja . . . Stoji in ga gleda . . . Starega Megus a je spet prijelo. Lezel je že v petinsedemdeseto, toda stari Megus je še vedno Megus, prav tako kakor je Megusova bajta na jasi še vedno. Megu-sova. Puška visi v kotu ob stari, oguljeni lovski torbi; stara je že, njegovih let, in rja bi ji že zdaj odmerila zadnjo uro, če ne bi bila tudi Megusova. Težko je reči, ali je puška njegova ali pa on njen. In gozd naokoli in divjad — vse je njegovo ali pa on njihov. Ona leta se je bil obabil pa še to zaradi očetove zapuščine, češ dobro je imeti kaj ženskega pri bajti. Pa tudi na Nežo, ki mu je umrla ko j drugo leto, ker se je preveč najedla štorovk, kakor misli, tudi na njo je nekako nevede pozabil. V njem živi bajta na jasi in pot, ki se razprši na pota in potice kakor žile na roki v vse kotičke gozdov. In smrekov gozd! ... In divjad v njem . . . Čuti se del tega in nikoli ne pomisli, da bi bil on kaj drugega. Čuva vse in kramlja z vsem. Lovi pa redkokdaj. In še to samo takrat, ko ga prime. Nekaj dni se v njem nabira in ko se nabere, naenkrat zagleda pred očmi Po lovskem krstu jaso, belo ko domače platno. Na jasi stoji lisica, v njega je oprtih dvoje iskrečih se oči, a košat rep ji mahi j a zdaj sem zdaj tja... zdaj sem zdaj tja ... In če to vidi, mora iti, četudi opolnoči. In tako je bilo z Megusom tudi nocoj, četudi je silvestrska noč. Oblači se počasi, po starčevsko. Pred. počrnelim razpelom v kotu, ki je edina zapuščina njegove žene, se prekriža, 'kakor je bila njegova navada še iz nežnih let. Nikakor pa ne pozabi na staro lovsko popotnico in zašepeče: »Dober vid.« V obraz mu huškne mrzla sapa, ko stopi s puško na rami čez prag. Glavo stisne med ramena, da se mu lisičja kučma nekoliko priti vi gne. Počasnih korakov se napoti proti kozolcu, kjer ima seno za srnjad. Par zalogajev stisne pod pazduho, zacepeta in parkrat pošteno smrkne. »Eh, ta noč! ...« Noč je res lepa. Lovec - čuvaj, kakor je bil Megus, tako noč posebej občuti. Vse naokoli je belo . . . Gora pred njim moli v sivo nebo, pobočij se kot prstan lepi megla. Za njegovim htbtom pa se razteguje na beli planjavi črna nazobčana pregraja — gozd. Stari Megus se napoti proti njemu. Kolikim spominom je šel naproti? Kolikokrat je iz njega slišal srnjakov vrisk, kolikokrat je iz njega pritekla srna z mladiči in gledal sem dol proti Megusu —• staremu srnjaku. In kako je zadihalo na spomlad sem doli? In kolikokrat se je sem doli priplazila lisica in dražila Megus a? Če jo je prepozno zagledal, ga je preganjalo spet ob vsakem koraku: iskreče se oči, ošiljeni uhlji, dlaka ko steklo, a košati rep ji mahi j a zdaj sem zdaj tja. . . zdaj sem zdaj tja .. . In tista leta, ko so iz njega prihajali partizani? Prišli so ko srnjaki, a Megus jih je sprejel, kakor bi bil sprejel srnjake. Pripetilo pa se je tudi, da jih je Megus sprejel hladno in hodil potrt, brez besede ko kamen. Šele ob slovesu je zamrmral, v očeh pa se mu je zalesketalo: »Tega ne, fantje, ustrelim vam zajca, dva tri. . . samo sme — pustite!« Tak je Megus. Stopil je v gozd. Za njim ostaja jasa, bleščeča v mesečni svetlobi. Na sredi te jase pa stoji njegov dom. Nekje daleč pod meglo v dolini se slišijo udarci ure, ki bije enajsto zadnjega dne v letu. Sneg gazi do kolen. Pot prečkajo dolge, mračne sence smrekovih vej, ki so pripognjene pod težo snega. Prek njih stopa, kakor bi se bal, da se bo spotaknil ob nje. Nad njim se je nekaj zganilo. Na upognjeni hrbet in na obraz mu je padlo nekaj hladnega. Megusu zastane sapa, prisluhne, v sencih pa mu začnejo razbijati kladivca. Nekaj ga vznemirja. »Eh, sneg! — Starec neumni!« se potolaži. In pospešil je korake. V stegnih mu nekaj drhti, ko lahna utrujenost. Po gubicah na obrazu se mu nabira znoj in odteka v glavno zarezo ob nosu ter se skrije v brke. Nad njim se je še nekajkrat zganilo, v gozdu pa nekajkrat počilo. Vsakikrat je obstal, misleč, da prihaja lisica. V sencih mu je še vedno čudno zabijalo. Pred njim se je razprostrla gozdna preliha. Jasa je bila dokaj velika in svetla. Na sredini stoji smreka, tu in tam pa iz snega molijo vršički mladih dreves. Megus se napoti proti smreki, da odloži seno. Na smreki ima kavlje, kamor bo nataknil krmo. Tega se srnjad najmanj plaši. Ko opravi, kar je za njega sveto, se povrne k po-robku gozda ob drevo, si shodi stojišče ter sname puško. Megus čaka ... »Nocoj pride lisice. Poznam!« Izpod košatih obrvi oprezuje. Ne zebe ga. Lisica ga greje. Čaka... Vse naokrog je temna pregraja gozdov. Včasih se med debli prikrade izgubljena meglica in jaso nekoliko zamegli. Takrat Megus še bolj razkreči oči. V gozdu je počila veja in zazdi se mu, da sliši korake. Da, tam je nekaj črnega. »Ah, poznam. Štor!« Čaka... Sedaj pa prav zares. Slišijo se stopinje. Nekje je padel sneg z veje. Lahne stopinje pa se slišijo onkraj jase. Ravno sedaj se Megusu pred očmi razstre megla. Pa ravno sedaj, ko prihaja lisica! Že dolgo ga ni tako stiskalo v grlu. Ne vidi mnogo predse, a pred njegovimi očmi so spet iskreče se oči, ošiljeni uhlji, dlaka ko steklo, a košati rep mahlja zdaj sem zdaj tja . . . zdaj sem zdaj tja . . . Da, tista senca, da, ona je . . . Po vsem telesu drhti; to ni njegova navada. Včasih je bil vse bolj miren in razsoden. Danes pa ga nekaj stiska v prsih in vidi samo dvoje iskrečih se oči, ki prežijo na plen. Ta noč, čudna silvestrska noč! Tudi za Megusa, starega srnjaka, je nenavadna, četudi se ne zaveda. Megus dvigne puško.. . Pomeri v tisto premikajoče se, misleč, naj ugasnejo te zlobne oči. Odjeknilo je. Sem od jase pa se je odzval mili stok. Stari Megus je obstal kot pribit na tla. Puška mu je zdrsela iz rok. Bilo mu je, kakor da bi mu medved stiskal srce. Po starčevsko se je pognal, ko da hoče rešiti svojega otroka. Pa za vsako ceno. Pred plenom je obstal povešenih rok, a hrbet se mu je še bolj skrivil. Pogledal je na smreko, kjer je nastavil krmo. Iz prsi se mu je izvil slaboten klic: »Srnica! — Srna . ..!« Mlada srnica je ležala zleknjena v snegu, še tu in tam dvignila glavo in proseče pogledovala. Megus je pogledal rdeč madež na snegu. Objela ga je starčevska slabost in zameglilo se mu je pred očmi. Klecnil je na koleba. Se bi lahko preštel udarce ure v dolini pod meglo, ki je udarjala konec starega leta, če ga ne bi pritegnila srnica. ☆ Pridite srnjaki, sme in srnice, pred tednom iz doline tako ne bo nikogar k njemu; pridite in poglejte: stari srnjak je umrl. Sneg mu je ohladil kri, pod njim pa ledeni srnica .. . Janko Recelj : Na prežo Kar hude so mi prihajale na misel in jezik me je presneto srbel. Preklemansko blato. In ta stari polomljeni kolovrat, ki naj bi predstavljal kolo, se tudi ne da spraviti nikamor naprej. Pa bo menda kmalu bolje. In res. Ko sva s stricem spravila v jarku njegov motor in moje kolo, sva se po nekaj korakih v hrib kar oddahnila. Blato je ostalo za nama in dobra volja se je vrnila. Po tej strani sem šel prvikrat v ta revir. »No, danes pa nama ne bo treba tako dolgo čakati. Na tem prelazu so vedno že zgodaj zvečer in pa zjutraj, ko se vračajo. Če ostaneva do kakih devetih, poldesetih, bo menda dovolj,« mi pripoveduje. To pa ni napačno. Samo škoda, da bo noč temna, ker mesec vzide šele proti jutru. Ali bova skupaj na čakanju? »Mislim, da bo najbolje, da se razdeliva in tako zapreva ves prelaz. Saj preži sta tako dve.« Dobro. »Vzel boš dvocevko. Jaz sem že navajen na karabinko.« Samo pokazal mi boš, od kod prihajajo. Polahko se je spuščal mrak. Vzpon je bil kar strm. Pod nama je ležal jarek, zavit v večerni mrak, le najvišje grebene Plešivice, tam daleč na Hrvaškem so še obsevali zadnji žarki poslavljajočega se večernega sonca. Iz dimnikov kočic, razstresenih po jarku, so se sukljali tanki prameni dima in prebijali prozorne večerne meglice. Tudi okoli naju je bilo vse v večernem razpoloženju. Povsod mir in tišina, drobni pevci gozda so že počivali. Celo vedno budna šoja se ni nikjer oglasila. Culo se je le škripanje peska pod najinimi čevlji in tiho mrmranje vej vznemirjanih ob lahnem vetriču. Človek je nehote spregovoril tiho, ko da bi se bal zbuditi naravo. Prav na vrhu sva obstala, da se malo oddahneva. »Pohiteti bova morala, če ne naju bo prehitela tema.« Da, jaz pa bi rad vsaj malo videl teren. »Mene pa bolj zanima, če je kaj novih sledov. Tu nama ne morejo pomagati baterije, zato raje pohitiva.« No, nisva se razočarala. Izgleda, da so se zopet vrnili v to stran lovišča. »Poglej, tukaj! Stara s petimi mladiči je zopet tu. Obrnili so menda kar vsak list. Če bova količkaj previdna in seveda, če si ravno danes druščina ne premisli in ne izbere drugje pogrnjene mize, potem bo menda pokalo.« Nedaleč v stran sem zagledal sled. Morala je biti vsaj dve leti stara žival. Poglej, stric, tu je tudi eden, in stric je dostavil, »bil!« Kar hitro se je zmračilo in že kar težko sem videl svojo prežo, ki pa je bila v zelo žalostnem stanju. Polomljeni klini na lestvi, brez sedeža, vse preperelo. Komaj sva še našla tri bukova polena, s pomočjo katerih sem si potem le uredil nekak zasilen sedež. Bil je visoko na bukvi, majav in nesi-guren. Bal sem se premakniti, da ne bi vse skupaj z mano vred zgrmelo na tla. Stric je že odšel. Pokazal mi je še prej, kje bo čakal on, da ne bi streljal proti njemu. Sestavil sem puško in pričvrstil nanjo baterijsko svetilko, posebne domače konstrukcije, ki pa je za ta način lova odlično ustrezala. Samo žal so bile baterije precej izrabljene, pa tudi stikalo ni delovalo ravno najbolje. No, sem si mislil, saj k meni ga tako ne bo. Počasi sem se prtil na drevo po preperelih klinih. Zlomila sta se mi samo dva. Težje je bilo ugodno sesti na tri hrapava bukova, s sekiro zbita metrska polena. Pa končno je bilo tudi to srečno v kraju. Nabašem še puško in potem lepo mir. Da, bilo bi vse lepo in v redu, samo naboj sem vtaknil namesto v cev poleg nje in mi je padel na tla. Hitro sem z roko zagrabil in ga poizkusil uloviti, med tem pa bi mi skoraj zdrknila v globino puška in, Jovo na novo! Na romanju nazaj na drevo je od devetih .klinov, ki so v začetku bili še celi, ostalo le še petero, ker sta sedaj zopet dva odpovedala. Neznansko je zapresketalo in zagrmelo v gozdno tišino in stric je že klical, kaj se mi je zgodilo. Samo še deset minut in jaz sem udobno sedel z nabito puško v rokah. Ko sem kasneje zopet obiskal to mesto pri belem dnevu, sem se nehote ustrašil za svoje življenje ob pogledu na to zgradbo, ko sem videl v duhu, kako sedi mojih štiriinsedemdeset kilogramov na teh preperelih klinih. In kljub nerodnemu sedežu se mi je kar dremalo. Zoprni čukovi kriki so me stalno dramili. Objestni polhi, katerim se je to leto izvrstno godilo ob bogatem rodu žira, so neprestano mleli in se sprehajali sem ter tja. Vendar sem nekajkrat kar pošteno zadremal in ni veliko manjkalo do zračnega potovanja. Tema pa je bila tudi taka, da niti prsta pred nosom nisem videl. A koliko je ura, to za noben denar ne bi mogel reči, ker sem zavoljo dremanja popolnoma izgubil občutek časa. Večkrat se mi je zazdelo, da slišim oprezne korake, toda bilo je le šumenje suhega listja, ki ga je premikal veter. Vse bolj se me je loteval spanec. Nenadoma me je močnejši pok suhe veje predramil. Kakor bi trenil sem bil buden in spanec je izginil, ko da me nikoli ni mučil. Na desni strani sem zaslišal razločne močne korake po šuštečem listju. Ne vem kako, toda brez dolgega premišljanja sem bil siguren, da je to gost, ki ga pričakujem. Srce, pravici na ljubo povedano, ni bilo ravno na onem po naravi predpisanem mestu, kajti tolklo je in razbijalo nekje okoli vratu in ramen in to s tako silo, da so mi jeli šklepetati zobje. Moral sem uporabiti vso voljo, da so mi vsaj roke ostale kolikor toliko mirne. Strahovito dolgo je trajalo, da se je šum približal. Tedaj sem ugotovil, da sem se vsedel ravno narobe, kajti prišel je natančno za moj hrbet. Če danes razmišljam o tem, si sploh ne morem razložiti, kako sem se takrat obrnil. Palec leve roke je počival na stikalu, s palcem desnice sem nalahno odmaknil varovalko in se začel obračati. Trajalo je nepopisno dolgo in ko sem bil končno obrnjen proti šumu, me je že vse bolelo. Dvignil sem puško v smer, od koder sem čul lomastenje in pritisnil na stikalo. Svetli snop je liki roka iskal med drevjem. Takoj sem zagledal dve majhni močno svetleči se točki. Hkrati sem ga že vsega zagledal. In že je napravil ogromen skok. Med tem mi je iznenada svetilka dvakrat ugasnila, ker sem s puško sledil skoku in jo tako malo stresel. Na srečo se je zopet prižgala. Brez pravega merjenja z očesom, zdi se mi, da sem to napravil bolj z občutkom — nekako instiktivno, pomerim in sprožim. Grozovito tuljenje me je za trenutek spravilo v dvom, da ni morda kakšna druga žival ali pa še k temu domača in povrhu podobna besnemu volu. Toda nemogoče, saj sem ga jasno videl. Se nekajkrat se je prevrnil in vse je utihnilo. Ko zanalašč mi je svetilka zopet ugasnila. Stric je že klical in spraševal, če je ostal, ter me svaril, naj nikar ne grem takoj zraven. Nekako, kako to res ne bi mogel reči, samo vem, sem se čudovito hitro in spretno spravil s sedeža in prišel zraven. V snopu stričeve reflektorice je ležal moj prvi — divji prašič. Stric je ves čas nekaj govoril in me spraševal; toda kaj, ne vem. Bil sem tako zmešan, da sem pozabil, da bo treba domov. Stric mi je čestital, ker mi je poleg njegovega mnenja, da je strel dober, do kraja zaprlo sapo. Moral bi še po pravici povedati, koliko muke naju je stalo, da sva ga spravila v jarek, toda raje ne. Nisem se bal za svoj pas na katerem sva ga vlekla in je vsak čas nekje počil, temveč to, da ne bi mogoče vendarle še kako ušel. Kaj če je samo tako zadet? Pa strah je bil odveč. Bil je zares mrtev. J. S.: Kako sem uplenil pravega srnjaka Mlad lovec sem še in nimam nobenih posebnih lovskih doživljajev. Zato je bil prvi moj srnjak zame eden najlepših lovskih dogodkov. Seveda sem bil, preden sem ga dobil, še potegnjen od našega lovskega čuvaja. Z lovskim tovarišem Jankom sva težko pričakovala začetek junija. Prehodila sva že skoraj vse lovišče in ogledovala sledove srnjadi na koruznih in krompirjevih njivah in pri tem ugibala, kakšen je bil srnjak, ki je tod hodil in kako star je sled. Seveda sem jaz bolj molčal, ker sem bil mlajši lovec in ker je Janko že preteklo leto ustrelil srnjaka. Zaradi tega pa je bil že bolj izkušen. Pri takih obhodih sva si lahko ustvarila precej jasno sliko našega lovišča in sva si že tudi izbrala vsak svojega srnjaka, ki naj bi ga pričakala. Po posvetu lovske družine sva se z Jankom dogovorila, da bova hodila skupaj čakat. Domenila sva se tudi za dan, ko bova šla prvič. Ker pa sem bil takrat zadržan, je šel z Jankom lovski čuvaj Andrej. Ko sem prišel zvečer iz službe, me je kmalu poklical Janko in mi pokazal srnjaka, ki ga je bil pred dobro uro ustrelil. Čeprav sem bil že na pol v postelji, sem se hitro oblekel in smo šli skupaj z lovskim čuvajem proslavit »lovski blagor«. Pri kozarcu sva z Jankom naredila načrt za odstrel mojega srnjaka. Andrej naju je nekaj časa poslušal, potem nama je pa svetoval, naj greva čakat na drugi kraj, in ne tja, kamor sva nameravala, češ da bo tam bolj gotovo. Nazadnje sva se pa le zedinila z Andrejem, ker je pač bil starejši in v lovu izkušenejši ter naredila nov načrt, oziroma sva v načrt vnesla nov kraj čakanja. Dogovorila sva se tudi za dan in čas. Določenega dne sem ob dveh zjutraj vstal z neverjetno lahkoto, čeprav drugače nisem preveč hiter pri tem. Pripravil sem risanico, še enkrat pregledal naboje in izbiral najbolj sigurnega. Janka sem moral še dvigniti iz postelje. Oborožil se je z daljnogledom in pri tem govoril, da mi bo srnjaka sigurno moral on pokazati, ker sem jaz še zelenec in podobno. Ko sva prišla na kraj, ki nama ga je svetoval Andrej, je bila po gozdu okoli naju še globoka tišina in tema. Namestila sva se blizu poti in čakala. Nad nama se je kmalu oglasila kukavica, potem je pa začel gozd postopoma oživljati. Napeto sva pričakovala »mojega« srnjaka. Ni in ni ga hotelo biti. Od časa do časa sva pogledovala na uro, vendar »moj« se še ni pokazal. Ko se je popolnoma zdanilo, sva spoznala, da naju je Andrej potegnil in sva se odločila, da greva pogledat tja, kjer sva predvidevala, da se »moj« pase. Počasi sva se približevala jasi na robu gozda. Janko, ki je imel daljnogled, je hodil spredaj, jaz za njim. Ko sva se ustavila, da Janko pogleda z daljnogledom na jaso, je naenkrat počenil in komaj izdavil: »Dol!« Skoraj nagonsko sem počenil tudi sam. Ves bled mi Janko kaže v smer na jasi, kjer da se »moj« pase. S tresočo roko sem vzel daljnogled in res ugotovil, da se na jasi »moj« mimo pase. Pričela sva ga zalezovati in sva od časa do časa pogledovala, če je še tam. Ko sva se po vseh štirih priplazila dovolj blizu, sva vstala in ga nekaj časa opazovala, kako je dostojanstveno stopical po jasi in tu in tam odtrgal šop trave. Srce nama je pri tem tako razbijalo, da je Janko trdil, da je natanko slišal vsak utrip mojega srca. Počasi sva se umirila in jela ocenjevati trofejo, ki je sicer bila še na srnjakovi glavi, a jaz sem jo že videl na steni svoje sobe. Naenkrat je srnjak postal pozoren, obstal in pogledal proti nama. Janko mi šepeta, da je zadnji čas za strel, zato sem začel počasi dvigati puško in iskati preko muhe rdečo liso na jasi. Poiskal sem srnjakovo pleče in sprožil, toda namesto poka sva slišala samo »šklep«. To je bilo srnjaku dovolj, da nama je pokazal zadnjo plat in v elegantnih skokih izginil v gozdu. Prepaden sem pogledal puško, Janko pa mene. Vzel sem naboj iz cevi in ga pogledal, bil je nepoškodovan. Začela sva ugibati, kaj naj bi to bilo. Nazadnje sva se zedinila v tem, da se mi je pri plazenju odprl zaklep pri puški in užigalna igla ni udarila po naboju. Z mešanimi občutki sva se po tem dogodku odpravila domov. Janko me je zmerjal, zakaj sem bil toliko nepreviden, da nisem prej pregledal puške, obenem se pa hvalil, da so se uresničila njegova prerokovanja, da mi bo moral srnjaka on pokazati. Jezila sva se tudi na Andreja, ki naju je poslal čakat na napačen kraj in sklenila, da ga bova zaradi tega prijela. Še isto popoldne sva poiskala Andreja, ki naju je z nasmehom sprejel. Povedala sva mu najin doživljaj in ga tudi prijela, zakaj naju je poslal tja, kjer je vedel, da srnjaka ne bo. Andrej se je nasmehnil in nama povedal, da je tega srnjaka čakalo že več lovcev in ga ni nobeden dobil, ker ga je on vzel v svoje varstvo. Povedal nama je, kako ga je prepodil, ko so ga čakali tako, da so zaman čakali. Andrej mi je obljubil, da se mi bo oddolžil. Proti večeru se je Andrej oglasil in me povabil na srnjaka. Jaz sem poklical še Janka, in smo šli. Med potjo se nam je pridružil še en lovec, tako da smo bili štirje. Zato sem dvomil v uspeh. Na kraju, kjer bi najmanj pričakoval, je Andrej zavil z glavne ceste na kolovozno pot, ki je tekla po gozdu do male jase, na kateri je bila njiva rži in njiva koruze. Šli smo še dokaj brezbrižno mimo rži, ko je iz rži pred nami švignila rjava lisa — lisica. Presenečeni smo gledali za njo, ker smo imeli puške na ramah. V tej zavzetosti se Janko ozre na njivo, na katero nam je pogled prej zastirala rž in zagleda v koruzi srnjaka, ki se je pasel. Seveda ga je moral prvi zagledati spet Janko. Hitro smo se stisnili za rž in z Andrejem sva šla na konec ržene njive, kjer je pogledal z daljnogledom po srnjaku. Pokimal mi je, da je pravi in dal znamenje, naj pripravim puško. Meni je seveda srce zopet močno razbijalo in sem bil precej zmeden. Preden sem se pripravil na strel, je srnjak počasi odstopical v gozd, jaz sem pa obupan gledal za njim. Andrej je ostal miren in mi dal znamenje, naj mu tiho sledim. Šla sva previdno približno 200 m po gozdu do nove jase, ki je prej nisem nikoli opazil. Na robu gozda se Andrej ustavi in z daljnogledom preišče njivo koruze na jasi ter mi da znamenje, da »ga« vidi. Previdno sem vstal in pogledal v koruzo, kjer sem kmalu zagledal srnjaka, ki je obiral listje sončnice. Nekaj časa sva ga opazovala, ko se je pa spet začel nevarno bližati gozdu, sem dvignil puško, poiskal srnjakovo pleče, zadržal dih in sprožil. Preko jase se je razlegel pok, na njivi pa je padel moj prvi srnjak. Po strelu nisem videl ničesar več, razen kraja, kjer je padel srnjak. Hotel sem kar takoj iti do njega, vendar me je Andrej zadržal in rekel, naj ga pustim, da se umiri. S tresočimi rokami sem ponudil Andreju cigareto in jo prižgal. V tem sta prišla Janko in drugi tovariš; Andrej je pa poiskal smrekovo vejico. Minute, ki smo jih čakali, so bile dolge ko dnevi. Končno se pa nisem mogel več vzdržati in sem počasi šel proti mestu, kjer je padel srnjak. Čim bliže temu mestu sem bil, tem hitrejši so bili moji koraki; do padlega srnjaka sem skoraj pritekel. Dvignil sem srnjaku glavo in to so bili moji najlepši lovski trenutki. Andrej, ki je prišel počasi za nami, je pa pomočil smrekovo vejico v kri na plečih in mi jo na klobuku ponudil, srnjaku pa vtaknil v gobček zadnji grižljaj ... T. Černač Obračun Na Koroškem so se letos pri občnih zborih lovskih družin pokazale pozitivnejše slike kakor v preteklih letih. Ni pa še vse kakor treba. Zavedati se moramo, da je ravno tu v zgornjem koroškem kotu lovstvo zakoreninjeno s svojo staro tradicijo, ki prehaja iz roda v rod. Zato je življenje in delo v lovskih družinah prijetno in pestro. To ni samo gamsov čop in ruševčev krivec za klobukom skoro slehernega delavca in kmeta — domačina, dokaz, da je ljubitelj lova, še več, to je dokaz, da je ljubitelj narave, visokih planin in strmih gozdnatih pobočij, bistrih potokov in življenja, ki živi v tej pestri naravi. Pa poslušajmo njih razpravo in obračune, kateri pridejo na letnih občnih zborih in sklepe za bodoče delo. Poročila, ki jih podajajo po dnevnem redu vsi, starešina, tajnik, gospodar, kinolog in statističar so kritična. Iz teh poročil je razvidno, da ni v družini familiamosti, za katero bi se krila lovska nepravilnost, je pa tovarištvo, katero ima en cilj, to je, da dvigne lovstvo na višino. Vrata za vstop v lovsko družino so na široko odprta za tiste, kateri imajo moralne in državljanske kvalifikacije. So pa še glasovi v puščavi, ki bi radi zaprli vrata dobremu lovskemu naraščaju, da bi mogli sami čimveč loviti in se okoriščati. Na občnih zborih zmaguje večina, ki žigosa sebičneže in špekulante, za katere ni mesta v lovskih vrstah. Na srečo je takih le 2—3 %. Najbolj zanimiva so poročila gospodarjev. Iz teh poročil se zrcali vsa dejavnost družine in raven lovske zavesti. Lovska družina Bistra je n. pr. v lanskem koledarskem letu uplenila nič manj kakor 21 kun zlatic. Razveseljivo je, da se je povečalo število lovcev - kunarjev in da je razvito pravo medsebojno tekmovanje za pokončevanje roparic. Iz teh poročil je pa tudi razvidno, da se hočejo nekateri okoriščati s škodo po divjadi. Tako je upokojeni župnik V. L. po svoji cenilni komisiji štirih upokojencev ocenil škodo na svojem ječmenu, rži in pšenici v znesku 21.800.— din in zahteval sodno povrnitev. Pri tretji obravnavi je šele mogel izvedenec dopovedati, da. srnjad ne uživa resastih žitaric. Iz poročil je razvidno, da so vsi člani pristopili k Lovski zadrugi ali pa poravnali zvišani delež, razen dveh izjem, da je udeležba na lovskih posvetih dobra, da je lepo uspela lovska razstava LD Pece v Mežici, nato skupna razstava lovske družine Bistra in Koprivna. Razstave so bile predvsem pouk mladim lovcem, prostovoljni prispevki pa namenjeni dvigu lovstva, nabavi lovske literature itd. Udeležba na predavanjih, katera so se vršila vsako nedeljo, kot priprava za polaganje lovskih izpitov, je bila dobra. Največ kritike pa je bilo iznešene na račun slabe službe zapriseženih lovskih čuvajev - logarjev, ki imajo delovne pogodbe z lovskimi družinami. Zakon o lovu je sedaj dobro znan, saj so polagali vsi brez izjeme na starost in dobo lovskega udejstvovanja izpit ravno iz lovske zakonodaje. Pa tudi družinski kinologi so se prvič oglasili na občnih zborih. Navajam nekaj sklepov na letošnjih občnih zborih: 1. sprejeti so bili poslovniki lovskih družin po specifičnosti terena in razmer v družini; 2. vsak na novo sprejeti član mora, preden prejme člansko izkaznico, -izpolniti vse obveznosti do družine in do lovstva sploh: a) da pristopi k lovski zadrugi in plača delež; b) da si nabavi knjige Naš lov, Lovstvo, Zakon o lovu, Naši psi; c) da poravna prispevek za gojitveni fond in za Okrajno lovsko knjižnico itd., skratka, da se poslužuje vseh pravic in izpolnjuje vse dolžnosti, ki dajejo jamstvo za dobrega bodočega lovca. V odbore so bili izvoljeni ljudje, ki dajejo jamstvo, da bo šlo lovstvo po poti, ki nam jo je nakazal dr. Jože Benigar, predsednik Lovske zveze LRS v Lovcu št. 12 v preteklem letu, v članku »Kam?«, to je za izgradnjo lika pravega sodobnega, kulturnega lovca in zavednega državljana, ki bo znal braniti ob vsakem času naše lovstvo in ga dvigniti na tako višino, da bo res ponos nas vseh, ki ljubimo našo slovensko zemljo. Anton S. Pirc: Po Afriki — za plemenitim lesom Slonov prve dni našega potovanja skozi džunglo nismo srečali niti videli, čeprav smo se skoro vsak dan prepričali, da niso daleč od nas. Človek ne bi verjel, kako tiho, tako rekoč neslišno pride in odide tak kolos in tudi cela čreda. Posebno oprezen je slon, kadar čuti nevarnost. Njegov voh je izreden. Včasih smo prišli ob ugodnem vetru na dvajset metrov do črede, ki je polnila zajetne želodce. Tudi če niso upozorjeni na bližino človeka; je komaj več .slišati ko prasketanje vejic, ki jih sloni trgajo raz drevesa in v močvirnih tleh vlečenje nog iz blata. Če pa je čreda preganjana, tedaj navadno sploh ne počaka temveč se urno in tiho odmika in kadar je enkrat v gibanju, jo po nekaj ur nič ne ustavi. Človek ne bi tem ogromnim kupom mesa prisodil tako izredno spretnost in mobilnost. Najboljši lovec in treniran Afrikanec ne zdrži preganjanja črede slonov več ko dve uri, ker ga prej oblije znoj v sopari pragozda in tudi srce ne zmore takega napora. Čreda slonov pa mimo in vztrajno nadaljuje svojo pot, najraje po izhojenih stezah in če ne gre drugače, tudi po najgostejši džungli. Najgostejše trnjevo grmovje slonu ni zapreka in skozenj se prebija s presenetljivo lahkoto. Saj ga pokriva debela in neobčutljiva koža, razen na nekih mestih, kjer še komarja občuti. Ne vem, kako bi slon mogel živeti brez rilca, tega najpopolnejšega instrumenta, kar jih je podarila narava živemu bitju. Z rilcem slon lahko obseže iskoro vse svoje telo in odganja nadležne muhe, obade in drug mrčes. Z rilcem si trga z dreves listnate veje, puli in trga travo in jo nosi v usta, z rilcem zajema neverjetne količine vode, ki jo potrebuje ogromen organizem za pijačo, z rilcem prha vodo po vsem telesu, da se ohladi in isto tako z rilcem zajema suh pesek, razpršujjoč ga po vsem telesu, kadar si zaželi suho kopel. S svojim rilcem je slon v stanju, pobrati iglo s tal in izvršiti najfinejša opravila. Rilec je neverjetno raztegljiv, pri tem pa je v njegovem mišičevju nakopičeno toliko sile, da brez nadaljnjega izpuli močno drevo, objame veliko mačko ali človeka, ga zavihti visoko v zrak ali ga pa trešči na zemljo, da mu za vselej minejo skomine za slonovino ali slonovim mladičem. Okrog polnoči me je stražar zbudil In me opozoril na nek nedoločen šum, ki ga je slišal iz bližnjega 'grmovja, niti deset metrov od mojega šotora:. Bilo je, ko da se neka velika žival s težavo vlači skozi gosto trnje, potem pa spet, kakor da bi nekdo vneto razkopaval trdo zemljo. Nekaj časa sva prisluškovala čudnemu šumu in nikakor nisva mogla ugotoviti, kdo neki ga povzroča. Končno pa sva se oprezno bližala grmu, jaz s pripravljeno puško, zamorec s sekiro na dolgem držaju. Mesečina je razsvetljevala taborišče z medlo lučjo. Nenadno opazim, da zamorec zamahne in slišim zamolklo hre- ščanje. V tem hipu pa je že tudi črnec zavpil od bolečine. Priskočil sem. Pred grmom je hropel velik ježevec v smrtnem krču. Črni lovec ga je bil zadel s svojo sekiro v vrat, ježevec pa mu je zapičil nekaj svojih bodik v bedro. Hitro sva stopila do mojega šotora, kjer sem mu izpulil pet teh neprijetnih puščic, ki so do 4 cm globoko tičale v mišičevju. Ranice sem očistil in premazal z jodovo tinkturo. Zamorec je dobil kozarec ruma in takoj se mu je vrnila dobra volja. Ježevca je potegnil k ognjišču, mu spretno odstranil bodice in iztrebljenega in posoljenega nataknil na raženj. Zjutraj nam je ponudil fino pečenega ježevca k zajtrku. Meni so prinesli kos pečenke in rad priznam, da je zadeva delikatna. Teh ostankov predpotopne favne kar mrgoli povsod v ekvatorialni Afriki, ker jih roparice le tedaj pokončavajo, če druge divjadi primanjkuje. Ježevec ima namreč možnost, da tako rekoč izstreli v primeru obrambe svoje ostre bodice proti napadalcu. To pa povzroča hude, gnojne rane, če bodic takoj ne odstraniš iz tkiva. Lani sem ustrelil mladega leoparda, čigar polovica glave je bila otekla in zagnojena od ježev-čevih bodic. Kljub temu, da na enem očesu sploh ni videl, je pohlepno napadel nastavljeno kozo. Petega dne našega potovanja smo imeli velik dogodek. Eden črncev je navadno šel kakih sto korakov pred nami, oborožen s trocevko. Sloni izgazijo svoje steze precej ravno, samo nepremagljive ovire jih odvrnejo iz smeri. Tako nam je bil naš potovodja skoro zmiraj pred očmi. Nenadno opazim, da je obstal in dvignil puško. Kmalu pa jo je spustil, ne da. bi streljal, in nam mahal, naj pridemo bliže. Okrog debele veje, štiri metre nad stezo, je bil ovit ogromen piton. Glava je visela poldrug meter z drevesa in črni jeziček je švigal iz zaprtega gobca. Steklene oči kačjega velikana pa so nas z neiz-recno sovražnostjo motrile. Črnec ni streljal, ker je hotel meni privoščiti redek strel. Sam sem nosil težko slonovko, katero sem odložil in vzel iz rok zamorca ponujeno mi trocevko. Pomeril sem v glavo reptila in ustrelil. Posledica strela je bila grozna. V polno zadeta s šibrami iz daljave desetih metrov se glava ni morda pobesila, temveč krvaveča s široko odprtim žrelom, iz katerega je brizgala kri, hlastala proti nam, svojim smrtnim sovražnikom in se naglo spuščala niže, ker se .je telo hitro odvijalo. Šele zdaj smo videli, da imamo s kolosom opravka. Glava in prednji del kače je medtem butnil na zemljo in še se je konec z repom držal drevesa. Odskočili smo in ko je kača izpustila zadnji zavoj, sem izstrelil drugi naboj toda v razumljivi razburjenosti nisem zadel glave temveč vrat tik za glavo. Strel z drobno šibro iz bližine petih metrov je učinkoval kakor .sekira. Vrat je dobesedno presekal na dva dela. Telo je valovilo v strašnih krčih, jaz pa sem hitro vstavil nove naboje in ustrelil na isto mesto. Drugi strel je glavo skoro čisto odrezal, da je visela samo še na koncu 'kože. Telo pa se še ni umirilo in rep je bičal zemljo in udrihal po deblih bližlnijih dreves kakor da nekdo udriha s sekiro. Kmalu pa je umirajoča zver postala mirnejša, eden črncev je priskočil in ji z enim samim zamahom noža odrezal glavo, ki je padla pred nas. Žrelo je še zdaj bilo grozotno razklenjeno in zlobne oči so nas gledale z nepopisno jezo. Še dvajset minut je trajal refleks živcev .in- mišičevja in šele potem je bil konec. Hitro so črnci slekli pisano kožo in jo, povezano z lijanami, natovorili muli Ta ise je sicer upirala, ko je ovohala tovor, končno pa se je le udala v usodo in mimo nosila veliki paket. Zamorci niso izpustili priložnosti, da ne bi izrezali najboljše kose mesa ob hrbtenici, ki so jih potem za večerjo pripravili, seveda s predhodnimi ceremonijami, da ne bi žena mrtvega pitona maščevala smrt soproga in nas vse skupaj ne podavila. Tudi meni so ponudili in lahko rečem, da je bilo meso belo in okusno kakor dobra teletina. Za vsak primer sem svoj obrok močno posul z žgočo papriko in zalil z viskijem. Ostanke smo pustili na mestu in gotovo do prihodnjega jutra ni bilo niti sledu več, kajti hijene hitro očistijo taborišča od vsake užitne stvari. Drugo jutro smo prispeli na majhen plato s svežo sočno travo. Vsa majhna ravan, ki je merila kvečjemu dva hektarja, je bila brez drevja in na severni strani, tik gozda, je izviral hladen studenec, ki se je odtekal preko police v dolino. J?o raznih znakih smo spoznali, da še ni bilo dolgo, odkar se je tu pasla čreda slonov. Steze je bilo pred to polico konec. Blizu studenca smo postavili šotora in kmalu je plapolal močan ogenj. Ker smo taborili čisto blizu vode in na vlažnem travniku, smo pričakovali roje popadačev in komarjev. Noč je bila hladna in mirno smo jo prespali ne da bi nas motil mrčes. Preden smo se odpravili v šotore, smo nenadno dobili obisk. Farmar s tri ure oddaljenega posestva /je v spremstvu dveh svojih pastirjev zamorcev križaril tod in Iskal goveda, k\ so mu prejšnjega dne ušla s pašnikov. Sled je kmalu izgubil in pod večer naletel na ostanke enega volov, ki ga je gotovo uplenil leopard. Po sledovih sodeč sta morala žreti od pobitega vola dve, morda celo tri teh krvoločnih everi. Farmar se je pritoževal, da mu leopardi delajo občutno škodo, posebno pri drobnici. Na obsežnih pašnikih je gojil na tisoče ovac merino pasme, poglavitno zavoljo volne. Nastavljal je železne pasti, a ni imel posebne sreče. V treh mesecih, tako nam je pripovedoval, je ujel celo "vrsto hijen, šakalov, lisic in kun, pa samo enega nedoraslega leoparda. Povečerjali smo iz naših zalog in farmar je s svojima pomočnikoma prenočil z nami. Jaso, kjer smo se utaborili, je poznal še od prej. Povedal nam je tudi, da je v tem kraju preceji slonov, toda njemu škode ne delajo, ker nima mnogo obdelane -zemlje. Levov v njegovem okraju skoro ni, le tu in tam se pojavi kak samotar, katerega pa kmalu izslede in pokončajo. Zelo mnogo je irnpala -antilop in vodnih kozlov, med drugimi vrstami antilop so ob robu stepe prav pogoste tudi elen - antilope (losove antilope) in gnuji ter zebre, ki pa se bolj drže odprte stepe. -Kozel losove antilope doseže tudi 600 kg teže. Lepe so čedno pisane -bongo - antilope, ki so izraziti prebivalci pragozda. Do njih je težko priti, ker so -nad vse oprezne in le redko se posreči vztrajnemu lovcu, da upleni katero teh lepih živali. Srečen lovec je potem dolgo časa predmet razgovorov ob ognjiščih. V afriških džunglah kakor tudi v Južni Ameriki živi več vrst kač skoro izključno po drevju. So to različne kače in kačice, od velikih pitonov do čisto majhnih, komaj 20 do 30 cm dolgih kačic, debelih ko svinčnik iz beležnice. Med njimi je večji del nestrupenih -in le nekaj je strupenih. Sicer pa tudi strupenjače med temi majhnimi reptili niso tako nevarne kakor se to v splošnem misli. Strup večine teh kačic nima mnogo hujšega učinka kakor osin pik ali kvečjemu kakor pik sršena, seveda če ranica ni na žili. Učinek pa je hujši, če kačica piči v vročih dnevnih urah. V svoji potovalni apoteki sem -imel poseben oddelek s protistrupi in brizgalko. In kmalu se mi je nudila priložnost, da brizgalko koristno uporabim. S farmarjem smo se bili dogovorili, da krenemo na njegovo farmo, kamor nas je prisrčno povabil. Človek je v teh oddaljenih krajih srečen, če dobi gosta. Zgodaj zjutraj je eden naših zamorcev skočil do gozda, da prinese suhljad za ogenj, ki je proti jutru zamrl. Ni minila niti minuta, ko je mož zaklical: »Bvana, pomagaj, mala kača me je vsekala!« Pri tem se je držal za vrat. Ko se je pripognil, da iz grma izloči suhljad, je kačica, nič daljša od pedi, zamorca ugriznila v vrat in tam obvisela, da jo je moral odtrgati. Strah mu je gledal iz oči in čokoladna barva njegovega obraza je namah postala sivkasta. »Bvana, pomagaj!« Hitro sem odprl kovček in poiskal ustrezajočo ampulo. Napolnil sem brizgalko in prestrašenemu možu ubrizgal tri obroke okrog koma ji vidne ranice, ki pa je že malo otekala. Potem sem mu velel leči in mu dal kozarec ruma, ki ga je naglo izpil. Mož je nato čvrsto zaspal in se nekaj! časa nemirno premetaval. Mi pa smo čakali z odhodom. Čez dve uri se je črnec prebudil, bil je popolnoma ozdravljen. Zaprosil je še za kozarec »medicine«. Venomer je pozneje trdil, da mu je edinole rum rešil življenje. Pod zanesljivim vodstvom farmarja smo nadaljevali pot in kmalu dospeli na njegove pašnike. Od daleč so nas zavohali močni ovčarji in nam prišli nasproti. Ko so spoznali svojega gospodarja, ni hotelo biti dobrikanju konec, le mas tujce so z neko rezervo obkroževali. Pri farmarju, oziroma velepastirju smo ostali nekaj dni, da se pošteno odpočijemo od štrapacev potovanja skozi džunglo. To priložnost smo izrabili, da gostoljubnemu možu postavimo nekoliko močnih pasti iz železnovca. 2al nismo dočakali rezultatov. Po nekaj tednih pa sem izvedel, da je v dveh pasteh ujel po enega odraslega leoparda, medtem ko je v tretji bila noč za nočjo samo hijena ali šakal. Leopardi iso se te pasti vztrajno ogibali. Moje srečanje s farmarjem je imelo še druge prijetne posledice. Odkupil sem od njega več vagonov dragocenega lesa, ki ga je on nabiral že leto dni, sam pa v svojem odročnem kraju ni prišel s kupci v stik. inoloških prireditev v letu 1953 f a9 -ti s° d . ti n O O cn H 5 W S E ti < H 73 ti > h» w H 3 H ti ti ti s ti h c p & •s § i § § § o M >N g si? 5 s *si .9 S S P 9Š 3 3 3 S O O O 3 ^ d 0 3-nO « m m i-s o n E" nj« e-i E >ai u |i ow ■0.9 03 d S E O Q lis Sfj« S H 72 »-s 72 d §1 S s e = 2 d 25 • tto 1 1 p § 0 M 1 S s š «y m 8 •g 5 g ? 9 o S 4 9 9 S S 9 9 k) J 9 I j fl TJ £ 03 « ti£ ! So J C S >N •S ra | KS u * c 43 I» o o h d, OJ a s s -p g E M 00 p « E C | | rt P< I ¥ 1 s a & a„ | r* O °| o o o 9 9 g 9 9 9 5 c: 9 c e c -p 03 03 03 CO j- ž;šš>s Sile I L s i ¥ d >o -ti 03 ti I f s =• E S s >9 e c 9 9 > > liiliiililill m «55 2 9« o |6 E S. g, 72 72 w E £ M M d) (D Sp Sp •1—1 (L) •!—> qj d) "r—1 QJ -r—j gjj >2 > > d d o o to tJO 03 rt tH ^ # o o S E H ca >0 1 2 s 9 d a> >U rt I II jsl >5 5 pa PP P S 3 P ti P P d d p p d t-. ti ti O O ti ti 1 ti P P P 72*" ti ti 1 O ti t rt >0 rt g ”3 >r? p* .d S'^ S si oT S 6 ti 3 N 72 S _o U £ o U ¥ rt $ >0 -fcl O S I 4 5 o lis *S& ti g 3 rt s s? 5 1 P OJ KJ 5 rt 2 «5 ua |2 S H a s CD CD ČD fD ID £ in iD s s a 2 g H > > ” K K S? s Q P © g > > > > » s š a 2 «522 2 | 2 2 > S > > a e s s s s a S rt 03 ■g Z*. -•o s§ ti . |8 O d P W > <5 xg S w > H S W £ 2 p < Eh W K > h> P H Eh Q w £ 2 p p £h < p šs a O M m W -d - ii i I ° ra S 13 . o I S ti d to k >|šš lis |s S 22 -s g-s * ffl P <5 w ti O u, n 8 Eh aT ra ra s 3 5“ P S | § „ ar 3 m i S is | § jj a m cw X ^ g n w «w e “ S o o ooi? Oh š u C 5 ^ C c bc ti •p ca ca 3 P a 03X3 bo x h tistH^ hm o to h m Smq rnm o ■%& ggs ■S >B “s-s S« S ti C-* cti «a «S iS h C 2 I Pa !.. o sl ‘sS l«s *fl c ^ p §lo Jjl So." -S 3 RK J OR a p N !| £ M >N O Sg j2 e.” ., P-a P 1>I al tCTJ £ n X m n 5 ¥ sl | o. S £ _ca § P I s ii P £ ■c > o m rt 0 1 u P 2 P •5, rt 1? -r-,^3 Po o s S cT7 « «?£ § S-g I >S ra | jjj N rt 2 6 M > a) .24 S a g S " •“ 5 E u i| I “| si S 5 %v I a ^ ra R £ « £ ^ 1 I 1 I Oa> O Z 2, +* •S ¥ EŽ 1 fes SEJU p« «5 g -Sil, g| £S :>4 §: H i: lusig is IIII §f =§ “s ss 134« ^a rs rt E •s v 2 rt f g « I S 2 h u . O.D 4 rt P -g l> g| ■aS 42.24 42 xi 2.3 2-C = £ rj w n g l s I rt 1 £ R -■M V S « ^ o ra S 42 ra M o lls I „ min *> 5 •§ > >N *° I c/j p « I s u rt 0 1 hT K p p 7 r S g 1 « g” sg -| 3 = lil «3 pl IS OR R X0 1 p; R o u _rt t-T 43 5 43 aj £ u .O .g, 42 S O g 7 | 7 ¥ S i ¥ . r? i rt Si) & ' •§ §M s g r lili 5 PR M 0 P S H > H M •»-» > ti t2 S H > s s i p > ^ s to ^ ^ 1 1 E H s s s s X" ■* X p ti p p .s ^ o S s X* £ II I X X X g J @ 2 3 s a S 8 S 8 S ! g | I g ra § i Sg |F f |? g ra 2| E 2 O 5 g I! Illllil I o U < Q ga s P H H S H E 2 P D h < P D. • Sa 1 w£ £ T? ^ S Sl 3 s o § «af sS | sas Š ■ 1 | M I t $ E I 8 4 > ■c I 1 lil I 4 l|l s » a I o AS o l A P-S A H •5 I a Q>" S c >o d) f 4 n n S |I 8 > O a H fc < N 11 I ra Sl § § § ^ . TJ 'O T3 . rL tuo bfi tj) t- -t? O O O P P P CQ ffl o 5 Is I? A § ■•g p i l M* 11 II ss a ji o O tf) TJ 11111 5 5 5 5 5 Ulil p p p p p 5s>8 gasilo i geeg|0„ Ji 15 11 | 11 A ;p, £ S s e -g Eiil > 2 S 1 2 o O o O O o o u u o m > > > > £ > cd cd cd cd cd cd TJ TJ TJ 'd T3 S> T3 o Q 0 £ £ £ £ £a £a s, S a 5 | a E C/3 £ s a I 1 S 5 1 $ 2 2 «1 3 5"hhB ti A« S H H H H H H TO 03 N lf) ® l/i 05 d AS >2 S O 0) }S ES 5 g g 5 ig $ S 5 Kje si moj lisičji bratec? Rad bi se s teboj gostil, daj, privošči mi en krakec zajčka, ki si ga ulovil. In tako ob kruti zmoti pricapljal je ta bedak, puški lovčevi naproti: to pot pač ni bil »lisjak«. Car zimske noCi Lenart Z. Podjelovčan Na zasnežene poljane luna sije na vso moč; marsikoga čar prevzame: čudno moč ima taka noč. Obiskat gre fant dekleta, lovca pa prevzame strast, svetla noč mu pač obeta, da lisičko zvabi v past. Cilju svojemu naproti strastni lovec že hiti; hudi mraz ga nič ne moti, saj ga greje lovska kri. Čez deviško to belino, ki kristalno se blešči, tja pod holmec v dolino pot si svojo usmeri. Na grebenu, kraj gozdiča, kjer lisičje so steze, prav potiho se približa pod košati smreki dve. Ko dodobra se umiri in razgleda naokrog, na piščalko pretresljivi zdaj posname zajčji jok. Ko lisjak tam ob potoku mili ta začuje jok, lačen ves, v zmernem skoku tjakaj brž usmeri pot. Ko z lisjakom na ramenu, lovec vrača se domov, lepi noči, še bolj plenu divi se pogled njegov. Pismo šestnajstletnega lovskega mladinca predsedniku Lovske zveze LRS.* »..., če bo kakšen lovski tečaj v Sloveniji, ker imam veliko veselje do lova, bi Vas prosil, da mi javite, kaj in kako itd. Včeraj sem bral sosedovega Lovca, pa sem prečital članek »Kam« — in menim, da je zelo pravičen. Sem tudi sam o tem že večkrat razmišljal... Jaz prečitam vsako številko Lovca, kar pa tudi vsak lovec tega ne stori, posebno v naši lovski družini. Naše lovišče in najbrž večji del vseh belokranjskih lovišč je mesnica. Zato sem mislil, da bi bili dobri poklicni lovski čuvaji. Pri nas je zajcev malo, srnjadi sploh ni in druga divjad je zelo redka; tako na primer fazana in jerebice sploh še videl nisem, ker jih pri nas ni, toda roparic, kakor so kragulj, skobec, sraka, pa toliko, da še stari ljudje ne pomnijo ... Naši lovci pravijo, da je predrag naboj za take ptice (seveda zato, ker ni za pod zob). Naši * Priobčujemo to pismo, ki ga piše in kleno vsebino narekuje prava lovska kri ter mladeniška razboritost — za vzgled! — »Prid’ zidar se les učit!« Ur. lovci niso lak slovenskega lovca, ki mu je lov razvedrilo, in ne ustrele samo tisto, kar bi moglo škoditi nadaljnjemu razvoju, ampak vse, kar jim pride pred cev, in to seveda, če je za lonec. Želite Vi, kakor tudi jaz, da bi bil lovec res pravi in pošten, ne pa mrhar. Zato mislim, ste izdali knjigo »Naš lov«, katero ima le en lovec v naši družini. To je le majhen del naše slabosti, zato tega dovolj. Sem sin majhnega kmeta in velik ljubitelj narave, njenih skrivnosti in živali, — zato želim postati dober lovec ...« R C. v B. pri Črnomlju, 22. XII. 1952 Lov na volka. V LD Iga vas so 4. I. 1953 trije lovci zasledili volka, ki jim je ušel v sosednje lovišče. Drugi dan nas je šlo 6 lovcev in neustrašen fantič za gonjača in to po dva in dva z obkroža-njem in sicer čez Ponudov laz proti Jelovcu, po cesti na Babno polje, tretji pa čez Jermendol proti Parkucam. Našli smo velike volčje sledove. Ko smo na podlagi tega naredili osem novih krogov, smo ugotovili, da je volk že v sosednjem lovišču. Udarili smo za njim in nadaljevali s kroženjem in res potrdili volka. Toda krog je bil velik najmanj za 16 lovcev. Zato smo si pomagali s krpami, ki smo jih sestavili iz naših robcev, ovratnih rut, žemperjev, nahrbtnikov, suknjičev, klobukov, tako da smo bili na stojiščih kar gologlavi in goloroki. Po 20 minutah, ko je bilo vse pripravljeno, smo že čuli gonjača, ki je pritiskal skozi krog in šoja je za-vreščala za pozornost. Po 3 minutah za tem je dvakrat počilo, potem pa smo čuli »gotov je«. Na stojišču tovariša Stanka je ležal velik, star volk v zadnjih trzljajih. Tehtal je 46 kg in starost smo ocenili na 17 let. To je bil sivi razbojnik, ki je imel svoje revirje od Št. Petra čez drž. lovišče Snežnik v naše lovišče Loški potok, Bloška planota in prav do Iške. Sedaj se bo divjad malo oddahnila in bolj prosto zadihala. Tudi ta klavec je prejel svoje plačilo. Jakob Levec, L. d. Iga vas Lovski doživljaj. Bilo je pred košnjo preteklega poletja, ko so divji prašiči noč za nočjo s svojimi rilci in čekani orali po prijaznih senožetih tik za vasjo in seveda prizadjali mnogo škode tudi v krompirju. Malodane vsak večer oziroma jutro sem se podajal na zalaz v senožeti, kajti v večernem ali jutranjem mraku je bil le-ta najuspešnejši. Reči moram, da sem vsakokrat videl kakega člana teh črnih oračev, priložnost za strel pa se mi je ponudila le redko. Ko stopam takole v mraku nekega poletnega dne tiho in oprezno vzdolž senožeti, na kateri raste tu in tam tudi kak leskov grmiček, se mi naenkrat zazdi, da je za grmom, nekoliko više od mene nekaj zašelestelo. Takoj nato se izza grma prikaže merjasec in zopet zgine za drugim grmom, obračajoč rušo kakor s plugom. Veter in vse ostale okoliščine so mi bile ugodne, zato sem brž pričel zalezovati ščetinarja, ki je bil za siguren strel še nekoliko predaleč. Kmalu sem se nepričakovano znašel tik za grmom, kjer je ščetinar obračal rušo tako zaverovano, da me sploh ni občutil, meni pa je njegov dah udarjal na nos kakor iz hleva. S puško pri licu sem čakal samo še trenutka, ko pokaže merjasec svojo grešno buti-co izza grma. Kar se mi zazdi, da se v travi za menoj nekaj premika. Ko se ozrem, vidim na svoje začudenje, da prihaja po isti poti kakor malo prej merjasec — volk, ki je očividno nameraval napasti ščetinarja. Pustil sem prašiča za grmom pri svojem delu in se obrnil proti prihajajočemu volku, misleč si, da le-ta bolj zasluži smrt kakor oni. Volk pa me je verjetno med tem že nekoliko opazil, oziroma dobil na nos, zakaj pritisnil se je popolnoma k tlom in z dvignjeno glavo oprezal na vse strani. Kmalu nato se zopet dvigne, skoči nekaj korakov v stran, kjer sede in še vedno nesigurno striže z ušesi. Tedaj mi je bil za strel v zelo ugodnem položaju, zato pritisnem in — tresk... o volku ni bilo ne duha ne sluha, kakor tudi ne o ščetinarju za grmom. Razočaran in jezen obenem, kakor smo lovci vedno ob takih priložnostih, jo mahnem že v temi proti domu, kjer sem v postelji namesto da bi spal, premišljeval edino le o tem dogodku. Toda še preden je zjutraj zapel petelin, sem bil zopet v senožeti in ob jutranjem svitu položil na ščetine včerajšnjega merjasca in si tako nekoliko ohladil jezo. Minilo je štirinajst dni, ko prejmem sporočilo, da leži tam in tam neka že razpadla žival in da bo skoro gotovo volk. Takoj sem se napotil tja in ugotovil, da je to oni nesrečni volk, o katerem je bilo toliko govora. Ležal je namreč v isti smeri, kamor ga je onega Poletnega večera odneslo. Viljem Klemenc, Rakitna za Krimom Volkovi so se pojavili v Jastrebici Pri Celjski koči in so že raztrgali dve srni. Za 1. II. 1953 je bil po oblasti odrejen pogon. OLZ Celje, 30. I. 1953 Svojega prvega jelena je moral zatajiti. Član naše lovske družine Janez je doživel nenavadno zgodbo z jelenom. Že v predaprilski Jugoslaviji je bil kot uslužbenec v tovarni skozi desetletje sozakupnik občinskega lovišča, samo da je zadostil svoji lovski žilici. Nekega decembrskega dne mu prijatelj sporoči, da je pravkar videl jelena v lovišču, katerega sozakupnik je bil tudi Janez. Takoj je obvestil najbližja dva lovska tovariša in podali so se v opisani predel lovišča. Ker je močno snežilo, je bila vidljivost slaba, toda našli so svež sled jelena, ki je držal proti sosednjemu lovišču, katerega zakupnik je bil Janezov delodajalec, tovarnar Gassner. Da bi preprečili jelenu prehod čez mejo, sta šla Janez in Joža vsak od ene strani do meje, tretji pa je ostal na sledu, da bi čez čas pritisnil jelena. Čez pičle četrt ure, ko so se razšli, vidi Janez jelena v dolini pod košato jelko na 120 m pod seboj. Previdno je sprožil, jelenu je kri brizgnila iz prsi in skočil je vstran. Ves blažen, da bo prišel do svoje prve trofeje jelena, si Janez prižge cigareto in čaka, da ne bi vznemirjal smrtno zadetega jelena. Oba tovariša sta po strelu opustila dogovorjeno zasledovanje in se namerila proti Janezu ter skoro prihropla do njega. Po kratki obrazložitvi, kje in kako je streljal, sklenejo pogledati na na-strel. Ugotovili so, da mora biti dobro zadet, ker je iz sprednjega dela telesa močno krvavel; toda šel je dalje in to proti sosednjemu lovišču. Ker ni bilo daleč do meje, so se odločili, da bo Janez zasledoval po sledu, druga dva pa vsak po eni strani. Ker je snežilo in je bila hoja tiha, pride Janez kmalu v strelno bližino jelena in ponovno strelja. Jelen pa se je v skokih pognal dalje in pri tem močno krvavel. Tako so prišli zasledovalci do meje lovišča, toda krvavi sled je kazal dalje. Po kratkem posvetu so sklenili, da bo Janez pustil puško tovarišema in šel naprej. Po kakih 200 m zagleda na 30 m jelena, mimo ležečega za Tona-čevo hišo in od časa do časa premikajočega čeljusti kakor bi prežvekoval. Stotero misli se je podilo Janezu po glavi; sedaj bi bila priložnost za usmr-tilni strel, toda bil je brez puške in v tujem lovišču. Tedaj se odloči, da bo skušal jelena zavrniti v njihovo lovišče. Približa se mu na deset metrov, ploska, vpije, toda jelen mirno leži in ga gleda. Previdno se mu približa od zadaj in se mu dotakne hrbta — nič. Nato upre nogo v jelenov hrbet in ga maje; jelen leno obrne glavo in leži dalje, Janez čedalje bolj predrzen, ga kolikor mogoče od daleč prime za rog in mu začne glavo majati. Tedaj šele se jelen počasi dvigne in na pol obrne, a Janez še vedno drži za rog s spoštljive razdalje. Tako se nameri jelen proti vodi. Janez pravi, da sta šla približno 300 m do vode, kakor bi vola gnal in na sredi vode jelen zopet leže. Smola — in ta voda je zopet meja lovišča. Takrat jo ubere Janez k tovarišema po puško za zadnji strel, ker prva dva strela sta bila nizka prsna strela. Ko so vsi trije prišli do jelena, je ta imel že smrček pod vodo. Janez, ki je bil že itak ves moker, gre še enkrat v vodo in z vso silo potegne jelena toliko iz vode, da je imel glavo na suhem in to že v lovišču, kjer je bil upravičen loviti. Da bi se pa ne zameril svojemu delodajalcu, so sklenili, da je Joža ustrelil jelena, ker je bil kmet in neodvisen od Gassnerja. Drugi dan je Gassnerjev lovski čuvaj poročal, da je jelen obležal za To-načevo hišo in bil od tam odvzet, da pa je nekdo z jelenovimi parklji fingi-ral sled do vode. Na Gassnerjevo zahtevo je prišla z okraja komisija, ki je ugotovila, da je sled pristen, da je pa za jelenom poleg sledu nekdo hodil. Pri tem lovu se je Janez tako prehladil, da je moral tri tedne ostati v postelji, toda svojo zbirko lovskih trofej je obogatil z rogovjem jelena — deseteraka. Jože Čarman, LD Tržič Jelovško-pokljuški razbojnik ubit. V nedeljo 22. febr. je padel na Rastov-ki na Jelovici na Gorenjskem volk, ki je od leta 1945 mesaril v teh obširnih gozdih in na Pokljuki divjad in pašno živino, zlasti drobnico. Po zaslugi dobro delujoče obveščevalne službe in v spretno izvedenem pogonu 32 lovcev (večina povabljenih lovcev sosednjih družin se pogona ni udeležila), je Viktor Tolar z dvema streloma dokončno podrl zverino, ki je v osmih letih pokonč la na stotine srnjadi in okoli 300 ovc. Ta volkodlak je bil povsod in nikjer, strah teh obširnih gozdov, ki je postajal skoraj že legendaren. Cenijo, da je bil 45 kg težak volk star 11—12 let. J. M. Zakaj jereb nima vselej enakega zajtrka? Zgodnja pomlad... Še niso doletele ne lastovke ne črne vrane. V gozdu se zemlja še ni raztajala, a sneg, ki je že potemnel in se stisnil, vendar še ne prepušča trave. Le na drevesih, a ne na vseh, poganjajo popki, na brezah in ivah vise abranki. S čim bi se mogel v tem času preživljati jereb? Na tleh ni ničesar za njegovo prehrano, hočeš nočeš mora na drevo in se zadovoljiti z mladikami. Pozimi, ko še teh ni, je primoran uživati poganjke in trdo zimsko popje, proti katerim pomladni brstiči predstavljajo poslastico. Pa glej, posvetilo je sonce ter raztopilo zadnje ostanke snega. Iz tal je vzniklila trava, drevje je razvilo brste, zagomazeli in poleteli so žužki: hrana se jerebu vse boljša. Uživa zelenje, gosenice, bube in semenje — hrana sicer ni povsem izbrana, no vendar dovolj siti. Nastopa poletje z množico žuželk, raznovrstnim biljem, semenjem, plodovi in posebno raznimi jagodami, katere ima jereb prav rad. Torej ima najizbornejši, naj obilnejši ter okusni zajtrk, kakršnega si je le mogel poželeti. Bliža se kimavec, listje sahne in žolti, žužki ginejo, toda jagodičja je še mnogo. To je sedaj skoro edina hrana jerebu. Pride globoka jesen, jereb se mora zopet popenjati na drevje. Tako se po letnem času, kakor je pač priroda darežljiva, menja tudi obed jerebu, pa ne samo njemu, marveč tudi ruševcu, belki in mnogim drugim ptičem. Na prehrano vplivajo ne samo letni čas, ampak v znatni meri še letina, sadeži in sadje, številčno povečanje ali zmanjšanje mrčesa, miši, rib idr. Obilnost teh »živilskih proizvodov« in »dobre« letine množi število ptičev, ki se z njimi prehranjajo. Leta, ko trumoma ginejo glodavci, povzroče tudi silen upad ujed, ki se krmijo z njih mesom. Pri množični ploditvi črvov in druge golazni se znatno povečava go- stota ptičjega sveta, ki se pita z golaznijo. Pri tem raste v tem področju tako količina posameznih zvrsti kakor tudi število ptičev vsake iz teh zvrsti. Med zobavci smo že navedli za primer vrabce, ki se plode v zvezi z razvitkom poljedelstva in konjereje. S svoje strani izbirajo ptiči gnezdišča dn lovišča kjer se pač prežive. Ruševec in jereb se nikoli ne selita v odprte stepe, saj ne bi mogla najti Pice, kakršno jima nudi gozd. Sokoli, ki grabijo plen pri letu, zopet ljubijo na vse strani odprt prostor in nikdar jih ne srečamo v gostem podrastu host. Drže se po planinskih krajih, po puščah, na obrobku gozdov s širokim odprtim obzorjem, ter na bregovih rek. Ujede, ki prijemajo krepek in redek plen, delajo gnezda daleč druga od druge. Toda n. pr. stepni jastreb ali skobec, ki se zadovoljujeta z žužki in hrošči, se naseljujeta v zadrugah po predelih, koder se močno množe. Iz prvega poglavja znana nam gaga živi le tam, koder so velike količine morskih živali, s katerimi se ona hrani, in koder ni velike bibavice. Množenje ptičev in njih smrtnost sta isto tako v zvezi s preživitkom. Ojačeno množenje se vselej ujema z leti obilnega živeža. Kadar je na Laponskem obilo malih glodavcev Postružnikov, bele sove zneso še enkrat toliko jajc, kakor v letih srednje »letine« teh glodavcev. Leta 1930 je bilo v Ukrajini zlasti rnnogo miši. Tedaj so kanje dvakrat valile. Tako so godenčiči drugega gnezda poleteli šele sredi vinotoka. V zvezi z ogromnim prirastkom glodavcev 1906 so neke močvirske sove po južnih predelih Besarabije in v Odeski guberniji drugič gnezdile v pozni jeseni; na ta način si januarja 1907 mogel videti Pravkar izlegle goliče. V severnih pokrajinah in v Arktiki se zlasti poudarja odvisnost števila ujed od števila glodavcev. So leta, ko nedostatek živil dodobra prepreči gnezditev ropnih ptic in občutno povečava njihovo smrtnost. Na Novi zemlji je bilo 1923 od sile glodavcev in sov, a 1924 so glodavci zginili, zato si malokdaj srečal sovo, ki tokrat tudi gnezdile niso. Po predelih tajge pri izlivu rek Vetluge —• Šarje se je v letu 1928 do 1936 opažala taka odvisnost med ploditvijo belega zajca in velike uharice. Poprej pogosto nastanjena po tem kraju, je 1930 povsem izginila, ko je pričel giniti zajec z 1. 1928. Od 1931 so se zajci ponovno pojavili v večjem številu in vir je začel vnovič tam gnezditi. Za ptiče vsejedce je težje dognati strogo odvisnost številčnega kolebanja od prehrane in prav verjetno je, da ta odvisnost ni tolikanj izrazita. Brez dvoma pa kolikor toliko vpliva na število ptičev dobra oziroma slaba letina semena in sadeža, kakor tudi povečano ali pomanjšano množenje golazni. Število jerebov pada v letih pičlega jago-dičja. Stanje vodnih ptičev se krči v sušnih dobah, kadar presahnejo vodnjaki, pripravni za gnezda in prehrano. Vse te činjenice, kakor še druge, katerih nismo omenili, govore o tem, da od prehrane od visi vse življenje ptičev. S prehrano se opredeljuje kraj bivanja, značaj njihovega širjenja, razplod in smrtnost. Dalje bomo videli, kako vlogo imajo vprašanja preživitka tudi za preletavanje selivk. REDIN — A D • • l, iz enega predmeta ponavlja izpit 34 kandidatov (22%), med- tem ko jih izpita ni prestalo 37 (23%). Dobro so odgovarjali lovci iz Bovca, Nem. Ruta in Idrije. Najmanj so bili pripravljeni iz okolice Kobarida. Prošenj za oprostitev lovskih izpitov je bilo 115 in od teh 95 ugodno rešenih. V 14 lovskih družinah okraja je sedaj 182 izprašanih (kvalificiranih) lovcev. S. Iz zapisnika redne seje upravnega odbora OLZ Slovenj Gradec 31. I. 1953. Sklene se: 1. staviti na občnem zboru OLZ predlog, da se L. d. Uršlja gora zaradi splošne anarhije in nesoglasij v njej, razpusti, ter da se lovišče in družina reorganizirata tako, da se meja čimbolj vskladi z občinsko mejo. 2. Da se v lovsko organizacijo v bodoče ne bodo sprejemale osebe, ki so za časa okupacije aktivno sodelovale z okupatorjem in povzročale žrtve članov OF. 3. Občni zbor bo 23. marca 1953 v prostorih LIP-a v Dravogradu, s pričetkom ob 9. uri. 4. Delegati družin, starešine in tajniki se morajo občnega zbora obvezno udeležiti. 5. Lovske družine morajo do konca februarja t. 1. imeti svoje občne zbore in pravočasno dostaviti poročila s problematiko za občni zbor OLZ. 6. Referenti OLZ morajo predsedniku dostaviti problematiko svojega referata in poročilo o obisku posvetov lovskih družin. 7. OLZ se včlani v društvo »Brak - jazbečar«. g Iz lovišč krškega okraja. Lovske družine so se krepko poprijele vzgoje članstva. Ni družine, da ne bi imela več strokovnih predavanj. Da je temu tako, so pokazali lovski izpiti. Se je nekaj izjem, kjer bo treba več resnosti in medsebojne povezave, več mentorstva in discipline v vsakem pogledu. Vse LD vodijo zaupana lovišča dobro in so tudi v dobrih sosednjih od- nošajih. Manjši mejni spori so izravnani. Lahko trdim, da meje lovišč, ki sedaj popolnoma ustrezajo lovskim, gospodarskim in gojitvenim namenom. Govori se, da bodo nove meje — meje novih občin. Mislim, da smo v 7 letih že tako daleč, da so se naše meje izkristalizirale in bi bilo napačno zopet ustvarjati velika lovišča s 100 in več člani. Bil sem na občnih zborih LD, pa so izjavili člani za sedanje meje lovišč. 2e sedaj se kaže dvig staleža divjadi. Ni lovišča, da ne bi bil dolgouhec prav dobro zastopan — sad lanske prepovedi odstrela v nižinskih predelih lovišč. Tudi jerebice — po osvežitvi krvi — so prav dobro zastopane. Prezimujejo dobro. Fazani dobe v kratkem osvežitev krvi. Srnjad je prav dobro zastopana: Raka, Vel. Podlog, Kostanjevica, Čatež imajo čez 400 zdravih in močnih kosov srnjadi. Bilo je nekaj nosnega obada, pa ni napravil velike škode. Priporočal bi napravo solnic za okrepitev rogovja. Roparicam smo napovedali neizprosen boj; spomladi strupimo jajca, zasledujemo kragulja gnezda in lisica je vse leto v nevarnosti. Imeli smo potepuškega volka, pa tudi ta je obležal na dlaki. LD Vel. Podlog je uplenila 10 divjih mačk, med njimi več krasnih eksem-plarjev. Črnuharji — divji prašiči so zastopani skoraj v vseh loviščih. Bilo je več dobro organiziranih pogonov z lepimi uspehi. V najbližji okolici Krškega je moral merjasec oddati kožo Koteksu. V nekaterih LD bo treba še precej prepričevanja, da je solo lov na zajca škodljiv. V kinologiji smo tudi napredovali, imamo lepo število pasemskih psov. Prepričan sem, da so naše LD dane jim naloge dobro izvršile in želim, da bi v bodoče še tako delale v procvit naših lovišč, zavedajoč se, da je lovstvo važna gospodarska panoga. Branko Medved, Krško tffpril 1953 Richard L o s e r — Pliberk na Koroškem : Skušnje z volkovi v kočevskih hribih (Posvečam svojemu dolgoletnemu lovskemu tovarišu, pokojnemu dr. Ivanu Lovrenčiču) Naprošen od ljubih lovskih tovarišev iz Slovenije (Jugoslavije) poročam, kako smo v dvajsetih letih (1910—20) v kočevskih revirjih obvladali invazijo (vdor) volkov. Kot svoječasni predsednik »Kočevskega društva za zatiranje volkov«, želim, da bi moji nasveti pomagali ta krasna lovišča Slovenije, rešiti te pokrajinske nadloge. Opisi v lovskem listu podajajo naravnost pretresljivo podobo. Prav gotovo ni pretirano, če govorimo v Jugoslaviji o desettisočih domače živine, ki so bile v zadnjih letih žrtev te šibe božje. Zlasti ako pomislimo, da ti roparji mnogo več uničijo kakor potrebujejo, da potolažijo svoj prislovični glad. To je dovoljkrat dokazano in meni samemu je med drugim znan primer, da je samcat volk na daljavi komaj pol kilometra zaporedoma raztrgal štiri srne. Od teh je samo prvo nekoliko načel v drobovju in na enem stegnu, ostale pa pustil povsem cele. Zadnjo žrtev, mladiča, je odnesel z mesta usmrčenja, da bi jo zakopal v snegu. To je naredil tako spretno, da smo mogli žrtev najti le s sondami. Kmalu za tem ga je dohitela usoda; bil je obkrožen in ubit. Njihovi odlični čuti, njihova taktika ropanja v krdelih, da pravcati pogoni v lovni črti, potem njihova vztrajnost v teku jih žigosajo naravnost za pogubitelje uboge divjadi. Obžalovanja vredno za prizadete revirje je to, da so bili ravno na tem, da bi po zaslugi strogo izvajanih zaščitnih predpisov, lovišča postala zopet to, kar so nekoč bila: pravi eldorado za divjad, kakršnih je bilo malo v Evropi. Vsekakor so ustna izročila pripovedovala iz časov okupacije (zasedbe) Bosne in tudi še kasneje o volkovih, ki so se pojavili v krdelih, klali domačo živino, odnašali pse z verig pri hišah, pa tudi desetkali stalež divjadi, ki je bil vrh tega tiste čase kaj skromen. Ob tedanjem stanju orožarske tehnike, se s samimi strelnimi drskov-nicami ni dalo dosti narediti. Zato so se tedaj izurili specialisti, ki so se bavili z lovljenjem mladih volkov, za kar je bila razpisana upoštevanja vredna nagrada. To je zahtevalo poleg izvrstnega daru za opazovanje, do podrobnosti razvit sledni čut, kateremu ni ušlo niti najskromnejše znamenje. Seveda je k temu spadalo tudi primerno poznanje krajev in nič manjša zmožnost prvovrstne orientacije. Ti pohodi namreč pogosto vodijo daleč od doma skozi neprehojene pragozde v docela tuja okolja, ki so dneve daleč od slehernih člo-veskih selisc. Če so enkrat mogli opazovati volkuljo pri donašanju hrane, je veljalo v ustrezni smeri iti za sledom, ki je ponajvečkrat vodil v najhujšo skalnato zmešnjavo, kjer je bil skot najraje skrit. Zadnji del poti je potem vodil od skale do skale, pri čemer so dajale praske v mahu, ki je preraščal skale, odločilne migljaje. Vse te ugotovitve je bilo treba dognati med odsotnostjo volkulje in prav tako odvzeti skot, ker bi sicer neizogibni sledovi lovilca po eni strani povzročili preselitev družine, po drugi bi pa moglo srečanje z volčico imeti hude posledice. Po tej dobi ni bilo o njih nič več slišati, ko so se ob koncu prve svetovne vojne nenadno zopet pojavili. Sam sem sicer 1907 uplenil prav kapitalnega samotarja, ki je v svežem snegu preganjal lisico in katere sveži tir sem tudi jaz zasledoval. Posrečilo se mi ga je na lisičji stečini prehiteti in ga tako položiti na dlako. Hkrati s prvo svetovno vojno pa, ko je bila večina lovcev še pod orožjem, so se nenadno znova pojavili. Spočetka posamič, v daljših presledkih, so se polagoma razširili na vse področje, ki so ga skoraj v rednih dve do tritedenskih premorih prehodili. Redko so prišli na spregled, vendar so se povsod našli ostanki raztrgane divjadi, s katero so bili naši revirji bogati. Pretežno so bili to srnjaki, ki bi morali to verjeti, pa so bili bolj pogumni ko sme, da so v sumljivih okoliščinah vztrajali predolgo in tako postali njihov plen. Skoraj vedno so bili prvi skoki bega odločilni. Volk ravno spočetka razvije svojo največjo hitrost, pri čemer skoki petih do šestih metrov niso redkost. Če je pa prvi napad spodletel, opuste največkrat po petdesetih do sto korakih zasledovanje, če so lovili posamič. Če so lovili v tropih, so naredili pogonske črte z naprej pomaknjenimi kraki, da bi tako dobili divjad v klešče. Polagoma se je pa tudi divjad naučila spoznavati nevarnost. Držala se je ponajveč v skrivališčih, se je le redko prikazala na svetlejših mestih in je pri najmanjšem sumu v hipu zginila. Na žalost ji vsa previdnost v visokem snegu ali srenju ni dosti koristila; tu je ponajvečkrat že po kratkem lovu zapadla svoji strašni usodi. Spočetka smo bili tudi mi kot novinci spričo te nadloge precej nebogljeni. Če ne upoštevamo prav redka slučajna srečanja, nismo imeli nobenih uspehov. Res da smo prirejali tudi večje pogone s sto in več gonjači, katerim je bilo prideljeno gozdarsko osebje in orožniki, vendar je bil ta veliki aparat, pri skrajno pozornih roparjih, mnogo preokoren. Zahteval je velike priprave in že razvrščanje gonjačev samih je vzelo vse preveč časa. Razen tega se to ni moglo razvijati brez hrupa, ker je nemogoče tako velik nabor obvladati. Končno tudi ni bilo mogoče v brezpotnem svetu voditi gonjače v sklenjenih redovih. Pri vsej hvalevredni dobri volji ljudi, so se strnili v skupine, kjer je bil svet prehodnejši; tako so nastale luknje in zmeda je bila tu. Tako se je zgodilo, da smo imeli tudi uspehe, toda večji del volkov je bil že na nogah, preden se je pogon pričel. In če so navzlic temu kateri prišli pred čev, so bili posamezniki, ki so se vračali v pogon, najbrže da bi poiskali svoje razkropljene pajdaše. Sam sem tako uplenil takega »vračalca«, ki se je hotel mimo mene vtihotapiti v pogon. Se drugi je bil v istem pogonu na tak način uplenjen. Tako torej ni šlo; v primerjavi z maso sodelujočih je bil uspeh skromen. Posledica tega je bilo sklicanje posestnikov lovišč in interesentov našega okraja na sestanek, na katerem je bil izvoljen odbor, ki naj od svoje strani ukrene vse potrebno. V svojem delokrogu je bil avtonomen (samostojen) in je v okviru svojih nalog lahko razpolagal s tujim gozdarskim in lovskim osebjem in se mu ni bilo treba ozirati na nobene meje lovišč. Na ta način je bilo možno organizirati obveščevalno službo, ki je redno kontrolirala nek predel, skozi katerega je peljalo več voznih cest in ki je bil iz Kočevja hitro dosegljiv. Tu je zadostovalo, da so bili lovci hitro obveščeni (alarmirani), kar je bilo za uspeh najvažnejše. Isto je bilo z gonjači, katerih število smo pa slednjič zmanjšali zgolj na nekaj mož. V snegu so zadostovali trije, štirje možje, sicer smo pa vzeli kvečjemu dvojno število teh. Bistveno je bilo, da so bili vedno eni in isti, ki so svojo pot že poznali in s katerimi ni bilo treba nič več govoriti. Prav tako je bilo s strelci. Vedno so bili isti, zgolj preizkušeni zanesljivi ljudje. Na ta način je bila naša skupina močno gibljiva (mobilna). Kjer so bile ceste, jo je bilo moči hitro tu ali tam zaposliti, po trenutni potrebi, zlasti tedaj, če smo naleteli na sveže sledove, tudi izven nadzorovanega področja. Tu je bila naloga tistega revirnega lovca, da je volkove obkrožil, medtem ko so lovci, čim tiše v gosjem redu šli na zbirališče. Ker smo kmalu vedeli za stečine in prehode, ki so se jih volkovi navadno stalno držah, se je večkrat posrečilo, da smo jih že po nekaj krogih zajeli v klešče. Tedaj je bilo treba strelce zgolj postaviti, medtem ko sta se oba obkroževalca vrnila na njuno izhodišče, da sta potem z majhnim ropotom pregonila krog. Razume se, da je bilo treba računati tudi z vetrom, vendar je bilo to manj važno, ker se volkovi človeka ne boje, ker ga navadno poznajo kot nebogljeno prikazen. Če je bilo kako krdelo razpršeno ali da so se posamezni zmuznili skozi vrzeli brez strela, je bilo prav gotovo, da so se potem v tem kraju še dalje zadrževali, da bi poiskali svoje pajdaše. V takem primeru smo se mogli nadejati gotovega uspeha na vabljenje s tuljenjem. Ustvaritelj znane garniture vabil za srnjad gospod Faulhaber, me je vpeljal v skrivnosti tega odličnega lovnega načina, ko sem ga bil ob priložnosti obiskal na Dunaju. Ob daljšem njegovem službovanju v Bosni si je namreč pridobil mnogo izkušenj z volkovi. Zadostuje, da brez posebnega muzikalnega znanja enostavno tulimo skozi ustje srednjevelikega valja za petrolejko, čimbolj zategnjeno. Zlasti če jih to dela več z različnimi glasovi, je ustvarjen najlepši volčji koncert. Že ko smo se poslužili tega načina, smo imeli presenetljiv, a jalov uspeh. Javljeni so bili v Rajhenau pri Kočevju volkovi, toda za pogon tisti dan je bilo že prepozno. Da bi jih ponoči zasliševali in bi bili zjutraj takoj na mestu, smo odšli že zvečer v tisti okoliš. Ker nismo mogli nikjer najti strehe, smo se zavlekli v močno zračni senik in se, kolikor se je dalo, zakopali v seno. Proti eni ponoči — mnogo prezgodaj, da bi v brezmesečni noči mogli kaj podvzeti — smo se zaradi ostrega mraza, ki nam je zlezel v vse kosti, zbudili. Zato smo se odločili za kratek pohod, na katerem smo prišli do okoliških vaških njiv. Ob velikem koruznem polju smo se ustavili za daljše poslušanje in nek mladi član družbe nas je nagovoril k poskusu s tuljenjem. Spočetka sem zavoljo brezizgledne teme odklonil. Da bi pa preizkusili učinek v zboru, sem se prigovarjanju vdal in tulilni koncert se je pričel. Čeprav nismo imeli vaje, se nam je posrečilo tako, da bi premotili tudi najbolj prevejanega volka. Čeprav smo se na vso moč trudili, ni bilo najmanjšega uspeha. Prav nič ni bilo slišati. Toda ko smo bili v sredi druge kitice, nam je krdelo volkov odgovorilo iz neposredne bližine in že so se nam v diru bližali. Takoj smo se razšli po poti, da bi našli kak razgled, vendar v sajastočrni noči ni bilo kaj videti, čeprav je koruzna slama šumela in se lomila tik pred nami. Končno so nas pa morali vendarle na nek način hipno začutiti, ker je na mah vse utihnilo in se je volčja tolpa umaknila. Na podlagi naših izkušenj smo dingi dan izvedli pogon, na katerem smo uplenili dva razbojnika volčje tolpe. Tudi kasneje se je ta odličen način izkazal z dobrimi uspehi in se da uporabljati tudi od posameznika. Kakor ta način, imajo dobre uspehe tudi vsa druga vabila za divjad, zlasti zajčje večalo, vendar se morajo prilagoditi krajevnim razmeram. V predelih z dobrim staležem srnjadi bi edino odsvetoval srnji vek, ker ta srnjad preveč vznemiri in jo požene v brezglavi beg. Strup pa, ki bi ga proti tem morilcem brez pomisleka uporabljal, moram odsvetovati, ker se voleje, dokler je dovolj divjadi, redko lotijo mrhovine in za majhne grižljaje komaj zmenijo. Vsaj pri nas jih je od vseh uplenjenih volkov padlo na strup komaj troje ali četvero, čeprav smo se posluževali najbolj prekanjenih načinov. Po drugi strani pa je s strupno vabo predvsem ogrožen medved, če je v tistem okolišu, ker ta nenevarni postopač brez zahrbtnih pomislekov pobere vsak grižljaj. Neko noč mi je prinesel poštni kočijaž od hrvaške meje dve srni, ki so jih volkovi raztrgali ob cesti, ravno ko je s poštnim vozom peljal mimo. V nadi, da se bodo volkovi naslednjo noč vrnili k trgovini, sem jih takoj odpremil na mesto nazaj in jih izdatno nadeval s strupnimi pilulami. Hkrati sem naročil lovcu tega revirja, da naj drugi dan zarana sledi volkove. Ko sem naslednji dan ob svitanju prišel na kraj, sem že od daleč videl cele trope sivih vran ob pogrnjeni mizi. Toda moje veselje na hekatombe padlih vran je bilo jalovo, kajti niti ena ni obležala, strupni koščki so pa ležali, čedno in skrbno izkljuvani zraven v snegu. Vendar žrtev ubogih srn ni bila zaman. Revirnemu lovcu je uspelo, da je oba volka v našem dobro obnašajočem se »salonskem zagonu« pri vasi Novi lazi zadržal ter je zagon s svojimi prej preskrbljenimi in s seboj privedenimi lovskimi tovariši hitro zastavil. Kmalu na to sta ležala volka na dlaki in njuno razbojništvo je bilo maščevano. »Salonski zagon« smo imenovali zato, ker ga je bilo z lahkoto doseči in nikoli ni odpovedal, se je nahajal takoj ob vasi, bil po eni strani odmejen s cesto, po drugi pa od živinskega pregona, a lepa, ravna travnata gozdna pot je omogočala hitro in tiho zastavljanje stojišč. To je bil skalnat, z vsem mogočim rastjem, grmovjem in trnjem zarastel nizek grič, s katerega je bilo mogoče natančno opa- zov.ati tako cesto kakor živinski pregon. To je morda dajalo volkovom pobudo, da so kaj radi hodili na ta grič, ker so imeli tu lahko in ugodno prežo. Marsikateri pes, ki je nič hudega sluteč tekel za vozom svojega gospodarja, je kakor bi mignil, izdihnil. Tako je bila v nevarnosti tudi vsaka domača žival, ki je zaostala za tropom, da bo izdihnila v volčjih šapah. V tem zagonu, kateremu smo se imeli zahvaliti za toliko uspehov, smo prvič izvedli pogon z mnogimi gonjači, ki smo jih zbobnali skupaj iz raznih naselij. Poslej smo za to potrebovali le dva moža in pet do šest strelcev za gotov uspeh. Mislim, da se v mnogih revirjih more najti podoben »salonski zagon« in bogato se izplača, imeti ga pod posebnim nadzorstvom. Čakanje ob mrhovini more biti večkrat tudi uspešno, zlasti pri živali, ki jo je raztrgal volk. Čaka se pa vedno na zadostno visoki preži, ker ravno tu je volk za človeški dah jako občutljiv. Tako mi je bilo na primer na začetku mojega seznanjanja z volkovi, nekega jutra javljeno, da je bila v sosednjem revirju Željne, raztrgana poldrugo leto stara junica. Lastnika sem prosil, da je zaenkrat pustil telico na kraju uboja, ker sem se namenil, da bom zvečer tam čakal. Takoj sem se podal na označeno mesto in sem našel ubogo živinče nekaj korakov od ceste. Na vidni strani razen odtrganega in manjkajočega vimena, ni bilo zaznati nobenih drugih poškodb. Nisem se hotel s tem dalje ukvarjati, mislim pa, da so bili žrtvi zadane še druge smrtne rane in najbrže pregrizene tudi kite, kakor to voleje posebno radi delajo pri jelenjadi. Na žalost je bilo na kraju zgolj gosto, za moža visoko goščavje, tako da sem mogel prežo narediti le 2 metra nad tlemi. Za večerno čakanje sem se odločil sam ter sem naročil lovca, da me zamenja ob 1. uri ponoči. Naslednji naj bi nastopil ob 4. uri zjutraj. Naključilo se je, da je bil ob času ščip, kar je dajalo vendarle nekaj upanja za uspeh. Proti 6. uri zvečer sem zasedel prežo in si skušal okolico dovolj zapomniti, da bi se mogel v mraku hitro znajti. Ravno sem se predal svojim mislim, ko nenadoma prileti jereb in sede komaj 2 metra od mene na vejo. Takoj si je dal opraviti s svojim perjem, ga našo-pirjal in udobno obdeloval s kljunom, dokler ni bilo vse v redu. Dotlej se za okolico ni dosti menil. Ko pa je končal s svojo večerno toaleto, je motril okolico z vso natančnostjo. Seveda je moral opaziti tudi zagonetni strahotni stvor, ki je ždel v njegovi neposredni bližini. Premišljeval ni dolgo — sunkovit preplah in ni ga bilo. To doživetje me je odvrnilo, da sem medtem prezrl vedno večje pooblačenje in grmadenje oblakov, ki so že zdavnaj vzišli mesec skoraj docela zakrili. Vedno bolj so se kopičili in se spajali temni oblaki s silovitostjo, kakor bi kipeli iz velikega vrelega kotla. Končno se je tako stemnilo, da domala nisem nič videl in je za nameček jelo še pršiti. V slabih slutnjah sem se zatekal s prošnjami k Diani in sv. Hubertu, da bi se zjasnilo, vendar to pot zaman. Kakor bi sama zloba hotela, so ravno tedaj nedaleč od mene začeli volkovi s svojim zateglim, strahotnim tuljenjem. Slišali so se visoki in nizki glasovi — moralo jih je biti mnogo — zbran je moral biti cel orkester. Trenutno kakor na en mah je utihnil grozotni koncert. Kmalu zatem, niti 10 korakov pod menoj, kjer je ležala mrhovina, se je v listju zaslišalo stopicanje in teptanje, ki se je kmalu spremenilo v splošno ravsanje z glasnim renčanjem in cviljenjem. Hkrati se je čulo mlaskajoče trganje okrog mrhovine, zraven so pa pokale drobeče se kosti. S skrajnim naporom čutil sem skušal vladajočo temo predreti, toda žal vse zaman; niti cevi svoje puške nisem videl. Tresoč se od jeze sem gledal proti nebu, če vendarle ne bo malo uvidevno. Vse zastonj; bogovi so mi bili to pot sovražni. Vsekakor bi bil mogel zapoditi šibreno točo med to morilsko druhal, toda zaradi majhne razpršitve na tako bližino, bi bilo kaj dvomljivo. Razen tega sem bil za prihodnji dan napovedal velik pogon prav na to krdelo in zato ga nisem maral nesmiselno preplašiti. V vse to preudarjanje se je na lepem od zgoraj vzela komaj zaznavna zračna struja. Trenutno je zamrlo kožuhanje pod menoj in ne da bi bil mogel kaj zaznati, je grozljivo strašilo zginilo. Zdelo se je, kakor da so bile samo prikazni, ki so si to pokrajino izbrale za svoje vražje plese. Naslednji dan se nam je posrečilo vse krdelo sedmih volkov obkrožiti ravno v tistem zagonu, iz katerega so prejšnji večer prišli k mrhovini. Žal smo mogli samo dvema za vselej vzeti krvavo obrt, medtem ko so ostale, iz vseh vetrov zbobnani strelci prezrli, zgrešili ali jih pa niso niti streljali. Za nameček je nek strelec podrl s strelom v vrat dveletno medvedko, ki je na njeno nesrečo tičala v pogonu. — Gromska strela, ki je udarila na glave teh »kvaražugonov« ni bila slabe baže, vendar uspeha nesrečnega lova ni mogla spremeniti; bil je v pravem pomenu besede »svinjski lov« na volkove. To mi je bil moder nauk, da vabiš le preizkušene lovce, na katere se lahko zaneseš in ki se tudi sami ravnajo po navodilih. Prav tako sem v vseh revirjih zmanjšal ograbek gonjačev na nekaj mož, ki so bili docela zanesljivi in so poznali kraj. Odtorej so hitro rasli naši uspehi, ki so v dveh letih temeljitega dela našega Odbora za zatiranje volkov dovedli do popolnega iztrebljenja tega strahotnega biča iz naših revirjev. V kolikor smo po prijavah ugotovili, je bilo samo v našem okraju pokončanih 83 volkov. Slednjič sta ostala samo še dva, ki sta v večjih presledkih vznemirjala naše kraje. Eden od teh je vlačil s seboj srnjo zanko, katere tir se je v snegu dobro sledil. Tega volka je morala doleteti usoda daleč od naših krajev, kajti ko je padel njegov pajdaš, je brez sledu in glasu za vedno izginil. Spremljevalca tega volka je ranil nek revirni lovec, in sicer zgolj z eno šibro v kolensko pogačico sprednje leve noge. Vendar je morala biti ta ranitev precej boleča, ker smo ga naslednji dan obsledili nedaleč od nastrela in po kratkem pogonu pokončali. Če povzamem, bi za ukrotitev te pokrajinske nadloge priporočal predvsem dobro organizirane pogone, ko revirni lovci ugotove volkove. Ti pogoni naj se omeje v bližini nekega centralnega okoliša zgolj na lahko in hitro dosegljive kraje. Presleditev se lahko omeji na enostavno prečkanje, ki križa znane volčje stečine. Vendar morajo pozitivna ali negativna poročila dospeti na centralo najkasneje do 11. ure dopoldne, ker se volkovi okrog poldneva še najverjetneje in najlaže zadrže v najavljenih pozicijah. Razume se, da je treba tudi pri teh pogonih primerno upoštevati veter. Strelska stojišča se morajo čim hitreje in tišje zastaviti, še preden gredo gonjači na svoja mesta, ker so volkovi lahko že pred začetkom pogona na nogah. Pogoni naj se gibljejo po možnosti v nadaljevanju dohodne smeri volkov. Revirni lovec naj se drži tira volkov, medtem ko ga ostali gonjači spremljajo na krilih. Za vzdrževanje črte zadostujejo kratki klici, sicer pa poredko trkanje ob debla in kako priložnostno za-kašljanje. Če je v svežem snegu kaka goščava, je treba seveda večjega ropota. V takem primeru je priporočljivo trkanje na debla, tako da s tem začne eden zunanjih gonjačev, potem naslednji s trkanjem nadaljuje itd., dokler pri skrajnem gonjaču na nasprotni strani ne neha. To gre dvakrat, trikrat tja in sem in se v premoru po 50 do 60 korakih ponovi. Čim hitreje to gre tem učinkoviteje je. Drug ropot ni potreben; pravilno izvedeno trkanje jih dvigne vsekakor. Priporočljivo pa je metode trkanja prej preizkusiti na planem, da gre potem v redu. S temi pogoni smo v ugodnem snegu imeli vedno zaželen uspeh, vendar tudi v kopnem, z uporabo pozimi nabranih izkušenj, lovski blagor ni izostal. Volčje stečine so domala vedno iste in se največkrat v izbranih glavnih smereh nadaljujejo. Po izkušnjah je možno z naj večjo gotovostjo določiti, kje se bodo enkrat najavljeni volkovi zadrževali popoldne, zvečer ali drugi dan. To je nad vse najvažnejše za uspeh, izkušnja, na katero se opira ves sistem pogonov. Drug temeljni pogoj je dobra in hitra obveščevalna služba ter hitri prevoz strelcev na zaželeni kraj. V drugi vrsti bi svetoval vabljenje s tuljenjem. Tuljenje lahko oponaša en sam lovec ali več lovcev hkrati. Najugodnejši za to je jutranji ali večerni mrak. Največkrat se tedaj sami oglase in potem zadostuje, če jim odgovorimo, da jih spodbudimo k hitremu doteku. Dobro je, če si dva lovca sedita nasproti tako, da si po potrebi lahko dajeta znamenja, ker vnaprej vedno ne vemo za smer, iz katere pridrve. Volkovi se radi poslužujejo gozdnih potov in steza, ki peljejo skozi zarastel svet. Dobro je sesti na taka križišča in po možnosti izbrati vzvišeno stojišče nad stečinami. Tako jih lažje pravočasno opazimo in razen tega lažje pogodimo, ker navkreber vendar le ne morejo tako pridivjati. Končno priporočam ustrezno letnemu času običajna vabila za divjad in predvsem zajčje večalo. Drug način bi bilo še čakanje ob privezani živi mački, ki mora biti ob sprednjih nogah primerno opremljena in na pravem mestu privezana. Če čakajočega lovca ne vidi, se bo ustrezno drla, sicer bo pa tiho. Tega načina se sam nisem posluževal, ker po mojem mnenju to meji že na mučenje živali. Prav tako bi manj priporočal polaganje strupa zaradi mnogih nevarnosti, ki s tem nastanejo. Sploh pride v poštev le hitro učinkujoča (pruska) kislina v fiolah (cianvodikove ampule), ki se zavijejo v loj kake divjadi. Toda kaj lahko preneso ptiči te koščke, ki dolgo ohranijo smrtonosni učinek. Tudi čakanje ob mrhovini je lahko uspešno. Zal ob zmrzovanju ne učinkuje, ker se trdo zmrznjene mrhovine volkovi ne lotijo. V toplejših letnih časih je z njo prej več uspeha, zlasti tedaj, če na dobri volčji stečini hkrati potegnemo z drobovino kake divjadi narejeno vlečko. So še druge finese, ki so v posameznih primerih prav dobre, vendar se pri takem množičnem navalu (invaziji) volkov, kakor žal ta čas razsaja v Jugoslaviji, le malenkostnega (minimalnega) pomena. Edino le in zgolj večkrat omenjeni organizirani pogoni bodo imeli probojen uspeh, ker se tako na en mah pokončajo cela krdela. S tem končujem svoja izvajanja in želim v interesu uboge divjadi in pomilovanja vrednih domačih živali, da bi vodila k hitremu in končnemu uspehu. (Prevedel M. S.) Tone Černač: Iz lovske prakse na volkove Ker večkrat čitam o volkovih v Sloveniji in o lovu nanje, sem se odločil, da popišem iz moje prakse najuspešnejše načine. Po pokojni materi sem podedoval lovsko kri, ki so mi jo raz-palili dvorski lovci na bivši državni žrebčarni v Prestranku, kjer sem živel otroška leta. Divjih lovcev tudi ni manjkalo v okoliških vaseh, da se ne bi seznanil z njimi. Pri graščini sem lahko samo bra-kiral, pri divjih lovcih pa tudi streljal, seveda s puško in municijo ukradeno očetu. Vnaprej sem vedel, da mi jih bo pok. oče naložil z leskovko, pa vse to ni nič pomagalo. Oče kot vesten uslužbenec veleposestva ni mogel trpeti, da bi imel sina divjega lovca, katere je sam zasledoval. Bil sem trmast in nikoli nisem z besedico izdal sosedov — divjih lovcev in zato sem bil kmalu med njimi priljubljen. Tedaj se pojavi volk in dnevno vpada in odnaša pastirjem ovce na gmajni nad vasjo Žeje. Pastir je obljubljal nagrado v denarju in hlebu sira, kdor pokonča volka. Takoj smo napravili posvet divjih lovcev in bojni načrt. Bili smo sami mladeniči 16 do 18 let. Razpored smo določili tako, da gremo že pred zoro v zasedo nad vas Žeje in se tam poskrijemo med kamenje in brinje, v razmaku po kakih 100 m, da bi na ta način obvladali ves teren nad vasjo. Vse to po otročje, pa zelo pametno in čakali smo dneva, ko bo prignal pastir ovce na pašo. Ob svitu zapazim iz svoje zasede pastirja, kako žene ovce iz vasi po cesti v gmajno. Od kje in kako je prišel skozi našo zasedo volk in pograbil ovco, mi še danes ni jasno. Pastir vpije, meče kamenje in tolče s palico po tleh in s tem odžene volka, da spusti ovco in jo mahne k nekemu našemu kovaču - divjemu lovcu. Ta užge z vojaško puško po volku, volk v dir. Drugi strel vrže volka v travo. Ranjen volk pleše v krogu, ker mu je krogla prebila hrbtenico in iz gobca krvavi tako, da je ves krog krvav. Prva krogla mu je namreč odbila spodnjo čeljust. V kakšnih mukah bi morala ta zver poginiti, ako bi je strelec z drugim strelom ne pogodil bolje. Seveda je nastalo navdušenje med nami, ki smo od daleč gledali ta prizor. Pastir steče v vas in razglasi po vasi, da so divji lovci ustrelili volka. Takoj so j eh vaščani prihajati v gručah iz vasi ogledovat si volka, ker je bila ravno nedelja in so bili vsi doma. Mi smo pustili volka in jo odkurili, da bi se ne ugotovilo, kdo je streljal brez oblastnega dovoljenja. Pozneje sem šel k pastirju in od njega zahteval obljubljeno denarno nagrado in hleb sira. Pastir me je kratko zavrnil, da naj molčim, ker nas bo sicer naznanil. Molčali smo in bili zadovoljni, da nas ni oblast zasledovala. Foto dr. Zedtvvitz, Begunjščica Pozneje sem naletel večkrat in vedno po naključju na volkove, a dolgo let nisem prišel do plena. Lov na volkove sem sistematično pričel izvajati šele v Sar-planini kot gozdar s predhodnim kratkim tečajem za pokončavanje volkov. Tu sem dobil prvo podlago, kako pridem uspešno volku do živega. Pri nas poznamo več vrst lova na volkove, in sicer: Pogon, katerega se udeleži večje število strelcev in gonjačev na način kakor na drugo divjad, samo z večjo previdnostjo in disciplino, zlasti strelcev. Te vrste lov na volkove se mi zdi najmanj uspešen in je zvezan z velikimi izdatki. Opisoval ga ne bom, ker ga vsi lovci poznajo. Lov s pomočjo krp je mnogo uspešnejši. Ta lov zahteva izurjene lovce z naj strožjo disciplino in trdno voljo. Pogoj je, hitra koncentracija lovcev na mestu, kjer volk počiva in dobro poznanje terena. Tudi volk kakor ostala divjad ima svoja mesta, kamor se rad zateka k počitku. Ta lov je uspešen le v hudi zimi in tudi sneg mora ustrezati, da ne hrešči ali ne poka pod nogami, ker se pri napenjanju krp rado zgodi, da volkovi, ki so že skoraj' s krpami obkroženi, uidejo iz kroga. Rahel žvenket puške ali udarec s. čevlj em ob kamen zadostuje, da je lov končan oz. pokvarjen. Kadar nam pa uspe, da smo volkove zajeli s krpami, se pa kaj rado zgodi, da jo strelci, ki po pravilu stoje v notranjosti kroga 40 korakov od krp, samovoljno popihajo globlje v krog, da bi čimprej prišli do strela. Ti vse pokvarijo kakor lovci na krožnih pogonih, kjer narobe radi zaostajajo, da več streljajo. Te vrste lova so se posluževali logarji - lovci po prvi svetovni vojni z uspehom v Snežniku, Mašunu, Leskovi dolini, Jur j e vi dolini, Okroglini in Gomancah. Vsi ti so bili medsebojno telefonsko povezani in so vsako jutro ob zori obkrožili določeni kompleks gozda in ob dogovorjeni uri telefonirali na upravo v Mašun, kje so obsle-dili volkove. Zapregli so in se brž sešli na dogovorjenem kraju. Vsak lovec je bil opremljen s puško, smučmi in 500 metri krp. Vodstvo je prevzel strokovnjak gozdar - lovec in temu so se morali ostali brezpogojno pokoriti. Pozneje, ko sem služboval v teh revirjih, so mi stari logarji pripovedovali z žalostnimi spomini, koliko napora in mraza so se navžili na teh lovih. Večkrat so stali na stojiščih ure in ure v najhujši burji in mrazu tako trdi, da sploh streljati niso mogli, ker so jim udje otrpnili. Lov na klic. Bolj uspešen in manj naporen je lov na klic. Ta način lova je uspešen v vseh letnih časih, kadar se volkovi med seboj kličejo — tulijo. Kličejo se pa takrat, ko se porazgube ali pa da so bili razgnani ter ob času paritve v januarju in februarju. Kadar koli slišimo, da se volk oglaša, se enostavno skrijemo in pričnemo z oponašanjem, tako da z rokama ob ustih okrepimo glas. Dober je tudi rog za jelenji ruk. Najuspešneje se kličejo mladiči, ki so že toliko godni, da so zapustili brlog. Volkulja prinaša plen in od časa do časa kliče mladiče. Ti se odzivajo. Tega lova se poslužujemo v maju in juniju, v nedostopnih gozdovih, z dobro risanico, opremljeno z daljnogledom. Vse to se seveda dogaja v bližini človeških bivališč. Kako kličemo volka, ti najbolje pove volk sam, le bolj poredko se oglašaj. Ni pa preveč občutljiv za pravilnost glasu. Ako si le malo spreten, ga boš v samotnih gozdovih gotovo privabil pred puško. Lov z rusko pastjo je uspešen v bližini ovčjih staj ali pa na samotnih pašnikih, kjer se volkovi večkrat pojavljajo. Čim starejša je past, tem uspešnejši je lov. Volka pa dobi iz pasti živega, kajti če ga v nji pokončaš in si okrvavil past, drugi volk ne bo šel vanjo. Past si napraviš takole: zabij globoko v zemljo kole v krogu s premerom 2 m tako, da je kol od kola oddaljen c ca 15 cm. Koli naj bodo debeli tudi cca 15 cm, dolgi pa 3 m. Ko je prvi krog narejen, še na vrhu s trto zvežeš kole, da trdno stoje. Na to zabijem isto debelino in dolžino kolov v drugi krog z razdaljo med notranjim in zunanjim krogom cca 37 cm. Tudi to pritrdimo na vrhu s trto, da stojijo koli trdno. Pri vnanjem krogu pustim odprtino v širini 1 m. Napravim še vrata iz enako debelih kolov. Vrata zabijem z lesenimi klini in prav tako naredim lesene tečaje za vrata. Niti enega žeblja ne smem uporabiti za past, ker je volk zelo občutljiv na železo. Vrata morajo biti tako narejena, da so vedno odprta in da ima volk dostop skozi odprta vrata do notranjega kroga. Za vado si izposodimo ovco ali kozo, ki jo postavimo v notranjost pasti in jo založimo s hrano in vodo, da ne strada. Ukana pasti je v tem, da gre volk skozi odprta vrata v hodnik, ker hoče do žive vabe. Ker pa do te ne more, gre okrog med ograjama kolov. Ko pride do vrat, si jih sam zapre, a se takoj za njim sama odpro. Obrniti se ne more in tako teka naokrog ujet v pasti. Pripeti se tudi, da se na ta način ujame po več volkov hkrati. V Skopski črni gori nad Kačanikom sem videl, da so na ta način lovili lisice, seveda z manjšo pastjo, za vado pa nastavili petelina. Razumljivo je, da ta način lova ne moremo izvajati v snegu, ker bi nam vrata ne delovala. Strup. Od vseh vrst lova na volkove je najuspešnejši strup, ako je seveda vse v redu. Zelo se čudim, da naši slovenski lovci uporabljajo za zastrupitev volkov cianvodikove ampule. Na kraju se čudijo, da ni volk poginil kljub temu, da je vado požrl. Zadnje čase čitam v Lovcu, kako povežejo po več ampul v vrečico in vse skupaj namočijo v kri. Da se to boljše obnese, verjamem. Najprej moramo vedeti, da volk trga velike kose in da jih ne žveči pač pa golta cele. Pri tem je jasno, da pogoltne cele ampule z večjim kosom mesa in da mu nestrta cianvodikova ampula ne more škodovati. Ako hočemo uspešno zastrupljati in sploh uspešno pokončevati volkove, moramo seči po rastlinskem strupu — strihninu. Edino s tem strupom nas je učil strokovnjak inženir gozdar iz Banja Luke na kratkem tečaju v Makedoniji, kako se uspešno za- struplja volkove. Mogoče bo kdo oporekal, da so ta strup rabili naši pradedje in da je to zastarelo. Ne, cianvodikovih ampul smo imeli dovolj in smo jih uporabljali z uspehom le pri lisicah, medtem ko smo za volkove rabili samo strihnin v kristalu. Kakor je znano vsakemu lovcu, je strihnin močno grenkega okusa. Poleg tega se tudi hitro razkraja tako, da če posujemo s strihninom sveže meso, se bo strihnin razkrajal in bo meso dobilo grenak okus. Starejši lovci so zaradi tega pridevali strihninu sladkor. Take vabe pa ne bosta prijela ne volk in ne lisica, če pa, ga bosta tudi takoj izbljuvala. Zato si pripravimo strihninove ampule sami takole: V bližnji lekarni si nabavimo dve stekleni cevki od tablet, in sicer eno v premeru 1 cm, drugo pa V2 cm debelejšo. Nekaj voska in kozarec jedilnega olja že najdemo pri hiši. Vosek segrejemo v posodi in se lotimo dela sami v zaprti sobi, da ni prepiha. Mizo pogrnemo s papirjem, nanj pa po vrsti postavimo kozarec z oljem, topel vosek v loncu in kozarec hladne vode. Nato pomočimo cevko od 1 cm v olje, nato v topel vosek in za tem v vodo, da se vosek strdi. Odprtino cevke držimo v roki, zaprti del cevke pa pomaknemo do polovice v olje, topel vosek in mrzlo vodo. V olje zato, da se na stekleno cevko ne lepi topel vosek. Vosek rabimo zato, ker se pri živalski telesni temperaturi takoj razkroji, medtem ko loj rabi večjo temperaturo. Ko imamo na cevki tanko plast strjenega voska, ga z drugo roko potegnemo s cevke, ki nam rabi le za model. Na ta način si napravimo cevke iz voska, ki so na enem koncu odprte, na drugem pa zaprte. Isto proceduro ponovimo s širšo cevko. To gre naglo izpod rok in v nekaj' minutah napravimo dovolj voščenih tulcev za vso lovsko sezono. Nato previdno in daleč od ust odpremo steklenico s strihninom, ker je nevarno, da nam pri odpiranju strihninov prah udari v usta in nos. Sedaj napolnimo ožje voščene tulce s strihninom. Ne varčuj s strihninom! Volku daj porcijo kakršno zasluži njegova grešna duša. Nato vzamemo širši tulec in vanj vtaknemo ožjega, v katerem je strihnin. Končno vtaknemo odprtino širšega tulca v mlačni vosek, da se strihninova ampula nepredušno zapre in ji tako ne škoduje ne dež, ne mraz in suhi strihnin v tem voščenem tulcu nepokvarjen dolgo zdrži. Te ampule, v velikosti pol cigare, shranimo v pločevinaste škatle po več skupaj, da se nam pri hoji v nahrbtniku ne drobijo. Dobro bi bilo, če bi strihninove ampule izdelovala naša lovska zadruga, vložene v škatlice, ker je to delo za neveščega lovca in njegovo okolico skrajno nevarno. Sedaj še o vadi za volkove. Kakor vemo, volk najprej zgrabi in pogoltne stegno in nato vrat. Slaščica mu je pes. Pasja vada je pa tudi zato dobra, ker lahko brez skrbi lovimo s psi v tistem pre- delu, ker se svojih sovrstnikov ne lotijo. Mrtvega psa, namenjenega za vado, pustimo celega in ga ne izkožimo. Lovec mora poznati lovišče kakor svoj žep in zato mu ne bo težko ugotoviti, kje imajo volkovi svoje prehode (stečine), ker so ti po večini stalni. Na teh stečinah obesimo psa za vrat v rogovilo na drevo, ki ima v višini IV2 metra dva vrha. Tako obešene vade volkovi ne morejo odnesti. Jaz sem imel tako nastavljenih več vad — psov, ovc, koz in telet nezastrupljenih. To sem delal preko vsega leta. Ko so volkovi požrli vado, sem takoj položil drugo. Ob prvem snegu sem vado zastrupil, in sicer tako, da sem z nožem napravil vbod v stegno in v to odprtino porinil strihninovo ampulo, in to po pet v vsako stegno, v vrat pa po tri. Vade sem dnevno nadziral, in sicer tako, da sem iz razdalje okrog 200 m z daljnogledom pregledoval, kako visijo. Če sem zapazil, da je vada raztrgana in potegnjena v drug položaj, sem šel pobirat poginule volkove. Volkovi imajo prave plese okrog vade po več noči zaporedoma in samo opazujejo kako vada stoji, ne da bi se je dotaknili. Samo tvoj sled — radovednost — tja in volkov ne bo več v bližino. Zato ne hodi v bližino nastavljenih vad! Zavedaj se, da je volk mnogo bolj prebrisan kakor lisica in da ga ne ukaniš zlepa. Pripetilo se mi je, da sem našel le dele poginulih volkov, ker so sovrstniki zastrupljene požrli. Močne porcije strihnina so delovale še na teh, da so pozneje poginili v okolici. Gozdna uprava v Skoplju nam je dala potrebne kredite za nakup poginule drobnice in psov ter za strihnin. Po navodilih bi morali zastrupljene volkove zakopati. Toda preveč je bilo prijateljev, ki so me ven in ven prosili za volčje kože. V nekaj letih sem se znebil skoraj vse volčje nadlege, tako da se je pričela pojavljati srnjad v predelih, kjer so prej stalno domovali volkovi. Tudi pastirji iz okoliških vasi so mi bili hvaležni, ker so imeli mir pred to nadlogo. Pred prebujajočo se spomladjo je treba vse te vade uničiti, da ne pride zaspani medved nadnje. Mislim, da je naše lovce po zadnji vojni navdušil lov na divje prašiče in da se podijo za kolinami, pri tem pa pozabljajo na volkove. Lep je lov na ščetinarje, nikoli pa ne odtehta lovskega užitka lova na volkove. Tem vrstam lova pa se lahko posvete samo poklicni lovci in lovski čuvaji, ki imajo v žilah pravo lovsko kri in časa samo za ta posel. Janko Skale: O lovcih, loviščih in še kaj Zadnji sestanek oziroma posvet starešin lovskih družin Okr. lov. zveze Ljubljana, mi daje povod, da zabeležim nekaj misli oziroma občutkov, ki sem jih imel, ko sem poslušal poročila. Ni napak, da se od časa do časa skliče tak sestanek, na katerem se izve marsikaj, le da je bil zadnji sestanek prekratek, da bi starešine vseh lovskih družin mogli iznesti pereča vprašanja in vse, kar jih teži. Kakor je neki lovski tovariš menil, da bi večina nezadovoljnosti, prekrškov, tako disciplinskih kakor tudi drugih, družine lahko same doma uredile, drži. Vsekakor pa je le zdravo, da se primeri, ki se dogajajo pogosteje, obravnavajo in prezračijo v širšem krogu, kakor je ravno posvet lovskih starešin. Ravno na takem posvetu dobi skupnost globlji vpogled v našo lovsko delavnost. Nimam namena, da bi se spuščal v podrobnosti, ker lovstvo kot tako je bilo že neštetokrat prerešetano v besedi in tisku. Slika zadnjega posveta pa je vendarle pokazala, da so še lovci v naših vrstah, ki ne zaslužijo tega imena. Ni jim mar ne pouk ne dobra in poštena beseda. Gredo svojo zakrknjeno pot, poslužujoč se vseh mogočih ukan, meneč, da je divjad v zabavo takim brezvestnim zanikovalcem vsega pravičnega in plemenitega. Nikjer ni zapisano, da mora biti lov nekaka ljudska zabava kakor balincanje in da mora biti vsak objestnež, ki čuti v sebi neko slo po zalezovanju česar koli, tudi »lovec«. Lovci odklanjamo ljudi, ki vidijo v lovu le kos mesa, le neukročeno strast po ubijanju. Lov ni sproščenost nizkih nagonov in vsak, kdor se ne zna brzdati, pa naj si bo star ali mlad, ne spada v lovske vrste. Kdor dobi lovsko izkaznico in orožni list, je že zadosti star, da se zna obvladati in to tudi takrat, kadar je popolnoma sam, ko misli, da ga ne vidi nihče. Vedite, tovariši, da niste nikjer tako sami, ne v hosti, ne na polju, da bi vas nihče ne videl. Nikjer niste sami, vedno je narava poleg, ki bo danes ali jutri na ves glas vpila o vaših grehih in vas neusmiljeno obtoževala. In vi, ki vas toži narava, ne spadate v poštene lovske vrste. Kdo je tisti, ve sam najbolje in če ima kaj vesti, mu vest to očita. Če je v njem vse tiho in misli, da je z molkom že vse urejeno, se moti. Ta človek nima vesti in ne more biti nikdar pošten lovec ne za divjad, ne za svojega tovariša. Take ljudi moramo iz lovskih vrst brezpogojno izločiti in jim njihova nepoštena dejanja onemogočiti. Mi lovci odklanjamo nravno pokvarjene ljudi in njihovo družbo. Imeti hočemo pošten lov s poštenimi tovariši, ki imajo na pravem mestu srce in vest. Na posvetu sem čul tudi ugotovitev, da se prevelika lovišča ne dajo dobro nadzirati, da je preveč članov, ki se še med seboj ne poznajo itd. Po mojem mnenju so prevelika lovišča hiba, ki k nič dobremu ne vodi, kvečjemu v zmedo, in so najboljša priložnost za prikrivanje nepoštenega lova upravičenih lovcev- V prevelikem lovišču, kakor je praksa pokazala, se ne more nikdar ustvariti ustrezen red. Tudi ne tam, kjer šari dvajset, trideset »lovcev« in se cel trop psov podi za ubogim zajčkom. Preobilne lovske družine so lovski nesmisel in se člani morejo še kolikor toliko udejstvovati le na bra-kadah. Komur ugajajo brakade je prav; kdor pa hoče loviti sam na zalazu ali na klicu, ker ima že v mestu dovolj hrupa, bo imel na skupnih lovih bore malo užitka. Mislim, da mi tega ni treba pojasnjevati. Kdor je v veliki družini in zlasti če so člani družine domačini ali da stanujejo v bližini lovišča, bodo njegovi lovski pohodi grenko razočaranje. Vem, da mi bo ta ali oni oporekal. Vendar je to resnica, ki se ne da z idealnimi in rožnatimi pripovedkami olepšati. Kjer so prevelike družine, je tudi gojitev divjadi problematična, ker se ne da oporekati, da je med lovci več negativnih, kakor pozitivnih, več takih, ki zaradi zaposlenosti ne utegnejo in so tako vezani le na nekatere nedelje, so daleč od lovišča itd. Posebno ostro to izstopa pri lovu na veliko divjad. V takih loviščih je poklicni in izvežbani lovec, ponavljam izvežbani lovec, edina rešitev. Kdaj je pa lovec, mislim poklicni lovec izvežban? Še dolgo ne takrat, kadar po lovišču nosi puško, postavlja na stojišča in dela drugih takih stvari več. To bi bilo poglavje zase in se tukaj ne mislim spuščati v to vprašanje, čeprav nam reže globoko v meso. Dolgo sem premišljeval, zakaj nekateri, ko jim ni bil nikdar lov posebno pri srcu, tako rinejo v lovske družine. Nikdar niso imeli puške, niso bili ne tatinski lovci in ničesar ni na njih in v njih, kar bi jih odlikovalo kot lovce. Pa sem pobaral takega možaka, kaj ga je prijelo, da misli hoditi z lovci. Odgovor je bil zelo poučen. »Eh, zakaj bi pa še jaz ne zaslužil nekaj tisočakov, ali pa si doma ne napravil par klobas, ko je priložnost tako na dlani.« Saj imajo v tej družini tako narejeno, da je ves divji prašič tistega, ki ga upleni, pa tudi kožuh lisic, kun in drugih zveri. Torej tako in takim naj služi lov? Priznajmo, da so takim skominam krivi pravilniki družin, ki dopuščajo take neumestne svoboščine, same se pa bore za prepotrebna sredstva za gojitev divjadi. Lov ni špekulacija za osebnim dobičkom, lov je skupnost in vse dobro gre skupnosti, kakor gre tudi zguba iz skupnega žepa. Že sama miselnost na dobiček dokazuje, da s takim članom ne bo nikdar nič, da ne bo nikdar lovec, kvečjemu rneso-strelec za svoj lonec. Naj se dotaknem še lovskega orožja. Vsak lovec ve, kaj mu pomeni puška. Desetletja mu je bila zvesta spremljevalka, ker brez puške ni lova. Zgodi se, da ta ali oni član lovske družine zboli, ali se kakor koli ne more lovsko udejstvovati. Da je še nadalje član lovske družine, mu ne kaže, še manj zato, ker nedelavni člani niso dobrodošli v lovski družini, terribolj ker pravilniki, mislim, ne poznajo podpornih članov. Tudi žep ne prenese takih odvišnih izdatkov. Vendar tisti še ne misli obesiti puške na klin, ker je uverjen, da bo še lovil. V takem primeru je lovec diskriminiran. Za svoje lovsko orožje ne dobi orožnega lista, ker ni član organizacije in ga mora odsvojiti. Kako in po kaki ceni si pa na novo nabaviš lovsko puško, pa vemo. Popolnoma se strinjam s predpisi o nabavi in nošenju orožja, vendar sem mnenja, da so po eni strani ti predpisi preohlapni, po drugi pa preostri. V prvem primeru ni zadosti, da je človek zgolj pri kaki lovski družini, da se mu izda dovoljenje za nošenje lovskega orožja. Človeku, ki naj dobi tako dovoljenje, bi bilo treba do dobra pregledati obisti, tako v moralnem kakor v lovskem pogledu. V drugem primeru naj bi se pa nravno neoporečnim lovcem — pravim lovcem, ki so prekinili lovsko udejstvovanje, dovolila posest lovske puške. Po sedanji praksi pa se vsak drži družine zgolj iz bojazni, da ne bo zgubil priljubljene mu puške in bi bil tako izbrisan iz vrst lovcev, kjer se je morda desetletja udejstvoval. Minulo leto je marsikatera lovska družina imela lovsko prireditev z večjim ali manjšim uspehom. Uverjen sem, da se niso lovske družine odločile za veselico zgolj iz družabnega nagiba, temveč jih je prisilil gospodarski položaj. Mnoge družine namreč bi brez takih dohodkov ne mogle prirediti pogonov na jelenjad in prasad, seveda po predpisih brez psov. Taki pogoni pa niso zastonj. Imeti moraš veliko gonjačev, vsakdo pa ve, da se ne da prasad ne jelenjad goniti z gonjači. Le pes je v stanju, da drži sled in prisili divjad do strelca. S psom je pa prepovedano loviti parklasto divjad izvzemši prasad. Popolnoma na mestu je, da je prepovedano streljati srnjad pred goniči, kajti kdor ni zmožen upleniti srnjadi drugače kakor na brakadi, si o sebi daje slabo lovsko izpričevalo. Vse drugače je z jelenjadjo. Na zalazu je več ko dvomljivo, v ruku pa ni nič bolje, tako da preostane le še pogon, ki je pa po navadi tudi jalov. Konec sezije pa ostane odstrel na papirju. Prepričan sem, če bi v pogonih uporabili nekaj kratkonogih brakov - jazbečarjev, bi zlahka padlo to, kar je po lovski vesti planirano in oblastno dovoljeno. Ker pa je smiselni odstrel tudi gojitev, bi z odstrelom imeli le vsestransko korist. V lovišču bi se zmanjšal prevelik stalež, popravilo bi se spolno razmerje, polje bi se rešilo odvišnih užitkarjev, strelci bi imeli veselje in lovska blagajna bi se znatno okrepila, da bi bilo možno misliti za nakup divjadi za osvežitev. Po sedanjih predpisih gre vse to v zgubo. Pravilno je, da se plemenita divjad, zlasti jelenjad zaščiti pred dolgokrakimi in vztrajnimi istrskimi goniči. Docela neutemeljena pa je prepoved lova z braki - jazbečarji nanjo, ker je več v škodo kakor v dobro lovu. Seveda bi morali biti pri tem strelci lovci, ki znajo divjad ocenjevati, ne pa lovsko nepismeni ljudje. Vem, da bo mnogo ugovorov. Vem pa tudi, da se mora dobri del poštenih lovcev ukloniti in ravnati po prestrogih navodilih zato, da slabi ne postanejo zaradi lepe priložnosti še slabši. Zase dvomim, da je tako prav. Rado Cencič: Za petelinom V tistih letih, ko sem še bosopet in umazan trgal kratke hlače po goličavah okrog Selc ali pa se po zadnji plati drsal ob cerkvenem stopnišču, so peli veliki petelini takoj v hribu za očetovo hišo. Prav dobro se še spominjam zagrebškega trgovca, ki ga je oče »gonil« na petelina in mu ga je nazadnje še sam moral ustreliti, komaj četrt ure od našega doma. Ko sem hodil v šolo, sem s sestrami vsako poletje nabiral borovnice, katerih so sestre več nabrale ko jaz, ki sem lazil za ptiči ali pa opazoval lepo srnico, ki se je pasla na goličavi. Pri takem zalezovanju sem prepodil tudi kako divjo kokoš ali petelina. Potem pa kakor bi odrezal. Petelina nisem več videl, kvečjemu na Miklavžu se je kakšno spomlad oglašal posameznik. Preselili so se v višje lege in peli ter brusili svojo ljubavno pesem najraje še v Jelovici. Ko sem se po osvoboditvi začel legalno udejstvovati v zeleni bratovščini, sem se kot vsak lovec začel poditi za mojim prvim petelinom. V mesecih aprilu in maju nisem opustil nobene proste nedelje, da ne bi šel iz Ljubljane domov na Gorenjsko, kjer mi je mama napolnila nahrbtnik. Sam ali v družbi fantov iz vasi, smo jo mahali nad Dražgoše, prenočili v gozdarski bajti in prismejali ali preveč solili žgance, uganili včasih z nimrodom Župančičem kakšno latinsko in se v zgodnjih jutranjih urah podali na pol ure oddaljena rastišča. Pri nas v Selški dolini je navada, da spremljajo lovce - peteli-narje tudi nelovci - petelinarji, ki uživajo v petelinovem petju. Včasih je izgledal tak naskok kot lov na divje prašiče. V času petelinjega petja je vsa leta Jelovico pokrival visok sneg. V prvem letu sem se zadovoljil s tem, da sem videl trubadurjeve iztrebke in slišal njegovo -udarjanje peruti. V drugem letu sem ga slišal kako je pel, toda do njega nisem prišel. Tretje leto sem šel ponovno v Jelovico. Dež je lil, snega pa je bilo toliko, da se mi je do trebuha udiralo. Ko so me kmetje videli, da koračim v goro, so kar vedeli, da bo slabo vreme. Imel sem smolo. Četrto leto sem prišel pod njega, pa se je spreletel, tako da sem že obupaval nad petelinom. V tem letu sem bil službeno premeščen na Štajersko, kjer sem si mislil, zakaj ne bi poskusil na Pohorju svojo srečo. Od uprave državnih lovišč sem dobil odstrel in jo mahnil na zeleno Pohorje. Vsaka smreka svojega, jaz nobenega Ob enih me j-e zbudil lovec Ačko. Kljub kratkemu spanju sem bil hitro pripravljen, ker sem bil trdno uverjen, da bo to lepo prvomajsko jutro padel moj prvi petelin. Lobnica je šumela v grapi, zvezde in Ačkova baterija, ki je bila že v zadnjih zdihljajih, so nama kazale pot do govorniških in pevskih tribun pohorskih trubadurjev. Rahle meglice so se dvigale izza nizkega smrečja. Čofotanje najinih korakov in nekaj besedi, ki sva jih spregovorila, je bilo vse, česar se spominjam. Priznati moram, da to jutro nisem toliko občudoval porajanja mladega dneva kakor mislil na petelina, na srečo, ki bi me lahko doletela. Toda tisti črni lovski škrat se je prav to jutro tako glasno oglašal, da sem trenutno, ko sem meril na pevca, že bil prepričan, da moj čas še ni prišel. Tega sem se zavedal že preteklo leto in me je bila že takrat groza, ko sem pomislil, da bom moral tudi naslednje leto prestati preizkušnjo in razočaran ter brez trofeje oditi domov. Vendar sem upal, da se me bo boginja Diana nekoč vendar usmilila. Iz premišljevanja me je zdramil Ačkov glas: »Na mestu sva.« Kri mi je zaplala, pazil sem na vsak dih, na vsak korak in kretnjo, samo da si ne bi imel kaj očitati. Že prejšnji večer nisem pred Ačkom govoril latinščine o petelinih, ampak ga prosil, naj me smatra kot začetnika. Moja vest je bila čista, torej naprej! Prvi je telepnil, kmalu za njim drugi, spodaj se je oglašal tretji, no še kateri? Aha, tudi četrti in peti. Bila sva v redkem smrečju. Bližal se je čas, ko bo prva jutranja zarja začela spodrivati jutranji mrak in bo nastopil prvomajski dan. Prvi maj! Naj živi to lepo prvomajsko jutro. Kako lepo ga naznanjajo petelini, kako se jim drobe kitice. Ko prekine eden, že začne drugi, v kitico mu vpada tretji. Blizu pred nama se vsujejo kitice. Druga za drugo se vrstijo, meni pa skoči srce v vrat, da diham ko star buldožer. Vso voljo koncentriram, da se umirim. Toda čez nekaj trenutkov je vse to, kar sem zadržaval, bruhnilo iz mene v globokem vzdihu. Z Ačkom se strinjam. Samo po dva koraka naprej, da si ne bova očitala. Kakor da bi bral moje misli. Trdo za petami mu skačem in obstojim ko kip, s sklonjeno glavo. Telep - telep! Samo palec na Ačkovi roki se premakne. Stoj fant, si mislim, počakati je treba cele kitice. In ubiral jo je, da je bilo veselje poslušati, ostali so mu pa pomagali. Škripal je, kakor da bi vozil parizar, midva pa naskakujeva. Že sva pod smreko, nova kitica; od smreke stran. Počakam, še en skok, nova kitica, škripanje, hitro pregledam smreko, tako, konec je, pogled dol. V sredi smreke med vejami se je nekaj premikalo, mračno je še, ne vidi se dobro. Nova kitica. Sedaj moram na nasprotno stran smreke. Plesal in skakal sem pod smreko kakor bi plesal valček. Enkrat sem že dvignil puško, ker se mi je zdelo, da je črna kepa petelin. I »Nazaj, sem,« pravi Ačko med škripanjem. Skočim k njemu, ki si je verjetno mislil, kaj je popadlo tega nedeljskega lovca, da skače tu pod smreko. »Od tu streljajte,« pravi Ačko. Toda vraga, kako, ko je petelin med vejami. Med škripanjem skočim. Že stojim mirno. Toda črni škrat se je najbrž hotel malo pazabavati z menoj. Z Ačkom sva stala na močvirnatih tleh in ravno pri koncu škripanja se mi je čevelj tako junaško vdrl v mehko premočeno zemljo, da ni bilo slišati drugega, kakor da bi se velika žaba pogreznila v blato. Seveda je bilo petja konec, in mravljinci so že lazili po obeh, preden je spet na lahko začel s telep - telep. Cela kitica, odskočim dva koraka, pogledam in vidim vrat ter glavo izza vej. Dolgo se ni spet oglasil. Diana, daj da že enkrat zapoje, da mu med pesmijo prestrelim vrat, si zaželim. In Diana se me je usmilila. Zapel je. Tako lepo je zabrusil. Ravno prav, da sem ponovno pogledal v našopirjeni vrat, dvignil puško, pomeril in sprožil. Toda vratu nisem zadel. Zaropotal je meter navzdol po smreki in izginil. Kakor blisk je skočil Ačko za njim, toda ni ga več videl. Preiščeva okolico, petelina nikjer, zlezeva na smreko in najdeva nekaj vratnega perja. Enega sem pobral z veje in si ga zataknil za klobuk. Kakor bi odrezal, so po strelu ostali petelini nehali peti. Preiskala sva vso okolico, petelina nikjer, samo ostali pevci so se začeli spreletavati, nekateri pa ponovno drobiti kitice. »Zadeli ste ga, drugega ne smete več streljati! Samo za enega imate nakaznico,« mi pravi Ačko. Kakor bi me s kropom polil. Spet bo minilo leto preden bom imel priliko naskočiti lepega pevca. Sem vraga zadel, sem si mislil. Od spredaj sem streljal v vrat, ena ali dve šibri sta mu spodrsnili po gostem perju in mu odbili tistih par usodnih peres. Bil sem obupan, jokal bi od jeze, zakaj sem streljal, ko sem videl samo vrat. »Ačko, petelin ni bil zadet, ali lahko jutri še enkrat poizkusim,« sem poprosil, sam sebi pa sem se zdel ko otrok, ki mu vzamejo pupo. No, Ačko je hitro presodil situacijo ter rekel: »Zjutraj greva še enkrat.« Verjetno sem se mu malo zasmilil, saj še do besede nisem prišel. Gotovo se je tudi spomnil na lovca iz M., o katerem mi je pravil prejšnji večer, da strelja peteline samo zato, da jih poje, in je primerjal tega lovca - jedeža z menoj, ki se podim že pet let za prvim petelinom. Vratno perje, ki ga imam za klobukom, mi bo gotovo eden najlepših spominov na petelina in na lovca Ačka, s katerim sem se vračal prazen v kočo. Tako prijetno je grelo jutranje sonce, rahle meglice so se dvigale in srebrile žarke. Pod nama boka srnjak, moje srce je pa polno doživetja in hvaležnosti. Pohorski petelin Kranjcu osle kaže Drugega maja sem šel za lovskim čuvajem Ačkom s takimi občutki kakor v tretji gimnaziji k ponavljalnemu izpitu. Zgubil sem zaupanje v svoje strelske sposobnosti in samo želja po lepem pevcu, samo upanje, da se s to trofejo šele lahko uvrstim med lovce, mi je dajalo moči, da sem junaško koračil mlademu jutru nasproti v smeri Petelinjega kurnika. Trdno sem sklenil, da bom mislil na obe cevi svoje puške. Kajti zelo rado se zgodi, da pri prvem zgrešenem strelu od presenečenja pozabiš, da imaš še en strel. Tema je še bila, ko sva se s previdnimi koraki približevala rastišču. Vrhovi borovcev in smrek, posamezni na redko posejani drevesni mrtvaki, ki se že stoletja upirajo vetrovom in samo njihovi suhi ostanki, obrasli z mahovito brado še klubujejo času, se še niso dobro odražali od svetlega zvezdnatega neba, ko je pred nama telep-nil prvi. Kmalu je pričel stresati cele kitice, midva pa sva ga naskakovala. Ze med naskakovanjem so se v bližini pričeli previdno oglašati ostali. Nisem se še dobro zavedal, ko sem že stal pod petelinom. Na nizki smrečici, visoki komaj deset metrov, se je prav v vrhu šopiril krasen petelin. S preklo bi ga sklatil tako lepo od spodaj in malo od strani, pa ga z mojo belgijsko brezpetelinko kalibra 12 ne bi, sem si mislil. Daj srce, umiri se in dihanje spravi fant v normalni takt. Tako, malo še počakaj, da se bo bolje videlo. No vendar ga bom dobil. Že sem se videl, kako ponosno prinašam trofejo domov. Samo puško dvignem in ustrelim in moj bo. Star petelin, samo poglej krajna repna peresa in podbradek. V navadni pozi med petjem tako lepega petelina res ne morem dati nagačiti. No se bom že posvetoval, kako bo lepše. Ne pozabi, da imaš dva strela, toda saj ne bo potrebno, še moja stara mama ga z burkljami sklati, mi je šlo po glavi. Vsestransko pripravljen tudi glede kretenj in odločen, da bom pri tem nepretrganem petju ustrelil lepo po posameznih fazah, pogledam med škripanjem še enkrat pevca in določim smer mojega strela. Pod levo perut lepo od spodaj. Kot snop bo padel Ačku v naročje. Torej vse v redu, samo zaradi nagačenja še ne vem, kako in kaj. Nova kitica, škripanje, dvignem puško in odprem varovalko. Konec, glavo dol. Zopet nova kitica, škripanje, pomerim, dobro pomerim, moj si, ravno pod perut mu merim. Pritisni, škripanja bo konec. Pritisnem — cef — konec škripanja. Se enkrat — cef — samo zrno je netilka pognala pet metrov iz cevi, da se je ko toča vsulo po tleh. Petelin je odletel, Ačko pa že skočil, da ga bo pobral. Verjetno sem imel iste ali pa še slabše občutke ko rajnki lovec Čot, ki je na zajčjem pogonu široko stal na stojišču in se mu je zajec zaletel med noge. Čot pa ne bodi len, noge skupaj in imel je zajca. Ko pa ga je hotel zgrabiti za uhlje, se je moral seveda skloniti, toda trebuh je zahteval svoj prostor, pri predklonu je ta čisto naraven pojav dal zajcu prostost. Nič hudega, komaj par skokov naprej je pel ko ura drugi petelin. Kar hitro do njega, dan se že dela. Po petih kiticah sva si že gledala iz oči v oči. No zapoj še enkrat, da bom lahko streljal. Takole na šest metrov blizu pa res nisem bil štor ali deblo, temveč nekaj sumljivega, in je odletel. Pa nič zato, saj je komaj dober streljal dalje pel tretji. Podil sem se naprej, kakor otrok za metulji, Ačko pa za menoj. Ačko v skoku zastane. Toda, kaj je to? Jaz naskakujem petelina, Ačko pa v desno stran, kmalu ga nisem videl več. Pri naslednjem skoku se stisnem za debelo smreko in skozi trepalnice gledam v vrh nizke smreke petelina, komaj petnajst metrov od mene. Prenehal je s petjem, samo vrat je stegoval in od časa do časa jezno telepnil. Prav lahko bi ga streljal, toda čakal sem na petje. Naenkrat je našopiril rep in odletel. Ves jezen je pritekel Ačko s puško v roki: »Malo je manjkalo pa bi ga dobil.« »Koga?« »Ko ste vi naskakovali, sem sam v skoku zaostal in slišal, da z nasprotne strani nekdo naskakuje. Verjetno je tudi oni en skok zamudil in slišal vas, ki ste naskakovali petelina, in mene, ki sem naskokoval njega.« »No lep vrag,« sem si mislil, »jaz petelina, divji lovec petelina, Ačko divjega lovca in rezultat: jaz brez petelina, divji lovec brez petelina, Ačko brez divjega lovca, petelin pa zdravo perje.« O Diana, kako preizkušaš svojega lovca. To je vendar prehuda kazen za tistega zajčka, ki sem ga ustrelil, ko mi je bilo šele devet let in sem očetu ukradel puško. Dan je že bil, ko sva zaslišala v nasprotnem bregu četrtega ali enega od prvih treh petelinov. Toda preden sem prišel preko nizkega borovja do srede poti je odletel. Konec je za danes. Že sva hotela oditi, ko v dolini zaslišiva dva petelina skoro na istem mestu. Kar po štiri skoke sem delal navzdol. Ko bi moral začeti previdneje naskakovati sta utihnila. Toda glej ga vraga, na bukvi za menoj, mimo katere sem naskakoval se je oglašal petelin, hitro nazaj. Sele po nekaj skokih sem spoznal, da petelin skače od drevesa do drevesa in na vsakem vrhu vsuje po eno kitico. Priskakljal je po vejah v vrh visoke smreke, pod katero sem stal. Nisem ga videl, samo veje so se pripogibale. Tudi po nekaj skokih ga v košati in visoki smreki nisem opazil. Vrh se je pa zibal tako izzivalno, mene pa kuhala petelinja jeza tako močno, to naj mi oproste lovski pravičniki, da sem v zibajočo gmoto vej pognal strel in to pravi strel, ki bi mi tako prav prišel pri prvem petelinu. Zrno seveda ni prišlo skozi labirint smrečja in tudi petelinu strel ni bil nič več mar ko toliko, da se je z vrha smreke spustil na sredino sosednje smreke, preskočil na samotno veje in obstal na njej pol streljaj a od mene kakor tarča na strelišču. Takoj zaklepi j e in zabrusi, — no, vendar se mi je sreča nasmehnila! Hitro dvignem puško, pomerim, sprožim — cef! in zrno se vsuje iz cevi, kakor da bi star očanec pljunil skozi škrbine. Petelin se počasi obrne proti meni in me gleda. Jaz pa v brezglavi naglici iščem nov naboj po žepih, toda za vse drugo zgrabim samo za naboj ne. Ko le otipi j em naboj, pogledam petelina in ga vidim, da se mi lepo klanja in reče: »na svidenje cepec,« in odleti. »Ačko, greva!« Nisem bil jezen, na kaj bi naj bil. Boljše naboje, pa bom dobil petelina. V tem upanju sem se vrnil domov, si nabavil dobro municijo ter se čez dva dni vrnil v pet ur bddaljeni petelinji kurnik. Toda veter je bril tako salamensko, da tudi domači petelini ne bi zapeli, kaj šele pohorski trubadurji, ki so se v tem vremenu rajši greli pri svojih ženkah v gostem borovju. Poslednji spev Večkrat sem čital v dnevnem časopisju članke lovcev - pisunov, v katerih opisujejo smrt divjega petelina. Toda v malokaterem članku sem zasledil pravo hrepenenje lovca po trofeji oziroma po bogatem lovskem doživetju. Malo razširjen opis zvezdnatega neba, mimogrede naskok in strel ob sončnem vzhodu in mrtvak je tukaj. Pravim mrtvak, ker je mnogim to le kepa perja in mesa, mnogim pa samo popularen doživljaj. Mogoče tudi ta lovska strast v desetletjih lovskega udejstvovanja popusti, mogoče tudi prvi posrečeni naskok in strel četrt čez tri zjutraj zmanjša vrednost te naše najlepše trofeje. Za mene je gotovo samo eno, in sicer hvaležen sem usodi, da mi je naklonila tako težko in pestro borbo za dosego te trofeje. Izmed vseh mojih trofej bo petelin stal na častnem mestu mojih mladostnih lovskih doživljajev in bom vedno odklanjal vsako diskusijo, češ, po petelina greš ko v kurnik po domačo kokoš. Prepričan sem, da je mnogim bil prvi petelin eden najlažjih lovskih nalog, toda vse te pomilujem, ker nikdar zanje ne bo on to, kar je meni. Naslednjo nedeljo sem mu prestrelil perut in ga ranil v drobovje. Ko posekan hrast je padel s smreke in še v svojih zadnjih vzdihljajih dokazal svojo lepoto in viteštvo, poslednjič se je pokazal v vsej svoji veličini in mi s tem zarisal neizbrisno sliko narave, katere mi ne bo mogel nadomestiti noben drug prebivalec naših širnih gozdov. Ko ga je Ačko hotel zgrabiti je odskočil, razširil rep, povesil peruti, nagnil glavo nazaj ko kača in čakal da bo usekal. Na eni strani smreke lovec v počepu z razširjenimi rokami, na drugi petelin v bojni pozi pripravljen, da čim dražje proda svoje življenje. Saj sem ti rekel, da se boš začudil, ko boš zagledal mojo novo puško Ko se je umiril, nisem vriskal od veselja, nisem prišel do besede, samo božal sem trofejo, ki je bila tako nekaj revnega na-pram vsemu doživetju. Ta petelin me ne bo spominjal prirodopisnega eksemplarja, temveč mi bo simbol veličine narave, simbol bogastva lovskih doživetij. Vesel sem ga bil, vesel ga je bil Ačko, ker mi je z njim izpolnil veliko željo, vesel ga je bil sinko, ker je bil za njega nekaj novega, najbolj pa ga je bila žena, ko mi je rekla: »No, vendar si ga dobil, da bo mir in da boš kakšno nedeljo žrtvoval tudi meni!« Ljuboslav K o m e 1 j Spomini na brata Dolga in naporna je bila pot v Medvedovo dolino, dolga in naporna, vendar vsa prežeta s tišino in s tajinstvenostjo. V somrak stoletnih jelk se je tu in tam skozi iglaste veje prikradel sončni žarek in pozlatil mah, ki je pričel preraščati pot od kar jo niso več uporabljali. Brat, ki je tiho stopal pred menoj, je obstal toliko, da sem ga dohitel in mi zašepetal: »Pojdi sedaj ti polagoma naprej in pripravi risanico. Kmalu bova v Medvedovi dolini, za katero nikdar ne veš, kako te lahko iznenadi.« Stopil sem pred brata in ga pogledal. Komaj vidno je priprl oči, da bi prikril rahel odsev žalosti v njih. Takrat sem spoznal, da ga je določil meni, njega, ki ga je tolikokrat opazoval, se radoval nad njim in ga čuval. Molče sem sprejel njegovo odločitev in previdno krenil naprej. Mah je dušil najine stopinje, kajti skrbno sva se izogibala ka-menitih predelov poti, katera je polagoma prehajala v dolgo, ozko jaso, ki se je vedno bolj razširjala in se spajala s široko Medvedovo dolino. Obstala sva tik ob robu gozda in pogled mi je drsel preko doline, kjer je v neredu vse križem ležalo podrto drevje in trohnelo. S pridržanim dihom in s tihim upanjem v sebi sem se s pogledom zadržal pri vsakem podrtem drevesu, pri vsakem grmu, se ponovno vračal in iskal. Nič. Tiho je bilo v dolini in vse mirno. Nič se ni zganilo. Zazrl sem se v brata in v dušo se mi je vtihotapil rahel dvom. Očitajoče me je pogledal in mi zašepetal: »Počakala bova, prišel bo — saj je vsak večer tu.« V vejevju podrte jelke mi je pokazal pripravljeno sedišče in mi namignil naj sedem. Sam je sedel tik poleg mene, oberoč objel kolena in mirno obsedel. Zrl sem v dolino in si skušal vtisniti v spomin vse značilnosti, ki bi me mogle pozneje v mraku motiti. Sence, ki so postajale vedno daljše, so se po krivenčastih vejah podrtih dreves čudno lomile, se spajale in polnile dolino s skrivnostno tišino. V Veliki gorici nekje je odjeknil strel. Ostro me je presunilo in hotel sem vstati. Brat me je zadržal in mi tiho dejal: »Daleč je to, menda bo pri sosedu.« Komaj je zamrl odmev strela že je vso mojo pozornost pritegnil komaj slišen pok prelomljene vejice ne daleč od naju na desnem robu doline. Kradoma sem obrnil glavo v to smer in vse moje telo je hipoma objela rahla drhtavica. Sklonil sem se nekoliko naprej, kakor da bi s tem hotel umiriti svoje srce, ki mi je hotelo pobegniti. Z nizko sklonjeno glavo je izstopil bratov varovanec in se obrnil k prvemu podrtemu drevesu, kjer je obstal in še niže sklonil glavo. Hotel sem pogledati brata, vendar sem se bal njegove žalosti, kajti zdelo se mi je, da tudi brat rahlo drhti. Se vedno z nizko sklonjeno glavo je gospodar Medvedove doline ostro krenil v najino smer in obstal pred nama na 80 korakov, kjer je sunkoma dvignil glavo in nepremično gledal v smeri, kjer sva bila skrita. Ali ga je obšel sum, ali čaka od kje bo prišla družica. Dolgo je tako stal. Gledal sem njegove svetle konice na rogovih in krčevito stiskal risanico. Že sem obupal, ko se je počasi obrnil in hotel mirno nadaljevati svojo pot. Dvignil sem risanico. Rezek pok je presekal tišino Medvedove doline. Po nekaj krčevitih skokih je omahnil in se zgrudil. Mirno sem obsedel in čakal. Prvi je vstal brat in stopil k njemu. Okrenil se je proti meni in mi rekel: »Da, on je — moj srnjak.« Bilo mu je težko in zaman bi takrat iskal tolažilno besedo, kakor so tudi takrat zaman iskali tolažilne besede, ko je njemu, mojemu bratu, fašistična svinčenka utrnila življenje. Tone Podvrečar: Deanova strugara Preden se udomačiš v tujem kraju, navadno preteče precej časa. Nekdo se znajde prej, drugi pozneje. Odvisno je to pač od samega človeka, spominov, ki si jih prinesel iz domovine in še mnogo drugih okolnosti. Tujino primerjaš z domovino in najdeš nekaj podobnosti in še mnogo več razlik. Eno te privlači drugo odbija. Posebno v prvih časih te večkrat zgrabi domotožje, s časom se unese, a usahne nikdar. Ko sem prišel v Skoplje, sem na srečo imel za seboj že bosansko prakso in se mi vsaj mesto ni zdelo tako tuje, kakor sem pač pričakoval. Z ljudmi je bilo že precej drugače. Drugi duševni ustroj, način življenja, nezaupljivost do »došljaka« in še mnogo drugega ■—■ vse to je oviralo ožje poznanstvo. Spoznal sem rojake, ki so bili že nekaj let na jugu. Njim sem se priključil. Najrajši sem hodil v gostilno pri skromnem parku »Isla-hana«, ker v njem je bilo zasajenih vsaj nekaj revnih borovcev in še revnejših, hirajočih smrek, ki so nas spominjale na domovino. Ožja okolica mesta z hribovjem Vodne in Skopske Črne gore je v začetku na mene delovalo porazno. Skoraj vse gole, nikjer pravih gozdov. Že prvo nedeljo po mojem prihodu smo napravili skupen izlet. Kam? V skoraj 50 km oddaljeno Tetovo, s poljsko železnico od Nemcev zgrajeno — 5 ur naporne vožnje in od Tetova še dobre 3 ure pešhoje. Zakaj? Da smo bili v gozdu, vsaj delno podobnem našim slovenskim. Kotorne in zajci, ki jih je bilo v tistih časih še mnogo po hribu Vodne in v Skopski Črni gori, so me na jesen zapeljali tudi v te kraje. Niso bili tako goli, kakor so izgledali iz doline. Sem in tja se je našla skromna goščava pritlikavega ali pa od koz objedenega zakrnelega in skrivenčenega hrasta. Tam so se rade zadrževale »kame-njarke«, a okoli samostanov — posebno v Črni gori, so bile kar dobro ohranjene kostanjeve in hrastove »manastirske šume« do 10 ha površine. Tudi s tem sem bil zadovoljen. Prehodil sem bil tudi vso Bregalniško oblast od Stipa do Maleševa. Ožja okolica Štipa vsa gola, a 30 km proč Plačkavica, zarasla z bukvo, hrastom in ob vrhu še celo s smreko, našo domačo smreko, vitko in ponosno. Kakšen doživetek! In gozdovi ob bolgarski meji, Maleš. Med Borovim in Strumico nad 50 km sam gozd — delno bukev, večinoma hrast. To je bilo v prvih letih bivanja v Makedoniji. Pozneje sem bil uslužben v Kačaniku, Strugi, Rostuši in ko sem spoznal podnožje Solunske glave, Kožufa, Peristera in delno tudi Kajmakčalana, sem moje poglede na makedonske gozdove precej menjal. Sicer sem o tem že mnogo pisal v Lovcu. Nekaj pa v vseh teh gozdnih krajih le dolgo nisem našel, kar sem iskal — naše kmečke žage samice. Gozdna pokrajina, tudi primerna vodna moč, a brez domače žage ob bistrem potoku; spet me je prijelo kakor domotožje. Še v Bosni ponosni se je sem in tja našla v zakotni dolinici primitivna žaga, čeprav še zdaleč ne podobna našim slovenskim veneciankam; a tukaj niti sledu. Čas gre svojo pot in izginil bo velik del gozdne romantike in poezije, ki sem ga, kakor že povedano, pogrešal v Makedoniji. Bil sem že četrto leto v Strugi. Mislil sem, da že popolnoma poznam njeno bližnjo in daljno okolico od Petrinje, Galičiče, Ilinskih gora do Jablanice, Karaormana in Stogova, vsa močvirja, reke in potoke. Bilo je pri kraju avgusta. Proti večeru sem prišel v »kafedjinico« gazda Vase, si naročil za dinar turške in sedeč pod košato platano ob Drimu opazoval ribe, ki so se poganjale iz vode za mrčesom. Od nekod se je slišal hreščeč glas baterijskega radia, ki je komentiral rusko nemška pogajanja. Pripeljal je avtobus iz Ohrida. Izstopila sta dva potnika, poiskala Vašo in se domenila z njim zaradi prenočišča, potem pa se vsedla k sosednji mizi. Po njihovih postavah in nošnji sem sklepal, da sta Galičanca. Iz razgovora med njima sem ujel, da sta bila v Resnu zaradi ureditev cen volni, ki hudo skačejo-kot predznak slabih časov — bliža se »vojnata«. Nisem bil opazil, da sta prisedla dr. Nezlobinski, upravnik doma narodnega zdravja in struškega muzeja ter mojster Milan Gagovski, kovač, puškar, ključavničar in mehanik, vse v eni osebi. Bil je Milan kot pečalbar mnogo po svetu, celo v Ameriki; veliko je vedel in znal. Omenil sem radijske komentarje in razgovor Galičancev. »Mani to, imamo s teboj bolj važne razgovore,« je rekel, »dr. Kol j a je dobil pismo od nekega profesorja in iskala sva te.« Nezlobinski je izvlekel iz žepa pismo, naslovljeno na njega kot predsednika struškega lovskega združenja, v katerem mu najavlja prihod kustos muzeja, profesor univerze, ter prosi za pomoč, ko bo stikal po Karaormanu in Ilinskih planinah za sledovi neke posebne vrste divjih koz, ki so baje še v Makedoniji. »Komu je nasedel,« se je obregnil sam doktor. Res sem dobil sam, pa tudi Nezlobinski nekolikokrat od tega profesorja pisma, v katerih se je zanimal za bezoarske koze, ki baje še životarijo po makedonskih planinah. Vedno je prejel zanikajoče odgovore, a tem ni verjel. Posvetovali smo se, kam ga bomo vlekli. Po Korabu in Stogovem je bil že itak brezuspešno iskal slavno kozjo vrsto »capra aegagrus«, da bi šli na Jablanico ali Galičico se nam je zdelo nemogoče, ker je bilo ravno dan prej objavljeno, da je meja proti Albaniji popolnoma zaprta in obmejne izkaznice razveljavljene. Gremo v Ilinske planine. Tam, kjer se stikajo s Karaormanom nad .Deanovo strugaro6 (žago) so velike stene, tam sem že sam videl gamse, mogoče ima pa le prav ta profesor,« je rekel Milan. Torej bom le enkrat po dolgih letih v tej zagonetni in v mnogem nerazumljivi deželi raje in upornikov, potuhnjencev in junakov, razen skromnih potočar (mlinov), ki so v zakotnih dolincah spreminjale rumeno pšenico v umazano sivo moko, videl tudi žago samico, ki sem jo tako dolgo iskal. Že drugi dan se je pripeljal z avtobusom iz Debra in spremljal ga je slovenski rojak, ki je bil pred leti profesor na gimnaziji v Skopi ju. Ob petih zjutraj smo se odpeljali z »najbolj ozkotirno železnico« 65 cm širine, 10 km hitrosti na uro, iz Struge. Železnica je speljana kar po prometni ulici te mahale v Strugi. V naš vagon je prikrevsala stara ciganka in Milan je hitro vtaknil roko v levi hlačni žep . .., ter to gesto objasnil s tem, da »ne bo cela naša ekspedicija baksus«. Naš doktor in učenjak sta se pogovarjala o »capra aegagrus«. Vožnja do podnožja Ilinskih planin ob jezeru, po ravninci do Meševišta, je bila hudo dolgočasna. Ob pol osmih smo v Trebeništu izstopili. Dan ni bil kaj prida. Od Sv. Nauma sem je po jezeru pritiskal jug. Sonce se je v megleno oblačnem jutru le redko pokazalo. Vse je bilo vlažno, iz Struškega blata so se vlačile krpe megle, ne daleč proč od pota se je oglašala komaj izpeljana račja družina. Doktorjev ptičar Djin se je pognal v odvodni jarek, pregnal race, eno ujel in prinesel. Milan mu jo je snel iz gobca, spustil v jarek in pripomnil: »Najprej staruha, sedaj še ta račja mladica, sam baksus,« in spet mu je zmanjkalo roke v levem žepu. Nismo še hodili pol ure, ko nas je zaustavil gromki »stoj«. Vaška straža pod komando orožniškega podnarednika je zahtevala papirje in nas komaj pustila naprej, ker ni verjela temu, kar smo ji povedali. Deanova strugara je bila ob Pesovčanski reki — po naše ob malo večjem potoku, ki izvira v Karaormanu — Črnem gozdu, ter se približno po 5 do 6 km dolgem toku izliva v »Satesko«, ki se izteka iz močvirja »Sinji virovi«. Sateska usmerja svoje vode po ravnini severovzhodno od Ohrida in Struge; pri Morovištu se izliva v Drini. Njeno ribje bogastvo je bilo zavoljo uravnavanja precej uplahnilo, Pesovčanska reka je imela lepe postrvi. Večkrat sem bil v Karaormanu in tudi v Ilinskih planinah, tudi sem bil že ribaril v Sinjih virovih, Sateski in spodnjem delu Pesov-čanske reke, do zakotnih krajev, kjer je bila skrita Deanova strugara, pa le nisem bil prišel. O njej sploh nisem vedel, dokler je ni omenil Milan. Okoli desete dopoldne smo bili tam. Vse zapuščeno — prazno. Po vsem sodeč, zobčasto rezilo, ki je vse zarjavelo še tičalo v okvirju, že dolgo ni zarezalo v les, pogonske naprave so razpadale. Vse je bilo do skrajnosti primitivno, še mnogo bolj kakor sem videl pri bosenskih žagah. Bil bi razočaran, da nismo v kolibi poleg žage našli na ognjišču še žerjavice in je vse kazalo na to, da je kratko pred našim prihodom imela žaga druge obiskovalce, ki pa so jo, opazivši naš prihod, na vrat na nos pobrisali v goščo. V vlažni zemlji so se poznali odtisi konjskih kopit in opank; raztresene je bilo tudi nekaj koruzne moke, a ob samem vhodu v kolibo je Milan pobral šaržer laških vojaških nabojev. Tudi še sveži konjski iztrebki so ležali naokrog. Milan je pošteno zaklel in me poklical vstran. Poleg odtisov opank mi je pokazal sled okovanih čevljev. Ko sva se pazljiveje razgledala okoli kolibe, sva našla ob stezi med koprivami precej veliko busolo laške tovarniške znamke, ki jo je Milan hitro vtaknil v žep. »To niso bili kačaki, niti tihotapci,« je rekel. »Le zakaj smo v teh nemirnih časih privlekli v ta razvpiti kraj to profesorsko nerodo?« Lovski oddelek gozdarskega, lesnoindustrijskega in lovskega muzeja v Bistri Institut za gozdarstvo in lesno industrijo LRS O tem, kar sva ugotovila, sva molčala. Komentar radia, pomenek Galičancev in vse drugo je kazalo na tuje ogleduhe. Verjetno se je kompas izmuznil nekomu iz žepa, ko je v hitrici zajahal konja- Počistili smo notranjost kolibe, razvezali nahrbtnike in se okrepčali. Dogovorili smo se, da gredo dr. Nezlobinski, Milan in učeni gost pod velike stene oziroma nad nje in če je mogoče tudi v nje iskat sledov tajinstvene koze. Pokazati smo morali vsaj dobro voljo, čeprav smo bili o popolnem neuspehu razen učenjaka, trdno prepričani. Midva Slovenca sva se odločila, da pogledava malo za kotor-nami v zanikrni gmajni pod žago. Med potjo sta jih psa nekaj prepodila. Že skoraj dve uri sva se pehala med trnjem in osatom, metala kamenje v grmovje, spodila skromnega zajčka, o kotornah niti sledu. Djin, ki ga mi je bil prepustil Nezlobinski, se je bil že vsega naveličal in se držal bolj ob strani, a Sida se je podila sem in tja in kaj malo upoštevala gospodarjeva povelja in ukaze. Slednjič je ob večjem trnjevem grmu nategnila in obstala. Ko je Djin to opazil, je bil v nekaj skokih tam in ostolbel. Približala sva se, pripravljena za strel. »Naprej!« Djin se je pognal v grm, a zaradi bodic hitro odskočil. Sida se je bolj previdno približala, začela grebsti s tacami pred grmom, a v notranjost si ni upala- V grmu je bilo vse mimo. »Bodi pripravljen,« sem rekel tovarišu in previdno, kolikor se je pač dalo, pregledal grm. Precej opraskan sem spravil na dan velikega ježa. Jata kavk je kričeče letela v steno na počitek. Sonce se je vedno bolj bližalo grebenom Albanskih gora. Od nekod se je slišalo vpitje pastirjev, ki so zganjali drobnico v stajo. Treba je bilo misliti na vrnitev v kolibo. Vse gre narobe sem si mislil. Preklemana ciganska babura, ki je že zjutraj napovedala slabo vreme in ga vse Milanove čarovnije niso mogle pregnati. Prav pri koncu gmajne ob potu, tam kjer sva bila že vse prebrskala, je Sida spet pri gošči nategnila in obstala. Djin, naveličan in zdolgočasen, je bil nekje zaostal. Pripravila sva se za strel. Sida se je pognala naprej, iz gošče se je vzdignilo 5 kotorn, oba sva streljala. Komaj je počilo, je Sida zatulila, kakor nora skočila na pot in ne meneč za gospodarja, se v najhujšem diru pognala proti Treta eništu. »Ta zlodjeva psica ...,« je ušlo solovcu, »nikdar ni bila posebno stanovitna, toda odkar je bila nekoč malo obstreljena, jo ob prvem strelu pobere domov.« Kar odleglo mi je, kajti oba sva bila streljala precej nizko na vzletele kotorne. Ob strelih sem bil opazil, da je ena izmed ptic povesila levo nogo in se odcepila od jate. Strela sta privabila tudi Djina, s katerim sem po dolgem iskanju le našel kotorno, tovariš pa je šel za ubežnico. V mraku sem se vrnil v kolibo. Tam je gorel močan ogenj, v kozici se je kuhal »kačamak«, jed podobna našim žgancem. Dima je bilo čez mero. Milan, ki je pridno zalagal ogenj z drvmi, je bil precej okajen ne samo od dima, temveč tudi od kumovice in je grozansko klel in robantil. Ekspedicija je bila jalova v kolikor ni prišla v poštev uharica, ki jo je sklatil ob vrnitvi dr. Nezlobinski. Hodili so bili nad steno, pod njo in še celo v steni in našli kozje sledove v obliki bobkov, a po vsej verjetnosti le od domačih koz. Učenjak je bil pokazal veliko korajžo in se celo zalezel, tako da mu je moral Milan na pomoč. Pri tem je zgubil profesor skoraj vid, ker ga je bila veja oplazila po obrazu, mu zbila naočnike, ki jih je povrhu še pohodil in zlomil. Razjezil se je in okrivil Milana za vso nezgodo- S težavo sta ga z doktorjem privlekla do žage. Hudo nabrskan je sedel v kotu in zastonj je bilo vse prizadevanje dr. Nezlobinskega, da bi ga zapletel v učen pogovor. Večer je bil oblačen in zraven še mlaj, tako da je bilo temno kakor v rogu. Po poti, ki vodi iz Karaormana, se je slišal peket konjskih kopit in kmalu po tem so se ustavili s konji pred kolibo trije »čumurdjije« oglarji, ki so tovorili oglje v Ohrid. Nič kaj jim ni bilo prav, da so našli kolibo zasedeno, kakor sem posnel iz razgovora. Milan pa je spoznal glas Nauma iz vasi Zbažda, ki je bil med njimi in ga je poklical. Ko so vstopili v kolibo in nas opazili, so nas začudeni vprašali, zakaj se v teh negotovih časih potikamo v teh krajih. Povedali so nam tudi, da »krstari« po Karaormanu in okolici »poterno« odelenje, ki baje išče neke laške ogleduhe. Raztovorili so konje in eno vrečo, v kateri očividno ni bilo oglje, so vzeli s seboj v kolibo. Ob svitu ognja je bilo opaziti, da je precej okrvavljena in iz radovednosti sem vprašal, kaj je notri. Mislil sem, da je notri kakšna zaklana ovca. »Kad si ti, hoču, da ti kažem, znam da nas nečeš tužiti,« je rekel Naum in izvlekel iz vreče srnjaka z lepim rogovjem šesteraka. Naum je bil član lovskega združenja, a odstrel srnjakov je bil dovoljen samo s posebno izkaznico banske uprave. Namenili so ga bili nekam v Ohrid. Pogodili smo se, da ga odstopijo nam, oziroma našemu gostu. Ni šlo za meso ampak samo za glavo in roge, ki naj bi jih učenjak vzel s seboj. V kolibi je zadišalo bolj po ožganem kakor pečenem mesu, Milan se je pridno vrtel okoli ognjišča. Manjkalo ni mokrote, saj so tudi »čumurdjije« imeli s seboj domač pridelek, ki ni bil slab, kajti tudi oni so bili po svetu in se naučili kako se »peče ljuta raki j a« in kaj kmalu se je slišalo iz kolibe ne ravno blagoglasno petje: »Pijan pojdoh od grada sretoh moma ubava1 za konj trevo bereše. Kako brala, pa zaspala Velika1 2 moma ej djuzel3 pijan pojdoh od grada.« Bilo je že čez polnoč; postali smo zaspani. Kakšne posebne udobnosti za ležanje ni bilo. Skrbelo me je, kaj je z našim gimnazijskim profesorjem in njegovo Sido. Da ni padel v roke kakšni vaški straži, ki bi ga odgnala kot ogleduha. Ponudil sem se za prvo stražarsko mesto. Skuhal sem si v tleči žerjavici v pollitrskem loncu močne kave, ji prilil precej alkohola in srebajoč opojno pijačo in kadeč čakal, kdaj se bo začelo daniti. Nekolikokrat sem stopil pred kolibo, da sem 1 lepo dekle 2 žensko ime 3 turška beseda za lep, krasen, zal Po naše: Pijan iz mesta gredoč sem srečal lepo dekle; travo je za konja brala. Ko jo brala, je zaspala dekle Velika, kako si zala. se malo osvežil v nočnem hladu. Nerodno naslonjen na nahrbtnik, je tičal v kotu gost in v sanjah nekaj govoril; doktor se je stegnil po klopi in pošteno smrčal. Milan in čumurdjije so ležali na vlažni slami, ki je duhtela po mišji zalegi in spali kakor ubiti. Razpihal sem žerjavico in malo pridjal, ker proti jutru je pritisnil mraz. Komaj se je zdanilo, so bili vsi na nogah. Doktor je spretno izluščil srnjakovo glavo iz kože — saj je bil kot upravnik struškega muzeja dober preparator. Preostalo meso smo pustili čumurdjijem, pospravili kolibo, pogasili žerjavico in precej mačkasti ubrali pot nazaj. Med potjo smo poizvedeli pri pastirjih, da jih je zvečer spraševal tuj človek zaradi nekega psa; zdel se jim je sumljiv in so ga bili javili vaški straži, ki ga je prijela in odgnala na orožniško postajo. Verjetno, da je še tam. Orožniška postaja je bila od naše poti dobro uro v stran, a ni kazalo drugega, kakor da gremo tja. Ločili smo se od oglarjev. Res smo ga našli tam; s komandirjem postaje sta sedela v kuhinji, pila kavo in se pogovarjala o bolj domačih zadevah, ker komandir je bil tudi Slovenec iz okolice Postojne. Italijane je imel hudo v želodcu, saj je bil moral zaradi njih zapustiti domače kraje. »Res pravi čas ste našli za to vašo ekskurzijo,« nam je rekel. »Ob meji, pa tudi bolj v notranjosti so se pojavili sumljivi ljudje, ki so baje preoblečeni italijanski častniki, mogoče pa bolgarski, ki v prvi vrsti študirajo teren, a zraven še vohunijo med ljudmi. Kar se pa le-teh tiče, niso vsi zanesljivi, mnogo je bugarašev in alba-nofilov.« Z Milanom sva molčala o najdbi pri žagi; zakaj bi celo stvar še bolj komplicirala. Bili smo ravno v pogovoru zaradi nesrečne Side, ki so jo bili pastirski psi preganjali v smeri proti Meševištu, je zazvonil telefon. Komandir se je vrnil od telefona ter nas obvestil, da zahteva komanda v Ohridu, da se čimprej javimo tam, po potrebi, da se tja privedemo. Obljubili smo mu, da bomo kar najhitreje zadostili dani zapovedi, a spremstva ne potrebujemo. Pošteno smo se še okrepčali in vzeli za tri ure cesto pod noge, ker vlaka ob tem času ni bilo. K sreči nas je dohitel tovorni avto, na katerega smo se skobacali in ob 10. uri dopoldne smo že stali pred »poglavitim« ter mu razjasnili našo stvar. Milostno smo bili odpuščeni s tem, da naj se učenjak in spremljevalec čimprej vrneta od koder sta prišla. V neki napol urarski, napol zlatarski trgovini, ki pa je imela na zalogi tudi nekaj očal, smo našli za učenjaka naočnike za silo in se namenili v gostilno Mostarac, da primerno vzamemo slovo oziroma proslavimo našo ekspedicijo, ki se je še kar srečno končala. Na velikonočno soboto 12. aprila leta 1941 je obtičala divizijska komora na poti proti Ohridskemu jezeru prav tam, kjer se loči stranska pot od glavne ceste Kičevo—Ohrid proti Karaormanu. Dalje ni mogla, ker Italijani so bili prodrli pri Djafasanu na Strugo, po cesti Gostivar—Debar so se pa pomikali nemški tanki. Zaradi varnosti pred letalskim napadom, smo spravili konje in ljudi daleč notri v goščo. Večina se je zbrala ravno okoli »Deanove strugare«. Z rojakom, profesorjem iz Skoplja, ki je bil dodeljen komori kot vodnik, sva se hudo lačnih želodcev, ker pošteno jedli že nismo bili dva dni, spominjala ekspedicije pred poldrugim letom. Pravil mi je, da se nahajata uharica in srnjakova glava v zbirki učil učiteljske šole v Skoplju; kotorno sta si bila privoščila z učenim zoologom za večerjo. Sida se ni vrnila na splošno zadovoljstvo njegove žene in še bolj njegovega tasta, tipičnega makedonskega branjevca - bakalina, ki je bil mnenja, da je lov samo potrata časa »i posao za mangupe«. »So sinko nemaš rabota, da si gubiš vreme sa lovot.« Od nekod so komordjije privlekli tri koze, da bi nasitile v topli juhi lačne želodce. Ravno so se pripravljali, da jih zakoljejo, ko sva se midva vmešala v celo zadevo in jim rekla, da naj eno prepuste nama, da bova poskusila kako strelja profesorjev karabin, ki ga je imel pri sebi. Nekako čudna se jim je zdela najina zahteva, a so le ubogali. Kozo so zvlekli v podnožje stene nad žago in jo privezali h grmu. Profesor je na približno 150 korakov zadel kozo visoko v levo pleče. Za spomin na ta strel je vzel tudi njene roge. Zakaj, to sva vedela pač samo midva. Če že ni bilo takrat v steni bezoarske koze — capra aegagrus, je bila tokrat pod steno domača koza — capra hircus macedonica. Tam nekje, kjer je samovala ob pesovčanski reki »Deanova strugar a« je sedaj hidrocentrala, ki oskrbuje Ohrid in okolico z elektriko. A. S. Pirc Srečanje z risom Vsega sem dvakrat obiskal Šar planino, ki mi je ostala v lepem spominu. Njene divje grape, skalnati vrhovi in neprehodni pragozdovi vabijo turista, še bolj pa lovca, ki se tu lahko sprosti in uživa v lovskih izletih, če si je po dobrih zvezah priskrbel oporišče za odmor in preskrbo. Pod Šar planino je vasica G., kjer je kmetoval in drvaril moj znanec iz Skoplja, Milče. Pisal mi je, da mu volkovi delajo veliko škodo in naj mu zanje priskrbim strupa. Plodne (orne) zemlje je tam okrog malo, tembolj pa izkoriščajo naravne pašnike z rejo drobnice. Ker še nisem izkoristil letnega dopusta, sem sklenil, da ga preživim pri Milčetu. Drobnico je bil že premestil v tor, na planini so ostali samo še ovni in voli, ki jih kasneje spravijo v dolino. Tu jih pred zimo spitajo in potem prodajo. Tja sem prispel prve dni novembra. Dva dni sem ribaril v potoku, ki teče skozi raztreseno vasico. Potok je prepoln krasnih postrvi in tudi klenov. Milče mi je obljubil izlet v planino, kamor je bil namenjen, da pregleda preostalo drobnico. Pot pelje skozi gost borov gozd in naprej čez pašnike, ki jih s severne strani končuje strmo skalovje. Čudni so ti naši južnjaki. Malo govore in še to navadno v ugankah. Milče je dan prej prejel poročilo, da mu je neka zver raztrgala enega na j lepših ovnov plemenjakov. Zato se se je tudi odločil za pohod. Nosil je staro puško enocevko na šiibre, med tem ko sem bil jaz sodobno oborežen. Boroveljska trocevka je tičala v kožnatem toku in v nahrbtniku je bilo dovolj streliva za štirinajst dni. Štiri ure je treba, da prideš do planšarske bajte, surovo sezidane iz skalovja in grušča. Zgodaj zjutraj sva krenila na mesto, kjer je ostal kadaver pokončanega ovna. Drobovina je bila delno požrta in prsni koš prerezan kakor s škarjami. Drugih delov trupa roparica ni načela. Takoj sem dvomil, da bi bili tu na delu volkovi. Milče je bil istega mišljenja. Volkovi drugače mesarijo in skledo temeljito pospravijo, zlasti če jih je več. Truplo je ležalo pod previsno skalo, da sva mislila, morda se je oven pred preganjajočo roparico skotalil v prepad. Ker pa o tem ni bilo dokazov, sva ugibala, če ni bil medved. To misel sem takoj zavrgel, ker medved bi ovna odvlekel v kako goščo, da bi si ga tam v miru privoščil. Oven je imel pregriznjemo grlo in je izkrvavel. Sklenila sva zvečer čakati. Bilo je hladno in obetala se je mesečina. Milče je držal pri kolibi dva ovčarska psa, šarplaninca, nepristopna divjaka, ki nista zgolj enkrat opravila z volkom. Toda psa sva pustila pri toru. Rano pred mrakom sva se vrnila k ovnu. Med čakanjem nisva smela kaditi in se ne premikati. Ovna sem dobro videl kakih 15 metrov pred seboj. Milče se je skril za skalo nad ovnom, ki je ležal čisto ob robu gozda pod njim. Zeblo me je in napol trd sem vendar po dolgi večnosti pogledal na uro. Polnoč je bila že mimo. Tedaj je nekaj temnega smuknilo k ovnu in se ga lotilo. Lisica? Ni naju zavohala in se zato lakotno spravila nad zapoznelo večerjo. Trgala je truplo in po vsakem grižljaju odskočila nekoliko korakov. Tako sem jo tudi spoznal po dolgem repu, ki ji je vsakrat šinil kvišku. Nisva je motila; čakala sva pravega krivca. Nenadno je lisica skočila najmanj pol metra kvišku in z dolgim skokom zginila med grmovjem. Iz temnega gozda se je kakor duh pojavila svetla večja žival in obstala pred ovnom. V tistem trenutku je počila Milčetova puška in živali ni bilo več tam. Tako naglo se je to odigralo, da nisem utegnil dvigniti puške. Milče pa je skočil izza svojega zaklonišča in se spustil proti ovnu. Radostno je zavpil. »Ris«! Moram pripomniti, da je že večkrat streljal na risa, dobil pa še ni nobenega. Ko sem še jaz pristopil, se je ropar zadnjič pretegnil. Nagnil sem se, da ga zgrabim za šapo, vendar sem k sreči še malo okleval. Ris je kakor blisk planil in se zakadil proti gozdu, se zaletel v skalo in se naglo zavrtel proti nama. Bil sem tako presenečen, da nisem streljal. Pač pa ga je podrl Milče, ker je po skušnji poznal zahrbtnost mačke in takoj po prvem strelu nabasal svojo enocevko. Ris je bil samec, star kakih 6 let, svetlorumene barve s svetlo -rjavimi pegami. Ko ga je Milče prinesel h kolibi, sta naju že čakala pastirja s psoma, ki sta renčala na uplenjeno zver in morda še bolj name. Malo je manjkalo, da niso raztrgali risa in še meni pomerili hlač. Pastirja sta še ponoči odrla roparico na meh in kožuh obesila na kol za sušenje. Psi pa so ga proti jutru sneli in raztrgali na krpe. Tako sem bil ob obljubljeno trofejo. Milče mi je nedavno pisal. Od tistega časa, minulo je od takrat že 26 let, ni več bilo risa blizu, pač pa mu volkovi delajo ogromno škodo. Tudi lovec, ki pozimi bolj je ljubil ženo, peč, zdaj pogostokrat odrine v pomladni raj dehteč. Takšen zakon je prirode, časa se kolo vrti, vsako leto brez zablode nova se pomlad rodi. Lenart Z. Podjelovčan: PRIHOD POMLADI Mlada Vesna je razlila svojo čudovito moč, neprestano njena sila zdaj deluje dan in noč. Iz tal pognale so cvetice, ki livade nam krase, v logu pa že drobne ptice svoje pesmi žvrgole. Sok poganjajo v drevesa, korenine pod zemljo in raz sebe cvetje stresa marsik’tero že drevo. Lisica z ovratnico. V bližini Zapot-nice (Mali Ljubelj na Koroškem) je bila 17. decembra 1952 ujeta lisica z ovratnico. Ujeta žival je samica in je bila skotena najbrž leta 1951. Ovratnica je iz rjavega usnja (ovratnica na zadrgo), zapeta z majhno zaponko. Lisica je brezdvomno v bližini državne meje ušla iz ujetništva. Po poizvedbah v krajevnih časopisih, kaže da ni s Koroškega, temveč je prej ko ne prišla iz LR Slovenije. Lovce, ki bi kaj vedeli o poreklu te lisice, naprošamo, da sporoče uredništvu Lovca. Izpod zemlje hroščev truma je prišla na beli dan, že brenčijo liki strunam vsak po svoje čez ravan. Zajci, sme nebogljene se pomladi vesele, ker jih tratice zelene spet obilo pogoste. In naš pevec tam na gori, znani gozdni trubadur že ob prvi rahli zori poje, dvori okrog kur. Srnjaček žrtev kune zlatice. Dne 7. I. 1953 sem šel kakor po navadi v zimskem času s puško in smučkami v revir, pogledat za sledovi volkov. Ker pa mi jih je kraška burja zabrisala, sem krenil v smer Dobronoga. Ko pridem na Bradlov laz, na kraj kjer ni bilo burje, zagledam mnogo sledov kune. Takoj sem zasumil, da ima kuna v bližini neko pojedino. Ob iskanju sem opazil v neki globoki dolini krvav sled in dlako srnjadi. Res je ležal mrtev srnjaček, ki mu je bila požrta drobovina in polovico desnega stegna. Položil sem takoj štiri cianvo-dikove ampule, dve pri stegnu, eno pri hrbtu in eno pri vratu, če slučajno pride volk ali lisica. Hodil sem gledat deset dni in vedno sem videl le sled kune. Prihajala je skoraj vsak dan in trgala zmrzlo meso iz stegna srnjačka, ne da bi se dotaknila cianvodikove ampule. Ko sem videl, da drugih sledov ni v bližini, sem dne 18. I. 1953 nastavil dva skopca, enega pri stegnu, kjer je žrla, enega ob prsih. Pod skopca sem po snegu nasul precej na debelo srnjačkove dlake, da bi želez ji ne zamrznili in z njo sem pasti tudi pokril. Cianvodikove ampule sem pustil kakor so bile. Ko sem drugi dan zjutraj pogledal, če se je kaj ujelo, je iz doline odletel kragulj, ki mi je sprožil past pri stegnu. Drugo jutro sem v isti pasti našel ujeto šojo. Tretji dan sem pa že z roba doline opazil mrtvo kuno. Začudil sem se, kako da je kuna mrtva. Ko sem od blizu dobro pogledal okoliščine, sem ugotovil, da jo je sko-pec ob srnjačkovem stegnu prvi zgrabil za sprednjo desno nogo in med tem, ko je skakala in se skušala rešiti, je skočila z zadnjo levo nogo v past ob smjačkovih prsih. V teh mukah in bolečinah je pa zagrabila cianvodikovo ampulo, ki je bila položena pri stegnu in jo rešila muk. Cianvodikova ampula je bila namreč pregriznjena in je ležala tik pred njenim gobčkom. Tako se ji je umor srnjačka trikratno maščeval. Maks Martinčič, Mašun, 15. II. 1953 O kunah v škofjeloškem lovišču. Že nekaj let se opaža v škofjeloškem lovišču (ne vem kako je drugod), da sta-lež velikega petelina in jereba pada, akoravno imata v našem lovišču vse pogoje za ploditev in obstanek. Imamo namreč dovolj iglastih in mešanih gozdov vseh starosti in vrst, od grmovja in jagodičja do visokega drevja. Gozd Polhovec, ki je imel vedno dovolj petelinov, danes skoraj sameva, njih število se vidno manjša in le na redkega naletiš. Večina nas je bila mišljenja, da so vzrok temu razne kurje bolezni in divji prašiči, ki niso redki v našem lovišču. Na drugi strani nam je pa letošnja lovska sezona pokazala, da imamo še enega kurjega sovražnika, ki je verjetno številnejši in večji sovražnik kure-tine kakor sta prašič in kurje bolezni. To je kuna zlatica. Podobno bo najbrž z zajci. Spomladi je bilo dosti zajcev, jeseni pa le malo. Ako si lansko leto govoril z našimi lovci o kunah v našem lovišču, so odgovorili, da je kuna redka. Toda letošnja sezona nam je pokazala, da ni tako, temveč da je v našem lovišču dobro zastopana ta hitra in skrivna roparica. V pretekli lovski sezoni smo uplenili (do sredine februarja letos) 16 kun. V letu 1951 pa je bilo na lovskem območju OLZ Kranj uplenjenih samo 5 kun. Začeli smo razpravljati o vzrokih prejšnjih neuspehov. Večina lovcev trdi, da je uspeh lova na kune predvsem odvisen od ugodnega vremena, to je, da zgodaj zapade sneg in to ne velik, temveč da v presledkih sneži, tako da se vedno sledovi obnavljajo. To je vsekakor eden od najboljših pogojev za lov na kune. Drugi trde, da so kune podvržene raznim boleznim ter da v nekih letih stalež močno pade in ko se bolezen poleže, se zopet hitro popravi. Tretji so mišljenja, kadar so polni sadovnjaki, kadar je dosti orehov, kadar dobro obrodi jerebika, šipek in podobno, da je v tistem kraju tudi dosti kun. Kune se baje ne drže enega mesta temveč potujejo iz kraja v kraj. Nekateri so pa mišljenja, kakršno je zanimanje za lov na kune, takšen je uspeh. Ako te preveč zebe in nisi navdušen za dolgo iskanje po mrzlem snegu je bolje, da se ne trudiš, ker pri lovu na kune moraš biti dober pešec ter odločen in vztrajen lovec. Vse gornje trditve so bolj ali manj pravilne; predvsem mislim da je lov na kune odvisen od ugodnega vreme- ha, priložnosti in lovcev od nog do Slave. Letošnjemu našemu uspehu se moramo v prvi vrsti zahvaliti ugodnemu vremenu. Sneg ni prvič zapadel previsok, temveč je večkrat po malem zapadel, tako da je bil ob vsaki priložnosti odličen sled. To so letos izkoristili Predvsem lovci, ki poznajo lov na kuhe. Ako je danes padel sneg, jutri na vse zgodaj so bili kunarji že v lovišču in želi uspehe. Letošnji uspeh je marsikaterega navdušil za lov na kune in upam, da bo v bodoče zanimanje večje. Pri nas je lov na kune zelo naporen, ker je svet v našem lovišču zelo razsekan in tam kjer se kune največkrat drže, so gosti iglavci, tako da gre kuna dostikrat daleč po vejah in ko si obkrožil sled, ki je zmanjkal pod drevesom, si zajel v prazno, ali pa tiči na visoki brezvejni smreki, da ne moreš do nje. Zato pravijo naši lovci na kune, da en sam težko uspe. Izkušena kunarja po načrtu obkrožata odseke lovišča in se shajata na dogovorjenih mestih. Od lovcev mora biti eden dober in hiter strelec, drugi dober plezalec, ker se večkrat zgodi da kuna noče iz gnezda ali pa da mrtva ali ranjena obtiči v gnezdu. Starejša lovca na kune naj vzameta s seboj mlajšega, da ga poučita o lovu na kune, on jima pa to vrne s plezanjem. Naši lovci so letos z lovom na kune zelo zadovoljni in to ne samo zaradi lepega izkupička za kožuhe, temveč Predvsem zato, ker se je število teh roparic precej zmanjšalo in bo verjetno drugo leto lov na gozdno kuretnino in na zajce izdatnejši. Lado Krašovec Jerebice v 1. d. Gornje polje (Janž na Dr. p., okraj Ptuj). Dediščina, ki smo jo prevzeli v našem lovišču po okupatorju je bila z divjadjo dokaj revna razen z roparicami. Fazanov, ki jih je padlo pred vojno letno 1000 do 1200, leta 1945 skoraj da ni bilo. Pet slabih kit jerebic je životarilo in še za te smo trepetali zaradi številnih lisic. Da ohranimo jerebice in tistih nekaj fazanov, smo uničevali roparice z vsemi dopustnimi razpoložljivimi sredstvi. Tako smo samo leta 1946 uničili poleg mnogih ujed, mačk in psov tudi 48 lisic. V zimi 46/47 je zapadlo precej snega in takrat smo s krmljenjem ohranili skoraj vse jerebice razen nekaj, ki so jih zankarji polovili. V jeseni leta 1947, jih je bilo že približno 15 kit. Kite so bile sicer bolj šibke, vendar smo se jih veselili, ker je bil to trud našega krmljenja. Pravega prirastka vse tja do leta 1951 nismo opazili. Leta 1951/52 je zapadlo zopet precej snega. Takoj smo organizirali krmljenje. Največ krmišč smo imeli na obronkih gozdov, na polju pri koruznih kopicah, nek tovariš pa je imel 35 jerebic kar na dvorišču in so se krmile s kurami vred. Paznik je imel polne roke dela s pobiranjem zank in pasti, ki so jih nastavljali vse vprek revni in bogati. (Neverjetno kakšne hijene se pokažejo nekateri ljudje ob stiki divjadi D Krmili smo jih do marca. Vsak lovec je vedel za natančen stalež svojega krmišča™ Na občnem zboru družine leta 1952 so lovci našteli na 16 krmiščih 430 jerebic; 31 smo imeli ujetih, torej skupno 461, kar je bilo že blizu predvojnemu staležu. Računali smo, če jih od vsakega gnezda ostane samo 7, jih bomo imeli v jeseni 1600, s starimi skupaj bi jih bilo 2000. Nič nemogočega! Kakor smo bili spomladi očarani, tako smo bili v jeseni razočarani, ko smo hodili po polju dolgih obrazov in se izpraševali, kje so vse jerebice. V nekem predelu je bilo spomladi 6 lepih kit. V jeseni ni bilo niti ene več. Pač pa so se lovci sosednjega revirja pohvalili z dobrim staležem jerebic v predelu blizu naše meje, kjer jih prej nikdar ni bilo. Verjetno so se naše preselile tja! Zakaj? Psi in mačke jih niso preganjali, ker smo jih po večini uničili. Ali jih je morda bilo preveč skupaj? Pravega vzroka nismo ugotovili. Na krmiščih v letošnji zimi jih je bilo prav malo. Res ni bilo mnogo snega, da bi bile navezane oziroma prisiljene na krmišča, vendar smo vseeno dokaj natančno ugotovili, da jih nimamo niti polovico toliko kakor preteklo leto. Roparice stalno in uspešno uničujemo tako, da te ne morejo biti krive slabega staleža jerebic. Kakor pišejo naši strokovnjaki — gojitelji (Kelih, Mazlu in še drugi) o osvežitvi krvi, oziroma degeneraciji pri fazanih, tako bo treba tudi pri jerebicah načeti to vprašanje. Mislim, da je želja nas vseh, da bi se jerebice razpiodile po naših poljih (kot lovna divjad in kot uničevalci koloradskega hrošča) in bi bilo dobro, da bi nekdo organiziral zamenjavanje (morda Lovska zadruga?) tako, da bi s tem začeli že prihodnjo pomlad. Z malimi stroški lahko poskusimo z zamenjavo in prepričan sem, da uspeh ne bo izostal. Sicer pa naj razmislijo strokovnjaki in svetujejo, ker ta način gojitve, ki smo ga poskušali 7 let, s popolno prepovedjo odstrela, se ni obnesel in se po mojem mnenju tudi ne bo. k. M. Prizanašajmo tudi vevericam. Ker spada veverica med nezaščiteno divjad, se mnogim lovcem zdi, da jih lahko streljajo po mili volji. Pri tem pa ne pomislijo, da lahko s svojim nelovskim početjem iztrebijo iz naših gozdov skoraj najljubšo prebivalko. Nočem načeti vprašanja, kaj je in kaj ni lovsko, vendar se noben kulturen lovec ne more ponašati, če je postrelil petnajst, dvajset, ali celo več veveric. Naj navedem primer: V LD Strojna je bilo za odstrel določenih trideset veveric, pa sta jih samo dva »pobila« kar petintrideset in še to na jako majhnem prostoru. Če bi vsi tako počenjali, jih v nekaj letih popolnoma iztrebimo. Pač težko si mislim izprehode po naših gozdovih, ne da bi srečaval te kratkočasne živalce, ki te na vsakem koraku presenečajo s svojo živahnostjo. Koliko lepih trenutkov si lahko lovec privošči, ko jih opazuje. Kdor v tem ne najde nobenega užitka, je slep za naravo. Seveda, škoda? Nekaj orehov res da pokradejo, če jih pa ni, pa še teh ne morejo. Znano je, da se kune zelo rade zadržujejo tam, kjer je dosti veveric. Veverice so jim kakor vaba in tako kuno mnogo lažje izsledimo. Kuna je prav nevarna in razmeroma zelo krvoločna roparica, saj se včasih na njeni nočni poti najde kar več veveričjih repov, ostanke velikega petelina in celo zajca. Čim več bo v gozdovih veveric, tem manj gozdne ku-retine in fazanov bo žrtev kuninih ropov. Ali sploh lahko primerjamo lov na velikega petelina ali jereba z lovom na veverico? Če pa je kdo le preveč vdan streljanju in ubijanju, naj pokončuje roparice, vrane, šoje ter klateče se mačke. Kljub temu, da še danes veverica ne predstavlja bogve kako čislane divjadi, mislim da ne bi bilo napak, če bi imela med lovci nekoliko več zagovornikov, ako že ne rečem, da bi bilo potrebno, da jo zaščiti tudi zakon. Jože Rac, Št. Danijel, p. Prevalje Volkovi — psi. V januarju t. 1. so jeli tarnati lovci družine Zali log, da jim volkovi uničujejo srnjad. Najdeni so bili sledovi, kakor tudi raztrgana srnjad, zlasti na sektorju Sorškega potoka. Ker sta bila v lanskem letu blizu tega mesta najdena dva volčja mladiča, ni nihče sumil, da tudi v tem primeru ne bi bili volkovi. Pogoni niso bili uspešni. Število raztrganih in umorjenih srn se je iz dneva v dan večalo. Samo v januarju je bilo najdenih 23 raztrganih srn, da ne govorim o tistih, ki jih niso našli. Končno so se lovci odločili, da bodo ob luninem svitu čakali na vseh prehodih. Že drugo noč čakanja sta ob pol 4. uri zjutraj pritekla pred puško dva Psa ovčarja iz sosednje vasi Davča. Oba Psa sta bila le lažje ranjena in sta se zatekla domov k lastnikoma Jožefu Rosiču in Stanku Čemažarju. Da je vso škodo pripisovati le tema psoma, je dokaz, da od tega dne dalje ni bila najdena nobena raztrgana srna več, niti sled volka, na katerega se lastnika sklicujeta. Lovska družina kakor drž. lovišče zahtevata poleg odškodnine tudi, da se oba psa pokončata. Ta primer naj bo v pouk in stvarilo lastnikom Psov in lovcem. 2. Podlasica tik pod vrhom Malega Triglava. Opazil sem jo poleti, nekaj metrov od steze. Iz grmiča je radovedno opazovala družbo planincev, prav brez strahu. Od česa živi? Verjetno od planinskih miši, ki jih je prav po golih skalnatih vrhovih začuda mnogo. A. F. Nenavaden napad. Lani poleti so šli po lovski stezi proti Mlinarici med Razorjem in Prisojnikom v Trenti po ogledih nadlovec Bradaška iz Soče, lovec Kravanja in upravitelj drž. lovišč Mekinda z Bleda. Nadlovec je stopal prvi. Iznenada je kake 3 metre stran nad potjo nekaj zašelestelo in že je priletela po zraku proti njegovim prsim — kača! Podzavestno je nadlovec nastavil cepin, kača se je odbila, za drugi napad pa ni več utegnila. Bila je zelenkastosiva z rdečkastimi pikami Podobna modrasu, a vendar baje nekaj drugega. Škoda, da jo niso vzeli s seboj. Iz muzejskih preparatov nisem mogel ugotoviti ničesar določnega. Mogoče kak import iz južnejših krajev ■— »poskok« ali kaj, dasi pravijo, da vprav »poskok« ne skače. Zanimivo bi bilo slišati o podobnih primerih. F. A. Nenavaden plen. Jeseni je bil po svojem predavanju v Ljubljani in na Jesenicah, naš lovski gost v Prekmurju sloviti italijanski alpinist simpatični Riccardo Cassin, zmagovalec direktne smeri v steni Grande Jorasses. Med pogonom je mimogrede streljal na čapljo v letu. Izpod neba pa ni padla ptica, temveč svetleča se stvar, kakih 20 cm dolga riba! Čaplja jo je bila iz-bljunila. Ko se je naš gost načudil neštetim zajcem in fazanom in celo kosom v parkih, ko je na Golem videl uplenjenega 200 kilskega merjasca in je sam uplenil svojega prvega srnjaka, za kar je bil pošteno krščen po naših starih običajih, in ko ga je še bombardirala čaplja z ribo, je rad verjel, da je pri nas vsaka reč, ne le lov, drugačna kakor v njegovi domovini, kjer na trgih prodajajo celo ptice pevke od kosa tja do lastovice in da tista pesem o njihovi desettisočletni kulturi in našem »barbarstvu« le ne bo držala. F. A. Ptice roparice napadle lovskega te-rijerja. 15. februarja sta šla člana lovske družine Golo nadzorovat gamsjo kolonijo v Iški. Spremljala ju je osemmesečna prijazna psička — lovska te-rijerka Ajka. Ubrala jo je za neko sledjo. Ko je le predolgo ni bilo, se je Frenk K. vrnil in je ugotovil, da se je lovišča še nevajena mladica obrnila po njunih sledeh, toda v napačno smer. Šel je za njo. V kratkem je iz neke globeli zaslišal obupno onemoglo pasje cviljenje in že zagledal na tleh psičko, ravno ko se je dvignila — velikanska ptica in izginila proti Iški. Ajka je bila že nezavestna, oči obrnjene, jezik iz ust. Brž jo je pobral in pričel z umetnim dihanjem. Toda šele bližnja hiša je pomagala, da je Ajkica mignila z repkom. Oživela je povsem, tudi sama prišla domov, kjer pa je še dokaj časa bolehala. »Nak, tega pa še ne«, je brundal izkušeni Frenk, da bi mi Ajko odnesel kak nemaren srakoper, to je le preveč«. Orel? Gost s planin. Kako da ni udaril s kljunom po glavi, kakor ima navado, temveč je stiskal le s kremplji? Od orlovih krempljev si Ajka najbrž ne bi več opomogla. Mogoče kaka manjša vrsta, ribji orel, kačar? Ali pa uharica,1 mogoče celo — kosača, kdo naj ugotovi »srakoperja«? Takrat pa je Frenk gledal le na ljubo Ajkico. F. A. Zakaj se ene ptice selijo, druge pa ne? Ptičje selitve spadajo med najmikavnejše posebnosti njihovega življenja in med največje uganke v naravi. Razna vprašanja se vsiljujejo, kadar misliš o tem pojavu. Zakaj se ne selijo vsi ptiči? Kod lete? Kaj jih žene iz domačije? Po kateri poti vse letajo? Lete visoko in hitro? Kako to, da spotoma ne zaidejo? Ali se selijo tudi ptiči toplih krajev? Morejo li biti selivke nastanjene na enem mestu? Ali morja in pogorja kaj ovirajo pri preletanju? Zakaj se eni ptiči selijo prej ko drugi? Kako so se pojavile selbe? Vsa vprašanja se ne dado našteti, še manj je mogoče odgovoriti nanje. A bila je doba, ko ljudje niti vedeli niso za selitve. Sicer so videli, da ptiči nekam izginejo pred zimo in se od-nekod zopet pojavijo spomladi. Toda niso imeli pojma o tem, kam operjenci odhajajo, in pravili so najnesmiselnejše domneve o stvari. Menili so na primer, da ptiči odlete na mesec, da se kukavica pretvarja v kragulja, kateremu je sicer podobna, a v knjigi iz 1. 1788 je rečeno glede lastovic: »Z dognanimi dejstvi je dokazano, da zimujejo v mirnih jezerih v vodi. Odondod jih potegnejo ribiči z mrežami, spletene ena z« drugo z nogami, podobno kiti.« Nenavadna in jako razširjena razlaga za selitve, znana skoro vsem nam še iz detinstva, je raztolmačena s hlad-nočo. Kljunatim svatom je mraz in: Ptičica v dežele daljne V topel kraj ob morju sinjem Odleti do mladoletja ... (Puškin) Vendar ene lete, druge ostanejo. Zakaj? Mogoče so ptiči, ki ostanejo, gor-keje oblečeni ali odpornejši? In če bi tako bilo, tedaj zakaj kavka nima po- i i Pod njenimi kremplji bi bila prav lako izdihnila. trebne odpornosti, a sinica jo ima? Oči-vidno je, da takšno dokazovanje ničesar ne pojasni. Z nastopom mraza in snežne odeje je povezan cel niz izprememb v prirodi, ki jih pozna vsak šolarček: pada listje, zniči se trava, ginejo ali se skrijejo žužki, ni ne sadja ne semena. Videli smo že, da z obilnega divnega poletnega obeda jereb preide na pičlo, uborno prehrano z mladimi brsti dreves in zimskim popjem. A kaj naj počenja bregovnica, kadar v zraku ni niti ene muhe? In kaj naj stori škrjanec, kadar ne more pribaviti izpod snega ni enega zrna? Dalje črna vrana, za katero poidejo i žuželke i zrna? Drugače je s kavko, ki je vse, kar najde, in se pozimi preživlja z vsakovrstnimi odpadki po smetiščih, dalje s sinico, detlom in drugimi ptiči, ki se hranijo z mrčesom, iščoč ga po razah drevesne skorje ali po deblih drevja, nepokritega s snegom. Taki krilati gosti se še nekako pretolčejo do pomladi na letnih bivališčih, čeprav njih zimsko kosilo po obilnosti in kakovosti znatno zaostaja za poletnim in se težavno nabavlja. Način prehrane, povezan z vnanjimi spremembami življenjskih pogojev — toplino zraka, dolžino dni, mila zima itd. — služi -kot osnova za ptičjo selitev. Nikak hlad ne prežene ptiča, ki stalno živi v nekem kraju, z njegovega področja, če je prehrana mogoča. 1929/30 je bila v Sibiriji prav huda zima, vendar so pegami ostali na mestu. Ko pa je 1931 bila slaba letina oskoruša (je-rebike), ki je glavna zimska piča »kužne svilorepke«, se je jatoma izselila iz rodnega kraja ter iščoč hrano, pribredla noter v Iran in Severno Italijo, najsi tima ni bila ostra. Ločiti je torej selitve od klateštva, čeprav v osnovi služijo i za eno i za drugo iste pobude. Selivke sleherno leto odlete iz kraja svojega gnezda v ene ter iste kraje zimovanja. Ptiči klateži se redno ne selijo, temveč iščejo le v bližini povoljnejše kraje, poglavitno zavoljo prehrane. Posameznim ptičem vobče niso znane take bolj ali manj i'edne selitve, področje gnezdenja jim služi za stalno bivališče. Pri vsem tem se ne da .potegniti stroga meja med temi tremi vzorci. Selivke se včasih pod povoljnimi pogoji preleve v stalne naseljenke. Poleg vod6, ki ne zamrznejo in nudijo možnost obstanka prezimujejo plovci, prišteti drugače med selivce. Po mestih zahodne Evrope so postali stalni prebivalci golobi selci in kosi. V Arktiki so sokoli, ki jedo ptiče selce, tudi sami selivci. Beli islandski orel, živeč ne le ob ptičih, marveč tudi ob malih glodavcih, se samo začasno pomakne malo dalje, a bela sova, ki so ji postružniki (lemingi) glavni preživitek, se sploh ne seli, ali kvečjemu v najbližje ugodnejše kraje. Ne samo različne vrste ptičev, temveč tudi ena ista vrsta se more znajti v odvisnosti od življenjskih pogojev ter postane bodi selka ali klatežnica ali pa stalnica. Sokol sapsan po tundrah je selec, po srednjeruskih predelih, koder se hosta in stepa izmenjavata, je delni klatež in delni stalni naseljenec, v Turkestanu — selec, a na Kavkazu in Krimu — i klatež i stalni prebivalec. Redno klatenje se zapaža še po planinskih predelih: z višave v nižave ter obratno. Pozimi n. pr. altajski beli sokol stalno šari na Altaju, Sajanu in Tjanj-Šanju — v spodnjem pasu goz-natih hribov ali celo po sosednjih ravninah, poleti pa živi samo po strmih vrhuncih gorstev. Poleg občasnih, periodičnih selitev in potepanj se tu pa tam pojavlja pri Ptičih neperiodična selitev: od primera do primera ptiči zapuščajo kraj svojega gnezdenja. Ta premikanja so podobna Prej navedeni selbi pegama v letu 1931. Tak premik izzivajo ostre spremembe v možnosti preživitka: globoka snežna odeja, slab obrod redilnih trav, pičlo število žuželk in pod.. Sibirski lešnikar, ki se preživlja s semenom ene vrste bora, kadar ta ni obrodil, leti na zahod, tu pa tam noter v zahodno Evropo, včasih pa obstane v Povolžju. Od 1753 do danes, torej skoro pred 200 leti, se je 51-krat zabeležil v Evropi množični pojav lešnikarja. Iz istega vzroka se često selijo iz Sibirije neki ptiči, ki iščoč hrano, prispo ne samo v zahodno Evropo, ampak i v Palestino, kakor se je primerilo 1929. Te neperiodne selitve in vsakoletno klatenje se zde dokaj navadne in umljive, kadar se primerjajo s čisto obliko selitve- REDIN — A D Viktor Tolar iz Podlonka z uplenjenim volkom na Jelovici Račun za uradni pogon na volkove 1. febr. 1953, na obvezen delovni dan* 1. Poštnine za obvestilo članstva dne 31. I. zvečer, ko so bili že v spalni obleki .... din 450.— 2. Delovni dan 3 članov v pogonu od 4.—12. ure (kvalificirani delavci) a din 700.— . . din 2 100.— 3. Nadure od 12. do 20. ure (rdeči šiht) a din 1050,—...............din 3 150,— * V opomin Okrajnim lovskim zvezam da bi zavoljo stroškov za uradne pogone na volkove ne zašle v likvidacijo. 4. Vožnja z vlakom (so lahkomiselno oddali karte) din — 5. Rum — s čajem, za korajžo a din 60.—- din 180,— 6. 10 km po luži in blatu, mazilo za čevlje . . din 120.— 7. Material za nadomeščanje kratke sape (žganje) din 450.— 8. Režija filma »Gonja« — smuki, veletoči in druge akrobacije po skalovju, strminah in grapah din 4 800,— 9. Podpora Celjske koče za izčrpane člane (razdeljeno) .... din 450,— 10. Ritni smuk (nov izraz za posebno izvežbane smučarje) — Celjska koča—Pečovnik — tri hlače po konkurenčni ceni a din 1000,— . . 11. Uprizoritev štafete Pečovnik —■ kolodvor Celje (nerazumevanje železn. uprave za lovski čas)............ 12. Postaja odhod - prihod za pomirjen j e živcev 13. 3% delež za izkupljene volčje kože . . . 14. Akumulacija 45% . . din 3 000,— din 3 000,— din 540.—• din 630,— din 8 604,— Skupaj din 27 474,- Opomba: Ta račun nima vpliva na odškodninsko tožbo, ker 90 članov ni izpolnilo svojih dolžnosti. H gornjemu računu naj se prišteje še donos te listine po specialnem kurirju, ker bi se v rednem pisemskem prometu mogla izgubiti. Stroški din 531.50, katere lahko izplačate v gotovini kurirju, da ne bo nepotrebnih knjiženj in odvoda akumulacije. Dano, 1. aprila 1953. I. D. • m 7z lovske oc^cutvzaciie Iz zapisnika seje OLZ Mur. Sobota, 4. II. 1953 je razvidno, da tam razsaja pasja bolezen, ki ji močno podlegajo pasemski psi, raznašajo jo pa »psi-čuvaji«, ki se prosto gibljejo po mestu. OLO je odklonil zaporo psov, češ da pasja bolezen ni na seznamu živalskih nalezljivih bolezni. Sklepi in predlogi občnega zbora 1. d. Jesenice, 18. I. 1953. Za lovišče se nabavi 20 zajcev in po možnosti proti zamenjavi srnjaka z Dolenjskega, za osvežitev. Za leto 1953 se prepove odstrel zajcev; Okr. lovska zveza naj postavi spomenik padlim borcem-lovcem gorenjskega kota; v letu 1953 se uredita in v celoti obnovita koči na Stamarju in Murgovcu. Nabavi se psica braka-jazbečarka. Pri vsakomesečnem sestanku se vključi predavanje o strokovnih vprašanjih lovstva. Vsi člani se spomladi prijavijo za lovski izpit. Za vzgojo divjadi so četvorke, ki skrbe, da se v lovišču urede njive za prehrano divjadi. Republiška Lovska zveza naj v letu 1953 organizira štafeto iz lovišč Zlatoroga za rojstni dan maršala Tita. Okrajna lovska zveza naj organizira lovski tabor gorenjskih lovcev, kjer naj se pregleda delo od leta 1945 dalje. Izključen je iz lovske družine Šentvid Pavle Štrekelj zaradi lahkomiselnega streljanja v vinjenem stanju, s katerim je povzročil lahke telesne poškodbe gonjača. Okrajna lovska zveza Ljubljana St. 49153 od 6. II. 1953 Kaznovala je Okr. lovska zveza Ljutomer Franca Straha iz 1. d. Gornja Radgona s prepovedjo lova in z odvzemom orožja, ki ga mora deponirati pri 1. d. Gor. Radgona, ker je izven plana odstrelil 15 zajcev in jih prodajal ter s tem kršil lovsko disciplino in oškodoval lovsko gospodarstvo. Predsednik Alojz Holc, l. r. 14. III. 1953 Z ukorom je Okr. lov. zveza Ljutomer kaznovala 1. d. Gornja Radgona, ker zaradi nebudnosti ni preprečila, da ne bi bil član Franc Strah odstrelil 15 zajcev izven plana in ga je šele po lovni sezoni obsodila na plačilo 4050.— din za preveč uplenjene zajce. Predsednik Alojz Holc, l. r. 14. III. 1953 Izključitev Janeza Kodra iz 1. d. Motnik, ki je v lanski zimi zaklal srnjaka, je potrdila Lovska zveza LRS z odločbo št. 1768/52 od 12. I. 1953. Za gojitveni fond LZS je darovala 1. d. Ptuj 2000.—■ din, v počastitev pokojnega dr. Ivana Lovrenčiča. Izključen je iz lovske družine Litija Pavle Ambrož zaradi samovoljnega izvrševanja lova, za eno leto pa Pavle Hostnik in Beno Hostnik zaradi soudeležbe. Okrajna lovska zveza Ljubljana št. 78/53 od 7. II. 1953 Kaznovala je Okr. lovska zveza Postojna L d. Košano z 2000.— din zaradi poslovne nediscipline. Tajnik Franc Pavlovčič, l. r., št. 38/53, 6. III. 1953 Kazni. Okr. lov. zveza Novo mesto je potrdila trajno izključitev Leopolda Kneza iz 1. d. Šentrupert in Alojza Ribiča iz 1. d. Trebelno; prvega zaradi lovske nediscipline, skrivanja orožja in neudeleževan j a na posvetih; drugega pa zaradi grobe kršitve družinskih pravil, streljanja zajca na ložu in izostajanja od posvetov. Pritrdila je tudi ukoru Francu Rataju, Karolu Kovačiču in Janezu Medvenu članom 1. d. Šentrupert, zavoljo izostajanja od posvetov. OLZ Novo mesto, 10. III. 1953, št. 62/53, tajnik Al. Plevnik Kinološko poročilo OLZ Radovljica-Jesenice. Dne 13. III. 1950 je bil za OLZ Radovljico - Jesenice ustanovljen Klub za goniče. Na zadnji seji 16. III. 1953 je Klub sprejel plan dela za leto 1953, in sicer: 17. maja bo smotra lovskih psov v Lescah; ustanovi se psarna za brake-jazbečarje pod imenom »Planinka«; 15. in 16. avgusta bo pa zopet tečaj za vodnike lovskih psov. Na teritoriju OLZ Radovljica - Jesenice je sedaj 40 lovskih pasemskih psov, in sicer 25 visokonogih goničev, 12 brakov-j azbečar j e v, 2 ptičarja in 1 šarivec. Odstranili smo vse nepasemske lovske pse. Leta 1950 smo izvedli prvo smotro lovskih psov, 1951 pa tekmo. Franc Mandeljc OPOZORILO GLEDE ROKA ZA LOVSKE IZPITE. Državni sekretariat za gospodarstvo LRS sporoča pod št. III/4-31/33-53 od 7. III. 1953, da se dveletni rok, v kolikor je za posameznike že potekel, izjemno podaljšuje do konca leta 1953. Po preteku tega leta prizadeti izpita ne bodo mogli opravljati. Podaljšanje velja le za tiste, ki izpita iz objektivnih razlogov niso mogli opraviti. Lovska zveza LRS LOVSKO RAZSTAVO priredi OLZ Novo mesto v drugi polovici avgusta t. 1. — po soglasnem sklepu posveta starešin in tajnikov lovskih družin od 8. II. 1953. ★ Vse dopisnike ponovno prosimo, da zaradi korektur pišejo v razprtih vrstah, tako da je med vrstami možno pisati Uredništvo KINOLOŠKE VESTI Prijavljene in zaščitene psarne: »Koranska« za nemške kratkodlake ptičarje, lastnik Nikola Padežanin, Maribor, Nasipna ulica 18. »Poljčane« za brake-jazbečarje, lastnik Stanko Valand, Spodnje Poljčane 24. »Ptuj« za nemške ovčarje, lastnik Franc Runovc, Ljubljana Cigaletova 13. »Podvelska« za jamarje, lastnik Lovska družina Podvelka. »Predor« za jamarje, lastnik Jože Pohar, učitelj, Šentilj v Slov. Goricah. »Zaleška« za nemške kratkodlake ptičarje, lastnik Miško Kranjc, Ljubljana, Titova cesta štev. 79. Novi sodniški pripravniki: Za oceno zunanjosti vseh vrst goničev: Franc Gerbajs, Ljubljana, Pod ježami 3. Za oceno zunanjosti brakov-jazbečarjev: Hubert Jenčič, Nova Gorica, blok XIV; Dr. Bogdan Kurbus, Ljubljana, Titova cesta 37 b; Ivan Hartl, sedlar, Prevalje. Za oceno zunanjosti nemških kratkodlakih ptičarjev: Pavel Cvenkelj, Ljubljana, Kersnikova 5. Za oceno zunanjosti španijelov: Franc Sevšek, Maribor, Štrossmayer-jeva 8. Za oceno zunanjosti službenih psov: Branko Čebin, Ljubljana, Stoženska 125; Milan Juričev, Ljubljana, Celovška cesta 65. Darila. V počastitev spomina zaslužnega kinologa pokojnega dr. Ivan Lovrenčiča sta poklonila Okrajna lovska zveza Ptuj znesek din 5000.— in Lovska družina Brdo din 1000.— za kinologijo. Obema darovalcema iskrena hvala. Pasja bolezen. Pasja bolezen je pobrala v preteklem letu precejšnje število psov. Dosedaj nismo imeli nobenega učinkovitega sredstva proti tej pasji kugi. Znana tvrdka »Behringwerke, Marburg - Lahn, Nemčija« izdeluje in razpečava sedaj neki serum proti pasji bolezni za ceno ca DM 10.—, in sicer »Virus Staupe Immunserum Behring-werke« (tekočina) in »Staupe Trocken-virus Behrinwerke« (prašek). Cepljenje psov mora vršiti živinozdravnik z obe-mi cepivi. Tekočina (Virus Staupe Immunserum) se dobiva v steklenicah po 20 in 50 ccm, injicira se po teži psa i. s. 2 do 4 ccm za 1 kg telesne teže po navodilih tvrdke. Injekcije so časovno omejene in se obdrže v temnem, hladnem prostoru 9 mesecev, v sobni temperaturi pa le 4 mesece. Kinološko združenje LRS je zainteresiralo tvrdko »Vetpromet«, podjetje za promet z veterin, potrebščinami v Ljubljani, Slomškova 12, da bi naročila primerno količino tega cepiva za prodajo interesentom. Prejelo je zagotovilo, da bodo skušali izposlovati za to potrebne devize po kurzu, ki bo ustrezal kupni zmogljivosti naših članov. Nakup deviz na borzi izključuje nabavo zaradi visoke cene. O uspehu akcije bomo članstvo pravočasno obvestili. KVS Tečaj za vodnike lov. psov 21. in 22. avgusta 1952 v Ribnem na Gorenjskem BORIS KIDRIČ umrl Sredi popoldneva 11. aprila je vse jugoslovanske narode pretresla vest, da je umrl Boris Kidrič, član Izvršnega sveta Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije in član Sekretariata Izvršnega komiteja Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Milijoni jugoslovanskih državljanov so se od tega trenutka in v naslednjih dneh zbirali na žalnih sejah, sestankih in zborovanjih in v izbranih besedah govorili o nenadomestljivi izgubi, o človeku, ki je v kratki dobi svojega edinstvenega življenja dal vse svoje sile za boljše življenje delovnega človeka. Stotisoči so izkazali tovarišu Borisu Kidriču zadnjo čast na njegovi zadnji poti iz Beograda v Ljubljano, kjer so ga njegovi najožji sodelavci in prijatelji položili v grobnico narodnih herojev. Njegov grob in prostor okrog njega so prekrili s tisoči vencev. So stvari, ki se z besedami, čeprav je besed za debele knjige, ne dajo povedati. Taka stvar je tudi življenje in delo Borisa Kidriča. So dejstva: Umrl je samo kratek dan po svojem enainštiridesetem rojstnem dnevu, bil je revolucionar in komunist že v svojih študentovskih letih, zato so ga preganjali in zapirali, bil je med najbolj vidnimi organizatorji Osvobodilne fronte, bil je prvi partizan in prvi predsednik prve slovenske ljudske vlade, bil je med najvidnejšimi tvorci in državniki socialistične Jugoslavije, bil je član Slovenske Akademije znanosti in umetnosti, to so dejstva in podobnih dejstev je še veliko. Toda Boris Kidrič je bil ob vsem tem še več: Bil je neizmerno delaven, človek take sile in življenjske energije, kakor je v življenju le redek pojav, človek, ki je črpal za vsak svoj političen in gospodarski ukrep v teoriji znanstvenega socializma utemeljitev, možnost in smoter, človek, ki je fanatično verjel in zaupal ustvarjalnosti osvobojenega delovnega človeka in ga imel zato brezmejno rad. Zato smo se tako težko poslovili od Borisa Kidriča, zato je kmet iz Goriških Brd zapisal v svoj stoletni koledar tudi dan njegove smrti med tiste najvažnejše dogodke svojega rodu, ki sta jih beležila že njegov ded in oče. S svojim življenjem in delom nam je zapustil Boris Kidrič visoki lik človeka — borca — komunista, ustvaril nam je nove rudnike, električne centrale, plavže, tovarne, inštitute, pokazal, kako naj vse te stvari upravljamo, začrtal nam je pač pot v boljše življenje. Njegovo delo spada med temeljne kamne nove Jugoslavije. Bil je velik človek. Pokazal je pot napredka človeške družbe. K. OTI oj 1953 Janko Perat: Nekateri problemi lovstva na Tolminskem Lovska organizacija na Tolminskem je dosegla po osvoboditvi prav lepe uspehe pa bodisi v organizacijskem ali gospodarskem pogledu. Toda vrednost doseženih uspehov postane še večja, če upoštevamo dejstvo, da smo tolminski lovci podedovali zelo slabo dediščino preteklosti. Prvi, naravnost katastrofalni udarec je dobilo naše lovstvo v letih 1914—1918, ko je potekala frontna linija skozi naše najbogatejše in najlepše revirje in jih strahovito opustošila, posebno v pogledu parkljaste divjadi. Tej katastrofi je sledila druga nič manjša. Doba 25-letne italijanske okupacije. Kakor na vseh ostalih področjih se je Italija pokazala kot vredna naslednica »2000-letne kulture« tudi v lovstvu. Zaradi bližine meje se je nateplo po vaseh, trgih in mestih vse polno posadk različnih vojaških in kasneje tudi fašističnih formacij ter italijanskega uradništva. Seveda so bila naša, tedaj že hudo opu-stošena lovišča po vojni, za njihove pojme še vedno prava obljubljena dežela, saj takšnega števila divjadi in ptic pevk v svoji domovini niso bili navajeni. Naravno je, da jih je kmalu zamikala pečenka divjadi in pri tem niso bili prav nič izbirčni. Zadovoljili so se namreč s ščinkavcem, če jim ni prišel pred cev večji grižljaj. Seveda je bil tudi pri Italijanih lov s puško privilegij imovitej-ših, predvsem oficirjev in višjega uradništva, medtem ko so navadni vojaki in ostali pritepenci vneto stikali za jajci perjadi in nemalokrat je morala samica malega kraljička prepustiti jajčka za poslastico Lahu. Resnici na ljubo moram sicer priznati, da so bile tudi med Italijani častne izjeme dobrih lovcev, ki pa so bile prave »bele vrane«. Veliko zaslug ima n. pr. baron Bois de Chesne iz Trsta, ki je imel v zakupu skoraj celo Gornje Posočje od Kanina preko Man-grta, Triglava in vse do Krna, kjer je zelo ljubosumno in lovsko pravično gojil gamse in je v precejšnji meri njegova zasluga današnji razmeroma prav ugoden stalež te lepe in plemenite divjadi. Divjad ni našla miru niti visoko v planinah. Zaradi meje so tudi tam kaj kmalu zrastle postojanke obmejne milice, karabinerjev in financarjev. Poleg tega so skozi dolga leta po teh krajih odmevale detonacije min, ko so utrjevali mejo iz strahu pred Jugoslavijo. Italijanska okupacija je rodila tudi druge za lovstvo zelo kvarne posledice, in sicer izsekavanje gozdov, ki je zajelo takšen katastrofalen obseg, da je celo Sočo spremenilo v hudournik, ki se skali in naraste ob vsakem nalivu, česar starejši ljudje ne pomnijo. Za eksploatacijo državnih gozdov so prav vneto skrbela oblastva in da bi privatni gozdovi v tem pogledu ne zaostajali, so oblastva obilno skrbela na eni strani z davki in z brezposelnostjo na drugi tako, da sta bila prisiljena tako delavec kakor kmet z bolečino v srcu črpati sredstva za obstoj v lesu naših gozdov. Takoj prva leta po prvi svetovni vojni so se domači lovci sicer organizirali v lovske vrste, toda njihovo število je bilo z vsakim letom manjše. Največ jih je odpadlo iz nacionalnega ponosa, ker jim oblasti niso izdale dovoljenj kot politično nezanesljivim. Druge so prisilile k odstopu ekonomske razmere, t. j. težki davki in brezposelnost. Vsa ta bremena namreč mnogim niso dopuščala še dodatnih bremen in izdatkov za lov. S tako politiko je Italijanom uspelo izriniti več ko 3A domačinov iz lovskih vrst. Uspeli so se obdržati v lovskih vrstah le imovitejši obrtniki, gostilničarji in trgovci ter nekaj janičarjev, ki so popolnoma zavrgli nacionalni ponos in se vdinjali fašistom. Nujna posledica takšnega zatiranja je bil odpor, ki je prišel do izraza na vseh področjih. V lovskih vrstah je odpor prišel do izraza predvsem v ilegalnem, divjem lovu, ki se je široko razmahnil. Danes lahko ugotavljamo, da je bilo med temi divjimi lovci zelo veliko število pravih ljubiteljev narave, dobrih in poštenih lovcev, ki so jih razmere in svobodoljubnost prisilile v ilegalo in v ilegali so se nadaljevale globoko zakoreninjene lovske tradicije tolminskih lovcev. Dajem poudarek na besedo »nadaljevale«, kajti razvijale in izpopolnjevale se niso. Razmere so bile namreč ugodne za razvoj divjega lovstva v vseh njegovih odtenkih. Brezposelnost je namreč marsikoga privedla na misel, da se da vendarle tu pa tam kaj malega zaslužiti z zankarstvom. Prav tako je jeza nad italijanskimi mrharji, ki so plenili vsevprek po loviščih, marsikoga privedla do težke odločitve, da je pričel neusmiljeno rabiti puško in se ponižal tudi do zankarstva. Ob takih zgledih in ob takšnih pogojih ni čuda, če je lovska etika in morala tudi med najbolj idealnimi lovci polagoma pešala. Pozabljale so se tradicije in lovski običaji. Divji lovci so postajali polagoma vse bolj »divji«. Le malo jih je izšlo skozi ta težka leta, ki so očuvali visoki moralni lik lovca. Pod takšnimi subjektivnimi in objektivnimi okoliščinami je bilo lovstvo seveda zelo prizadeto. Divjad ni našla nikjer pravega miru. Povsod je bila vznemirjena in preganjana. Lovska etika, ter vse kar je v zvezi z njo in z lovsko pravičnostjo, je bilo teptano in se je ohranilo le med najbolj idealnimi divjimi lovci in zelo redkimi »legalnimi« lovci domačini ter še redkejšimi tujerodci. Po zmagoviti narodnoosvobodilni borbi in ljudski revoluciji, ko je cela Primorska zopet zaživela svoje kulturno in gospodarsko življenje v okrilju svoje domovine, so se tudi lovci kmalu združili v svoji organizaciji in tedaj se je začela obnova lovstva, in sicer obnova na gospodarskem, organizacijskem in idejnem področju lova. Pred lovsko organizacijo je stala težka naloga: obuditi pozitivne lovske tradicije preteklosti, jih vskladiti z novo družbeno stvarnostjo in na tej podlagi graditi naprej. Ta velika naloga sicer še ni dovršena, vendar je bilo opravljeno že veliko delo in dosežen velik napredek. Zelo ugodno na razvoj lovstva je vplivala že okolnost novega razmerja družbenih sil in pa splošni revolucionarni polet, ki je zajel slehernega dobrega državljana po zmagoviti revoluciji. Zato je lovska organizacija kmalu čvrsto zaživela posebno v organizacijskem pogledu, ker so ji bile dane široke možnosti razvoja. Nadalje je lovsko organizacijo močno okrepil dotok mladih ljudi, ki so se v NOB pokazali kot dobre in požrtvovalne patriote. Mnogi med njimi so bili bivši divjli lovci. Slednji so se kmalu uveljavili v vodstvih lovskih družin in Okrajne lovske zveze. Okrajna lovska zveza j.e takoj ob ustanovitvi pričela veliko, lahko rečemo pionirsko delo. Najprej je bilo treba učvrstiti lovske družine v organizacijskem pogledu in utrditi disciplino, nakar se je polagoma prešlo k reševanju vseh ostalih problemov. S pravilnim planiranjem odstrela je bil napravljen prvi korak h gojitvi divjadi. Sporedno s tem se je pričel organiziran in obvezen odstrel in strupitev zverjadi in ujed. Pripravile so se solnice in kasneje tudi krmišča za srnjad, z letom 1952 pa tudi krmišča za perjad. Perjad pa nam žal ni bila dobavljena kljub neštetim prošnjam. V pogledu vzgoje lovskih psov je bilo doseženo to, da so se likvidirali domala vsi nepasemski psi in danes že razpolagamo s 109 pasemskimi goniči (predvsem kratkodlaki istrski goniči, nekaj resastih in nekaj posavcev), 2 brakoma-jazbečarjema, 1 jamarjem in 1 ptičarjem. Za nabavo divjadi za razplod je bilo v letu 1951 investiranih 30 000.— din, v letu 1952 nadaljnjih 100 000.— din in za leto 1953 je zopet zagotovljenih 70 000.— dlin. V letih po osvoboditvi je bilo organiziranih 5 smoter lovskih psov in 2 tekmi, kar je bilo zelo velikega praktičnega in vzgojnega pomena. Za izobrazbo lovskega kadra je -bilo samo v letu 1952 v pripravah za lovske izpite, izvršenih nad 150 predavanj, kar znaša skupno nad 300 ur. Vse to je bilo doseženo po osvoboditvi. Vendar ni moj namen pisati o naših uspehih, temveč o problemih, ki nas tarejo, toda za boljše razumevanje sem smatral za potrebno vsaj bežno orisati razvoj lovske organizacije na Tolminskem po osvoboditvi in kakšno dediščino je le ta prevzela od preteklosti. »Čas celi rane« pravi pregovor. Tako se polagoma zopet zaraščajo tudi goličave, ki jih je okupator izsekal po naših gozdovih in tudi divjad se množi, kajti preteklo je nad deset let, odkar se ni več drznil v naše revirje. Na tem ozemlju, nekdaj tako teptanim in skrunjenim, med Dlegašem in Kaninom, Triglavom in Matajurjem, na enem najlepših predelov naše države, polnim naravnih lepot in čudes, se danes raztezajo lovišča 14 lovskih družin Okrajne lovske zveze Tolmin v Skupni površini 106 209 ha. Od tega je: Njiv................ 3 785 ha Pašnikov ... 20 200 ha Travnikov ... 6 313 ha Gozdov .... 42 000 ha Košenic .... 20 010 ha Neplodnega . . 13 901 ha Toda pri razdelitvi lovnih površin po kulturah moramo upoštevati še druge posebnosti Tolminske preden pričnemo izvajati zaključke glede na stalež divjadi. Ena takšnih posebnosti je klima. Globoko v osrčje Julijcev zasekane gorske kotline z nizkim nadmorskim dnom (Most na Soči 179 m, Bovec 485 m, Trenta 622 m) dovajajo tople zračne tokove Jadrana, ki je oddaljen borih 50 km. Na ta način se tu spajata mehki vpliv sredozemske klime in sveži dah alpskega podnebja. Toda strma pobočja gorskih velikanov, ki se v drznem zaletu dvigajo nad 2000 m nad Soško polje, predstavljajo orjaški zid južnim morskim vetrovom, ki se ob njem dvigajo in ohlajajo ter povzročajo obilico padavin. Povprečno pade na tem področju 3000 do 3500 mm padavin in je poznano kot najbolj padavinsko področje v Srednji Evropi sploh. Mislim, da je najlepše in najbolj karakteristično opisal Tolminsko pisatelj France Bevk. O njej pravi takole: »Divje lepa Tolminska . . . Vrtoglava pobočja in ozke soteske, skale in mrki prepadi, v dolinicah ozke njive a lazi in senožeti v strminah. Ozki pasovti neba med vrhovi in šumenje spenjenih voda v globini.« V potrditev resničnosti tega pesniško tako lepega opisa Tolminske naj navedem, da je v Pod Selih, kjer Soča zapušča ozemlje Tolminske 123 m nadmorske višine. Med tem krajem in naj višjo točko tolminskega okraja — Triglava (2863 m) pa znaša relativna višina 2740 m, kar je svojevrstni višinski rekord in v naši državi tudi edinstven primer. Toplota in obilne padavine ustvarjajo sicer pogoje za bujno rast, toda Tolminska je tudi v tem pogledu zanimivo nasprotje. Strnjena drevesna meja se namreč neha že pri 1400 m nadmorske višine, medtem ko se povzpne na severnih in severovzhodnih pobočjih na 1900 m, kakor n. pr. na Slemenu nad Planico. Obilica padavin, nagli vremenski preobrati in strma pobočja naših gora so v lanski zimi povzročili trganje zločestih plazov raz gole, strme vesine in zahtevali veliko človeških žrtev ter povzročili nad dve milijardi škode. Takšen je torej obraz zemlje koder se raztezajo lovišča tolminskih lovcev in v teh loviščih je po podatkih: Gamsov .... kom. 550 Poljskih jerebic . kom. 60 Srnjadi .... kom. 1850 Fazanov . . . kom. 7 Zajcev .... kom. 5000 Kotorn .... kom. 4400 Če površino lovišč razdelimo na pet bonitetnih razredov po začasnih navodilih bivšega ministrstva za gozdarstvo FLRJ za določitev idealnega staleža divjadi, dobimo Sledečo sliko: Vrsta divjadi Kakovostni razredi za posamezno vrsto divjadi (površina v 100 ha in štev. divjadi) Skupaj I II Ul IV V Primerne površine (100 ha) Idealni sta-lež divjadi is ŠB & c Idealno štev. div. Površina (MM) ha) Idealno štev. div. Površina (100 ha) Idealno štev. div. Površina (100 ha) Idealno štev. div. Površina (100 ha) Idealno štev. div. Gamsi 20 200 25 175 30 120 60 120 80 80 215 695 Srnjad 100 600 250 1000 400 800 60 60 80 40 890 2500 Zajci 20 400 80 1200 200 2000 300 1500 300 900 900 6000 Fazani — — — — 10 200 15 150 25 125 50 475 Poljske jerebice — — 10 500 15 600 25 300 60 600 110 2000 Kotome 10 600 25 1000 80 2400 150 3000 200 2000 465 9000 Primerjava sedanjega staleža divjadi z idealnim staležem, ki bi bil v naših loviščih dosegljiv brez občutne škode ostalim gospodarskim panogam, je dovolj zgovorna in predstavlja veliki, nerešeni problem, kako doseči idealni stalež. Pri tem seveda ne trdim, da je stalež divjadi prikazan v gornjih podatkih absolutno idealen. Podatki o sedanjem staležu so povzeti po statističnih poročilih lovskih družin za leto 1953 in razdelitev površine lovišč po kakovostnih razredih sem napravil s pomočjo smernic in navodil za planiranje v lovstvu, po lastni presoji in delno na podlagi posvetovanj z nekaterimi lovci, ki jih takšne analize zanimajo in se z njimi ukvarjajo. Zaradi tega bi morda marsikdo tem podatkom oporekal, predvsem zato ker ne obstoji (in po mojem mnenju ne more obstajati) noben točen normativ ali navodilo za delitev lovišč na kakovostne razrede. Kot logična posledica pomanjkanja takšnega normativa (ali navodila) pa je nujno različno tolmačenje in uporaba obstoječih okvirnih smernic. Toda kljub temu sem osebno prepričan, da so ti podatki dovolj točni in predstavljajo dobro podlago za nadaljnje ukrepanje za izboljšanje staleža. Toda problem povečanja staleža divjadi po mojem ni samo v tem, da se omeji ali celo prepove odstrel posamezne vrste divjadi. Prav tako ni v tem, da se določene dele lovišča rezervira. Po mojem osebnem prepričanju je ta problem mnogo bolj zamotan. Prepričan sem, da ima prepoved odstrela določene vrste divjadi, poleg dobrih plati, tudi negativne, ki ne odtehtajo vselej in v celoti dobrih plati. Pri gamsih je n. pr. omejitev odstrela umestna in hvaležna stvar. V kolikor se ne bo razširila garjavost med gamsi, ki že dolgo let razsajala po Avstriji in Italiji, tudi k nam, lahko v dobrih petih letih pričakujemo res idealen stalež, če se bomo v vsem tem času strogo držali le gojitvenega odstrela. Prav tako se hvaležno množi srnjad, toda samo številčno, kakovostno pa nazaduje. Eden izmed vzrokov tega nazadovanja je prav gotovo spolno nesorazmerje. Preveč je samic. Po mojem mnenju bo najuspešnejši gojitveni odstrel .za izboljšanje kakovosti — odstrel samic. S tem bomo med drugim dosegli tudi to, da se pričnejo samci boriti za samice in ne obratno, kakor se v zadnjem času zapaža. S tem bomo tudi pripomogli k naravni selekciji in bodo močni srnjaki sami izrinili slabiče. Seveda bo še vedno nujno, da bo posredovala tudi puška z odstrelom slabih, nevarnih ali drugače neprimernih srnjakov. Toda še nekaj se opaža pri naši srnjadi. Preveč domača in premalo plašna postaja. Nekako preveč lagodno je njihovo življenje. Na pomlad se take stvari rade maščujejo in nekam preveč je žrtev nosnega obada in driske. Sem nasprotnik brakad na srnjad. Toda vprašujem se, ali bi ne bilo morda dobro za srnjad, če bi jo tu pa tam malček prisilili, da se »prezrači« z ne preveč ostrimi goniči? Pri zajcih je drug problem: Stalež se polagoma sicer popravlja, toda pojavljajo se zajci pritlikavci in delni ali popolni albini — nesporno znamenje degeneracije. To nevarnost sicer odpravljamo z osvežitvijo krvi in uspehi so tudi vidni. Povsem drugače je s pernato divjadjo. Jerebice so domala izginile iz naših lovišč in stalež kotorn katastrofalno pada. Ni dolgo tega, ko jih je bilo nad deset tisoč, torej več kakor bi bil za nas idealni stalež. Danes jih je komaj nekaj sto. Podobno je z gozdnim jerebom. Stalež se nikakor ne zboljšuje. Prepričan sem, da takšnemu stanju niso krive ujede, niti zverjad, ker njihov stalež danes ni tako visok, da bi predstavljal resno nevarnost ob normalnih razmerah. Vsi vedo povedati, da je bilo poprej, ko je bilo na tisoče kotorn in jerebic tudi več zverjadi in ujed. k Toda vprašujem se, ali so razmere normalne? Ali nismo morda I s širokopotezno strupitvijo in uničevanjem škodljivcev na eni strani I in z našo veliko obzirnostjo do naših pernatih varovank, s popolno j zaščito, da je postala divjad predomača, po drugi strani se pa ni pravočasno izločala bolna kuretina in je tako širila bolezen med svojimi sovrstnicami, napravili verjetno mnogo več škode na naši kuretini kakor pa zverjad in ujede skupaj. To je nekaj problemov pred katerimi stoji naša lovska organizacija na Tolminskem in išče pravilne rešitve. Toda ti so le gospodarski problemi. Mi pa imamo tudi druge težave. To so težave po vprašanju lovske etike in morale, ki jih mislim na kratko iznesti. Morda nobena druga družbena dajavnost ne sloni toliko na tradicijah preteklosti kakor ravno lovstvo; in silno nespametno bi bilo podcenjevati lovsko kulturo iz prejšnjih časov in v njej moralne pridobitve, kajti lovska kultura in morala koreninita daleč v preteklosti. Rodila se je v pradružbi in današnja lovska umetnost in lov-ska etika ni ničesar drugega kakor dalje razvita plemenska, fevdalna, buržoazna in končno tudi socialistična, ki pa se šele oblikuje. Seveda sta bili lovska etika in morala vselej tudi odraz konkretne družbene ureditve, toda navlaka, ki so jo narekovali čas in družbeni pogoji, je vselej propadla skupaj z razredom, katerega odraz je bila. Ostalo pa je to, kar je res pozitivnega in trajnega in se je skozi stoletja izpopolnjevalo. In ko danes govorimo o lovski etiki in morali, mislimo s tem človeka — lovca, ki je z razumom in srcem zatrl v sebi prvobitno zver a ohranil svojo prvotno povezanost z naravo v plemeniti, človeški obliki. Lovska morala pomeni danes značajnost, plemenitost, iskrenost, neomajno tovarištvo ter Skrajno in neomajno pravičnost do divjadi, do sotovarišev in do družbe. Sodobni lovec ne hodi več na lov iz življenjske nuje, temveč zato, da dobi najožji stik z naravo, ki mu nudi posebno danes v dobi naraščajoče industrializacije zrak, svetlobo, .prostor, čas in mir. Lovec se v naravi razvedri, krepi duha in telo, se uči opazovati in spoznavati naravo in posebej divjad ter njene navade. Lov je tekma med lovcem in naravo, boj s samim seboj in premagovanje svojih telesnih in duševnih slabosti. Lov je uveljavljanje telesnih in umskih moči in sposobnosti. Lov plemeniti in dviga smisel za idealno, zato ne bi smel biti nikdar združen s profitom. Zaradi takšnih lastnosti lova ga lahko prištevamo med etično najvišje športe. Ta etična načela in takšen način odnosa do lova se je izoblikoval skozi dolga stoletja, in sicer tem bolj popolno, čim bolj je bila visoka lovska kultura v posameznem kraju. Na Tolminskem smo imeli to nesrečo, da se je ta razvoj pretrgal že 1914. leta in ta nasilna prekinitev je trajala nad 30 let. V tem razdobju so bili lovci, ki jim je uspelo legalno se udejistvovati v lovu pod vplivom in celo moralnim pritiskom naroda z nizko, lovca nevredno lovsko kulturo. Le zelo malo je bilo lovcev, M so očuvali lovsko čast in etična načela pravega lovca. Drugi del lovcev, (ki se ni mogel legalno udejstvovati, ki je številično precej močnejši, pa izvira iz divjih lovcev. Ti so se samorastniško razvijali. Dobrih zgledov ni bilo kdove koliko in »klasičnih« divjlih lovcev, ki bi jim bila lovska pravičnost nad vse pa tudi ni bilo dosti, kar je razumljivo, če upoštevamo okolnosti v kakršnih smo živeli in ki sem jih uvodoma tudi opisal. Posledice takšnih razmer se še močno občutijo na vsakem koraku. Najbolj smo to občutili pri lovskih izpitih, ko se je jasno pokazalo, kako malo nekateri lovci poznajo najosnovnejša pravila lovske etike, lovske šege in navade in celo lovsko živaloslovje, ko bi nepoučen človek mislil, da bi ga morali poznati do podrobnosti. Na izpitih smo ugotavljali, da mnogi niso imeli .pojma, kako se mora lovec obnašati ob uplenjeni divjadi. Uporaba in pramen smrekovega vršička jim je bila popolnoma neznana stvar. Mnogi so v odgovorih navajali, da divjad velikega lova, ki je po strelu še živa »zakoljejo«, potem si »zavihajo rokave« in jo izčistijo itd. Mnogim se je zdelo čudno, da je nedopusten strel na zajca v ložu in so bili kar boleče razočarani, ko jih nikdo ni pohvalil za to njihovo »umetnijo«. Nek kandidat je prišel na dan celo s trditvijo, na vprašanje, kako postopati z uplenjenim jelenom, da se ga mora (jelena namreč!) najprej dvigniti za prve okončine, ga stresti in z levo roko pritisniti med zadnjima okončinama in iztisniti seč. Nekateri so slišali »piskati« zajce, ki so vabili zajke in podobne »zabavne« pripovedke. Seveda so bile tudi častne izjeme lovcev in celo lovskih družin, ki so odlično obvladali snov. Na izpitih se je lepo videlo, katere lovske družine so ves čas gojile disciplino, kje so se učili in kje so gledali na to, da je bil lovec pravi lovec. Zelo dobri so bili na izpitih lovci Lovskih družin Bovec in Idrija. Zelo slabi pa Podbrdo, Km in Planota. Najbolj nazorno se to vidi iz naslednje statistike: Tek. šrt. LOVSKA DRU2LNA St. članov, ki so se prijavili k izpitu 0 1 P. O 5 h bd Padi iz predmeta §J3 II Lovska zakonodaja Gojitev divjadi Trofeje, balistika Lovske šege in kinologija V vseh predmetih i Bovec 14 12 2 2 2 Cerkno 25 18 i i 5 7 3 Čezsoča 8 4 2 i 1 4 4 Dole 2 1 1 1 5 Idrija 26 18 3 i 4 8 6 Kobarid 11 7 4 i 3 3 7 7 Km 5 1 i i 2 4 8 Lj-ubin 6 2 1 3 4 9 Planota 11 1 1 1 4 4 10 10 Podbrdo 24 8 1 2 2 2 9 16 11 Soča 6 5 1 1 12 Tolmin 6 4 2 2 13 Tribuša 5 2 2 1 3 14 Volče 9 7 1 1 2 Skupno >;• 87 12 7 3 13 37 71 Gornji statistični pregled opravljenih lovteklh izpitov je že sam na sefbi dokaz, kako napačno in škodljivo je bilo stališče vodstev nekaterih lovskih družin in lovcev samih, ki so smatrali, da je teoretična vzgoja odveč, da zadostuje za lovca le puška in dobra volja. Prav tako so izpiti prepričali zadnjega skeptika, kako nujno so bili potrebni. Trdno sem tudi prepričan, da bodo vodstva lovskih družin, ki so imeli tako slabe uspehe na izpitih, mnogo bolj dosledno reševali vprašanje učenja in izobrazbe članstva. In pred tolminsko lovsko organizacijo stoji še mnogo, mnogo trdega dela na področju vzgoje lovca, ki ima visoko razvito etiko in moralo. Tako sem nanizal probleme, ki tarejo nas tolminske lovce. Na mnoge nisem dal odgovora in ni bil niti moj namen. Upam namreč, da se bodo oglasili še drugi in dali svoj prispevek k diskusiji, kajti čim več nas bo sodelovalo pri tem delu, tem prej bomo našli pota za splošen dvig lovstva. Ivan Majcen: Problemi Okrajne lovske zveze Ljubljana Upravna reorganizacija, ki je bila dovršena v preteklem letu, je v precejšnji meri vplivala na delo OLZ Ljubljana, na njene uspehe in neuspehe. Področje se je znatno razširilo, skladno s tem se je za 50% povečalo število članstva in lovskih družin. Lovišča merijo 176 200 ha od tega je 12% nelovne površine. Celotno področje je razdeljeno na 38 LD, 1 gojitveno lovišče in 1 manjše za potrebe kinologije. Velikost lovišč je zelo različna od 2080 do 10 800 ha. Družine imajo skupno 1165 članov. Po socialnem poreklu je 35% nameščencev, 29% delavcev, 20% kmetov in 16% iz ostalih poklicev. Povprečno odpade na člana 134 ha lovne površine. Članstvo ni povsod v skladu z velikostjo lovišč; v okolici Ljubljane in na sektorju Kamnika so družine precej natrpane. Po številu članstva je najmanjša družina Gabrovka z 11 člani, največja pa Šmarna gora z 72 člani; pri prvi odpade na enega lovca 355 ha, pri drugi 112 ha. Konfiguracija zemljišča je dokaj pestra. Imamo izrazito nižinske okoliše, na severu sredogorski predel; prevladujejo pa gričevnati tereni. Gozd, polje in senožet se lepo prepletajo. Pomanjkanje vode se pojavlja samo v delu kraškega sveta. Povsod so zelo dolbri pogoji za srnjad in zajce in če so v nekaterih predelih slabše zastopani, ni iskati krivde v flori, ampak v neurejenih lovskih razmerah. V skoro vseh loviščih so pogoji za jerebico in fazana. Jelen in gams sta zastopana na sektorju Krima toda brez perspektiv za večjo razmnožitev. Tudi na divjega prašiča naletimo v večini lovišč. Celo nekaj medvedov je dobilo stalno prebivališče pri nas, medtem ko se volk pojavlja bolj prehodno. Lisica je v nekaterih predelih zaželen sanitejec, drugod pa gospodar lovišč. Slabše so zastopane kune, vidre, jazbeci itd. Stalež velikega petelina se počasi popravlja, ruševca pa nimamo. Lovišča nam torej nudijo skoro vso divjad, ki jo premore slovenska zemlja. Upravni odbor OLZ je od lani stal pred odgovornimi nalogami. Povečano področje ni oteževalo dela, glavni zaviralni faktor je bilo nepoznavanje stanja in razmer v priključenih družinah. Načelne smernice za delo so se sprejemale na sejah odbora in na posvetu starešin. Glavne smernice za delo so bile: 1. Tesno sodelovanje z organi ljudske oblasti; 2. čim več neposrednih stikov z družinami pri reševanju njihovih problemov, posebno pri utrjevanju discipline; 3. skrb za strokovni dvig našega lovca; 4. dvig čuvajske službe skladno z danimi pogoji; 5. kontrola gojitve divjadi in regulacija odstrela. Uspeh je bil dokaj različen. Uspešno je bilo sodelovanje s komando LM, s tajništvom za notranje zadeve in tajništvom za gozdarstvo. Družine naj bi same iskale čim tesnejše stike, od katerih bodo imele zgolj korist. OLZ je imela dosti več osebnih stikov z družinami kakor pretekla leta. Posebna pažnja je bila posvečena onim družinam, v katerih so se pojavljali težki primeri nediscipline in kršenja zakonitih določil o lovu. Navzočnost delegata OLZ je bila često nujna zato, da so se zaostrila vprašanja pravilnega izvrševanja lova in da so se proti krivcem podvzemale ustrezne kazenske sankcije. V skladu s težnjo tesnejšega povezovanja in boljšega spoznavanja razmer v družinah je OLZ pošiljala svoje opazovalce na skupne love onih družin, kjer je obstajal sum glede dobrega in pravilnega izvajanja lova. Opazovalci so ugotavljali najrazličnejše nedo-statke, slabo organiziranost skupnih lovov, nediscipliniranost udeležencev, nepravilna ravnanja z orožjem, prestavljanja in zapuščanja stojišč. Vsi ti neposredni stiki so bili uspešni, čeprav v nekaterih slabih družinah delegati niso uspeli, da bi prodrli s svojimi sugestijami. Zato je v takih primerih odbor podvzemal druge korake. Izrekal je težje kazni posameznikom, kakor tudi družinam. Glede vprašanja utrditve družin in uvedbe ustrezne discipline v naše lovsko življenje se dobro zavedamo, da postavljene naloge niso bile izvršene do kraja. Smelo pa lahko trdim, da smo prehodili boljšo polovico poti. Ni se v toliki meri izboljšalo stanje, toda danes približno dobro poznamo stanje in razmere v družinah, danes poznamo Ahilovo peto sleherne družine. Zato danes lahko postavimo družinam Borovnica, Horjul, Litija, Motnik, Prežganje, Rovte, Tabor in Višnja gora ultimativno zahtevo za ureditev osnovnih vprašanj. Po starih tirih ne sme iti več! Treba bo ubrati nova pota, pota napredka in razvoja, ali pa sprejeti udarec, ki je že zadel člane razpuščene družine Gradišče. OLZ je stalno imela pred očmi, da je strokovni dvig lovca eno od temeljnih vprašanj, od katerega je v veliki meri odvisen splošni napredek lovstva. V tej zvezi smo družinam priporočali čim več predavanj, organiziranje pregledov trofej in kontrol nad orožjem ter nabavo strokovne lovske literature. Družinam smo pomagali s predavatelji, ali pa jim jih posredovali. Tako smo dosegli v preteklem lovskem letu, da so imele družine povprečno po dve predavanji. Nekatere družine so imele uspele preglede trofej in preizkušnje pušk. Dosegli smo, da ima danes preko 70% naših članov knjigo »Naš lov« I. del. Naročanje II. dela te knjige je še v teku; do sedaj je zbranih okrog 550 naročil. Prepričani smo, da bomo omehčali vsaj še 300 onih trdih grč, ki še ne znajo ceniti naše tiskane besede. Ureditev čuvajske službe je tudi zahtevala precejšnje angažiranje OLZ. Danes imajo družine 14 poklicnih čuvajev in 87 pomožnih. Nekatere družine iščejo razne izhode, da ne bi ugriznile v to. Čez noč so postali gozdni čuvaji, lesni manipulanti in podobni zelo iskano blago. Trumoma so se pojavljali pomožni čuvaji, ki se iz svoje »velike ljubezni« do divjadi in lovišč velikodušno odrekajo rednim mesečnim honorarjem. Ko smo prebrskali družinske blagajniške knjige, je bilo jasno, kam pes taco moli. Dobro vemo, da v nekaj družinah ni pogojev za dobro ureditev čuvajske službe, toda % družin ima dovolj materialnih sredstev, če bi jih le hotele videti. OLZ ni ostala samo pri forsiranju ureditve čuvajske službe. Videla je nizek strokovni nivo čuvajev in da vsaj delno odpomore temu nedostatku, je organizirala enotedenski tečaj za čuvaje. V tečaj so družine poslale 26 tovarišev. Zaključni izpiti so pokazali, da vloženi napori in sredstva niso bila zavrženo. Z vso upravičenostjo se nadejamo, da se bo bodoče delo tečajnikov v neki meri odrazilo v življenju družin. Na podlagi izkušenj iz prejšnje zime smo pravočasno pozvali družine na ureditev krmišč, nalbavo piče in krme. Družine so najbolj poskrbele za poljsko perjad. Razen v družini Tomišelj, so bila povsod urejena krmišča, kamor je perjad že prihajala po hrano. Pokladanje hrane srnjadi ni bilo potrebno. Glede reguliranja odstrela nismo imeli posebnih težav. Družine so upoštevale težke izgube v pretekli zimi in so si same še bolj omejile odstrel. Vsa prizadevanja, da bi se kljub težkim lastnim izgubam izvršil vsaj delen odlov jerebic, so ostala brezuspešna. Samo LD Brdo je izvršila delen odlov. Čudno da LD Domžale in še nekatere, ki so pozimi moledovale za oprostitev odlova jerebic, v letošnjem spomladanskem staležu izkazujejo kar lepo število te divjadi. V preteklem lovskem letu so družine še bolj poskrbele za nasa-ditev poljske perutnine in za osvežitev krvi. Brez vsakega prigovarjanja so naročale fazane in nekatere tudi jerebice ter zajce. Vseh naročil je bilo toliko, da jih zadruga žal ni mogla zadovoljiti, ker je odpovedal odlov na Štajerskem. Nekatere družine so segle tudi po fazanjih jajcih in enodnevnih kebčkih ter dosegle pri gojitvi tega naraščaja 60 do 70% uspeh. Družine imajo vsega 43 napajališč, 471 solnic, 163 visokih prež, 122 krmišč, 48 mrhovišč, 4 voljere, 213 pasti in 4 lovske koče. Mnogo od tega je bilo narejenega v preteklem letu. Pri ugotavljanju spomladanskega staleža divjadi so mnoge družine zelo pogrešile. Posel so opravljale šablonsko za mizo in posebno pri srnjadi cesto pretiravale. Oglejmo si številke staleža in odstrela: Jelen stalež 60 planirani odstrel 12 izvršeni 41 % košute in teleta 161 16 50 % srnjak 1261 241 53 °/o srna 2673 228 19 %i srnice 1359 58 12% divji prašiči 120 74 108 % zajec 6790 3606 77 % lisica 1263 584 103 % volk 10 7 143 % divja mačka 40 31 61 % kune 170 44 102 % veliki petelin 135 48 35 °/o Iz gornjega lahko sklepamo, da so družine podcenjevale stalež roparic in škodljive divjadi in zato so pri teh vedno prekoračile predvideni odstrelni načrt. Pri koristni divjadi, ki so si jo želele v čim večjem številu, so navajale pretiran stalež in zato se odstrel ni mogel izvršiti. To velja zlasti za zajca in srnjaka. Ugotovljeno pa je, da so člani zelo ščitili srne. Do srn imamo nerazumljivo obzirnost, ali zgrešeno pojmovanje, da bomo dobili več naraščaja, če bomo samicam prizanašali. Saj ta prosti zaključek nekaj časa velja, toda če se ta praksa ponavlja iz leta v leto in pri nas se, potem nastopijo škodljive posledice za divjad in okolico. Danes že ugotavljamo v nekaterih loviščih zelo slabo spolno razmerje 1 : 5 (zgoraj izkazano razmerje spolov je zgolj težnja po večjemu odstrelu srnjakov), vedno več neoplojenih srn in v nekaterih s srnjadjo bogatih loviščih že degeneracijo. Zato se alternativno postavlja pred družine, da v predstoječi lovski sezoni brezpogojno izvrše odstrel srn, sicer bo morala slediti dveletna prepoved odstrela srnjakov. V tej zvezi sem mnenja, da je neprimerno odrejen lovopust srn. Gojitveni odstrel se lahko izvrši v času, ko srne še redno izstopajo in to je v septembru na ajdi in mladi otavi. Ponovno smo morali ugotavljati, da sam lovopust sili člane k streljanju srnjadi na skupnih lovih, če hočejo vsaj delno izvršiti odstrel srn. Tudi ni tehtnega razloga, da bi gams užival popolno zaščito na področju bivšega okraja Ljubljana-okolica. Izolirane kolonije, ki so terenskim razmeram primerno številne, nimajo izgledov, da bi se povečale. Že zaradi sorodstva so obsojene na degeneracijo, če ne bo osvežitve krvi. Popolna zaščita poljskih jerebic ni rodila uspeha. Danes moramo ugotavljati, da je stalež občutno padel, čeprav smo si pred dvemi leti mnogo obetali. Ne bi žalovali za njimi, če bi se v drugih predelih pojavile v večjem številu. Toda naše jerebice so se dobesedno vdrle v zemljo. Nihče ne zna ta pojav razložiti. Mogoče je le pravilna trditev, da se kite morajo razbijati. Vsa povojna leta ponavljamo na naših posvetih govore o disciplini včasih do presedanja. Poglejmo uspehe. V lovskem letu 1952/53 je bilo kaznovanih 6 družin z ukorom in ena z razpustom. Z ukorom ali z drugimi kaznimi vse do prepovedi izvrševanja lova, je bilo kaznovanih 59 članov, z izključitvijo pa 20. V primerjavi z zadnjim letom je bilo 658 %> več kaznovanj. Takoj je treba poudariti, da navedeni odstotek ne upravičuje domneve o poslabšanju discipline in situacije v družinah. Trdim, da se je stanje dosti popravilo. Družine same so zaostrile svoje gledanje na razne prestopke, če pa to niso bile voljne storiti, jih je k temu prisilila OLZ. Prepričani smo, da je kulminacijska točka za nami. Najbolj značilne pomanjkljivosti so n. pr. slaba povezanost družine s člani in obratno, malo posvetov in še ti slabo obiskani, nepripravljeni občni zbori, netočno poročanje, prikrivanje slabega stanja in celo premišljeno lažno poročanje. Po družinah izgleda to takole: LD Blagovica je v organizacijskem pogledu slaba. Posveti so zelo redki in še ti neplodni, občni zbor je bil zelo slabo pripravljen, brez poročil starešine, blagajnika in nadzornega odbora. Skupnih lovov skoraj ni, vsak pohajkuje po lovišču. Družina pa je pokazala dober odnos do lovske zadruge in pričela se je zanimati za kinologijo. Neurejena je čuvajska služba. Kak dober nov član bi tu naredil pravo revolucijo, ker so domačini dovzetni za napredek. LD Borovnica ima eno od najbogatejših lovišč; narava jim vse daje, pridno jemljejo, le iz svojih žepov ne dajo niti dinarja. Do občnega zbora članarine niso imeli, še zakupnino je plačala divjad. Imajo materialne pogoje za nastavitev celo dveh poklicnih čuvajev, a nagradi se čuvaji odpovedujejo — torej vsaj nekaj poštenosti. Jelen se pri njih strelja kakor zajec — na begu in v zadnjo plat. Ne kaznuje se člana pri katerem je bila najdena brzostrelka. Na svojstven način se vrši rekrutacija kadra; izobesi se nedeljski plen in drugi dan je kup prošenj za sprejem. Ker so to domačini, so takoj sprejeti, toda v 8 dneh nihče ne prosi za nabavno dovoljenje. Družina dopušča, da se nekateri člani na veliko okoriščajo s splošnim ljudskim premoženjem. LD Brdo z najmanjšim toda skrbno oskrbovanim in kontroliranim loviščem je homogen, agilen in požrtvovalen kolektiv. Skrbno gospodarijo, vzgajajo mladince, ki jih mislijo sprejeti za člane brž ko bodo polnoletni. OLZ je ponosna na ta kolektiv. LD Brezovica je sicer dobra, toda članstvo in lovišče še vedno umetno razdeljujejo. Čuvajska služba se mora bolje urediti in popraviti odnos do lovske zadruge. LD Dobrunje prilično dobro dela; pomanjkljiva je disciplina na skupnih lovih; člani morajo bolj redno izpolnjevati obveze do družine in poiskati je možnost, da se še bolje uredi čuvajska služba. LD Domžale je zelo dobra in ima interna pravila, ki jih je vredno omeniti. V svoje vrste je vključila mladince kot kandidate za bodoče člane; kdor ne izvrši odstrela roparic, ne sme v Skupnih lovih na zajce. Morala pa bo izboljšati način pridobivanja sredstev. Člani sami 'in lovišče morajo več prispevati v družinsko blagajno in dohodki prireditve morajo postati podrejenega pomena. Izrazito »dolenjsko« obeležje ima LD Gabrovka. V njej so sami kmetje in temu primeren je način lova in dela v družini, kjer vse leži na plečih enega človeka. Mesečnih prispevkov skoraj ne poznajo, kožuhovina je last uplenitelja, skupni lovi so neorganizirani in čuvajska služba ni urejena. Družina je pokazala razumevanje za zareditev jerebic in tudi do zadruge je izpolnila svoje obveznosti, kar daje upanje, da se bo ob izdatni pomoči OLZ le dvignila. LD Golo se organizacijsko utrjuje. 'Poskusiti bo morala z novimi prijemi, da se izboljša disciplina domačinov. Boljše je urediti čuvajsko službo, da se zatre divje lovstvo ter zankarstvo in uvesti je kontrolo tudi nad člani. Z vso ostrino je postaviti vprašanje, komu pripadajo uplenjeni divji prašiči in ne dopustiti, da se posamezniki okoriščajo na račun družne. V družini Gradišče so teptali vse od poslovnika do zakona o lovu in zato je bila pred dnevi razpuščena. OLZ bo morala zelo paziti, da se v novo družino ne vrinejo nepoboljšljivi grešniki. LD Horjul se prav nič ne razlikuje od Gradišča. Družina Obstoji samo na papirju. Občni zbor je bil zelo slab, nepripravljen, še tajnik in blagajnik sta izostala. Neurejena je čuvajska služba, članarina, delitev plena itd. Pri nekaterih članih je bilo najdeno neprijavljeno vojaško orožje in družina ni imela za potrebno, da bi proti njim uporabila kazenske sankcije. Še več, v družinskem poslovniku stoji, da ostane še leto dni član oni, ki mu oblast odvzame orožje. Potrebno bo ugotoviti, če je obstoj družine sploh v skladu z našo družbeno stvarnostjo. Nov odbor bo moral povesti družino na nova napredna pota, sicer ne bomo mogli zagovarjati obstoja družine pred našim delovnim ljudstvom. V LD Ig je opaziti počasen napredek. Nekaj mladih članov se agilno udejstvuje v družinskem življenju, dela je še na pretek. Urediti je še čuvajsko službo, disciplino, tajniško poslovanje itd. Pri tajniku OLZ je kolektiv zelo slabo zapisan, prav tako pri zadrugi. Prilično dobra je družina Kamnik, vendar smo mnenja, da bi lahko boljše uredila čuvajsko službo. Do nedavnega tudi z lovsko zadrugo ni imela čistih računov. Za napredek lovstva bo zelo koristno, če družina pozabi na spor, ki ga je imela z OLZ. V LD Kresnice bo treba uvesti boljšo disciplino za vse; tudi člani s hribov morajo spoštovati predpise in sklepe. Poostriti je kontrolo nad lovskimi psi, ki v lovopustu preganjajo divjad. Družina mora ugotoviti, kaj vse se skriva pod firmo lovov na divje prašiče. Zadnji pogoni naj se dostojno zaključijo in člani morajo tudi tedaj paziti na svoj ugled. Sodelovanje s kmetijsko zadrugo je zelo zdravo; še z lovsko zadrugo uredite račune. Že na zadnjem občnem zboru smo opozarjali na slabe pojave v LD Litija; preko leta so se vendar razkrinkali nekateri mrharji med lovci. Toda s tem proces čiščenja še ne sme biti zaključen. Samo nekajkrat smo bili pri vas in že smo vam s prstom pokazali, komu še pokažite vrata. Pomnite, srnjad se ne strelja na brakadah in ona je vredna krogle iz risane cevi. Kaznujte člane, ki nimajo privezanih psov. V družini Logatec bo potrebno utrditi disciplino zlasti pri mladih lovcih. Skupni lovi morajo biti boljše organzirani. Družina mora bolj redno dostavljati poročila OLZ. Urediti je mesečne članske prispevke ter sploh gospodarstvo; izkupiček od plena mora v družinsko blagajno. Bolj je skrbeti za vzgojo članov, bolj seči po knjigi Naš lov in poravnati obveznosti do lovske zadruge. Člane je redno seznanjati z vsebino okrožnic OLZ. LD Lukovica si mora zagotoviti primerne dohodke z večjimi mesečnimi prispevki ter z 'izkupičkom od plena. Čuvajska služba se mora stvarno urediti; s poslanim poročilom ta služba še ni urejena. Občni zbor se mora bolje pripraviti, poročila morajo biti izčrpnejša, nakazati je glavne probleme in jih rešiti. Družina Medvode spada med boljše kolektive; poskrbela je za osvežitev krvi zajcev 'in sama znižala odstrel srnjadi, da nadoknadi težke izgube v hudi zimi. Stremeti mora za še 'boljšo ureditev čuvajske službe. Moravško lovišče ima zelo ugodne pogoje in je bilo pred vojno zelo bogato; žal danes ni več. Del krivde leži na samih lovcih. Kolektiv bo moral več žrtvovati za gojitev, učvrstiti disciplino in poskrbeti za strokovno vzgojo članov. Knjiga Naš lov je članom zelo potrebna in pričakujemo 100% naro-čitev. Sicer se pa opaža v družini napredek, ki dosti obeta. LD Motnik je zopet ena od rak ran OLZ. Razpuščenost družine, divje lovstvo in vse kar hočete je tu doma. Krasno lovišče z odličnimi pogoji za srnjad je v pravem pomenu besede opustošeno. Takega stanja je v veliki meri kriv kolektiv. Po članarini je članstvo dvojno, domačini 'imajo nižjo članarino, člani iz Ljubljane se malo zanimajo za lovišče in vzgojo domačinov, ki so je zelo potrebni. Med domačini se krijejo v družini tudi taki, ki jim je z lovskega gledišča možno zelo oporekati članstvo v naši organizaciji. V Motniku so brakade tudi v januarju. Značilno je, da domačini jokajo za članom, ki ga je OLZ izključila zaradi klanja srnjadi. Tudi Polhov Gradec spada med slabe družine. Odbor je dopustil, da se je skupina 9 članov praktično odcepila in osamosvojila. Ta skupina je zaslovela po anarhičnem sistemu vodenja blagajniških poslov, da celo kontrole niso mogle ugotoviti, kam so šli težki tisočaki. Družina nima članarine, čuvajska služba je neurejena in tudi o lovsko pravilnem izvajanju lova ne more biti govora. Člani ne čutijo potrebe po strokovni literaturi in tudi do zadruge nimajo razumevanja. LD Polje je pokazala precejšnje razumevanje za gojitev. Precejšen del članov pa ima omalovažujoč odnos do družine, posvetov in skupnih lovov. Družina bi lahko imela tesnejši stik z OLZ ter več in hitreje poročala. Akcija za zbiranje naročnikov na knjigo Naš lov II. del se še ni izvedla, prav tako niso izvršene obveznosti do lovske zadruge. Družina je sicer dobra, toda po sestavu članstva bi morala mnogo več pokazati. Pravo paševanje smo odkrili v družini Prežganje. Tu se ni spoštoval lovopust srnjadi; pod krinko lova na divje prašiče, ali v času priprav za veselico, je bilo vse dovoljeno. Srnjad se splošno strelja na brakadah, celo do streljanja s šibrami nimajo zaostrenega stališča. Zlonamerno se je navajal stalež srnjadi. Ureditev čuvajske službe je zelo nujna, ker bo treba stopiti na prste tudi članom. Članstvo v zadrugi se mora tudi urediti. LD Pšata je ena od najboljših družin, ki 'je do sedaj največ investirala v gojitvene namene. Ima lastno voljero, dobro urejeno čuvajsko službo in disciplinirano članstvo. Slab odziv pri naročanju knjige Naš lov II. del, neurejeni računi z zadrugo in slabša povezava z OLZ daje misliti, da je aktivnost družine v upadanju. Tudi družina Rakitna se uvršča med najboljše kolektive. Družina v vsakem pogledu dobro napreduje, samo pokončevanju volkov ni posvetila dovolj pažnje. LD Rakovnik je v bistvu dobra in disciplina je primerna. Le družinski posveti so redki in včasih slabo obiskani. Člani morajo več obiskovati lovišče tudi v času lovopusta. Na pravo anarhijo naletimo zopet v družini Rovte; izredno slab, -nepripravljen in slabo obiskan občni zbor je to v celoti -potrdil. OLZ je izključila njihovega člana, ki nima moralnih in političnih kvalifikacij in družina je ta -sklep gladko ignorirala. Pri sprejemanju novih članov se sploh ne gleda na politične kvalifikacije -prosilcev in njihovo zadržanje med okupacijo. Neurejena je čuvajska služba, pobiranje članarine, komu pripada kožuhovina itd. Za gojitev nimajo razumevanje, še manj za lovsko literaturo ali članstvo v zadrugi. V družini Sava se sicer ne -dogajajo kake nepravilnosti, vendar bi morala družina še marsikaj izboljšati. Članski prispevki so namenjeni družini in se z njimi ne sme kriti obveznosti do višjih lov. organizacij. Denar od prodane kožuhovine mora priti v družinsko blagajno, čuvajska služba se mora stvarno urediti in ne samo na papirju. Lovska literatura je namenjena vsem lovcem, prav tako zadruga. LD Šentvid je sicer dobra, upravičeni smo od nje še več zahtevati, ker ima v svojih vrstah lepo število izkušenih lovcev. Tako je družina delno odpovedala pri naročanju knjige Naš lov in v odnosu do zadruge. Zelo dobro so se izkazali njeni člani v raznih akcijah, razstavah in tekmah psov itd. LD Škofljica mora -bolje urediti čuvajsko službo in doseči, da bo bolj udeležena pri izkupičku od uplenjene divjadi. Lovišče Šmarna gora se dobro upravlja. Težnje nekaterih predelov po odcepitvi se dajo zagovarjati, ker velikost lovišča in številnost članstva ovirajo dobro kontrolo terena in solidno povezanost -kolektiva. Vendar te težnje ne bi smele imeti negativnih posledic že sedaj. Preveč je obzirna do srn glede odstrela. V družini je resen problem, da se letos planirani odstrel srn izvrši. OLZ je imela precej težav z družino Tabor. Slaba -disciplina ka-rakteri-zira tako člane kakor družino. Na divje prašiče so delali pogone s psi vse leto. Za odstrel srn nimajo risanic, pač pa odstrel srnjakov izvrše skoro v enem tednu. Skoraj vse leto so urejevali čuvajsko službo samo zaradi denarja, ki bi ga imeli takoj dovolj, če bi zasegli vse vire dohodkov. Dvignili so pristopnino, da se članstvo ne ibi množilo. LD Tomišelj je napredovala v nekih pogledih; večjega napredka ni mogla doseči zaradi stalnih preklarij. Prav je, da se obravnavajo razne nepravilnosti, toda postopek proti krivcem je uvesti takoj, ko se za nje zazna in jih čimprej zaključiti, da se kolektiv zopet lahko angažira v -pozitivnem delu. Potrebna je tudi doslednost; proti vsem članom je enako postopati, ker vsi morajo imeti do družine enake pravice in dolžnosti. V LD Tuhinj je posameznikom disciplina še vedno ibreme, sklepi se dosledno ne izvajajo, preveč se članstvo izživlja v posamičnih lovih. Lovski psi niso vsi priklenjeni, čuvajska služba še ni zadovoljivo urejena in lovišče samo mora več prispevati v družinsko blagajno. Lovišče predstavlja celoto in vsi člani so dolžni skrbeti za vse predele. Knjiga Naš lov je potrebna prav vsem, tudi članstva zadruge ni zanemarjati. Na poti izboljšanja je družina Vače, toda pot bo še dolga in naporna. Še več posvetov, predavanj, lovske literature ter dela s posamezniki, in uspeh ne bo izostal. Družina naj gleda na politične kvalifikacije članov, če se n. pr. udeležujejo volitev. Z družino Vič ni težav in kar dobro dela. Člani se pridno sestajajo, zanimajo se za gojitev in zlasti nabavi fazanov posvečajo dosti pažnje. Upamo, da bodo del svojih rednih sestankov prenesli v lovišče. Pokazali so razumevanje do sosedov in sami odstopili del lovišča. Posebno poglavje je zopet družina Višnja gora. S to družino OLZ ni mogla vzpostaviti stika; zakaj, naj povedo podatki iz zapisnika o občnem zboru. Občni zbor se vrši v Ljubljani menda zaradi boljše povezave s terenom oziroma loviščem. Ugotavljajo nedisciplino, divje lovstvo, pse križance itd. in le s težavo pridejo do zaključka, da jim je čuvaj potreben. V nekem drugem izkazu navajajo izdatek 18 000 din za poklicnega in 2000 din za pomožnega čuvaja. Blagajnik pa poroča na občnem zboru, da so vsi izdatki znašali 11061.— dinarjev. Vsi dohodki so znašali reci in piši 3731 dinarjev. Kje je članarina in izkupiček od prodanega plena? Kako si zamišljate urejeno čuvajsko službo pri takih dohodkih? Družinski poslovnik zadolžuje samo lastnike lovskih psov za uničevanje klatečih se psov, mačk in roparic. Mar niso drugi člani še bolj dolžni, da to delajo? In na kraju, ta družina zahteva od sosedov nov predel lovišča! S kako pravico, če še sedanjega niso voljni dobro upravljati. Tudi v družini Vrhnika je še nekaj pomanjkljivosti n. pr. disciplina, nerednosti na skupnih lovih, slaba evidenca itd. Nekateri člani prodajajo kože Koteksu, ker gre izkupiček v njihov žep. Celo gospodar to zagovarja, kritizira čuvaje, ki ne dajejo poročil in hkrati pozabi predlagati, da se čuvaje primerno nagradi, da bo imel več pravice, da bo do njih stavljal zahteve. Družina poroča, da se od članov pobirajo mesečni prispevki od 50 dinarjev, toda blagajniška knjiga izkazuje samo 7057.50 teh prispevkov pri 50 članih. Sicer smo podobna olepševanja opazili tudi pri drugih družinah, čeprav so bila često skrbno zavita. S temi karakteristikami smo hoteli lovske kolektive opozoriti na pomanjkljivosti, ki jih bo treba odpraviti. Nič ni slabšega od dajanja splošnih ocen, če se obenem prav s prstom ne pokaže na določene nedostatke. Užaljenost zaradi tega bi bila samo odraz nezrelosti in nesamokritičnosti in OLZ bo zelo srečna, če bo mogla v bodoče izrekati samo pohvalo. Naše družine razpolagajo danes kljub zelo slabemu gospodarjenju z milijon dinarji gotovine. Vrednost premičnin in nepremičnin je po približni cenitvi še trikrat večja. Ta sredstva in premoženje bi morala biti še dosti večja, če bi lovski kolektivi pokazali več smisla do ustvarjanja skupnega premoženja in če bi egoizem bil že končno pokopan. Glavni viri dohodkov so bili: Od mesečnih članskih prispevkov za prodano živo in mrtvo divjad za prodano kožuhovino .... dohodki veselic in prireditev . Glavni izdatki: Odškodnina za upravljanje lovišč.............din 183 000.— Plače in nagrade čuvajem ...................din 608 000.— Odškodnina za škodo po divjadi...............din 72 000.— Razplod divjadi, gojitev in razna krma . . . din 300 000.— Bežen pregled na te zaokrožene vsote nas lahko zavede do popolnoma napačnih zaključkov. Posebno stalni nergači bodo takoj pokazali na izdatke in zatrjevali svojo nesebičnost pri upravljanju splošnega ljudskega premoženja. Zato je analiza dohodkov in izdatkov nujna. Takoj lahko ugotovimo, da povprečni letni prispevek člana znaša nepolnih 580 dinarjev, dalje, da so dohodki veselic za 26°/o večji od članskih prispevkov, kar potrjuje, da nam je ljubše upravljati lovišča s tujim denarjem kakor z lastnim. Poznavalca naših odstrelnih planov bo zbodla nizka vsota 300 000 dinarjev, ki so jo družine prejele za prodano meso in kožuhovino. Ocenimo še vrednost lanskoletnega plena. 12 jelenov in košut po 80 kg in 100 din kg din 96 000.— 177 srnjadi po 12 kg in 100 din kg ... . din 212 400.— 79 prašičev po 60 kg in 100 din kg . . . din 483 000.— 2797 zajcev po 50 din komad (samo koža) . . din 139 000.— 602 lisice po 100 din koža.................din 60 200.— 45 kun po 5000 din.........................din 225 000.— 15 vider po 1000 din........................din 15 000.— Skupno din 1 231 450.— Kljub temu, da so vzete minimalne cene in vzeta v primerjavo samo važnejša kožuhovina in meso divjadi velikega lova, smo prišli do vsote, ki je večja od vseh glavnih izdatkov. Upoštevajoč, da lov nima samo materialne vrednosti, ampak tudi idealno, katero je sicer težko izraziti v denarju, da je pa ta pri pravih lovcih vedno važnejša od prve, lahko mirno trdimo, da se naša lovišča vzdržujejo sama. Še več smo ugotovili. Mesečni prispevki so pri sedanjem stanju našega lovstva, urejenosti lovišč, čuvajske službe itd., finančne transakcije, ki naj lažno prikažejo rentabilnost lovskega izživljanja. Razne veselice in prireditve, ki jih prirejajo družine bogatih lovišč, je tretirati kot navadno ropanje in osebno okoriščanje. Razumljivo, da gornji zaključki ne držijo za vse družine, ker mnoge zajemajo tudi vse lastne vire, da pridejo do potrebnih sredstev. Tudi za vse din 664 000,— din 205 000,— din 95 000.— din 890 000.— lovce gornji očitki ne veljajo, saj mnogi gledajo na lovsko izživljanje kot smučar ali planinec, ki samo troši lasten denar ter ima od športnega izživljanja zgolj idealno korist in nobene materialne. Ko smo ugotovili, da so pri teh ugotovitvah izvzete mnoge družine in lepo število posameznikov, zato še z večjo sigurnostjo trdimo, da je lovsko izživljanje nekaterim zelo rentabilno. Ni samo v Suhi Krajini kmet, ki z dohodki od lova plačuje davek; take pojave imamo tudi v naših družinah. Ti zaključki bodo izzvali razne očitke kakor šablonska analiza, površna primerjava, nestrokovnost itd. Naj zopet govori konkreten primer. LD Borovnica je uplenila v preteklem letu: 3 kose jelenjadi, vrednost din 24 000.—; 1 srnjaka din 1200.—; 15 prašičev din 90 000.—; 70 zajcev din 3500.—; 25 lisic din 2500 in 6 kun 30 000.—. Skupna vrednost gori navedenega plena po zelo zmerni cenitvi znaša dinarjev 151 200.—, v družinsko blagajno pa je od tega prišlo celih 25 764 dinarjev, člani pa so olajšali skupnost za 125 436 dinarjev; nekateri nič, drugi malo, tretji precej, saj znaša povprečje skoro 5000 dinarjev. K temu je še pripomniti, da družina tedaj sploh ni imela mesečnih prispevkov in da se je tudi zakupnina plačevala iz družinske blagajne. Naše družine bodo morale posvetiti večjo pozornost dobremu gospodarjenju. V njih lastnem interesu je, da k temu takoj pristopijo. Ne smemo dopuščati, da se posamezniki okoriščajo s splošnim ljudskim premoženjem, ker to ni častno za lovca socialistične družbe in je poleg tega v nasprotju z lovsko zakonodajo. Kinologija Lovske družine imajo 383 psov, od tega 199 goničev, 52 brakov-jazbečarjev, 2 barvarja, 38 jamarjev, 21 šarivcev in 71 ptičarjev. Dobra četrtina teh psov je nabavljena iz sredstev družin. Poleg tega je po družinah še nekaj križancev, ki jih družine prikrivajo. Toliko zanimanje za pasemskega psa nas je morda uspavalo in nismo posvečali temu vprašanju dovolj pažnje. Delno smo se tudi zanašali na razna kinološka društva in klube ter pričakovali, da bodo ta znala pritegniti in zainteresirati tudi zunanje lovce. Ta pričakovanja se niso izpolnila. Zato moramo ugotoviti, da naši lovci zelo malo vedo o kinologiji, o šolanju psov, raznovrstni uporabnosti. Najbolj odbijajoč odnos pa kažejo do smoter in tekem psov. Teh je bilo več in vse so se zaključile ob minimalni udeležbi in zanimanju. Tudi tekma, katero je organizirala OLZ, je klavrno izpadla. Upoštevajoč, da je v naših loviščih zelo dobro zastopana srnjad in da prevladujejo lahki tereni je OLZ začela forsirati psa braka-jazbečarja. Nekateri se težko poslavljajo od priljubljenega istrskega goniča, a končno le spregledajo, da jim ta pes dela ogromno škodo v loviščih, brž ko ga nimajo v popolni oblasti. OLZ je zato prijavila lastno psarno za brake-j azbečar j e in je že v prvem letu odstopila družinam 7 mladičev. Trudimo se, da bi nabavili še več teh psov in tako pomagali družinam, da pridejo čimprej in po zmerni ceni do lastnih legel. Kakor smo hvaležni nekaterim kinološkim združenjem, da so organizirala v Ljubljani cikluse predavanj o vzreji in šolanju psov, tako moramo obžalovati, da se ta akcija ni v dovoljni meri prenesla preko mestnih meja, kjer bi se opravljala hvaležna naloga oranja ledine. Pravi razmah bo naredila kinologija tedaj, ko bo zajela vse člane zelene bratovščine. Kinološka združenja pa naj vplivajo na vzreditelje, da določijo zmernejše cene. Lovska zadruga Vprašanje lovske zadruge je treba nujno' in ponovno obravnavati, ker je to naša gospodarska ustanova na katere dejavnosti, razvoju in procvitu smo vsi lovci zainteresirani. Na občnih zborih družin se je dosti govorilo o zadrugi, a vse debate so se bolj ali manj izrodile v plehko kritikarstvo brez vsake dokumentacije. Še več, niti en diskutant ni problema zagrabil pri jedru, vsi so opletali okrog cen, sortimenta, kulturne postrežbe in podobnega. Naredimo prelomnico in pričnimo pri fundamentu. Kako je z našim članstvom v zadrugi? Lovci iz družin Brdo, Domžale, Golo-Vič, Horjul, Gabrovka in Rakitna so včlanjeni v zadrugo 100 %>, iz ostalih družin okrog 80 %, najslabše so Lukovica 52 %, Prežganje 50 % in Vače 46 %>. Na lanskoletnem občnem zboru zadruge je bilo sklenjeno povišati delež od 150 na 500 dinarjev. Po družinah so dotedanji člani takole manifestirali svojo zadružno zavest: Blagovica, Brdo, Gabrovka, Golo-Vič, Lukovica, Moravče in Rakitna 100%; dve družini 75%; Gradišče, Litija, Logatec, Tomišelj in Višnja gora pod 10 %, med tem ko so družine Borovnica, Brezovica, Ig, Kamnik, Motnik, Polje, Polhov Gradec, Prežganje, Rovte, Šentvid in Tabor popolnoma odpovedale. Tako je samo 78 % naših članov sploh podpisalo pristopne prijave, od teh jih je 36 % doplačalo povečan delež. Za pravilno oceno odnosov do zadruge je treba pregledati oddajo kožuhovine. Po zbranih podatkih je zadruga dobila od družin OLZ Ljubljana 63 % zajčjih kož, 43 % lisičjih, 35 % kunjih in 26 % vidrinih kož. Družini Ig in Motnik nista oddali niti ene kože. Kam je šla ostala kožuhovina? Nekaj je dobil Koteks, drugo razni prekupčevalci. Pošteno bi bilo, da vsi nezavedneži odslej hodijo tja po municijo. Na osnovi gornjih dejstev je jasno, da smo zadrugo sicer kritizirali, čeprav nismo imeli moralne osnove za iznašanje kritičnih pripornih, ker sami do zadruge nismo izpolnili svojih obvez. Kljub temu se nam zdi potrebno, da poudarimo neke pripombe k poslovanju zadruge in to v imenu onih 28 % naših lovcev, ki imajo z njo čiste račune. Prvo, kar nas boli je mizeren lokal, v katerem se naši člani ne morejo ugodno počutiti, niti biti kulturno sprejeti in postreženi. Kolektiv 9000 slovenskih lovcev ima vso pravico na boljši prostor pod svobodnim soncem. Danes rastejo nepotrebni gostinski obrati in razne branjarije ko gobe po dežju. Zanje je prostor, le za našo zadrugo ga ni, čeprav posluje z vsemi republikami in celo z inozemstvom. Krivdo za to mizerijo je iskati tudi v subjektivnem faktorju, ker se je zamudil ugoden čas.* Dalje smo mnenja, da zadruga ni dovolj povezana s članstvom oziroma lovskimi družinami. Ni dovolj obveščati članstvo s kratkimi noticami v »Lovcu«, storiti se mora več za povezavo, več neposrednih stikov z družinami je treba. Lovske organizacije je treba bolj seznanjati z delom zadruge, dostavljati jim je važnejše sklepe upravnega odbora in izvlečke iz poročil na občnih zborih. Pozdravljamo pobudo zadruge, da je začela na terenu prevzemati kožuhovino in to povezala s poučevanjem pravilnega konser-viranja kož. Hitrejše plačevanje prevzete kožuhovine je prav tako napredek. Potrebno je iti še korak naprej; hkrati naj se dostavljajo družinam lovske potrebščine in zlasti municija. Tudi knjiga Naš lov I. del bi šla na ta način že zdavnaj v promet. Ob predčasnem organiziranju lastne popravljalnice lovskega orožja bi se lahko sprejemale v popravilo puške na samem terenu. Zadruga mora povečati sortiment blaga; lovec mora pri njej dobiti prav vse, kar rabi v zvezi z lovom. Prodaja lovskih pušk in komisijska prodaja orožja, lovil, težko nabavljive municije je prav tako posel zadruge. Pri določanju cen naj bo zadruga bolj gibčna in se ne sme bati izgube pri nekih artiklih, če jim je pri podobnih podjetjih cena padla. Uverjeni smo, da bo zadruga upoštevala naše pripombe. Naša dolžnost pa je, da bomo v bodočem letu temeljito izboljšali svoj odnos do nje. V obravnavanem sem hotel kritično prikazati situacijo v naši lovski organizaciji. Mogoče sem se pri tem izgubljal v podrobnostih, ali sem preveč skopo prikazal uspehe, ki so brez dvoma bili doseženi. K taki koncepciji poročanja so nas prisilile razmere v katerih * Lovska zadruga je pred dnevi končno nov lokal vendarle dobila. živimo. V tem času se vedno glasneje postavlja zahteva: Lov lovcem! Sedanja lovska zakonodaja je odigrala zgodovinsko vlogo, lov je postavila na novo podlago, ga približala širokim ljudskim množicam in neverjetno pripomogla k hitremu napredovanju lovstva. Toda danes že čutimo, da nas je začela ta ista zakonodaja ovirati pri delu in zavidati razvoj lovstva k višji stopnji. V zadnjih dveh letih smo doživeli velike spremembe. Demokratizacija, decentralizacija in delavsko samoupravljanje so zgodovinske vrednote, ki so prinesle velike spremembe v družbeno življenje naših državljanov. Mi občutimo blagodejne posledice teh sprememb na vsakem koraku, le na lovskem poprišču jih še nismo zaznali. Lovstvo ne more zaostajati, ono mora korakati po impulzih družbenega življenja, ki je v nenehnem gibanju in razvoju. Prav v času, ko se iščejo načini uresničenja lovskega samoupravljanja je nujno narediti kritično analizo prehojene poti, da se more najti pravilnejša rešitev. Ne postavlja se vprašanje, ali smo slovenski lovci sposobni in zreli za samoupravljanje. Mi smo zrelostni izpit dobro prestali. V naših vrstah prevladuje zdrav element, ki je sposoben držati v šahu one posameznike, ki jih obremenjujejo nezavednost, nezgrajenost ali celo egoistične težnje. Mi se dobro zavedamo, da vsako samoupravljanje sloni na materialni osnovi. Bodoče lovsko samoupravljanje bo brez dvoma zahtevalo višjo stopnjo urejenosti lovskega gospodarstva, zahtevalo bo večje materialne žrtve od vsakega lovca. Zato ni naključje, da smo v tem pregledu stanja našega lovstva dali poseben poudarek gospodarstvu družin. Družine se morajo tega zavedati in takoj pod-vzeti ustrezne ukrepe. Vsak zamujeni dan se jim utegne kruto maščevati. S tem se pa še nisem dotaknil vseh glavnih in najvažnejših problemov. Priznam pa, da sem nekatera vprašanja namenoma zaostril v težnji, da izzvem širše diskusije o lovski problematiki. Naše glasilo Lovec je često zelo suhoparno in neživljenjsko. Kako težko bomo pričakovali vsako novo številko, če se bodo v njem kre-sala mnenja o naših osnovnih vprašanjih. Le splošna in široka diskusija lahko prinese izkristalizirane zaključke o vseh naših problemih.* Mi smo dolžni dobro upravljati zaupano splošno ljudsko premoženje, dolžni smo nenehno iskati novih poti in načinov za izboljšanje lovstva, ker to od nas zahteva slovensko delovno ljudstvo. Mi poznamo samo eno pot, pot napredka in razvoja, to je pot maršala Tita, ki nas vodi v srečnejšo bodočnost. * Se strinjamo! Poiščimo vzroke suhoparnosti in neživljenjskosti ter jih odpravimo. Ur. A. S. Pirc: K volčjemu problemu* Iz raznih krajev Evrope, kjer je bila volčja zalega že pred sto in več leti zatrta, v zadnjih časih poročajo, da se po drugi svetovni vojni ponovno pojavljajo sivi roparji in povzročajo občutno škodo na divjadi in drobnici. Kje so bili volkovi pred drugo svetovno vojno stalna divjad? Po razpoložljivih statističnih podatkih so bili volkovi stalni v Rusiji nekako južno do Kijeva in do ustja Volge, v baltskih državah, v severni Skandinaviji, vzhodni Poljski, v Karpatih, na Balkanu, v Pirenejih, v planinah srednje Španije, na Portugalskem in v Južni Franciji. Glavna volčja področja so bila razen v Rusiji in severni Finski v severovzhodni Poljski, v Karpatih, v planinah Srbije, Makedonije in v Bosni-Hercegovini. Kot prehodna divjad se je volk pojavljal le tu in tam v sosednjih področjih. Vojni dogodki in pojavi v zvezi z vojno kakor tudi zmešnjave v povojnih letih so vedno ugodno vplivale na razmnoževanje roparic, predvsem pa volčje zalege. Razen vznemirjanja v njenih skritih bivališčih je tudi potovalni nagon igral važno vlogo. Po oktobrski revoluciji in po prvi svetovni vojni se je stalež volkov dvignil v Karpatih, v gozdovih vzhodne Poljske, v baltskih državah in na Balkanu. Druga svetovna vojna s prevratnimi pretresi v vzhodni Evropi je porazno vplivala na stalež volkov v teh krajih. Razširjenje volkov v zahodni smeri je ponekod bilo naravnost katastrofalno. Tako je na ozemlju Jugoslavije v šestih letih, od leta 1945 do 1951 pobitih okrog 6500 volkov, od tega največ v Bosni-Hercegovini. Kakor romunski časopisi poročajo in begunci potrjujejo, je stanje v Romuniji in Čehoslovaški še mnogo hujše. Poljska lovska statistika navaja, da je bilo leta 1939 v vzhodnem delu današnje Poljske približno 250 stalnih volkov. Presežki so pravočasno odstreljeni, za kar je skrbela zgledna mreža lovskih čuvajev. Tedanja glavna volčja središča, vzhodni Karpati, področje Vilne, Polesje itd. se nahajajo danes daleč za sovjetsko mejo. Ker so ta področja prenasičena z volkovi, silijo presežki vedno močneje v zahodne dežele. Že leta 1951 so Poljaki cenili svoj volčji stalež na 500, trenutno pa priznajo, da jih je nad 1200. V krajih vzhodno od Visle je volk po drugi svetovni vojni postal strahovit uničevalec * Splošni del je posnet iz W. Lindemannovega članka »An der Wolfs-front« — Die Birsch, 1953, št. 6. divjadi in domačih živali. Celo do predmestij Varšave prihajajo in ropajo kumike in zajčnike. V zadnjih letih so volkovi prekoračili mejo predvojne Nemčije in postali na Poznanjskem, okrog Katovic in na Pomorj anskem stalna divjad. Lovska statistika vzhodne Nemčije pravi, da je stalež srnjadi uničen do 90%, jelenov do 80% in divjih prašičev (naraščaja) do 95%. Kakšno škodo morejo volkovi povzročiti, jasno dokazuje naša statistika. V preteklih dveh letih so volkovi poklali samo v NR Srbiji 54.000 goved, konjev in drobnice. Pri nas niso zabeležene človeške žrtve, na Poljskem pa jih priznavajo. Za uničevanje volkov so potrebni lovci specialisti in teh verjetno na Poljskem manjka. Leta 1951 so priredili 27 pogonov na volkove, ves uspeh je bil: 82 volkov. V ravninskih loviščih prinašajo le pogoni na zasledene in obkrožene volkove uspeh. V planinskih krajih so poleg načrtnih pogonov uspešna tudi mrhovišča in slučajna srečanja. Mladega volka je v jeseni lahko priklicati s posnemanjem tuljenja. Prav dobro se je izkazalo klicanje tudi proti koncu zime in spomladi, ko gre volk po plemenu. Lovski pisatelj Lindemann, ki je vrsto let preživel v vzhodni Evropi na velikih loviščih in se posebno bavil z volčjimi problemi, pravi, da so bili medved, ris, divja mačka in volk od davnine stalni v tistih krajih, ne da bi motili ravnovesje ali občutno zmanjšali stalež koristne divjadi. Celo koristili so s tem, da so se razvile močne, odporne družine koristne divjadi, ki so lahko kljubovale vremenskim nevšečnostim' in roparicam,. Roparice so z drugimi besedami — če so bile naravno v znosnem številu — vršile sani-tetsko službo in pravočasno iztrebile bolno divjad in slabiče, da niso mogli svojih pomanjkljivih ali nezdravih zasnov prenašati na potomstvo. Kako poteka življenje volkov? Spomladi in poleti se zadržujejo posamezne družine, oziroma posamezne živali v strogo omejenih področjih, kjer ne trpe vsiljivcev lastnega rodu. V jeseni pa pride v družbenem življenju volkov do temeljitega preobrata. Posamezne skupinice se združijo in tedaj se prične nemirno klatenje. Do 70 km v eni noči prehodijo sivi roparji na svojih pohodih. V času brestitve (gonjenja), januarja, februarja se krdela še povečajo. Navadno jih vodi stara volkulja. Zanimivo je, da vlada pri volkovih spolno razmerje 2 : 1, da je namreč samcev enkrat več ko samic. Pozimi ali v pozni jeseni se odselijo presežki v sosednje kraje, če jim dosedanji življenjski prostor ne nudi dovolj plena. Presežek je spričo plodnosti teh roparjev znaten, saj volkulja po vrže povprečno 4 do 6 mladičev. Naravno je škoda ogromna, če se volčja zalega preseli iz krajev, kjer divjadi ni, v kraje, bogate divjadi, v urejenih in dobro upravljanih loviščih. Tak primer je pri nas. Slovenska lovišča, v katerih je glavna koristna divjad srnjad, so »Amerika« za volkove, ki so se navadili ropanja drobnice v praznih sosednjih loviščih. Volkovi, ki prihajajo iz Bosne, se v Liki ih na Kordunu ne zadržujejo dolgo, marveč jo mahajo naprej in prekoračijo prav kmalu Kolpo. Ker se, kakor izkušnje kažejo, selijo samo presežki volkov, ostane glavnina na dosedanjem življenjskem prostoru in Skrbi naprej za potomstvo, tako da je preseljevanje presežkov tako rekoč na tekočem traku. Kjer je divjad postala redka, se volkovi lotijo domačih živali in škoda raste v milijone. Volk je krvoločna zver ih kolje čez svoje potrebe. Naša lovska statistika navaja, da je na ozemlju Slovenije okrog 120 volkov. Meni se zdi, da je to število majhno, če upoštevamo povzročeno škodo v loviščih in pri živinoreji na eni strani, na drugi pa plodnost sivih roparjev. Kako je na primer mogel ropati stari volk na Jelovici polnih osem let in poklati nad tisoč srn, tri sto ovc in žrebe. Povrh pa je še nagnal štiri konje v smrt čez skalovje in tudi te je požrl. Ali je bil zares sam na delu? Žarišče volčje nadloge so v Sloveniji vsekakor kočevski gozdovi. Od tod se selijo presežki na zahod. Vsake zime so doslej sledili na Turjaškem in Dobrepoljskem volka. Dejstvo je, da uničijo volkovi skoraj ves naraščaj srnjadi in da so posamezni predeli tamkajšnjih lovišč dobesedno prazni. Dejstvo je prav tako, da na Dolenjskem ropajo večji tropi in ne posamezen volk kakor na Jelovici. Stalež sivih roparjev resno ogroža spričo dosedanjih nepopolnih ukrepov Kočevsko, Notranjsko, Suho Krajino in velik del Bele Krajine. Od tod se selijo presežki na Primorsko, Gorenjsko in Štajersko. Novi drastični ukrepi so torej nujno potrebni. Zveza lovskih društev je vzela iniciativo v svoje roke. Nič več samo nedeljskih pogonov na volkove! To je vse premalo. Potrebni so lovci strokovnjaki za volkove. Tri skupine vztrajnih lovcev se bodo posvetile izključno zatiranju volkov, ena na Kočevskem, druga na Notranjskem in tretja v Beli Krajini. Lovili bodo s sodobno preizkušeno opremo in obkrožali volčja krdela s krpami. Ugotovili bodo po možnosti vsa volčja gnezda in mladiče uničili še preden dorastejo. Poleg tega pa se bodo prirejali veliki pogoni. Ti ukrepi predstavljajo preobrat v boju proti volčji zalegi. Denarna sredstva so delno že zagotovljena, prav tako vrvice in krpe. Kako pa se bomo borili proti invaziji volčjih presežkov iz sosednje Hrvatske? Kakor sem že zgoraj omenil, so glavna legla volkov, ki pošiljajo svoje presežke v našo smer, v Bosni - Hercegovini. Samo lansko leto so jih tam pobili okrog tisoč. Živinoreja je postala prdblem in ljudje v zimskem času ostanejo zvečer raje doma, ker niso varni svojega življenja. Naravno je pri takem številu volkov v Bosni presežkov dovolj in ti silijo v sosednje pokrajine. V Srbijo jih ne puste soplemenjaki, Dalmacija jim ne more veliko nuditi, torej na zahod. Lika ima malo divjadi, drobnico pa čuvajo budni pastirji in ostri psi. Naprej torej v Gorski kotar lin — preko Kolpe. Slovenska lovišča goje srnjad, nekaj jelenov in malo divjad. Volk pri nas ne trpi pomanjkanja in mesari v loviščih, ne da bi bil primoran seči po drobnici. Njegovo tiho delo ostane nekaj časa prikrito in šele ko je kmet oškodovan, izve ves svet, da imamo volkove v tistem kraju. Obstajajo torej prehodna mesta, po katerih se seli siva druhal v naša lovišča. Ta mesta bo treba zajeziti, zavarovati. Govoril sem prav te dni s starimi lovci iz Bele Krajine, našimi lovskimi graničarji. Boli jih, ker je baje njihova pomanjkljiva budnost kriva, da prihajajo volkovi z jugovzhoda v Slovenijo. Tako-le pravijo: Prehodna mesta volkov se nahajajo med Snežnikom in Gabrom, kamor prihajajo iz Gorskega kotara. Važna prehodna točka je tudi ob sotočju dveh izvirkov Kolpe skoraj do Broda ob Kolpi, kanalov pa je več, vse do železniške proge proti Karlovcu. Glavna prehodna črta pelje iz Korduna čez Veliko Kapelo vzhodno od Snežnika na Kočevsko. Te prehode, ki jih bo treba po sledovih in ropih še natančneje ugotoviti, bomo morali zastaviti, tam urediti stalna mrhovišča, postavljati pasti, strup in zasede. To bo možno le, če se bo belokranjska skupina volkarjev prav posebno posvetila čuvajni službi med dvema republikama. Znotraj Slovenije, naravno, budnost zaradi ob-mejinih ukrepov ne sme popustiti in vsak slovenski lovec naj pozna svojo dolžnost nasproti divjadi in skupnosti. Molakov vrh, v ozadju Uršlja gora Foto: B. L. Tone Podvrečar: Svizec Na lovski 'konferenci v Celovcu 26. novembra lanskega leta, ki so se je udeležili tudi lovci iz Slovenije, je bilo govora o svizcu. Iz zadevnega poročila v Lovcu št. 2-1953 posnemam: »Pojasnili so, da ima svizec vse življenjske pogoje v naših planinah tudi na -apnencu. Obljubili so nam svizce za razplod na naši strani.« V obrisih lovskega živaloslovja Lovec št. 3-1923 podaja M. Hanzlovsky kratek opis svizca, oziroma ga skoraj samo omenja kot redkega glodavca Alp, ki žal povsod vidno pojema. V zadnjih časih si je svizec v Visokih Tatrah, posebno na koroški strani precej opomogel in njegov rod pod varstvom skrbnih in pravičnih lovcev vidno napreduje. Verjetno je bil svizec pred stoletji prav tako razširjen po Alpah kakor kozorog, a sta ga človeški pohlep in lovska strast na mnogih krajih uničila. Prav tako, kakor so nekatere dele kozoroga porabljali v zdravilstvu in vražarstvu, je bila zelo cenjena svizčeva mast pri raznih boleznih. Z obnavljanjem svizca v Visokih Tatrah je začel nekdanji zvezni predsednik avstrijske republike profesor dr. Hainisch. On je leta 1906 in 1907 izpustil v revirju Teuchl ob koroško-solnograški meji tri pare svizcev, in sicer v spolnem razmerju 1:1. Ti so se od takrat zelo razmnožili ne samo v že omenjenem revirju ampak tudi v sosednjih revirjih. Leta 1928 so cenili kolonijo svizcev v Teuchlu in sploh v vsej skupini »Kreuzeckgruppe« (Visoke Ture) na približno 500 živali. Ker je svizec kljub svoji navidezni nerodnosti dober hodec in se rad seli, tako da mu gorski grebeni 2400 do 2700 metrov ne delajo nobenih zaprek, so se svizci tudi že naselili na južnih pobočjih Kreuzecka v gornji dolini Drave. Od leta 1923 dalje se nahajajo svizci tudi v gorovju okoli Mallnitza. Sploh so se svizci pojavili v mnogih krajih koroškega visokogorja, kjer jih nikoli niso bili izpustili, tudi v višinah 1800 do 2100 m, ker tiste gore pač niso višje. Celokupni stalež svizcev na Koroškem so v že omenjenem letu cenili na približno 800 živali. Problem razploditve svizca torej ni tako kočljiv in upajmo, da se bo dobro znašel tudi v naših gorah, posebno še v obširnih Julijcih, okoli Trente, v Krmi, Kotu, Vratih, Pišenci in Planici. Ker se torej slovenskim lovcem obeta nova divjad, ne toliko zaradi plena kakor pa oživitve naših planin in da bodo le ti nekoliko obveščeni o tej živali, podajam v kratkem njen opis: Svizec — marmota marmota ■—- Alpenmurmeltier — je glodavec. Barva je v splošnem temno rjava, hrbet temnejši, strani svetlejše, dlaka gosta s podlanko in daljšimi osinami - resami. Najdejo se med njimi tudi barvne variacije v sivo in črno in pojava delnega pa tudi celotnega albinizma ter melanizma ni preveč redka. Dorastel svizec tehta po Brehmu 7 do 8 kg. Po podatkih dr. Karla Tascheneta so na Tirolskem ustrelili že več svizcev, ki so tehtali neizčiščeni 10 do 12 kg. Viktor Defner je ustrelil v Visokih Turah na Koroškem svizca, ki je izčiščen imel 8,40 kg. Dolg je bil z repom vred 90 cm. Po Brehmu je dolžina svizca 55 do 65 cm in pri tem odpade na rep 10 do 12 cm. Uhlji so zelo majhni, komaj vidni, ker so skriti v dlaki; ima drobne črne oči. Noge so kratke, mišičaste in oborožene z močnimi, črnimi kremplji ter so posebno uporabne zlasti pri kopanju podzemskih rovov. Zgradba zob je zgoraj 1:1:4, spodaj 1:4. Glodači so zelo razviti, dolgi in močni ter so v obrambi nevarno orožje. Zgornji glodači vidno štrle naprej in so pri starejših živalih temnorumene barve. Svizec, ki je čisto evropska divjad, saj se najde samo v Alpah, Karpatih in Pirenejih. Njegov ožji, a manjši sorodnik »bobak« živi v stepah Rusije tostran in onostran Urala. Svizec prebiva v visokogorju v višinah od 2000 do 2100 m in gre redko niže. Ljubi sončna, prodasta-skalnata pobočja, kjer najde v špranjah in votlinah, če je ne more hitro popihati v rov, v nevarnosti začasno kritje. Na livadah ob grušču, kjer se pasejo, si svizci izkopljejo mnogo zasilnih rovov kakor tudi glavne poletne rove. Ti poletni rovi pa se po »bolj površnem delu« v mnogem razlikujejo od zimskih stanov, ki jih navadno zgrade 200 do 400 m nižje pod poletnimi in so tako obširni, da najde v njih vsa 10 do 12 članska družina varno zavetje čez zimo. Zelo so občutljivi za vremenske spremembe. Nikdar varljiv čut jim že vnaprej napove vsako neurje. Pridno kopljejo rove, se vmes igrajo in pasejo, a proti koncu poletja pripravljajo seno za zimo. S tem senom posteljejo v zimskem stanu, ki je navadno do 2 metra globoko pod rušo, votlino jajčaste oblike, kjer potem prespe, pritisnjeni drug ob drugega, dolgo planinsko zimo. Seno pripravljajo tako, da v vročih dneh dopoldne napukajo z močnimi gobci cele šope trave in jo puste, da se do večera posuši, nakar jo znosijo v zimski rov. Dnevi postajajo vedno krajši, a svizci vedno bolj debeli in leni. Ure dolgo leže skoraj nepremično na soncu. Ko v oktobru, včasih že v septembru nastopijo prvi zimski viharji, se vsa družina preseli v zimski stan. A samo to, kar je zdravega ima pravico do skupnega zimskega spanja. Od starosti onemogle in bolne družinske člane ne puščajo v skupni hram in jih navadno pred tem uničijo. Poznavalec svizcev Fridrih Bley, ki je večkrat opazoval iz kritja žitje in bitje teh živali, opisuje kako so svizci umorili bolnega sovrstnika: »Po sončnem kimovcu je prišel mirni, tihi vinotok v spremstvu sivkastih jutranjih megel, ki so visele sanjavo ob skalovju in čereh ter so se šele pod žatki dopoldanskega sonca leno razlezle. Med svizci, ki so na jasi ležeč uživali zadnje sončne dneve, se je pojavila čudna razburjenost. Naglo so začeli švigati v rov in spet ven na piano, posedali na zadnjih nogah, cvilili in piskali ter se zbrali okoli starega samca in samice. Sem in tja je eden ali drugi ovohal mladega vrstnika, ki je bolan in zlovoljen čepel ob strani s hudim udarcem v križu, ki mu ga je zadal orel. Zbrali so se k nekakšnemu posvetu. Med tem so s strani opazovali nesrečnika. Stari svizec, ki je bil sedel na zadnjih nogah, se je spustil na vse štiri in počasi odkoracal proti rovu. Vsi ostali pa so se kakor dogovorjeno vrgli na bolnega tovariša, ki se jim je puhajoč s poslednjo silo postavil v bran, ga spravili podse in ga tako dolgo grizli, da je obležal, plen krokarjem in gorskim lisicam. Po izvršeni obsodbi so se tudi ti spravili za starim samcem v rov. Med zimskim spanjem so svizci popolnoma otrpli. Utrip srca je slaboten in dihanje počasno. Želodec jim je popolnoma prazen kakor tudi črevesje. Ce bi slučajno vdrl v prezimovališče strupen gorski mraz ali bi se zgodila kakšna druga nesreča, bi navidezno mrtvi, postali pravi mrtveci, brez vsakega dbčutka bolečine. Ko potem jug objame skalovje in snežnica grmi v dolino, ko narastejo hudourniki, se začne počasi svitati v premraženih glavah zaspancev. Drug za drugim se začno gibati, se na pol zbude in spet zaspe tako dolgo, da začne pravilno utripati srce, da začnejo delovati možgani. Potem ni nobenega zadržka. Ven hočejo iz temne, z dušljivim ozračjem napolnjene luknje. Večkrat se zgodi, da je pri izhodu še mnogo snega. Hitro se izkopljejo in kaj hitro je vsa druščina na dolgo pogrešanem soncu, kjer se valja in steguje. Čudno, da živalce med zimskim spanjem niso preveč shujšale. Dosti so še pri močeh, ko se približa čas ploditve, navadno sredi aprila, včasih prej, včasih pozneje. Takrat pride tudi do medsebojnih pretepov, ki pa niso preveč krvavi. Svatovanje jim pa vzame vso maščobo, ki jim je še ostala čez zimo. Takoj, ko so višji predeli brez snega, se vrnejo k poletnim rovom, ki jih posele v parih. Tu čistijo, popravljajo in pripravljajo v postranskih rovih ležišča za samice, kjer naj bi skotile. Tu gori se svizci hitro popravijo in neverjetno je, kako se v kratki dobi 4 do 5 mesecev zrede. Konec junija, po šestih tednih nosečnosti, skoti samica 3, 4 sem in tja tudi 5 mladičev, in sicer v poletnem rovu. Na mladiče zelo pazi in preden niso dorasli jih pušča le redko na prosto. Defner trdi, da postavljajo svizci, ko so na paši, straže. Drugi to zanikajo, pač pa priznavajo, da tisti svizec, ki opazi nevarnost, zažvižga in s tem da znak drugim, da se hitro poskrijejo. Lovci trdijo, da svizci s tem, da ob nevarnosti zažvižgajo, vznemirijo tudi gamse, ki se slučajno pasejo v njihovi bližini. Glavni sovražnik svizcev je planinski orel; sem in tja postane kakšen neprevidnež tudi plen lisice. Zalezuje jih tudi človek, saj spada svizec k velikemu lovu. Pri strelu s kroglo, ker je svizec zelo plašljiv in se mu redko približaš na manj kakor 100 korakov, moraš dobro pogoditi, sicer zgine v rov in je zgubljen. Meso je prav okusno, tako trdijo nekateri. Sam sem ga pokusil nekoč v Heiligenblut na Koroškem, pa mi ni šlo posebno v slast. Bilo je mnogo premastno, saj ima svizec proti jeseni kar do 2 kg čiste masti. Lekarnarji stopljeno svižčevo mast radi kupujejo, ker se, enkrat razpuščena, več ne strdi. Koža nima posebne vrednosti. Ivan Stopar: Lovski prizori na slovenskih tleh v dobi renesanse Štirje naši gradovi so do nedavnega ohranili zanimive priče tega slikarskega snovanja na Slovenskem. Gracarjev Turn, Otočec, grad Mokronog in Turjak. V prvih dveh primerih gre za motive, ki z našo obravnavo nimajo neposrednega stika. Zanimiv je deloma Otočec, kjer so v manjši sobici v prvem nadstropju južnega trakta poleg kapele naslikani v kvadratičnih poljih prizori, kjer plešejo zajčki z dekleti v značilnih renesančnih nošah; motiv je morda fabulativnega izvora, verjetneje pa je, da gre za golo igračkanje s fantazijo, z edinim namenom, ustvariti očesu prijetne, živahno deko-rirane prostore. V primeru Mokronoga in Turjaka pa imamo opraviti z motivno popolnoma realističnimi prizori lova. Mokronoška freska je v tem pogledu najbolj ilustrativna. Predstavlja dokaj razgibano pokrajino, pokrito s stožčastimi hribi, ki jo po sredini razpolavlja šop drevja. Levi del slike pokriva značilen lovski prizor. Čisto na robu slike stoji široko razkoračen lovec, ki z levo roko drži rog, na katerega trobi, z desno pa zadržuje pse, ki jih navezane na vrvici vodi pred seboj. Oblečen je v kratko obleko, ki mu sega do sredine stegna, čez to pa ima vržen kratek plašč, ki se nato podaljša v nekakšno kapuco, čez katero ima poveznjeno še posebno, menda kožuhovinasto pokrivalo. Noge tiče v trikoju, ki je na vsaki nogi drugačne barve, stopala pa so zaščitena z obuvalom za ta čas značilne gobčaste oblike. Pred figuro lovca-gonjača se odvija prava lovska scena. Psi, po vsem videzu hrti, gonijo divjad, ki beži pred njimi. Srednji, največji hrt, je pravkar zagrabil zajca za nogo, ko je ta ravno sredi skoka. Nekoliko niže je drug hrt z močno usločenim hrbtom, ki med tekom išče sled. Med bežečimi živalmi opazimo tudi divjo mačko (morda risa?) in še nekaj druge divjadi, ki se pa ne da več določiti. Psa, ki ju vodi gonjač navezana na močne jermene, sta najbrže istrska goniča. Zdaj, zdaj ju bo čuvaj odvezal in planila bosta v sredo vrveža. Krajino oživljajo še druge miniature iz življenja narave. Tako pleza po nekem deblu veverica, vrh gore v ozadju stoji kozorog itd. V ozadju se nakazuje jezero z ladjo, stilizirano cvetličje in skale. Desna polovica slike je nekoliko manj živahna. Ponazorjen je lov na ptice. Dominant tvori razkoračena in z vejevjem zamaskirana figura lovca, ki z nekakšno piščaljo in sovo na palici privablja ptiče, ki z neba priletavajo k njej. Desno stoji žena z globokim renesančnim dekoltejem, držeč v roki vrč z dulcem in lanom. Zadaj se krajina prične dvigati. V desnem gornjem oglu jo zaključuje slika gradu, levo je stilizirana krajina. Med obema figurama se vije napisni trak v gotici, ki pa je ibil ob času obiska že čisto nečitljiv. Celotno sliko, ki je precej obsežna (410 cm X 169 cm), obkroža pravokoten okvir z geometrijsko dekoracijo. Časovno sodi slika v prvo polovico 16. stoletja. Po stilističnih elementih, ki so v bistvu še povsem gotski, bi jo lahko točneje opredelili nekako v čas med leti 1520 do 1530. Poudarek je v prikazovanju ljudi in živali, ki naj bodo po svojih oblikah, sorazmerjih in kretnjah kar najbolj verne. V nasprotju s tem pa je krajina še povsem stilizirana, hribi v svojih skrajno 'poenostavljenih formah spominjajo še na oblikovanje istega predmeta pri Giottu. Zato se zgodi, da prostor raste v višino, namesto da bi se poglabljal; elementi se kopičijo drug nad drugim, ne da bi mogli vzbuditi dojem tridimenzionalnosti. Zato je tudi učinek freske predvsem dekorativen. Figure, zlasti obrazi so še tipizirani, brez invididual-nih potez. Isto velja še v večji meri za živali. Hrt ali zajec n. pr. nista neki čisto določeni živali, temveč hrt in zajec sploh. Umetnik je hotel označiti le vrsto, ter je zato abstrahiral vse nebistvene poteze. V okviru stanja našega takratnega slikarstva je slika pomembna in relativno kvalitetna. Slikar je imel nedvomno veščo roko, spretno je znal komponirati dane elemente in jim s prikupno potezo vdihniti življenje. Po vojni so se v razrušenem gradu Turjaku v sobi nad staro »lutrovsko« kapelo pokazali fragmenti fresk, ki ikonografsko pripadajo isti vrsti. Stilistična primerjava me je uverila, da gre za delo istega mojstra, kakor smo ga srečali v Mokronogu, čeprav mu danes ne vemo imena. Fragment nam kaže dva hrta, stoječa tesno drug ob drugem, ki sta se zagrizla v tilnik onemoglega zajca. Nad njima je še ris (?), ki z iztegnjenimi šapami preži na svoj plen. Freski, ki sem ju skušal tu opisati, sta danes že povsem uničeni, zato sem se opiral v glavnem na fotografije, ki jih hrani Zavod za zaščito kulturnih spomenikov in Zgodovinski oddelek pri SAZU. Ko sem pred časom sam obiskal ta dva spomenika, je bila turjaška freska že popolnoma uničena, mokronoška pa ohranjena le še v skopih obrisih. Zadnja je danes delno sneta in se nahaja na Zavodu; iz nje ni mogoče ničesar drugega več razbrati kot nekaj barvnih lis. Zato se moram zahvaliti dr. Cevcu, ki mi je rade volje dal na razpolago svoje tozadevne zapiske, na podlagi katerih mi je za silo uspelo rekonstruirati prvotno podobo freske. Slike so se pravzaprav pokazale šele med zadnjo vojno, ko sta bila v borbah ta dva gradova uničena in so se pod odpadlim ometom pokazali njihovi sledovi. Čas s svojimi klimatskimi neprilikami je tudi napravil svoje in tako je naša kulturna zgodovina izgubila dva nad vse pomembna spomenika, s področja pri nas že itak redko zastopanega gotsko-renesančnega profanega slikarstva. Freski sta bili močno načeti že v času fotografiranja, zato opis ni popoln, kot bi bilo želeti. Zlasti je bila že takrat skoraj čisto uničena turjaška freska, pri mokronoški pa je bil močno poškodovan njen gornji del. Mokronog, grad. Notranjščina: Detajl iz lovskega prizora (psi), freska iz 16. stol. Foto Sijanec - 1947 Med freskami, ki ibi jih še delno lahko uvrstili v ta okvir, so upodobitve posameznih živali v gradu Soteski ob Krki. Poslikane so vse štiri stene nekdanje kopalnice. V živih barvah nam ta renesančna slikarija prikazuje v okviru antikizirujoče krajine vrsto živali, ki so po izvoru dokaj različne. Poleg jelena, krave, veverice in miši je tu v vrtovih pod arkadami še vrsta eksotičnih živali kakor slon, noj, kamela, opica z mladičema in podobno. Freske omenjam le zato, ker nam lepo pokažejo, v kaj so se razvili nekdanji izraziti lovski prizori. Viteško-vojaški duh srednjega veka je izginil, interes vladajočih slojev se je pričel nagibati vedno bolj k drugim stvarem, kajti osebna spretnost in pogum nista več igrali tako važne vloge. Vedno bolj se uveljavlja zahteva po znanju, po razširitvi obzorja in v tem smislu so zasnovane tudi soteške slike. Cas postanka teh fresk bi bil nekako v drugi polovici 17. stoletja, torej jih od prvih upodobitev loči celo poldrugo stoletje. Delala jih je vešča roka in še danes — kljub temu, da so tudi precej poškodovane — delujejo v svoji topli barvitosti neposredno in sveže. Mn. S k. Majski prazniki Skoraj težko sem jih pričakoval, ker sem si želel nekaj dni potrebnega oddiha. Že dolgo me je vleklo nekam na ruševca, tega živahnega in muhastega junaka naših lepih vrhov, katerega sem bil samo enkrat slišal ob Krnskem jezeru. Zelo vljudno so mi ga priskrbeli v Kranjski gori. Kranjska gora me ni preveč lepo sprejela. Temni oblaki so se vlačili okrog Špika in nad Jalovcem, pa tudi Karavanke niso bile nič kaj vabljive. »Gremo na Bašico,« mi pravi Jože. »Več ko mokri ne moremo biti in za ruševca je skoraj bolje, če malo rosi ali če je megla.« »Če in moker biti« spada nekako k ceremonijelu toliko kakor puška in petelin. Zato nimam nič proti temu. Odpravimo se popoldne na tri in pol urno pot na staro planino »Bašca«. Na rahlo prši in dež izpira skrbi ter boža obraz. Po poti se nam pridružita Marijan in Andrej. Na Bašiči so si lovci preuredili staro bajto v zasilno kočo. V koči nismo prav veliko govorili: večerja s polento, dogovor za čakališča, varnostni ukrepi proti ognju in spat. Določen sem na čakališče pri piramidah (trigon. točki). Tam da prihaja petelin. Jože to ve, toda natančno ga ni utegnil zaslišati. Na tihem sem mu hvaležen. Ne ugaja mi, da mi žival tako rekoč . . . privežejo. Nisem prišel petelina ustrelit, pač pa lovit. Med obema pojmoma je velika razlika in sam sem to preizkusil. Ob 2.30 uri nas objame jutranja megla. Svetilka nam komaj kaže pot v temo. Jože mi pokaže čakališče, mi zašepeta zadnja navodila kakor trener boksaču in že sem sam pod pritlikavim macesnom, ko se ravno dviga beli sij nad Koroško. Megle se dvignejo ter se tu in tam pokaže med oblaki smaragdno nebo. Da, tov. Šušteršič, Nestor slovenskih lovcev! Prav tisti veličastni občutki ob jutrnjem svitu, ko prvi zapoje škriček in se mu od daleč oglaša potepinka kukavica. In že se pod menoj oglasi: »Ču-šuj«. Ni priletel na zadnjo krpo snega, sprehaja se niže. Ne vidim ga, toda njegovemu čušuja-nju sledim nepremičen. Trd od mraza in od napetosti buljim med ruš j e, premikam roko od držaja do držaja, tiho in počasi ko prikazen. Nobena drža ni ugodna toda kar je, je! Biti moram nepremičen. Ču-šuj. Ukradem še trenutek, da se nasmehnem ob misli, morda izgledam smešen namišljenemu opazovalcu. Nižje za robom se sprehaja petelin, ki se tdbi nič meni nič šopiri, višje za robom pa ti s srcem, ki ti skače v grlo. Ču-šuj! Oddaljuje se. Nima pravega petja; nekaj ni prav. Že se mislim premakniti in zlesti do roba ko: se ču-šuj oglasi z leve, da ponovno okamenim. Ta pa, ta! Piha in gruli, da je veselje. Poskusim s klicem. Vadil sem se v koči in še kar gre. Vedno bliže se oglaša; toda na spregled ne pride. Tako je blizu za robom, da imam že puško pri licu in čakam samo, da se pokaže. »Kek-kek-kek« — na desno. Kakor fazan siva postava, temna v ozadju jutranje zore. Ustavi se kakih 10 korakov od mene. Gledava se: pet, deset minut ali pet, deset sekund? Mah! Prekleto dolgo je bilo s puško pri licu in z mrzlim vetrom v hrbtu. Oni tam pa: ču-šuj! Končno gre kokoška, petelin tudi utihne in odleti. Zakaj, ne vem. Se nekaj časa zamira ruševčevo gruljenje v daljavi in potem zamre. Konec! Lovski epilog: Vidiš, Joža, tam bi bil moral sedeti na sedlu! »Zakaj pa se niste premaknili do roba, pa bi onegale.« Saj sem si mislil, pa je tale začel. »Seveda, če bi šli do roba, bi ga imeli.« Če . . . če, Joža, če ,bi bila imela moja stara mama kolesca, bi bil jaz voziček. Nič ne de. Ga bova pa jutri. Glej1 tu bom čakal. Se malo popravim te veje, pa greva. Jutri je pribit...! In se vrneva v kočo. Ona dva sta tudi drzna. Vsak svojega sta videla, toda predaleč. Prišel je — pravi Marijan — malo niže in koj začel ču-šuj! Pa mu prišepnem: ču-šuj. Naenkrat pa »kek-kek« in mi stoji kura pred cevjo. Prijel bi jo lahko. Kaj sem hotel, če pokličem še enkrat, skoči še vame, si mislim. To je bila sitna. Ko pa se oni tamle še enkrat oglasi, »kek-kek« mu odgovori, pa sta šla po hribu. Čez dan smo ostali v koči. Jutranja ura 2.30 naslednjega dne nas je dobila že v bregu. Megla je in dež rosi. Na čakališče pridem brez luči. Skoro zjasni se. Že blede zvezde na obzorju in vse naokrog dobiva opalno skrivnostno barvo, ko se oglase ptiči. Kmalu na to prvi ču-šuj na moji levi za hribčkom. Na to še petje in glasni ču-šuj. Aha, prihaja. Puška že sama zleze k licu, a kmalu se tudi vrne na kolena. Ču-šuj ... Oddaljuje se in na spregled ga ni. Da bi te strela! Kratek ču-šuj na desni mi oznanja, da je drugi tam, kjer sem ga včeraj čakal. Za vraga, ali se brijete norca z menoj? »Pozni smo že,« mi pravi pozneje Joža, »petelini niso več stalni.« Prav. Toda, zakaj pa pridejo natančno tja, kjer mene ni? To je pa lovska tajnost. Kako pa oni tam gruli! Se pretegnil se bo. Odločim se za naskok. Nekaj hitrih in tihih korakov v kritje roba; spomin na velikega zaljubljenca, ki meži in ne sliši, ko poje; močni »ču-šuj« in koj na trebuh; če pa ga zagledam na tri korake? Ne, bolj daleč je; po trebuhu naprej z nosom v teloh, alpske zvončke in ovčje govno; po trebuhu preko vsega tega; odpuščanja proseč v mislih na ženo; a, tam si??? 60—70 korakov. In sedaj? Saj ne bom večno na trebuhu. Joj, joj! Petelin se dvigne in sede na macesen. Mirno! Tiho! Mirno, četudi čutiš mokra kole-na, če te v trebuh zebe, če drgetaš od mraza. Tedaj pa nekaj neprevidnega: drugi petelin zleti in se ustavi nekaj korakov od mene na macesnu. In tam si na trebuhu. Če bi le pomežiknil, bi vse šlo nekam v hodnik. Streljati? Kje pa! Prej ko bi pomeril, bi bil petelin že nad prepadom in zbogom. Dobro sem se moral obnašati, če se je petelin vrnil na rastišče. Pa kaj petelin. Petelini reci. Saj so bili vsaj trije v neposredni bližini. In sedaj začne ples starešin. Gruli, piha, vozi kočijo, da se mu lesketa perje v vzhajajočem soncu. Čudovito! Vse je v tem trenutku slovesno, da pozabim na mokre hlače in vlažen trebuh. Konec temu je naredil petelin sam. Hipoma se je vzpel na 40—50 korakov oddaljen macesen in motril okolico. Bal sem se, da je predaleč, toda vzel sem ga na muho. Čakal sem dolgo. Končno je zmagal mraz in sem sprožil. Lepo je zajadral in . . . prostovoljno padel, kamor je hotel. O ti, presneta smola. Še sedaj ne morem razumeti. Sodim, da je bil kriv naboj, ker strel se mi ni zdel dober, če ni bil le fant zanič. Pa saj je vseeno. Važno je le, da petelina ni bilo. Ob spremljanju kozjih molitvic v vseh slovenskih narečjih sem se vrnil v kočo, končno vesel, da sem ga vsaj splašil. Ostali so prišli tudi prazni. Tudi nje so petelini na debelo vlekli. Že moramo nazaj v Kranjsko goro, da se vrnem v toplo Primorsko. Na postaji zvem, da mi je nedeljski listek zapadel' ter da moram kupiti novega. To je sicer prišlo nekoliko nepričakovano, toda saj tudi neuspehi na Bašiči niso bili v programu. Pa mi šine nekaj v glavo in pravim: Jože, kaj če bi.. .? Joža je bil istega mnenja in že sva bila znova na Bašiči z novimi načrti tako, da ni bilo dvoma za uspeh. Tretjič sem v bližini piramid dobro skrit pod pritlikavim macesnom. Obeta se krasen dan. Ponovijo se sicer vedno novi prizori jutranje zore in »čof« petelin je za grebenčkom. Gruli, piha, preletava se in se vrača v bližino. Prepričan sem, da to pot ne more biti dvoma: veselim se na plen ter ga že vidim, kako se šopiri v moji predsobi. Čutim, da manjka morda še pol metra, da bi se pokazal in si ne upam migniti niti s prstom. »Frrr« zaslišim in že je petelin v dolini. Naokrog grobna tišina. Ptiči so umolknili, gruljenja nikjer. Zagonetka je kmalu rešena. Mogočni orel plava po nebu 300 m od mene. Samo da se prikaže, ga že vsa dolina počasti z več-minutnim molkom. To je diktatura fevdalnega tipa. Da bi te vrag! Ravno sedaj. Potolažim se s pogledom na divne vrhove Triglava, Špika, Jalovca, Mangrta in na gore čez mejo. Ne slutim, da se je ravnokar odigrala v krševiti steni Špika ena najhujših tragedij. Ko se vračava z Jožom h koči, slišim druge peteline v neposredni bližini. Poskušam zalesti. Pojejo na vrhu macesnov in smrek. Vložim vso spretnost in potrpljenje, toda tak lov ing. Šušteršič označuje z besedo »obupen« in ima prav. Nikdar ne prideš do strela. Če pomislite, da so bili trije petelini, se težkoče povečajo s faktorjem 3. Dolgo časa sem jih imel v bližini, kar pomeni, da me niso opazili. Toda končno ... Upal sem, da bo kateri pri preletavanju sedel' na bližnji vrh. Pa kaj, ko je vrhov na stotine. Prava lovsko pasemska smola, ki nikoli ne zataji. Molčeča se vrneva in vse nade položiva v naslednje in poslednje jutro. Joža odide v revir. Malo ga spremim, potem se vrnem. Tudi Joža je zvečer nazaj. Drugo jutro zamenjam čakališče in zdelo se mi je nemogoče, da ne bi bilo uspeha. Ruševec dvakrat od daleč zapiha, enkrat nekoliko bližje in potem »pa vse tiho je bilo...« Pridružim se Jožu, ki obupan stoji in molči. Kaj pa ti je, Joža? »Vpadel je na nasprotno stran kakor sem mislil.« Natančno ga vidim na 8—10 metrov . . . Merim, da to pot je, in pok — petelin pa za rob. »Sabotaža«? Netilka je izpadla in jo imam v žepu. Smodnik je raztresen med mrvicami tobaka in Joža mi pokaže naboj s šibrami. Pri vsej jezi se zasmejeva. V lovskih knjigah Diane je pač zapisano, da niso petelini iz Bašiče namenjeni nama in proti volji bogov se ne moremo boriti. Na poti nazaj naskakujem še enega krivača, ki je pel 10 minut od bajte in zanj skoraj nisva vedela. Andrejev je bil prejšnje dni in sploh nisva mislila nanj. Sedaj veva . . . Razočaran, a dobre volje zapuščam Bašico in že kujem načrte za leto 1953! Dinko: Za klobuk pereščka dva ... Že dolgo sem želel preživeti nekaj dni v planinah na lovu za ruševcem. Ko se mi je lani izpolnila dolgoletna želja, sem spoznal njegovo čudovito krasoto. Vsako opisovanje lepote tega lova je samo še jecljajoče ponavljanje vsega, kar je bilo že večkrat napisano in povedano. V Bohinju smo se sešli trije tovariši, tri hrepeneča srca, polni upanja in načrtov. Naš cilj je 'bil visoko v planinah, tam daleč pod očakom Triglava. Po peturni naporni poti Skozi doline in strmine smo dospeli v lovsko kočo, kjer smo bili nad vse pričakovanje zelo ljubeznivo sprejeti. Po zaslugi ondotnega državnega lovca, ki oskrbuje lovsko kočo, smo preživeli lepe dneve našega oddiha. V lovskih domovih, kamor se napotiš, je treba imeti vedno malo potrpljenja, humorja in vljudnosti. Kjer teh ni, se slabo preživlja dopust v planinah. Nič ni zoprnejšega kakor družba sitnih, godrnjavih tovarišev, ki se za vsako malenkost pritožujejo in kritizirajo. Pogovor v koči se je sukal okrog ruševca. Treba bi bilo stotine drobnih spominov zliti v eno samo misel —■ lov na ruševca. Foto Dinko V svitu jutranjega somraka smo se po strmem pobočju vzpenjali v nam pripravljeni koč. Rušev grm, obdan z vejami, je bil primerno kritje, okoli nas pa snežna ploskev. V srebrnem jutru, ko se je noč umaknila nastopajočemu dnevu, nam je v pričakovanju lovskega doživetja, vedno močneje utripalo srce. Začuje se kmalu frfot in kakor da so prilezli iz tal vsenaokoli črni kipci »čujuh, čujuh, čujuh!« Snežni vitezi, bojno razpoloženi, vročih src so poskakovali po beli preprogi. V neposredni bližini je zapihal čujuh, čnjuh, pri tem pa močno zamahnil s peruti. Počil je strel, prvi ruševec je obležal. Pesem ljubezni se je nadaljevala vsenaokoli še v večjem tempu. Še bolj so pihali in klicali na korajžo. Vsi okoli nas so grulili in poskakovali, da je bilo veselje. Mrtvega ruševca sta naskočila dva petelina in ga s kljunom pričela obdelovati. Mi v koču smo se ob prizoru spogledali in skoro se nas je loteval smeh, da se nismo zavedali, da ruševec zelo dobro sliši in vidi. Pravijo, da ima na vsakem peresu oko. Po kratkem premoru je lovec s posnemanjem klica čujuh, čujuh, privabil petelina, ki se je z razprostrto pahljačo pripeljal do nas na strelno daljavo. Dober pogled iz zaklona, rezek pok in v ognju je obležal drugi trubadur. Temu je sledil tam daleč na drugi planini tretji. Sonce je že obsevalo naše premrle ude, ko smo pobirali svoj plen. Za klobuk sem zataknil ruševo vejico ki mi jo je ponudil lovec z voščilom: »Lovski blagor«. Ogledoval sem malega petelinčka, njegove krivčke, ki so ponos vsakega lovca. »Za klobuk pereščka dva«, za korajžo. V neizmernem veselju nad prelepim lovskim doživetjem smo kaj hitro prišli nazaj v kočo, kjer smo si s toplim čajem in slivovko privezali duše. Lačnim želodcem pa je postregel lovec s pristnimi bohinjskimi žganci s pripombo: »Če vam niso všeč, pa koj sam kuhej!«. Pojedli smo vse do zadnjega žganca. Odžejani in nasičeni smo sedli pred kočo in opazovali z daljnogledi gamse, ki so polegali in se predajali toplim žarkom pomladanskega sonca. Prihodnje jutro se je vrnil s planine še četrti tovariš Pavle s svojim tako zaželenim ruševcem. Ogledovali smo štirje lovci, štiri peteline, kovinastomodre barve, črnega repa, škarjasto zakrivljenih peres, močno pordelih rož nad očmi. Zapeli smo: Če ga bo priboril, naj ga obdrži, ker za strahopetce krivo perje ni! Planine so se kopale v snegu in vrhovi lesketali v soncu, ko smo se poslavljali od njih. Pri Bohinjskem jezeru, ki se je zeleno lesketalo, smo se poslovili štirje »srečni«, želeč si nasvidenje Ob gamsovem prsku! Slavko Čuček: Nekaj o pasji bolezni Lov nudi pravemu lovcu užitek le, če lovi s svojim psom. Vendar ne predstavlja pes za lovca le materialne vrednosti, marveč kot zvest prijatelj še predvsem idealno vrednost, ki se v gmotnih dobrinah ne da izraziti. Ravno zaradi tega je potrebno, da vsak lovec zna vsaj najpotrebnejše o poglavitnih pasjih boleznih, da bi lahko svojega psa pravilno oskrboval in na ta način varoval pred raznimi obolenji. Ob tej priložnosti bom opisal le pasjo bolezen, ki je pravzaprav najpogostejša in ki uniči največ naših psov. Pasja bolezen je izredno nalezljiva; dovzetni zanjo so le mladi psi do starosti dveh let. Čim starejši je namreč pes, tem odpornejši postaja tudi proti tej bolezni. Sesajoči mladiči »bole za to boleznijo le izjemoma. V vročih poletnih mesecih napada bolezen pogostejše kakor v zimi; huje pa razsaja v mestih kakor na podeželju, kjer je stik psov manjši. Poleg psov lahko obole za to boleznijo tudi mačke, lisice in volkovi. Bolezen se prenaša od obolele živali na drugo, lahko pa tudi po človeku ali kakršnem koli predmetu, ki je bil v dotiki z obolelo živaljo. Povzročitelj bolezni še do danes ni poznan. V organizem živali prodre s hrano in vodo ali pa z vdihanim zrakom. Za infekcijo je dovolj že prav kratko bivanje v okolju na tej bolezni obolele živali. Slaba hrana in sploh vse, kar zmanjšuje odpornost, kakor prehladi itd. bolezen pospešuje. Mestni, na vremenske spremembe manj vajeni psi postanejo prej žrtev bolezni kakor pa utrjeni vaški psi. Oblike pasje bolezni so dokaj različne. V glavnem razlikujemo želodčno, prsno in živčno pasjo bolezen, od katerih je slednja najhujša. Bolezen začenja navadno z mrzlico. Pes dobi suh in vroč nos, izgubi apetit in pogostoma bljuje. Bruhanje je posebno značilno za želodčno obliko pasje bolezni, pri kateri obole prebavni organi. Pri tem primeru dobi pes hudo drisko ter izloča večkrat s krvjo pomešano blato. Obolelo žival neprestano žeja. Pri prsni obliki obole dihala, vnamejo se pljuča, žival pospešeno diha, teče ji iz oči in nosa, v večini primerov tudi kašlja. Živčna pasja bolezen je brezdvomno najtežja ter zapusti navadno posledice, če jo žival sploh preboli. Pri tej obliki bolezni obolijo možgani, hrbtni mozeg, skratka ves živčni sistem. V začetnem stadiju dobi pes lažje živčne napade, ki se med razvojem bolezni stopnjujejo in postajajo vedno pogostejši. Pri napadu pes brez vzroka teka sem in tja, -laja, grize, se opoteka, dokler ne pade na -tla, kjer se zvija v krčih, iz ust pa se mu cede sline, kakor da bi bil zastrupljen. Značilno za to obliko obolenja je, da je bolna žival zelo požrešna in žre pravzaprav dokler popolnoma ne ohromi, nakar v nekaj dneh pogine. Iz primerov obolelih živali se vidi, da sta razvoj in potek pasje bolezni zelo različna, ker se malokdaj pojavi v spredaj naštetih oblikah posamič, ampak ponajveč v različnih medsebojnih zvezah. Na lastnem koker-španijelu sem imel priložnost opazovati, da se je bolezen pri izbruhu pojavila v tipični prsni obliki, ki sem jo sicer pravočasno zavrl, vendar pa ne zaustavil, kakor sem prvotno mislil. Pes je sicer pokazal neke znake izboljšanja, toda po tem navideznem okrevanju je po kakih 15 dneh obolel na prebavilih, kar je njegovo telesno odpornost ponovno zmanjšalo (želodčna oblika). S pomočjo živinozdravnifca sem razvoj bolezni še tudi v tej obliki preprečil. Kmalu po izboljšanju je dobil pes spet normalen tek in postal živahnejši. Ko sem pričakoval že popolno okrevanje, je dobil neke noči iznenaden živčni napad. Od tedaj pa se je bolezen v živčni obliki naglo stopnjevala in povzročila njegov konec. Pasja bolezen je večkrat lahkega značaja, v mnogih primerih pa nastopa že od začetka v težki obliki. Traja po navadi 4—6 tednov, pa tudi do treh mesecev ali celo še delj. Posledice pri psih, ki jih ta zavratna bolezen ugonobi, so večkrat zelo hude. Pes izgubi voh, da je za lov neuporaben, obolenje prebavil mu pusti slab tek, živčna obolelost pa pušča večkrat ohromelost ali znatno duševno otopelost. Iz gornjega izhaja, da je pasja bolezen zelo nevarna in da kljub zdravniški pomoči pogine velik odstotek obolelih psov. Bolezni najlaže ubranimo psa, da ne pride v dotik s psi, zlasti obolelimi psi. Da ostane pes zdrav je važno pravilno hranjenje. Moramo si biti na jasnem, da je pes mesojedec; zato bodi njegova poglavitna hrana meso. Še prav posebno med obolenjem naj dobiva pes krepko, vendar lažje prebavljivo hrano. V kolikor oboleli pes sam noče jesti, mu je potrebno hrano na nek način vsiliti. Priporočljivo je, da damo psu med obolenjem v hrano trikrat na dan p@ kapljico jodove tinkture. Med boleznijo naj leži pes v miru v enakomerno gretem prostoru. Pod nobenim pogojem se ne sme gibati na prostem, zlasti kadar je zunaj hladno, ker se sigurno prehladi in dobi pljučnico. Če daje pes videz, da je že okreval, je na mestu še večja opreznost, saj se lahko bolezen ponovi in bo v tem primeru še težja. Kakor rečeno, je pasja bolezen silno nalezljiva; zato je potrebno prostor, kjer je ležal bolan -pes, dobro razkužiti, prav tako pa tudi vse predmete, s katerimi je prišel v -dotiko. Opisani ukrepi so seveda le preventivnega značaja in oboleli živali bo nudil uspešno pomoč le strokovnjak-živinozdravnik, če ga pokličemo pravočasno, dokler se bolezen še ni pregloboko vsidrala. VABILO na redni občni zbor Lovske zadruge z o. j. v Ljubljani, ki bo v soboto, 16. m,aja 1953 ob pol 15. uri v Domu sindikatov v Ljubljani, Miklošičeva c. 22 (prvi vhod od kolodvora) mala dvorana v I. nadstropju. Dnevni red: 1. otvoritev občnega zbora, volitev zapisnikarja in dveh overovateljev zapisnika; 2. čitanje in odobritev zapisnika o rednem občnem zboru 1952; 3. 'poročilo upravnega odbora; 4. poročilo nadzornega odbora; 5. razmotrivanje o poročilih in sklepanje o razrešnici upravnemu in nadzornemu odboru; 6. sklepanje o dodelitvi poslovnega prebitka v sklade; 7. sprememba pravil; 8. volitve upravnega odbora in 6 namestnikov ter nadzornega odbora in 3 namestnikov; 9. predlogi; 10. slučajnosti. Občni zbor je sklepčen, če je zastopano nadpolovično število okolišev Okrajnih lovskih zvez z vsaj po enim delegatom, ki ima glasovalno pravico; vendar pa se veljavno sklepa ne glede na število prisotnih eno uro po določenem času. Tajnik: Predsednik: Babše Milan 1. r. Dr. Dular Milan 1. r. VABILO na redni občni zbor Lovske zveze LRS v Ljubljani, ki bo v nedeljo, dne 17. maja 1953 ob 9. uri dopoldne v dvorani Doma sindikatov na Miklošičevi cesti 22. Dnevni red: 1. pozdrav in otvoritev; 2. izvolitev delovnega predsedstva, zapisnikarja, dveh overovateljev zapisnika, verifikacijskega odbora, kandidacijske in volilne komisije ter komisije za sklepe; 3. poročilo upravnega in nadzornega odbora; 4. razgovor o poročilu upravnega in nadzornega odbora; 5. sklepanje o razrešnici upravnemu odboru; 6. sprejem delovnega plana in proračuna za bodočo poslovno dobo; 7. volitve upravnega in nadzornega odbora ter delegatov za občni zbor Glavne lovske zveze FLRJ; 8. sklepanje o spremembi pravil; 9. sklepanje o samostojnih predlogih; 10. slučajnosti. Samostojne predloge morajo poslati Okrajne lovske zveze upravnemu odboru Lovske zveze LRS vsaj sedem dni pred občnim zborom. Občnega zbora se lahko udeleži vsak lovec, glasovalno pravico pa imajo le delegati Okrajnih lovskih zvez, ki so bili izvoljeni na občnih zborih OLZ. Delegati morajo občnemu zboru Lovske zveze predložiti pooblastilo upravnega odbora Okrajne lovske zveze, sicer nimajo glasovalne pravice. Tajnik: S. f. — s. n.! Predsednik: Dr. Milan Dular Dr. Jože Benigar »Krt — 10 din,« ponuja naša Lovska zadruga na platnicah prvega letošnjega Lovca za njegovo kožo. O ti črni podzemni orač, ali res nisi prav nič vreden? 10 din namreč še za odiranje ni. Toda kateremu in kakšnemu krtu pa sploh smeš vzeti kožo? Samo tistemu, ki ga slučajno mrtvega najdeš ob cesti ali kje drugje — in nobenemu drugemu! Z odločbo o zaščiti živali, ki so koristne kmetijstvu in gozdarstvu, izdano na podlagi 4. člena zakona o lovu, je krta namreč prepovedano uničevati in tak »lovec«, ki bi se le prevečkrat polakomnil tistih 10 din, bi po 40. členu lovskega zakona utegnil za kazen precej globoko seči po 50 000.— din v svojo mošnjo, ali pa sedeti tja do enega leta. Da, in tako je prav! Pardon: tako bi moralo biti prav, saj zakoni in odločbe, zlasti če so gospodarsko utemeljene, mislim, niso samo zato, da se gnetejo na papirju. — Krt torej ne samo 10 din, temveč 500 din —• toda živ in prost, s kožo vred pod zemljo pri lovu na številne škodljivce! Zato, mislim, da bi ob priložnosti takih in podobnih cenikov krt kot javni prodajalec svojega kožuščka rade volje stopil iz konkurence — pa četudi »gre za devize«. Fr. Cvenkel Municija za risanice. Kakor poroča puškar Mahrbold v avstrijski lovski reviji »Der Anblick« 1953, 12. zv., str. 333, izdelujejo zopet znane tovarne za mu- nicijo Karlsruhe (IWK) in Nurnberg (RWS) tudi naboje s kroglo (za risanice) in sicer prva že izdeluje: 5.6X35 R, 7X57, 7X57 R, 8X56 M. Sch., 8X57 IR, 6.5X58 Mauser, 8X57 I. Mauser. Druga tovarna (Nurnberg) izdeluje: 5.6X35 R, 6.5X54 M. Sch., 6.5X57, 6.5X57 R, 6.5X58 R, 7X57, 7X57 R, 7X64, 7X65 R, 8X57 I, 8X57 IR, 8X57 IS, 9.3X72 R. Omejen čas samo bo RWS Nurnberg izdelovala še 6.5X52 (25/35 Winch.), 8X57 R/360, 8X58 R (SS 8X581/2), 8X60. Dokler bo zaloga, tovarna še oddaja: 5.6X52 R (Savage 22 HP), 7X57, 8X60 Magnum. Vendar bo v nabojih enoten brez-dimni smodnik in ne več 15 do 20 vrst kakor pred vojno. Za enkrat tovarni tudi ne bosta izdelovali nabojev s celimi kroglinimi plašči, torej le s kroglami s svinčeno konico, kasneje tudi z H plaščem, ekspanzivne in specialne. Tovarni bosta izdelali tudi samo enkratno, omejeno količino 6.5X70 R <6.6X70) in 7X72 R. Razen tega je Nemška lovska zveza sklenila, da bo odpravila zmešnjavo v municiji za risanice (kakor je bila to enkrat že pred drugo svetovno vojno Hitlerjeva Nemčija) s tem, da bodo v bodoče tovarne izdelovale le sledečo municijo: 5.6X35 R, 5.6X52 R, 6.5X54 M. Sch., 6.5X57 R, 6.5X68 (izdelovanje kasneje), 7X57, 7X57 R, 7X64, 7X65 R, 8X57 IS, 8X57 ISR, 8X68 S (izdelovanje kasneje), 9.3X72, 9.3X74 R. Nezaželeni naboji, ki se bodo izdelovali do nadaljnega, kolikor bo potreba za obstoječe puške: 5.6X61 v. Hof., 6.5X52 R, 6.5X58 R, 7X72 R, 8X56 M. Sch., 8X57 I, 8X57 JR, 8X60, 8X60 S, 9.3X72 R, 10.75X68, 10.75X73. Od bodočega izdelovanja naj se izključijo naboji: 6.5X27 R, 6.5X54 Mau-ser, 7.62X63, 7 vom Hofe, 8X57 R/360, 8X58 R, 8X60 R, 8X60 RS, 8X72 R, 8X75, 8X75 R, 8X64, 8X65 R, 9X56 M. Sch., 9X57, 9.5X57 M. Sch. Izdelovati pa tovarne še ne smejo nemških smodnikov kakor Rottweiler, Haslocher, Walsroder, Troisdorfer itd., tako, da bodo za naboje uporabljeni ustrezni inozemski smodniki. Avstrija za enkrat še ne izdeluje municije za risanice. Morda bo ta vest zanimala tudi mnoge naše lovce, ki imajo svoje risanice v navedenih kalibrih. j\f_ g. Ne pozabimo na mačke! Ne mislim tu na divjo mačko, ki še vedno živi v naših gozdovih. Mislim tiste hinavske domače muce, ki so ponekod pod krinko koristnih mišolovk postale prava »šiba božja« za malo divjad ne le v neposrednem sosedstvu mest, vasi in se-lišč, temveč tudi na poljih, v grmičevju in gozdovih, daleč stran od naselij. Kmetovalci se ponajveč ne zavedajo, da so interesi lovca in kmetovalca glede Podivjanih mačk isti. Namesto da se vznevoljijo, če kakšna izdihne pod ši-brami, bi morali vsaj omejevati prosto gibanje teh škodljivcev, če že nočejo sami preganjati podivjanih mačk. Dovolj je dokazov, da v neposredni bližini selišč godni le malo število ptic Pevk, ki v vrtovih, grmičevju, ob živih mejah in jarkih gnezdijo, ker večino takih gnezd uničijo — mačke. Kmet bi moral vedeti, da so mu ptice pevke veliki prijatelji, ker uničujejo žuželčji mrčes po drevju in na njivah in s tem ugodno vplivajo na donosnost žetve in sadovnjakov. Ptice pevke koristijo prav tako travnikom in pašnikom, ker tudi te očistijo kobilic, hroščev in druge škodljive golazni, da trava bolje uspeva in daje več krme. Mačka, ki jo lovec zaloti pozimi izven domačije, je brez dvoma izrazit škodljivec lovišča. Je to podivjana mrcina, ki navadno vse leto prebije v lovišču in sploh ne hodi domov. Prespi v kakem votlem drevesu, zapuščeni lisini ali kjer koli. Glavna sezona za odstrel klatečih se mačk je od spomladi do jeseni, dokler niso spravljene okopavine, ki nudijo skrivališča v poljških loviščih. Kmetije imajo navadno po več mačk, za katere se malokdo briga. Mladim muckam dobrosrčna gospodinja ali otroci še včasih nalijejo mleka, za odrasle pa mislijo, da jih ni koristno krmiti, ker sita mačka ne lovi miši. Mnogim se upira uničevanje mladih muck in tako zraste ta plevel, ki okuži bližnjo in daljno okolico kmetije. Če bi mačke ostajale v neposredni bližini stanovanjskih in gospodarskih poslopij kmetije in tam lovile miši, bi bilo vse prav. Mački pa postane s časom ožja okolica kmetije preozka in tedaj se začne pohajkovanje po njivah, grmičevju in se neha v gozdu, kjer domači muc nima kaj iskati. Na tako prostost navajena mačka se redko vrača na svoj dom, pičla hrana jo ne privlači. Kmalu podivja in njena življenjska pot gre v novo smer. Niso redka legla podivjanih mačk na samotnih kozolcih ali v votlem drevju, če ne med skalovjem. Samostojno živeča se ne zadovolji z ropanjem ptičjih gnezd, marveč seže po mladičih divjadi, zajcev, prepelic, jerebic in fazanov. Klateče se mačke je treba stalno zasledovati in uničevati. Najboljši lovni čas zanje je jutranji in večerni mrak, ko gredo na lov ali se vračajo v svoja skrivališča, nekatere tudi v naselja. Ne zadostuje, če odstrel podivjanih mačk prepuščamo naključju. Te škodljivce je treba sistematično uničevati. Najuspešnejši so večerni izprehodi z ostrim psom, ki hitro in tiho obračuna s takim roparjem. Če se pa mačka reši na drevo, je koristna močna žepna svetilka, da v vejah odkrijemo prihuljeno tatico, ki jo navadno izdajo oči in tedaj spregovori puška, če je pri roki. Če ne gre drugače, se poslužimo spretno nameščenih lesenih in železnih pasti, ki jih zadahnemo z baldrijanom, ki vleče. Seveda moramo pasti po lovskih pravilih, redno kontrolirati. A. S. Pirc Ali naskakuje kuna zlatica petelina? 2e večkrat se je o tem razpravljalo v »Lovcu« in mnenja so bila zelo različna. Tudi sam nisem vedel, kateri stranki naj se priključim. Saj je res malo čudno, rekel 'bi, neverjetno slišati omenjeno dejstvo. No, končno mi je bila sreča mila in mi je dala priliko, da sem se o tem na lastne oči prepričal. Pred mano leži lovski dnevnik in v oddelku pri datumu 20. IV. 1952 čitam: Opazoval kuno zlatico, kako je naskakovala velikega petelina in jo ustrelil. Bilo pa je takole: Službo vršim kot poklicni lovec v republiškem gojitvenem lovišču »Pohorje«, revir »Areh«. Rano zjutraj omenjenega dne se odpravim iz Ruške koče, kjer sem prenočil, v revir, oddelek »Servituti«. Imel sem namen zaslišati nekaj petelinov, ki se v omenjenem področju posebno radi zadržujejo. Ker so mi rastišča poznana, sem bil hitro pri petelinu, ki je pel na visoki bukvi, ob robu male gozdne jase. Po tleh okrog je ležalo še do 20 cm snega. 2e sem bil namenjen, da se odpravim dalje, ko zbudi mojo pozornost v presledkih premikajoča se točka. Mislil sem, da je zajec, vendar me je nekaj presenetilo. Kadar je namreč petelin zaškripal, je omenjeni zajec takoj naredil tri do štiri skoke proti drevesu, na katerem je pel petelin. Ker sem bil pod omenjenim drevesom, se mi je žival hitro približala in tako sem spoznal v zajcu kuno in jo seveda takoj poslal v večna lovišča.* V omenjenem predelu revirja sem ujel že več kun, teh zakletih sovražnic divje kuretine. Vkljub poznemu datumu je bila omenjena kuna še polovična. Glede številnosti divjega petelina, mislim, je Pohorje v Sloveniji na prvem mestu in z omejitvijo kun upajmo, bo * Zanimivo bi bilo videti, kako bi na-padla petelina. — Ur. stalež te plemenite velike divjadi še bolj napredoval. Jože Smidhofer »Prehrana fazanjih piščancev«. Pod tem naslovom je 8-9. št. »Lovca« 1952, str. 331/2 naš strokovnjak M. Kelih podal praktična navodila krmljenja pri vzgoji in reji fazanov. Pravilna prehrana fazanje mladine da mnogo brige in dela, pa tudi stroškov. Zato so se mnogi strokovnjaki trudili, da bi sestavili štandartno gojitveno hrano, da bi odpadli iskanje mravljinjih bub, reja močnih črvov, skrb za sveža kurja jajca, sekljanje solate, kopriv, drobnjaka itd. in da bi bila hrana primerno poceni. Tako umetno sestavljeno hrano, ki vsebuje vse potrebne hranilne snovi so končno sestavili in se je v Ameriki in Angliji prav dobro obnesla. Izdeluje jo tudi že Nemčija v obliki nekakšne moke — kakor poroča Hans Bruns v 6. št. bavarske lovske revije »Die Pirsch 1953«, in stane prehrana fazančka za 12 tednov 2 RM. S to gojitveno moko bi bil rešen najtežji problem pri vzgoji fazanov. Na to opozarjam naše lovce, ki se zanimajo za gojitev fazanov in jim prehrana kebčkov dela preglavice, jvf. Š. Koloradski hrošč in poljske kure. —- Kmalu bodo krompirišča ozelenela in pričelo se bo uničevanje hudega škodljivca, koloradskega hrošča. Zato bo naše lovce-kmetovalce vsekakor zanimalo tole: Lani je zaprosilo ministrstvo za kmetijstvo zahodne nemške republike vse lovske in kmetijske časopise, naj objavljajo poročila o boju divjih poljskih kur (fazanov, jerebic in prepelic) proti koloradskemu hrošču in njegovim ličinkam, da bi se tako na podlagi stvarnih dokazov zmanjšal odpor kmetovalcev proti poljskim kuram, ki jih ponekod še smatrajo za škodljive posevkom in žetvi. Časopisi so taka poročila objavljali in jih podkrepili s posnetki vsebine golš ustreljenih poljskih kur, katerih vsebina je bila poleti polna poljskih škodljivcev in posebno koloradskih hroščev. S tem je bilo doka- zano, da fazani, jerebice in prepelice uničujejo ogromne množine tega nevarnega škodljivca. Posledica te akcije je bila, da so kmetovalci spoznali koristno sodelovanje poljskih kur v borbi proti Poljskim škodljivcem. Obrnili so se na lovske organizacije s prošnjo, naj v interesu kmetijske proizvodnje zmanjšajo odstrel koristnih poljskih kur. Že lani so napravili v nemških fazanerijah zanimiv poskus, ki se je dobro obnesel. Mladim fazanjim kebčkom so prinašali koloradske hrošče in njihove ličinke kot dodatno hrano, da bi že v nežni mladosti spoznali ta mrčes in se nanj navadili. Ko so kebčke spustili v lovišče, so izbrali močno napadene krompirjeve njive. Pozneje so ugotovili, da ie bila v tistih krajih škoda po koloradskem hrošču znatno manjša kakor drugod. Poljske kure so torej upoštevanja vredni zavezniki kmetovalca pri uničevanju koloradskega hrošča in drugih Poljskih škodljivcev. ^4 S p. * Drznost lisjaka. Dne 5. III. se je pri belem dnevu priklatil na dvorišče Antona Arnejčiča v Slatini, Haloze, že Precej oguljen lisjak in ne meneč se za domačega psa, počel vpričo njega, s sortiranjem kokoši. Kar je bilo prezrtih, so seveda sfrčale kvišku in z vreščanjem povzročile takšen trušč, da je zvabil celo nezainteresirano gospodinjo iz hiše. Stopivši na prag, se ji je nudil dokaj nenavaden prizor: Lisjak, rejen kakor koštrun, se je postavil psu v bran in mu kazal svoje skrhano zobovje. Med ravsanjem obeh, je skušala gospodinja Priklicati najbližjega lovca. Ker pa tega ni bilo doma, je pritekla na pomoč soseda s kolom v roki, nakar sta pritepenca skupno tako premlatili, da je obležal s polomljeni kostmi. Kože seveda nista mogli vnovčiti, ker je že dlaka izpadala, pač pa sta z njo dokazali znancu, ki mrcine ni hotel zastonj izkožiti, kako bo drugič njegova ustrojena, če jo dobita v delo. Peter Maroh Dva divja prašiča so uplenili člani 1. d. Col 8. III. 1953 na skupnem lovu. Prašičev je vedno več in delajo občutno škodo na polju, zlasti v okolici vasi Sanabor. j deota, tajnik n: m. 1953 • • les- lovske- oc$ciMtzaci{e- Jože Podpečnik — 50 let lovec. Rodil se je 1870. v Novi Štifti pri Gornjem Gradu. Postal je vzoren lovec, tovariški, ljubezniv, pravičen do ljudi in divjadi. Starost in opešan vid mu danes ko obhaja 50 letnico svojega plodovitega lovskega udejstvovanja, ne dopuščata, da bi se aktivno udejstvoval. Ostali so mu samo še spomini na dolga lovska leta in živo zanimanje za življenje v naših gozdovih. Po ves dan poseda na toplem soncu pred svojo skromno hišo, prisluškuje govorici gozda, a njegov zvesti pes se mu dobrika ob nogah. Vse članstvo naše družine, katero ga je na občnem zboru izvolilo za častnega člana, mu iz vsega srca čestita k tako častitljivemu jubileju in mu želi še mnogo zdravih in zadovoljnih let. L. d. Trbovlje Viktor Simčič — 50 letnik. Njegova dolgoletna skrita želja, da bi postal lovec, se mu je izpolnila šele po osvoboditvi. Čeprav se je pozno priključil zeleni bratovščini, je vendar vzoren lovec, discipliniran, poln tovarištva in povsod se izraža njegova velika ljubezen do narave in lovska pravičnost. Njegova zasluga je tudi, da je bila zgrajena pred zadnjo vojno prva, takoj po njej pa druga koča na Mrzlici. Trboveljski lovci želimo »mrzliške-rnu romarju« še mnogo zadovoljnih let in mnogo dlak pri pravih in zadnjih pogonih. L. d. Trbovlje Izključitev. L. d. Koprivna je izključila Joža Verdela, roj. 1926, ker je ustrelil gamsa v lovopustu na sosednjem lovišču. Imenovani se proti izključitvi ni pritožil in je tako sklep pravomočen. Okr. lovska zveza Slovenj Gradec 6. IV. 1953, št. 107 Izključena sta bila Mirko Škapin, Veliko polje 24 in Ivan Čeh, Veliko polje 15 iz lovske organizacije. Oba sta za 1953 odpovedala članstvo, pa sta navzlic temu lovila in se s plenom okoristila. Zagrešila sta pa še druge disciplinske nerednosti. Okr. lovska zveza Sežana 11. IV. 1953, št. 112 KINOLOŠKE VESTI * 1 Na zboru sodnikov 20. decembra 1952 v Beogradu so bile sklenjene naslednje obvezne spremembe pravilnika o evidenci pasemskih psov in sicer: 1. Paritev psice se lahko vrši, če se drugič goni in če je dosegla starost 14 mesecev. 2. Plemenjak mora ibiti ob paritvi star najmanj 18 mesecev. 3. V prvem legu se sme pustiti le 4 mladiče, v nadaljnjih leglih je število mladičev sicer neomejeno, vendar se priporoča pustiti največ šest mladičev. Dojilja je dovoljena. 4. Psi, ki so vpisani v začasnem registru, se smejo rabiti za vzrejo le do 1. januarja 1954 in to le s plemenjakom - plemenko, ki ima popoln rodovnik. Potomci teh psov dobijo rodovnik le, če je pregledano vse leglo. Na tak pregled morajo biti privedeni vsi mladiči. 5. Če pes ali psica pogine, mora lastnik takoj vrniti rodovnik ali potrdilo o vpisu v Register mladih psov, vodstvu rodovne knjige Kinološkega saveza FNRJ v Ljubljani, Cesta v Rožno dolino št. 36. ☆ Na odborovi seji Kinološkega združenja v Ljubljani dne 15. aprila 1953 je bilo sklenjeno, da morajo vzreditelji prijave legel predložiti po pristojni pasemski organizaciji ali pristojni podružnici KUS, da bi mogle le te voditi evidenco o prirastku psov in o lastnikih. Pasemske organizacije in podružnice KUS naj pošljejo po izvršenem evidentiranju prejete prijave legel č i m p r e j Kinološkemu združenju LRS v Ljubljani, Trdinova ulica 8, zaradi vpisa legel v Register mladih psov. KUS Vzreditelji brakov-jazbečarjev! Opozarjamo na čl. 7 vzrejnih pravil DBj, ki določa, da lahko lastniki mladičev prodajo te le društvenim članom ali tistim, ki pristopijo kot člani. Vsak vzreditelj, ki bo prijavil leglo, bo prejel nekoliko pristopnih izjav, ki jih naj kupci mladičev, ki še niso člani, izpolnijo in podpišejo. Člani DBj naj se pri nakupu izkažejo z legitimacijo. ☆ Vsa vprašanja v zvezi s paritvijo brakov-jazbečarjev, s prijavo legel, telesne in lovske ocene je poslati na naslov: Slavko Kovač, Celje, Cesta na grad 17, ostale dopise pa na »Društvo brak - jazbečar«, Ljubljana, Poljanski nasip 14. Za odgovor priložite znamko. Društvo brak-jazbečar "Junij 1953 Foto Miran Svetina, 1962 ToneHafner: Pred odstrelom srnjakov O srnjadi imamo že precej strokovno-vzgojnega napisanega v našem listu »Lovec«, knjigi »Naš lov«, knjigi ing. Mirko Šušteršiča »Gojitev srnjadi« in knjigi dr. Andrije Gostiše v hrvaščini »Srne« ter drugi literaturi. Naši člani lovskih družin o tem zelo malo vedo, čeprav bi lahko prišli do tega znanja, v kolikor pa vedo, to večina v praksi prav malo izvaja. V začetku gospodarskega leta dobi LD obrazec, v katerem je stolpec »pomladni stalež 1953.« V spremnem dopisu stoji rok izpolnitve. Naslednji stavek opominja kaj se bo zgodilo, če do roka podatki ne bodo poslani, če ne bodo resnični, pravilno napisani itd. Ta stvar pa se v resnici v največ primerih nadaljuje takole: Lovska družina navadno ne sestavi plana odstrela skupno niti s poznanjem stvari; največkrat se celo vprašanje odstrela reši birokratsko. Plan sestavi pač tajnik s pomočjo literature ali norm, ki so prišle z leti v navado. Plan, na katerem terenu in koliko srnjadi bo zares koristno izločiti iz staleža, odobrijo brez posebnega in konkretnega razglabljanja. Na OLZ se podatki strokovno zaokrožajo navzgor ali navzdol, kar odvisi od vestnosti tajnika OLZ. Spet pride do LD obrazec, na katerem piše, »za odstrel je odobreno —«. Tedaj se skliče posvet članstva. Tajnik prečita številke na smrt obsojene srnjadi. Na to padejo pripombe, zakaj nam rinejo v odstrel te srne, saj bi zgoraj lahko vedeli, da nismo mesarji. Lani razen ene srne ni nič padlo. Kaj hočeš, od srne ni trofeje! Drugi se spotika, da mladičev še nikoli nismo streljali in da je to pomota v odstrelu. Po daljši razpravi pride LD na žrebanje. Plan odstrela je manjši od števila članov. Pri srečelovu vidiš takoj na obrazu nasmeh ali otožnost. Na kraju starešina napravi moralno pridigo, opozarja na poslovnik LD in poziva na zavest članov, poudari, da naj bo odstrel res gojitveni. Na to želi »dober pogled« in za 16. maj je vse pripravljeno. V družini je tudi nekaj tovarišev iz mesta. Le tem je lovišče slabo poznano, čeprav so že več let člani LD. Pomoči iščejo pri pomožnih lovskih čuvajih. Zato so pripravljeni dati »za liter« s skromno pripombo, da jim pripravijo kapitalnega. Domačini si ga znajo sami poiskati in tako se na žalost začne v marsikateri lovski družini v pravem smislu lov na trofeje. Kaj in koliko je potem odstreljeno, o tem gozdovi molče. Tajnik LD pri letnem obračunu po dobrem spominu in vesti napiše v predalček obrazca, ki ga dobi od OLZ številke tako, da je pravici in verjetnosti zadoščeno. Lovci, pa tudi drugi ljudje, ki imajo smisel za naravo in lepoto gozdov bodo priznali, da ravno srnjad gozdove oplemeniti. Nekoč je bil lastnik lova kak bogataš, ki je znal z največjo strogostjo varovati nedotakljivost gozdov in divjadi celo pred ljudmi, ki so nabirali gozdne sadeže ali suhljad. Nekateri so prepovedovali vsakršen prehod ali vstop v njihove gozdove. Vse to so počeli v ozkosrčnem okoriščanju, da bosta zgolj on in njegova gosposka družba deležna vse lepote. Zato so bili njihovi gozdovi z divjadjo dokaj dobro oživljeni. Vendar se je često zgodilo, da je tak mogotec s svojo družbo tako zdesetkoval srnjad, da se več let ni opomogla. Danes divjad ni namenjena neki ozki družbici v zabavo, pa tudi ne komur koli za iztrebljanje. Ona mora ostati kot ena največjih lepot naših gozdov, premoženje vsega ljudstva. To premoženje je dano nam lovcem, da ga upravljamo, da gojimo in čuvamo. Naše LD po večini ne poznajo staleža srnjadi niti po številu niti po kakovosti. Če se LD resno ne bavi s proučevanjem pojavov zboljšanja ali propadanja in odstrel prepušča osebni volji posameznikov, tedaj srnjad le zato popolnoma ne propade, ker živi v svojskih terenskih razmerah. Z dobro voljo, potrpežljivostjo in vztrajnosto naj bi vsaka LD ustvarila jasen pregled po okoliših lovišča s čim popolnejšimi podatki o številu, spolnem razmerju in kakovosti. Te podatke lahko zbere samo dober lovski čuvaj s pomočjo članov LD. Člani družine svoja opažanja javljajo gospodarju družine, ki se jih bo znal najbolje poslužiti. Opazovalna služba, katera je pogoj za dobro gojitev srnjadi, predvsem pa za gojitveni odstrel, bo uspevala dobro samo tedaj, če bo vodstvo LD resnično sposobno. V poslovniku LD naj bo natančno določeno, kaj so dolžnosti članov, lovskih čuvajev, gospodarjev, starešin itd. Taka določila .„aj urejajo praktično delo vsega kolektiva LD s posebnim poudarkom na dobro povezavo dela lovskih čuvajev in gospodarja družine. Pred odstrelom srnjakov morajo lovski čuvaji sistematično opazovati srnjake kakor tudi ostalo srnjad in prinašati gospodarju družine čim bolj podrobna poročila o vsem dogajanju v lovišču. Ta poročila gospodar stalno spremlja in primerja ter sproti podvzema potrebne ukrepe. Gospodar mora obvladati položaj, vedeti mora, kje se nahajajo zaščiteni plemenjaki, kje so kržljavci, ki jih je treba izločiti itd. Gospodarju družine -bo na ta način lahko voditi odstrel in tako bo dejansko odstreljena srnjad, ki spada v gojitveni odstrel in ki sicer kvari zdrav razvoj plemena. Vse lovske družine naj vodijo neizprosno borbo proti nenačrtnemu in nepripravljenemu odstrelu z najstrožjo kontrolo, ki je v mnogih LD zaradi mlačne zavesti članstva tako nujno potrebna. Poslovnik LD mora tudi natančno določati, kako je ravnati z odstreljeno srnjadjo in kakšne podatke o tem je treba dati. LD naj ima tudi izvoljeno komisijo, ki pregleda vse zbrane podatke o odstreljeni srnjadi in oceni trofeje. Za ocenitev trofej ni zadosti samo rogovje, temveč mora biti tudi zobovje spodnje čeljusti. Zelo koristna je pri LD stalna komisija za gojitev in varstvo srnjadi, ki ocenjuje trofeje oziroma vrši kontrolo nad odstrelom in gojitvijo. Ta komisija vodi posebno knjigo srnjadi, kjer se stalno vpisujejo vsi podatki o srnjadi, ki so potrebni za smotrno gojitev. Videl sem že v več družinah, da imajo zbrane prav dobre podatke, ki jim lahko koristijo pri gojitvi. Zbrani podatki se pa redno porazgubijo, če se ne vnašajo v posebno knjigo in ki lahko šele z analizo za več let nazaj, dajo pravo stanje in trdno smer za gojitev. Potrebno je, da LD pred odstrelom srnjadi prirede dobro pripravljena strokovna predavanja. Zato se v tej razpravi tudi nisem spuščal v strokovni del gojitve, ker imamo tega dovolj napisanega. Mislim pa, da vse premalo iščemo oblike, kako naj članstvo in LD to strokovnost prenesejo v živo prakso. Po izvršenem odstrelu srnjadi, naj ocenjevalna komisija zbere in prouči vse podatke, prirejajo naj se pregledi trofej in čimbolj pestri prikazi gojitve srnjadi. Podeljujejo naj se članom pohvale in nagrade za pravilen gojitveni odstrel in pri tem naj LD ne bodo preskromne, ker se taka priznanja dobro po vračajo. Samovoljni, nedisciplinirani člani, ki so segli po zaščiteni srnjadi, naj se pa strogo kaznujejo. Če bomo zgoraj nakazana načela upoštevali, jih s časom še izpopolnili ter odstranili pomanjkljivosti, ki izvirajo iz organizacije in sistema LD, bomo zagotovili vedno boljši in zdravejši stalež srnjadi v naših gozdovih. Iz poročila predsednika dr. Benigarja na občnem zboru LZ LRS v Ljubljani, 17. maja 1953 Danes se mi zdi bolj potrebno, da govorim o stanju naše lovske organizacije in o načinu reševanja vseh vprašanj lovskega gospodarstva, kajti izvršiti moramo reorganizacijo in spremembo zakona o lovu in s tem v zvezi globoke izpremembe tudi v materialno-gospo-darskem pogledu. Življenje in notranji odnosi v lovski organizaciji so zaostali in zastareli po obliki in vsebini ter ne gredo več z razvojem naše družbe. Ostane pa in mora ostati kot cilj načelo pravičnega lova, gojitve divjadi in ustvarjanja materialnih pogojev. Za pravilno rešitev teh problemov pa sta nam potrebna dva osnovna elementa, in sicer analiza sedanjega stanja ter način in sredstva za izboljšanje. Družina kot gospodar, investitor in koristnik, mora začeti novo življenje. Postati mora kolektiv, ki ve, kaj hoče, ki zna oceniti situacijo, ter je sposoben, da z uspehom upravlja izročeno mu gospodarstvo — lovišče. Kako je to pri nas? Veliko je takih družin, kjer ni reda, kjer večina samo izkorišča in prispeva le toliko, da ima zunanjo legitimacijo članstva v tem kolektivu. Ti ljudje so destruktivni in škodljivi za gospodarstvo v lovišču. Lovišče mora biti za lovca to, kar tovarna za delavca in zemlja za kmeta, ki mora v posestvo tudi investirati, gospodarjenje izboljševati in uporabljati izsledke znanosti, če hoče čim več pridelati. Mnogo družin se ni posvetilo študiju svojega lovišča glede staleža divjadi, ustrezne vrste divjadi, potrebnih ukrepov in sredstev za zboljšanje ter načinov, kako priti do sredstev, da bi to dosegle. Posledica tega je, da lovišča niso tako urejena kakor to zahteva gojitev, ni ustreznega staleža, ruši se tovarištvo in ustvarja grupaštvo ter celo skrivno goji divji lov. Posledica takih razmer je, da uplenjena divjad in kožuhovina ostaneta v rokah uplenitelja — kolektivu pa prazna blagajna! Bistvo kolektivnega upravljanja lovišč je ravno v tem, da skupno lažje najdemo potrebna sredstva kakor posameznik. Družinski poslovniki niso in ne smejo biti kos papirja, še manj ne-všečne obveze, ampak izraz naše skupne borbe in dobre volje za umno in smotrno gospodarjenje. Za to pa je treba znanja, ki ga dosežemo s strokovno knjigo, učenjem in predavanji, katera še preveč zanemarjamo, kar pričajo zapuščena in neurejena lovišča, preganjana in preplašena divjad, lovski prekrški in kazniva dejanja ter neurejeni kolektiv brez potrebnih sredstev. Danes mora biti lovec v prvi vrsti gojitelj in zaščitnik divjadi. Če ne bomo sami ščitili naše divjadi, je drugi ne bodo. Dokler ne bo v naših vrstah slehernik tega razumel in se ne bo držal teh načel, ne bo pravega gospodarjenja z lovišči. To pa je pogoj, da lahko začno družine samostojno upravljati svoja lovišča in da jim bo Lovska zveza samo še strokovni in svetovalni organ, ne pa administrativni gospodar, kakor je žal to danes. Naša socialistična domovina se bori z vsemi silami, da oblast in vse dobrine drži v rokah in upravlja z njimi delovno ljudstvo samo. Zato ga na vse načine vzgaja in uči, da se za to dovolj no strokovno in kulturno dvigne in izobrazi, v čimer je bistvo prave demokracije. Mar ni to tudi naša dolžnost? Kdor se tega ne zaveda, ne spada v lovske vrste ter ni zanj opravičbe. Če boste samokritično pregledali stanje v svojih lovskih družinah, mi boste, upam, pritrdili. Z odpravo teh osnovnih napak bomo mogli dejansko sprostiti tudi lovsko organizacijo. Zato je potrebno, da sleherni lovski kolektiv — družina, napravi detajlno analizo stanja in vse nedostatke odpravi. Člani, ki ne žele takega ozdravljenja, morajo kot bolezenske klice iz organizacijskega telesa. Kakor je za vsako gospodarstvo potrebno detajlno poznanje osnovnih in obratnih sredstev, tako moramo tudi mi vedeti, kaj pravzaprav imamo, da moremo preurejati in izboljševati. K temu nekaj številk. Danes je včlanjenih v naši organizaciji 9145 lovcev, tako da na vsakega lovca odpade povprečno 179 ha lovišča. L. 1947 je bilo 5320 lovcev, 1948 — 7821, 1949 —8533, 1950 — 8691, 1951 — 8447 in leta 1952 — 9145 lovcev. Skupno plačamo lovci za lovišča 1 600 000.— din ali 179.— din za posameznika, s članarino za Okrajno in republiško Lovsko zvezo okroglo 1000.— din, to je letno 1200.— din ali mesečno 100.— din. Ne računam seveda tu članarine za lovsko družino, ki pa je v 85% zelo nizka in v tej je navadno še vračunana dajatev za najemnino. Tako nizke cene za lovišča ni v nobeni drugi lovski organizaciji. Če primerjamo to s predvojno ceno, je to za 25 predvojnih dinarjev komaj 1 dinar, ali praktično nič. Res je, da lov stane, ker je šport, ki zahteva sredstva, le s to razliko, da tu stroške lahko znižujemo s pametnim gospodarjenjem, kar pri drugih športih ne moremo. Kako je z našimi lovišči, kakšen kapital je v njih in kakšno je izkoriščanje, naj pokažejo sledeče številke: zajcev so prijavile lovske družine leta 1949/1950 — 29 832, po prijavah staleža in odstrela iz prejšnjih let in po strokovnih normah, bi jih moralo biti v naših loviščih tega leta že 87 600, torej razlika ali primanjkljaj za 57 768. Letos je prijavljenih 81 181, moralo pa bi jih biti teoretično 1 560 000, torej jih je 1 478 819 premalo. Po vrednosti znaša to 444 milijonov dinarjev. Kje so vzroki? Glavna vzroka sta preveč roparic in dejanski odstrel, ki je neprimerno večji kakor prijavljeni. Te številke kažejo, da mnogi lovci prikrivajo uplenjeno divjad, predvsem manjšo. Fazanov bi morali imeti po prijavljenem staležu in odstrelu iz prejšnjih let (to je od 1947/1948 dalje) 132 000, imamo jih pa 11 874, kar znaša 24 000 000 denarnega deficita, srnjadi 20 000 manj itd. Vse to nam dokazuje, da so naša lovišča dejansko donosnejša, kakor jih sami priznavamo in da bi bila s pametnim in racionalnim gospodarjenjem še donosnejša, da bi imela lahko skoraj vsa Slovenija fazana in jerebico, nekateri predeli mnogo več zajcev, kar bi pomenilo obogatitev in tudi večji dohodek za lovske družine. Če računamo, da imamo v Sloveniji približno enake terenske in podnebne pogoje kakor v Avstriji, bi morali imeti tudi enak stalež. L. 1951 so imeli v Avstriji 67 zajcev na 1000 ha, mi 22 (trikrat manj, jerebic 5005, mi 486 (10 krat manj), fazanov 14, mi 4 (tri in pol krat manj). Po prijavljenem odstrelu iz lanskega leta znaša vrednost samo za jelenjad, gamse, srnjad, zajce in fazane 9 000 000.— din, najemnina 1 600 000.— din, lovski čuvaji (poklicni 1 467 000.— din, pomožni 836 420.— din), torej 4 000 000.— din. Niso pa tu všteti divji prašiči, kune in ostala divjad. Samo kože, oddane Lovski zadrugi, so znašale šest milijonov, čeprav jih je dobila le 50%. To je skop oris stanja lovske organizacije v njeni bazi, to je v lovski družini, ki je pravzaprav jedro vsega. Mnogokje se stanje ni izboljšalo, pač pa disciplina, ki pa še ni taka, kakor bi bilo treba. Precej družin je dozorelo za samostojno življenje, več pa je takih, ki morajo še imeti vodnika in nadzornika. Že v začetku sem omenil, da nam razvoj družbenega življenja, kakor tudi gospodarski zakoni nujno narekujejo spremembo, oziroma reorganizacijo. Občine, oziroma okraji že danes zahtevajo večjo zakupnino, zakon pa zahteva poklicno čuvajsko službo. To bo povečalo stroške, oziroma zahtevalo večjo finančno moč družin. Zato stojimo pred nujno in temeljito spremembo zakona. Okvirni zakon je izdelan in bo dan vsem lovcem na vpogled in mnenje. Po tem osnutku bi bila republiška Lovska zveza zakupnik vseh lovišč in bi jih direktno ali po Okrajnih lovskih zvezah dodeljevala po pogodbi lovskim družinam. Lovišča bi bila razdeljena po kategorijah, po pogojih za gojitev in stalež ter bi v zakupnini bili vračunani tudi izdatki za čuvajsko službo. Lovske družine bi še nadalje imele svoje pomožne lovske čuvaje, na vsakih 6000 do 12 000 ha pa bi bil lovski nadzornik, ki bi ga plačevala Lovska zveza, kateri bi poročal in osebno odgovarjal za svoje delo. Lovski nadzornik bi moral imeti vsaj enoletno strokovno šolo in bi bil strokovna praktična pomoč pomožnim lovskim čuvajem in lovcem ter seveda tudi kontrolni organ. V zakupni pogodbi bi bil naznačen stalež, ki bi ga družine morale doseči. Planiranje ne bi bilo več administrativno, kakor do sedaj, ampak bi ga vršile družine same. Lovska zveza in Okrajne lovske zveze bi bile strokovni in kontrolni organ lovske organizacije. Lovska zadruga naj bi služila kot trgovsko podjetje, ki pa mora biti tesneje povezano z družinami kakor sedaj. Glede meja lovišč se ne bi smeli načelno ozirati na politično-gospodarsko, teritorialno razdelitev, temveč na načela gojitve. Velikost naj bi bila od 2000 do 7000 ha. Zato je potrebno, da bodo družine v anketi navedle tudi za velikost svoje predloge, ki pa bodo morali biti izraz stvarnih potreb, ne pa osebnih teženj. Po velikosti lovišč bi se določilo tudi število članstva. Za jamstvo večje stalnosti zakupnih pogodb, bi družine položile enoletno najemnino kot varščino. Danes govoriti ali podati kakršno koli podrobnejšo formulacijo tega, bi bilo preuranjeno in nestvarno, vendar pa moramo skupno in z najboljšo voljo in nepristranostjo izvesti geslo »lov lovcem«. Mnogo je še problemov, o katerih je potrebno govoriti in ki jih bo nakazala diskusija o reorganizaciji. Eden takih je n. pr. izvrševanje sklepov, v čimer je mnogo in preveč malomarnosti, ki jo bo treba v bodoče strožje obravnavati. Preradi pozabljamo, da po društvenih pravilih postanejo sklepi zakonitost. Izpolnjevanje teh je odraz naše socialistične zavesti, ljubezni do prirode in želje ter trdne volje za pravilno zaščito in gojitev naše divjadi. Dr. Stane Valentinčič: Divjad na Brionih Otočje Brioni leži severozahodno od Pule, od katere je oddaljeno okrog 9 km. Sestavljeno je od dveh večjih otokov — Veliki in Mali Brioni — ter večjega števila manjših otočkov. Daleč največji in edini obljudeni otok so Veliki Brioni in nanje se tudi nanaša moj spis. Potnik, ki gre na Velike Brione se navadno vkrca na ladjico v istrski vasici Fazana, katero od otočja deli samo morski preliv, širok okrog 3 km. Po 20 minutah vožnje pristane v malem pristanišču, kjer mu pogled v notranjost otoka zapira nekaj velikih hotelov, ki so bili v zadnji vojni zelo poškodovani, ki pa so sedaj v glavnem že popravljeni. V zaledju teh hotelov leži malo naselje, desetina hiš z gospodarskimi poslopji, brez posebnega imena, kjer stanujejo uslužbenci Brionov. Nato pa mu pogled obstane na gozdičkih, ki se dvigajo nad naseljem in ki dajo slutiti, da je kraj primeren za divjad. Veliki Brioni merijo 690 ha. Otok je relativno gorat in je skoraj ves v gričkih, ki dosežejo 54 m nadmorske višine. Večji del ga pokrivajo gozdički, okrog ene tretjine površine so pa travniki. Podnebje je mediteransko, takšna je tudi vegetacija, katere glavni zastopnik je črni hrast. Klima je precej mila, temperatura nikoli ne pade pod minus 10 in se tudi ne povzpne preko 30 stopinj Celzija. Dež ni tako redek kakor sicer na otokih in v Dalmaciji. Veliki Brioni so znani po lepih asfaltnih cestah in z rdečim peskom posutih ter z kredasto-belim kamnom obloženih stezicah, ki se vijejo skozi prekrasne parke subtropičnega drevja, med katerim kraljujejo ponosne palme. Preden si ogledamo divjad, ki sedaj živi na Brionih, poglejmo malo v preteklost. Leta 1912 je svetovno znani Hagenbeck na Brionih osnoval prehodno etapo za divje živali iz tropičnih dežel, ki jih je nameraval potem prodati v živalske vrtove Evrope. Del otoka je pretvoril v živalski vrt, kjer si mogel videti razne opice, antilope, noja, plamenca, da celo rajčico itd. Za noje je organiziral pravo farmo. Uspevali so dobro in dajali lepa nojeva peresa, ki so tedaj bila v veliki modi. Tropične živali so se na Brionih dobro počutile. Danes o teh živalih ni ne duha ne sluha, vendar je na otoku dosti divjadi, ki jo sicer naša lovišča ne poznajo. Proti koncu prve svetovne vojne so na Brione pripeljali iz daljnega vzhoda indijskega jelena imenovanega aksis (Rusa axis), hrvatsko šarenjak, pač zaradi lis, ki jih ima po vsem telesu. Ne vemo niti natančnega števila importiranih aksisov, niti to, kateri podvrsti pripadajo. V domovini aksisov poznajo namreč tri njihove podvrste: v severozahodni Indiji in centralnih Na Brionih (aksis-jelenjad) Foto dr. Valentinčič provincah žive najmočnejši aksisi (Rusa axis major Hdgs), v južni Indiji so mnogo manjši od teh (Rusa axis minor Hdgs), medtem ko so najmanjši na otoku Ceylon (Rusa axis ceylonensis H. Sm.) .. . Brionsko pleme aksisov je zelo neuravnovešeno. Verjetno je treba ta pojav pripisovati predvsem manjkajočemu načrtnemu in strokovnemu lovskemu gospodarjenju, ki ga na otoku ni. Jeleni dosežejo 90 cm višine, pri tem pa dolžino 140—150 cm od smrčka do konca repa, ki je relativno dolg tudi do 28 cm. Tak kapitalni jelen tehta 00 do 90 kg. Rogovje, ki redko kdaj preseže stopnjo šesteraka, ima dolžino do 75 cm. Okrašen z mogočnim rogovjem, ki presega polovico dolžine telesa in je malo krajše od telesne višine, z elegantno zleknjenim, pa vendar jedrnatim telesom in fino glavo — izgleda aksis-jelen kaj lepo in ni čudno, če ga ima Brehm za naj lepšega vseh jelenov. K temu pripomorejo tudi bele, okrogle lise, ki so v podolžnih vrstah razporejene po rjavordečem telesu. Te lise, katere v mladosti nosi tudi naša jelenjad in srnjad kot atavističen pojav, ostanejo pri aksisu vse življenje, kar nedvomno pomeni, da je aksis na biološko starejši razvojni stopnji kakor naš jelen ali srna. Vendar aksis - jelenov opisanih dimenzij na Brionih ni veliko. Ostali so tako telesno kakor tudi po rogovju precej šibkejši in je njihova povprečna telesna teža okrog 50 kg. Zanimivo je tudi, da pri aksisu izmenjava rogovja ni tako redna kakor pri naši jelenjadi in srnjadi. V marcu, ko sem Ul na Brionih, so se mogle videti vse razvojne stopnje rogovja, od jelena, ki ga je pravkar zgubil, do takega, ki je že imel očiščeno, novo rogovje. Košute so manjše od jelenov. Njih teža se giblje med 35 in 55 kg. Košuta ima po eno tele, in čas gravidnosti (nosečnosti) ni vezan na določene mesece. V marcu smo videli košute, ki so dojile pa tudi take, pri katerih je plod meril šele okrog 10 cm in ki bi povrgle šele v juliju ali avgustu . . . Aksis je nočna žival; na pašo prihaja, ko se sonce bliža zatonu in tu ostaja do sončnega vzhoda. Živi v čredah po 10 do 30 živali. Vsaka taka čreda ima najmanj enega kapitalnega jelena, ki se že na daleč vidno odraža iz črede. Vodi pa tudi tukaj čredo košuta, ki naznanja nevarnost z glasom, precej podobnim brlizganju našega gamsa. Na Brionih pa so se aksisi precej razmnožili in delajo v parkih veliko škodo. Cenijo jih na okrog 1000, kar je več ko preveč. Tudi je med njimi dosti degeneriranih, pri mnogih pa smo opazili razne bolezenske pojave, ki dajo sklepati na pomanjkanje zlasti kvalitetne hrane. V marcu jih je bilo polovljenih v mrežo preko 200 in poslanih v razne kraje Jugoslavije, predvsem na otočja in v primorske kraje. Nekaj jih je bilo poslanih tudi v notranjost, v Srbijo in Hrvat-sko. Treba je opazovati, ali se bodo in kako se bodo aklimatizirali. Okrog 15 jih je poslanih tudi v okolico Postojne. Število aksisov na Brionih bo treba še občutno znižati, in sicer predvsem z odlovom. Naj o aksisih omenim še to, da jih je nekaj tudi okrog Pule (kakih 20), kjer jih videvajo že dalj časa. Zadnja leta so večkrat videli plavati aksise čez 3 km širok preliv v Istro, kar je tudi eden od dokazov, da jih je na Brionih preveč. Drugje v Evropi, vsaj kolikor je meni znano, aksisov ni, razen v zooloških vrtovih. Če sem bil pri opisovanju brionskega aksisa malo dolgovezen, je to zato, ker je ta žival na splošno malo poznana v našem lovstvu, na Brionih pa zavzema, predvsem po številu, prvo mesto. Seveda ni to edina divjad na Brionih. Po številu takoj za aksisi so dam jeki (lo-patarji) (Cervus dama), ki jih je okrog 200. Razen temnorjavih kakor so po navadi, je precej damjekov tudi popolnoma belih, nekaj tudi črnih, da celo pisane smo videli. Sicer so lepo razviti; precej več je košut ko jelenov — kar se opaža tudi pri aksisih — rogovje imajo lepo. V Jugoslaviji imamo razen na Brionih dam jeke samo na Fruški gori in to vsega okrog 30. Zato lahko štejemo brionske dam jeke kot močan vir za njihovo razmnožitev po vsej državi. Pri odlovu aksisov je bilo polovljenih tudi nekaj damjekov, vendar premalo, tako da bo potrebna tudi pri njih še močna redukcija. Tudi srnjad je zastopana na Brionih, prav taka kakor je na splošno, zato ni potrebno, da se pri njej zadržujem. Lansko pomlad je bila na Brione poslana iz Indije družina petih gazel. Samci so močnejši, po telesu imajo podolgovate, široke, črne proge na rumenkastosivi podlagi. Kraše jih ravni, preko pol metra Na Brionih (aksis-košuta) Foto dr- Valentinčič dolgi rogovi. Samice so manjše, rjavkastorumene enobarvne, brez-roge. Gazele so približno iste velikosti ko aksisi. Od male divjadi je na Brionih najštevilnejši fazan in cenijo jih na preko 2000. Brionski fazani ne pripadajo eni sami podvrsti, ampak so mešanica — kakor.je to po navadi nekaterih (torquatus, mongoli-cus, colchicus). Zelo so domači, malo so lažji ko navadno, saj tehtajo povprečno po 1100 g (sicer okrog 1400 g), kar je verjetno posledica velikega števila in ker kri že dolgo ni bila osvežena; na Brione so namreč bili prinešeni leta 1895. Tudi zajec je že star prebivalec Brionov, saj ga omenja že profesor Matkovsky v svoji knjigi »Brioni«, ki je pisana še za časa prve svetovne vojne. Že tedaj je bil tam zajec — kakor je še sedaj — precej manjši kakor je poljski zajec pri nas. Povprečno tehta ne-iz trebi j en 3,1 kg. Zelo je plašen in ves dan trdovratno tiči v najgostejšem grmovju, ki se tu imenuje »maki«, od koder ga ni moč izgnati. Zato so mnogi lovci, ki so se udeležili pogonov na zajce, bili prepričani, da je tam zajcev zelo malo. Vendar, če pa se ob trdi noči pelješ z močnimi žarometi po brionskih travnikih, jih vidiš kako švigajo na vse strani. Dovoljeno jih je streljati ob vsakem času z namenom, da se njihovo število čimbolj zmanjša in na to osveži kri. Na zajcu ti takoj pade v oči izredno majhna glavica; tudi noge so krajše kakor pri celinskih zajcih, saj mu ni treba toliko tekati kakor pri nas. Pri mnogih smo opazili močno obolela pljuča, in sicer po malih glisticah, ki spadajo v rod dictyocaulus, zaradi česar zajci bo-lujejo na kronični bronhopneumoniji. Od ostale plemenite divjadi nahajamo na Brionih še kljunače in golobe-grivarje. Prvi žive na otokih deloma stalno, po večini pa kot zimski gosti, medtem ko so golobi samo zimski gosti. Od roparic imamo na Brionih samo pernate — kragulje, kanje in sive vrane. Dlakastih roparic ni, pa tudi ne domačih psov in mačk. Pred leti je bilo tam tega dosti. Mačke so delale veliko škodo med divjadjo, ker so rade podivjale, saj jim je miza v prirodi bila bogato pogrnjena. Zato so jih iztrebili in je bilo zadnjih 17 podivjanih mačk ubitih leta 1907. Od tedaj niso ne mačke ne psi več dovoženi na otok. Po eni strani bi bilo dobro nekaj roparic v gozdovih (lisice enega spola), da bi pospravljale poginulo divjad. Vendar bi te roparice delale preveliko škodo med fazani, ker bi se gotovo vrgle bolj na fazane in njihova gnezda kakor pa na mrhovino. Končno je na Brionih tudi precej vrst ptic pevk, manjka pa — vrabec. Verjetno je za njega preveč, da bi se podal preko morja, čeprav le tri kilometre daleč. Vidimo, da so Brioni z divjadjo precej bogati! Vendar se ji ne posveča zadosti pozornosti. Čeprav uprava otokov na krmiščih skrbi za prehrano divjadi in je zgradila tudi korita za vodo, to še ni zadosti, ker organizirana služba lovskih čuvajev ne obstoji. Ekipa lovskih strokovnjakov, ki je letos spomladi bila poslana na Brione, je proučila stanje divjadi in lovstva na Brionih in predložila predvsem občutno zmanjšanje števila velike divjadi, v prvi vrsti s preseljevanjem v druga lovišča, v drugi vrsti pa z gojitvenim odstrelom. Nadalje je predlagala osvežitev krvi pri zajcih in fazanih, kjer je tudi potreben gojitveni odstrel številnih petelinov in končno je predlagala organiziranje lovske čuvajske službe. Tone Podvrečar: Na ruševca po Ratitovcu V tehtni in zanimivi razpravi »Beležke o kranjskem tepežu« (ŽiS, peta knjiga, 1929) omenja Fr. Ž. —• Fridolin Žolna, naš humorist Fran Milčinski, da je tepež neka vrsta narodnega razvedrila; oziroma s tepežem se narodne zabave in slovesne prireditve povzdignejo do vrhunca. Pero za klobukom pri tem ni nepomembno. Če je obrnjeno naprej, ni dosti manj ko bridki nož v roki. To pero nemo tako kliče na boj, da slej ali prej doseže svoj cilj. Na Koroškem nosijo po on-dotnih starodavnih šegah peresa obrnjena nazaj, kadar so razpoloženi za boj. »Pa imam,« pravi Milčinski, ki je bil dolga leta sodnik in imel dosti opravka s pretepači, »zabeležena obžalovanja vredna nesporazumi j en j a, ko so se srečali fantje s te strani deželne meje in z one. Kranjski fant je imel pero lepo pohlevno obrnjeno nazaj in zle misli ni bilo v njegovem srcu, pa je Korošec to miroljubno pero smatral po svojih običajih za izzivajoče in se je razvnel boj.« Pod temi peresi so mišljena seveda »kriva« peresa ruševca ali pa tudi umetno zakrivljena vranja in podobna črna peresa, ki so bila večkrat res »kriva« za pretep in njegove neljube posledice. Slovenske gorenjske moške narodne noše brez »zajčka«, baržu-nastega klobuka z mogočnimi krivci, si pač ne moremo zamisliti, kakor ne brez rdeče »marele«. Pred prvo svetovno vojno so šli fantje na nabor vsi okrašeni s krivci. Tudi po vojni je bila še ta navada in še dandanes ni popolnoma opuščena. V avstrijskih časih so se zadnja leta ponašali s krivci »gorski strelci«, v katere so se bili spremenili skromni slovenski in koroški »krompirjeve!«, kakor je pela pesem: »Ni lepšega soldata, kot jager, kanonir, še mi ga včasih pihnemo, ko vahtamo krompir.« Kakor hitro so dobili namesto črnih hlač in kap, lepe planinsko skrojene uniforme s krivci na kapah, niso bili več zaničevani domobranci, ampak postavni planinci, za katerimi so dekleta norela. Večina vseh krivcev, ki so krasili klobuke in kape, je bila nepristna. Če bi bili vsi ti krivci res ruševčevi, bi bili ruševci že davno, vsaj v alpskih krajih samo še v zbirkah in ne na planinah. Sicer se je pa pristnost krivcev kaj lahko ugotovila. Zgolj dež, da je pošteno namočil peresa, pa so se ponarejeni krivci zravnali in kakor mokra cunja opletali za trakom. Ponos in želja vsakega postavnega fanta sta seveda bila, da je imel za klobukom pristne krivce ruševca, ki ga je po možnosti sam uplenil. Če ni po ravni poti mogel priti do krivcev, je pač zavil na stransko pot. Še dandanes so možakarji na Gorenjskem, ki so postali divji lovci samo zavoljo krivcev, da so se pred dekletom, pa tudi pred fanti postavili s pravimi krivci. Časi se menjajo. Pretepi so redki po zaslugi večje prosvetljenosti in pojemanju pijančevanja in treznostne propagande (nekdanje svete vojske pod vodstvom »Wasserkalana«), Tudi krivci niso več moderni, saj večina že komaj ve, kaj je bil pravi fantovski klobuk. Ruševca zaradi samih krivcev redko še zalezujejo. Bilo je pred prvo svetovno vojno leta 1914. Kot študent sem velikonočne počitnice nekoliko potegnil, saj za izpite je bilo še čas. Znan sem bil z uslužbencem Globočnikovega veleposestva in ta mi je bil obljubil, da mi bo preskrbel odstrel ruševca v lovišču, ki je pripadalo temu posestvu. Ni mi šlo za ptiča kakor za krivce. Takrat je služil pri gorskih strelcih sosedov sin, s katerim sva bila najboljša prijatelja. Hotel se je ponašati s pristnimi krivci na vojaški čepici in njemu sem bil obljubil polovico repa. Druga polovica naj bi lepšala moj klobuk pri narodni noši. To je bil pravi vzrok podaljšanja počitnic. Sneg na pobočju Jelovice je bil skopnel. Petelinarji, ki so prihajali z Martinčka, so pripovedovali, da je tudi na temenu Jelovica pokrita s snegom samo še po kotanjah. Zelenje je že lezlo proti vrhovom. Doma so me že priganjali, da naj grem spet na študije. Nestrpen sem čakal obvestila, ki je slednjič prišlo prve dni maja. Po domači vasi so šli vojščaki sv. Florijana ravno za tradicionalno procesijo, ko sem se odpravil z doma. Od starih lovcev sem bil slišal, da veliki petelin ob sv. Florijanu počasi pojenja, mali pa šele pošteno začenja. Ker sem se med potjo nekoliko zadržal na Jamniku in v Dražgošah, sem bil šele okoli poldneva na Češnjici. Znanca sem našel zatopljenega v neke gospodarske račune in ne pri najboljši volji. »Ravno prav si prišel,« mi je rekel. »Dela imam čez glavo, a pred dobre pol ure sem dobil nalog od gospodarja, da naj bom pripravljen, ker pridejo neki gosti, ki naj jih popeljem popoldne do Pr-tovča in zjutraj na goro na petelina. Sicer bi moral to opraviti čuvaj France, pa je šel včeraj v Škofjo Loko in se še ni vrnil. Važno je, da je pri mežnarju na Prtovču soba prazna in pripravljena za sprejem. Ce je soba slučajno zasedena po gospodu doktorju, ki ga na pomlad večkrat zanese v te kraje, bi bilo potrebno dobiti drugo prenočišče.« Prosil me je, da bi šel naprej in na Prtovču vse potrebno ukrenil. Ko sem se bil pošteno podprl in čeprav precej utrujen, sem jo mahnil v hrib. Po dveurni hoji čez Mlake sem bil na cilju. Soba pri mežnarju je bila na srečo prazna in tako sem imel dovolj časa, da se s Petrom pogovorim o tem in onem. Poznal je naše domače razmere, saj ga je pot večkrat zanesla v savsko dolino, a še bolj zgovorna je bila njegova žena, ki je prodajala »mali kruhek« (lect) in vedela za vsa dekleta, godna za možitev ter jo je razumljivo zanimalo, katera je o pustu obsedela. Pod noč so bili na Prtovču starejši moški in precej mlajša ženska. Oče in hči ali mož in žena? Založena sta bila dobro, kar so dokazovali debeli nahrbtniki natovorjeni na konju, ki ga je vodil neki Podlončan. Med seboj sta govorila laško, z nami pa po nemško, saj je tudi Peter znal pristno »po koroško« kjer je bil v »fremd«. Večerjali smo vsi skupaj na stroške gosta. Ona se je potegnila v posteljo, a moški smo se zasedli pozno v noč. Podlončan je odšel proti sredi noči v dolino, midva z znancem sva se pa spravila na toplo peč in trdo za- spala. Spanja ni bilo mnogo, ker ob dveh je zaropotala budilka. Spravila sva na noge tudi gosta in ob svitu laterne smo korakali po nerodni, skalnati poti proti sedlu Razor med Kosmatim in Gladkim vrhom. Šlo je bolj počasi, ker je bil on nekoliko nadušljiv in smo med potjo nekolikokrat počivali. Pričelo se je že svitati in oglašali so se že prvi pevci. Znanec je priganjal in skrbelo ga je, da bomo prepozno na rastišču in peteline prepodili. V grmovju se je oglasil kos in kmalu potem je nekje okoli Rjave stene začel gruliti ruševec. Hiteli smo kar se je dalo. Prišli smo do prvega zaslona. Pred njim je bilo še vse mirno. Tu je pustil žensko in mene in nama strogo zabičal, da naj bova popolnoma pri miru, ker ruševec ima na vsakem krivcu oko. Njega je vodil v drug zaslon. Nastajajoči dan ni kaj prida obetal. Od Pečane sem se je privlekla megla in nekaj časa je iz megle še celo rosilo. Ona je zobala čokolado, jaz sem sem in tja potegnil vase malo toplote iz steklenice originalnega laškega konjaka, ki sva jo imela s seboj. Ker je postalo precej hladno, je tudi ona naredila pošten požirek in razvezal se ji je jezik. Iz pripovedovanja sem zvedel, da je to njen mož, bogat tržaški trgovec ter da ga vedno spremlja po lovih, na katere ga vabijo poslovni prijatelji. Pomenek bi trajal še dalje, da ni pod Gladkim vrhom zagrulil petelin. Oglasil se je še drugi. Veter je bil pregnal meglo, pokazalo se je sonce in na približno 200 korakov sva opazila petelina, kako skače in piha ter se vrti okoli svoje osi. Od nekod je priletela tudi kokoš in se mu dobrikala. Čez rob je bil prikrevsal še ne čisto prebarvan planinski zajec, obsedel v neposredni bližini živahnega pevca, ki pa se za njega niti zmenil ni, medtem ko je kokoš takoj odletela. Precej dolgo sva že opazovala svatovski ples, ko je nad nama zašumelo in vrglo je pred naju na komaj 30 korakov drugega svatovalca. Z gladkim perjem in povešenim repom je obstal in opazoval. Kar okamenela sva. Privzdignil je rep, razširil peruti, zapihal in začel tekati sem in tja. Mirno, brez vsake mrzlice je vzela v roko na skalo prislonjeno lahko damsko puško kalibra 20, kratko pomerila in užgala. Petelin je obležal na mestu. Tistega, ki je rajal oddaljen od naju približno 200 korakov, strel ni vznemiril. Rekel sem ji, da ga bom poskušal zalesti. Skrivajoč se za skalami, sem se mu približal na kakih 80 korakov; dalje nisem mogel, ker ni bilo kritja. Za večjo skalo sem občepel. Poskušal sem s pihanjem, ki pa je imelo samo ta uspeh, da je prenehal z norim plesom in poslušal od kod ta čudni glas. Nekaj časa je miroval in potem spet začel. Potrpljenje je božja mast, revež tisti, ki se z njo maže. Čepel sem, oziroma klečal na drobnem, koničastem prodcu tako, da sta me koleni neznansko boleli. Petelin se ni zmenil za moje težave. Že sem mislil vstati, ko se je med goščo planinske jelše, ne da- leč od mene, oglasila kokoš. Prenehal je s predstavo in po tleh tekel v smer vabila. Tako se je meni približal na skrajno strelno daljavo in pritisnil sem. Sedela sva na Gladkem vrhu in občudovala krasno pokrajino, skupino Blegaša, Porezna, Škofjeloško pogorje, Karavanke in Kamniške planine, dolini Save in Selške Sore ter čakala na vrnitev ostalih dveh. Okoli devete ure sta se vrnila tudi s plenom. Ob enajstih dopoldne smo bili spet pri mežnarju na Prtovču. Pošteno smo olajšali nahrbtnike. Znanec mi je po tihem povedal, da je bil gost po nerodnosti enega »zašaril« in da je potem on posegel vmes s svojo puško. Skupaj smo se čez Draboslovco po strmi poti vrnili v Železnike. Od. tu sem jo peš mahnili na Sorico, Podbrdo in do Hude Južine, kamor me je vleklo nežno poznanstvo. Ruševec se je bil med potjo tako omehčal, da je bilo njegovo meso edino le še dobro za v ponev. Polovico krivcev je dobili sosedov sin, ki jih je kot planinec in vojak vzel s seboj v Galicijo, kjer je padel o božiču leta 1914. Z drugo polovico sem okrasil klobuk narodne noše in ga avgusta leta 1919 posodil prijatelju za neko slavnost na Bledu. Verjetno se je s krivci preveč bahal in imel pero obrnjeno naprej, ker po dolgem času, ko sem zahteval od njega klobuk, mi je priznal, da ga je na Bledu izgubil — če ni bilo morda drugače. Tako je bilo nekoč. Leta 1950 v maju sva s prijateljem Janezom hodila čez Rastovko, Mosti, mimo močvirnate Ledine čez Jesenovec na Prtovč. Med potjo mi je pravil o partizanskih pohodih in podvigih v teh krajih, saj je bil Janez kljub petim križem nad dve leti pri njih. Dolgoleten lovec, temeljit poznavalec Jelovice si je želel upleniti ruševca. Na Prtovču naju je čakal slavni nimrod Tone iz Zalega Loga. Pri gostoljubni Gartnerjevi družini smo na topli kmečki peči prenočili. Zjutraj sta šla Janez in Tone na goro in se vrnila okoli poldneva. Namesto plena sta prinesla navdušenje. »Krasno je bilo,« je rekel Janez. »Opazoval sem jih in bil zadovoljen. Pri tem sem na strel kar pozabil.« Nekaj dni'pozne j e smo bili na Ratitovcu, Kremantu in na »Alte-mauer« Miha, Tone in jaz. Imeli smo krasno vreme. Tam nekje, kakor pred 36 leti, je pihal in plesal petelin pod Gladkim vrhom. Videli smo jih tisto jutro več kakor smo pričakovali. Preveč oprezni nismo bili, saj nam ni šlo za strel. V skalovju Altemauer nad Torko smo opazili tudi mlade, šele nekaj dni stare gamske v spremstvu mater. Kakor je Ratitovec lep ob času, ko se ženi ruševec, je še lepši proti kraju junija in v juliju, saj je znan po svoji alpski flori. Na sedlu Razor se le ta pričenja. Skalovje prepreza rožasti sleč, vmes planinske anemone, cvetoči nagnoj; na Gladkem vrhu najdemo že v travi, tam kjer je stala Krekova koča, očnice in murke. Krasne očnice rastejo po skalnatih robeh na vzhodni in južni strani Altemauer in Kremanta. Neizvežbani naj pa ne gre po nje v stene, ker Ratitovec skoraj vsako leto zahteva svoje žrtve. Pred dvemi leti je tragično končala v tem skalovju mlada inženirka Ravnikova. Zanimiv je Ratitovec tudi po tem, da se v zgodovini srednjega veka omenja kot prva slovenska gora. V darilnih pismih Otona II. iz leta 976, v katerem je ta cesar podaril brižinskemu škofu Abrahamu vso Selško dolino z Loko in s Selci, je povedano, da sega meja te pokrajine »usque ad alpem Bocsanam«. To je planina Pečana, kakor so Ratitovec že pred 1000 leti imenovali naši pradedi. V knjigi »Miillner: Die Geschichte des Eisens in Krain itd.» je o tej naši gori mnogo pisanega glede nekdanjega rudnega bogastva, pašnikov in drugih pravic, ki so jih imeli razni fužinarji in fevdalci. Nas lovce Ratitovec s te strani ne zanima. Za nas je zanimiv po svoji divjadi, posebno po malem petelinu in pa tudi po njegovem polbratu »spačku« (tetrao medius), ki se, kakor so mi pravili stari lovci, večkrat najde v teh krajih. A. S. Pirc: Zlatica Noč se spušča na otrplo zemljo. Sove strašijo v neslišnem poletu po gozdu in iščejo neprevidnega ptiča za večerjo. Nobenega glasu ni iz njihovih grl, le na temo navajene oči žare v pohlepu. Iz črne dupline, ki jo je na mestu odsekane veje izgrizel dež in sneg, pogleda za hip koničast smrček in takoj spet izgine. Beli mrzli svet mu je še novost v tej čudni zimi in v zatohli trohnobi gnezda je tako toplo. Toda želodec zahteva hrane. Snežni metež prejšnje noči je kuno prezgodaj in šele polsito pregnal v toplo gnezdo. Zdaj se preteguje, zazeha in se končno s smelim skokom potegne na vejo nad luknjo. Ivje pada s steklenim šelestom na zaledeneli sneg pod drevjem. Kuna, odrasel samec z zlatorumenim vratom, pozorno posluša in opreza pod drevo. Nato z dolgimi skoki šviga z veje na vejo, potem se spusti po deblu na sneg in hiti naprej. Celo uro rabi, da preišče stari gozd, toda ničesar živega ne najde; vse molči pod belim mrtvaškim plaščem. Nobenega plena nikjer, ne za oko in ne za oster voh. Naglo se odloči in spleza na stari bor. Morda spi v gosti obrši ptič. Rjavi, mehki kožušček je posejan z drobnimi snežinkami. Z vejevja padajo grude snega, ko se kuna podi skozi vejevje. Krog debla, z veje na vejo jo žene strast za toplo krvjo. Brez uspeha. Zato skoči spet na tla, da preizkusi srečo tam doli. Zajec, ki je ždel ob debelem hrastu, pa se mu je kuna približala, je opazil nevarnost in odskočil, srna pa, ki obira robidovje na poseki, je premočna zanjo. Veter je zapihal in drgnil navzkrižni veji, da je slišati kakor ječanje. Zlatica se bliskovito ustavi in se vzpne; saj je zvenelo kakor da ječi živalca v smrtnih težavah. Pa ni bilo nič. Kuna odskače naprej. V mladem jelov ju, zasneženem do samih vršičkov, tiči drozg. Kuna ga je zavohala in se pognala za njim. Toda mraz ne pusti mirnega počitka in ptič še pravočasno odleti in hreščeč zabavlja zaradi zahrbtnega napada sredi noči. Z izpuljenim repnim peresom v gobcu gleda kuna za ptičem. Spet se je vrnila v stari bukov gozd. Na mah zaščegeta kunin smrček sladek vonj. Ob vznožju srebraste bukve obstane. Krvavo zablešče roparske oči, potem pa kakor blisk švigne proti vrhu, od koder ji iz vranjega gnezda diši po veverici. Še meter jo loči od gnezda in zgrabila bo slasten plen v toplem bivališču. V svojem strastnem zaletu pa je odbila trhlo vejico, ki je zbrenkljala proti tlom. Veverica se vrže iz toplega gnezda, preskoči v sosednji vrh in hiti svedrasto po deblu navzdol. Sredi debla se pritisne ob debelo vejo in vzdihuje v smrtnem strahu. Nuk, nuk, nuk-nuk. Kuna je premerila daljavo, toda predaleč je. Zato se spusti po deblu navzdol in brzi na drevo, kjer se skriva veverica. Okoli debla gre divji lov, na življenje in smrt se nadaljuje dirka po sosednjem drevesu, ki naj bi prineslo rešitev. Kuna je vztrajna, premočna je njena strast, veliko njeno poželenje po krvi in toplem mesu. Ledeni kristali prše in padajo kakor beli oblački na tla. Še enkrat reši košat rep preganjanko in ji omogoči preskok na tretje drevo. Oči-vidno je veverica spretnejša od kune. Toda kuna je žilava, vztrajnejša in pohlep po krvi jo podžiga. Spet je morala na tla in na drugo drevo, ki stoji osamljeno ob robu poseke. Tam ji mora uspeti lov na upehano žrtev. V tem hipu se veverica, odloči, da skoči z vrha drevesa v globino. Že se je stegnila na rešilni skok, ko se zagrizejo ostri zobje v njeno izmučeno telo . . . Drugo jutro hodi lovski čuvaj s svojim ostrodlakim ptičarjem po gozdu. Razvozljavanje sledov je zmeraj poučno in zasneženi gozd razodeva vse dogodke. Trikrat je prečkal sled rumenogrle roparice. Dolgo pot je že prehodil po sledu. Ali sta morda dve? Ko je ponovno naletel na kun ji sled, ga ta vodi v stari gozd. Tam se je izgubil prav pod tisto staro bukvijo. Toda ledeni kristali na belem prtu so kazali pot roparice. Tedaj pa, pod drevesom krvave kapljice, tam šop rdeče dlake in malo dalje mesto, kjer je končalo majhno življenje v pretekli noči. Puška je pripravljena. Močno udari okovani čevelj ob deblo, še enkrat in kakor blisk skoči kima iz gnezda, kjer je opita krvi prijetno dremala. Prvi strel zgreši, drugi pogodi in kar je še ostalo življenja, ga strese čuječi pes iz lepega kožuha... Poslednji spev Dež. Že ves teden neprenehoma dežuje. Leno se vlačijo megle z juga, se zaletavajo v Krn, kjer se zaustavljajo in kopičijo, neprenehoma kopičijo tako, da prekrivajo s svojo sivo silno dolgočasno kopreno jesensko naravo. Iz Furlanije so prihajali vedno novi transporti megle, ki se je v ogromnih gmotah valila gor po sovodenjski dolini preko meje. Pred glavnino pa je iztezala tipalke, ki so kot predstraže tipale za osovraženim severnim vetrom, kateri pa je bil izmučen nad tolikimi porazi in se ni prikazal na dan. Zato so se tipalke iztezale daleč pred glavnino in se po polževo vlačile preko pobočij Kuka in nato padale v Soško dolino. Stare velike tepke so se s košatimi vejami otepale neprijetnega objema, toda megla je objestno naskočila njihove obrše, se trgala v kosme in pronicala, se vtihotapljala skozi vse špranje, v vse kotičke in z obupnim dolgočasjem legala na dušo. Zdelo se je, da je ni sile, ki bi zaustavila to sivo gmoto, ki se je v zapovrstnih valih zgrinjala od morja nepretrgoma že šest dni. Že šest dni sem zaman ure in ure slonel pri oknu in z jezo opazoval mokro jesensko naravo in megle, ki so se neprenehoma valile gor, vedno le gor in nikjer ni bilo znamenja, da bi se vreme sprevrglo. Jezil sem se nad samim seboj in nad smolo, ker mi je vreme pokvarilo celih šest dni letnega dopusta. Koliko načrtov mi je šlo zaradi tega po vodi in pri tem nisem imel niti te tolažbe, da bi valil krivdo na koga, ki bi mi bil določil dopust ob tako neprimernem času. Sam sem si izbral dopust v drugi polovici septembra, kar so mi seveda rade volje odobrili, saj se za tisti čas ni prijavil drug kandidat. Le jaz sem imel pri tem svoje račune in natančne načrte, kdaj bom šel na srnjaka, kdaj pogledam za kotornami in kdaj bom izzival viteškega jereba in še kaj. Toda pri mojih načrtih sem popolnoma pozabil na meglo, ki mi jih je tako brezobzirno pokvarila. V izbo je vstopil oče. Ne vem ali je bil moj izraz tako obupan, ko sem ga pogledal ali pa je tako jasno videl v mojo notranjost, kajti vzel je vivček iz ust in bušil v glasen smeh. »Kolikokrat si že preklel tvoj dopust?« me je hudomušno vprašal in pristavil: »Si se vsaj pošteno odpočil, saj bi ti drugače dopust nič ne koristil, ko bi bil neprenehoma le zunaj. Sam bog je poslal to vreme in te prisilil k mirovanju.« »Mislim, da morate biti siti te megle tudi vi; takšnega prisilnega počitka pa prav nič ne maram. Nisem zato prišel domov na dopust!« Oče je stisnil zopet svoj vivček med brezzobe čeljusti in se pričel po njegovi stari navadi sprehajati po izbi, toda pod brki mu je še.- vedno igral malo nagajiv smeh, ki ga rjavkastosivi brki niso mogli popolnoma prikriti. Ker sem poznal njegov razvit čut za humor, ki ga ni nikdar zapustil, sem tudi tedaj vedel, da me le draži in mi ima nekaj posebnega povedati. Zato sem ga kar vprašal, čemu se smeje. »Poglej, če se ni prijelo puške kaj rje v tem slabem vremenu, pa očisti jo, če hočeš iti popoldan na jerebe.« »Popoldan, pravite? Ali mislite, da se jim bo zljubilo peti ali se pretepati v tej prekleti vlagi?« »Do treh popoldan bo že sonce in bo dovolj lepo, da bo najbolj brezčuten petelinček zapel. Kar meni verjemi!« Neverno sem pogledal skozi okno in res sem opazil spremembo. Tipalke, ki so se stezale pred glavnino megle, so naletele na odpor. Tam nad Kolovratom jih je zaustavilo, kjer so se malo nakopičile, nato pa so pričele tipati drugod za bolj šibkimi točkami, da bi pokazale pot glavnini. Tako so pričele tipati, precej visoko, toda gori so nenadoma naletele na še hujši odpor in so se v nemoči pričele nižati in umikati proti jugu v zaščito glavnine. Ta je medtem dosegla livško kotlino, kjer se je tudi zaustavila, kakor bi bila opozorjena od predstraž, naj bo previdna in se je pričela kopičiti, da bi se postavila v bran. Toda zaman! Sever se je odločno in neizprosno uprl v megleno gmoto in jo pričel potiskati počasi, toda neizprosno nazaj proti jugu. Zunaj na vasi so se na vse pretege oglašali domači petelini. »Ali slišiš, kako pojo petelini? Kadar poje domač petelin, poje tudi jereb, to si dobro zapomni. Živali čutijo spremembo vremena, zato se tudi oglašajo.« »Izgleda že, da se bo sprevrglo,« sem odgovoril, toda še vedno nisem mogel verjeti, da se bo res. Kljub temu sem šel po puško in jo jel čistiti ter pripravljati ostali pribor za lov. Vreme se je zares sprevrglo. Kmalu se je zjasnilo nad Stolom in še pred poldnem je zasijalo sonce. Kmalu popoldan sem že hitel v hrib, v gozd na jerebe. Nebo je bilo jasno in čudovito globoko. Velikani Kanin, Mangrt in Rombon so dobili belo kučmo in s severa je vel hladen toda suh in osvežujoč veter, ki je stresal neprijetno vlago z drevja. Namenil sem se, da poskusim v Jalovi dolini, kraj, ki mi ga je svetoval oče in komaj uro oddaljen od vasi. Kraj sem poznal že iz prejšnjih časov in je imel zame vedno neko posebno privlačnost. V nasprotju s svojim imenom namreč ni bil jalov, vsaj za lovca ne, kajti proti jugu se je širil gozd debelih, starih bukev in posameznih smrek, na zahodni strani pa se je dvigalo strmo, skalovito pobočje, zaraslo z nagnojem, malinovjem in visokimi koprivami, proti severu je pa gozd polagoma prehajal v leščevje, šipek in drugo grmičevje ter nato v senožet. Na vzhodu se je širil' teman gozd smrek in jelk. V tem kraju je bilo vedno polno divjadi. Tam so stalno gnezdili jerebi in tudi zajci so našli tam miren lož. Pozimi, ko je zapadel sneg, so se tja zatekle srne in tudi veliki petelini so vselej vedrili v visokih smrekah, kadar je divjal snežni metež, kajti kraj je bil prirodno dobro zavarovan pred vetrovi. Zato je ime kraju delalo krivico. Verjetno so ga tako imenovali kmetje, ker zaradi gostega skalovja, ki je vinilo iz zemlje, ni bil primeren za trebljenje, da bi napravili senožet. Dolge sence smrek so se iztezale proti meni, ko sem se vzpenjal po pobočju, kakor bi me vabile v morje luči iz senc, s katerimi se je odeval jesenski gozd, ko da 'bi se poslavljal od svojih prebivalcev, preden zaspi dolgo zimsko spanje. Soje so kmalu opazile moj prihod in z glasnim vreščanjem opozorile okolico na nevarnost. Globlje v gozdu so vznemirile črno žolno, ki se je z glasnim, kovinskim krikom pognala na naslednje drevo in začudeno vprašala, kaaj - kaaaj, me sama opazila in razburjeno z zvenečim glasom zavreščala, kri - kri - kri — ter odletela. »Frrr-rr-r« je vzletel izpred mene jereb, ko sem prišel nekoliko globlje v gozd, že čisto blizu Jalove doline in se nedaleč vsedel. Poskusil sem ga zalesti, toda opazil1 me je prezgodaj in zopet odletel. Nisem ga dalje zasledoval, ker je odletel proti kraju, kamor sem bil namenjen. Prišedši na cilj, sem si izbral primeren prostor, ob debeli bukovi grči, iz katere sta rasli visoki in debeli bukvi. Kraj je bil nekoliko vzvišen, kakor umeten oder. Pred menoj je bila precej obsežna čistina, ki mi je omogočala dober razgled, na levi strani pa se mi je odpiral pogled preko bogato pobarvane preproge raznega grmičevja, ki je gosto preraščalo malo kotlinico pod menoj. Prostor je bil prav ugoden. Obsedel sem na mestu, se razgledal in ocenil posamezne daljave, pripravil piščalko ter se popolnoma umiril, le z očmi sem opazoval okolico in prisluškoval šepetu jesenskega gozda. Gozdna tla so bila še vsa mokra in vlažna in tudi po drevju so se še tu pa tam krčevito držale posamezne kaplje, ki so trepetale in mežikale sončnim žarkom, kadar so se srečali s pogledi ter pri tem zasijale v vseh mavričnih odtenkih. Po debeli bukvi, kjer sem sedel, pa so se stekale kaplje in preko grč padale na zemljo. Bile so tri kapljice, ki so se med seboj prehitevale in padale na različno podlago: Ena v malo kotanjico na kamnu, kjer se je nabralo že polno vode, druga je udarjala ob ostri rob kamna, tretja je padala na list malin, kjer se je razpršila. Tiste tri kapljice so zbudile mojo pozornost, ko so se prehitevale in ob padcu povzročale vsaka svoj poseben zvok, ki se je harmonično izpopolnjeval v čarobno pesem gozdnih duhov. Cep-cep-cep, je hitro in odsekano udarjala prva na skalo, plunk, a-plunk, je težko padala druga v kotanjico, cenk, o - cenk, se je tretji spodrsevalo ob malinov list. »Cep - c ep - cep. A - plunk, a - cenk, a - cenk. Cep - cep - cep, a - cenk, a - plunk, a - cenk. A - plunk, a - cenk. A - cep - cep - cep, a - plunk, a - cenk. Cep - cep - cep . •.« Tako se je glasila ubrana pesem, ki jo je skomponirala čudovita narava. . . Cii - ci, ci, ci-cijj, se je tiho in negotovo oglasil petelinček v grmovju pod menoj. Morda je bil že vznemirjen zaradi mojega prihoda, saj je poteklo le pet minut od časa, ko sem se umiril. Pogledal sem v smer jerebovega klica in pripravil piščalko v ustih. Narahlo se me je polastil dvom, da ne bom zmogel posnemati jerebovega klica, zato sem čakal, da se je oglasil v drugič. Cii j - cij, ci, ci-cijj, se je že bolj korajžno oglasil. Cii - ci, ci, ci - cij, se mu je odzval na moji desni drugi, skrit nekje v mladem smrečju. Ciii-ci, ci, ci - ciju, sem ju pričel oponašati in se zdrznil, ker mi je zadnja nota odpovedala. Čakal sem, če se bosta oglasila; k sreči se nista vznemirila in sta oba odgovorila. Ciij - ci, ci, ci - cij j, se mi je jasno oglasila piščal in že sem slišal sprelet petelinčka z desne. Pristal je v neposredni bližini, nekje za hrbtom. Nisem se smel premakniti in sem obstal ko pribit. Za sabo sem slišal šum petelinčkovega stopicanja. Nisem vedel, kaj bi naredil in v tej negotovosti se je oglasil petelinček na levi. To je razdražilo tistega za mojim hrbtom, da se je naglo dvignil in šinil v grmovje proti nasprotniku in kmalu sem zaslišal udarce peruti. Tekmeca sta se spoprijela. Mislil sem že, da je vse izgubljeno, ko se oglasi tretji, precej oddaljeno. Poskusil sem in sem mu odgovoril, toda namesto njega, se je oglasila zadaj za mano kokoška z vabečim šušljanjem. Morda je bila še stara koklja, ki jo je skrbela neprevidna mladež ali pa kakšna mlada lepotica, ko je videla, da se fantje pretepajo zanjo. Vsekakor je bila meni dobrodošla, kajti slišal sem sprelet para, ki se je pretepal in tudi pod menoj se je spreletel jereb. Zopet sem poskusil s klicanjem. Cii - ci, ci - cij j ... Odgovoril mi ni nobeden, toda pred menoj in na moji levi sem slišal stopicanje. Puška mi je počasi zdrsela do ramena. »Prvi« Cii - ci, ci, ci, cijj, prav blizu se je razločno čul šum drobnih stopinjic, ugledati pa nisem mogel ničesar zaradi gostega grmičevja. Podvomil sem, če me niso opazili. Ostal sem čisto miren. Čez čas se je oglasil razločen, bojevit spev petelinčka na moji levi, pred menoj pa se je zopet spreletel drugi in se ustavil komaj 15 metrov od mene, toda za bukovim štorom tako, da ga nisem videl. Ci - ci, ci, ci - cijj, sem zopet zaklical in petelinček pred menoj se je dvignil ter obstal na veji, morda z namenom, da bi opazil tekmeca. Črni žametasti podbradek je imel našopirjen. Cii - ci, ci, ci - cijj, se je izzivalno oglasil. Odgovorila mu je samica za mojim hrbtom in petelinček se je radovedno stegnil na veji. Moje lice se je tesno pritisnilo k, mrzlemu kopitu puške in cev je poiskala cilj. Cii - ci - ci — se je oglasil poslednji spev, katerega pa petelinček ni utegnil dokončati. . . O znanstveno raziskovalnih inštitutih za lovstvo Splošno stanje našega lovskega gospodarstva za sedaj še ni doseglo one ravni, ki bi ustrezala našim razmeram (relativno redka naseljenost, veliki kompleksi gozdov itd.). V kolikor nekateri naši lovni tereni (a takih je prav malo) kažejo zadovoljivo kakovost in množino divjadi, so to v glavnem posledice izredno ugodnih podnebnih in terenskih razmer, ki vladajo na posameznih površinah naše zemlje, a v manjši meri rezultat nekega smotrnega dela. To se ne nanaša na državna lovišča, ki so res vzorno upravljana in ki so prave »drevesnice« divjadi. Toda teh nekaj vzornih lovišč ne more predstavljati splošnega stanja lovstva pri nas. Da bi se to stanje izboljšalo, da bi se moglo voditi napredno lovsko gospodarstvo in da se to zgradi na krepki znanstveni podlagi, bi bilo potrebno, da se osnujejo znanstveni inštituti. Ne moremo reči, da se večina lovskih uprav ne briga zadostno za napredek svojih terenov. Osnovna slabost je le v tem, da imamo več dobre volje in želje za napredek, kakor pa strokovnega znanja. Vse akcije na terenu se vrše bolj ali manj stihijsko, lahko rečemo na dobro srečo (zlasti preseljevanje in naseljevanje divjadi). Potrebne analize se izvrše šele, ko akcija propade, a to pomeni čisto izgubo tako časa kakor tvarnih sredstev. V takih primerih (pred akcijo) je neobhodno in nenadomestljivo delo inštitutov. Naloga inštituta je, da ugotovi za posamezne vrste divjadi možnost njene aklimatizacije (v kolikor gre za problem naseljevanja novih vrst iz inozemstva), njene potrebe v prehrani in nastanitvi (potrebne vrste flore, zgradbe zemljišča z ozirom na njegovo mineralno sestavo, splošno stanje vegetacije, kakor n. pr. rastlinje, grmovje, mlad ali star gozd itd.). Šele kadar razpolagamo z vsemi potrebnimi podatki glede na divjad in konkreten teren, moremo realno planirati in delati z velikim odstotkom verjetnosti na uspeh. Toda s tem še ni izvršeno vse delo takega inštituta. Tu obstoji še problem ohranitve že stalno naseljene divjadi, njeno vezanje na določen teren, njena kvalitetna in kvantitetna povzdiga do meje, ki ne bi šla na račun poljedelstva, zlasti saditve potrebnega rastlinja, grmovja in drevja, tako za hrano kakor za skrivališča divjadi itd. Tukaj bi inštitut dal dragocene nasvete. Voljo in roke imamo, toda manjka nam znanja. Naše znanje je preveč razmetano, in sicer po lovskih revijah vseh letnikov in izdaj ter po tuji strokovni literaturi, ki ni dostopna vsaki lovski upravi. Koristi nimamo od precej pomanjkljive domače literature in končno od posameznih naših redkih strokovnjakov, ki žal niso specialno zadolženi z delom v tej stroki in niso skoncentrirani na enem mestu, kar bi olajšalo koordinacijo v delu in izmenjavi poizkusov. Skušnje, ki se dobivajo na terenu preko napak, so predrage. Cenejše je delo v laboratoriju ali na eksperimentalnih postajah na terenu v majhnem, kakor kadar vložimo tudi gmotna sredstva in trud v negotovo podvzetje. Prav gotovo je, da nobena lovska uprava, ki vpelje novo divjad, nima z njo izkušenj. — Naše mnenje je, da za osnovanje lovsko znanstvenih inštitutov ni le skrajni čas, temveč smo že mnogo zamudili. Dokler ne oživotvorimo navedenih inštitutov, bo naše lovsko gospodarstvo bolj ali manj stihijsko upravljano, a to pomeni, da bi ne šli v koraku z ostalimi gospodarskimi panogami v naši zemlji. Tu je poudarek na gospodarstvu in ne na športu, ker vemo, da brez solidne gmotne podlage (divjad) tudi lovski šport nima smisla, ker noben lovec ne želi, da se zgublja po praznih terenih. Jasno je, da en tak inštitut ne bi mogel rešiti vsega kompleksa problemov, ki so pred našim lovstvom, kakor n. pr. sorazmerno nizka kultura naših lovcev, lovski tatovi, katastri lovišč, statistike itd. To tudi ne bi bila njegova dolžnost, toda njegovo delo z naprednim vplivom na naše lovstvo, kar bi bila močna opora za hitrejše in progresivnejše delo na dviganju splošnega stanja lovstva pri nas. Glede periodičnih bolezni, ki napadajo divjad, bi moral inštitut pravočasno ugotoviti poreklo bolezni, zaščitne ukrepe ter način zatiranja in zdravljenja. Dosedanji način reševanja teh problemov ne zadovoljuje, ker navadno zamuja, in sicer zato, ker ni nekega centra, ki bi takoj odredil in organiziral potrebne ukrepe, zbiral in znanstveno obdeloval okužene primerke. Tudi odziv s terena bi bil boljši, ker bi lovci vedeli, komu je treba dostaviti sumljivo, obolelo ali poginulo divjad. Za enkrat je naš lovski turizem omejen na nekaj državnih lovišč. Medtem je pa znano, da je najrentabilnejši in najlažji (z najmanjšo uporabo lastnih moči) način vnovčen j a divjadi —■ kolikor so pogoji za to ■— po lovskem turizmu. Da bi pa mogli razširiti naše lovsko-turistične zveze je potrebno, da dvignemo ne zgolj naša lovišča, ampak tudi kvaliteto divjadi v njih. Da bi v tem pogledu uspeli, je potrebno poleg drugega sistematično delo inštituta. Organizacijsko bi inštitut izgledal takole: poleg raziskovalnega laboratorijskega in muzejskega lektorja, bi obstojalo tudi vodstvo s sekretariatom. To bi bil center, a na terenu bi se organizirale stalne ali začasne eksperimentalne postaje. Najmočnejši bi bil raziskovalni sektor, ki bi obsegal sledeče podsektorje: 1. Biološko-ekološki podsektor, ki bi raziskoval življenje in prehrano divjadi, pogoje aklimatizacije novih vrst, tako domačih kakor tujih, vzroke zginjanja ali čezmernega razmnoževanja, kakor tudi obročkan j e pernate in markiranje dlakaste divjadi itd. 2. Botanični podsektor bi se bavil s proučevanjem pomladanske, poletne in jesenske flore, kakor tudi s poskusnimi saditvami in setvami rastlinja in grmovja, bogatih z minerali jami in s sestoji, ki so potrebni za normalen razvoj divjadi. 3. Anatomsko-patološki podsektor bi raziskoval bolezni in njih vzroke, načine širjenja in zdravljenje kakor vse preventivne ukrepe. 4. Ekonomsko-statistični podsektor bi proučeval škode in koristi po divjadi, kakor tudi načine obrambe poljskih in gozdnih kultur pred divjadjo, zbiral statistične podatke, ki so važni za lovsko gospodarstvo. Laboratorijski sektor bi vršil vsa laboratorijska proučevanja, potrebna raziskovalnemu sektorju, a muzejski bi zbiral in hranil vse, kar bi moglo koristiti kot material za primerjanje ali kot muzejska vrednost. Jasno je, da so za organiziranje takega inštituta potrebna precejšna gmotna sredstva, kadri in ostalo. Naše mnenje je, da se zaenkrat osnujejo inštituti samo v tistih republikah, v katerih obstoje stvarne možnosti, in sicer tako, da bolje izpopolnjeni inštituti (s kadri in materialom) začasno razširijo svoje delovanje tudi na one republike, ki zaenkrat ne bi mogle osnovati svojega inštituta. Vsekakor bi moralo biti med temi inštituti najtesnejše sodelovanje in prav tako bi se moralo organizirati sodelovanje in izmenjava izkušenj z ustanovami podobnega značaja, tako doma kakor v inozemstvu. Vse dežele, ki so v lovstvu naprednejše, imajo svoje inštitute. In prav tem inštitutom pripada velika zasluga, da so njihova lovišča polna divjadi. Mnenja smo, da moramo tudi mi postaviti naše gospodarstvo na trdne temelje ter da se na ta način čimprej otresemo stihije in zaostalosti v lovstvu. Glavna lovska zveza FLRJ Beograd, 7. IV. 1953, štev. 172 Moj lanski Ko zapihajo južni vetrovi in raztrgajo sivo zimsko nebo v nebroj belih oblakov, ko zabuče neizmerni pohorski gozdovi stoletno pesem, ko previdno prilezejo na prisojnih mestih nežni zvončki na dan, takrat se naseli v srce našega najlepšega in pri nas na Pohorju še številno zastopanega ptiča, velikega petelina, čuden nemir. Vso zimo je bil pozornemu lovcu skoraj da neviden, le tu in tam, pa zelo redko si ga pregnal, da je z glasnim ropotom vzletel. Njegovo prisotnost so ti izdajali le sledovi, ki jih kot dober pešec napravi precej. Pa tudi razdrta mravljišča in po snegu ležeče popkovje in »viržinke« so zgovorno pričali o njegovem delovanju. Sedaj pa, ko se začne prebujati narava, ko Vesna zmagoslavno trka na vrata, sedaj se čudno spremeni obnašanje našega trubadurja. Prevzame ga paritveni nagon, pomlad ... To in še marsikaj mi je blodilo v spominu, ko sem zrl v plamen na ognjišču moje lovske koče, visoko tam blizu kraja poslednje borbe Pohorskega bataljona. Nemo sem nalagal poleno za polenom na žerjavico. To so trenutki, ko se ti duša sprosti in kakor v sanjah doživljaš ponovno one lepe lovske trenutke, ki so že davno minuli, pa vendar še žive... Trije smo bili. Prijatelja Ivan in Gustl ter jaz. Sedeli smo v prijazni planinski koči Nad Šumikom in delali bojni načrt za prihodnji dan. Cilj je bil, zavzetje dveh črnih pojočih vitezov, daleč tam pod Klopnim vrhom Vodstvo je prevzel Ivan, ker naj bi se dogodki odvijali v njegovem revirju. Močno je burja stresala okna koče in malo sem bil v skrbeh glede vremena. Potolažil me je šele Ivan, ki je trdil, da sta petelina itak privezana in se torej ni bati, da bi ju odneslo. V veselem razpoloženju smo prečuli večer in lovskih in »latinskih« zgodb ni bilo ne konca ne kraja, čemur je seveda pripomogla tudi vinska kapljica, da smo šele okrog 11. ure polegli. Prehitro je minil čas in neusmiljena budilka nas je postavila zopet na noge. Ura je bila ena po polnoči. Oskrbnik koče nam je ponudil še malo »kačje sline« (žganja) in stopili smo v temno noč. Tajinstveno so šumele visoke smreke in košate bukve, nad nami pa migljale neštevilne zvezde, ko smo se po položni poti vzpenjali proti Radovni. Tu in tam je zmotil nočno tišino glas lesne sove, ali bavkanje srnjaka, ki smo ga splašili. Proti tričetrt na dve smo bili že pod rastiči, nad Kavdekovimi hlevi. »Fantje, sedaj pa previdno, vsak čas ga moramo slišati!« je šepnil Ivan in se počasi jel plaziti navkreber. Menda nismo še prišli petdeset korakov, ko se je pred nami odprla precej velika jasa, na robeh porastla s samotnimi bukvami. »Čuj!« Napel sem ušesa in res, ujel sem pretrgano klepanje, ki ga je rahel vetrič prinašal nekje iznad frate. »Ali slišiš?«, mi šepne Ivan. »Slišim ga!« »Pa lovski blagor in pazi, da se ti kaj ne podere. Pri macesnu tam se dobimo,« in že ju je vzela tema. Previdno sem se tihotapil bliže vztrajnemu pevcu. Teren je bil zavoljo mnoge suhljadi precej težaven. Razločno sem čul, kako je pel. Začel sem ga naskakovati. Naredim kakih pet skokov, ko naenkrat odtrga. Malo mu je bilo mar, da sem stal skoraj deset minut na eni nogi. Tedaj pa: »telek-telek« z nasprotnega roba frate. »O, da te kuna,« sem tiho zaklel; oglasil se je namreč drugi petelin kakih sto korakov od prvega. Ze mi je pohajala potrpežljivost, pa tudi noga je bila vsa trda, ko me je končno močan »telek«, ,mojega’ spravil iz nerodnega položaja. Oddahnil sem se. Bal sem se že, da bo odletel. Sedaj je šlo gladko. Naredil sem še nekaj skokov in na visoki bukvi sem ga zagledal. Okrog nje so rastle same smreke, le bukev je tvorila malo jaso in na njej se je izprehajal zaljubljeni pevec. Kar oči nisem mogel odvrniti od prizora. Poslušal sem in poslušal, naposled pa vendarle dvignil trocevko ... Pred mano je na žametnem mahu trepetal trubadur, ki mu ni bilo' dano izpeti svojo hrepenenja polno pesem do konca. Tesno mi je bilo pri srcu, ko sem mu zrl v pojemajoče oči in občutil sem nekaj kakor kes. Spet je narava izgubila svetel biser. Na vzhodu je rdela zarja in njen odsev v zamirajočih petelinovih očeh je bil zame en sam neskončen svet očitanja... Ovil sem trto, jo pritrdil petelinu na kljun, mu dal »zadnji grižljaj« in odšel na dogovorjeno mesto. Kmalu za tem sem čul strel in čez nekaj časa sta prišla tudi Gustl in Ivan, s svojim petelinom. Z vejico za klobukom smo krenili z mesta nepozabnih lovskih dogodkov. Take in podobne spomine mi budi spokojna tihota v moji lovski koči, ko tiho zrem v plamene pojemajočega ognja. Še enkrat naložim nanj, navijem uro in se odpravim k počitku. Zjutraj bo treba zgodaj zasliševat črnega pevca, ki poje v črnih gozdovih, nad grobovi padlih junakov Pohorskega bataljona. Ivan Dolinar: Okrog Solčave Pozabil sem imena, prav zares. V kolikor se jih še spominjam, jih bom deloma zamolčal, da se ne bo kdo čudil in me gnal pred sodnijo. Sicer pa so bili pred 35 leti solčavski lovci možje in fantje od fare. Po sili razmer so me vrgli v januarju 1916 v Solčavo, da bi tam mladini vtepal abecedo in še kaj v glavo. V trdi zimi s sanmi ali poštnim vozom potovati iz Pake v 45 km oddaljeno Solčavo, ni bilo ravno prijetno. Kje bom jedel in pil od jutra do noči, je določal voznik, kje bom spal pa nisem vedel. Pa so se izkazali Solčavani kot gostoljubni ljudje. Pri Šturmu so me odložili v gostilni, kjer naj bi prenočil. Še isti večer sem postrigel z ušesi, ker so se odpravljali drugo jutro na lov. Moral pa sem še prej spraviti solčavsko univerzo v red in šele po nekaj dneh sem omenil, da sem tudi lovec, z rednimi dokumenti. Nisem še poznal Solčave in njenih lovskih navad ter njenih tihih lovov. Šele čez nekaj tednov so se otajali, ko so spoznali, da vkljub rednim dokumentom nisem žandar, ampak le lovec. Od domačih lovcev so tedaj le redki imeli lovske papirje. Tiste čase je bilo v Solčavi poleg škofovih lovišč in občinskega lovišča še 24 lastnih lovišč, vsako z najmanj 115 ha, kakor je zakon predpisoval. Ta lovišča so se prepletala tako, da se do marsikaterega ni dalo priti drugače kakor po gorskih stezah čez druga lovišča. Občinsko lovišče samo je segalo s svojimi jeziki in jezički v lastna lovišča. Nihče izmed lastnikov lovišča se ni potrudil in ni imel interesa, da bi si takšne jezike z zaokrožen jem pridobil. Tako so prečkali eni ko drugi tuja lovišča in tudi vse vprek streljali. Sicer pa so bila vsa lovišča razen škofovih in dveh samolastnih, kjer so gojili divjad, skupna domena vsega moškega sveta v vasi in hribih. Zaskrbelo me je, kako se naj ravnam, da ne bom zabredel, obenem pa se ne bom zameril lovcem in nelovcem od 14-letnih navzgor. Pušk vseh sistemov in kalibrov je bilo v izobilju. Največ je bilo seveda polrisanic 9.3 X 72—16. Ob tej negotovosti me je dohitelo mamino pismo, naj pridem takoj domov, sicer mi bo pes poginil, ker noče baje nič jesti. Medtem je bila s Solčavo prekinjena vsa zveza zavoljo snežne brozge. Rabne niso 'bile ne sani ne vozovi. Moral sem začofotati po luži že v prvem svitu, če sem hotel priti 45 km daleč po luži in blatu do zadnjega večernega vlaka na Pako. Pri mojem prihodu domov je pes kar pobesnel. Skakal je čez mene, se metal po tleh in tulil, tulil. Poprej skoro nič, je po mojem prihodu žrl do onemoglosti, saj je bil že do skrajnosti izčrpan in suh. Zvesta žival je pač našla zopet gospodarja. V Solčavi se pes ni mogel uveljaviti, ker so ga prehitro dosegle šibre, ko je šel svatovat k psici znanega lovca. Menda mi je Valdijeva žrtev odprla solčavska lovišča. Uničevalec psov namreč ni bil priljubljen in sedaj so me vabili od vseh strani, naj pridem nad petelina. Lov na petelina mi je bil do tedaj popolnoma neznan, zato se mi je ponudil mlad lovec, da me uvede v to skrivnost. Šla sva na najbližje rastišče petelinov. Prišel, videl, zmagal — ne, nisem videl, slišal pa! Takoj pri prvem petelinu sem spoznal, kakšne zna uganjati star gospod, saj sem šel nadenj 7 juter, ga moral streljati s kroglo in ga razbil. Dobil sem ponovno vabilo za 3 ure oddaljeno lovišče s pripombo, naj pridem že zvečer. Vabilo mi je bilo všeč, čudna pa se mi je zdela pripomba. Ko sem vprašal znanca Petra, zakaj naj pridem že zvečer, se je pomembno nasmehi j al. Obotavljaje mi je naposled priznal, da sem bil doslej v resni nevarnosti, da dobim kroglo pod kožo in mi je končno 'pojasnil: »Veste gospod, pri nas je pač taka navada, da se strelja na vsakega neznanega lovca v gozdu, a še prej v skalovju. Vas ljudje še ne poznajo, pa bi si lahko mislili, da ste logar na kakem veleposestvu. Najbolje napravite, da pridete k hiši zvečer k večerji. Tedaj so vsi moški pri večerji, pa vas bodo spoznali in vedeli, da ste vi v lovišču. Še bolje, če greste v nedeljo k maši, da vas bodo ljudje spoznali. Naslednjo nedeljo sva šla s Petrom iz cerkve po vseh gostilnah ter obredla še vse kote, kjer so se shajali hribovski ljudje. »Aha, vi ste učitelj! Prav, da vas spoznamo«. To je bilo gotovejše kakor vsi moji uradni lovski dokumenti. Ker je bilo res daleč, sem odšel že v soboto nad petelina. Na vasi so me nekam omalovažujoče ogovarjali, pa tudi drvarji, ki so se ob sobotah vračali z gora. Petelin ni bil zaslišan, a volar mi je ipovedal, kje je petelin včasih pel. Se v mraku sem švignil v gozd. Na pripravnem mestu sem obstal ter se razgledoval. Tedaj se je zamajala suha veja, ki je štrlela izza parobka. Suhe veje poprej nisem opazil. To je bil namreč iztegnjen petelinov vrat. — Petelin je izginil v somraku. Kmalu pa se je s truščem pognal na bližnji mecesen, kjer je po drobil kratko večerno pesem. Drugo jutro je za vselej utihnil. Drvarjem, ki so se vračali v gore in fantom na vasi so se zapotegnili obrazi, vendar so se tolažili, da imam pač srečo. Še tretjega petelina sem ustrelil sredi tedna, nato pa so prišli na vrsto ruševci. Nobeden izmed petelinov, katere sem dotlej ustrelil, ni bil »privezan«, vsakega sem zasledil in zaslišal sam. Če bi me še kdaj prijela želja po odstrelu, bi zasliševanje po drugih odklonil. Tako je bilo tudi v Solčavi. V Knezovi planini poje ruševec in to je bilo zame dovolj. Nikdar nisem računal takoj prvič na uspeh; dovolj mi je bilo, da sem užival krasote Solčavskih planin. Ruševca živega še nisem videl, tudi ga še nisem slišal in vendar sem šel sam po nevarnih pomladnih stezah in čez snežišča, kjer je v aprilu in maju stalna nevarnost, da se sproži plaz pod nogami. Dospel sem pod noč v pastirsko bajto (stan) Knezove planine. Ni moja navada, da bi opisoval podrobnosti, kako se greješ pri ognjišču, spiš na trhlem senu, kako piha visoko v gorah skozi špranje leden veter, vendar priznam, da mi ni bilo ugodno zavoljo kar prevelike samote. O navadah ruševca so me lovci poučili, zrelostni izpit pa sem napravil drugo jutro. Ruševec se mi je pihajoč pridrsal tik nad glavo po snežišču, jaz pa sem mislil, da je še zelo daleč, kakor sem bil vajen pri velikih Petelinih. Seveda sem poslušal ruševca nato le od daleč, ga opazoval in študiral prihodnji lov nanj. Nekaj dni na to sem bil že zopet v pastirski bajti. Bila je jasna mesečna noč. Kmalu po prihodu začujem nad seboj na strehi: Huu-hu! hu, huuu-hu, hu! Pošastno je ukan j e velike uharice visoko v gorah in v mirni noči, zlasti če je kar nad glavo. (Konec pride) Bruno Nussdorfer Zgodba o Laskarju Likar France, po domače Laskar, je bil posestnik krpice zemlje in borne bajtice, oženjen z Meto, s katero sta imela kopico otrok. Preživljal se je s priložnostnim delom pri gozdni upravi na Predmeji, katera je upravljala Trnovski gozd, obenem pa skrbno čuval divjad. Ker je Laskar poleti nabiral gozdne sadeže, pozimi praprot in suhljad, ni nič čudnega, da je vedel za vso divjad, kje živi in hodi. Ker je imel Laskar lovsko žilico, ki mu ni dala miru, je postal divji lovec. Nikdar pa ni lovil nelovsko in vedno le v državnem lovišču. Umrl je 70 let star leta 1925 med italijansko okupacijo našega Primorja in Trnovskega gozda. Ko je bil Laskar še mlad, se je ob nedeljah rad spoprijel z drugimi fanti in jim v pretepu puščal kri, kakor je on dejal. Zaradi nekega takega pretepa ga je sodnik v Ajdovščini zašil za 14 dni. Laskar spomnivši, da mora odsedeti 2 tedna, poišče enocevko puško - prednjačo, jo lepo razstavi na dva dela in si jo obesi pod suknjič. Da bosta sodnik in ječar bolj zadovoljna, si oprta koš z lepimi gobami in jagodami. Najprvo gre k vaškemu kovaču in. mu naroči predelavo puške na navadne naboje, nato pa k ječarju. V času zapora je pridno sekal in žagal drva sodniku in ječarju ter čedil in pospravljal stanovanja. Zato je dobil kosilo, saj za enega zapornika ni bilo za trud kuhati nezabeljen ričet za deset vinarjev, ki jih je dobil ječar kot povračilo. Sodnik je imel hčerko, ki jo je imel močno rad in je zato vsaki njeni želji vedno ustregel. Hčerka godna za možitev je imela v času, ko je bil Laskar uradno zaposlen, rojstni dan, ki so ga hoteli slaviti z bogato pojedino. Najmanj šest mesnih jedi mora priti na mizo, je določila gospa sodnega predstojnika in sicer meso s hrenom, prašičja pečenka, piške, gosi in končno zapečen puran v enem kosu. Pa pade brihtni hčerki v glavo, da bi bila najbolj imenitna kvašena srnjakova pečenka v kisli smetani, garnirana! Sodni predstojnik je bil v veliki stiski, kako brž dobiti srnjaka. Ko tako ves zamišljen hodi po svoji delovni sobi, mu pogled nehote pade skozi okno na Laskerja, ki je pridno na dvorišču cepil ječarju drva. Tedaj mu šine v glavo misel, da bi Laskar mogel rešiti situacijo in ga pokliče k sebi. Ponižno s klobukom v roki pride Laskar pred predstojnika, ki ga najprvo službeno ogovori, kako gre z delom in če nima kakih pritožb. Laskar mu pove, da je s hrano in prenočiščem zadovoljen, le da pogreša gorskega zraka. To zadnjo pripombo je poprijel in omenil, da bi potreboval za rojstni dan hčerke srnjakovo pečenko. Laskar ob tem namigu ni bil presenečen, le pristavil je, da je bil zaradi srnjaka že večkrat kaznovan, da pa ne ve, kakšna je srnjakova pečenka. Pogovor je postajal vse bolj domač, zlasti ko je hčerka slučajno prinesla še žganje. Končno je Laskar skromno pripomnil, da bi že nekako, toda puške nima. Ker je bilo na sodniji vedno nekaj zaplenjenih pušk, ni bilo to za predstojnika nobeno vprašanje in si je Laskar primerno izbral. Nato pokliče sodnik ječarja, kateremu sporoči, da je Laskar jeva žena hudo bolna in mu je zato dovolil, da drugi dan obišče ženo. Zvečer si Laskar oprta koš, razstavljeno puško pa obesi na vrvici okoli vratu in jo skrije pod suknjič. Mahnil jo je seveda naravnost, kjer je vedel za močnega srnjaka, ki si ga je že dolgo želel, a ga njegov predpotopni pihalnik ni dosegel. Zvečer ni imel sreče, ker so tudi gozdarji iz Predmeje hodili na tega srnjaka. Zato je prenočil kar v gozdu. In res je ob svitu podrl srnjaka. Brž ga iztrebi, vrže v koš, puško pa pod suknjič. Toda strel so slišali tudi gozdarji na Predmeji in takoj jo mahnejo k Laskarjevi bajti, češ se bo že vrnil, drugi pa v smeri strela. Ta čas je Laskar s srnjakom že zapuščal obronke in hitel v dolino. Po naključju sta ga videla žandar, ki je šel na Predmejo in gozdar, ki se je vračal iz Lokavca. »Če to ni Laskar, pa tudi jaz nisem orožnik«, je dejal gozdarju in oba sta jo ucvrla za Laskarjem. Pa je bila že smola, da se Laskarju med begom utrga vrvica, na katerem je visela puška. Da bi pobral oba dela puške, nikakor ni utegnil in jo brisal naprej v borov gozdiček, kjer se je skril. V skrivališču še sliši orožnika, ki je vpil: »Laskar, puško že imamo, popoldne pa bomo imeli še tebe.« Laskar si misli, mi jo vsaj ne bo treba nesti na sodnijo, saj je prekleto nerodna puška s tako dolgo cevjo. Vendar se popraska za ušesom, češ kaj bo dejal sodnik. Kar bo, pa bo, kdor vrečo drži, po postavah ni manj kriv, kakor tisti, ki krade. Laskar je bil na sodniji še preden je vstal ječar, ležišče pa je razmetal, da bi ječarja preslepil za sinočno odsotnost. Sodniku je vse po pravici povedal. Sedaj se je sodnik praskal za ušesi. »Nič slabega ne bo, gospod sodnik,« je dejal Laskar. »Jaz sem bil to noč v zaporu. To vam lahko potrdi ječar, ki je ravno vstal, da nisem še niti ležišča postlal. Danes pa z Vašam dovoljenjem obiščem ženo.« »In puška?« vpraša sodnik. »Za to ne skrbite, jo bodo. gozdarji sigurno prinesli in še kak dokument o meni.« Res sta se popoldne zglasila pri sodniku orožniški nadzornik in gozdar, ki sta zasledovala Laskarja, z obširnim dopisom gozdne uprave z zahtevo, da Laskarja takoj zapre. »Gospoda,« reče sodnik obema, »to pot sta v zmoti, saj je Laskar že deset dni tukaj v zaporu. Za danes sem mu pa dovolil, da obišče ženo in ravno se z biričem odpravlja domov.« Tedaj je pristopil ječar, ki si z orožniki ni bil posebno dober in potrdi sodnikove besede — s pikro pripombo, da sta onadva imela to pot privide. Laskar pa ponižno pristavi, da je bil po taki krivični obsodbi že večkrat po. nedolžnem obsojen in prosi za bodoče večje uvidevnosti. Okrajno lovsko razstavo v Celju so 14. in 15. februarja 1953 priredile lovske družine celjskega okraja. Namen in cilj razstave je bil, pokazati uspeh in napredek lovstva v okraju ter delovanje in uspehe posameznih lovskih družin. Vsaka lovska družina je imela svoj paviljon. Razstavo je obiskalo nad 2000 oseb, obiskovalci so se vseskozi pohvalno izražali o prireditvi. Lovskim družinam je bilo prepuščeno, da si urede paviljon po svoji zamisli in okusu. Razstavljalo je tudi invalidsko puškarsko podjetje »Jelen«, ki je poleg orožja, municije in lovskega pribora pokazalo zbirko orožja, okvarjenega zaradi malomarnosti lovcev, nepravilne municije itd. Kinološki odsek OLZ je razstavil deset predstavnikov raznih pasem lovskih psov. Številnim obiskovalcem so se nudili primeri vzorno konservirane kože in kožuhovine, pasti in lovila, miniaturna krmišča, solnice, lovske koče, staro lovsko orožje, primitivno orožje divjih lovcev, razni diagrami o staležu divjadi in uničevanju škodljivcev, šaljivi družinski časopisi, družinske kronike, trofeje srnjakov, gamsov in druge divjadi; zanimiva je bila poučna zbirka srnjakovega rogovja in gamsovih rogljev, ki je kazala razvoj in rast v raznih starostnih dobah. Za najboljših pet paviljonov so bile določene nagrade, ki so jih prejele: 1. LD Braslovče, 2. LD Celje, 3. LD Šmartno v R. d., 4. LD Laško, 5. LD Vojnik. S kvalitetno kožuhovino sta prednjačili LD Braslovče in Vojnik, najboljši gojitveni odstrel pa so pokazale LD Vitanje, Vojnik in Št. Vid. Večina lovišč ima po kakovosti šibke ali le povprečne trofeje. Izvzeti sta lovišči Vitanje in Krištof pri Laškem, ki sta pokazali kvaliteto sredogorskih srnjakov in lovišče Šmartno v R. d. z močnimi trofejami nižinskih srnjakov. Prva povojna lovska razstava v Celju je lepo uspela in pokazala močan napredek lovstva v našem okraju. KoS. Okrajna lovska razstava v Celju 1953. — L. d. Braslovče (1. nagrada) Okrajna lovska razstava v Celju 1953. — L. d. Št. Vid (razvoj rogovja) Gornji fotografski posnetek kaže šibre v koži divjega prašiča. V tovarni usnja na Vrhniki (pri Ljubljani) je stroj za cepljenje kož prerezal sredi kože gručo šiber, ki so na sliki v naravni velikosti. Nekaj jih je pri prerezanju izpadlo. Po gostoti zadetkov bi sklepali, da je bil strel oddan iz neposredne bližine. Vendar je teh, srednje debelih šiber za normalen naboj kal. 16 in tudi kal. 20 premalo. Zanimivo je pri tem, da je strel obtičal sredi kože, kar bi kazalo na to, da naboj ni imel normalne prebojne moči. Pri sedanjem stanju mnogih lovskih pušk zlasti na podeželju in pri površnem basanju nabojev, ni čudno, da svinec ne pride starejšemu ščetinarju, ki ima na plečih vsaj za prst debelo kožo, do živega. Pa tudi idealke ali brenekarice proti takemu kožnatemu ščitu niso učinkovite. Naboji s kroglami za gladke cevi morajo biti posebno skrbno nabasani. Celo poseben smodnik -imajo za te izstrelke. Predvsem pa mora biti puška, posebej cev brezhibna, to je, da ni izstreljena oziroma kaliber ne razširjen. Znano je, da se cevi slabše kakovosti jekla pri pogostejši rabi ali od premočnih nabojev razširijo. Posledica tega je, da čep oziroma krogla nezadostno zatesnita cev, da plini ob stenah cevi uidejo in ne dosežejo predpisane napetosti. Tak izstrelek nima potrebne hitrosti in ne ustrezne prebojne oziroma žive sile. Zato mnogi, po lastnih izkušnjah, odklanjajo kroglo iz gladke cevi. Vzrok je slaba municija, še večkrat pa neprecizno grajena cev oziroma razširjena cev, ki je za te izstrelke neporabna. Nič dosti boljši ni iz takih cevi učinek naboja s šibrami, kakor ga kaže ta slika. Lovci navadno precenjujejo zmogljivost svojih pušk in zato mnogokrat greše proti lovski vesti in divjadi. Ta primer naj jim bo v opomin. S. Slovenci na rabskem grobišču (1951) Rab 4600 slovenskih mučenikov grob. Ta otok v sinjem Jadranu, ki je s svojimi obalami in tisoč otoki med najlepšimi evropskimi letovišči, je italijanski okupator v letih 1941—1943 izbral poleg drugih pregnanstev za morišče naših ljudi, da bi nas iztrebil ob tej obali in daleč v zaledje do Save zasadil kremplje beneškega leva v naše telo — v znamenju dvatisočletne kulture pofašistene rimske volkulje. Kadar gledamo naravne lepote tega otoka ali mislimo na prijetne dni oddiha na njegovi obali, ne moremo mimo bridkega spomina na strahote, ki so se dogajale na teh tleh med minulo svetovno vojno. Rab je bil tedaj za tisoče naših dragih kraj gladu, trpljenja in smrti. Ce hodiš po ozkih ulicah mesta Raba ali po njegovi okolici, čutiš, da te spremlja nekaj nevidnega, da se ti v mehkih večerih in tihih nočeh pridružujejo sence, ki zapuščene tiho tožijo v šelestu vetra. To je naša kri, ki je ostala daleč od domovine in ki kliče, ne pozabite nas. Na skupnem pokopališču složno počivajo, skromno in tiho, kakor so tiho trpeli in umirali naši z Dolenjskega, z Notranjskega, z našega Krasa — za nas, da lahko še živimo, za našo svobodo. In med njimi so tudi mnogi lovci, lovski tovariši, s katerimi smo pred to strahotno usodo skupaj lovili, se skupaj veselili in uživali lepote narave in lova. Pozabljamo jih in zato nas lovce, ki obiskujemo ta otok, spremljajo sence teh tovarišev —■ naša slaba vest, ker jih pozabljamo, ker se jim še nismo oddolžili. Vse kar je, so za sedaj skromni leseni križi. Zato se bodo Slovenci 13. septembra t. 1. oddolžili mučeniškim žrtvam z odkritjem spomenika. Tej počastitvi se pridružimo tudi lovci v čim večjem številu. Spored te slavnosti bo objavljen v dnevniku in v »Lovcu«. Lovci, pripravite se, ne pozabite svoje dolžnosti. P■ -S- Pomladanska vzrejna tekma ptičarjev v Murski Soboti 11. in 12. aprila 1953 Foto Jože Kološa Pomladanska vzreja tekma ptičarjev, dne 11. in 12. aprila 1953 v Murski Sotobi Obširna prekmurska ravnina je pravi eldorado za lov s psom ptičarjem. Prekmurski lovci so se tega zavedali takoj po osvoboditvi in pričeli gojiti nemškega kratkodlakega ptičarja. Toda pravilna vzreja lovskih psov, katere koli pasme je pa odvisna od njene smotrnosti. Ni dovolj če parimo pasemsko psico s pasemskim psom, ako niso podani vsi drugi potrebni pogoji. Tako mnoge paritve v zadnjem času tudi v Prekmurju niso dosegle zaželenih uspehov. Nesmotrna vzreja ne koristi izboljšanju pasme. To smo opazovali na smotri ptičarjev pred tekmo. Od predvedenih psov in psic jih pride le malo v poštev za nadaljnjo vzrejo. Potreben je dotok sveže krvi, predvsem pa strokovna izbira za vzrejo sposobnih plemenk in plemenjakov. Tekmo je vodil Štefan Hajduk. Sodila sta Julij Koder in sodniški pripravnik Ivan Hafner. Tekma se je pričela dne 11. aprila popoldne ob nekoliko oblačnem, vetrovnem, hladnem vremenu. Padlo je sem in tja nekaj kapljic dežja, ki niti najmanj ni namočil izsušene zemlje. V nedeljo 12. aprila t. 1. je bilo deloma oblačno, suho vreme, toplejše, pihal je rahel vetrič. Preizkušeni in vrednoteni so bili: 1. — nos, 2. — način iskanja, 3. — stoja, 4. — natezanje, 5. — hitrost, 6. — vztrajnost, 7. — ubogljivost, 8. — strelo-mirnost (če pes ali psica nista streloplaha), 9. — zasnova za delo po sledu zdrave divjadi (zajca). Ocene storitve so: 0 — nezadostno, 1 — zadostno, 2 — še dobro, 3 — dobro, 4 — prav dobro in 5 — odlično. Doseženi uspehi na tekmi, (prva številka pomeni preizkušeni in vrednoteni predmet, druga številka pa oceno storitve): 1. Nemški kratkodlaki ARNO Veščiški RMP 1248, lastnik in vodnik Desiderij Berden, Kobilje: 1. — 3, 2. — 2, 3. — 3, 4. — 3, 5. — 3, 6. — 3, 7. — 3, Pomladanska vzrejna tekma ptičarjev v Murski Soboti 11. in 12. aprila 1953 Foto Jože Kološa 8. — 3, 9. — 3. skupaj 92 točk, II. darilo. Telesna ocena dobro. 2. Nemška kratkodlaka AGA Bratonska RMP 1180, lastnik in vodnik Stefan Forjan, Lipovci: 1. — 3, 2. — 3, 3. — 2, 4. — 1, 5. — 3, 6. — 3, 7. — 2, 8. — 3, 9. — 2, skupaj 75 točk, III/č darilo. Telesna ocena dobro. 3- Nemški kratkodlaki AS Prekmurski ZČ RMP 108, lastnik Ernest Novak, Murska Sobota, vodnik Geza Fujs, Murska Sobota: 1. — 3, 2. — 2, 3. — 2, 4. — 3, 5. — 2, 6. — 2, 7. — 2, 8. — 3, 9. — 1, skupaj 71 točk, Ill/d darilo. Telesna ocena dobro. 4. Nemški kratkodlaki ARNO Prekmurski ZČ RMP 107, lastnik in vodnik Štefan Sočič, Puconci: 1. — 2, 2. — 1, 3. — 0, 4. — 1, 5. — 1, 6. — 2, 7. — 2, 8. — 3, 9. — 2, skupaj 48 točk, kar je premalo za dosego darila. Pes bil predveden za telesno oceno. 5. Nemška kratkodlaka AJDA Soboška RMP 1304, lastnik in vodnik Arpad Koves, Orlovščak: 1. — 3, 2. — 2, 3. — 3, 4. — 3, 5. — 2, 6. — 2, 7. — 3, 8. — 3, 9. — 2, skupaj 82 točk, Ill/b darilo. Telesna ocena dobro. 6- Nemška kratkodlaka Aga Soboška RMP 1303, lastnik in vodnik Alojzij Matko, Gančani: 1. — 3, 2. — 2, 3. — 3, 4. — 3, 5. — 2, 6. — 2, 7. — 2, 8. — 3, 9. — 2, skupaj 79 točk, III/c darilo. Telesna ocena dobro. 7. Nemški kratkodlaki ASTOR Prekmurski ZČ RMP 109, lastnik Otokar Erjavec, vodnik Franc Kovačič, Podranci: 1. — 2, 2. — 2, 3. — 1, 4. — 1. 5. — 2, 6. — 2, 7. — 2, 8. — 3, 9. — 2, skupaj 59 točk in prejel pohvalno priznanje. Telesna ocena dobro. 3- Nemški kratkodlaki ADI Prekmurski ZČ RMP, 106, lastnik in vodnik Stefan Domijan, Presavci: 1. — 3, 2. — 2, 3. — 2, 4. — 3, 5. — 3, 6. — 3, 7. — 3, 8. — 3, 9. — 2, skupaj 84, točk, Ill/a darilo. Telesna ocena dobro. Julij Koder Lenart Z. Podjelovčan GorsKi^pevec Ko je nižava v mesecu maju polna vsa cvetja in petja v gaju, tamkaj na gori še vedno sneženi ptič krivorepi že pridno se ženi; gruli in piha, se s tekmecem bije, vse za ljubezen in kur simpatije. Lovca, ki nima še take trofeje vleče in miče tja gor brez vse meje. Težko je dočakal priložnosti dane... Pot ga že vodi na snežne poljane in preden pojavil se prvi je svit že lovec med rušjem je skrbno prikrit. Komaj vidljivo je jutranja zora čare odkrila, ki nudi jih gora, že v bližini svat je zagrulil, jezno zapihal, spet grulil in grulil. Lovcu v žilah kri je zavrela, roka pa puško tesneje prijela. Oponaša ga lovec, predrzno mu piha; pevec srditi se bližje pomika . .. Zdajci iz viška na bližnje snežišče hrupno pristane in tekmeca išče. »Ta« pa z muho ga smrtno pokrije, spev se poslednji iz grla mu 'zvije. Pok puške odmeva, po gori ječi. kri ruševca snežno odejo rdeči . .. Lovec pa sebi in plenu zatakne vejico ruš ja — nato se zamakne v jutranje čare samotne gore in sreče je polno njegovo srce. Postovke. Z ženo sva se pred hišo izpostavljala pomladanskemu soncu. Ozračje je napolnjevalo praznično pritrkavanje velikonočnih zvonov, v naju pa še ni bilo pomladi. Nenadoma so se med zvonenje pomešali veseli kvik-kvik, kvik-kvik ... Oba naenkrat sva se dvignila in se zastrmela v višine, kajti težko sva jih že pričakovala: »Morda so pa le naše.« Ptici sta visoko pod oblaki nekajkrat zakrožili, potem pa se je prva spustila kot kamen in obsedela na golob-njakovi deščici. »O, pozdravljene znanke, bolj sem vas vesela ko človeških prijateljic.« Pogledal sem ženo in v naju obeh je sijalo praznično sonce z vso pomladno toplino. Postovka je nepremično sedela in skozi lino strmela v svoj domek. Da, vsekakor sem to moral povedati, ker postovke prinašajo v najino hišo pomlad. Seveda, žena trdi, da ne ravno zato, ker so po naključju z menoj vred istega leta prišle k hiši. Pred tremi leti so se naselile v praznih golobnjakih in tam odslej redno gnezdijo. Pred desetimi leti namreč v Ljubnem ni gnezdil niti en par, s podbreškega in žaloškega skalovja po so redno, a skromno zastopane priletavale na ljubensko polje lovit. Pred kakimi štiridesetimi leti so sicer še gnezdile v vaškem zvoniku, a nikdar doslej v podstrešnih luknjah in golob-Ijakih. Lansko leto sem po hišah in V zvoniku ugotovil enajst gnezd. Za našo vas je to vsekakor posebnost, medtem ko je gnezdenje teh ujed pod hišnimi krovi posebno v južnejših in vzhodnej-ših naseljih Slovenije nekaj navadnega. Postovke sicer naseljujejo ves gorenjski kot, toda čim severneje greš, tem Foto J. Kocjančič manjša je »stanovanjska kriza«, ker so lovišča zanje tod revnejša in podnebje hladnejše. Toda kljub temu postovke zadnja leta krepko razširjajo svoj življenjski prostor. Vsako leto po vojni sem redno poleti kak teden na Dobrči. Prva leta postovk tam gori sploh nisem videl; kasneje sem opažal posamezne pri lovu na košenicah, lansko leto so pa celo gnezdile v skalovju pod vrhom, torej ca. 1500 m visoko. Gnezdenje v golobnjakih je pač nekaj zasilnega. Toda, hočeš nočeš, če ne gre drugače, se je treba prilagoditi. Takih primerov imamo v živalskem svetu precej. Gotovo je, da so prvotni postovkin dom dupline v skalovju, šele v toku časa so se sprijaznile z zvoniki in gradovi ter končno s podstrešnimi luknjami in golobnjaki. Ker postovka izredno nerada gnezdi na drevju, bi bilo morda ponekod treba misliti na nekaka umetna gnezdišča, ker so kmetijstvu izredno koristne. Vsa ta leta, kar gostujejo pri meni, opažam, da so spomladi vedno prej zasedena naravna gnezda, šele potem so jim dobre podstrešne luknje in golobnjaki. Predlanskim, meseca marca sva z ženo v Gobovcah gledala zanimiv boj za duplino v skalovju. Dva samca sta se tako silovito spopadala pred vhodom v duplino, da sta oba padla na tla in sta se še na tleh tako zaverovano ob- delovala, da se zame sploh nista zmenila, čeprav sem ju že držal v rokah. Kremplje sta imela zadrte drug v drugega in eden je prav pošteno krvavel iz ran na glavi. Vlekel sem ju narazen, a nista izpustila. S težavo sem jima razklenil kremplje, da sem ju osvobodil. In ko sem ju vrgel v zrak, je prvi, močnejši, letel naravnost v duplino. »Če nimaš drugje prostora, so pri nas še prazni golobnjaki,« je svetovala žena drugemu, ki se je kar opotekal po zraku in ni vedel ne kod ne kam. Postovka je izredno koristna ptica in zato je prav, da je vse leto zaščitena. Večkrat mi pride na misel, kako sem jo spoznal. Kot otrok sem prišel nekoč v sedanji moj dom, ki je bil tedaj last pokojnega strica Toneta. Pa sem ga vprašal, kako se imenuje ptica, ki je nagačena s stene gledala name. »To je pa naš kmečki zaveznik, navadna postovka,« me je poučil. Da, tedaj le ona nagačena na steni, lansko leto pa enajst živih na strehi, štiri stare in sedem mladih. Zanimivo jih je bilo opazovati pri krmljenju. Sprva, ko se izležejo, jim stara dva nosita droben poljski mrčes, ki se sploh ne vidi iz kljuna. Mladiči doraščajo in na vrsti so kobilice in bramorji, ki že gledajo starim iz kljunov. In ko se mladiči pokažejo pred gnezdom ter preizkušajo svoja mlade peruti, tedaj so jim glavna hrana miši. Požrešni in nepočakani so, da večkrat kdo pade iz gnezda. Tedaj je imela z njimi največ dela naša Justina, ker jih je pobirala in nosila nazaj v gnezdo. Tako so se je navadile, da se je nekatere niso bale, ko so že dobro letale. Kar sliko poglejte! F. Cvenkel Krvavi posli potepuških psov. Dne 3. aprila 1953 ob 7.30h zjutraj se je upravnik Državnega posestva Grad, Vlado Mezeg, član LD Grad v Prekmurju, vračal s kolesom iz drž. drevesnice proti domu. Nenadoma zagleda, kako dva potepuška psa preganjata srno, na kateri je bilo že opaziti znake izčrpanosti. Hitro je skočil po puško in ko se je vrnil, sta psa srno že trgala v robidju ob potoku. Vekanje srne se je slišalo daleč naokoli. V. Mezek je enega psa s strelom ubil, drugega pa ranil. Brejo srno, ki je bila načeta na več mestih in je zelo krvavela, je vzel na dom, a je navzlic veterinarski pomoči po treh dneh poginila. Ustreljeni pes je je bil last Franca Horvata iz Krupliv-nika, lastništva obstreljenega psa še niso mogli ugotoviti. Zadeva je bila prijavljena tamkajšnji postaji LM, ter je preiskava v teku. Člani LD Grad so po tem dogodku pričeli z intenzivnim uničevanjem potepuških psov, saj ta primer verjetno ni osamljen in nalaga lovcem humano dolžnost, varovati divjad v času lovopusta. Franc Poredoš, LM Polana Mur. Sobota, 12. IV. 1952. Divji prašič v zanki. Za pretekli božič je šest članov šentpavelske lovske družine naredilo v Reški planini pogon na divje prašiče. Eden od lovcev je med pritiskanjem naletel na ščetinarja, ki je ležal v snegu in užgal po njem, tako da se prašič niti zganil ni. S tovarišem, ki je pritekel na strel, sta na njuno presenečenje dognala, da je bil prašič ujet v zanko, ki je bila pritrjena na debel hlod in da je bil kakih 70 kg težak ščetinar že pred strelom — mrtev. Toda meso je bilo še užitno in šentpa-velčani so se prvič v življenju najedli divje prašičevine. Upajmo, da se bo kmalu ujel tudi spretni zankar, ki ga pa ne bomo pojedli. Ton, 12. IV. 1953. Prebold v Sav. dol. Boj med pižmovko in hermelinom. Boja samega nisem videl, pač pa okoliščine in znaki kažejo, da je moral biti boj prav dramatičen in usoden za obe živali. Ves zavzet mi je dne 28. III. t. 1. prinesel brat odraslo pižmovko in veliko podlasico (hermelina že v poletni dlaki). Prejšnji večer 27. III. je nastavil želez j e s primerno vabo blizu rovov pižmovk, in sicer na suhem. Nastavljanje v vodi tam ni bilo primerno. Zjutraj je našel ne daleč od želez j a mrtvo pižmovko, v želez ju pa mrtvo podlasico. Pižmovka je imela razbito (zmečkano) zgornjo in spodnjo čeljust in sprednji del lobanje. Vrat je kazal sledove ran na spodnji strani (grlu). Drugih ran ni imela. Podlasica ni imela nobene rane in je morala poginiti zavoljo močnega udarca skopčevih čeljusti na hrbtenico. Iz vseh okoliščin in ran na živalih bi sklepal, da je bila napadalka podlasica. Pri tem napadu, ki je moral biti v bližini želez j a, sta se obe živali premetavali, pri čemur je pižmovka gotovo vlekla podlasico proti svojemu elementu — vodi. Pižmovka je — po vsem sodeč, prišla iz svojih rovov na suho po hrano, t. j. travo in drugo zelenje. (Poleti napravi precejšnjo škodo na posevkih ob vodi) in pri tem jo je napadla podlasica ter pograbila pižmovko za vrat in za grlo. Nastal je premetavajoči se klo-bič, ki se je zavalil na past. Želez j e je pižmovki zdrobilo obe čeljusti in sprednji del lobanje. Ker pa je hermelinovo truplo zadržalo želez j e, da se ni popolnoma stisnilo, se je pižmovka sicer še iztrgala iz pasti, toda takoj poleg poginila. Je pa še druga stran te zgodbe! Podlasica in pižmovka si nista indiferentni, t. j. se pri srečanju ne izogneta druga drugi, zlasti ne hermelin kot krvoločna roparica, ki napade vsako žival do zajca in celo do srnjadi. Tudi čas konec marca ima lahko svojo vlogo. V tem času gredo podlasice po plemenu in so še bolj napadalne. Brez ozira na možne razloge, zakaj je nastal ta boj, pa je dejstvo, da ima tudi pižmovka svoje naravne sovražnike. K podlasici moramo prišteti gotovo še lisico, dihurja, mačko in večje sove za mladiče, ako ne tudi vidro. Če bi teh preganjalcev pižmovke ne bilo, bi jih imeli že čez glavo. V Savinjski dolini so že sedaj bregovi nekaterih potokov tako prevotleni, da je nevarno tam voditi živino, ker se vdira zemlja pod nogami. Malo je pižmovk v Savinji, največ pa gotovo v komaj 6 km dolgem potoku Lava, ki je poln vodne kreše in drugega rastlinja in ki tudi v najhujši zimi ne zamrzne. Ivan Dolinar, Žalec Medved na Pohorju. Že lani je zbudila pri tukajšnjih lovcih vest, da se je pojavil na Pohorju medved, veliko hrupa. Lovci so zmajevali z glavami in smešili vsakogar, ki je o tem vedel kaj povedati. Tudi ni nič čudnega, saj je medved z naših gozdov zginil že okrog leta 1850 in celo najstarejši lovci vedo o njem samo iz pripovedovanj svojih očetov. Dne 14. XI. 1952 sem kakor navadno kontroliral svoj revir. Ponoči je zapadlo 10 cm snega, ki je nudil lepo priložnost za ugotavljanje staleža gamsov in srnjadi. Ob 10.h dopoldne sem dospel do Reberške frate, to je poseka, kako uro hoda oddaljena od planinske koče nad Šumikom. Precej strma pot me je vodila skozi obsežno poseko do poti na Šumik. Ko dospem na mesto, kjer prečka to pot stara lovska steza, začuden obstojim. V snegu zagledam sledove, ki jih dotlej še nisem videl. Ker so bili Povsem sveži, jih nisem dolgo motril, temveč sem se jel razgledovati. Ves Presenečen sem opazil v oddaljenosti 80 korakov velikega medveda, ki je nemoteno korakal po poti navzdol, proti Reberskemu pečevju. Ker sem imel daljnogled, sem ga natančno opazoval. Bil je bolj črn in ocenil sem ga na 180 kg težine. Ko sem dve uri za tem o dogodku Pripovedoval logarju Kosu na Šumiku, se mi je ta le neverno smejal, češ bosa je ta. Upal sem, da bo medved ostal v mojem revirju, ker je v omenjenem sektorju, kamor je kosmatinec racal, Polno naravnih lukenj v pečevju. Vendar sem že čez dva dni ugotovil, da je °dšel naprej, in sicer v smeri proti Črnemu jezeru, od koder se je pa še večkrat vrnil k Ravbarskim pečem v Kebrih. Vzrok, da ni prezimil v Rebrih, vidim v tem, da ga je motila 1 km zračne črte oddaljena motorna žičnica v nasprotnem pobočju Smolnika, katere motor zelo vnemirja sicer mirne tamkajšnje gozdove. Letos sem medveda prvič sledil dne 2. IV., in sicer v sosednjem revirju pri tako imenovani Fajmoštrovi bajti, kjer je svet bolj močvirnat in so se vtisi šap lepo poznali. Ta predel je le nekaj sto metrov oddaljen od Ravbarskih peči, kjer se je lani kosmatinec rad zadrževal. Terenske razmere so tam ugodne. Dosti je tam gob, malin in stare bukve pragozda, ki je zaščiten, da dajejo jeseni obilo žiru. Ker bo letos končano tudi spravilo lesa po motorni žičnici, bo v omenjenih gozdovih zopet mir, kar je medvedu najljubše. Pomanjkanja mu ne bo treba trpeti, saj različnih gozdnih sadežev in mravljišč je tu dovolj. Kar bo pa primanjkovalo, bo dobil na mrhovišču, ki ga bo treba urediti. Smidhofer Jože, Ruše 6. IV. 1953 Uplenjeni volk na Pivki. V nedeljo, dne 22. marca t. 1. je 1. d. Prestranek naredila nekaj skrbno pripravljenih majhnih pogonov na volka-samotarja, ki je več let mesaril v loviščih 1. d. Prestranek, Pivka in Postojna. Lovec Lado Paternost je s šibrami podrl sivega roparja, ki je tehtal 44 kg. Želodec je imel povsem prazen, kakor da se je s postom pripravljal na svoj konec. F. Zupan, l. d. Prestranek Navodila za ravnanje s fazanjimi jajci. Skušnje angleških farm za fazane, ki razpošiljajo fazanja jajca. 1. Jajca naj mirujejo 24 ur pred podloži tvijo. 2. Preden podložite jajca koklji, jo preizkusite glede valjenja. Zaupajte dragocena fazanja jajca le kokljam, katere ste preizkusili, da mirno in vztrajno sede. 3. Pod kokljo ne položite več ko 17 jajc. 4. Gnezdo naj neposredno leži na zemlji, v sredi izgrebeni, robove pa obložite s senom. 5. Poslužujte se le težkih kokelj za valjenje. Potrosite jih večkrat s praškom proti mrčesu. S tem jih obvarujete pred ušmi in koklje ostanejo na gnezdih mirne in vztrajno dobro vale. 6. Nikdar ne smete postaviti valil-ne gajbe na sonce. 7. Dopustite, da koklja na 24 ur enkrat zapusti za 5—10 minut gnezdo. Zelo važno je, da se med tem časom jajca ne ohlade. Kadar 'koklja za 5—10 minut zapusti gnezdo, jo nakrmite in ji daj-tq vode dn peska. 8. Če se kako jajce med valjenjem stre, ga odstranite in umijte ostala jajca z mlačno vodo in obdajte gnezdo s čistim senom ali slamo. 9. 20. in 21. dan valjenja poškropite jajca z mlačno vodo ko je koklja šla z gnezda in jo krmite. Če se držite teh navodil, dosežete najboljše uspehe, tudi do 90 %. Za valjenje v valilniku ne prevzamemo ni-kakega jamstva. Napake: če so pri izvalitvi kebčki zelo slabotni, je to znamenje, da so bila jajca prehlajena. Dobro razviti kebčki ne morejo iz-lezti iz jajčje lupine: jajca zadnji dan valjenje niso bila poškropljena. Kebčki s telesnimi napakami in pomanjkljivostmi: koklja zadnje dni valjenja ni mirno sedela na jajcih, je bila nervozna, je jajca ponovno Obračala in jih zapustila. Držite se natančno teh navodil, da boste imeli uspeh in veselje. Dr. M. D. Praktična navodila angleških farm za odgoj fazanjih kebčkov. 1. Uporabljaj brezpogojno odgojne gajbe, ki omogočajo fazanjim kebčkom da lahko zapuščajo odgojno gajbo skozi mrežo, koklja pa ne. Koklja naj nikdar ne vodi kebčkov, ker zaradi brskanja kure kebčki ne pridejo do miru ter jih koklja kaj rada poškoduje. Tudi ni zdravo, če pri brskanju koklja kebčke zapraši. 2. Ko izležejo kebčki iz lupine jih opazuj, če jih je koklja posvojila. Kebčki so namreč takoj zelo živahni in hitri, kar kokljo zmede. 3. Zelo važno je, da so kebčki vedno na toplem. Varuj jih vedno pred mrazom in vlago, ker so zelo občutljivi. 4. Prehrana. Polagaj na prehrano največjo pažnjo. Fazan je mehkojed, medtem ko domače kokoši z lahkoto prebavljajo trdo zrnje. Ne dopusti, da bi mladi kebčki že v prvih dneh pobirali semenje, ker bi jim to zelo škodovalo. Mlad fazan je v svoji rani mladosti izrazit mesojedec ter ima posebno rad razne žuželke. Polagaj torej kebčkom sesekljane črve mokarje, mravljinje bube, sušene in sesekljane majske hrošče, malo lahko dodaš krvi in nepokvarjene sušene krvi, ki mora biti zmleta v moko, in faširano kunčje meso. Dodajaj dobro sekljane jajčje rumenjake. Beljakovine ne dajaj, ker je težko prebavljiva. Zelenjave ne dajaj prve dni, pozneje pa le malo in dobro sekljano. Ne polagaj nikoli več hrane kakor jo kebčki naenkrat pojedo. Hrana se v poletju kaj rada pokvari in skisa. Taka hrana je za kebčke usodna. Krmi 6 do 8 krat dnevno in vedno sveže! Krmi le tako, da koklja ne pride zraven in ne od j e kebčkom hrane. Tudi voda je potrebna. Posode naj bodo tako nizke, da kebčki ne morejo utoniti. 5. Prvih 14 dni morajo biti kebčki s kokljo na toplem -in po možnosti še ne na prostem. Mladi kebčki so zelo občutljivi in ne prenesejo temperaturnih sprememb. Pazi, da koklja pokrije vse kebčke. 6. Kadar kebčki malo odrastejo, daj koklji malo več prostora, da se lažje giblje; povečaj koklji prostor v odgoj-ni gajlbi. Spusti kokljo dnevno 10 do 20 minut na prosto, da se pregibi j e, medtem pa zadrži kebčke v toplem prostoru. Ob tej priložnosti posipi ji kokljo s praškom proti mrčesu. 7. Pazi na domače mačke in druge roparice. Najbolje je, da zavaruješ kebčke talko, da tudi na vrhu odgojno gajbo zavaruješ z gosto mrežo. 8. Izvrstno se obnese dodatek sve- žega ribjega olja. Pazi, da olje ni žaltavo- Dr. M. D. Ušivost pri srnjadi in gamsih. V marcu letos nam je bilo sporočeno, da so pri neki hiši ujeli onemoglega srnjaka, ki je kljub vsej negi kmalu poginil. Naš član, ki si je poginulega srnjaka ogledal, je poročal, da je žival imela ogromno uši, ki so bile zelo podobne svinjskim ušem, le manjše so bile. Srnjak je bil kljub letošnji mili zimi zelo shujšan in se je dal lahko ujeti. Ko ga je lovec zaradi pregleda odprl, je ugotovil, da je imel srnjak na pljučih temnordeče madeže, velike približno ko 5 dinarski kovanec. Ko se je lovec vračal od pregleda poginulega srnjaka, je ob poti opazil lanskoletno srno, ki ni zbežala Ko jo je prinesel domov, je tudi na njej ugotovil množico uši in shujšanost. Tudi ta srna je kljub negi poginila. Po enem mesecu je bil -isti lovec obveščen o poginu gamsa, na katerem je prav tako ugotovil iste vrste uši in telesno izčrpanost. Niti najstarejši lovci niso vedeli o tem pojavu ničesar povedati, ker pri srnjadi in gamsih še ni nihče nikoli opazil uši. Koristno bi bilo slišati mnenje strokovnjakov in tudi lovcev iz drugih krajev, če so kaj takega ali podobnega opazili. Jože Samec, LD Peca v Mežici Strupi za pokončevanje mrčesa. Moderna kemija je ustvarila celo vrsto strupnih preparatov iz arzena, nikotina, bakra, fosforja, piretruma, derisa itd. Sodobno poljedelstvo in gozdarstvo je s svojimi monokulturnimi velikimi površinami ustvarila ugodna legla za čezmerno razmnoževanje škodljivcev, po drugi strani pa je človeška kultura uničila naravne zatiralce in -tako razdrla jez za obrambo proti 'škodljivemu živalstvu. V novejšem času smo dobili posebne strupne spojine, ki učinkujejo s kontaktom, to je dotikom sredstva, ne da bi ga žival (navadno je to mrčes) pojedla. To so na živce delujoči strupi, ki povzročajo ali ohromelost ali krče in končno smrt. Talki preparati so n. pr. DDT. Hexa, Klor-bencol-homo-logi in fosforne organske spojine. Bistvo je v tem, da strupi delujejo čim bolj na mrčes, tem manj pa na toplokrvne živali (divjad, domače živali in -tudi na človeka). Docela neškodljivega strupa za toplokrvne živali še nimamo in tudi takega ne, ki bi usmrtil zgolj škodljivi mrčes, ne pa koristnih žuželk, ki naj-uoinkovitejše pomagajo pri zatiranju škodljivcev. Prvi teh strupov je bil leta 1939 sestavljen DDT (diklor-difenil-tr-iklor-metil-metan), s katerim uničujejo tudi gozdne škodljivce (prelci, gobarji, sov-ke ipd.) s prašen jem pa tudi uničevalce teh škodljivcev kakor najezdnike, brzce ipd. pa tudi ptiče, ki jedo zastrupljene žuželke ali z njimi krmijo mladiče. Tudi ribe poginejo (zlasti potočna postrv, če pade preveč strupnega prahu DDT na vodo. Bolj učinkovit proti mrčesu in manj nevaren za toplokrvna bitja je CCS (klorfenilklor metil-sulfon). Leta 1947 so iznašli Hexa-preparate, ki so od imenovanih najmanj škodljivi toplokrvnim živalim, za rastline pa neškodljivo varovalno sredstvo. Najnovejša skupina klor-bencol-homologov (CBHo), ki so jo sestavili v Nemčiji, je najbliže svojemu namenu, da je domala neškodljiva za zelene rastlinske dele, sadeže, toplokrvce, krepko pa učinkuje na žuželke. To sestavino še izpopolnjujejo in so izgledi, da bomo kmalu imeli sredstvo, ki bo toplokrvnim živalim docela neškodljivo, v največji meri pa smrtno za žuželke. V Nemčiji je .izdelala tovarna Bayer tudi kontaktno strupno sredstvo »E 605«, ki vsebuje fosfor in učinkuje tudi kot jedilni strup. Zato je ta preparat nevaren za vse živali in zlasti za čebele. Iz navedenega sledi, da je z dosedaj znanimi strupnimi sredstvi proti mrčesu treba postopati skrajno previdno in premišljeno, da ni nesreč in zlasti izgube pri divjadi, kar maj imajo lovci v vidu. »Der Anblick«, štev. 1, 1658 po dr. A. N. Schmidtu. __ , M. S. Pismo uredništvu. Ko sem prvič vzel v roke knjigo Naš lov, ki sem si jo izposodil od soseda, je nisem prej odložil, dokler je nisem docela prebral in podrobno pregledal slike, za katere se še prav posebej zanimam v Lovcu. Saj me lov tu na Pohorju nadvse zanima, njegove živali in gozd, kjer če-sto hodim. Mlad sem in vse o lovstvu mi je prav za prav novo. Tako sem hodil v gozdu ob potoku, pa sem srečal čudno rjavo žival, podobno veliki mački, le da je imela daljši gobec in v gobcu nesla ribo. Tako sem se prestrašil, da mi je kar sapo zaprlo. Medtem se je žival zopet spustila v vodo in zopet prinesla ribo. Take živali še nikoli nisem videl. Zopet sem hodil po gozdu in našel mrtvega srnjaka, ki je imel velike roge. Ležati je moral kak mesec in čudno, da ga ni načela nobena žival. Nimam še izkušenj o tem, ker šele začenjam spoznavati živali in naravo, ki me močno zanima in seveda tudi lov. Zato želim postati lovec in dobiti puško. Lovski pozdrav! Vinko Stramec, Planina p. Vuhred Neznan vzrok fazanove smrti. Dne 10. marca t. 1. smo izpustili 28 fazanov, ki smo jih nabavili od Lovske zadruge LRS. Po izpustitvi smo fazane krmili in so se ti večinoma zadrževali v okolici prezimovališč. Ves čas po izpustitvi smo jih opazovali in ugotovili, da so se telesno popravili, a so se z bližajočo pomladjo oddaljevali od prvotnega kraja, vendar so ostali še vedno v našem lovišču. Dne 3. maja je naš lovec na obhodu na njivi med mlado pšenico v bližini prezimovališča našel mrtvega samca. Po natančnem pregledu je ugotovil, da na fazanu ni bilo nikakih znakov nasilja, torej nobenih ran; perje je bilo popolnoma nepoškodovano, le očesni duplini sta bili popolnoma prazni. Ne^ truplu niti v bližini ni bilo mravelj ali podobne golazni. Veterinar je ugotovil, da je tudi notranjost popolnoma zdrava, da je poginil pred prav kratkim časom ter da je' bil še užiten. Vzroka smrti pa kljub natančni preiskavi ni mogel dognati. Ali bi morda kdo mogel to pojasniti? L. d. Trbovlje, M. F. 8. V. 1953 Kako je lovec našel izstreljeno kroglo. Zimskega dne je logar Ivan Rožman brodil v svežem snegu po Prilepu, revirju nad Bizeljskim gradom. Kar zapazi krepkega vepra, ki se je pri belem dnevu brezskrbno izprehajal po gozdu. Brž stopi k bližnjemu lovcu Korlu Sokolu, da bi šla nad tega prašiča. Lovec vzame svoje drvarje za gonjače in koj v prvem pogonu mu pride prašič na strel. Sokol, siguren strelec, ga pozdravi z idealko v lopatico. Prašič po strelu pade, a se takoj pobere in uide drugemu strelu, pustivši nekaj ščetin in krvi. Drugi pogon nanj je bil prazen. Po nekaj dneh se je šentpetrskim lovcem posrečilo upleniti tega ranjenega prašiča. Pri delitvi mesa so poslali lovcu Sokolu kos prasine z ranjenim Plečetom. Ko je Sokol razrezoval svoj delež, je našel v lopatici pred dnevi izstreljeno kroglo. Logar Rožman, ki je v Pišečkih revirjih postreljal lepo število divjih prašičev, ko je bil ondukaj v službi, je Prepričan, da idealka ni za ščetinarje, ker je pretežka, močno pada, je spredaj plošnata, nima zadostne prebojne sile in že na manjšo daljavo obtiči ščetinar-ju za trdno, debelo kožo, ki ima pozimi še plast trdih ščetin z volneno podlan-ko. Rožman je prepričan, da za prašiča velja le krogla iz risane cevi ali pa najdebelejše šibre (medvedarice), s katerimi je svoj čas knez Windischgratz streljal medvede na svojem posestvu Pri Planini. To pa samo z največje bližine. Boljši uspehi z idealko se dosežejo, ako se ta prereže, ker je polovica bolj podobna krogli in tudi iz gladkih cevi bolj precizno zadeva.* Izkušeni lovci delajo tako. —d • • l notranji konec jezička, ki se prevrne, miš smukne pod mrežo k vabi, jeziček pa se zopet prevrne na osi in zapre zamreženi del. Peta past je za miši in podgane. Sod, v katerem je voda, pokrijejo s pokrovom, ki je malo manjši od notranjega oboda soda. Pritrjen je na palici, ki mu služi kot os in deli pokrov na dva dela. Na enega pritrdijo kos slanine, drugemu pa onemogočijo, da bi se prevrnil s tem, da na notranji strani soda pod pokrovom pritrdijo žebelj, ki brani, da se pokrov ne prevrne, ko miš stopi na ta del. Miš gre na oni del, kjer je slanina. Pokrov se prevrne, miš pade v vodo, pokrov pa se zopet zapre. Mišja past na kolo Šesta past. Sredi pokrova je izrezana deščica, ki je pritrjena na pokrov kakor je pri peti pasti pritrjen celoten pokrov na notranji obod soda. Na oba načina so lovili že pred 30 leti. Sedma past. Sedma past je za miši. Skozi leseno kolo potegnejo palico kot os in jo polože preko kotla, ki je nekako do polovice napolnjen z vodo. Na kolo pritrdijo slanino tako, da je pomaknjena z vrha kolesa na nasprotno stran, od koder vodi deščica h kolesu. Miš stopi k slanini, kolo se zavrti in miš pade v kotel z vodo. Tako so lovili miši pred 50 leti. Osma past je za podgane in miši. Obstoji iz deske, preko katere je napet leskov lok, na katerem je z vrvico privezana podpora, ki se rahlo podstavi pod drugo poševno desko, ki je obtežena s kamnom. Spodnji del podpore rahlo sloni na paličici, na kateri je privezana vaba, za katero žival potegne in sproži s kamnom obteženo desko nad seboj. II. Ribolov in lov na rake 1. Ribolov. Ribe so lovili s trnki go d ca mi, »osmami« (ostmi), pa tudi kar z rokami. Lovili so v Zilji in Pazarškem jezeru, kjer so uporabljali tudi mreže. V Pazarškem jezeru so lovili: bol ar j e (Silurus glanis) some, šlajme (linje) in petvice (platice). Sicer so lovili še: klene (Squalis cephaus. L.) in poduste (Chondrostoma nasus L.). Ko rž cvete, gredo ribe v Krnico (desni pritok Zilje), ki tvori danes slovensko narodnostno mejo. Potok so zagradili z vejami in ribe lovili z rokami. Deučeva mati v Ločah, doma iz Melvič, mi je pripovedovala, da so njeni bratje in mati vzeli ž eri in (koš). Tako so lovili ribe v Krnici še pred 40 leti. Ko se ribe drste, pravijo Ziljani, da se »rušijo« oziroma da »štrihajo«. Preden so regulirali Ziljo, so na poplavljenih travnikih lovili ribe z rokami in ostmi. Jegulje love tudi z rokami izpod skal in votlin.4 Postrvi, ki se najraje drže v potokih, kjer je senca, so pred 30 in 40 leti tudi lovili na osmi in to največkrat v nedeljo popoldne. Na Pazarškem jezeru so v trdni zimi izsekali led, postavili ponoči v bližini prižgano svetilko in metali ribe z rokami iz vode.5 2. Žabji lov. — Podeželskim ljudem se žabe studijo, le pastirji v Ziljski dolini so si vedno privoščili na paši žabje krake, pečene na žerjavici.6 3. Račji lov. Rake so lovili na koše ali na meter dolgo leseno palico, na katero so nataknili žabo in nad njo svetili s svetilko. Rak je prijel za vabo in raka so potegnili iz vode. Lovili so jih pa tudi na mreže, ki so imele okenca 4 cm v kvadrat. Mreža je bila 2 m dolga in 1 m visoka ter je gledala 20 cm iz vode. Rak je šel v mrežo, ven pa ni mogel. Na mrežo je v Senčnem grabnu lovil nek mlinar. Rake so v precejšnji meri jedli. Pekli so jih na žerjavici. Rake je uničila račja kuga. 4 5 Vinko Moderndorfer, Verovanje uvere in običaji Slovencev, V. knji- ga, Celje, 1946, str. 135. 6 Isto, str.136. Šulnjak za šoje III. Ptičarstvo Ptice love v Ziljski dolini na tičnice, ki jim pravijo šulnjak, (šojnjak) na zanke k v a n k e in na limance. 1. Šulnjak je ca 30 cm dolga, 19 cm široka in 10 cm visoka škatla s pokrovom, narejena iz bezgovih palčk. Na stranskem robu pritrdijo vrvico, ki gre do srede, nato pa je na njej privezana paličica, ki jo polože na nasprotni rob škatle ter nanjo naslonijo podporo, ki drži pokrov priprt. Na dnu škatle je na žeblju pritrjena zgornja polovica koruznega storža. Ptič sede na paličico, ki spodnese pokrov. Na šulnjak love zlasti šoje, po kateri je ta past dobila tudi svoje ime. Šoje love za zabavo, jih pa tudi jedo. Šulnjak postavijo v sneg in krog in krog zabodejo kakih 10 sirki (koruznih stebel) za vabo. 2. Kvank. Kvankov je troje: stoječi na okrogli deski, kakor sem ga opisal pri lovu na veverice, ki ga uporabljajo tudi pri lovu na vrane, ter viseči in stoječi lok. a) Viseči. Na vrat koruznega storža obesijo v krogu izrezano deščico ali karton, ki ima na robu pritrjene doli viseče iz žime sple- Stoječi kvank za veverice (na deski) Viseči kvank na koruznem storžu tene zanke. Storž obesijo tako, da mora »urank« kljuvati s kakega mesta, krog na storžu namreč brani, da bi vrana kljuvala od vrha. V. Moderndorfer poroča o lovu na ptice: love jih v »vank«, zanko. V zemljo zataknejo rogovilo v obliki obrnjenega V na kraju, kjer se stikajo kraki, obesijo zanko iz konjske žime. Na vsaki strani zanke polože koruzna zrna. Ptič, po navadi šoja, pozoblje prvo vabo, nato vtakne vrat skozi zanko za ostalo pičo in žima ji zadrgne vrat. Brez zanke pa love šoje in vrane na ta način, da namočijo koruzno zrnje v žganju in upijanjenega ptiča nato ulove.7 Kvank za veverice, na lok b) Stoječi na lok. V pokončen drog je spodaj vtaknjena prožna leskova palica, ki se ukrivi ter na zgornjem koncu priveže na vrvico. Na koncu vrvi, ki se potegne skozi zgornji del droga, je v ta namen luknja. Ko se potegne vrvica skozi luknjo droga, se priveže nanjo žimnata zanka ali se pa naredi le vozel in zanka iz vrvice. V luknjico pred vozlom se vtakne količek, na katerem je položena zanka. Kakih 5 cm pod klinčkom je v isti smeri pritrjen čurč. Ptič sede na klinček, ki se spodmakne, na loku napeta vrvica, ki jo je tiščal narahlo zataknjen klinček, se sprosti in zategne zanko, v katero so se ujele le noge in jih pritisnile k drogu. Enako pripravo so imeli tudi v Beli krajini, katere primerek hrani belokranjski muzej v Metliki. 7 Isto, str. 142. 3. Limanice. Ptice love na špindle ali limanice na več načinov. a) K r a 1. Vzeti je treba 40 cm dolg vrh češminove palice. Tej se porežejo veje in pusti od vsake še kak cm in pol pri palici. Narežejo se 2 cm dolgi in 0.5 cm debeli bezgovi obročki in se nataknejo Kral na ostanke češminovih vejic. V bezgove nastavke pa se zataknejo na drugem koncu 20 cm dolge limanice. Ta priprava se imenuje kral in se pritrdi na vrh 2—4 m visoke jelše ali na drog tako, da kral gleda čez vrh drevesa. Pod drevesom ali med vejami je v kletki ptič za vabo (vabnik). Ptice sedajo najraje na vrh, zato so tudi limanice nastavljene na vrhu drevesa. Tako love zlasti »gimplne, cajzlne, šoje in krumplne«. b) Na rogovile. V razdalji lm postavijo dve metrski palici. Vsaka palica ima na vrhu rogovilico in nanjo nataknejo palico, ki je obdana z borovničevjem, ki pokriva palico, da se ne vidi. Nanjo polože 20 cm dolge limanice. V sredo pod palico postavijo kletko z vabnikom. Tako zlasti love kaline. c) Na cikorijo. Na cikorijo, ki še raste, ali pa jo izrujejo in pozimi posade v sneg, polagajo le 10 cm dolge limanice, ki so najboljše iz stebelc sirkove metle, sicer pa so limanice vrbove ali brezove, ki so boljše od vrbovih. Kratke limanice polagajo tudi na »tisti« (osat) čez rožico (cvet). Na cikorijo love zlasti »š ti gol c e« (liščke), »šusarje« (repnike), »g ril č k e« in »čin kol c e«. Lepilo za limanice kupujejo. Limanice na rogovilah 4. Ptičarji in prehrana ujetih ptic. »Tičar« je tudi v Ziljski dolini ime za ljudi, ki se bavijo z lovom na ptice. Ptice pevke prodajajo ali pa jih imajo nekaj časa zaprte, nato pa jih spuste. Lov na ptice je od oblasti prepovedan. Za hrano ujetim ptičem dajejo konopljino, laneno, repno, sola-tino, cikorjino, osatovo seme in rž (proso). Ljudski lov je zanimivo poglavje našega narodopisja. Lovci bi lahko marsikaj prispevali k zbiranju podatkov o ljudskem lovu. Muzeji v Ljubljani, Novem mestu, Metliki, Tolminu, Brežicah, Mariboru, Ptuju, Celju in drugod bodo z veseljem sprejeli opise ljudskega lova, zlasti pa predmete, ki predstavljajo preproste lovske priprave, kakor razne pasti, zanke, osti itd. Nameravana lovska razstava naj bi obsegala ljudski lov v preteklosti in sedanjosti, kakor tudi razvoj velikega lova v Sloveniji. Tone Černač: Nekaj misli o novem zakonu o lovu Vse se giblje in spreminja ter hiti s časom naprej. To najlažje razumemo lovci, ako pomislimo na bližnjo preteklost, kakšno orožje smo tedaj uporabljali in kakšno dandanes. Mnogokaj smo takrat imeli za pravičen in pravilen lov, kar danes odklanjamo ali celo obsojamo. Mnogi lovci smatrajo še dandanes kot lovsko pravično, da uplenijo čim več ter da je n. pr. srnjak za odstrel, samo da ima rogovje itd. O gojitvenem odstrelu ni govora. Taki lovci so ponajveč ljudje, ki so bili pri lovskih izpitih najslabši. Povečini so to kmečki lovci. Tega pa ponajveč niso sami krivi, temveč je kriva preteklost, v kateri so živeli. Lovsko-kulturni dvig se pa ne da brž doseči, kajti človeka je nemogoče preobraziti čez noč. Naš delavec v rudniku, tovarni in drugje je mnogo naprednejši in kulturnejši, ker se je moral sproti prilagojevati naprednejšemu načinu dela in naprednejšim strojem. Za dvig našega lovstva pa ni drugega izhoda, kakor napreden lovski zakon kot regulator lovskega izživljanja. Ne moremo trditi, da je sedanji zakon o lovu slab. Je pa zastarel z ozirom na naš nagli družbeni razvoj. Kakšen naj bi bil novi lovski zakon, da bi v doglednem času odpravil našo lovsko zaostalost? Mislim, da bi bilo potrebno postaviti nekake lovske okrajne inšpektorje, ki naj bi v prvem redu skrbeli za strokovno ideološki dvig in vršili kontrolo nad izvajanjem zakonitih predpisov o lovu. Stroške zanje naj bi nosile tiste lovske družine, katere so najbolj zaostale. Te inštruktorje naj bi nameščali začasno okrajni LO ali Okrajne lovske zveze za tiste lovske družine, katere si niso znale ali hotele urediti svojih lovskih vrst. Za vse to pa nam je treba strokovnega in ideološkega kadra. Veliki mislec Lenin je nekoč rekel, »kadri rešujejo vse«. To drži tudi pri našem lovstvu. Kolikor mi je znano, je naša oblast razpisala nekaj mest na zagrebški gozdarski fakulteti za kandidate inženirje za specializacijo v lovski vedi. Poleg tega se razpravlja, da bi poslali v inozemstvo nekaj lovcev v šole za izpopolnjevanje v lovstvu. Govori se tudi, da se pripravlja enoletna šola za lovske čuvaje. Ves to je nujno potrebno, ako hočemo v lovstvu držati korak z ostalimi panogami našega gospodarstva. Potrebno bi bilo, da bi naši okrajni LO imeli večjo samostojnost, zlasti pri gojitvi divjadi, organizaciji lovsko-čuvajske službe, odstrelu itd. Naša domovina je zelo pestra in ima skoro vsak okraj svoje lovske specifične pogoje glede gojitve in odstrela. Poznam lovske družine, ki imajo površine preko 5000 ha, pa odstrele po dva do tri zajce na leto, druge pa imajo letnega odstrela preko 100 zajcev. Dal sem primer z zajcem, ker je ta navadno glavni lovski plen. Pa bo nekdo trdil, da imajo za drugo divjad več odstrela. Navadno to ne drži, ker so bila lovišča opustošena po vojni in po elementarnih nezgodah v zadnjih letih, zlasti v sredogorskih in visokogorskih loviščih, kjer so se družine večkrat same odpovedale večjemu odstrelu srnjakov in gamsov zaradi dviga staleža. Mnogo lovcev je pri takih lovskih družinah, ki se lovsko udejstvujejo od osvoboditve, pa še niso streljali na zajca. Poznam pa lovske družine, kjer en član upleni toliko, kakor v drugi dvajset članov, da o plenu med selivci niti ne govorim. Novi lovski zakon naj bi dal večjo kompetenco okrajnim LO. Dolžnost teh pa naj bi bila, da pospešujejo sodobno lovstvo po pogojih, ki so naravno dani v posameznih okoliših okraja. Osnovna naloga pa naj bi bil dvig lovskih kolektivov iz zaostalosti, dvig staleža divjadi do znosljive meje glede škode v kmetijstvu, i. p. Potrebna je pazljivost, da ne bi zašli v drug ekstrem, kar bi lahko onemogočilo poštenim in pravičnim lovcem lovsko udejstvovanje in bi si sami ustvarili divje lovstvo. Se nekaj o samih lovcih. Imamo lovce, ki nikoli ne utegnejo, da bi se udeleževali lovskih posvetov, kaj šele skupnih lovov, še manj pa gospodarsko-političnih sestankov na vasi in da bi pri njih sodelovali. Ako pa pogledaš skozi njihov zarjaveli pihalnik, o katerem bodo trdili, da niso z njim streljali že leto dni, ker niso utegnili i. p., boš z lahkoto ugotovil, da je zadnji strel zdrsnil iz cevi največ pred nekaj dnevi. To so »lovci samotarji«, ki so največje zlo za lovišča. Ti lovci vedno trdijo, da preko leta sploh niso nič uplenili. Res pa je narobe, da ravno pred temi ni varna divjad ne ponoči ne podnevi. Kdo so ti? Zopet tisti, ki so bili najslabši pri lovskih izpitih, ki zaostajajo s članarino, nimajo lovskih strokovnih knjig in niso v lovski zadrugi, pač pa godrnjajo, da so previsoke dajatve za lovstvo in da gremo v fevdalizem. Pri tem pa so najbolj zavidni vzglednim lovcem, če so po vseh lovskih pravilih položili n. pr. srnjaka na dlako in vzorno opremili zasluženo trofejo. Vsemu takemu naj napravi naš bodoči lovski zakon konec. Tak lovski zakon bomo pozdravili vsi pošteni lovci, ker bo odstranil iz lovskih vrst vse — nelovce. Prizadeti pa naj vedo, da demokracija ni anarhija. O. C.: Po sledu rdečega srnjaka Več dni že stikam po enem naših najlepših obmurskih lovišč. Od jutra do večera, ali še bolje rečeno, od takrat ko se na daljnem vzhodu pojavi prvi nežni sij prebujajočega se dne, do takrat ko me sredi goščave ali trstja zagrne temna noč, sem na nogah, stikam po vsaki poti, ovoham vsako stečino in vsak grm, pretaknem sleherno goščavo in presedim neskončne ure pod tem in onim grmom, pod košatimi drevesi in na udobnih prežah, kot dobrodošla krma bilijonom komarjev, ki me vztrajno obsipavajo s svojo nadležno pozornostjo. Za srnjakom stikam, za zalim ženinom, ki se je pred kratkim znebil svoje neugledne sive zimske suknje in si nadel bronastordeče svatbeno oblačilo. 2e takoj prvi večer sva bila skupaj — vendar je bil prvi premlad, drugi zopet na vrhuncu svoje moči, kapitalen plemenjak, tudi tretji in četrti ni bil pravi — skratka, kar sem si jih do sedaj gledal, so bili taki, da ne smem ukriviti prsta nanje, kajti dovoljen mi je le gojitveni odstrel. Takega fanta, ki bi lovišču ne bil v okras, od katerega bi ne bilo pričakovati krepkega, lepega in zdravega zaroda, pa ne najdem in ne najdem. Pa je srnjadi dovolj, celo vrsto sem jih že spoznal — ono lepo srno z dvema mladičema ob robu jelševe goščave in nadebudnega vilarja dveh spomladi tam na preseki za prijazno logarnico, pa onega ko jabolko rdečega možakarja z rogovjem, ki mi je pognalo meglo pred oči in mi zaustavilo sapo, na travniku ob rokavu Mure, pa še več drugih, mladine s skrbnimi mamicami, mladičev in krepkih rogačev. Le takega ne najdem kakor ga rabim jaz, starino s slabimi rogovi, sivoglavega zavistnega pretepača. Seveda, ti so bolj samotarski in jim je težje priti do živega! In jaz nesrečnik sem moral še preden sem prišel v lovišče, obljubiti svojim prijateljem v Radencih, da jim srnjaka prinesem kot dobrodošlo spremembo na jedilnem listu. Saj sem jim dejal, da take obljube nosijo lovcu smolo — sedaj pa imajo hudiča! Da jim le razočaranje ne pokvari itak že zrahljanega zdravja. Po štirih dneh pa je tudi mojega potrpljenja in žal tudi mojega dopusta konec. Nekoliko zagrenjen vzamem slovo od prijaznega logarja, od logov in gajev in od mračnih rokavov Mure ter se podam na pot. V pripeki junijskega dopoldneva ne morem odoleti mamljivemu vabilu na sveže in baje hladno pivo v vaški gostilni sosednje vasi. Ko se temeljito odžejam, se udobno zleknem na široko klop in kmalu me objame svinčeni spanec pravičnih lovcev. Vse kosti ne bole, ko čez dobro uro planem iz sna. Občutek imam, ko da bi bil sodeloval pri boksarskem šampionatu in bi bil pomotoma zašel v pretežko kategorijo — toda v nosu, v nosu imam nek vražji občutek, neko slutnjo po užganem smodniku in po sveži, gorki krvi. Sem li prehitro vrgel puško v koruzo? Mi bo li morda nocoj sreča mila, ko se prikradejo prve sence v prekmurske gaje in loge in ko pozdravlja zvezda večernica samotnega lovca na preži? Ne morem se upreti, še preden se prav zavem, poganjam svoje kolesce nazaj proti prijazni logarnici ob Muri. Malo debelo me gledata logar in njegova žena, ko se čez nekaj ur vrnem. Se bolj, ko jima s popolno sigurnostjo dopovedujem, da bom nocoj streljal srnjaka, ko si celo skrbno nabrusim lovski nož in posebno pozorno izbiram naboje. »Pa temu nesrečniku vendar ni škodilo sonce« — si menda mislita, pri tej pasji vročini res kaj umesten zaključek. Mene pa to nič ne moti. Že sredi popoldneva sem v gošči, vohljam in stikam zdaj po stezi zdaj čez drn in strn in se končno po nekaj urah zalaza utaborim za košato vrbo ob široki preseki. Lep razgled imam tu, po mladem hrastovem nasadu in po poti proti Muri, ki leno vali svoje umazane valove v daljavo, ob koncu kolovoza na drugi strani pa kukajo iz zelenja prijazne hišice bližnje vasi. To je pravo mesto. Tesno se pritisnem ob deblo, pripravim puško na strel in negibno obsedim. Proti večeru gre in kmalu mora biti kaj življenja v tem koncu! Rdeča lisa ob robu preseke me vznemiri — glej za njo druga. Brž se pomirim, ko mi daljnogled približa vodečo srno z nežnim mladičkom. Oh, kako skrbna je gospa mamica, pa se menda mali ni onečedil v ložu med visoko trstiko za robom topolovega gozda? Ne morem zadržati smehljaja, ko opazujem to primitivno toaleto — z jezikom obdeluje srna svojega nebogljenčka po nežni glavici, po životu, po nerodnih krakih, pa še malo tu in malo tam. No sedaj je dobro — res zelo čeden otročiček, cel ata! Mirno se oba paseta proti meni, čez čas pa izgineta v goščavje. Ho, glej ga, glej, tudi dolgo-uhec si je zaželel sočne travice z zelene preseke in spodaj še drugi. Zopet rdeča lisa — to pot srnjak! Zelo daleč je, tudi s steklom ne morem zanesljivo oceniti rogovja, torej ostane puška kar na kolenu. »Kr, kr« se oglašajo fazani sredi mladega hrast j a, vrh topole pa regljajo žabe. Še bo lepo vreme! Ura se pomika hitreje kakor mi je ljubo — še petnajst minut cenim bo luči dovolj za dober strel. In vendar sem miren — saj vem, da danes pride moj stari. Vem? Da, prav zares! Ni li nekaj mignilo za ono trstiko ob poti — zajec kali? Glej, glej, steklo mi pokaže ušesa in sedaj že vso glavo, vrat in život stare srne. Slastno izbira najbolj sočno listje, zdaj z drevesa zdaj s tal in kmalu stopi na pot. Ves sem zatopljen v to sliko miru, ko me vznemiri rahel šum in že šine srnjak na široko zeleno pot. Pridruži se srni — obere nekaj listov, se vrne proti gozdiču in se ob njegovem robu loti mlade jelše, ki jo obdeluje z rogovi, da je veselje: Hej, moj starina, ali še ne veš, da tako početje ni vedno brez nevarnosti? Kratek pogled skozi steklo mi razodene, da sva skupaj s pravim. Siva glava, visoka nelepo rasla rogova z majhnimi parožki mi razodenejo starega srnjaka, ki kot plemenjak v tem lepem lovišču ni več zaželen. Diagnoza Ib — potreben odstrela. Spoznanju sledi bliskovita odločitev. Ze je petelin napet, puška pri licu, konica strelnega daljnogleda polzi ob sprednji nogi srnjaka v živo, zajame dlako — pleče! Moj starina — ali ne slutiš, da preži nate potuhnjena, ob vrbovo deblo zgnetena v droben medinasti tulec v varnem nabojišču moje risanice, tvoja zla usoda? Ne slutiš, da se drhteče plazi ob tvoji plemeniti nogi, ob vitkem trupu v sredino tvojega brezskrbnega življenja? Prepozno! Ognjeni zubelj iz cevi in oster pok na mah spremenita idilo pred mojimi očmi. Z d verni, tremi okretnimi skoki plane srna v varno goščavo, srnjak pa močno nakaže in se s krivim hrbtom zateče čez pot med topole. Strel je privabil logarja. Kaj kmalu mi ponosen ponudi vrh klobuka hrastov vršič, orošen s temno srčno krvjo mojega prvega prekmurskega srnjaka. V krogu logarjeve družine ob svitu petrolejke skromno proslavimo moj lovski uspeh. »Pa kako ste neki ve-dali, da bo nocoj padel,« se zanima logar jeva žena. Da, kako sem vedel, saj sam prav ne vem. Smo pač taki mi lovci, ki sto in stokrat stikamo po lovišču in se le redko ponašamo z vidnimi uspehi, da nas včasih obidejo neke slutnje, da nam narekuje naše ravnanje nek šesti čut ali sam vrag si ga vedi kaj, pa se takrat le redkokdaj zmotimo. »In vaši prijatelji v Radencih,« bo morda kdo vprašal. No, srnjaka so vsekakor pojedli, ostalo pa mislim, da ne spada več v okvir lovske zgodbe. Le to vam lahko zaupam, da sem onega večera tam izgubil nekoliko i orientacijo i ravnotežje. Še nekaj o loviščih in lovcih Potočilo se je že precej črnila na račun te teme. Mnogo o tem so pisali O. Cvirn, dr. J. Lavrič, C. Kranjc in v zadnjem J. Skale, vendar še nisem zasledil tega, kar sem pričakoval. Ne gre tu za borbo ali naj bodo LD mnogoštevilne ali komaj osemčlanske, kakor tudi ne za večja ali manjša lovišča. Osebni interesi se morajo podvreči koristim skupnosti. Dolžnost vsakega lovca je, da skrbi za napredek celokupnega lovstva in ne le za dobrobit samo svoje LD. Jasno je, da je lastnina LD osnova. Vendar s tem, da bom gledal le na interese svoje LD, bom skusil zbrati le nekaj dobrih članov, ki naj bi upravljali četudi malo lovišče, samo da se odkrižam nezaželenih (ne mislim osebnih nasprotnikov, temveč nelovcev, ki jih je v naših vrstah še mnogo). Taka LD bi uspevala, četudi je lovišče majhno. Pomisliti pa moramo na LD, ki jo bodo upravljali slabi lovci. Lovili bodo po mili volji, bodisi iz neznanja ali mrharskih nagibov in z divjadjo bodo kaj kmalu pri kraju. Če v centru lovišča ne bo več divjadi, bodo prestrezali divjad na meji. Vkljub temu, da divjad ljubi mir, pa se vendar preseli, to je, prestopa meje in se nikoli več ne vrne. Vzemimo, da je taka mrharska LD središče bivšega velikega lovišča, ki se je razcepilo na štiri manjša, pa četudi sestoječa iz samih korektnih lovcev. Ali je možno v tem primeru privzgojiti, če je center lovišča, ki je bil prej navadno rezervat, sedaj po razdružitvi samostojno lovišče, kjer se pospravi do zadnjega? Pridem v stik z mnogimi in raznovrstnimi lovci, pa so tudi njih mnenja različna. Naj navedem njih argumente proti obsežnim loviščem in velikemu številu članstva: 1. Preveč članov, premalo divjadi na posameznega člana. 2. Lovišče se ne da zaradi velikosti dobro kontrolirati. 3. Če se priredi lov na drugem koncu, od mojega doma imam predaleč. 4. Če bi se razcepili, bi se združili samo »boljši lovci« in bi se drugih odkrižali. 5., 6. itd. In vsakemu naprej povem, da sem bil sam svoj čas zakupnik, da sem upravljal lovišče po svoji lastni volji, pa se kljub temu prav dobro počutim, čeprav sem v številčno najmočnejši družini naše OLZ. 1. Ga izpodbijam, da ni namen lovca donašati mnogo plena domov. V naši LD je vsa divjad, razen prehodne, last LD. Član ima prednost, da jo kupi po dnevni ceni. Če rad strelja, naj usmeri svoje streljanje na vrane in srake, ko gre nadnje kadar koli ga je volja. Strel na letečo vrano ali srako mi odtehta najmanj dva zajca, ker je mnogo večji užitek zadeti letečega škodljivca kakor bežečega zajčka. Kar se tiče števila lovcev, pa mislim, da ima dobrih lovcev vsaka družina še vedno premalo. 2. Da se lovišče, ki je obsežno, ne da dobro nadzorovati, mi navadno pove ravno tisti, ki ga nikoli ne nadzoruje. Tega mu v obraz ne povem, raje ga vprašam: »Kdo ga bo pa potem nadzoroval, ko ta del ne bo več spadal k naši družini?« Odgovor je navadno: »Hm, nekdo že, sicer kaj nas to briga.« Ko mu povem, da bodo morali nadzirati to lovišče isti člani, ki bi v primeru, da se odcepimo, odstopili iz naše LD in ustanovili svojo, smo pri kraju. In če bi slučajno bili to slabi člani, potem je naša dolžnost, da to preprečimo, ker je tudi namen kolektivnega izvrševanja lova, zavreti ustanovitev take LD, o kateri že vnaprej vemo, da iščejo v lovu vse drugo kar pravi lovci. Taka LD bi nam bila kvarna kakor sem že prej omenil. 3. O predelu lovišča, ki je preveč oddaljen, je bolje, da lovci sploh ne govorimo. Vzemimo člane iz večjih mest. Ali imajo vsi ti člani pred nosom svoje lovišče? Saj če je več članov oddaljenih, si lahko skupno poiščejo prevozno sredstvo. Končno, če res ne moreš eno nedeljo tako daleč, pa ostani doma; zaradi tega lovstvo ne bo propadlo. 4. Kako je z »boljšimi lovci«?! In če bi res bili »boljši« v pravem pomenu besede, bi že zaradi tega ne bili, ker bi iz lastne komoditete pustili, da se v sosednjem lovišču dela kar se hoče. Kadri bi se ne vzgajali in lovstvo bi šlo rakovo pot, ker »boljši« hočejo v miru uživati, sicer idealno plat lova, pač pa bi ne dali radi nič od sebe. Res je včasih težko vzgajati kadre, če so med njimi taki, »ki že vse znajo« in smatrajo za žalitev vsak pouk. Vendar z vztrajnostjo in dobro voljo bomo tudi ta led prebili in mislim, da smo ga že marsikje. Tovariška, lovsko-prijateljska beseda v obliki diskusije bo dosegla svoj namen. Nedisciplinirancu pa postriže peruti interni družinski pravilnik, ki mu, če treba, pokaže tudi družinska vrata, kjer piše »izhod«. Še eno dejstvo, ki govori za obsežne družine je rezervat. V mali LD z malim loviščem je skoro nemogoče pustiti večji del lovišča neprelovljenega. Primerjajmo desetčlansko družino s 1000 ha na enem mestu in štiridesetčlansko s 4000 ha na drugem. Rezervat naj bo 400 ha. Na člana v prvem primeru ostane 60 ha, v drugem pa 90 ha, čeprav je v obeh primerih brez rezervata odmerjeno 100 ha na člana.* Ce prelovimo v enem lovnem dnevu 600 ha, smo v prvem primeru pre-lovili lovišče brez rezervata. V drugem primeru pa imamo šest lovnih dni. Iz tega sledi, da se mala lovišča v lovni sezoni vsako nedeljo vznemirjajo, medtem ko veliko vznemirimo le delno.* Tov. Skale trdi, da velika lovišča vodijo v zmedo. Po mojem mnenju lovišča bodisi mala ali velika ne delajo nikake zmede. Zmedo delajo posamezni člani, ki tudi če bi bili vključeni v mali družini, bi delali ravno tako ali sorazmerno večjo zmedo. In ravno takih ne smemo pustiti po svoje gospodariti, kajti to niso pravi lovci, so streljači, ki iščejo pri lovu osebno materialno korist. Ti ne spadajo niti v veliko, še manj v malo družino, ampak iz družine. Lovišče bodi lovcu svetišče in ne mrharju morišče! * Zaključki iz obeh primerov niso docela skladni. Ur. Miloš Kelih : Ravnanje s fazanjimi jajci in nasajanje Bliža se spomlad in z njo tudi delo v fazanerijah. Največ fazanjih in jerebičnih jajc izgubimo ob času košnje in žetve. Prepogosto se dogaja, da ljudje ne znajo ravnati z jajci, ki jih najdejo kosci ali žanjice. Zato nekaj navodil: Na terenu najdena fazanja ali jerebična jajca moramo čimprej ali najkasneje v pol ure podložiti domači, za to pripravljeni koklji ali vložiti v inkubator. Če tega ni, najdena jajca podložimo umetni koklji, ali v za to pripravljen prostor, ki ga lahko segrevamo in reguliramo temperaturo. Ta temperatura naj bo 38—39° C, pri kateri se plod že normalno razvija. Skrbeti moramo za primerno vlago zaradi pridobivanja potrebnega kisika. V takem prostoru hranimo vložena jajca vse dotlej, da dobimo primerno kokljo, ki dokončno izleže piščance. Brez koklje je kaj težko spraviti umetno izvaljene piščančke na noge. Umetno izležene piščance lahko podtaknemo koklji le, če so hkrati izleženi. To storimo po možnosti zvečer, ali pa v času ko koklja pokriva svoje piščance. Z jajci, ki smo jih dobili od drugod, ravnajmo takole: Prejetih jajc ne smemo takoj nasaditi, marveč se morajo odpočiti (umiriti). Jajca vložimo v suh pesek, v žito ali žagovino, na suhem in zračnem prostoru. Tako vložena jajca dnevno ali vsaj vsak drugi dan obračamo. Jajca, ki so položena, obračamo za 90 stopinj okrog njihove podolžne osi. Pred nasadom uredimo gnezda. Gnezdo v valilni gajbi napravimo iz ruše. V to rušo naredimo malo vglobljeno jamico, ki jo obložimo s tanko plastjo mehkega sena ali otave. Preden nasadimo, poškropimo gnezdo z mlačno vodo, da bodo jajca primemo vlažna. Gnezda, oziroma valilne gajbe postavimo na mesta, kjer niso izpostavljena popoldanskemu soncu in da koklje ne vznemirjajo mimo hodeče osebe ali živali. Preden podsadimo koklji je važno, da kokljo preizkusimo. Dva do tri dni naj ta sedi na jajcih domače kokoši ali na neoplojenih jajcih, da ugotovimo, če dobro in mirno sedi. Z nesigurnimi kokljami ne smemo tvegati dragocenih jajc. Pred poizkusom moramo kokljo temeljito očistiti mrčesa tako, da jo naprašimo z buhačem ali pantakanom. Ne smemo pa kokelj razkuževati z mastnim sredstvom, da ne bi z mastnim perjem zaprle dihalnih jajčnih rež. Manjši koklji podsadimo 17, večji pa 19 jajc. Koklje krmimo vsak drugi dan s suho zrnato hrano, da ne bi dobile driske. V zelo vročih dneh jih krmimo vsak dan v jutranjih urah (med 6. in 7. uro). To krmljenje sme trajati 15—20 minut, da se jajca ne ohlade. Medtem ko koklje jedo, ter se napajajo in kopljejo v pripravljenem suhem pesku, pregledamo nasajena jajca. Razbita in počena (natrta) odstranimo, ostala pa, če so od iztrebkov in zdrobljenih jajc umazana, očistimo. Opranih jajc ne smemo brisati, da ne zapremo zračnih rež. Jajca operemo v 39° C topli vodi. To je potrebno, da ploda ne zamorimo. Pred tem si moramo dobro oprati roke z milom v topli vodi, da jajc ne omastimo. Med valjenjem je treba jajca škropiti z 39—39,5° C toplo vodo, v času ko krmimo koklje. Prvo škropljenje naj bo v 14., drugo v 19. in tretje v 22. dnevu valjenja. Pred gnezda, kjer koklje krmimo in kjer so za nogo privezane, nasu-jemo drobnega suhega peska, da se med krmljenjem lahko v pesku kopajo in brskajo. Ko devamo koklje zopet na gnezda, moramo paziti, da pride vsaka na svoje, numerirano gnezdo. To je potrebno, ker vsaka koklja ne sedi, oziroma ne leže enakomerno. Če je n. pr. med njimi slaba, lahko pokvari razen svojega, še druga gnezda. Po končanem delu, moramo prostor, kjer so se koklje krmile, temeljito očistiti. Odstraniti moramo vse kokošje iztrebke, pa tudi preostalo hrano in vodo, da s tem ne vabimo pred gnezda domače perjadi, ki bi vznemirjala koklje in da se hrana na soncu ne kvari. V 23 dneh se izležejo fazanji kebčki. Če pa nekaj jajc v 24 dneh iz kakršnih koli razlogov ni izleženih, jih preizkusimo v 39,5° C topli vodi. Če se jajca v tej vodi, ko se umire, gibljejo, je plod še živ in se razvija. Takšna jajca ponovno podložimo koklji. Jajca pa, ki so mirna na vodi ali pa potonejo, niso oplojena ali pa je plod v jajcu iz kakršnih koli razlogov zamrl. Ob veliki suši, ko je zemlja zelo suha, polivamo okrog gnezd, da osvežimo zemljo, a zmerno, da se ne naredi blato. Če ostane kebčku po izleženju košček lupine na telescu, tega ne odstranimo z roko, temveč kanemo kapljico jedilnega olja ali glicerina na to lupino, ki se tako sama odloči. Če se kebček pri izleženju ni sam rešil iz lupine, mu ne pomagamo. Ako tega ni sam sposoben, tudi ni sposoben za življenje in bo prej ali slej poginil. Ko se piščanci izležejo, jih pustimo pod kokljo toliko časa, da se osuše. Prvi dan kebčke ne krmimo, ker bi jim hrana, kolikor bi jo jemali, prej škodovala kakor koristila. Ko se kebčki osušijo, jih odnesemo na teren v odgojno gajbo pod kokljo. Da obvarujemo kebčke pred klopi in drugim mrčesom, namažemo koklje po spodnjem delu telesa z navadno mastjo, kateri primešamo malo lizola. Medtem ko se kebčki gnetejo pod kokljo, si rahlo namažejo puh. To je najboljši način za uničevanje klopov, uši in drugega mrčesa. Kokljo v odgojni gajbi, ko vodi kebčke, krmimo s suho zrnato hrano. Vodo ji dajemo tako, da kebčki ne morejo do nje. Zato pritrdimo pločevinasto posodo za vodo 30 cm nad tlemi v notranjosti gajbe. Odgojna gajba se dnevno premika tako, da so koklja in kebčki vedno na svežih tleh. Važno je, da odgojne gajbe s kokljo in kebčki postavimo ob njivah, ki so posejane z raznimi žitaricami, kjer imajo kebčki ugodne zaklone in kjer najdejo največ naravne hrane, ki jim je nujno potrebna. Način krmljenja kebčkov sem že svoj čas opisal in zato ga tu izpuščam. Omenim le, da za prehrano fazanjih piščancev izdelujejo tudi umetno sestavljeno hrano, ki vsebuje po trditvah proizvajalcev vse potrebne hranilne snovi za prehrano fazančkov. Anglija je svoj čas izdelovala tako hrano pod imenom »Schprat« in »Fatyng«. Ta hrana je kot nadomestilo, v kolikor fa-zančki ne dobijo dovolj naravne hrane na terenu, vsekakor priporočljiva. Vedeti pa moramo, kako se ta hrana uporablja po količinah in obrokih. To je suha hrana v zdrobu ali v prahu. V zdrobu je zelo trda, suha in pusta ter se mora predhodno ovlažiti. To ovlažimo navadno z mlekom brez maščobe. Ravno tako ovlažimo moko z nemastnim mlekom ali nemastnim sirom. Z vodo vlažimo le, če nimamo mleka, ki pa mora biti za ta namen prekuhana. Take poizkuse delamo le na nekaj fazanih, da v primeru neuspeha ne uničimo vsega zaroda. Kdor tega dela ni vešč, je bolje, da to ne poskuša. Pri vseh delih v fazanerijah mora vladati največja čistoča, in da jih vrši fina in čutljiva roka. Končno bi hotel še omeniti, kako nam je ravnati pri odpremi jajc. Če to že moramo, naj gre s kurirjem, ki bo zaboj ali košaro med vožnjo držal v naročju. Kljub temu pa morajo biti jajca pravilno pakana. Pri pakanju moramo jajce zaviti v tanek papir, nato v fino lesno volno. Tako zavito jajce položimo v zato pripravljeno košaro tako, da na tanko plast lesne volne vstavimo vrsto v papir in lesno volno zavitih jajc itd. Tako naj bodo pakana jajca tudi tedaj, če se prevažajo z avionom ali avtom. Ivan Dolinar: Okrog Solčave (Konec) Drugo jutro sva se pobotala z ruševcem za krivce. V tem jutru sem še spoznal grozote plazov. Snežišče, katero sem prečkal se je kmalu za menoj usulo ter lomilo drevje in rušilo skalovje, ki je bilo ovito v snežno meglo. Solčavci so se čudili. Prepričani so bili, da nikdar ne grem zastonj. Pa se oglasi prve dni junija (4.) pri meni Matkov ata. — »Gospod ali bi prišli v četrtek, ko je praznik, k nam, da bi ustrelili ruševca. Sam ne utegnem, pobi so pa zanič. Obljubil sem ruševca znancu, vi ga vedno dobite.« Tak sloves sem si pridobil. Z mešanimi občutki, da bi si rad ogledal tudi Mrzlo goro, pač pa, da bo padel moj sloves, sem vkljub poznemu času za ruševca, naposled le obljubil. Ze v temi, da se nisem mogel prav nič razgledati, sva prisopihala s pastirčkom v Matkov stan. Zjutraj se je vlačila tako gosta megla po gorovju, da so se videli okrneli macesni na največ 30 m razdalje.. Vsaka orientacija je bila zame nemogoča. Pastir me je odpeljal na ravnico, kjer naj bi pel petelin. Tam ga ni bilo, le od daleč preko plota, pri katerem sem čepel v gostem smrečju, sem zaslišal gruljenje ruševca. Kmalu sem spoznal, da se spreletava od spodaj navzgor. Ko se je megla za nekaj hipov pretrgala, sem ga zagledal, toda predaleč. Ko ga je zagrnila zopet sivka, sem skočil čez plot in zalezoval po ruševčevem petju. Po dveh preletih sem ga končno zbil z macesna. Ko je pritekel fantič do mene, sem ga vprašal, kako daleč je še do lovišča grofa Turna? Pa se mi fant veselo zareži: »Od plota sem sva že v Tumovem!« Huu...! Ne morete si predstavljati, kakšno vročino sem tedaj dobil. Brez glasu sem se spustil v dir po ruševju in skalovju ter že čisto brez sape skočil srečno čez plot... »Kdo’ v štat naš hrib pride mora bit’ vsakemu vroč’« »Kršenduš, Dolinar! No — dober dan ti želim!« To je bil Petrov navadni pozdrav, kadar me je obiskal v šoli. »Veš, — kaj se mi je zgodilo« in je pripovedoval. Tako mi je pravil vsakokrat svoje doživljaje s svojih lovskih pohodov. »Aha, Peter! Pa te imam!« Tako je nagovarjal Petra grofov logar raz skalo prav tedaj, ko je Peter čistil ustreljenega gamsa. Marsikatero zanimivo dogodbo iz rednega in divjega lova sem zvedel, ki jo pa ne bom obešal na veliki zvon. Ni bila trofeja bogve kaj, toda bil je moj prvi gams. Odslej sem bil za gamsi dan za dnem. Za cilj sem si izbral starino, gošarja pod severno steno Ojstrice v gozdovih Robanove planine. Še sedaj se zgrozim, ko se spomnim na moje plezalne ture. Trikrat me je objela sreča z vso prisrčnostjo, sicer bi bil obležal razbit v prepadih. Starina pa mi je redno pobegnil v nedostopno steno Ojstrice. Pri pohodih v hribe s puško in brez nje, sem opazoval tipičen solčavski živalski svet. Okrog Raduhe, Ojstrice in Kamniškega sedla sem opazoval planinske kavke, v severni steni Ojstrice je gnezdil skalni plezalec, istotam je zahrkala belka, le ikotorne so bile že tedaj zelo redke. Z gamsi sem se večkrat srečal in občudoval njih plezalne umetnosti, katere je baje prekosil samo še tedaj že mrtev Robanov gospodar. Baje je s puško preplezal severno steno naravnost iz Robanovega kota do vrha Ojstrice. Zaradi gladkih sten si je baje narezal žive podplate, da se je rešil iz stene. Planinski zajec je prihajal pozimi čisto do vasi. Vendar je le redek skočil v kuhinjo in lonec. Ni bil zaželena divjad pa tudi njegove manire v skrivanju in pobegu niso bile po okusu solčavskim lovcem. Gams in srnjak sta vzbujala skomine, vse drugo ni bilo vredno truda in strela. Le pri slučajnih srečanjih je dobil zajec šibre za ušesa. Sicer se pa na šibre (razen na petelina) nobeden starejših lovcev ni razumel. Sibre so bile le za fantiče, kateri so tudi vneto preganjali vse, kar je bilo strela vrednega. Kotorne in belke so lovili pastirji v pasti. Največ drobnjadi pa je bilo plen uharic. Prvič in zadnjič sem videl nad Logarjevo dolino planinskega orla, kateri je prišel bržkone na rop iz Karavank ali bogve od kod. Po lovu na srnjake, kjer sem si še bolj utrdil sloves, sem si še želel lova na gamse. Odšli smo trije z rednimi dokumenti v gore že zvečer, da si osvojimo drugi dan (tudi lovsko pravično) gamsa. Če bi pa neroden obstreljen gams pretekel mejo lovišča, bi ga bilo pač treba prenesti na pravo mesto, od koder ga bomo smeli odnesti pri jasnem dnevu. Vse steze in prehode so lovci poznali in uspeh je bil zagotovljen, samo da bodo gamsi v pogonu. Dva sva zaprla prehode, tretji je pritisnil. Že sem zaslišal gonjača, ko se je šele potočil gams na precejšnjo razdaljo pod menoj v drčo. Po bežni presoji, da je mlad kozel, se nisem mogel obvladati ter sem potegnil po njem. Lepo se je obrnil pravokotno navzdol in izginil za skalovjem. Ostrostrelec je padel pri meni v nemilost. Kar zaskelelo me je od sramu, ko me je vprašal gonjač, po čem sem streljal in kam da je gams odšel. »Potem je pa zadet, če je šel navzdol!«, je izjavil gonjač. Kmalu po nastrelu sva res našla nekaj kapljic krvi, nato pa je bil krvni sled vedno očitnejši, da sva gamsa prav lahko sledila po skalovju in med ruševjem. »Počajmo (počakajmo) da se razboli,« sta predlagala tovariša. Čez pol ure nato smo dvignili mrtvega gamsa, ki je bil prestreljen skozi prsi in trebuh. — Strel je bil poševno od spredaj in zgoraj navzdol. Pri tem pa nisem posnel Petrove naglice in nerodnosti njegovega sina. Ko se je ulegel gams na skalo v nedostopni steni, da ga nisem videl in sem lahko priplezal le na okrog 200—300 m razdalje do njega, sem ustrelil v skalo za katero je ležal. Ko se ni hotel dvigniti, sem ustrelil še enkrat v skalo nad njim. Ker se še ni hotel dvigniti — vajen je bil ropota kamenja in groma — sem si tretjo in zadnjo kroglo raje pridržal za morebitno srečanje pri povratku. In res sem zasadil to zadnjo kroglo lepo v borov štor namesto v srnjaka. Lepo je bilo! Tem bolj, ker so bile tudi lepe in brhke Solčavanke. Naužil sem se lova in planin in kadar se spomnim, mi je mehko pri srcu. Bilo je... KoS : O uporabnostnih tekmah brakov - jazbečarjev 1. januarja 1954 bo stopilo v veljavo določilo 3. čl. vzrejnih pravil DBj, ki določa, da se lahko za pleme uporabljajo le psi in psice, ki so tudi lovsko preizkušeni, to se pravi, da so dosegli na tekmi ali preizkušnji najmanj tretjo oceno za vpis v Knjigo šolanih brakov-jazbečarjev. Poleg telesne ocene bo torej odločala o uporabi za pleme tudi uporab-nostna ocena in tako je prav. Brez dvoma imamo med braki-jazbečarji, ki sicer telesno ustrezajo, mnogo takih, ki so lovsko slabi. Zato čimprej proč z njimi, ker prinašajo celotni vzreji samo škodo. DBj je predvidelo v letošnjem letu štiri uporabnostne tekme, in sicer: 4. oktobra v Slovenj Gradcu, 11. oktobra v Celju, 18. oktobra v Mariboru, 15. novembra v Ljubljani. Od celotnega števila ca 50 brakov-jazbečarjev, ki so telesno priznani za pleme, jih je do danes vpisanih v Knjigo šolanih brakov-jazbečarjev komaj 10. Upajmo, da se bo po letošnjih tekmah število znatno povečalo. Če pogledamo nazaj na tekme, ki smo jih imeli po vojni, moramo ugotoviti sledeče: Večina predvedenih psov je pokazala prav dobro naravno zasnovo, toda le malo ali pa nič šolanja v poslušnostnih predmetih in delu po krvnem sledu. Vodniki po večini tudi niso vedeli, kaj se od psa na tekmi zahteva in so včasih s svojim neznanjem in nerodnostjo pokvarili uspeh psu z dobro naravno zasnovo. Upajmo, da je v tej smeri led prebit ter da so pretekle tekme, predavanja in tečaji opravili svoje delo. Brak-jazbečar je v svoji domovini — v Avstriji — priznan kot tretja pasma barvarjev in se kot tak po večini tudi uporablja. Na uporabnostnih tekmah v Avstriji se zahteva od psa predvsem brezhibno delo po naravnem krvnem sledu in le če tega ni, preizkušajo tudi na umetnem. Poleg dela na jermenu ali brez jermena, se ocenjujejo tudi gonja in zaustavljanje ranjene divjadi, ohlajanje in nakazanje poiskane mrtve divjadi in vedenje pri mrtvi divjadi. V delu po krvnem sledu so avstrijski psi res specialisti in imajo za to tudi vse pogoje. So po veliki večini v rokah poklicnih lovcev, ki so nastavljeni v loviščih, bogatih s parkljasto divjadjo, kjer je odstrel tolikšen, da lovec lahko izšola svojega psa za špecialista-barvarja. Drugače je pri nas. Odstrel parkljaste divjadi je tako skromen, da je nemogoče nuditi psu dovolj priložnosti na naravnem krvnem sledu in mu s tem omogočiti, da postane v tej panogi Specialist. Pri šolanju in pri uporabnostnih tekmah se moramo posluževati umetnega krvnega sledu, ki pa je vse drugo kakor podoba naravnega. Umetni krvni sled nam je le pripomoček, da priučimo psa sledenju in nakazovanju krvi, nadaljevati pa moramo to šolanje na naravnem krvnem sledu, če hočemo, da nam bo pes delal sigurno. Na naših uporabnostnih tekmah je delo na umetnem krvnem sledu le nekakšna »kontrola«, če je vodnik psa že izšolal. Kaj hitro se vidi, če je pes kako nalogo že razumel ali pa, če stoji prvič pred njo in ne ve, za kaj gre. Nikakor pa se ne da po delu na umetnem krvnem sledu ugotavljati kvaliteta nosu, saj ne predstavlja za pasji nos nobenega problema, da sledi dahu nekaj ur stare ali mogoče že razkrajajoče se krvi. Barvarjev Specialistov pri nas ni mogoče vzgajati. Potrebni so nam uporabnostih psi, ki so zmožni poiskati obstreljeno divjad. Na tekmah se bomo morali zadovoljiti z ugotovitvijo, koliko je kdo šolal svojega psa na umetnem krvnem sledu. Specialistov verjetno ne bomo srečali. Medtem ko je v Avstriji brak-jazbečar barvar, se je njegovo delovno torišče pri nas nekoliko premaknilo in lahko trdimo, da je pri nas »nizkonogi gonič«. Naše lovske razmere terjajo od njega delo goniča, kateremu tudi docela ustreza. Kot gonič se je udomačil tudi zato, ker pri pravilnem vodenju ni oster na srnjad, ali pa je sploh ne goni. Če pa že srnjad goni, se mu ta zlahka umika, ker spozna, da ji kratkonogi zasledovalec ni nevaren. Prijetna lastnost braka-jazbečarja je tudi, da zelo samostojno išče in goni, ter se ne zmeni dosti za ostale pse. Vsi vemo, kako neprijetno je, če cel trop psov dere za enim samim zajčkom, lovci na stojiščih pa se dolgočasijo, prezebajo. Mnogi psi se zelo prilagodijo izvajanju lova: navadijo se, da gonijo divjad le do strelske črte, od koder se takoj vrnejo in iščejo znova; drugi zopet gonijo divjad vztrajno, dokler je ne priženejo pred lovca. Vztrajnost, odličen nos in inteligenca so odlike, ki jih pri tem delu kaže brak-jazbečar. Na preteklih tekmah smo lahko bili z delom brakov-jazbečarjev v predmetih iskanja in gonje zdrave divjadi, zadovoljni. Psi so pokazali, da so v tem delu doma in to je brez dvoma dokaz, da je v njih zdravo jedro — dobra lovska zasnova. V preizkušnji strastnosti so se naši psi ravno tako izkazali in s tern pokazali, da je v njih še vedno tista strast, ki jo dandanes pogrešamo že pri tolikih lovskih pasmah in, ki se ne da privzgojiti z nobenim umetnim sredstvom. Bolna točka skoraj vsakega braka-jazbečarja na tekmi pa so posluš-nostni predmeti: vodljivost prostega ali oprčenega psa, ubogljivost, vodenje ob strelu in odložljivost. To dokazuje, da vodniki pse malo šolajo ali pa nič. Psa izšolati v teh nekaj predmetih pač ni velika stvar. Potrebno je le malo potrpljenja in dobre volje. Braka-jazbečarja, ki je zelo razumen, bomo mimogrede navadili, da nam bo hodil oprčen ali neoprčen ob levi strani, da bo ubogljiv na žvižg ali klic, da bo miren ob strelu in odložljiv pri kakršnem koli predmetu. Namen tega članka ni opisovati, kako psa šolamo, ker je bilo o tem že veliko napisanega, pač pa opozoritev lovcev, da mora vsak brak-jazbečar, ki hoče veljati za uporabnostnega psa, to znati. Ugotovili smo, da ima naš brak-jazbečar odlično naravno zasnovo, ki si jo je ohranil kot gonič. Naša naloga je, da ga s primernim šolanjem in vodenjem usposobimo za stalnega spremljevalca lovcu v lovišču in za dragocenega pomagača po strelu. Pomladanski tekmi ptičarjev v Ljubljani Društvo ljubiteljev ptičarjev je priredilo v dneh 18. in 19. aprila 1953 v lovišču Ježica pri Ljubljani dve tekmi ptičarjev, in sicer pomladansko vzrejno tekmo za mlade pse, poležene po 1. decembru 1951 in pomladansko tekmo za pse, ne glede na starost. Na pomladanski tekmi so tekmovali trije angleški setri — na pomladanski vzrejni pa sedem nemških kratkodlakih ptičarjev in dva žimavca. Na pomladanski tekmi za starejše pse se zahteva od psa dovršeno delo na polju pred strelom. Pes, ki se hoče na tej tekmi z uspehom uveljaviti, mora imeti dobro zasnovo — poleg tega pa mora biti šolan, pravilno voden ter absolutno v roki vodnika. Pokazati mora sistematično iskanje, dovršeno stojo in natezanje ter absolutno mirnost pred divjadjo. Od treh tekmujočih psov je zadovoljila samo psica Arba Ravniška MRP 1069/a. Namen spomladanske vzrejne tekme je prvenstveno preizkušnja psov na njihovo zasnovo. Naloga vodnika mladega ptičarja pa je, da ga za to tekmo pripravi vsaj v toliko, da ga vodi na polje — da ima pes priložnost spoznati divjad, njen dah in sled, da začne divjad iskati in uporabljati glavno prirojeno dobrino — nos. Če pride pes brez teh priprav na vzrejno tekmo, je ocena prirojenih lastnosti težka — ker jih pes ne zna uporabljati in ne pokazati, sodnik pa mora ocenjevati brez fantazije, samo to, kar vidi. Največ preglavic dela večini naših vodnikov preizkušnja psa v zasnovi za delo po sledu zdrave divjadi, ki se preizkuša na svežem sledu nevidnega zajca. Od psa se zahteva, da d jan na sveži sled zajca, katerega ni videl teči — sled poprime in izdeluje čim dlje tem bolje — idealno če je pri tem glasen — torej sledoglasen. Sled zajca je kriterij za nos, predvsem pa preizkušnja za voljo —• sled slediti. Brez te volje ni uporabnega psa — donašalca obstreljene divjadi. Med staro šaro spada nazor, čim bolj bo mlad ptičar zajce gonil, tem boljši donašalec obstreljenih bo. Danes vemo, da čim manj bo pes na oko — torej na odprtem polju — zajce gonil in čim več sledov nevidnega zajca bo na jermenu izdelal — tem boljši donašalec obstreljenih bo, ker se bo navadil slediti zajca z nosom in ne z očmi. Seveda moram v to delo psa uvajati in izkoristiti vsako priložnost, da denem psa na slednem jermenu na sled zajca, katerega pes ni videl, zanj pa vem, kje in kam je tekel. Važno je tudi, kako denem psa na sled. Sledni jermen (ali navaden 7—9 m dolg jermen) pripnem za ovratnik — ne na zadrgo —■ z levico držim v pentljah zložen jermen in z isto roko primem psa za ovratnik. S kazalcem desne roke pokažem sklonjen psu sled tako, da povlečem prst nekaj metrov po sledu. Šele ko vidim, da je pes sled poprijel, mu spuščam jermen in mu sledim. Pustim ga, da sled izdeluje tako dolgo, dokler ga lahko kontroliram, to se pravi, samo doklej sem videl zajca, kje je tekel. Psa ves čas vzpodbujam s »priden — le sledi« in ko ne vem več, kod se sled nadaljuje, prekinem z delom, psa pohvalim in nagradim. Če se mi zgodi, da med izdelovanjem sledu na jermenu dvignem zajca, kateremu sem sledil — počakam, pomirim psa z zategnjenim »miiiir«. Ko pes zajca ne more več ugledati, sprčim psa, vtaknem en konec jermena za ovratnik tako, da držim oba konca jermena v roki — psa denem ponovno na sled, katerega pes navadno še z večjim veseljem poprime. Ko vidim, da se je pes nekoliko umiril, spustim en konec jermena ter obstojim. S tem sem dosegel, da je pes, ne da bi čutil, naenkrat prost jermena, sam na sledu in mu seveda s podvojeno hitrostjo — večkrat tudi z glasnim jif-jaf sledi. Če bom tako uvajal psa v delo po sledu, bo pes temu kmalu vešč. Seveda moram tudi tu po pameti ravnati z ozirom na temperament psa. Psu, ki se ne upa daleč od mene in je sicer mehak po značaju, dam večkrat priložnost, da na ta način zajca požene — psu pa, ki je temperamenten in strasten ter že sam od sebe daleč goni, pa redko. Nesmisel je, da pustim psa podivjati, če je namreč moj končni cilj, da ustvarim psa, ki bo na povelje miren pred divjadjo. Vsi psi, ki so tekmovali na vzrejni tekmi, so pokazali dobro zasnovo — boljši ali slabši uspeh pa je odvisen od pridnosti in sposobnosti vodnika. Pohvaliti moram seniorja vodnikov Alojza Burico, ki je imel svojo psico popolnoma v roki, jo dobro vodil in dosegel 1. a nagrado. Isto priznanje pa zasluži tudi eden naših juniorjev — kot vodnik, namreč Vlado Pleničar, ki je še z manjkajočo mu rutino, zato pa vztrajnostjo in pridnostjo, dosegel I. b nagrado. Dobro sta vodila tudi Vraničar in Flis. Telesno so bili vsi tekmujoči psi tipični in dobre konstitucije. Pri sicer lepih in plemenitih psicah psarne Glinške, pa bi bile zaželene močnejše kosti. V mladosti mora pes dobivati Vigantol ali Vita apno ali vsaj ribje olje! Končno moram omeniti, da je sojenje psov otežkočalo pomanjkanje divjadi, deloma pa tudi pomanjkljiva priprava za tekmo. Razveseljivo je dejstvo, da je vodilo pse nekaj novih lovcev - vodnikov. Vsak lovec bi moral vedeti, da ni važno kdo in kaj je, ki lovi, tudi ne, kaj lovi — temveč kako lovi. Lovsko pravično pa samo s šolanim psom, ki je zmožen dela po strelu. Bogdan Sežun Obe tekmi je vodil Bogumil Lisek. Sodila sta Julij Koder in Bogdan Sežun. Veterinarsko službo je opravil dr. Janko Koren. Vreme je bilo dokaj ugodno. Na pomladanski tekmi ptičarjev so bili preizkušeni in vrednoteni: 1. nos, 2. način iskanja, 3. stoja, 4. natezanje, 5. hitrost, 6. vztrajnost, 7. ubogljivost, 8. vzdržnost pred zajcem, 9. strelomirnost, 10. obnašanje pred odletelo perjadjo, 11. odložitev in 12. vodljivost. Ocene storitve so: 0 — nezadostno, 1 — zadostno, 2 — še dobro, 3 — dobro, 4 — prav dobro, 4 o — odlično. Prva številka pri oceni uspehov pomeni preizkušeni in vrednoteni predmet, druga številka pa oceno storitve. 1. Angleška seterka Arba Ravniška RMP 1899/a. Lastnik in vodnik Valter Giorgini. Psica je dosegla: L — 3, 2.-3, 3. — 4, 4. — 4, 5. — 3, 6. — 4, 7. — 2, 8. — 0, 9. — 4, 10. — 3, 11. — 3, '12. — 2, skupaj 104 točke, III. darilo. 2. Angleška seterka Astra Ravniška JRP 44 N, lastnik in vodnik Matej Rozman. Psica je dosegla: I. — 3, 2. — 2, 3. — 1, 4. — 1, 5. — 3, 6. — 3, 7. — 1, 8. — 0, 9. — 0, 10. — 0, 11. — 0, 12. — 0, skupaj 54 točk, kar je za dosego darila premalo. 3. Angleški seter As Ravniški JRP 45 M, lastnik in vodnik Matej Rozman. Pes je dosegel: 1. — 2, 2.-2, 3. — 0, 4. — 0, 5. — 3, 6.-3, 7. — 1, 8. — 0, 9. — 0, 10. — 0, 11. — 0, 12. — l, skupaj 42 točk, istotako premalo za dosego darila. Na pomladanski vzrej ni tekmi so bili preizkušeni in vrednoteni: 1. nos, 2. način iskanja, 3. stoja, 4. natezanje, 5. hitrost, 6. vztrajnost, 7. ubogljivost, 8. strelomirnost (če pes ali psica nista streloplaha), 9. zasnova za delo po sledu zdrave divjadi (zajca). Ocene storitve in način ocene so kakor pri pomladanski tekmi. 1 1. x Nemški kratkodlakar Adon RMP 1408 lastnik in vodnik Karel Lenardič. Dosežena ocena: 1. — 3, 2.-2, 3.-3, 4.-2, 5. —2, 6. —3, 7.-3, 8. — 3, 9. — 0, skupaj 74 točk. Darila ni prejel, ker je v 9. točki odpovedal. 2. Nemški kratkodlakar Aras Šmarnogorski RMP 1355, lastnik in vodnik Vladimir Pleničar. Dosežena ocena: 1. — 4, 2. — 3, 3. — 3, 4.-3, 5.-4, 6.-4, 7. — 2, 8. — 3, 9. — 2, skupaj 101 točke, I. b darilo. 3. Nemški kratkodlakar As RMP 1410, lastnik Alojzij Rus, vodnik dne 18. IV. Alojzij Rus 19. IV. pa Bohel Leopold. Pes je prejel tole oceno: 1.—3, 2. — 2, 3.—2, 4. — 3, 5. — 2, 6. — 3, 7. — 3, 8. — 3, 9. — 3, skupaj 85 točk, III/c darilo. 4. Nemška kratkodlakarica Astra Glinška RMP ll94, lastnik in vodnik Rudolf Bernik. Psica je dosegla: 1. — 3, 2. — 2, 3.— 2, 4.—1, 5. — 4, 6. — 4, 7. — 3, 8.—3, 9. — 2, skupaj 84 točk, Ill/d darilo. 5. Nemška kratkodlakarica Atma Glinška, RMP 1195, lastnik in vodnik Alojz Burica. Psica je dosegla: L — 4, 2. — 4, 3. — 4, 4. 3, 5. — 4, 6. — 4, 7. — 4, 8. — 3, 9 — 3, skupaj 119 točk I/a darilo. 6. Nemški žimavec Alko von Jauntal RMP 1454, lastnik dr. Jože Rant, vodnik Ivan Hafner. Pes je dosegel: 1.—3, 2. — 2, 3. — 3, 4. — 3, 5. — 3, 6.—3, 7. — 3, 8. — 3, 9. — 2 dosegel, skupaj 88 točk, IH/a darilo. 7. Nemška kratkodlakarica Ada Glinška RMP 1193, lastnik in vodnik Maks Turk. Psica je dosegla: 1. — 3, 2.-3, 3. — 3, 4.-3, 5.-3, 6.-3, 7. — 3, 8.-3, 9. — 1, skupaj 88 točk, Ill/b darilo. 8. Nemški žimavec Arno von Jauntal OHZB DDr 1219, lastnik in vodnik Drago Vraničar. Pes je dosegel: 1l — 3, 2. — 3, 3. — 3, 4.-3, 5. — 3, 6. — 3, 7. — 3. 8.-3, 9.-4 sledogl., skupaj 100 točk, I/c darilo. 9. Nemški kratkodlakar Arno HM J KS 1311, lastnik Vladimir Brda j s, vodnik Franc Flis. Pes je dosegel: L — 3, 2. — 3, 3. — 3, 4.— 3, 5. — 3, 6. — 3, 7. — 3, 8. — 3, 9. — 2, sku-paj »2 točk n. darilo. Koder ODREDBA O IZDAJANJU POTRDIL O IZVORU DIVJADI (Na podlagi 33. člena zakona o lovu (Uradni list LRS, štev. 16-91/49) odrejam: I. Osebe, ki prodajajo divjad ali njene dele (meso, kožo, rogovje itd.), morajo s potrdilom dokazati izvor divjadi. II. Potrdilo o izvoru divjadi* izdaja za svoja lovišča lovska družina lovišča ali uprava državnega lovišča, od koder divjad izvira. Iz potrdila mora biti razvidno: 1. Ime lovišča, od koder divjad izvira in lovske družine oziroma uprave državnega lovišča, ki to lovišče upravlja; 2. vrsta in število divjadi ali njenih delov, ki se prodaja; 3. ime osebe, ki je pooblaščena za prodajo. Potrdilo velja 30 dni od dneva izdaje in samo za enkratno prodajo. Po tem roku njegova veljavnost zapade. III. Kupci smejo divjad ali njene dele kupovati le ob potrdilu iz I. odstavka te odločbe. O kupljeni divjadi morajo kupci - preprodajalci voditi redno evidenčno knjigo, iz katere mora biti razvidno: 1. Številka in datum potrdila o izvoru kupljene divjadi in, kdo ga je izdal; 2. kdaj je bila divjad kupljena; 3. ime, priimek ter bivališče prodajalca; 4. vrsta (število) kupljene divjadi oziroma njenih delov. Ob nakupu divjadi prevzamejo kupci od prodajalca hkrati tudi ustrezno potrdilo o izvoru, ki ga vrnejo lovski družini oz. upravi drž. lovišča. IV. Kolikor ni kršitev te odločbe kazniva po kazenskem zakoniku, se za prekršek po tej odločbi kaznuje s kaznijo do 5000.— din: 1. kdor prodaja ali kupuje divjad ali njene dele brez potrdila o izvoru; 2. kdor izda potrdilo o izvoru z neresničnimi podatki; 3. kupec, ki namerno ne vodi predpisane evidence o nakupu divjadi ali njenih delov. V. Ta odredba velja od dneva objave v Uradnem listu LRS. St. 111/1-70/1-53. Ljubljana, dne 27. januarja 1953. Podpredsednik vlade LRS in predsednik Gospodarskega sveta: IVAN MAČEK, l. r. * Obrazci so razposlani lovskim družinam. SKLEPI, KI SO BILI SOGLASNO SPREJETI NA REDNEM OBČNEM ZBORU LOVSKE ZVEZE LRS V LJUBLJANI, DNE 17. MAJA 1953 1. Občni zbor se vrši vsako drugo leto. V letu, ko se ne vrši občni zbor, se mora sklicati plenarno sejo in povabiti na njo tudi predsednike in tajnike Okrajnih lovskih zvez. 2. Lovske družine in Okrajne lovske zveze morajo poslati razvid o izključitvah članov zadnjih treh let. 3. Sprejet je predlog o enotnem razvidu lovskih psov. 4. Staž za lovce začetnike: dve leti ne more samostojno izvrševati lova, temveč samo v spremstvu izkušenega lovca, člana tiste lovske družine. V tem času mora položiti lovski izpit. 5. Lovsko leto traja od 1. aprila do 31. marca. Treba je pridobiti tudi soglasje Glavne lovske zveze. 6. Okrajne lovske zveze morajo konec lovne sezije pregledati in oceniti lovske trofeje zadnjega leta. 7. Lovska zveza LRS kolektivno vstopa v Socialistično zvezo delovnega ljudstva. 8. Predpiše se enoten lovski kroj. Izvršni odbor Lovske zveze LRS preskrbi skico za kroj. 9. V bodoče je treba polagati mnogo večjo pažnjo uničevanju roparic. 10. Gospodarskemu svetu LRS se predlaga sprememba lovopusta: za srne od 16. IX. do 31. XII. za srnjake od 16. V. do 30. XI. brakade na zajca od 1. X. do 31. XII. 11. Članarina članov Lovski zvezi LRS se zviša od din 500.— na din 800.—, veljavno za leto 1953. 12. Odobren je predlog za spremembo pravilnika — točkovanja za tekmovanje za zeleno zastavico in uničevanje roparic. ☆ Obveščamo Vas, da je bil na zadnjem občnem zboru Lovske zveze LRS v Ljubljani, dne 17. maja 1953 soglasno izvoljen naslednji upravni odbor: Ančik Jože, Ljubljana; Ban Vlado, Ptuj; dr. Benigar Jože, Ljubljana; Bižal Drago, Kočevje; Bulc Franjo, Novo mesto; Colarič Lojze, Krško; Černač Anton, Slov. Gradec; Dolanc Stanko, Trbovlje; Dolničar Janez, Ljubljana; dr. Dular Milan, Ljubljana; Flajs Andrej, Ljubljana; Garzarolli Elo, Postojna; Herfort Viktor, Ljubljana; Ivačič Franc, Tolmin; Jelenič Leopold, Črnomelj; Kranjc Cene, Ljubljana; Kelih Miloš, Radovljica; Krevs Ivo, Ljubljana; Ker-ševan Lado, Gorica; Košmelj Miran, Kranj; Kuntarič Jože, Šoštanj; Lakner Alojz, Maribor; Majcen Ivo, Ljubljana; dr. Potočnik Miha, Ljubljana; dr. Rant Jože, Ljubljana; Sok Franc, Celje; Španger Vekoslav, Ljutomer; Šušteršič Milan, Murska Sobota; Tavčar Ivan, Sežana; Zadnik Ljuban, Ljubljana. Upravni odbor se je še istega dne konstituiral in izvolil iz svoje srede naslednji izvršni odbor: dr. Benigar Jože, predsednik, Krevs Ivo, podpredsednik, dr. Dular Milan, tajnik, Flajs Andrej, blagajnik, Ančik Jože, Herfort Viktor, V Izvršni odbor je bil kooptiran urednik »LOVCA« ing. Šušteršič Mirko. V nadzorni odbor so bili izvoljeni: Babšek Milan, predsednik, Nosan Franc, Šeber Maks, dr. Tavčar Igor, Zorko Anton. Kranjc Cene, Majcen Ivo, dr. Potočnik Miha, dr. Rant Jože, Zadnik Ljuban. SKLEPI, KI SO BILI SOGLASNO SPREJETI NA REDNEM OBČNEM ZBORU LOVSKE ZADRUGE Z O. J. V LJUBLJANI, DNE 16. MAJA 1953 1. Dosedanji naziv Lovske zadruge se dopolni sledeče: »Lovec, Lovska zadruga z o. j. v Ljubljani.« 2. Vsi člani obvezno oddajajo vso uplenjeno kožuhovino Lovski zadrugi v Ljubljani, in sicer po svojih lovskih družinah. Če želi lovec obdržati kako kožo za lastno, domačo uporabo, naj to predhodno javi. 3. Zadružni delež Lovske zadruge znaša 500.— din. Na novo pri-stopivši člani plačajo pristopnino 50.— din. 4. Člani, ki imajo stari zadružni delež od 150.— din, doplačajo razliko 350.— din do višine novega deleža. Ta sklep občnega zbora je za stare zadružne člane z deležem 150.— din obvezen. 5. Lovsko municijo in lovski pribor po znižanih cenah se prodaja samo onim zadružnim članom, ki imajo delež 500.— din. Ostalim lovcem se prodaja lovska municija in lovski pribor po običajnih tržnih cenah. 6. Razlika med cenami za člane in nečlane naj bo čim večja. 7. Izvršni odbor Lovske zadruge bo določil množino lovske muni-cije, ki se bo oddajala članom Lovske zadruge po znižanih cenah. To v izogib, da ne bi člani kupovali municijo in pribor po znižanih cenah tudi za nečlane. Nižje cene municiji in priboru za člane določi Izvršni odbor. 8. Komisijsko zalogo lovske municije in pribora se odda onim Okrajnim lovskim zvezam, pri katerih je urejeno članstvo v Lovski zadrugi. 9. Okrajne lovske zveze in lovske družine se bodo naprosile, da z živo propagandno akcijo pridobe člane za včlanjen j e v Lovsko zadrugo, oziroma doplačilo na stari zadružni delež. Jože Šmidhofer V LOVIŠČU In ko se v meni prebudi zavest, da to so moji varovanci, prešine grenka me bolest, kaj če nanje ne preže neznanci. Vsak hip lahko tihoto gore, pretrga smrtonosen strel in divji lovec, če le more, si bo svojo žrtev vzel. Ko v jutro rano zarja zarudi in mesec plaho se za gozdom skrije, iz grl neštetih pesem oživi v zahvalo soncu, ki toplo posije. Zato pač komur srce lovsko bije naj vse stori, kar mu veleva vest; ne žali, če po čelu znoj mu lije, uspeh po delu dviga mu zavest. Še blodi mrki, tihokrili čuk med drevjem in si duplo išče; le hitro, čuj, od tam ku — kulc, pa tukaj že je skrivališče. In hripavo zabevska še lisjak jezeč se, da za nočjo dan napoči; je slabe volje, kot trebuhar vsak, če povrhu tešč je od sinoči. Le skrijte se, temačnosti duhovi, saj za vas ni beli dan, da zvečer ob noči novi, zapustite zopet mračni stan. Ck, ck, se oglasi z visoke smreke, in v skoku lahkem šine veverica, ki na rob poseke obiskat gre sosedo in orehe. Srnjad izstopa in se mirno pase; mladiča okrog srne se igrata, gospodar srnjak ob strani, zase, glava mu ponosno je rogata. Na drugi strani v skalnati strmini, je gamsov trop prišel v robove, brezskrbno išče paše v peščini, to pogled je za bogove. O nevarnosti divjega prašiča. Niso ravno pogosti primeri pri nas, da bi se divji prašič lotil človeka, ki mu ni storil nič žalega. Skoraj vsako leto pa se zgodi, da se obstreljeni merjasec brani, to je, da napade lovca ali vsakega človeka, ki ga po strelu prvega zagleda. Ljudje, ki imajo v gozdovih opravka ali lovci, ki zasledujejo šče-tinarje, dobro vedo iz izkušnje, da divji prašič pred človekom zbeži prav tako kakor vsaka divjad, tudi volk in medved. Kakor pri ostali divjadi, tako so tudi pri divjem prašiču vsa čutila dan in noč napeta in na preži, da zaznajo vsako nevarnost in na njo odgovorijo z begom. So pa primeri, v katerih se divji prašič brani z napadom. Na splošno lahko rečemo, da divji prašič napada le, če spozna, da ne more zbežati, če je obstreljen, ranjen ali če je obkoljen ali kako drugače v stiski. Napade pa tudi tedaj, če se čuti ogroženega v tem, ker se je navidezni sovražnik preveč približal, torej morda iz strahu. Merjasec brez pomislekov napade vsakega človeka ali žival v času bu- kanja, če ga kdo moti pri obračunavanju s tekmecem, ker je takrat močno razburjen. Ta razburjenost more trajati dalj časa, ali pa če je merjasec ali svinja ranjena ali bolna. V takem stanju napade vsako bitje, ki se približa. Končno je možen tudi primer, da se prašič zaradi neznatnega ali sploh ne-umljivega dogodka razdraži tako, kakor n. pr. bik pred rdečo ruto. Navadno so to godrnjavi samotarji, podobno kakor v trčpah sloni ali nosorogi. Merjasec, ki je bil že večkrat preganjan in obstreljen, rad vsakogar napade, ki se mu približa. Vendar ta napad nima ničesar skupnega z obnašanjem, n. pr. velemačk (leva, tigra i. p.). V tem primeru je človek plen in ne nasprotnik. Navadno postane nevaren merjasec. Tudi svinja hrabro brani svoje gnezdo, kjer se namerava oprasiti in seveda tudi svoj skot. Hrabro ga brani ves čas ko ga vodi, pred vsakomur, ki se preveč približa. Svinja more povzročiti z ugrizom hude, težko cel ji ve rane, merjasec pa lahko s čekani prizadene smrtne poškodbe. Južno Škocjana na Dolenjskem smo decembra pri pičlem snegu, toda v hudem mrazu imeli brakado. Tam okrog se vedno potepajo posamezni prašiči, vendar tiste zime kmetje niso opazili nobenega. Bila je zadnja brakada v tistem letu z navodilom, streljaj samo roparice in prašiče. Moj sosed je streljal na poldrugo leto starega merjaščka s šibrami PP, na kakih dvajset korakov. Žival ni nakazala strela, vendar se je bliskovito zarila v gost grm ob gozdnem robu. Kljub besnemu lajanju treh goničev, se žival ni premaknila, videli jo pa zaradi mračenja nismo. Štirje lovci smo se približali grmu z gozdne strani, da bi žival mogla zbežati samo na piano. V grmu je bilo vse mirno. Ko se je sosed, ki je streljal, približal grmu na meter, dva, se je vanj zakadil prašiček, ga podrl in vsekal s še nerazvitimi čekani. Preden je kdo mogel streljati, je zginil v gozdu. Ranjen ni bil nihče, samo hlače juna- ka so kazale tri razpore. Psi so se besno vriskajoč zapodili za njim in se ustavili komaj petdeset korakcev dalje ob mrtvem ščetinarju. Vkljub smrtnemu zadetku s šibro v srce, se je prašiček branil z napadom in po tem zadnjem naporu bežal še petdeset korakov. Med lovci se je predlanskim mnogo govorilo o primeru na Kočevskem, kjer je obstreljeni merjasec težko poškodoval lovca na bedru. Očividec mi je o tem povedal, da so gonili prašiče, pri katerih je bil šestletni merjasec. Tropič se je razpršil v gozdu, psi pa so prignali pred lovca samo merjasca. Strel z idealko je zadel prenizko in ranil prašiča na spodnji strani vratu. Ranjeni ščetinar se je takoj pognal proti lovcu in vsekal. Čekan je razparal lovčeve hlače in bedro skoraj do trebuha. Lovca je siloviti sunek vrgel po tleh, še preden je mogel drugič streljati, merjasec pa se je vrnil v pogon in na drugi strani ušel. Okrog prvega februarja je mesnica kmetijskih zadrug v Ljubljani razstavila merjasca, ki mu je bil parkelj na levi zadnji nogi obstreljen. Rana je bila že skoraj povsem izlizana in zaceljena. Merjasca verjetno to ni tako motilo pri hoji, vendar sem prepričan, da je bil razburljiv zavoljo tega in da bi človeka, ki bi se mu nenadno približal, napadel.* Napad izvede ranjeni ali presenečeni prašič tako, da se z vso silo zaleti proti nasprotniku, ga podre in zbeži. Merjasec navadno pri tem udari le enkrat, svinja, ki vodi pujse, pa rada obdeluje žrtev, dokler čuti v nji življenje. Drugače je, če merjasec zaradi rane mora počakati zasledovalca. V taki stiski merjasec vedno znova napada, seka s čekani in grize, kakor to navadno delajo svinje, zlasti pa besno grizejo. Rane po ugrizih divjih praši- * Znano je, da so šepavi divji prašiči bolj napadalni. Ur. čev se nerade celijo. Zato je koristno, da imamo vsaj na skupnih lovih s seboj najnujnejši sanitetni material, ki Večkrat lahko reši življenje. A. S. Pirc Cenjeno uredništvo. Dolgo let že Prebiram »Lovca«. Leta 1920 sem pristopil k lovskemu društvu v Ljubljani. V starih časih ni bilo nobenega lovskega društva. Zakupnik lovišča je preskrbel lovcem orožni list, lovsko karto in tako so lovili. Ko sem bil 13 let star, sem hodil z lovci za gonjača. S 16 leti sem že kupil puško in sem vedno hodil z lovci na lov. Tukaj se hočem spomniti svojega prvega srnjaka, ki sem ga ustrelil pred 60 leti, ko sem bil star 17 let, zdaj sem star pa 77 let. Dolgo je od tega, a jaz sem še zmerom med zeleno bratovščino in zmerom nosim lovsko puško. Če ne bi bil takoj prvič imel sreče in ne bi bil ustrelil srnjaka, bi se ne bila zgodila nesreča, ki jo bom omenil. Dolgo sem hodil brez uspeha, ko sem končno zagledal velikega srnjaka, on Pa mene. Na 30 korakov je stal. Pomerim in puška poči kakor da bi s kanonom streljal in puška me je tako udarila, da sem se kar opotekel. Preveč smodnika in šiber sem bil nabil v puško, kar je bila dobra šola za previdnost. Pa ni treba misliti, da me je zadela nesreča, ker me je puška sunila, da sem imel v ustih polno krvi. Tistikrat sem bil še vesel, ko sem videl, da moj prvi srnjak leži. Srnjaka iztrebim in hajd do zakupnika lovišča, ki mi je plačal kot strelnino takrat 3 avstrijske goldinarje. Čez teden dni sem šel zopet na lov in vzel s seboj bratranca. Imel sem zopet srečo, da sem pogodil drugega srnjaka. Bratrancu sem hotel pokazati, kje sem ustrelil prvega, ker ni bilo daleč. Bratranec ni imel puške in ravno ko sem mu hotel pokazati, od kod sem streljal, je stal na tistem mestu drugi srnjak. Ustrelim in srnjak pade. Tako sva imela dva srnjaka, eden je bil Šilar. Zopet sem dobil od zakup- nika šest goldinarjev strelnine. Nekaj dni nato me pokličeta dva lovca, da gremo na čakanje, ker je vse dopoldne deževalo. Popoldne pa se je zvedrilo. Šli smo sredi gozda čez laz, stari lovec naprej, drugi mlajši, ki je komaj orožni list dobil, pred menoj, jaz zadnji. Kar zagledam gori v rebri med grmovjem, da se nekaj rumenega premika. Jaz pocukam Fronca in mu pokažem tisto rumeno. Fant, namesto, da bi se prepričal kaj je, napne petelina in poči, da se je spredni lovec kar ustrašil. Gori v rebri zaslišimo žensko, ki vpije: »pomagajte, pomagajte«. Zavedli smo se, da smo ženo obstrelili. Ona dva lovca bežita vsak na svojo stran in jaz na svojo. Po mojem bi ne smeli bežati in bi morali ženi pomagati. Zvečer sta prišla k meni in me zarotila k molčanju. In res sem molčal 20 let, dokler sta bila živa. Ona dva sta bežala zaradi zgube orožnega lista, jaz sem bil še mlad, še brez teh papirjev. K sreči smo žensko le obstrelili, da je bila nekaj tednov v bolnišnici. Potem je bila velika preiskava in zasliševanje. Sreča za ženo je bila, da je imela pri sebi sinčka, ki je šel domov povedat, kaj se je zgodilo. To je bila tista nesreča, ki sem jo prej omenil. Zato pa pravim vsakemu lovcu, pa še posebno začetniku: »Ne streljaj, dokler nisi popolnoma prepričan, kaj je.« Potem sem lov opustil, hodil sem po svetu in se navadil tesati. Ko sem bil star okoli 26 let, sem šel v Ameriko, kjer sem bil od 1902. do 1919. leta. Tam sem tudi zmeraj lovil. Bilo je dosti zajcev, jerebic, puranov, veveric in srnjadi. Toda srnjad je bila bolj plašljiva in se je pred delavci umaknila naprej. Mogel bi dosti napisati, kako v Ameriki lovijo. Le to bom še pripomnil, ko sem se vračal iz Amerike 1919. leta v domovino, da nas je bilo toliko izseljencev, da sem v New Yorku čakal celih šest tednov, preden sem dobil prostor na ladji. Vsak dan smo šli v newyorški zverinjak, eno uro vožnje s podzemsko železnico. Vsake sorte živali smo videli. Za vsako žival je hiša ali hlev, pri vsaki hiši je človek, da jo krmi. Sest tednov vsak dan po 2 uri smo gledali, pa nismo mogli vsega pogledati. Prostor je velik več sto hektarov. Tam vidiš vse živali. Popoldne smo obhodili vse muzeje po New Yorku. Dolg čas je bil med velikanskimi palačami in nebotičniki, kamor nikoli sonce ne posije. Od zdolaj podzemska železnica, na sredi avtomobili, zgoraj tramvaji delajo tak ropot, da nevajen ne more spati. Ko sem se po prvi svetovni vojni leta 1919 vrnil v domovino, sem zopet lovil. Kako sem lovil 1950. in 1951. leta, naj povem, da sem ustrelil enega zajca. Po osvoboditvi nisem ustrelil nobenega srnjaka, ne srne. Kot lovec in zakupnik lova nisem nikoli prodal niti kilograma mesa, ampak sem vse razdelil prijateljem in sorodnikom. Jaz sem vesel samo, da sem v zeleni bratovščini. Jože Jurca, Cerknica 187 pri Rakeku, v marcu 1953 Boris Kidrič kot lovec. Manj znano je, da je bil Boris Kidrič lovec. Že kot gimnazijski dijak poljanske gimnazije v Ljubljani je zahajal v 1. 1928 in 1929 v naravo kot lovec. Njegov oče je izrazil mojemu bratu Janku željo, da bi ga z bratom uvedla v lov. Tako je hodil z bratom v lovišče Trzin, z menoj pa v lovišče Šmarje in Pijava gorica, zlasti na brakade. Prišel je redno vsako nedeljo ter je bil discipliniran, odkrit in dosleden, kakor v poznejšem življenju. Daši še mlad začetnik v lovu, je bil spreten lovec, ki je podrl marsikaterega zajca in lisico. Njegov oče se je redno zanimal glede njegovega obnašanja kot lovca. Nič ni bilo napačnega. Takrat sta se udeleževala naših bra-kad še dva začetnika v lovu. Navadno sem postavil vse tri drugega za drugim, češ da naj bo mladina skupaj. Na neki brakadi pri vasi Vrh nad Pijavo gorico so vsi trije streljali in tudi pri- nesli vsak svojega zajca. Ker je bil plen na splošno skromen, je Boris Kidrič na zbirališču vprašal: »No, ali ste zadovoljni z nami?« Največji dogodek v njegovem lovskem doživetju pa je bil sledeči: Lovili smo v Hruševju, terenu nad Lavrico in Škofljico, ki je bil takrat bogat z zajci in lisicami. Pokalo je dobro na vseh koncih in psi so neprestano gonili. Ko sem kot vodja lova prišel proti 11. uri dopoldne na njegovo stojišče, je imel že tri lisice, kolikor jih je pač streljal. Bil je sicer vesel lepega uspeha, obenem mi je pa žalostno pokazal svojo puško, češ da jo je nalomil, ko je udaril po tretji lisici s puškinim kopitom. Priznal je svoje nepravilno ravnanje v lovski mrzlici in obžaloval, da zaradi pokvarjene puške ni mogel streljati še četrte lisice. Zanj je bilo za tisti dan lova konec in skesano je odšel peš v Ljubljano. Naslednjo nedeljo je prišel Boris Kidrič zopet na lov s popravljeno puško in izjavo, da ne bo nič več tako nepreviden. To stojišče, ki je blizu naselja Lisičje nad Škofljico, smo že takrat krstili s »Kidričevo stojišče« in ga tako imenujejo lovci še danes. Pozneje, ko je bil Boris Kidrič v zaporu v preiskavi v Ljubljani, me je vedno najprej povprašal, kako je z lovom, ko sem prišel k njemu kot njegov branilec. Ko so ga odpeljali v Beograd na sodbo, sva se s P. Dobrilom na ljubljanski postaji poslovila od njega kot lovska tovariša. Tudi v poznejšem življenju je bil Borisu Kidriču lov zelo pri srcu in se je navzlic ogromnemu delu zanj živo zanimal. Dr. France Lokar Nekaj opomb. Predpis člena 10. zakona o posesti in nošenju orožja predpisuje v svojem drugem odstavku: »Dovoljenje za posest in nošenje orožja se odvzame tudi tistemu, ki preneha biti član lovske družine.« To se pravi, četudi izpolnjuješ vse druge pogoje, da lahko poseduješ lovsko orožje in si v vsakem pogledu neoporečen državljan in ne pridejo zato v poštev predpisi člena 6 cit. zakona, če nisi član lovske družine, nimaš pravice posedovati lovsko orožje. Lovske družine so prenapolnjene. Nekateri silijo v družine iz teh, drugi iz drugih razlogov. Mnogo jih je članov le zato, da ne bi morali oddati lovskega orožja. Imam prijatelja, starega lovca, ki Pa je že precej ostarel, se je v mladih letih dovolj navžil lovskega veselja, ni mu več do rekordov in uspehov, rad pa še gre v naravo in najrajši brakira. 2e nad dve leti ni oddal strela, je pa član lovske družine in plača vse pristojbine, hodi na sestanke in predavanja, samo zato, da bi obdržal lovsko orožje, ki ga ima že nad 30 let in je v marsičem že zastarelo. Zanj pa je drag spomin, ki bi ga oddal sinu. Njegov sin je absolvent tehniške visoke šole, pripravlja se za diplomski izpit, pa je povsem razumljivo, da zaenkrat ne utegne na lov. Prav ima Janko Skale, ko pravi v članku »O lovcih, loviščih in še kaj« (»Lovec«, št. 4/53) »Po sedanji praksi pa se vsak drži družine zgolj iz bojazni, da ne bo izgubil priljubljene mu puške in bi bil tako izbrisan iz vrst lovcev, kjer se je morda desetletja udejstvoval.« Mnogo jih je, ki so še vedno lovci, čeprav niso člani lovske družine in ne hodijo več na lov, kakor je tudi mnogo takih, ki so člani lovskih družin in pridno streljajo, pa le niso lovci. Mnogo je takih, ki imajo odrasle sinove, ki bi tudi radi šli sem in tja na lov, pa ne utegnejo, ker so zaposleni v mestih ali študirajo itd. in ki bi radi »domače lovsko orožje« izročili sinovom. Tipičen primer: »Umrl je lovec, ki se je udejstvoval v lovu nad 20 let. Med okupacijo je nekaj orožja poskril, dve puški je bil oddal članom NOV. Dva dni po njegovi smrti so že prišli državni organi in zahtevali orožje od njegove žene, ki ga je tudi takoj oddala. Ni bilo drugega izhoda, da je ona postala član lovske družine, pač zato, ker ima tudi sina, ki pa še študira in za sedaj ne more na lov.« Lovske družine so prenapolnjene. Mnogo manj bi bilo članov, če ne bi bilo predpisov iz člena 5, drugi odstavek, oziroma iz člena 10, drugi odstavek že citiranega Zakona o posesti in nošenju orožja. Toliko v premislek, ker zdi se mi, da članek tovariša Skaleta ni vsak prebral. Tone Podvrečar Medved na Pohorju. Dolgo je že, odkar je medved izginil iz revirjev na Pohorju. Tem bolj sem bil presenečen, ko sem v aprilu 1952 na lovskem sestanku v Oplotnici izvedel, da se je medved zopet pojavil v pohorskih gozdovih. Sprva sem to imel za lovsko latinščino, toda tri mesece kasneje mi je pravil drvar, ki je iz Bosne poznal kosmatinca, da je v bližini Lokanje videl medveda. Toda do jeseni tega leta so vsa poročila o medvedu izostala. V jeseni 1952 je pa javil lovski nadzornik Šmidhofer, da je videl medveda. Tako je prišel november in z njim gamsji prsk, ki je bil preteklo leto prav živahen. Na moje razočaranje so letos za prska močni kozli izostali in tudi koze z mladiči so odšle v druge revirje. Nisem si vedel tega razlagati, dokler nisem gredoč srečal medvedko z mladičem. Najprej sem opazil mladiča, ki sem ga sprva imel za močnejšega zajca, ker se je podobno premikal. Ko sem opazil svojo zmoto, sem puško zamenjal za daljnogled in kar nisem mogel verjeti svojim očem. Kmalu sem opazil še medvedko, ki me je verjetno že opazila in takoj nato sta mi izgihila v gosti smrekovi kulturi. Za tem sem pregledal še njune sledove v snegu. V noči od 30. na 31. XII. 1952 je na novo zapadel sneg, da nisem mogel ugotoviti, kam sta odšla. Toda gamsi so bili v tem delu revirja vso zimo zelo redki gostje, čeprav je sicer tisti predel zanje najprimernejši. Verjetno je medvedka z mladičem v tem delu revirja prezimila. Na to kaže, ker je 30. III. 1953 prvič zapustila zimski brlog in 31. III. že šla na daljši izprehod proti Paki blizu Vitanja. Drugega aprila sem medvedko zopet sledil, ko je razkopavala mravljišče, a o mladem ni bilo sledu. Medveda samca pa nisem zasledil. ot0 playSafc lovski nadzornik, Rakovec, p. Vitanje Marsikateri lovec, ki je z zajčjim večalom klical lisico, se je čudil, ko mu je prišel na večalo zajec. Navadno je to zajka, ki nagonsko, čeprav nima tedaj mladičev, pride namišljenemu mladiču v nevarnosti na pomoč. Primeri, ko zajka brani mladiče pred sovražnikom, niso tako redki. Večkrat odvrne nevarnost, ki preti gnezdu s tem, da opozori zasledovalca nase in ga skuša speljati od gnezda. Zajec torej ni vedno tak »zajec«. A. M. Materinski čut pri zajcih. Čeprav je zajec pri nas najčešča divjad, vendar ga še vse prepovršno poznamo. Dolgi uhlji, skače, velika škoda na kulturah, dobra pečenka, strahopetec tak, da je zašel v pregovor, in konec! Kakšen strahopetec je zajec kaže tale dogodek. Dne 12. aprila 1953 je šel član 1. d. Cirkulane po lovišču skozi gozd. Na robu gozda, kjer sega travnik v gozd, je slišal vekati mladega zajčka. Pri grmu je opazil vrano, ki je napadala nebogljenca. Na vekanje je takoj prihitela na pomoč zajka, vendar prepozno, kajti vrani je že uspelo odnesti plen. Zaradi teže je letela komaj poldrugi meter nad travnikom, za njo pa je skakala zajka. Lovec je pričel kričati in ploskati. Vrana se ni mogla dvigniti in zato je vekajočega zajčka izpustila. Ko je zajka prišla do njega, ga je pobrala in v gobčku odnesla nazaj, vendar ne v gnezdo kjer sta bila, kakor se je lovec prepričal pozneje, še dva, ampak v gozd na varno, kamor je potem odnesla še ostala dva. Ta dogodek nam priča, kako skrbi zajčja mati za svoje mladiče, pa tudi kaže za j ko vse prej kot strahopetno. Zajka ima svoj lož v bližini gnezda. V svojem ložu nikoli nima mladičev, ker bi bila večja nevarnost, da bi jih njen dah izdal zalezovalcu. Mladiče doji zjutraj in zvečer. Čez dan, če gnezdu ne preti nevarnost, se ga izogiba. Nekaj o tularemiji. V nekaterih krajih Hrvatske (Dugo selo, Kutina, Novska, Stara Gradiška) je v tem letu obolelo nekoliko ljudi, pri katerih so ugotovili tularemijo. Ker ta bolezen pri nas ni poznana, mislim, da je dobro, če se z njo seznanimo, predvsem lovci, ker je prvenstveno bolezen divjih živali — glodavcev, s katerih prehaja na človeka. Obolele osebe v Hrvatski so bili lovci, ki so imeli opravka z divjimi zajci. Tularemija je nalezljiva bolezen ljudi in živali. Med živalmi obole predvsem glodavci (divji in domači kunci, zajci, podgane, miši itd.), ptice (fazani, jerebice, kokoši, vrane itd.) in druge živali v prirodi in doma. Bolezen prenašajo razni zunanji človeški in živalski zajedavci (paraziti): konjska muha, obad, klopi, uši, stenice, razni komarji itd. Povzročitelj tularemije je majhen, aerobni bacil iz rodu Pasterel, ki se po Gramu barva negativno. Zelo težko se vzgaja (kultivira) in je zelo odporen proti izsušenju in prenaša nizke temperature zelo dobro. Ta bacil se nahaja v vseh organih bolne živali, v njenih izločinah (blato in seč), na dlaki in koži. Od bolne živali nalezejo tularemijo zdrave in tudi človek. Okužba lahko nastane po dotiku z bolno živaljo z njeno kožo ali mesom, z vodo, ki so jo okužile bolne živali (podgane), s prahom (predvsem delavci na polju in poljske živali) in z ugrizom zajedavcev (uši, stenic, klopov, konjskih muh, komarjev), ki so prej grizli bolno žival. Povzročitelj tularemije pride v telo skozi kožo, brez vidne poškodbe, skozi sluznico očesa, dihalne in prebavne organe (nos, usta, dušnik, želodec, črevo). Po telesu se kaj hitro širi po limfnem ožilju, kjer v limfnih vozlih in vranici gradi svoja bolezenska gnezda in povzroča, da ti organi razpadajo in odmirajo. Od bolne živali se lahko v prav kratkem času okužijo še druge — zdrave in bolezen se v obliki epidemije širi dalje in preide na človeka. Pri bolni živali opazimo tele bolezenske znake: Ako se bolezen zelo hitro širi po telesu, dobi žival visoko temperaturo, jetra in vranica sta otekli in žival hitro pogine. Lahko pa se bolezen razvija počasi. Tedaj žival zelo shujša in oslabi, težko se premika in lahko jo ujamemo. Tudi ta žival pogine prej ali slej. Na živali, poginuli za tularemijo, najdemo pri raztelešen ju tele bolezenske spremembe: Limfni vozli so zatekli (bezgavke), povečani in zasirjeni. Na povečanih jetrih, otekli vranici in pljučih najdemo za proso velika, rumenkasta, odmrla žarišča. Z divjih ali domačih glodavcev lahko preide b.olezen na ptice: kokoši, pse, lisice ali pa tudi ovce. Tako so v Severni Ameriki zabeležili množična obolevanja za tularemijo med jagenjčki in ovcami. Bolezen pri teh ne poteka z opisanimi znaki. Z obolelih živali preide povzročitelj tularemije na zgoraj opisani način na človeka in človek po 3 do 21 dneh oboli. Naenkrat dobi visoko temperaturo (39° C in več). Boli ga glava, sklepi in mišičje. Trese se. Počuti se prav slabo in je utrujen. Po 5 do 30 dneh temperatura pade pod 38° C. Krvni pritisk je nizek, kakor tudi bitje žile. Ta bolezen nastopa pri človeku v raznih oblikah (glandularni, septični in gripozni tip). Bolezen pri človeku ima mnogo podobnosti z gripo, kugo, tifusom in tuberkulozo. Do danes še ni poznano prenašanje tularemije z bolnega na zdravega človeka. Iz gornjega vidimo, da je tularemi-ja zelo nevarna bolezen za živali, kakor tudi za ljudi in bi mogla v kratkem času izprazniti naša lovišča. Zavoljo tega je potrebno, — da se lovci seznanimo z njo; — da pri pregledovanju lovišč iščemo poginule živali (ne samo lovne ampak tudi miši in podgane); da sprašujemo kmete, poljske delavce in delavce v skladiščih, če najdejo poginule podgane in miši v večjem številu, in rejce malih živali, če jim poginjajo domači kunci v večjem številu; v primeru večjega poginjanja domačih in divjih glodavcev obvestimo krajevnega veterinarja. Posebno pa morajo na vse to paziti lovci v obmejnem pasu proti Avstriji in Madžarski, ker tam že dolgo časa vlada ta bolezen in bi mogle bolne živali prenesti to bolezen v naša lovišča. V primeru, da pridemo sami v dotik z obolelo živaljo, moramo dobro oprati roke v tekoči vodi z milom in jih razkužiti z lizolom ali alkoholom (žganje), ker se povzročitelj bolezni nahaja na dlaki živali. Dr. Dušan Grom Tone in lisica s svinjsko glavo. Zgodilo se je na skupnem lovu družine Dravograjsko Pohorje v jeseni leta 1952. Ko je starešina razporedil lovce na stojišča, je naš precej prileten, toda spreten lovec in strelec Tone dobil dobro stojišče za lisice. »Ker je bilo do pričetka pogona še dokaj časa, sem prislonil puško k stari bukvi in nabasal pipo«. Tako je pripovedoval po končanem pogonu Tone. »Toda, glej vraga, še se ni začel pogon, ko se prikrade po starem kolovozu proti mojemu stojišču nekaj rjavega. Nisem mogel takoj ugotoviti, kakšna prikazen naj bi to bila. Vse ostalo je ličilo na lisico, le glava ji ni pristo-jala, saj je bila podobna svinjski. Hitro zgrabim svoj pihalnik, toda za strel se nisem mogel odločiti, saj me je bilo skoraj strah, ko sem gledal sicer lisico, toda s svinjsko glavo. Ko se mi je približala na kakih 10 korakov, sem spoznal, da nosi lisica v gobcu glavo poginulega praseta s kakega mrhovišča. Brž puško k licu in — »sklec«, lisica pa po poti nazaj, ne da bi pri tem izpustila svinjsko glavo. Takoj potegnem drugo cev. Tokrat je zagrmelo in imel sem jo — toda ne lisice, ampak svinjsko glavo, katero mi je zvitorepka pustila za trofejo. Gotovo pa ji je bilo žal pečenke, ker se je po nekaj skokih žalostno ozrla po svinjski glavi. Po dogodku sem jel preklinjati zdaj pipe, zdaj municijo, zdaj puško, na koncu pa sem se smejal, ker kaj takega ni vsako nedeljo in nedelja ne vsak dan.« „ . Dušan Kovač, Sv. Anton na Pohorju Volčje gnezdo z 12 mladiči v postojnskih gozdovih. Dne 15. maja 1953, je Franc Bigoč iz Klenika sekal drva v Jaklovki, revir Javornik, lovska družina Pivka, ko je nekaj skočilo, ne da bi bil gotov, kaj je bilo. Iz radovednosti je šel v tisti smeri pogledat in našel gnezdo volkulje z mladiči. Takoj se je odpravil domov v Klenik, kamor je prišel ob 9. uri zvečer ter javil svojo najdbo lovcu Francu Česniku. Ta je že ponoči odšel v lovišče in našel prazno gnezdo volkulje. Po večurnem iskanju mu je 1 km od praznega gnezda skočila volkulja, katero je obstrelil. V skalovju je našel dobro skrit volčji skot 10 samcev in 2 samici. Česnik je nato čakal eno noč in en dan volkuljo, ki se ni vrnila, kar bi kazalo, da je bila težko ranjena. Elo Garzaroli, preds. OLZ Postojna Lovskemu tovarišu Otmarju Cvirnu k njegovi 50 letnici naj iskrene je čestita in mu želi še dolga leta, dober pogled! Lovska družina Stoperce pri Majšperku Okrajna lovska zveza Tolmin je predlagala, da bi se odstrelil medved samotar, ki se drži v lovišču »Triglav« in v lovišču 1. d. Podbrdo, ker dela občutno škodo. V Rutu-Grantu je pokončal že 13 ovc. Tolmin, 13. V. 1953 L. d. Radoha je od 18. do 25. jan. 1953 uplenila 7 divjih prašičev, 1. d. Semič pa v pretekli zimi 23 in 13 kun. A. Klobučar, Vršna sela RAZGLAS. Ker so se vidre v Savinjskem porečju silno razmnožile in delajo zlasti v salmonidnih revirjih ogromno škodo, je odbor Ribiškega društva Celje na svoji seji dne 14. V. 1953 sklenil, da da za vsako ubito vidro nagrado din 1000.—. Uplenitelj, naj bo to lovec ali ribič, ki prinese v pisarno Ribiškega društva Celje, Razlagova 1 a, odrto kožo vidre, ki se bo žigosala z mokrim žigom, dobi takoj izplačano nagrado, koža pa je po »Pravilniku« Ribiškega društva itak njegova last. Celje, dne 16. VI. 1953. Ribiško društvo Celje m • lojasnila, da naj bi se basanje nabojev za vsako šibre-nico posebej preizkusilo. Količina , naboja je namreč odvisna od dolžine cevi, čoka in drugih faktorjev. Osnova za basanje po količini (teži) je tale: kal. 12, smodnika 2,10 do 2,15 g šiber 32 g kal. 16, smodnika 1,7 do 1,8 g šiber 26,5 g kal. 26, smodnika 1,5 do šiber 22,5 g kal. 24, smodnika 1,25 do šiber 20 g kal. 28, smodnika 1,16 do šiber 18,5 g D. Kako lovim kragulje. 2e leta in leta nam je kragulj odnašal doraščajočo perjad. Lotil se je tudi odrasle kokoši, dasiravno jo ni odnesel. Da odpomorem tej nevšečnosti, sem zgradil v sadnem vrtu posebno volj ero — vrt 4 X 4 m ograjen z 2 m visoko žično mrežo. V ta vrt sem zaprl kokoši. In že drugi dan je prišel tat po pečenko — in smrt! Princip lova obstaja v tem, da kragulj ne zna oziroma ne more zleteti tako strmo navzgor temveč se slepo zaganja v mrežo. Tako ga ni težko ujeti in uničiti. Na ta način sem v treh letih ujel 4 roparje, in sicer tri kragulje in enega skobca. Kokoši imajo sedaj mir, tudi mladi zajčki so zadovoljni in se vesele lepe narave in življenja. P. J. — Ledinski Garjavost zajcev. L. d. Mokronog je našla 29. junija t. 1. poginulega zajca, ki je kazal sumljive znake obolenja. Zato je zajca oddala Okrajni lovski zvezi Novo mesto, ta pa v ži-vinozdravniški pregled. Izvid je dognal, da je zajcu počil želodec, kar je povzročilo pogin. Hkrati pa je bilo ugotovljeno, da je bil zajec garjev. Ta primer nas opozarja, da je treba divjad skrbno opazovati in pri sumljivih znakih izvršiti odstrel tudi v lovopustu, da preprečimo širjenje nevarnih in pogubnih obolenj med divjadjo. Bolezni sumljivo odstreljeno divjad pa moramo brezpogojno oddati v strokovni pregled, o pojavu bolezni pa obvestiti lovske družine tistega okraja. Poleg tega naj bi se ugotovitve objavile v LOVCU, da se kontrola razširi na sosedna področja okrajev in lovišč. Javljeni primer naj bo resno opozorilo vsem lovcem, da smo v interesu našega lova budni ter da z vsemi sredstvi zajezimo morebitne okužbe naše divjadi. Področnim lovskim družinam smo naložili v tem smislu strog nadzor. Okrajna lovska zveza Novo mesto 14. VII. 1953 • e l Alojz Dunaj sedemdesetletnik. Tako tiho, skromno in neopazno je naš jubilant preživel svojo sedemdesetletnico rojstva, da tega niti njegov ožji družinski krog ni zaznal. Rodil se je 9. junija 1883 v Cezanjevcih pri Ljutomeru. Sedaj ima skrbno urejeno domačijo v Lukavcih in je član LD Križevci pri Ljutomeru. Ze od leta 1908 je vzoren lovec in tovariš do ljudi in živali ter navdušuje in vzgaja lovski naraščaj v ljubezni do narave in posebej do divjadi. Dragemu jubilantu smo hvaležni za njegovo vzgojno delo med lovci in iskreno želimo, da bi ostal med nami še mnogo let. Prleški lovci S. F. t Jože Pušavec, član LD Šmarna gora pri Ljubljani je v najlepši življenjski dobi (rojen je bil 10. IV. 1913 v Lahovčah), 14. junija 1953 tragično preminul. Nenadna zguba zvestega čla- na lovske družine in skrbnega družinskega očeta, nas je globoko pretresla. Vzgledno je sodeloval kot lovec in kinolog ter je bil splošno spoštovan kot vodja mesarskega podjetja KZ v Vodicah. O tem je pričalo veliko spremstvo množičnih organizacij in zlasti lovcev na njegovi zadnji poti. Ob poslovilnem govoru starešine LD Šmarna gora in podpredsednika KUS-a B. Stareta, so lovci izstrelili salvo v trajen in časten spomin pokojnika in vrgli z lovskih klobukov zelene vejice v prerani grob. Slava njegovemu spominu! L. d. Šmarna gora, N. F. Kaznovan je bil Jože Lukanič iz LD Stari trg, okraj Črnomelj, s trimesečnim zaporom, zaradi goljufije, ker je hotel podtakniti psa kot uplenjenega volka. OLZ Črnomelj, št. 44/53, 18. VI. 1953 Lovski izpiti. — Končani so lovski izpiti v pomladanskem terminu za območje OLZ - Ljubljana. K ‘izpitu pred komisijo OLO - Ljubljana se je prijavilo 96 kandidatov. Od teh je prejelo pozitivno oceno 45, negativno 34, neopravičeno je izostalo 12 kandidatov, 5 pa je opravičilo svoj izostanek. Neopravičeno izostali so prejeli negativno oceno. K izpitu pred komisijo MLO - Ljubljana se je prijavilo 56 kandidatov. Od teh je prejelo pozitivno oceno 29, negativno 9, neopravičeno je izostalo 17 kandidatov, .1 pa je opravičil svoj izostanek. Neopravičeno izostali so prejeli tudi negativno oceno. Uspeh izpitov ni bil zadovoljiv in to posebno pred izpitno komisijo OLO -Ljubljana. Mnogi kandidati so prišli k izpitu popolnoma nepripravljeni. V obeh terminih je do sedaj opravilo lovski izpit s pozitivnim uspehom 226 lovcev. Prihodnji lovski izpiti za naše območje bodo v jeseni (v oktobru ali novembru). Ta termin bo tudi zadnji za one lovce, ki so bili v jeseni 1952 že nad 2 leti člani lovske organizacije. Na to okolnost opozarjamo vse naše člane, ki še nimajo lovskega izpita, pa ga morajo polagati, ker bodo sicer v letu 1954 prenehali biti člani lovske organizacije. Okrajna lovska zveza Ljubljana (št. 356/53) Izključen je iz lovske družine Prežganje Ivan Ukmar iz Zaloga 142, zaradi odstrela 2 kosov srnjadi s šibrami na brakadi. Okrajna lovska zveza Ljubljana (štev. 321/53) KLUB LJUBITELJEV JAZBEČARJEV IN TEKI JER JE V obvešča: Na občnem zboru KLJT 7. II. 1953 v Ljubljani so bili sprejeti sledeči važni sklepi: 1. Ponovi se sklep obč. zbora KLJT od 1. 1952, da za 1. 1952 in za vsako nadaljnje leto vsi vzreditelji plačajo pristojbino 200 din od vsakega mladiča v leglu, v prid klubove blagajne in za nabavo inozemskih plemenjakov. 2. Vsako parjenje se sme izvršiti v bodoče le s predhodnim dovoljenjem kluba, sicer se kritje ne prizna. 3. Vsak lastnik pasemskega psa, ki ni član organizacije, plača 6 krat višje pristojbine. Obenem sporoča vodstvo kluba KLJT, da se bo jesenska uporab-n o s t n a tekma jazbečarjev in teri-jerjev vršila v nedeljo 13. sept. 1953 v Celju. Vsi psi, ki so preizkušnjo na vzrejni tekmi uspešno prestali, naj se tekme zanesljivo udeleže, sicer se jim celotna ocena ne more priznati. KLJT ODLOČBA Po predlogu okrajnega ljudskega odbora — tajništvo za gospodarstvo Radovljica — štev. 1908/2-33 z dne 119. maja 1933 in na podlagi 29. člena zakona o lovu (Ur. 1. LRS, štev. 16-91/49) v zvezi z odločbo o lovopustu (Ur. 1. LRS, štev. 20J1S8/3O) odločam: Dovoljuje se odstreliti medveda, ki se že več mesecev zadržuje v okraju Radovljica. Okrajni ljudski odbor Radovljica oziroma okrajni ljudski odbor Tolmin se pooblaščata, da poskrbita za izvršitev te odločbe. Proti tej odločbi ni pritožbe po upravni poti. Ta odločba je na podlagi 1. točke 5. člena ZT takse prosta. Utemeljitev: Po uvodoma navedenem poročilu okrajnega ljudskega odbora Radovljica, se v okraju Radovljica že od jeseni 1952 klati medved, ki je doslej v občini Dovje-Moj-strana raztrgal M ovc. po istem poročilu bi se škoda ipo tem medvedu predvidoma v poletnih mesecih še stopnjevala. V zaključku tega predlaga imenovani okrajni ljudski od-'-bor, naj se dovoli odstrel navedenega medveda. Državni sekretariat za gospodarstvo je v zvezi s tem predlogom preudaril, da je predlog utemeljen, da pa je mogoče, da se medved klati v celotnem okraju Radovljica in da utegne prehajati tudi v sosednji okraj Tolmin. Glede na navedeno je torej bilo odločeno kakor zgoraj. Odločba je torej utemeljena. Državni podsekretar: (M. Dermastia) September C. Poklukar: Čar opazovanja Lovcu je že nekam prirojeno, da se za naravo zanima in da jo vsestransko opazuje. Motri jo v vseh fazah njenega razvoja in ob vsakršnih pojavih organskega življenja iz neke intimne povezanosti ali bolje rečeno, navezanosti na njo. Opazuje jo pa tudi že zato, ker mu je opazovanje najnaravnejša pot do lovskih uspehov. Kdor nima potrebnega čuta za opazovanje v naravi, ne more nikdar postati dober lovec. Pokazan ali kakor pravimo »privezan« srnjak ne da nikoli tistega lovskega užitka, kakor oni, ki si ga zaznal in ugotovil sam ter seveda tudi uplenil z lastno lovsko veščino. V tem je cena lova in prav v tem razlikujemo pravega lovca od »nedeljskega«, ki morebiti zajca tudi kupi, da ga lahko pokaže. Sveže pomuljena travica, sled ali le stopinja v mehkem, redoma odtrgan cvet, kakor polomljena bilka v tihi ubranosti narave, neznaten šum ali glas v nekih okoliščinah odkrijejo le izvoljencu, kdo se je mudil tam in zakaj. Grobo razrita ruša ali raztrgani ostanki divjadi zgovorno govore o zverskih dejanjih, ki motijo ubranost. Toda za lov niso važni le taki pokazatelji, ki razkrivajo, kar se je zgodilo v tajnosti tihote ali teme. Tudi vse stvarno in duševno okolje posameznega lovskega dejanja mora zanimati pravega lovca. Saj ravno zaradi zanimanja povprašamo tovariša uplenitelja, n. pr. kam je zadel in kam pomeril, kako mu je divjad stala ali se pokazala, ob kakšnem času in vremenu, kako se je obnašala po strelu, kako je strel naznačila, ali je bil dober itd. Lovec, ki mu zadošča suho dejstvo, da si podrl gamsa, srnjaka ali neresca, ne kaže pravega lovskega tovarištva, še manj pa pravega lovca. Sicer pripuščam, da se včasih v omenjenih vprašanjih skriva tudi več ali manj ljubosumja, pač po okolnostih plena in lovca. Toda kdaj smo še slišali o pravi ljubezni, če ni bilo vmes tudi nekaj ljubosumja. Tako vsaj trdi že stara znanost o fiziologiji ljubezni. Neposredna povezava z naravo daje lovcu poleg uspehov tudi njegovo lovsko karakteristiko. Plen sam, morebiti prignan naravnost v cev, ni zadosti. Še manj število. Veliko več lovskega kaže tisti, ki je n. pr. ustavil dih in korak, ko mu je križala pot drobna podlasica, ki je z visoko dvignjeno glavico vlekla vsaj dvakrat težjo podgano in ko je opazoval njeno početje, je tako užival ob tem dogajanju, da je zamudil zalaz. Ali pa oni, ki je zadržal strel, da je mogel opazovati dvoboj v zraku, ki se je začel vrh visoke smreke. Tam je pridušeno zaječalo, potem pa se je črni klobčič premetaval v zraku ter se v pojemajočem frfotu padajoč spuščal na poseko in tam obstal. Vzrok boja na življenje in smrt je bilo motenje posesti in kakršno koli ljubosumje, kar je potrdil izid. Kmalu na to je namreč eden izmed borcev odfrčal nazaj v smreke ter tam zmagovito zažvižgal, drugi pa obležal. Tako je kos ubranil svoj življenjski prostor pred namišljenim vsiljivcem. Ne podcenjujmo lovca, ki je v svojem zaklonu opazoval velike črne oči in bliskovite gibe miške-rjavke ter v takem »tihožitju« našel zanimivost v sicer navideznem dolgočasju. Ali onega, ki se je vrnil brez plena, a je v gozdu opazoval tropič živahnih siničic, ki so nepričakovano od nekod prifrčale ter se, iščoč hrane, poskušale v vseh mogočih plezarijah in obešanju po drevju, zraven pa živahno čebljale. Taki lovci imajo gotovo pravi čut do opazovanja, do narave in do pravilnega lova. Kdo od pravih lovcev z ugodjem ne prisluhne v tihem gozdu pritrkavanju žolne ali z nedopovedljivo naslado ne sprejema srebrnega napeva jereba ali pa nima ušes in razumevanja za neštete glasove in klice gozdnih prebivalcev. Prijeten je lovcu vsak napor, ki velja opazovanju naravnih pojavov, prijeten mu mora biti tudi tisti trud, ki je potreben, da vsako divjad, ki se pojavlja v njegovem obzorju, oceni in ugotovi. Kajti brez natančne ugotovitve lovska vest ne more biti mirna, ker je včasih težko prenagljenost opravičiti pred lovsko vestjo. Enako napeta pozornost in opazovanje morata spremljati tudi vsak strel in dogodke neposredno po njem. Vsi čuti so tedaj naravno osredotočeni na predmet strela in učinek zadetka. Iz svojih opazovanj ob oddanem strelu in po njem lahko opišem, kakšno obnašanje divjadi sem ugotovil v najznačilnejših primerih, oziroma kako je divjad padala in umirala. Pri tem je šlo vseskozi za strele iz risanic kalibra 6,5 mm in 7 mm s kroglami z odprtimi plašči na konici. Učinek sem opazoval v različnih svetlobah in terenih do 150 korakov daljave, z natančno nameritvijo v pleče. Pri dobrih strelih v pleče ali hrbtenico, so srnjad in prašiči večinoma padli kakor od strele zadeti. In ko sem se po preteku potrebnega časa približal, je plen ležal na mestu zadetka že umirjen v svoji smrtni posteljici. Smrt je bila torej premagana dokaj hitro. Tudi moja čustva so se pomirila, ko je žrtev dobila zadnji grižljaj. Nekateri srnjaki ali prašiči so po takem strelu, zlasti v pleče, skočili v vis ali so se divje zapodili naprej. Toda nikoli ne daleč. Po kratkem begu čez drn in strn so padli in obležali brez giba. Eden mi je pa skočil v sredo najbližjega grma, kjer je obstal. Dokaz, da žival še ob smrti nagonsko išče zavetja. Kljub svoji pozornosti pa nikoli še nisem slišal udarca krogle ob žival, o katerem se sicer v teoriji razpravlja. Včasih je strel takoj vrgel divjad na dlako, toda zadeta žival se je sunkoma kotalila še naprej, dokler se ni končno umirila. Druga je s pojemajočimi gibi na tleh povzročila drsenje po zmrzlem snegu ali travi, če je bil teren dovolj nagnjen, spodaj pa je obstala. Vsi taki streli so sedeli prav v srčnem ožilju ali srcu. Seveda brez izjeme ni nobenega pravila. Precej nizek strel v pleče, ki je le malo ranil pljuča, je povzročil sunkovit skok srnjaka navkreber. Po kratkih skokih se je obrnil ter se z vidno krvavečo rano poganjal v polkrogu proti meni, očividno že v popolni nezavesti ter padel in obležal tik pred menoj. Nek srnjak je dobil v truplo nesrečno nizek strel, ki je žival pravzaprav le oplazil. Vseeno je padel v gozdnem podrastu komaj 30 korakov od nastrela. Imel je raztrgano vranico in gotovo ga je le strašna bolečina prisilila na počitek v taki bližini, kjer je ob popolnem miru tudi končal. Težje sem dojel uplenitev srnjaka med bojem s svojim rogatim tekmecem. Streljal sem po močnejšem, ravno ko je odrival tovariša in počasi potiskal nasprotnika nazaj. Po strelu je takoj popustil in se nekam sesedel. Toda tedaj je bil tovariš trenutno na višku. Popustil ni z rogovjem in tako se mu je seveda lahko posrečilo, da je prej močnejšega nasprotnika rinil navzdol v dno koliševke v očividni domnevi, da ga zdeluje in podira on sam. Kajti glavo je vzdignil šele, ko je nasprotniku omahnila po tleh in je iztegnil okončine. Pa še potem je stal zmagovito pri padlem tovarišu. Naivno brezskrbno žival sem dobesedno prepodil šele s svojim bližanjem. Ta zmagovalec je ob robu brinčevja vrh koliševke še enkrat postal, gledal nazaj, zabevkal in odskočil v goščo. Tu naj opišem še obnašanje neresca, ki je na strel visoko v pleče, padel kakor spodbit. Po kakih dvajsetih minutah si ga hočem ob pripravljeni drugi krogli previdno ogledati. Med bližanjem, ki ni bilo brez hrupa po zmrzlini, opazim da odpira in zapira čeljusti ter da pomiguje in nalahno koplje v zrak s parklji. Se preden sem mogel prav pomeriti, začne drseti po snežnem in pomrzlem bregu med grmovjem ter se lepo voziti po rebri navzdol. Jaz počasi za njim. Bil je gotovo brez zavesti. Spodaj je negibno obvisel ob nekem štorovju. Se vedno sem pripravljen čakal, ko naenkrat zaslišim tiho stokanje, iz katerega se izvije sunkovito cviljenje, kakor pri domačih prašičih ob zakolu. Postalo mi je jasno, da se je začel osveščati in zato sem ga z drugim strelom umiril. Prvi strel je sedel tako visoko v plečih, da je prijel hrbtenico. Kapitalen merjasec, ki mi je pred leti v družbi štirih svinj kot zadnji v njihovi vrsti pritekel pred puško, je dobil kroglo na 100 korakov, ki ga pa v diru ni zmotila in jo sploh ni naznačil. Mislil sem, da sem gladko zgrešil. Čez čas pa je nekaj trdo telebnilo po tleh. Sel sem za glasom in našel negibnega merjasca na dobrih trideset korakov od nastrela. Imel je v krpe razstreljeno srce. Bolje je naznačil strel prašič, ki je po izhojeni stezi dirjal navpično na moje stojišče ter dobil strel v čelo med oči. Kroglo je naznačil z visokim skokom, iz katerega je omahnil v svoje poslednje ležišče, ki si ga je začel, ležeč na mehki zemlji, izkopavati v smrtnih krčih. Kar na mestu se je dobesedno vrtel, iz čela pa mu je vrel bel curek možganov. Ko je tako izkopal do pedi globoko jamo, se je v njej za vedno umiril. Najbolje pa ml je naznačila strel neka svinja, ki sem jo streljal ob luni v tropu sedmerih. Na strel tik za pleče je bliskovito šinila naravnost naprej in se kakor pijana takoj malo opotekla. Po štiridesetih korakih se je zvrnila vznak ter pomolila vse štiri v zrak. Raztrgano ji je bilo srčno ožilje. V tej zvezi povem še o dveh srnjakovih tragedijah, ki sta me globoko pretresli. Zgodaj zjutraj pomladnega dne zalezem na znanega srnjaka, ki se je pasel s svojo srno v globoki koliševki sredi gozdov. Čeprav morda še nekoliko daleč, sem iz bojazni, da se mi ne izmuzne, streljal. Po strelu pa se srnjak nikamor ni premaknil, le klecnil je na kolena, čez čas pa z zadnjima nogama. Srna ga le malo pogleda in nadaljuje s pašo. Ko se je srnjak tako lagodno in počasi ulegel, ter se za strel niti zmenil ni, sem se odločil, da z drugim strelom počakam, da bo vstal in mi nudil boljši cilj. Toda naenkrat opazim, da se je prav počasi nagibal na stran in se po dolgem vlegel na desno stran. Le glava mu je stala nekam strmo pokonci tako, da je bila vsa drža nenaravna. Opazujem skozi daljnogled in vidim, da se mu glava trese, potresava vedno bolj ter jame kakor pijana nihati v krogu. Tedaj se zavem, da je strel pogodil in res, naenkrat omahne še glava. Srnjak leži po pretresljivem smrtnem boju mirno v travi, njegova družica pa se nekaj skokov od njega brezskrbno pase v miru ranega jutra. Strel je prijel srnjaka pošev v hrbtenico. Vročega poletnega dne čepim v rašlji treh starih bukev v visokem in redkem gozdu. Zagvozden sem nevisoko od tal. Vse vprek naokoli je polno suhega listja. Slišim le občasno skakljanje drobnega oreščka. V to svečano tišino zajavka moj klic. Že po drugem glasu začne nekaj zgoraj vrh hriba mešati listje. Toda takoj je zopet mir. Na nadaljnji klic ponovno zašumi in že čutim, kako nekdo brodi po listju vedno bliže. Pa zopet zastane. Ko še enkrat narahlo pošljem glas v gozd, se za šumenjem pokaže zgoraj nad menoj znana rdeča lisa. Postaja in kima ter kaže, da ne ve kaj bi. Po dolgem oklevanju počasi odkoraka nekam v stran in izgine kakor prikazen. V tišino pošljem še en klic. Čez dalj časa, ko mislim že iti, zašumi prav za menoj. Pogledam, srnjak je že tu. Obšel me je in stoji za menoj na pet korakov. Jaz sem v precepu, vkleščen v nemogoč položaj. Vendar se mi posreči naravnati muho na pleče kot kip stoječega srnjaka. Po poku se oddahnem od zatajevanega napora in pogledam. Toda srnjak stoji še vedno tam in kaže zevajočo rano za plečem. Le glavo ima naravnano name in iz njegovih temnih oči, ki nemo govore sto in sto obtožb zoper brezdušnost in prevaro, sije nepozabno grozen strah in neizrekljiv srd. V teh očeh se je uprla vsa narava. Ker se ne premakne, se mi zdi, da je zaklet in da se barva njegovih oči spreminja iz črnega v rdeče, iz rdečega v zeleno. Uboga žrtev se razkrečena začne polagoma nižati in polzeti k tlom, ne da bi se prestopila. Tako sesedena obstane. Toda niti v nastopivši smrti se srnjakove oči niso odmaknile od tistega živega štora, ki sem bil jaz in me strašno gledale. Menda sem šele tedaj začel zopet dihati, ko se je glava nagnila na stran. S težko boljo v srcu sem zlezel iz bukovega oklepa ter izvršil, kar mi je narekovala dolžnost lovca. Ta vejica je bila najtežja in hipnoza tragično umirajočega srnjaka v moji neposredni bližini me dolgo ni zapustila. Tiste zavesti, da sem grešil proti naravi, pa še danes po petindvajsetih letih nisem izgubil. Zavedam se, da za naj ljubke jše živalce naših gozdov in rosnih jas ni groznejše prevare, kakor je lov v opojnosti njene ljubezni. Vselej, kadar stoji pred menoj ta lepa in plemenita divjad, mi je težko, da pritisnem na usodni jeziček puške. Desetkratni premislek pred strelom je le njej v korist, ker nekaj začaranja mi je ostalo za vedno. Tudi strel, ki naredi luknjo v zraku, je posrečen. Ponesrečen je pač strel, ki žival zastreli. Posebnega opazovanja za zgrešeni strel ni treba. Dosti je, če vidimo, da žival po strelu ostane ali šele čez čas odskoči. Če ranjene živali ne najdemo, pravimo da je zastre-ljena. Takojšnji premik po strelu kaže na zadetek in je potrebna temeljita preiskava po danih znamenjih. Cesto se spominjam na srnjaka, ki sem ga streljal v večernem somraku, ko je prav drobno pršilo. Po strelu se je takoj pognal navzdol v gozd. Na nastrelu sem našel le dve beli koščici iz nog, krvi ni bilo. Nastopajoča tema in vedno močnejši dež sta mi onemogočila iskanje. Drugo jutro smo ga našli spodaj v potoku. Imel je nizko prestreljeni pleči tako, da notranji organi sploh niso bili ranjeni. Drugi slab strel nizko za pleči je nekoč pognal srnjaka v divji beg iz gozda na piano. Tam je ohromel, obstal ter vdano pričakal psa, ki ga je potegnil k tlom. Dokaz, da je bila žival po strelu od presenečenja, strahu in bolečin popolnoma zbegana in iz sebe. Živalskih tragedij je lovsko življenje vse polno. Zato je naša dolžnost, da divjadi čim bolj skrajšamo in zmanjšamo trpljenje. K zmanjšanju tragedij tudi znatno pripomore dobra puška in pravilen naboj. V tem gotovo tiči mnogo uspeha pri lovu in tudi mnogo varstva narave. Na ta način postanemo lovci zares gojitelji in prijatelji narave. Naši kraji bodo tako ostali še dolgo lepa in zelenoživa podoba pestrega stvarstva, katerega so mnoge dežele najstarejših civilizacij že davno izgubile. Med zanimivostmi lova, ki se nudijo lovcu in vsakemu kritičnemu opazovalcu v naravi, je gotovo nešteto takih, ki so vredne, da se ne pozabijo. Imele bi tudi svoj pomen za domoznanstvo in naravoslovje. Le žal, da večji del zanimivosti in opazovanj zamre včasih že za lovsko mizo in legajo z lovcem v grob. Naš lovski naraščaj, ki spodrašča stari lovski rod, je dolžan, da znamenita lovska doživetja zapiše in jih v našem lovskem tisku otme pozabi. Miloš Kelih : Fazanerije in njih pomen Vsaka vojna je element uničevanja. In tako je v zadnji svetovni vojni med drugimi gospodarskimi razvalinami ostalo tudi naše lovstvo. Zlasti so zginili skoraj vsi fazani, da je komaj še ostalo seme. Ko je v novi ureditvi države lov postal veja narodnega gospodarstva, je bilo jasno, da je treba obnoviti naša lovišča in stalež divjadi. Zra-stle so močne lovske organizacije, ki so prevzele to delo. V zvezi s tem pa je nastala velika potreba za ponovno naselitev in osvežitev krvi. Predvsem je bilo treba vzgojiti sveži rod poljskih kur, ki naj znova oživi naša polja in gaje. Razumljivo, da je veljala prva skrb za obnovo najlepši poljski perjadi, fazanom. Tako so se pričele urejevati fazanerije za umetno vzrejo in gojitev fazanov, po katerih je veliko povpraševanje. V kolikor mi je znano, so do sedaj urejene v naši državi naslednje fazanerije: Prva med največjimi je v Dobanovačkom Zabranu pri Zemunu, druga v Kunjevcih pri Vinkovcih, tretja v Repašu, četrta v Lapovu, peta v Bel ju, šesta v Novem Sadu in sedma v Varoši. Tem je sledila fazanerija v Vurbergu pri Ptuju, ki jo je zgradila Lovska zveza LRS v Ljubljani, kot prvo v Sloveniji. To je dobra zamisel z ozirom na zdravstveno stanje naših fazanov in če pomislimo, da imamo odlične pogoje za to perjad v štajerskih in prekmurskih loviščih, pa deloma tudi drugod in da v tem pogledu še zdaleč niso ta lepa lovišča urejena. Ta naša fazanerija, ki je prebrodila znatne težave, je sedaj na poti do bodočih uspehov. S pomočjo te fazanerije smo mogli ugotoviti degeneracijo naših fazanov. Zato je bila njena glavna skrb za osvežitev krvi, kar ji je deloma že uspelo. Pomen fazanerije v Vurbergu, kakor tudi delo, uspehe in neuspehe sem opisal v Lovcu štev. 11, leta 1952, str. 386. Fazanerija Vurberk Foto Hozyan, Ormož Če analiziramo upravičene neuspehe prejšnjih let in sedanje stanje v fazaneriji, lahko ugotovimo, da so bili ukrepi za zdravstveno stanje fazanov uspešni in se je to očividno popravilo. Fazanke v volj erah so pričele letos z nešenjem jajc mnogo prej ko lani in znesenih je bilo večje število jajc kakor lansko sezono. Poleg tega pa je bil tudi mnogo večji odstotek zdravih, pravilno oblikovanih jajc. Posebno je razveseljivo, da je bilo neprimerno več jajc oplojenih kakor leto prej, zlasti iz Anglije uvoženih jajc. Že sama oblika importiranih jajc nam kaže veliko razliko od jajc naših fazanov. Debelejša so, lepše oblikovana in ni razlike, kakršna je med jajci naših fazanov. Plodnost teh jajc je 80%, t. j. najvišji odstotek, ki je pri umetni gojitvi dosegljiv. Kljub temu, da jajca slabo prenašajo transporte, je leženje teh importiranih jajc dobro izpadlo. Ena pošiljka od treh je bila žal poškodovana in zato je tudi leženje slabo uspelo. Pri kontroli teh jajc se je ugotovila 80 % oplojenost, a se plod zaradi pretresa ni' mogel razvijati. Ostane pa še vedno problem s kokljami. Vso pozornost moramo posvetiti izbiri res dobrih kokelj, ki jih na zanesljvost valjenja predhodno preizkušamo, da ne bi kvarili dragocenih fazanjih jajc. Koklja kaj rada odpove, če na enem mestu dobro sedi in ji zamenjamo Fazanerija Vurberk Foto Hozyan, Ormož Fazanerija Vurberk Foto Hozyan, Ormož Iz fazanerije Vurberk (8 tednov stari fazančki) Foto Hozyan, Ormož gnezdo. Zato je važno, da jih preizkusimo v onih gajbah, kjer bodo pozneje legle. Izleženi fazančki importiranih jajc so krepki in raznih barv, kar dokazuje, da so jajca od raznih vrst fazanov. Nekaj je čisto črnih, znak za vrsto »Tenobrosus«. Dobro bi bilo vedeti, od katerih vrst fazanov so bila importirana jajca. Iz navedenega že posnamemo, kako važne in koristne so fazanerije. Mnenja pa sem, da naj ne bodo preobširne, prevelike.* Služijo naj zgolj za regulacijo zdravstvenega stanja, za dopolnjevanje praznih lovišč in naseljevanje fazanov v krajih, ki nudijo primerne življenjske pogoje. Za množično razmnoževanje pa naj služijo za to sposobna lovišča, oziroma tereni, kjer se fazani ob skromnem in cenejšem nadzorstvu lahko sami uspešno množe in razvijajo. Ureditev lovišča, reduciranje ujed in roparic je stvar lovcev, ki naj za to poskrbe v skladu z lovom in športom, kar potem ne predstavlja nobenih posebnih stroškov. Fazanerija je draga stvar in se jih poslužujemo le v toliko, kolikor nam dopuščajo za lovstvo odrejena sredstva. Za veliko in dobro urejeno fazanerijo so potrebni posebni pogoji, ki pa jih vedno ni. Potreben je obširen prostor za remize, krmišča, itd., da fazančke * Z več manjšimi bi odvrnili večjo škodo ob morebitnem pojavu kake kužne bolezni in več lovcev bi imelo priložnost, da sodelujejo in se izvežbajo v odgoji fazanov. — Ur. lahko razprostremo po obsežnem terenu in si tako lahko sami najdejo prepotrebno naravno hrano ter da se čimprej navadijo na samostojno življenje. Dalje je važno, da na tej površini pridelamo najpotrebnejšo hrano za fazane, da se s tem ognemo nevšečnosti od strani kmetovalcev, ki še vedno trdijo, da jim fazani delajo veliko škodo, kljub temu, da je koristnost fazana za poljedelstvo dokazana stvar. Fazan je velik popotnik in so zato večje površine okrog fazanerije posebno važne, tako, da ostanejo fazani v lovišču, ki ga nadzorujemo. Sicer zgubimo veliko fazanov, zlasti če imamo slabe lovske sosede, ki komaj čakajo na fazanjo pečenko. Posebno vprašanje je sposoben kader za umetno gojitev fazanov in kako tega dobiti. Ni dovolj teorija. Brez posebnega veselja in volje do tega poklica ni uspehov pri vzreji in gojitvi fazanov. Posebej moram poudariti, da je fazan v mladosti zelo občutljiv glede prehrane, mokrote in mraza. Zato ga je treba negovati z največjo pazljivostjo. Ko pa odraste, je zelo odporen in prenaša vsako klimo tudi na severu. Ta lepa in plemenita ptica pa ima poleg človeka nešteto zalezovalcev in škodljivcev in je njeno življenje težka borba za obstanek. Vse to nam narekuje, da lovci posvečamo največjo skrb gojitvi fazanov in da se v ta namen tudi pravilno poslužujemo fazanerij. Ing. Mirko Šušteršič : Stalež in gojitev Mnogo preglavic dela lovcem (ne samo našim) ugotavljanje sta-leža. Stalež je za gojitev divjadi, zlasti velikega lova (cervidov), odločilnega pomena. Zato podajam glede te najtežje naloge lovcev, nekaj misli. Znano je, da se parkljasta divjad seli oziroma premika iz kraja v kraj pod vplivom letnih časov, s katerimi sta v tesni zvezi prehrana in ploditev ter s tema pojavoma ustrezno okolje. Zato so večkrat in mnogokrat lovišča kot področje za ugotavljanje staleža, ker so premajhna, neprimerna. V ta namen je treba vzeti predele, iz katerih se divjad ne seli. Iz tega vzroka so tudi upravne enote neustrezne. Meje takim področjem je najbolje določiti po dolinah, ki so gosto naseljene, po večjih vodnih tokih ali skozi industrijske naselbine in naprave, ki prehajanje divjadi zavirajo. Grebeni gorovja in hribovja (razvodja) za mejo niso prikladni, ker prehoda ne ovirajo. Upoštevati je pri tem treba letna in zimska stanišča (bivališča) in stanišča za časa ploditve. Sele na takem območju, na katerem se stalež zaradi prehajanja (migracije) ne menja in je po naravi stalež stalen ter le malo valuje (oscilira), je možno številčno, po spolnem razmerju ter po kakovosti in starosti ugotoviti dejansko stanje. V ta namen je treba organizirati sodelovanje vseh veščih lovcev področja in po enotnih navodilih opazovati divjad ter ugotavljati številčno stanje. Ta stalež in odstrel se potem po posebnostih posameznih lovišč razdelita na lovišča. S tem seveda ni rečeno, da bo v vseh zajetih predelih oziroma loviščih povprečno enak stalež. To pa zopet ne pomeni, ■da ima lovišče, kjer je pretežni čas leta največ divjadi, pravico do odstrela v tem razmerju. Kakor prej omenjeno, divjad prehaja iz lovišča v lovišče in tako doprinašajo vsa lovišča takega področja v nekem razmerju k vzgoji in prireji. Zato imajo v tem razmerju tudi pravico do odstrela, ki sicer ni v skladu s povprečnim staležem vsega leta. Pri staležu je treba vedno navesti lovno površino, na katero se nanaša, n. pr. srnjega revirja. Brez tega sta namreč kontrola in primerjava nemogoči. Kako se divjad v raznih letnih časih krajevno premika, najlepše opazujemo pri gamsih. Poleti iščejo senčna, severna pobočja, pozimi pa narobe. V jeseni in za časa prska ter pozimi gredo v višine (goličave), spomladi zaradi sveže, zelene paše in poleti zaradi hlada, se pomaknejo niže (v gozdove). Ta pojav je zlasti lepo opazen v stre-hasti rajdi glavnega grebena Karavank. V tem primeru predstavljajo stalni gamsi na južnem pobočju, poletni stalež. Ker se pa takrat gamsarija drži navadno nizko, v pasu gozda, zlasti starejši kozli, je številčno stanje težko dognati. Zavoljo tega je pravilna ocena poletnega staleža tudi na severnih (senčnih) pobočjih težka. Vsekakor je tam stalež mnogo večji, ker se večina gamsov tam (v hladu) rodi, je torej tam doma in kamor se tudi vrača. Zimskega staleža pri gamsih ni težko dognati, ker se gamsarija drži v goličavah in je zlasti v snegu lahko vidna. Seveda to ni resnični stalež južnih predelov, kakor ni severnih poletni stalež. Če bi vsaka plat po tem staležu določevala odstrel, bi gamse štela tako kakor Ribničan dneve potovanja, ko je s sinom in kljusetom romal. Če bi se hoteli s podatki o staležu približati stvarnosti, bi morali organizirati stalno opazovanje in ugotavljanje staleža vsaj za veliko divjad ter pridobljene podatke leto za letom strokovno in znanstveno obdelovati, primerjati in popravljati. Ta dognanja pa ne bi bila zgolj podlaga za določanje biološko pravilnega in utemeljenega odstrela, temveč tudi izhodišče za ustrezno gojitev in varstvo divjadi v najširšem smislu. Naša zaščitena parkljasta divjad je po svoji moči brezdvomno v tem stoletju nazadovala in bo zaradi vedno neugodnejših življenjskih pogojev še, če ne bomo problem gojitve reševali na znanstveni podlagi. Naši lovski sosedje so nas v tem pogledu močno prehiteli. Prvi stvaren oslon za presojo kakovosti staleža (nazadovanja ali zboljšanja) nam dajejo trofeje. Zato je strokovno pregledovanje trofej nujno, ker bi šele sistematično ocenjevanje in primerjanje moglo pokazati pravo podobo in dati zanesljive smernice. Spolno razmerje 1 : 1 še ne pomeni rešitve za kakovostni dvig staleža. V tem razmerju morajo biti pravilno porazdeljeni tudi starostni razredi divjadi. Ne koristi mnogo enostavno pravilno spolno razmerje, če n. pr. med srnjaki manjkajo starejši krepki plemenjaki, ki jih lov za kapitalnimi trofejami pobere že v tretjem in četrtem letu njihove starosti. Srnjak resda že v drugem in najkasneje v tretjem letu pokaže svoje zasnove, kolikor jih ima. Vendar ostane vsaj tri, štiri leta na višini. Zato se ni bati, da bi krepek plemenjak že pred šestim letom zgubil na moči trofeje. Najmanj pa zgublja na dednih zasnovah, četudi v drugi polovici svoje naravne starosti, v rogovju okrneva. Ne koristi nam torej spolno razmerje 1:1, če imamo v staležu zgolj mlade 2—3 letne srnjake, ki jih še nismo utegnili s puško prebrati (selektirati). V tem pogledu je treba pri srnjakih pohiteti, tako da vse za pleme neprimerne pred tretjim letom starosti izločimo. Drugače je pri jelenih, ki dosežejo višek razvoja šele okrog 12. leta svoje starosti in pred petim, šestim letom ne pokažejo zadostno in vedno svojih zasnov, ki so za pleme odločilne. Po šestem letu je pa treba tudi jelene s slabo zasnovo čim hitreje in čim temeljiteje izločiti. Zaradi dolgega razvojnega časa je razumljivo, da gojitev pri jelenjadi ne more že v nekaj letih pokazati uspehov. Plemenske jelene moremo in smemo odstrel j evati šele po desetem letu starosti, in to brez škode za gojitev in brez bojazni, da so trofeje že izgubile na moči in lepoti. Pri srnjakih ta čas nastopa (odstrel) po petem letu starosti. V gorah se srnjad počasneje razvija in plemenjake pustimo do nekako osmega leta, ker navadno šele po tej starosti začne okmevanje rogovja. Glede razvoja trofej je pri gamsih nekoliko drugače. Gamsovi roglji so s štirimi oz. petimi leti dejansko dorasli. Poznejše milimetrske letnice v tem pogledu malo pomenijo. Če torej gams do petega leta ni pokazal nadpovprečja, ga potem tudi z največjo starostjo ne bo. Zato ravno najmočnejši mladi gamsi zapadejo krogli po domnevi nekih lovcev, da je gams star, če ima močne in visoke roglje. Pri tem pa dejansko stari podpovprečni kozli ostajajo, češ, bodo še naredili trofejo. Na ta način pride do razploda slaba zasnova. Lovcem-gamsarjem je znano, da se od časa do časa pojavi kak, po rogljih kapitalen kozel, ki naj bi bil bogve odkod prišel. Nikakor ni to tujec (prišlek), temveč navadno 4—5 let star, doma odrasel plemenjak, ki bi ga morali varovati do sive starosti. Kakor sta pri moškem spolu rogarjev oz. cervidov pri gojitvi odločilna moč in lepota trofeje, tako so pri samicah predvsem važni telesna zgradba in moč ter zdrava rodnost. Te stvari in dognanja so v neposredni zvezi z ugotavljanjem staleža in z gojitvijo. Mnogo premalo namreč polagamo važnosti na ocenjevanje in študij trofej, kot enega glavnih pokazateljev za gojitev naše rogate divjadi. Jože Smidhofer: Dolžnost nas vseh Po težkih vojnih letih, ko naša divjad ni uživala skoraj nobene zaščite, je 'našim lovskim ustanovam končno uspelo, dvigniti njen stalež. Zapuščina pa, ki nam je po vojni ostala, je bila kaj klavrna. Hodil sem ure in ure, ne da bi videl vitko srno ali preplašil skočnega gamsa; le redki sledovi so pričali, da je seme še ostalo. Začeti je bilo treba torej od kraja. Lovske steze so med vojno propadle, lovske koče so bile povečini požgane, preostale pa izropane. Visoko si je moral lovec zavihati rokave. Z vsako postavljeno solnico, z vsakim obnovljenim krmiščem se je lovec-gojitelj približeval svojemu cilju, vsaka nova ali obnovljena lpvska koča je pričala o njegovi požrtvovalnosti. Mnogo truda je bilo, da smo naredili to, kar imamo, mnogo znoja pa še bo, da bomo imeli, kar je potrebno. Vendar bomo z vzajemnim delom tudi to dosegli in s tem dokazali, da smo kulturni lovci, ki se v tem pogledu ne strašimo tekmecev, tudi ne naših večjih sosedov. To bo v svetu priborilo ugled slovenskemu lovstvu. Morda bo kdo vprašal, zakaj o vsem tem pisarim. Vsekakor bi bila dolžnost vsakega lovca, da se na vse sam spomni. Ker pa se le redko ali sploh ne, zato pišem. Namen mojega članka je namreč, da opozarjam tovariše v zelenem kroju na najtemnejši del vojne zapuščine, ki smo jo nehote podedovali — divji lov. O tem, mislim, vse premalo pišemo v našem »Lovcu«, in marsikje, kjer se ta sramota nemoteno bohoti, jo prikrivajo iz bojazni, da bi veljali za čim boljše lovce. Mislim, da ga ni med nami, ki bi se mu ne skrčila pest, ko na pohodu v lovišču naleti na zadehlega srnjaka, polnega šiber, in da ga ni, ki bi se mu ne orosilo oko ob pogledu na nebogljenega srnjačka, ki lačen veka ob umirajoči materi. Ne pretiravam. Lovec, zlasti poklicni, dosti takega doživi, kar nam vedo povedati starejši lovci. Prepričan sem, da bi bil divji lov, ta rak-rana našega lovstva, že davno zatrt, če bi vsi stari logarji in lovci znali tako spretno sukati pero, kakor so včasih puško. Odkrila bi se marsikatera tragedija, marsikatero grozodejstvo in marsikdo bi potem z vsemi sredstvi zatiral to, kar je prej sramotno dopuščal. Tedaj bi šele spoznal in tudi vsa javnost, kaj je pravzaprav divji lov in njegov vršilec. Se mlad lovec, sem imel že dva doživljaja, ki jih hočem opisati. Kakor po navadi sem bil 12. IV. 1952 na službenem obhodu v revirju Areh, drž. gojitvenega lovišča Pohorje. Bil je lep, jasen dan in imel sem v mislih petelinja rastišča, ki sem jih nameraval pregledati v hribu Robcu. Gredoč od Žigartovega vrha nizdol, sem prekoračil tamkajšnjo avtocesto in zavil pod Pršetovim travnikom proti cilju. Naenkrat, kakor bi zrasel iz tal, se pojavi kakih 40 korakov pred menoj namazan možic, s puško v roki. Na mestu, kjer je stal, križa pot, po kateri sem bil namenjen, kolovoz, ki pelje po Robnikovem vrhu navzgor. Cesta je globoko vrezana v svet in tako je bilo mogoče, da sva prišla skupaj, ne da bi prej drug drugega opazila. Mislim, da sva se oba ustrašila, vendar me k sreči prisebnost ni zapustila. Napeti petelina, vreči puško k licu je bilo delo trenutka naju obeh. Vendar pri onem drugem za misel prepozno, kajti že sem sprožil in samo še videl, kako je moža vrglo na stran in jo je v divjem begu pobrisal, od koder ga je prineslo. Streljal sem z zrnjem št. 6 iz trocevke kal. 28. Drugi dan sem bil zopet tam in mesto preiskal. Našel nisem nič. Vendar, kolikor lahko sklepam, je šel strel preveč desno. Vse prizadevanje milice je bilo zaman. Drugi doživljaj sem imel letos 14. VI., ko sem vodil na srnjaka inozemskega lovskega gosta z ženo. Ob 18.30 uri smo stopili na visoko prežo v Robški frati. Sedeli smo tam menda dobre pol ure, ko poči kakih 200 metrov od nas karabinka. Oprostil sem se gostu in odhitel v smer strela. Gost je med tem zapustil prežo in čakal v kritju. Ko se priplazim na domnevno mesto, se je nenadoma in z velikim truščem pognala neka postava po vodnem jarku Verna, navzdol. Ravno toliko sem še utegnil, da sem bežeči zadnji plati poslal dva naboja št. 10. Če je bilo kaj uspeha, ne vem, vendar je to preizkušeno dobro zdravilo za take bolezni. Čez nekaj dihov zaslišim klicanje iz smeri preže. Podvizal sem se navzgor in tam zvedel, da sta mimo gosta bežala dva človeka, a s praznim nahrbtnikom. Pušk gost zaradi naglice ni opazil. Bili so torej trije samopovabljenci. Ker se je jelo mračiti, z iskanjem nismo imeli uspeha. Culi smo le srnjaka, ki se je vendar še zdrav, glasno čudil našemu početju. Gost je moral biti dobrih živcev, ker ga dogodek ni odvrnil od nadaljnjega lova. Meni je bilo pošteno nerodno. Toda gost je bil za to nevšečnost obilo odškodovan, saj je imel po tem dogodku bogat m lep lovski plen. Opisal sem le dva primera od mnogih, ki jih lovci doživljajo in večkrat bolj tragične, kakor sta ta dva. Ali se vam ne zdi, da tudi take reči spadajo v naš list? Mogoče imate sami kak še bolj napet doživljaj. Objavite* ga in če nam bodo sledili še drugi, bodite overjeni, da bo to mnogo pripomoglo k ostrejši kontroli lovišč in naposled k prenehanju tega »junaštva«, ki ga imenujemo — divji lov. Tone Gaspari: Bržoten pripoveduje Ko je Maks končal nagovor, se je obrnil k Bržotnu: »V imenu Lovske zveze Slovenije vam predajam kot najstarejšemu lovskemu čuvaju častni znak za vaše petdesetletno zvesto delo.« Iskreno ploskanje vseh je potrdilo Maksovo čestitko. Bržoten je vstal. Počasi se je zravnal. Dvignil je glavo, košati osiveli brki so se mu zganili. Maks mu je pripel na lodnasti lovski suknjič odlikovanje ter mu toplo objel desnico. Nekoliko upognjen je Bržoten za nekaj dihljajev počakal. Oči so mu postale vlažne. Z gibom roke si je pomagal do besede: »Hvala naši Zvezi in vam!« Potem je v presledkih nadaljeval: »Petinosemdeset let življenja imam za sabo. Dosti hudega in dobrega. Nič koliko trdega dela. Res! Kaj me je to delo vse naučilo. Saj veste! Vsi ti nauki so mi bili v veselje. Ali najlepše ure so bile, ko sem hodil za živalmi, ki jih imam najrajši: za gamsi in petelini. Tam sem ostajal zmerom mlad in obenem zrel.« Potegnil je s kazalcem pod brki. »Nocoj, nocoj pa sem v zadregi. No, tako lepo ste me presenetili. Saj vidite!« Oči so se mu spet osvetlile. Ves obraz se je pomladil z dobrodušno prikupnostjo. Sivi in še gosti lasje so napravili Bržotnovo postavo častitljivo. »Še enkrat: hvala vsem! Vesel sem! To je, da!« Dvignili so se in si smehljaje z zvenki čaš nazdravili. Ubrano se je družba razživela. Nad Dovjem, nad Trato in nad Mlinco so tedaj plesali hladni snežni kosmiči, tam daleč nad Krmo se je zimsko nebo odpiralo, da so se medlo kazale zvezde. V sobi pri Blažeju, v malem lovskem muzeju, je bilo toplo in lepo v mislih in besedah. ^ Da, Bržotnovi lovski spomini sežejo daleč nazaj do 1. 1880, ko je desetletni France pasel v Plavškem rovtu. * Tudi v pouk, »kako se taki reči streže«. Ur. »Bržoten! To povejte, kako ste začeli!« »No, da! Takrat pravzaprav nisem še začel. Napeljalo pa me je k temu. Slišal sem odmev strela, ko sem gnal ovce proti potoku; sonce se še ni vzdignilo. Pod Hruško planino je počilo; kmalu nato je priskakljal srnjak in se zvrnil v ovsu. Nisem se ustrašil, le začudil sem se. Pa sem kar pogumno stekel v breg na njivo. Videl sem srnjaka: tanke noge so bile stegnjene; glava se je še malo premaknila, potem je obležala na rogovje oprta; oči so motno rdele; jezik mu je molel izmed zob kakor doma pri Tigru, kadar ga je žejalo. Kajpada! Zame je bilo to takrat čudo. Še bolj čudno pa je bilo, ko ni bilo od nikoder nobenega glasu več. Srnjak se ni več ganil. Otrok sem bil pa sem postal zbegan. Kaj bi napravil? Ta velika, lepa žival je poginila. Kdo jo je ustrelil? Čigava je? Komu naj povem? K drvarju Jaku, kamor sem večkrat pogledal v bajto, pojdem. Ta bo že vedel! V eni sapi sem bil pri bajti. Pred vrati sem razločno slišal iz bajte tuj glas: »Zafrknil sem ga, pa je!« Te rokovnjaške besede tedaj še nisem razumel in, ko sem vstopil, sem v dimu razločil dva obraza, nič kaj prijazna. Jaka je imel opravka z žganci v ponvi, oni drugi je slonel s komolci na kolenih, gledal v tla in vrtel med prsti tlečo cigareto. Ob meni sta oba utihnila pa sem čutil, da sem nezaželen gost. Ali naj se obrnem? Z Jakom sva se poznala, ker je bil naš sosed. Sklenil sem, da bom ostal. V zadregi sem pozabil pozdraviti in sem kar sedel kot po navadi na tnalo ob ognjišču. »Kaj te je prineslo?« Jaka je vprašal, mešal žgance v ponvi in me ni pogledal. Zakašljal sem in mečkal z besedami: »Prineslo? Ha! Prineslo me že ni!« Nikoli me ni Jaka s temi besedami sprejel. Nisem vedel, ali naj povem, ker me je dvom o neznancu silil k molku. Toda noben gib in noben pogled mi ni ušel. Pazljivo sem čakal, kaj bosta še rekla. Jaka je mešal, oni je slonel na komolcih, videl pa sem, da sta si hipno vrgla drug drugemu poglede. No, zdaj vem, da smo si bili v takem položaju vsi trije tuji, kakor bi se prvič sešli v tej bajti, in da smo se bali drug drugega. Pod ponvijo je le še živo tlelo, kadilo se ni več. Žarek sonca je našel pot skozi razpoko, da je bajto malo razsvetilo. Neznanca je ta svetloba zmotila; kot bi se ustrašil, se je na klopi zravnal. No, in takrat sem zagledal. Izza njegovega hrbta se je zarisal konec cevi. Puška! Poznal sem: to je za hrbtom skrita puška. V mislih se mi je zvrstilo vse ostalo: pok, bežeča ranjena žival, smrt srnjaka. Mrzlo mi je šlo po hrbtu, četudi sem Jaka poznal. Zmeden sem postal, zato bi bil rad spet čimprej pri ovcah. Jaka me je naenkrat pozorno premeril, popustil mešanje, da so se žganci sami pekli, in me nekako brezbrižno vprašal: »Prej je nekaj počilo. Ali si znabiti kaj slišal?« »Kaj bi ne! Nekdo je streljal.« Nepoznanec se je oglasil: »Beži! Streljal? S čim neki?« Glas mu je bil pritajen, neiskren. Potegnil je z vdrtimi lici iz cigarete in vrgel čik v žerjavico. Trmasto sem potrdil: »S puško je ustrelilo. Slišal sem!« »Ti pa veš, kaj je puška. Te bodo zaprli, če boš govoril o puški. S Plavškega rovta si; ali ne?« Jaka je dopolnil: »Burjevčev je. Res, če je bila to puška, sem jaz cesar. Veš, cesar!« Oba sta utihnila. Jaz sem razmislil Jakove besede, pa sem v sebi tiho potrdil: Ti, Jaka, nisi cesar, puška pa je le bila. Nič ne bosta brila norcev! To norčevanje me je užalilo. Saj te taka stvar včasih bolj zaboli ko udarec! Žganci so se popekli. Dišalo je po zaseki in po sladko pečenem, da so se mi stekle v ustih sline. Jaka je prestavil ponev na desko ob pogradu, pomolil žlico neznancu, mene pa je malomarno odpravil: »Lej ga! Ali ne boš nič pogledal za živaljo?« Znašel sem se: »Brez skrbi! Pod rebrijo so.« »Pa vendar poglej! Da ne bodo oče pravili, da te Jaka moti.« Moj oče in Jaka sta bila prijatelja, zato sem ga ubogal. Šel sem iz bajte do roba. Ovce so se pomaknile v senco proti gozdu. Oči so mi dobro nesle: preštel sem jih. Pomirjen sem se počasi vrnil v bajto. Neznanca ni bilo več. Puške tudi nikjer. Jaka je sam zajemal iz ponve. Ker sva ostala z Jakom sama, sem se oddahnil in postal sem zaupljiv kot po navadi. Jaku bom povedal, sem se odločil. Ko sem sedel na klop, sem kar naravnost dejal: »Srnjaka je ustrelil! Kot bi ga nekaj pičilo, se je Jaka okrenil: »Kaj, kaj? Kakšnega srnjaka?« — »Srnjaka! Doli v ovsu leži.« Ostro me je pogledal. »Kdo pravi?« »Videl sem ga.« Z odprtimi usti je Jaka buljil vame. Potem je vstal. »Kdo ga je?« Tudi jaz sem začudeno zrl v Jaka. O, slutil sem, kdo ga je ustrelil, pa se nisem upal z besedo na dan. Samo skomignil sem z rameni. Jaka je vprašal: »V ovsu, praviš, leži?« »V Mlinarjevem ovsu.« Tedaj mi je položil roko na ramo. »Tiho bodi in molči! Midva nič ne veva. Veš! Da naju ne primejo. Kdor ga je, naj odgovarja!« »Kdo pa?« »Nič ne veva. Nikogar nisva videla in nič nisva slišala. Tako, da veš!« Ta Jakova nenadna zaskrbljenost je tudi mene vznemirila. Bil sem še otrok, toda čutil sem, da je nekaj narobe. Se več! Da se je zgodilo nekaj hudega, ker živali ne sme vsakdo kar tako pobijati. Medtem ko je Jaka pospravil ponev in iskal sekiro, mi je hitro govoril: »K ovcam pojdi! Da te kdo ne vidi pri srnjaku. Kar pustiva ga! Si me razumel?« »Kaj bo s srnjakom?« »To naju nič ne briga.« Jaka me je rinil iz bajte, zaklenil je in se pomaknil zadaj v goro. Jaz sem res odšel za jagnjeti. Spričo Jakovih napovedi in nasvetov sem sklenil, da tudi doma ne bom nič zinil. Naslednji dan ni bilo srnjaka več v ovsu. Čez dva dni sem čepel ob potoku in gradil čezenj mostič iz kamnov. Voda je pritekala izpod Velikega vrha, zato je bila sila mrzla. Mokre roke so mi bile od hlada že kar otrple. Prenehal sem z delom in šel z očmi za ozko strugo navzgor, dokler mi ni gozd zakril razgleda. Videl sem, da se v gozdu nekaj giblje: spoznal sem Jaka. Da, Jaka je bil, ki je hodil tja po vodo. Ko je odšel proti bajti in me ni mogel več videti, me je radovednost postavila na noge in me nato potegnila celo tja gori. Ob tolmunčku je ležal še živ čik cigarete; pobral sem ga in ga kar tako zalučal v curek vode. Zasukalo ga je, vzelo na vrh in ga neslo dol. Nekaj mi je pogled ustavilo. Stopil sem preko potoka. Med mahovjem je bil napeljan nov odtok, da se je skriti curek pretakal in padal preko skale. To je bilo zame novo, pravo razodetje, ker do tedaj tega odtoka nisem še videl. Gledal sem slapek, ali čim bolj sem ga gledal, bolj se mi je zdelo, da nekaj skriva pod seboj. Segel sem z roko pod slap. Kaj mislite, kaj je bilo? Velik lonec. Da, lonec! Kaj bo to? Poizkušal sem premakniti, pa ni šlo. Tipal sem. Seveda, lonec je bil z žico pritrjen k deblu najbližje smreke. Pa moram videti, sem si dejal, kaj je! Zeblo me je v prste, kajpada, odnehal pa nisem. Nazadnje sem le premaknil pokrovko na loncu. Voda je bušila v lonec. Zdaj sem žico laže previl, jo izvil ter s težavo potegnil lonec izpod slapka. Kaj je bilo? Kosi mesa v loncu. Do roba! Meso je že zadahnilo. Nisem dosti ugibal. V mislih sem obudil vso zgodbo o srnjaku. Moja slutnja o neznancu — divjem lovcu je bila prava. Doma sem o tem molčal, četudi mi je bila prenekaterikrat beseda na jeziku. Jaka mi je s pretnjami zaprl usta. Tudi v Jakovo bajto me ni od tedaj več tako vleklo. Ostajal sem pri svojih živalih. Kadarkoli pa se je kje kaj oglasilo ali premaknilo, sem postal pozoren in sem toliko časa oprezal, da sem se prepričal, kaj je. Tako sem spoznaval živali iz gozda in z gore. Polotila se me je zalezovalna in opazovalna sla, ki pa se ni pozneje nikoli izprevrgla v strast za pokončevanje. To je, da! (Se nadaljuje) Tone Černač: Ruševec in nepozabni časi Planinski lovci se pričnejo tam sredi aprila na vsakem srečanju pozdravljati: ali že gruli ruševec? Po nižinah je skopnel sneg in se je pričelo prebujati novo življenje. Na vrhovih planin se lesketa sneg in vlada še prava zima, ki vleče z vso svojo čarobno silo lovca na ruševca. Kadar zacveto češnje v naj višjih legah, takrat pravijo lovci, da je sva to vanj e črnih vitezov na višku, med lovci pa lovska mrzlica. Kot lovec temnih gozdov, širokih polj in kraških kotanj, kjer sem imel priložnost za vse vrste lova, sem se pred kakšnimi 20 leti srečal z ruševcem samo enkrat in še takrat sem le občudoval, ne da bi se spomnil, da imam puško v rokah in da sem prišel na lov. Ruševec je odfrčal za dolgo dobo let. Življenjska pot, katera se končuje z lovom na ruševca, me je zopet pripeljala v planine, menda za zaključek, da dobim to najtežje dosegljivo trofejo — ruševca. Od mnogih doživljajev pri lovu na ruševca naj navedem samo nekatere. Pred leti na spomlad sem imel dovoljenje za ruševca na Veliki Kopi na Pohorju. Preko dneva sem imel posla v Hudem kotu tik pod Vel. Kopo. Noč sem izrabil za pohod na Veliko Kopo. Lovec mi je javil, kje se dobiva ponoči. Na rastišču, kamor naj bi zjutraj priletel ruševec, napraviva zaklon (koč) in tako ga, trepetajoč od mraza, čakam. Prve ptice se prično oglašati. To je znak, da čez nekaj minut prileti ruševec. In res. Ruševec prične s svojim čuhuj, čuhuj, čšuj pihati, da nama postane takoj toplo brez peči in sonca. Seveda je ruševec za bregom in ga ne moreva videti. Ker je teren ugoden za zalaz, sva poskušala zalezovati. Priplazim se do ruševca na strelno daljavo in ko ga iščem z očmi in puško, zapazim samo ruševčevo glavo, ki me opazuje. Smola, ako bi bil ruševec malo bolj spredaj ali zadaj, bi bil lahko streljal. Iznenada se dvigne in odpelje na varnejše mesto. Ker je bil ta ruševec izredno lep po številu krivcev in po črno-lesketajoči se barvi, sem se namenil, da še poskusim nanj. V ta namen sem si takoj pripravil dober zaklon in čakal trenutka, ko se oglasijo prve ptice pevke, za njimi pa moj znanec. Vse je bilo kakor sem pričakoval, samo ruševca ne. Do dobra se je že zdanilo in ruševec se je oglasil z gruljenjem na bližnji smreki. Zopet preveč daleč. Ruševec konča z gruljenjem in se oglasi z opozorilom kr eh, kreh... in odleti. Na moje začudenje se izpod iste smreke, na kateri je pel ruševec, izkoplje iz vejevja drugi ruševec s kokoško, v človeški podobi in si začneta urejevati toaleto. Zakaj je ta zaljubljeni parček prenočil vrh Kope pod smreko ni težko uganiti. Dvignil sem se iz zaklona, da sta opazila, ako ju ni videla mama ne luna, da ju je videl lovec .. . Predlansko spomlad sem se za trdno odločil, da moram ruševca dobiti za vsako ceno. Odločil sem se za Smrekovec. Prva nočna pot na Smrekovec mi je prinesla lep uspeh, da sem ugotovil, kje ruševec pleše. Napravim si na tem mestu zaklon in drugo jutro pred svitom že sedim in nestrpno čakam trenutka, ko mi ruševec zapleše. Ruševec vpade tik mojega zaklona, malo da mi ni stopil na kurje oko leve noge in me ogleduje. Priprl sem oči in zaustavil dih, da mu ne bi bil sumljiv. Odkuril jo je, pa ne predaleč, da me je lahko iz daljave opazoval. Miroval sem celo uro, pa tudi ruševec je sedel mirno, da je izgledal kakor izogleneli kol na snežišču. Ko sva se že oba naveličala, jo je prvi mahnil ruševec po svoji poti, jaz pa ves premražen domov s sklepom, da se prihodnji dan zopet srečava. Prihodnje jutro zopet sedim v še bolj urejenem zaklonišču na istem mestu. Uredil sem si tako, da sem imel pregled po snežišču. Ko so zapele prve ptice, se je z gruljenjem oglasil tudi reševec pod menoj na macesnu. Danes pa bo! In res prileti tik nad snežišče in pristane na taljini samo pol metra od snežišča. Pritisnem se v zaklon, da me le ne bi opazil. Sedaj sva skupaj! Le 15 m od mene piha, gruli, pleše, da je veselje. Sklenil sem, da počakam le toliko, da se malo zdani, da ga dodobra ocenim in sigurno pogodim. Odločil sem se za strel. Počasi, previdno se pripravljam z boka-rico za strel skozi zaklon. Iznenada mi poči puška v rokah, strela gromska! S sprožilom sem zadel v vejo in puško po nesreči sprožil. Ko ravno to mislim, skoči tik mene iz brinjevega grma divji lovec, pograbi po njem ustreljenega ruševca za noge in samo dvakrat vidim, kako z ruševcem v roki v skokih izgine za greben. Samo zijal sem od začudenja, tako me je iznenadilo. Pomisli, mojega »privezanega« starega ruševca! Ko sem stopil na greben, da vidim kam je odfrčal moj ruševec, opazim pod grebenom dva divja lovca, kako mu štejeta krivce. Zapazivši me, sta jo popihala proti Lučam. V nižinah se je pričela prebujati narava iz zimskega spanja. Oči so mi vedno uprte na Peco, Olševo, Raduho in Smrekovec, misli pa v skorajšnji lov na ruševca. Kdaj ,se bova srečala, se sprašujem, ti prebrisani črni vitez. Prve češnje so pričele c vesti, znak, da ruševci že svatujejo. Po »službeni potrebi«, katera je vedno pri nas gozdar-jih-lovcih namenjena tja, kjer je urezana na lov, jo mahnem pod Olševo, da tam pri Fartinu Drejcu vprašam, ali že pojo ruševci. Potrkam mu na vrata s puško na rami. Strogo službeno — samo o ruševcih — se dogovoriva, da bom preko dneva obiskal logarja in z njim vse delovne skupine, ki podirajo smrekovino na severnih po- bočjih Olševe, da bom prenočil v drvarski koči in in da me naj s svetilko pokliče o polnoči. Drejec je mali kmet, pa velik lovec in njegova ljubezniva žena je že poskrbela, da ga je spravila pravočasno na noge tako, da je bil pri drvarski koči že pred polnočjo. Požirek toplega čaja in že jo mahneva v strmino Olševe. Tam se pritisneva v zaklon pod star, polomljen macesen. Razgleda še ni, ker je še tema. Mraz si preganjava s slivovko. Najino čakanje je bilo kratko. Že se je jelo svitati. Pričenjajo se oglašati prve ptice, znanilke novega dne. To so najlepši trenutki in človeku je žal, da sploh prespi taka jutra doma v postelji. To so nepozabni občutki, katere pero ne more popisati. Tu misliš o tistih, ki so bili pred teboj in tistih, ki bodo prišli za teboj po teh stopinjah na te planine. Kaj vse so skrivale, skrivajo in bodo skrivale te planine v sebi in na sebi vsem večnim časom Zatopljen v te misli tako, da sem pozabil na Brejca, ki je tičal poleg mene in sploh pozabil po kaj sem prišel, ko me iznenada prebudi iz te misli čiij, šuuj, čiij, šuuj. Drejče me pocuka za roko in pokaže tam daleč na odprtem snežišču, kako se izzivalno vozi po snegu. Višje se že oglaša drugi. Prične se ples za ljubezen in pretep, za zmago. Močnejši požene slabiča preko državne meje v Avstrijo, sam se pa vrne in nadaljuje baletni ples okoli naju. Med pihanjem steguje vrat, odskakuje do metra visoko, dviga peruti ter udarja obenem z njimi tako močno, da se udarci čujejo daleč naokoli. Že dvignem puško in pomerim črnega svata, pa jo ponovno povesim. Strel od zadaj ni lovski, ker bi si uničil trofejo. Nižje se oglaša ruševka in ga ljubeznivo vabi s svojim ko-ko-ko. Ruševec jo uboga in odleti k njej. Tudi pri ljubici mu ni bilo obstanka; kmalu prileti na samoten, star macesen in tu prične z grgljanjem, povesi peruti, rep razširi v pahljačo, s povešeno glavo in naježenim perjem na vratu, veličastno in ponosno, rutru, rutru, ruickuur. Sedaj ga občudujeva v bližini in toliko, da je izven strelne daljave s šibrami. Sončni žarki posijejo na ruševca, da ga napravijo še bolj čarobnega in veličastnega. Ko se dovolj napoje, se odpelje v elegantnem letu na rastišče. Midva pa se izkopljeva iz vejevja starega macesna vsa trda od mraza in vesela ter srečna za lep lovski doživljaj. V koči zbudiva delavce in logarja z veselim ukanjem ter si skuhava žganje s čajem na srečo, katero sva doživela v planini, da s to mešanico zalijeva najine ravnokar preživele mešane občutke. V tem razpoloženju pade sklep, da greva prihodnje jutro zopet na ruševca. Ponoviva isto pot, samo na vrhu Olševe se odločiva za drug zaklon. Zbrala sva si na prostrani čistini edini dve, gosto obrasli smreki. Od tu sva imela boljši razgled na vse strani. Ponovila se je ista igra ko prejšnji dan, samo da je bil tepež bolj živahen. Čuje se močno udrihanje s kljuni, slišijo se krepki udarci peruti in perje frči naokoli. Zopet je podlegel slabič in odletel v Avstrijo. Sedaj je pa pričel Drejc razburjati starca z oponašanjem čiij-čiij-šuuj, čiij, čiij, šuuj. Veselje je bilo gledati, kako je reagiral ruševec na oponašanje. To je bilo plesa in razburjenja, zadnjega posebno pri meni. Ruševec preletuje preko naju v drugi breg, pa zopet nazaj na prvotno mesto. Ko pa le ni mogel opaziti tekmeca, se spusti v plesu in pihanju peš proti nama. Ves našopirjen in ponosen je šel v smrt sredi naj lepšega življenja — ljubezni. Drejc mi je z desnico čestital, z levico pa podal vršiček ruševja na klobuku, katerega sem s ponosom vtaknil za trak in zavriskal od veselja, da je odmevalo po skalovju Olševe, da sem uplenil prvega ruševca. Sklenil sem, da naj bo to moj prvi in zadnji ruševec. To niso vrabiči ali srake, da bi jih streljal zato, da bi tekmoval, koliko jih bom postrelil. Ruševec je redka cvetica naših planin in zato sem si odtrgal samo eno, da bo v spomin meni na stara leta v lovski sobi, na Dre j ca in ostale lovske prijatelje s koroških planin, mojemu sinu-edincu pa na očeta-lovca. I. M.: Gams z Raduhe pripoveduje Precej časa je že minilo odkar sva, nekako pred desetimi jeseni, ležala kakor danes midva s starosto našega rodu na tisti visoki polici nad Visokim žlebom, kakor ga imenuje naš rod. Ta stari očak je bil tedaj mnogo starejši kakor sem jaz danes. Njegovo glavo so krasili visoki, zelo razkrečeni močni roglji, katerih se je za čas jesenske svatbe bal vsak njegov tekmec. Tudi njegova postava je bila nekaj posebnega. V jeseni, ko je njegov hrbet krasil izredno dolg, lep, črn čop, je pri našemu ženskemu spolu imel veliko sreče. Vse naše matere in dekleta so mu bila v tem oziru naklonjena. Mnogim članom našega rodu je postal oče. Edina napaka, ki jo je nekoč na neki jesenski svatbi staknil, je bila ta, da se mu je pesjan, ki hodi po zadnjih nogah tako približal, da mu je iz črnega parklja poslal tisto prekleto strelo, ki naš rod vsak dan bolj in bolj uničuje. Strela ga je zadela v zadnjo nogo. To nogo je potem vse svoje življenje vlačil za seboj, dokler ga niso požrli ti črni pesjani. Nisem mu tedaj verjel, ko mi je pripovedoval, kako je v davnih časih živel naš rod. Pesjani se niso mnogo zanimali za nas. Tiste črne usodne parklje so imeli takšne, da na nekaj- večjo razdaljo niso bili preveč nevarni. Strela iz teh parkljev je ponavadi zletela mimo tebe, ali pa te sploh ni dosegla, potem je moral pes jan v žrelo tega parklja nasuti nekakšen črn pesek, da je lahko zopet vrgel strelo. Pripovedoval mi je tudi, da so pesjani, ki nas uničujejo, dvoje vrste, eni mečejo strelo po vseh članih našega rodu, po naših otrocih, materah in možeh, drugi pa izbirajo samo med našimi najstarejšimi očeti. Posebno nevarni so tistim, ki nosijo močne roglje in lepe čope. Pred temi so naše matere in otroci popolnoma varni. Se isto jesen je bilo, ko se je naš rod pripravljal na najljubši letni čas, ko se vrši naše svatovanje. Mladeniči in možje so si že nadeli svečane črne kožuhe, katere so krasili lepi čmi čopi. Dekleta in žene pa so z ljubkim vedenjem vabile na ženitovanje. Stari očak je stal na visoki skali in se s ponosom oziral po svojem krepkem rodu. Moja mati se je z dvema otrokoma pasla precej niže od staroste našega rodu. Nenadoma mati ostro zabrlizga, kar je pomenilo veliko nevarnost. Dva pesjana sta se čisto neopaženo prikradla do moje matere. Samo eden od njiju je nosil usoden črn parkelj. Pesjana pa se nista zmenila za mater in otroka, ki bi ju lahko s strelo ubila. Tudi jaz sem bil zelo blizu pesjanov in sem se od strahu stisnil k steni, od koder sem opazoval dogodek. Eden od njiju si je s prednjima tacama nadjal na oči druge čudne velike oči in z njimi naglo pregledoval naš rod. Potem je zagledal našega starosto, ki je bil zelo daleč od pesjanov, tako da bi ga navadna strela ne mogla doseči. Na glas se je zarežal in pričel s sprednjo taco kazati drugemu pesjanu na našega starosto. Tudi starosta je opazoval pesjana, pač pa se je čutil varnega. Nato je tisti pesjan, ki je nosil črni parkelj, potegnil izpod svoje kože neko stvar, ki je bila podobna dolgemu očesu in jo pritrdil na parkelj, parkelj je naslonil na krivo deblo in pričel skozi dolgo oko uravnavati črni parkelj na starosto. Se danes se moram nasmejati, kadar se spomnim kako se je ta pesjan, ki je uravnaval parkelj na starosto, tresel in stokal. Menda ni bil preveč navajen metati strele. Tudi jaz sem se takrat od strahu tako tresel, da mi je bila koža prevelika! Zdelo se mi je, da mi meso kar skače po njej. Dolgo ni pesjan vrgel strele. Naenkrat pa strahovit grom in strela je švignila po zraku. Naš starosta se je po streli, ki ga je zadela, silovito odgnal z zadnjima nogama, hoteč doseči polico na drugi skali. Toda zmanjkalo mu je moči in telebnil je raz skalo pred pesjana. Ni še bil čisto mrtev, ko ga je pograbil eden od pesjanov za močne roglje, drugi mu je pa porinil neko svetlo ostro stvar v tilnik. Nekajkrat je še z nogami zabrcal in bil je mrtev. Nato je tisti pesjan, ki ni nosil parklja, odlomil iz ruševja vejico, jo pomočil v kri, ki je tekla starosti iz vrata, jo položil na tisto čudno pokrivalo, ki ga je imel na glavi in s taco ponudil krvavo vejico drugemu pesjanu. Ta si jo je zataknil za svoje vegasto pokrivalo. Nato sta se pesjana prijela s sprednjimi desnimi tacami in se režala na ves glas, da sta se jima gobca raztegnila do ušes. Pesjan, ki je ubil starosto, je s taco stalno gladil velike roglje in se režal. Drugi je populil žrtvi iz hrbta skoro vso dolgo črno dlako. Nisem mogel tedaj kot mladenič razumeti ali res predstavljajo za te pesjane naši roglji in čop največjo vrednost ali pa se te črne pošasti hočejo še nad našim mrtvim rojakom maščevati, da mu pulijo dlako. Tako smo tisto jesen poleg drugih rojakov izgubili našega očaka, čigar starosti še do sedaj od nas ni nihče dosegel. Tista jesenska svatba je bila za nas žalostna. II. Jesen pozneje, ko sem izgubil starega očaka, sem se tudi sam dobro pripravil za svatbo. Imel sem lep črn kožuh, roglji so bili res še bolj majhni, pač pa mi je čop precej zrastel. Prvo fantovsko ljubezen sem poskusil pri vitkem dekletu, ki je prišlo k nam iz daljnih hribov v goste. Pri tem dekletu se je ženil tudi precej starejši tekmec. Vse bi bilo lepo, da se ni nekega dne vnel med nama hud prepir. Tako sva se pretepala, da je kar dlaka frčala. Staruh je imel trdo glavo in je bil vajen pretepov; dajal mi je redke, toda hude udarce. Nekajkrat sem že mislil odstopiti od pretepa, da me ni to dekletce bodrilo z ljubkim vzdihovanjem. Ne vem kako dolgo bi še trajal pretep in kdo bi bil zmagovalec, da se nama ni približal pesjan in spustil na naju dve streli, ki pa nista bili kakor po navadi. Kakor pšeno se usuje nekaj po koži in naredi majhne luknje, ki niso preveč nevarne. Po navadi se te male strele pod kožo zarastejo ali. pa tudi pod kožo po telesu potujejo, a bolečine so nenavadno hude. Jaz, ko sem še mnogo potoval, sem jih dobil dovolj pod kožo, da kar rožljajo. Pred nekaj jeseni je bilo, ko se proti večeru vračam kakor navadno s paše, ne vem v kaj sem bil tako zamišljen, da nisem opazil šest pesjanov, ki so mirno sedeli ravno na moji stečini. Imeli so vsak po en črni parkelj in na hrbtu velike kožnate mehurje. Po koži so bili čisto cotasti. Tako sem se jih ustrašil, da sem bil kar trd. Toda pesjani mi niso nič hudega storili. Eden je celo dvignil tisto trioglato pokrivalo na glavi in mi nekaj zameketal. Tedaj sem se šele sprožil in oddivjal. Drugo jutro sem videl te pesjane, kako kopljejo pod tistim previsom, kamor se je ob slabem vremenu zatekal naš rod. Nosili so skupaj cela drevesa in z njimi zagradili tisti previs. Še tisti dan sem obvestil naš rod o novi nevarnosti. Imeli smo veliko posvetovanje, kako bi se jih iznebili, ker so se na previsu za stalno naselili. Mislili smo se že oddaljiti, da ni naša | stara teta, katera je že zdavnaj zginila v želodcih črnih pesjanov, predlagala, da postavimo stražo in da od vseh strani opazujemo delo teh preganjalcev. Tudi pesjani so imeli stražo. Dolgo nismo mogli zaznati, koga se bojijo ali našega rodu ali koga drugega. Počasi smo vendar uvideli, da nam niso nevarni, ker niso vrgli po nas niti ene strele in tudi preganjali nas niso. Težko nam je bilo, da smo jim morali odstopiti naš najbolj varen previs. Vsako noč so pa šli v dolino s tistimi mehurji in se drugi dan vrnili s polnimi. Naš rod se je teh pesjanov kar privadil, toda popolnoma jim pa vseeno ni zaupal in se je izogibal njihovega brloga. Odkar so bili ti brlogarji na previsu, nas tudi drugi pesjani niso preganjali; menda so se teh bali. Zima je šla h koncu. Ti brlogarji so podnevi dremali na soncu okrog brloga, ponoči pa so v tisti soteski, kjer ima naš rod prehod v drugo goro, prežali na druge pesjane, kateri so jahali neke velike pošasti. Te pošasti so brnele, bile so na štirih nogah in so se jim te noge stalno vrtele; ponoči so imele take oči, da so se iz njih vsipali dolgi sončni žarki. Na te pesjane so ti brlogarji metali strele. Nekega ranega jutra me je pot zanesla v bližino te soteske, kjer je bila paša prav dobra. Nisem se dolgo pasel, ko začujem na beli poti, ki jo imajo pesjani, brnenje teh pošasti. Premikale so se naglo v sotesko. Takrat nastane v soteski strašen grom, nato treskanje strel. Mislil sem, da je že po meni, skočil sem na visoko skalo, od koder sem lahko videl vso sotesko. Tam sem videl strašne reči. Pesjani so se pobijali med seboj. Takoj sem spoznal naše brlogarje, kako so mlatili po drugih pesjanih. Ti pa so od bolečin strašno rjoveli. Iz črnih pošasti se je valil dim, bile so vse preluknjane od strel. Naši brlogarji so nato pobirali od pobitih pesjanov črne dolge parklje, iz katerih mečejo strele in so odšli na svoj previs. Drugi dan, ko je naš rod po mirni in obilni paši ravno dremal po pečinah, so se v velikih tropih pojavili pesjani s tistimi usodnimi črnimi parklji. Začeli so metati strele na brlogarje, imeli so tudi tako velike parklje, da so jih postavili na nekakšne noge. Ti parklji so strahovito hitro metali strele proti previsu. Tudi brlogarji so na pesjane metali strele. Vsi moji rojaki so jo po skrivnih stečinah urno odkurili v varno zatočišče, samo jaz sem iz radovednosti, ki je našemu rodu že prirojena, opazoval ta hrup pesjanov. Stal sem nad tisto visoko steno, ki se ostro končuje v prepad in skozi katero ni prehoda. Ze sem mislil, da bo ob tem pobijanju enkrat konec pesjanov in da bo potem mir pred njimi. Kar mi strele okrog mojih ušes ostro zažvižgajo, tisti hip mi je zmanjkalo tal pod nogami in padel sem čez tisto visoko steno, ki sem ti jo malo prej omenil. Ne vem kako dolgo sem spal pod tisto steno, kamor sem padel. Spominjam se, da se mi je sanjalo, kako so me pesjani obesili na krivo vejo za roglje in so mi z živega telesa vlekli kožo in se zraven režali. Sonce je ravno zahajalo za goro, ko so me prebudili tisti črni ptiči, ki se tako grdo derejo in zaganjajo s kljuni v vsakega našega mrtvega rojaka. Mislili so najbrž, da sem bil mrtev. Bil je mir. Pesjanov ni bilo več čuti. V glavi se mi je še kar vrtelo od silnega padca. Po vsem telesu sem čutil bolečine. Najbolj nesrečen pa sem postal, ko sem opazil, da mi manjka leva noga do kolena. Iz rane mi je curljala kri. Spoznal sem, da so mi nogo odbile strele, katere pošilja pes jan iz tistega črnega parklja, ki stoji spredaj na dveh nogah. Tudi malo više nad rano sem imel v kost zariti dve streli. Hude bolečine sem trpel, še bolj pa me je bolelo, ko sem videl da bom do smrti pohabljenec. Trikrat se je napravila noč in dan, ko sem ležal skoro negibno na mestu v mlaki krvi. Potem pa sem pričel počasi laziti okrog. Poiskal sem zdravilne trave, jih žvečil in si s to slino lizal rano, da se je po dolgem, dolgem času zarasla. Težko sem se naučil hoditi po treh nogah. Posebno v stene si za enkrat nisem upal, pozneje sem se pa tudi temu privadil. Sedaj že peto jesen hodim samo po treh in se mi zdi, da če bi mi ponovno zrasla leva noga, bi mi bila samo v napoto. Edina sreča, ki sem jo ob izgubi noge imel, je bila ta, da sem padel na zelenico, kjer sem imel dosti paše, predvsem pa mir pred pesjani. Kakor sem pozneje spoznal, je v to zelenico samo en dohod, za katerega naš rod še ne ve. Tudi ta nesreča me ni popolnoma spametovala. Po dolgem času samotarjenja sem si zopet zaželel jesenskega sva to vanj a. Tako sem enkrat od svatbe spremljal do tiste široke bele poti starejšega prijatelja iz našega rodu. Iz radovednosti, kaj delajo pesjani v dolini, sem se malo nad to potjo zadržal. Opazoval sem tisti pesjanski brlog, kamor vlačijo pesjani z zasužnjenimi živalmi cela drevesa in jih potem neke pošasti, ki venomer brne, raztrgajo na manjšne bele kose. Videl sem tudi, kako sta dva pesjana mučila zasužnjeno žival. Eden od njiju ji je držal sprednjo nogo, drugi pa, ki je bil črn po gobcu, ji je zabijal neke kline v nogo. Takoj sem tega pesjana spoznal, ker je imel črn gobec, da je eden tistih, ki preganjajo naš rod. Večkrat je tudi mene preganjal in mi nekajkrat pognal pod kožo tiste drobne strele. Kmalu me je tudi on ugledal. Hitro je iz brloga prinesel usoden parkelj in mi hotel pognati strelo, jaz pa sem se umaknil s skale. Gledal pa sem samo z enim očesom izza skale in opazoval črnega preganjalca. Naenkrat prileti strela, ki jo je vrgel ta črnuh. Zadela je v skalo in se je ob njej tako razpršila, da mi je odbila zgornji del enega roglja in dva sprednja zoba. Vseeno sem črnuhu odnesel kožuh. Vidiš, življenje me je tako spametovalo, da se še svatb več ne udeležujem, ampak hodim na tole steno, med ta dva macesna, od koder opazujem preganjače našega rodu. Pesjan me tu s strelo ne zadene, ker bi jo moral vreči predaleč. III. Ne vem kako dolgo bi še stari samotar pripovedoval mlademu gamsu svoje doživljaje, da ni rezek pok pretrgal tišino tistega jesenskega dne, ki je vladala tedaj v Raduhi.. Stari samotar, invalid brez leve sprednje noge je čudno zako-lebal. Krčevito se je pognal v zrak, da bi si rešil življenje. Zavalil se je in obvisel za starim macesnovim panjem nad steno. Dvanajstletnemu kozlu je manjkala leva noga nad kolenom. V tem zaraslem krnu nekaj centimetrov više je imel v kosti zarastli krogli. Odstreljen mu je tudi vrnji del levega roglja v dolžini 5 cm, izbita pa dva sprednja zoba. Ko sem ga odiral, je pa pod kožo imel pravcato skladišče šiber vseh debelin. Ta dan mi je sv. Hubert poleg gamsovega čopa podaril gamsovo trofejo s 110 točkami. Herletov Jože pa mi je s sprednjo desno taco čestital, kakor to gamsi imenujejo in mi zataknil zeleno vejico za moj vegast lovski klobuk. A. M a z lu Odlov zajcev V predaprilsfci Jugoslaviji smo dolgo vodili brezuspešno borbo, da bi uvrstili lovstvo med gospodarske panoge. Danes je to. Lov ni več šport; vključen je v naše splošno gospodarstvo in plan. Okupacija, povojna psihoza in krivo tolmačenje svobode so našo divjad grdo zdesetkali. Vsaj za malo divjad mislim, da bi se vojne in povojne posledice morale že davno zabrisati. Žal se to doslej še ni zgodilo, razen v nekaj redkih primerih. Stalež divjadi še davno ni tak kakor bi bilo želeti. Kdo je temu kriv? Stari lovci polagamo premalo pažnje na vzgojo kadrov, začetniki pa ne poznajo bistva pravega lova, ker niso bili v to uvedeni in mislijo, da je začetek in konec lova v streljanju. Čim več pobiješ, tem boljši lovec si. Poleg tega si ne smemo prikrivati resnice, da je vstopilo v naše vrste mnogo takih, ki lovijo za lonec, za dobiček. Takim bo vsak najmanjši prispevek v korist lovstva preveč in takoj ti zabrusijo v obraz, da jih stane zajec več kakor če si ga kupijo. Za lov na škodljivce ne utegnejo, ravno tako ne za družinske posvete. LOVCA ne čitajo, pač pa nergajo, da dobivajo premalo municije in sio obenem največji nasprotniki odlova divjadi. Mnogo pa je kriva tudi nediscipliniranost članstva. Do tega spoznanja sem prišel na odlovu v minuli sezoni. Zato mislim, da je umestno, če pojasnim, kako naj se odlov vrši. Odlov je bil v Sloveniji le malo poznan. Zato ga marsikdo gleda kot neko nepotrebno novotarijo. Ni pa tako! V naprednem lovstvu je odlov divjadi nujna potreba. Odlov ima te-le namene: 1. uravnovešenje spolnega razmerja; 2. znanstvo; 3. naselitev divjadi, kjer kake vrste divjadi še ni; 4. naselitev divjadi, če je izumrla; 5. osvežitev krvi, če je plodnost divjadi slaba ali če je divjad degenerirana; 6. izvoz, da pridobimo devize narodnemu gospodarstvu in lovstvu za najpotrebnejši lovski pribor. Za prodano divjad prejme lovska družina povprečno dva in pol krat toliko, kakor za divjačino, kar bo zopet koristilo lovišču, če ta denar porabi za gojitev. Važno je tudi, da bo revir, ki je bil odlovljen, naslednje leto dobro zaseden po divjadi, ker vsa divjad, ki ni prišla v mrežo, je ostala zdrava, medtem ko na lovu zastrele približno 25 do 50 % divjadi. Zastreljena divjad pa gre vsa v zgubo. Končno kdor je res pravi lovec in mu lov ni zgolj ubijanje, bo pri odlovu imel še večji užitek, ko pobira iz mreže živo divjad. Pri odlovu naj sodelujejo vsi člani, puška pa naj bo le ena, kvečjemu dve. Število lovcev in gonjačev naj ne bo izpod 70. Pri mrežah je potrebno 12 ljudi, ki 'so voljni delati, niso prestari, a ne otroci. Med gonjači naj bodo razdeljeni disciplinirani lovci, da vzdržujejo red. Pogon se izvede v obliki podkve, katere odprto stran zapira mreža. Gonjači naj ne kriče, le tu 'pa tam zakašljajo, zahrkajo ali udarijo s palico po zemlji. Le če namerava zajec predreti črto, se oglasi oni proti kateremu jo zajec ubira, zamaha, da ga zavrne, nikakor pa mu ne sme teči nasproti. Posebno moramo paziti, da ne nastane v pogonu vreča ali kot. Gonjači naj bodo vedno enakomerno oddaljeni drug od drugega in vedno v črti, ne smejo zaostajati, niti prehitevati. Če ženemo preglasno, se zajec ne da gnati v mrežo. V tem primeru stisne uhlje na (tilnik in jo ubere naravnost, če treba tudi gonjaču med nogama. Mrežarji, to so tisti, ki postavljajo in ravnajo mreže ter pobirajo zajce iz njih, so oboroženi z vrečami. Vsak mrežar naj ima po dve vreči. Ko je mreža postavljena se mrežarji porazdele, da so drug od drugega 40 do 50 korakov ter 15 do 20 korakov pred mrežo. Tam 'si razgrnejo vrečo ter ležejo nanjo, obrnjeni proti pogonu. Brž ko pride zajec mimo njih in beži proti mreži, skočita ona dva — mimo katerih je pritčkel zajec, kvišku ter ga po-plašita, da z večjim zaletom skoči v mrežo. Naj bližji skoči do zajca, ga takoj prime za zadnji okončini (ne za uhlja, kar nekateri tako radi delajo), poišče luknjo, v katero se je zajec zaplel, mu odmota zadnji končini ter ga potegne iz mreže. Nato ga vtakne v vrečo. Zajca držimo zgolj za zadnji okončini. Ko je v vreči, mrežar vrečo zgoraj zaveže, nato naravna zopet gosto mrežo kakor je bila prej ter se vrne na svoje mesto. Brž ko pridejo gonjači do mrež, prineso mrežarji zajce h gajbam, ostali premaknejo stranske dele mrež na nasprotno stran, vodja odvede gonjače na mesta in prione z drugim pogonom. Pri gajbah, iki so med tem že oskrbljene s hrano, se pobero zajci iz vreč, pregledajo, če niso poškodovani ali bolni ter sortirajo po spolu. Lovska družina naj določi člana, ki bo pri oddaji in določanju spola, da ne bi prišlo do kakega nesporazuma. Dobro je, če 'bi 'si ta član tudi redno beležil število in spol oddanih zajcev od pogona do pogona. Ker se plan mora izpolniti in toi v primeru, da se odlov v enem dnevu iz katerega koli vzroka ni obnesel, je treba z odlovom naslednji dan nadaljevati, kar povzroča lovski družini občutne stroške. Zato priporočam, da se pravočasno vse poskrbi, zlasti da 'so lovci in gonjači na mestu. Brž ko je plan dosežen, se z odlovom preneha, če ni družina voljna, da preseže plan. Zato bi bilo nesmiselno vsako zavlačevanje. Kjer imajo lovske družine manjšo obvezo, naj skušajo izvesti odlov skupno s sosednjo družino v enem dnevu, kar zniža stroške, prihrani na času in poškodbah mrež. Teritorij, ki je namenjen za odlov, ne sme biti prelovljen. Priporočam, da to leto tudi po odlovu tam ne lovite, če hočete imeti naslednje leto dobro zasedeno lovišče. Tudi vznemirjati ne smemo kraja pred odlovom, kar se pri odlovu dobro pozna in je to v prvi vrsti v škodo lovske družine. Paziti moramo, da prihajajo gonjači na zbirališče po cesti in ne preko njiv, ker s takim ravnanjem vznemirjajo lovišče ter odženejo zajce pred odlovom. Ce se bomo ravnali po teh navodilih, se bo odlov izvršil pravilno v korist in zadovoljstvo družin, izpolnili bomo plan z zavestjo, da smo se izkazali kot disciplinirani člani zelene bratovščine in doprinesli svoj delež. K o v r i č : Bambekove1 (po F. Saltenu) Hribovec je ujel mladega jazbeca in ga prodal v Zoo za lepe denarje. Pa se je zgodilo in naklepičilo, da je hribovec ujel tudi mladega srnjačka. Ves vesel ga je nesel po cesarski cesti v Ljubljano. Med potjo pride pod nos možu v zelenem. »Kam neseš žival?« vpraša mož v zelenem. »V Ljubljano. Bom dosti dobil za njo,« pravi hribovec. »Kar meni jo daj! Boš tudi dosti dobil za njo.« »Saj res. Pot mi prihranite.« »Čez dva ali tri tedne pridi po denar«, pravi mož v zelenem in se prečudno nasmehne, česar pa hribovec ni videl. Hribovec se obrne in vrne. Pri Pavletu zvrne tri Šilce na račun srnjačka. Doma stiče dan na dan po gozdu, kje bi se dobila še kaka žival, da bi jo prodal v Ljubljano. Dobi pa pismo, v katerem je stalo, naj se zglasi ta in ta dan v tej in tej hiši, na tej in tej številki, ob tej in tej uri. Kaj so tam imeli 1 Felix Salten, B a m b e k. Prevedel Vinko Lavrič. Izdelala Mohorjeva družba v Celju 1938. in o čem so se menili, nas ne zanima, vemo le to, da se je hribovec odpeljal v spremstvu fanta v plavem na trimesečni dopust in med potjo brundal: »Dosti sem dobil.« Srnjaček je prišel v skrb in nego izvedenemu človeku, kjer je ras tel v višino, dolžino in širino. Gospodarjevi otroci so mu dali ime Bambek, ker so brali neko povest o srnjačku, ki mu je bilo tako ime. Čez leto in dan ga spreleti nek prečuden nemir, teka po svoji ogradi sem in tja, dokler se ne požene čez ograjo, ki ni bila nizka, in odskaklja v gozd, ter se potopi vanj. Ali je tisto leto dobil družico ali ne, ne more nihče dognati. Morda se mu je godilo kakor imenjaku v povesti, marveč, da so ga starejši srnjaki pojali in preganjali in da so se sploh nesramno obnašali do njega. Vemo le to, da sta se z gospodarjem dostikrat srečala v gozdu, vemo tudi to, da se je večkrat vrnil na dom. Bambek je danes stasit srnjak, ki se mu tudi dostikrat hoče do ljudi. Oni dan v srpanu je šel Boštjan, krepek in visok mož, v gozd, da podere nekaj dreves. Na rami je nesel sekiro. Boštjan je bil ves iz sebe, ko mu priskaklja nasproti lep srnjak — Bambek — ki ne zbeži, ampak obstoji sredi pota. Začne ga klicati, kakor da je tele ali koza. »Na, črna, cuna, cr, cr!« Bambek stoji in se ne gane. Boštjan stopi do njega, ker ga je spreletela črna misel: »Zgrabi ga! Pečenka bo! Nihče ne vidi!« Stala sta si nasproti Boštjan in Bambek ko bik in tele. Boštjan zgrabi Bambeka za rožičke, mu na-krene glavo, da bi ga prevrnil na tla; tedaj se mu Bambek, ki takega rokovanja ni bil vajen, zapraši v kobilo, da telebi na tla kakor tisti silak, ki mu je pastirček kamen s pračo v glavo zarinil. Boštjan lovi sapo ko ščuka na suhem. Ponosno odide Bambek v goščavo. Boštjan se je stokrat in stokrat oštel, da se ni spomnil sekire. Nihče bi ne bil o tem srečanju zvedel, da ni Bambek Boštjanu ne samo sapo vzel, temveč tudi roko oluščil. Boštjan si je sam roko z robcem obvezal, doma pa pripovedoval možem v zelenem zgodbo o krotkem srnjaku. Da je Bambeka Boštjan obvladal, he ...! V jeseni je bilo. Bambeku se je zopet zahotelo do ljudi. Na Lazu je Adamek kopal krompir, sinček mu je pa pomagal. Kar zagleda sinek srnjaka, ki moško koraka po njivi kar naravnost do gospodarja. »Oče, srnjak gre,« zadrhti sinko. »Kar miren bodi, da pride bliže!« pravi oče. Bambek pride čisto blizu. »Na, su, su, na, su, su!« ga vabi kmet in si odpenja pas, ker ga je bilo obšlo meseno poželenje. Adamek počehlja Bambeka za ušesi in ga o tvezi s pasom kakor kozo. »Na,« reče sinku, »pelji ga domov in ga zapri v svinjak!« Fantek prime za pas in gre z Bambekom proti domu. Bambek pa takega spremstva in takega sprehoda ni bil nikoli vajen, tudi pas ga je žulil. Kar sklone glavo in pomeri fantetu hlače od tal do pasa. Fantek zakriči, Bambek zbeži in še pas odnese. »Oče, poglejte, kako me je!« prijoka sinek do očeta in kaže razparano hlačnico in krvavo marogo na nogi. Hlač si sin ni mogel zašiti na njivi, oče si jih je pa prepasal kar s srobotom, da je mogel kopati krompir. Pozneje enkrat so tudi pas našli. Da se je ta zgodba zvedela, je bila kriva krvava noga in razparane hlače ter bahato pripovedovanje sinka in prečudne besede očeta o domačih srnjakih. Pod Pehčanijo je bilo. Fantiči so od nekod prignali srnjaka — da je bil Bambek, kdo bi dvomil —. Kakor ovca je šel z njimi. Fantičev je bilo dosti. Vseh se je držala ko klop misel, da ga bodo ujeli, domov peljali, zaklali in pojedli. Od daleč je gledal to nenavadno procesijo kmet Redek, ki je imel pri sebi psa. Tudi on je hlepel po mesu, ki bi bilo zastonj. Vedno več rok se je stegovalo po Bambekovi glavi in malo je manjkalo, pa bi ga bili zgrabili in ob tla vrgli; mnogo psov je zajcu smrt. To je videl kmet Redek, ki ga je kar nenadoma presunila nevoščljivost. »Ne boste ga,« si misli in spusti psa. Pes se zažene v trop fantičev, vgrizne v nogo fantiča in Bambeka. Fantič zakriči, Bambek poskoči in že ga sprejme gozd v varno zavetje, ker pes je bil star in kratke sape, tudi nos mu ni bil več, kakor se spodobi za psa. Tokrat je nevoščljivost rešila Bambeku življenje. Nevoščljivost ni kaj prida čednost. Pa Bambeku je kar prav prišla po pregovoru: »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.« Ta, treji je bil Bambek. Vrh klanca stoji hiša, ki se ji pravi »pri Jerevičarju«, kakor stoji v zemljiški knjigi. Ker je pa beseda za jezik predolga, ji pravijo »Levičar«. Pod Levičarjem se steza vije proti jugu v gozd — Rjavec. Na koncu gozda je bajer — Rjavi bajer. Pri Rjavem bajerju ima šentjanški knez njivo. Na to njivo se je peljal knez s pol parom konj in s pol parom volov orat za ozimino. S seboj je imel sosedovega fanta. Ko sta zorala in posejala, vrže fanta kvišku: »Atek, srnjak gre. Kar k nam.« Knez ni le umen poljedelec, temveč tudi obče-spoštovan klavec. Bambek — on je bil — pride do kneza; knez ga prijazno Čehi j a in gladi in pravi fantu: »Pojdi, in odveži konju ,aftro’!« (Ob cesarski cesti imajo namreč klasično mešanico slovenskega jezika. ,Aftra’ je slovensko konopec). Knez je mož, kratek, zastaven, zasajen, čebrikast in krepak. Lahko bi ga vzeli za vzorec vaškega pretepača. Ko prinese fant konopec, vrže knez Bambeka ob tla, mu zveže sprednji nogi in eno zadnjo; kajti obeh ni mogel dobiti v roke. Bambek se je otepal in brcal, knez pa pritiskal in tiščal; knez je vajen živali, saj je klavec, in tudi ve, kako jo je treba prijeti, da ne uide. Zvezanega Bambeka vrže na voz. Tudi sam se je hotel pognati nanj, ko z grozo zapazi, da so mu hlače, kakor da je treščilo vanje. Bambek mu jih je v boju za življenje razcefral, razparal, raztrgal v kobili, nad njo in pod njo in za njo. Res, tak ni, da gre med ljudi. »Fant, boš ti gonil, grem jaz na voz,« pravi knez in se požene med brano in plug. Ni bilo največje hudo, da si je moral hlače držati z obema rokama, huje je bilo, da se je začel Bambek dreti, ker ni bil vajen zvezane svobode, in da je kneza spreletela skeleča misel, češ, vsa soseska bo vedela, da sem srnjaka ujel, ga domov peljal in ... »Ustavi!« zakliče fantu, se skobaca z voza, drži z levo hlače, z desno pa potegne Bambeka z voza, ga razveže in ves nejevoljen zapodi proti gozdu. Bambek je olikan srnjak, saj je v dostojni hiši zrasel. Preden odskaklja v gozd, se v zahvalo z vso silo zapraši v fanta, ga podre in poskoči. Fant je pa rjovel, kakor bi ga na meh drl. Take in podobne je Bambek uganjal še z drugimi ljudmi. Pridobil si je tak sloves in ugled, da tudi starejši rajši bežijo pred njim, kakor bi nosili hlače v roki. Anton S. Pirc: Po Afriki Tragedija v džungli Poslednji žarki sonca trepetajo v vrhovih pragozdnih velikanov. Lahna meglica se dviga iz vlažne kotanje, ki jo je zarezal v stoletjih potok in pretvoril svoje obale v močvirje. Naglo se spušča noč, skoro brez prehoda. Tako je v tropičnih krajih. Vročina je sicer malo popustila, zato pa se tem bolj čuti vlažen zrak, ki ti ne da dihati. Skozi džunglo ne peljejo poti, le tu in tam kaka stečina, ki jo je izgazila divjad. In ta pota postanejo divjadi cesto usodna. Prežvekovalci vseh velikosti, losove antilope, jeleni, gazele in vsi do pritlikave srnice, morda niti ne slutijo nevarnosti, ki na teh poteh preži na nje. Na debeli veji, ki se je razrasla nad tako stezico, se je zleknil leopard. S težavo razločiš med pisanimi barvami afriške džungle mladega, komaj doraslega samca, tako se je stisnil na široko ravno vejo kruhovca in samo konec repa živčno poigrava. Medtem pa s polpriprtimi mačjimi očmi budno opazuje morje bujnega rastlinstva. Okrogle uhlje je tesno prižel h glavi. Tam daleč nekje se podi krdelo nočnih opic. Predremale so vročino dneva in zdaj gredo na pašo. Vrišč in cviljenje jih naznanjata in hitro se bližajo prežečemu krvniku. Ta se pa nocoj ne zmeni za nemirni rod. Ni mu do opičje pečenke, čeprav mu je to najljubša in skoro vsakodnevna hrana, ker bi moral plezati vsaj štirideset metrov više, da ulovi enega teh spretnih potepuhov na šibkih vnanjih vejah. Nocoj mu ni do tega; storil je to že neštetokrat, odkar samostojno lovi in zadnjič šele snoči. Saj je ujel poldoraslega mladiča opice ter ga tudi raztrgal in požrl. Ampak večerja ne tekne, če ni v miru zavžita. Krdelo opic pa je zagnalo tak vrišč zaradi tega nebogljenega mladička, kakor da je bogve kak zločin, če njihovo število za malenkost zmanjša. Ta neumna čreda je neznansko solidarna, on pa živi čisto sam zase in redkokdaj vidi sopleme-njaka. Raje bo tiho in preudarno počakal na kak boljši plen. Opice ga niso opazile in se s hrupom oddaljujejo. V črevesju mu kruli. Temno je kakor v vreči, le mačje oko mu omogoča gledanje. Tam, tam se bližajo temne sence, golšata svinja gre na pojilo s svojimi mladiči. Pred dnevi ji je vzel enega, ali bi nocoj drugega? Za prasico z mladino široko gazi merjasec in njegovo orožje je strašno. Ostri čekani mu štrle iz žrela in poguma mu tudi ne manjka. Za napad in za obrambo svoje družinice je zmeraj pripravljen. Leopard dobro ve po izkušnji, da je tak merjasec vsega spoštovanja vreden nasprotnik. Torej pustimo svinjsko pečenko za drugič, ko bo manj nevarnosti. Medtem je prašičja družina že mimo, le od daleč se še sliši zamolklo kruljenje starega merjasca. Dolgo časa ne pride nič, ko da je džungla izumrla in le v goščavi zapiska kak ptič v snu. Na mah zasliši leopard čofot težkih stopinj v obrežnem blatu. Se nekaj skokov in točno pod njim se ustavi težak vodni kozel. Previdno opreza v temo, v smer, kamor so odšli prašiči. Tudi on je prišel, da se po dnevni paši odžeja. Ropar je pripravljen. Toda, skok na vodnega kozla je tvegana zadeva. Njegov rog je dolg in oster liki sablja in če ga kozel v usodnem trenutku nastavi tako, da naletiš nanj, tedaj je konec. Sicer pa je tudi kozel protivnik, s katerim moraš računati. Njega velja presenetiti in ga nenadno obvladati, ker on je hraber in močan. Se stoji pod drevesom in opreza, toda kmalu se bo odpravil k vodi. Leopard skrči mišičevje, izproži rep in ga dvigne, v tem hipu pa že leti njegovo dolgo telo v silnem skoku skozi zrak in se ustavi na hrbtu presene- čenega kozla. Ostri zobje se irlu zagrizejo v žilo odvodnico na vratu, enkrat in v drugič. Kozla silni zalet ni podrl, razkrečil je samo noge in zdajci se z vso silo vrže v trnjev grm, da bi se otresel groznega jezdeca. Kri brizga iz odprte žile in mačka jo renče srka, pri tem pa se neusmiljeno oklepa okroglih bokov. Ostri kremplji so predrli kožo in trgajo drobovje trpinčenega kozla, ki se zdaj v smrtnem strahu vrže naprej po izhojeni stezici. Če doseže potok in se vanj potopi s svojim tovorom vred, morda bo to rešitev. Še nekaj skokov je do vode. Toda kozlu s krvjo življenje odteka, skoki niso več zanesljivi, pojemajo in tik obale temnozelenega toka se zgrudi. Mirno vodo so prekrili okrogli krožniki vodnih rož in med njimi se svetlikajo alabastmi cveti. Kozlove oči, pred časom še tako svetle, osteklene. Renče trga pisana mačka ožilje iz mišičastega vratu antilope. Potem prisluhne. Za hip ,ge iz trezni od pijanosti posrkane krvi. Ali se ni tam na nasprotnem obrežju nekaj premaknilo? Ne, tam leži star, preperel štor v vodi, kdo ve, kako dolgo že. Od tam ne grozi nevarnost, lahko bo v miru povečerjal. Leopard se obrne in pretrga žilavo kožo pod rebri, da pride do drobovja. To mu je slaščica. Že seže s šapo v prsno duplino, zajema globoko, da potegne srce in jetra — takrat pa brez šuma priplava dolgo debelo brpno, se vrže na breg in zagrabi leopardovo bedro, odtrgavši zver od njene žrtve. Trenutek kasneje je krokodil izginil s svojim živim plenom v globočino, le veriga mehurjev kipi iz blatnega groba. Toda plazilec ni bil sam. Glavno delo je izvršil on, stari, njegovi zalegi pa itak ne uide kup mesa, ki jih na obali čaka. In že se pojavljajo strahotna žrela, drugo za drugim lezejo na obalo in kmalu izgine antilopa v blatnih valovih ... Jutro se bliža. Noč polna groze gre h koncu in kmalu bo zasijalo tropsko sonce nad velikani džungle. Opice se vračajo s paše, site so in brez trušča se poganjajo z veje na vejo k svojim spalnim drevesom. Potok spokojno nosi svoje vodovje proti reki, kjer se ljudje prevažajo v čolnih... »Don« Do petih popoldne nismo marali nikamor, prehudo je bilo sonce. Že od desete ure smo ždeli tu, v skromni senci evforbij in akacij. Šotor smo odprli z dveh strani, da bi bil prepih. Tako sem si želel malo prepiha. Toda zrak je bil gost ko živo srebro in vroč, ko da puhti iz razbeljene krušne peči. »Don«, moj kratkodlaki ptičar, je posebno trpel. Ležal je v senci šotora tik vhoda in hlipal. Vode smo imeli dva sodčka in dve posodi od kavčuka, zvečer pa bomo spet pri vodi. Ker nam ni bilo potrebno štediti z vodo, smo vhod in šotorska krila poškropili, kar pa je le malo zaleglo. Naenkrat pa mi šine misel v glavo. V enem zabojev sem imel akumulatorsko baterijo, ki je bila namenjena nekemu farmarju, do katerega prispemo šele čez štirinajst dni. Trgovec pa mi je takrat vsilil še dva majhna ventilatorja, češ, farmar jih bo s pridom uporabil. Voltaža se je ujemala. Razložim boju Selimu, kaj želim. In v pičlih desetih minutah je bilo vse lepo montirano in mali ventilatorček se je veselo zavrtel. Vetrič, ah, božanski vetrič. Moje razpoloženje se je namah dvignilo za mnogo odstotkov in vsi smo se postavili pred to majhno čudo ventilatorja, ki dela veter. Od tedaj nam je ventilatorček na vseh počitkih veselo pihljal in na koncu sem prinesel akumulatorsko baterijo prazno. Že sem se bal, da bo prejemnik hud, toda kako sem bil vesel, ko mi je povedal, da je zadovoljen tudi s praznimi akumulatorji, ker jih lahko sam napolni. Na svoji farmi je imel majhno Diesel-centralo z vsemi pripravami za polnjenje akumulatorja. Foto Hozyan, Ormož Okrog petih smo nadaljevali pot z namenom, da bomo dve uri korakali in ob prvem mraku blizu reke postavili taborišče. Sonce ni več tako strašno peklo in slab vetrič je zapihal z daljnega gorovja. Don je pred menoj iskal in nihče ni posebno pazil nanj. Svežega mesa smo za večerjo in za zajtrk imeli dovolj, ker sem bil davi ustrelil močnega kozla hartebist. Trava je bila tod skoro meter visoka, trda in suha. Po izsušeni zemlji so se bohotile cele skupine kaktej, podobne bodeči neži s trdno zaprtimi cveti, ki se ponoči in ob dežju odpirajo. Pes je včasih rahlo zacvilil, morda se je ob ostrih bodicah ranil. Nenadoma pa je obstal. Zdelo se mi je, da so neke sence švigale pred psom. Bili so frankolini, katere je pes spodil in ki so zdaj vzleteli. Toda kaj je to? Don drži glavo nekako po strani, gobec je široko odprl in z glave mu visi nekaj palici podobnega. Hitro priskočim. Don s vso silo stresa z glavo in dozdevna palica, v kateri sem zdaj spoznal kačo, odpade in izgine v travi. S strahom sem ugotovil, da je psa ugriznila zloglasna mamba, ena najnevarnejših strupenih kač afriške stepe. Hitro skočim za kačo in pridem do nje ravno v trenutku, ko je prva tretjina kače že izginila v luknji. Na strel se je polzenje ustavilo. Ko se obrnem za psom, ga ne vidim nikjer. Poiščem ga v visoki travi, bil je mrtev, s široko odprtimi očmi. Tako naglo deluje strup mambe, zlobnega duha stepe. Medtem so prišli tovariši do mene. Vsa pomoč, ki smo jo nudili psu, ni več zalegla. Mrtvo je mrtvo. Kačo smo potegnili iz luknje, glava je še vedno hlastala proti nam. Bila je nekaj čez meter dolga. Psa in kačo smo prepustili stepi. Pokopati ga nismo mogli, ker je bila zemlja pretrda. Ko smo se pred mrakom utaborili, sem razmišljal o usodi dobrega Dona. Bilo mi je žal, da ga nisem pokopal. Toda kaj bi pomagalo. Čeprav bi ga zakopal v trdo rumeno ilovico, ali ne bi hijena zavohala trupla in ga naglo odkopala in požrla. Tako se bo njegova usoda izpolnila hitreje in brez komplikacij. V stepi so se krohotale hijene. Pomladanska vzrejna tekma psov tičarjev v Mariboru 12. IV. 1953 Več let je minulo, da je Kinološko združenje v Mariboru zopet priredilo pomladansko vzrej no tekmo psov ptičarjev. Toda, kakor so lovišča po terenskih pogojih primerna ali celo idealna, tako lovci slabo poznajo lov s psom ptičarjem, kar je potrdila tudi sama tekma. Do tega stanja je privedlo negovanje zgolj ene pasme, katera za način lova, ki ga zahteva teren, ne ustreza. Pravo lovsko izživljanje je ravno v izvrševanju lova na razne načine. Vzrejni material, ki ga ima sedaj Maribor in okolica, ni zadovoljiv. Zato je potrebno, da se vzreja preusmeri. Tu se zopet kaže slaba stran »Začasnega registra« in vzreja s psicami, ki nimajo znanih prednikov. Nikakor ne bi priporočal, oziroma bolje, bi odsvetoval nadaljnjo vzrejo po psici Adui (Učka) in Soči. Če je bil pes ptičar v zadnjih letih zanemarjen, naj sedaj kinologi in ljubitelji psov pokažejo svoje znanje in doprinesejo žrtve za povzdigo nemškega kratkodlakega ptičarja. V Sloveniji imamo že dober in celo prav dober vzrejni material. Toda, ponavljam, vzrejajmo samo s psicami, katerih predniki so poznani, preizkušeni, pa ne bomo razočarani. Ali Maribor po vojni res ni imel dobrih ptičarjev? Prva leta po vojni jih je bilo nekaj, ki so bili sposobni za vzrejo. Toda ptičar takrat ni bil »moderen« in se je še tisto malo zgubilo. To mojo, morda trdo kritiko izrekam z iskreno željo, da bi rodila zanimanje za dobrega plemenitega ptičarja, ki spada v lovišče naše lepe Štajerske. Sodnika: Ljuban Zadnik, Ivan Caf; pripravnik Janez Gederer. 1. Asta RMP 1275 S, 109 točk, I b. Telesna ocena dobro. Z ozirom na njenega brata Asa in sestro Ajdo se ne more priporočati za nadaljnjo vzrejo. Lastnik Jože Matjašič, Maribor. 2. Azor Frtiški RMP 1384 S je odstopil, ker je bil pes prvič v revirju. Telesna ocena dobro. Lastnik Ivan Oblak, Maribor. 3. Ajka Koranska RMP 1392 S, lastnik Mirko Platajs, Sv. Jurij — 88 točk, III a; telesna ocena dobro. Pri leglu Adua (Učka) po Čilu Ravenskem je bilo baje nekaj mladičev črnih. Do nadaljnjega je odrejena vzrejna prepoved za vse mladiče po imenovanem leglu. 4. Arab Kamniški RMP 1266 S, lastnik Viktor Šober, Maribor, 92 točk, II; telesna ocena prav dobro. 5. Ali Tržaški, lastnik Jože Jager, Maribor, na tekmi najboljši pes, tudi dobro voden, 109 točk, I a. 6. Ajda RMP 1274 S, lastnik Karel Ingolič, Sp. Polskava, 81 točk, III c; telesna ocena komaj dobro, kar za vzrejo ni priporočljivo. 7. Aso RMP 1272 S, lastnik Štefan Selinšek, Polskava, 81 točk, III b; telesna ocena komaj dobro. Se ne priporoča za plemenjaka, zlasti zaradi hib, ki so dedne. Smotra lovskih psov v Kranju dne 7. junija 1953 8. Asta Koranska RMP 1393 S, lastnik Nikola Padežanin, Maribor, 80 točk, III d; telesna ocena komaj dobro. Zanjo velja še pripomba kakor za A j ko Koransko. Vsak poznavalec pomladanske vzrejne tekme bo potrdil, da je bila tekma klavrna. To naj bo resen opomin funkcionarjem podružnice Kinološkega združenja v Mariboru in da je zadnji čas, da reši, kar se še rešiti da. Tak uspeh tekme nikakor ni propaganda za ptičarja. Lastnikom psov, ki so tekmovali, naj bo to poročilo v spodbudo za delo na dobri bazi. Zavedajo naj se, da je lov s ptičarjem in njegovo pravilno vodstvo najtežja veščina, toda lepa, ki zadovolji še tako razvajenega lovca. Ptičar je priučljiv vsakemu delu, ki ga lovski pes sploh zmore, le jamariti ne moremo z njim. Potrebno je pa mnogo truda, samo-premagovanja in znanja, da bo obvladal poljsko, vodno in gozdno delo, kakor je primerno njegovi veliki inteligenci in zmogljivosti. Uspeh tekme pa je v tem, da je led prebit. DLP, Ljubom Zadnik Vzrejna tekma psov jamarjev v Čateških Toplicah Klub ljubiteljev jazbečarjev in ter ij er jev (KLJT) v Ljubljani, je priredil L, 2. in 3. maja 1953 s kinološko organizacijo LR Hrvatske medzvezno in medrepubliško vzrejno tekmo jazbečarjev in terijerjev v rovu in na planem, v Čateških Toplicah pri Brežicah. Priprave je vzorno izvedla OLZ Krško, za kar imajo največ zaslug Lojze Colarič, Jože Jurišič, Oto Orsanič in ing. Dušan Šušteršič. Udeležba je bila polnoštevilna. Žive divjadi (lisic in jazbecev) je bilo za preizkušnjo dovolj, za kar gre zasluga 1. d. Cerklje, Pišece in Čatež. Zbralo se je kakih 250 lovcev in vodnikov ter lastnikov psov jamarjev z 51 psi. Posebno številna je bila udeležba lovcev in ljubiteljev psov jamarjev iz LR Hrvatske. Najprej so bili psi ocenjeni po zunanjosti. Preizkušnja dela pod zemljo na roparice se je izvedla v vzornem umetnem rovu. Za marsikaterega psa je bilo to prvo srečanje z lisico ali jazbecem in marsikateri pes je odnesel praske zaradi svoje neizkušenosti in vihravosti. Medtem se je začela preizkušnja tudi v delu na planem. Ocenjevali so sodniki: B. H. Stare iz Ljubljane, Mirko Konrad in Otmar Cvirn iz Maribora, dr. Oton Rohr, Ratimir Orban ter Krešimir Dožen iz Zagreba. Žal niso vsi lastniki psov ostali vse dni v Čateških Toplicah. Tako niso vsi psi tekmovali v rovu, nekateri pa ne na planem, kar pa v času enega leta lahko nadoknadijo. Za končno oceno je namreč odločilen uspeh v obeh panogah tekmovanja. Dotlej velja le pol ocene. Prvi in drugi dan je predsednik B. H. Stare predaval udeležencem o organizaciji kinologije, o njenih ciljih in namenih ter o bistvu tekem. Znani dreser Janez Klemenčič je pa praktično pokazal, kaj zmore pravilno šolan lovski terijer ali nemški ovčar (volčjak), ter obrazložil pravilno šolanje. Popoldne sta se vršila srečolov in tekmovalno streljanje z zračnimi puškami. V nedeljo 3. maja je bila izbirna tekma najboljših psov jamarjev, to je terijer jev in jazbečarjev. Prvi je bil foksterijer Boj (lastnica Tatjana Vončina, Ljubljana) 171 točk, drugi 1. t. Kuna (lastnik I. Caf, Maribor) 170 točk, tretji pa ostrodlaki jazbečar Jupp (lastnik Mirko Konrad, Maribor) 140 točk. Na tej odlični tekmi smo videli, da je pes jamar pogumen, oster in napadalen na roparice, da je donašalec, izboren v vodi, oblajavec ter zvest tovariš svojemu gospodarju, zraven pa skromen, zlasti v prehrani. Uspehi tekem: A. Razred mladih psov: I. nagrada Azor Gumniški 115 točk, vodnik Cuk Danijel, Senovo. II. nagrada Ador Kraški -.11315 točk, Jurešič Jože, Krško, Brig 110 točk, Janekovič Zvonimir, Zagreb. III. nagrada: a) Bela 133 točk, Janekovič Zvonimir, Zagreb; b) Anka 126 točk, Račečič Viktor, Skopice; c) Asan HIT točk, Levičar Lado, Krško; d) Argo 109 točk, Um e tič Janez, Poštena vas; e) Alko Gumniški 108 točk, Vahtič Alfonz, Cerklje; f) Beba 107 točk, Špiler Ivan, Krško; g) Ajda Kraška 105 točk, Bizjak Janko, Krško. B. Razred zrelih psov: I. nagrada Bora Nanoška 150 točk, Borovnik Mirko, Zagreb; b) Boj Radvanski 148 točk, Zorčič Anton, Kapela. II. nagrada: a) Zlata Ivanovčanska 141 točk, Staneti Aleks, Zagreb; b) Živa Gobovška 137 točk, Medved Branko, Krško; c) Gora Ivanovčanska 133 točk, Filipan Mirko, Vel. Trojstvo; d) Ada Kraška 1120 točk, Zagode Rudi, Brežice; e) Daki 115 točk, Kene Ivan, Globoko. III. nagrada: a) Bessy 137 točk, Cekič Cedo, Zagreb; b) Diana Diljska 1126 točk, Colarič Lojze, Krško; c) Bobi KI9 točk, Hotko Ivan, Vrbje; d) As Kraški 116 točk, Ur ek Jože, Brežice. Izbirni razred: I. foksterijer Boj 171 točk, Vončina Tatjana, Ljubljana; II. lov. ter. Kuna 170 točk, Caf Ivan, Maribor; III. jazbečar Jupp 140 točk, Mirko Konrad, Maribor. Najbolje so odrezali foksterijer ji. Vsi imenovani dobe vpisane znake v rodovniku rov, zvezdica, daveži še črtice poleg tega. Razen imenovanih so preizkušnjo polovično prestali ali v rovu ali pa samo na planem: Foksterijer Aza 48 točk, v rovu (znak rov in zvezda), jazbečar Don Podslemenski 40 točk, nad zemljo, jazbečar Nero 52 točk, nad zemljo, jazbečar Bina 40 točk, v rovu (znak rov in zvezda), jazbečar Boj 67 točk, nad zemljo (sledoglasen), f. t. Dandy 37 točk, v rovu (zvezda), jazbečar Tiki 60 točk, nad zemljo, 1. t. Aro 47 točk, nad zemljo, 1. t. Ado 29 točk, v rovu (zvezda), 1. t. Ajka Pantovčanska 64 točk, v rovu (zvezda), 1. t. Asta 25 točk, v rovu (zvezda), f. t. Alma Kraška 72 t., nad zemljo in f. t. Ada 41 točk nad zemljo! Ostalih sedem psov n i prestalo preizkušnje, ker jih lastniki niso dovolj urili ali pa sploh nimajo zasnove. Uspeh tekme je nadvse zadovoljiv v vsakem oziru. Uverjeni smo, da bo OLZ Krško še dalje prednjačila na polju kinologije ter ji k uspeli prireditvi čestitamo! ... Pomladanska vgrejna tekma psov jamarjev v Sežani 5. julija 1953 Klub LJT je priredil to tekmo jazbečarjev, lovskih ter i j er jev in terijerjev ter povabil vse lovske zveze Primorske. Udeležile so se je OLZ Gorica s 14 psi, Postojna z 2 psoma, Sežana brez psov ter nekaj članov KLJT iz Ljubljane s psi, ki pa razen štirih niso tekmovali. Ostali psi so bili privedeni z namenom', da so lovci v praksi videli, kaj vse zmore vzgojen in šolan foksterijer ali jazbečar. Tekmovalo je 20 psov v umetnem rovu na lisice, v kraški dolini sredi Sežane. Po oceni zunanjosti psov po sodniku T. Dreniku, je ocenjeval delo v rovu sodnik Bruno H. Stare. Psi so dosegli po točkah v prvem razredu: lov. ter. Trol 77, jazb. Atom 68 in 1. t. Caf 60; v drugem razredu: 1. t. Anka 56, 1. t. Alko 56, jazb. Flok 55, jazb. Dan 54, 1. t. Ajda 52 in 1. t. Ada Medanska 51; tretjega razreda, za katerega je predpisanih po pravilniku najmanj 40 točk, ni dosegel noben pes. V prvem razredu so si priborili znake, ki se vpišejo vsakemu v rodovnik, in sicer: podkev (da je dosegel razred), črto od leve na desno navzgor (da je d a vež in je izvlekel lisico), ter zvezdo (da je prestal preizkušnjo v rovu vsaj povoljno v vseh predmetih). V drugem razredu so dobili vsi zmagovalci podkev in zvezdico. Samo zvezdica se je podelila jazb. Agiču 37 točk, jazb. Riki 35, 1. t. Ajdi 23, 1. t. Aliju 25, 1. t. Ali Medanski 23 in 1. t. Agiču II 24 točk. (Oceno dobi le pes, ki je vpisan v rodovno knjigo). Štirje psi niso prestali preizkušnje. V kinološkem pogledu je bil izid tekme zadovoljiv. Tekmo je otvoril predsednik OLZ Sežana, Dušan Rudež, predsednik KLJT Bruno H. Stare pa je orisal organizacijo in smernice kinologije v Jugoslaviji. Tekma je pokazala, da so psi teh pasem zelo ostri in odlično uporabni. Popoldanska tekma na planem je zaradi močnega dežja morala odpasti. Za končno oceno mora vsak pes prestati preizkušnjo v rovu — ki je temeljna — in preizkušnjo na planem, sicer ne more dobiti nagrade, niti ne more biti označen za plemenjaka. To je način izbire, s katero bomo v doglednem času dobili dobre pasemske pse. Na tekmi je bilo očito, da se primorske družine z izjemo Nove Gorice, kaj malo zanimajo za lovske pse oziroma za kinologijo. Kaže, da bo na tem polju treba preorati še mnogo ledine. Upajmo, da bo prihodnja tekma pokazala več udejstvovanja naših primorskih lovcev, z dobrim pasjim materialom. Opozarjamo, da more pes, ki je prestal preizkušnjo v podzemskem delu, v času enega leta nadoknaditi preizkušnjo v delu na planem, na kateri koli tekmi. KLJT Jakob Peternel, ml.: POLETNO JUTRO Sonce zlato posijalo, polje z biseri obdalo. In škrjančka predramilo, ga v višave zavrtilo. Sonce kmetiču posije, ga zbudi iz sladke snije: Kmetič, vzemi koso, dokler imaš hladno roso1 Sonce lovcu posijalo, ga v log zeleni gnalo tja, kjer duša se sprosti, kjer ni težav in ne skrbi. Posijalo sonce v pšenico in zbudilo prepelico; pet-pedi! pet-pedi! res, valit se že mudi. Medved v hribih okrog Železne Kaple. 2e večkrat je bil medved gost v teh hribih. Zadnjič leta 1948, ko je tudi raztrgal več ovc. Letos se je dalj časa zadržal v tej okolici. V začetku julija t. 1. so ga videli v Medvedji dolini pri Borovljah, kjer je ing. Niedereder pred leti enega ustrelil. O tem so mnogo pisali avstrijski listi kakor tudi inozemski. Nekaj dni pozneje sva z mojim praktikantom sledila medveda v Kortah. Teden dni pozneje so ga sledili drvarji pod. Olševo. Verjetno jo je primahal preko državne meje iz Solčave. Dne 15. julija pa je bila meni lovska sreča tako mila, da sem ga prvikrat v svojem življenju videl v prosti naravi in ga mogel iz bližine opazovati. Ko sem se omenjenega dne proti večeru svojim brakom-jazbečarjem Astorjem vračal iz službe po stezi skozi petnajstletno smrekovo kulturo, se Astor na majhni jasi nenadoma ustavi in noče naprej. Pogledam ga in vprašujem, kaj ima. Med tem zaslišim v goščavi pred seboj neko praskanje. Mislil sem, da morda kak srnjak drgne rogovje. Ker sem ravno ta dan iskal enega za kuhinjo, mi je bilo ravno prav. Praskanje se vedno bolj približuje, ko zagledam med grmičevjem nekaj temnega. V prvem hipu mi šine na misel divji prašič. Dvignem daljnogled in skoraj nisem mogel verjeti. Pred menoj stoji medved v pravi podobi svojega rojstva, oddaljen komaj 20 korakov. Pobiral je nekaj po travi in jedel ter se mi približal na 15 korakov. Nenadoma me je zapazil, čeprav sem klečal v precej visoki travi. Stegnil je vrat in in me zvedavo gledal. Jaz pa dvignem klobuk in mu rečem, pozdravljen, stričko. To mu je bilo preveč, mogočno je zapihal, se dvignil na zadnji nogi, se zasukal in v dveh skokih ga ni bilo več. Ves prizor z medvedom je trajal 6—7 minut. Astor ves nasršen me je vprašujoče gledal, češ, kaj je bilo to. Obema je bilo novo, čeprav je najina starostna razlika komaj 40 let. V Avstriji medved ni zaščiten, kar gotovo ni prav. Saj če se kateri pojavi, ki dela škodo na govedu in ovcah, se pač dovoli odstrel. V tem primeru pa naj bi medved užival zaščito. Preiskal sem ono jaso, na kateri je medved nekaj pobiral in jedel, toda nisem našel nič drugega ko gobe lisičke. Da je na svojih potovanjih prav gotovo nale-let na govejo živino in ovce, ker so jih vsi pašniki in gozdovi polni, je brez dvoma. Toda nihče še ni javil kake škode po medvedu. Če je vegetarijanec in se hrani le z jagodami in drugimi gozdnimi sadeži, katerih je ob tem letnem času povsod polno, mu je res nelovsko streči po življenju. Marsikdo mi je rekel, zakaj da ga nisem ustrelil. Zakaj? Saj mi ni ničesar storil. Sicer bi ne bila nobena umetnost takega medveda ustreliti, ker sem imel puško v rokah in medved nič hudega sluteč, je stal komaj 15 korakov pred menoj. Zdelo bi se mi lovca nevredno, če bi ustrelil prvega medveda, ki sem ga v svojem življenju v prosti naravi srečal in videl, ker bi s tem oropal naravo za plemenito roparsko veledivjad, ki je pri nas redek živ spomenik nekdanjih lovskih časov.* Franc Eržen, lovec, Železna Kapla na Koroškem, 29. VII. 1953 Zopet medved na Koroškem. Lovski zvezi LRS je poslal pod tem naslovom poročilo deželni lovski mojster za Koroško g. Thurn od 16. VII. 1953. Iz tega poročila podajamo nekaj dopolnil k poročilu lovca Franca Eržena pod naslovom »Medved v hribih okrog Železne Kaple«. Deželni lovski mojster g. Thurn namreč poroča, da zadnji dve leti niso sledili na Koroškem nobenega medveda. Šele letos v maju je videl nadzorni lovec v revirju avstrijskega zveznega gozda Finkenstein, zopet medveda. Nekaj dni za tem so ga videli v Medvedji dolini, kjer je bil ustreljen zadnji medved, ko je na neki poseki poldrugo uro preiskoval mravljišča in trhle štore. 5. julija se je medved zopet sledil v Thurnovem gozdu Grintovec. Razmetal je vsa mravljišča v okolici, da so iglice * Vzglednemu lovcu k njegovi plemeniti gesti iskreno čestitamo! Ur. ležale vsepovsod po nižjem drevju ter razdejal in deloma zmetal trhla drevesna debla na lovsko stezo. Tam je pustil tudi svoje iztrebke. V tem kraju se je moral zadrževati več dni. V noči od 10. do 11. julija se je pojavil kakih 30 km vzhodno od revirja Grintovec, ko je prešel iz Olševe v revir Remše-nik. Tam se je srečal z lovcem Erženom, kakor nam ta poroča. Deželni lovski mojster meni, da ta medved ni ropar, ki bi klal domačo živino in da ga je zato kot miroljubnega medveda, ohraniti kot živalsko redkost v Avstriji. Na jasnem si tudi ni z ozirom na opazovanja, če gre pri tem za enega ali dva medveda ali celo za tri. V svojem poročilu daje tudi največje priznanje lovcu Erženu kot vzglednemu lovcu, da se je vzdržal strela na to veledivjad. Ur. Kako so si ptiči razdelili zimovališče. Prejšnje čase, ko so mnoge stvari v prirodi bile za človeka nepojmljive, so si ljudje izmišljali raznotere bajke, da bi objasnili te pojave. Praznoverne domneve :in babjeverni običaji so se mogli pojaviti samo zaradi ljudske ne-izobrazbe, s podporo domišljije. Plašila jih je grmljava, v kateri so videli zlega boga. Kadar so sahnila polja od suše, so opravljali priprošnje molitve. Čudna se jim je zdela vnanjost štorklje — šli so tako daleč, da so jo smatrali za utvaro, prikazen. Bojazen je vzbujal krik velike sove — računali so, da napoveduje sosedovo smrt itd. Ptiči, katerih življenje se je zdelo zagonetno, so bili vir vražam in poverju. Mnoštvene selitve ptičev, posebno če so nastopile ob nepričakovani dobi ali v nedoločenem kraju, so se vselej štele za slabo znamenje. »Ta izredna selitev štorkelj je po splošni misli napoved velikih nesreč,« piše naravoslovec ob koncu 18. stoletja. Znanje ruši vražna tolmačenja pri-rodnih pojavov, zamenjujoč jih s prav privlačnimi zakonitimi odnosi v primerih, ki se dogajajo. Kar danes vemo o preletanju, sicer še ne objasnjuje po- polnoma vseh njihovih posebnosti, vendar pa izključuje raznolika »zdela« in »znamenja«. Eno najtežjih vprašanj, ki se stavi v zvezi s selitvami, je njih poreklo. To vprašanje je težko zato, ker more biti odgovor zasnovan na preučevanju gradiva o selitvah v prazgodovinskih časih, kakršne izvajamo na osnovi ptičjih okamenin, ohranjenih do naših dni v raznih zemeljskih plasteh. Znano nam je, da so te izkopanine precej redke, a brez njih je nemogoče napraviti jasno sliko o tem, kako so nastale selitve. Vendar neko stvarno gradivo — opazovanja selivk in izkopanine — se je že precej nakopičilo in na podlagi tega smemo domnevati, da je ledena doba zemlje imela ogromen vpliv na sedanje razmeščanje ozemlja za gnezditev in zimovanje ptičev na severu in v umerjenem pasu. Prodiranje ledenikov na evropsko-azijsko kopno je bilo neenakomerno, delalo je razliko v podnebju ne le s severa na jug, ampak tudi z zahoda na vzhod. Napredujoč v področju ptičje naselitve so ledeniki morali ali 1. potisniti ptiče na jug oziroma jugovzhod, ali 2. ustvariti pogoje samo za gnezditev, toda ne za prehranitev skozi vse leto. Pogoji, prikladni za valjenje, so se morali pojaviti tu pa tam v zvezi z močnimi spremembami vremenske dobe in s tem se je opredeljevala stroga perdodnost ali občasnost ptičjih selitev. Kolikor so se ledeniki odmikali, toliko so ptiči zavzemali oproščena področja, primerna za gnezdenje. Znano je tole zanimivo dejstvo. Kolikor severneje gnezdijo ptiči selci iste vrste, toliko južneje leže njih zimo višča, t. j. plemena severnih ptičev prekrivajo pri preletanju znatno večji prostor kakor ptiči, ki pleto gnezda južneje. Moglo bi se domnevati, da je ta na prvi pogled čudno dejstvo tesno vezano z zgodovino napredovanja ptičjega naseljevanja k severu. Ptiči, ki so po umiku ledenikov zavzeli severne predele, so morali upoštevati, da so ugodnejše, zimovniku bližje prostore že zasedli njih južni sorodniki. Ako zavoljo prehranit ve ti kraji niso dovoljevali daljšega naseljevanja, so morali s severa leteči ptiči izbrati svoj zimov-nik južneje. Kakor prostore za gnezdenje tako tudi prostore za prezimitev so čvrsto zavzele določene vrste ptičev. Izjeme pri zimovališčih so pogostnejše kakor pri gnezdenju. Izbor področja za zimovanje se ravna po vremenskih pogojih, po možnosti prehrane, brez ozira na bližino prostora za gnezdenje. Domnevati smemo, da se v nekih primerih zavzemanje daljnih zimovnikov razlaga z zgodovinskimi razmerami, ko naj bližja mesta še niso bila pripravna za zimovanje; v drugih primerih — s konkurenco domorodcev, ki niso dopuščali prenaseljenosti; v tretjih — z zavzemanjem teh področij po drugih selivcih. V vsakem primeru dobe vse selivke posameznih področij za gnezda zimsko stanoval išče, kamor drugi ptiči ne posegajo. Za mnoge vrste ptičev so se mogli — z obročkan jem in drugače — natančno dognati njih zimovniki, včasih oddaljeni 10 do 15 000 km od domovine. Naša lastovka se ustavlja sredi Afrike, bregovnica prebije zimo tudi v Afriki, a nekoliko severneje. Vodomci ali zimorodki (severni ptiči) odlete v Egipt. V isti kraj, samo nekoliko severneje, odlete — škorci, jastrebi ne odlete dalje od Egipta, a pravi sokol prebije zimo po vsej severni Afriki, hrestač in štorklja odletita na zimovanje v južno Afriko, neke vrste drobnih kljunačev s krajnega severa Azije lete na prezimovališče v južno Afriko, Avstralijo, Novi Zeland, in celo v južno Ameriko. Vivki prezimujejo v Egiptu, kukavice — v severni Afriki, a žerjavi — v Sudanu. Mnoge naše ptice zimu-jejo dokaj bliže — na južnih obalah Kaspijskega in Črnega morja. Vsako leto dvakrat prekrižajo ptiči ta ogromni prostor in, kakor nam je že znano, se vračajo k svojemu območju gnezdenja, celo k svojemu staremu gnezdu. Na kak način najdejo ptiči pot? Kako da ne zaidejo na velikanskem prostoru dolgem nekoliko deset tisočev kilometrov? REDIN — A. D. Bik na srnji klic. Z velikimi črkami je napisano s tintnim svinčnikom na vratni podboj logarnice pod Medvedja-kom: »21. julija, lov na srnjad.« Kaj ta dan pomeni za lovce, Otmarja, Levarja in ing. Dečka, nam pripoveduje Otmar sam v Cuježevi gostilni na Rečici: »Ing. Dečko, ves neučakan, kadar je beseda o lovu, naju je z Levarjem tudi tokrat pregovoril in šli smo klicat srnjaka, dražit njegovo ženitovanjsko razpoloženje. S seboj smo vzeli svinjskega želodca, kruha, pa tudi »kačje sline« (žganja) ni manjkalo. V planini pod Medvedjakom smo pričeli klicati, pa brez uspeha. Fantazija je bila tako močna, da smo v vsakem šumu že videli pred nami srnjaka. Dejansko pa se še premaknilo ni ničesar. Klicali smo še v gozdu nad Borsečnikovo domačijo in sedaj glej, nekaj se nam bliža. Ing. Dečko še bolj vešče zapivka in pred nami se pojavi Borsečnikov bik, ki takoj naskoči Levarja in Dečka. Jaz, zvesti tovariš, hočem preprečiti nesrečo in se nastavim biku na pot. Ko me zagleda, jo ubere za menoj. Medtem sem že naredil pretkan načrt. Skril se bom v gost grm, saj bik vendar ni lovski pes, da bi me tam zavohal. Mišljeno, storjeno. Komaj se dobro usedem, glej ga spaka, že lomasti bik v grm, kjer sem skrit. Vejevje poka in se lomi, bik pa jezno renči, kakor podivjana zver beueueueu-bue. Brž v drugi grm. Ponovi se isto, v tretjem enako. O, ko bi imel moj istri-janec Arno tako dober nos! Kje mi je rešitev, boginja Diana, pomagaj nesrečnemu lovcu, ne do plena, pač pa do rešitve izpod rogov podivjanega bika. Oziram se, nikjer nobenega visokega drevesa, 50 korakov proč pa je plot. Tja se poženem, bik pa za petami. Vržem se na glavo preko plota in padem na njivo, puška se mi zabije s cevjo naprej globoko v mehko prst. Popolnoma sem izčrpan, ustrelil bi pošast, pa mi je cev oboževanega karabina nabita s prstjo. Naj bo, kar bo, če me tudi tukaj pogazi; naprej ne morem, preveč sem izčrpan. Bik medtem z rogovi privzdiguje ograjo, hoče me uničiti. Boginja Diana se me je usmilila, ograja je le premočna. Neumna žival pa ne odneha. Ubere jo za onima nesrečnikoma, ki bežita čez drn in strn, naposled pa se rešita na visok javor. Nikdar si nisem mislil, da ima Dečko poleg visokih lovskih sposobnosti tudi toliko smisla za tek in plezanje. To je bil pravi spomladanski kros. Še potem, ko je Borsečnikov hlapec odgnal bika domov, je imel Dečko oči za pedenj pred nosom. Levar je bil v licih take barve, kakor bi ga bil v ajdovo moko pomočil. Morali smo mu z žganjem masirati notranjost želodca, spodnje hlače pa z vročo vodo in milom — da ne bi... Borsečnik je še isti dan biku stisnil moda. Sicer pa pravi, da ni bila živalca nikdar preveč huda.« Otmar že tretji dan pri Čuježu pripoveduje zgodbo in si privezuje dušo, ki jo je bil skoraj zgubil. K. J. Psico z mladiči so »ukradli«. Drago Polc iz Sel pri Zagorju ima lepo psico-istrijanko. Pred nedavnim je skotila pet mladičev. Toda neko jutro ni bilo psice in ne mladičev in Drago je prijavil tatvino. Toda čez nekaj dni so psico zasledili v 200 m oddaljeni baraki z mladiči vred. V neposredni bližini, kjer je psica skotila, so namreč obvezniki predvojne vzgoje imeli strelske vaje. To psici seveda ni bilo všeč in v strahu za svoj zarod, je znosila mladino na varnejši kraj. Vsekakor lepa materinska skrb. L. d. Trbovlje Srna išče pomoči pri ljudeh. Konec maja t. 1. se je v poznih popoldanskih urah žalostno privlekla v vas Šemnik, v lovišču 1. d. Izlake, srna in se ozirala po ljudeh, katerih se ni prav nič plašila. V oddaljenosti 30 korakov je srno spremljal srnjak-šesterak. Ta je dvakrat zabavkal in se lagodno umaknil v bližnji gozd, ko so se vaščani približali srni. Kmet Franc Jenko, p. d. Vilar je zaslutil, da s srno ni nekaj v redu. Postlal ji je v hlevu, kamor se je srna ulegla. O dogodku je takoj obvestil člane 1. d. Izlake, ki so k srni poslali dva čuvaja in živinozdravnika. Toda srna je medtem poginila. Nosila je dva mladiča srnjačka. Postala je žrtev materinstva. Koliko je morala uboga žival trpeti, da je premagala nagonski strah pred ljudmi in se k njim zatekla po pomoč. Hvale vredno je sočutje kmetov te vasice, ki so v svoji plemenitosti nudili srni vse, kar je bilo v njih moči. L. d. Trbovlje To srnico je v lovišču LD Rečica ob Savinji ujel divji lovec, kateremu jo je družina odvzela in dala v oskrbo lovcu Milanu Repenšku, kjer je dorasla. Spomladi jo je družina oddala upravi gojitvenih lovišč LRS za osvežitev krvi. (Na sliki je lovec s svojo hčerkico in srnico, ki pije mleko.) Jože Kuntarič, l. d. Šoštanj, 25. VI. 1953 Kune — redki gostje prekmurskih revirjev. Člani lovske družine Polana so pri obhodih lovišča našli meseca aprila t. 1. tri poginule mlade zajce. Edina poškodba, katero so lahko na zajcih ugotovili, je bila razmeroma mala rana pod vratom. Sum je padel na kuno, katerih kot stalnic roparic v Prekmurju ni, se pa v večjih časovnih presledkih pojavijo tu in -tam ter spet izginejo! Da so omenjeni zajci res bili žrtve kune, potrjuje naslednji dogodek: Pavel Kolo man, član omenjene LD je kot kmetovalec šel v pričetku maja s sinom na polje, in sicer proti onemu delu lovišča, kjer so bili najdeni poginuli zajci. Nenadoma zasliši ne daleč v gozdu ptičje vpitje, ki je postajalo vedno bolj hrupno. Ker je ptičji vik dal slutiti, da se v bližini nahaja roparica, hitro pošlje sina domov po puško, sam se pa oprezno bliža gozdu! Sin se kmalu vrne, in tedaj opazi, kako se mu z veliko hitrostjo bliža po drevju kuna-zlatica. Počaka primeren trenutek in z dobro merjenim strelom jo sklati z drevesa. Isto je bila uplenjena to pomlad kuna zlatica v lovišču LD Tišina. Čeprav sta omenjeni lovišči razmeroma dobro naseljeni z zajci in fazani, ki bi nudili tej roparici zadosti hrane, smatramo da so od časa do časa uplenjene kune le redki gostje prekmurskih revirjev, nikakor pa ne stalna divjad. Franc Poredoš, LD Polana Divjega prašiča, merjasca, starega okrog 5 let je ustrelil dne 25. VII. 1953 ponoči pri mesečini v revirju Jatne na Magolniku, lovec Franc Pižmuh. Prašič je tehtal iztrebljen 130 kg. Streljan je bil na 15 korakov s P. P. Sibre, ki so med drugim prebile tudi srce, so na drugi strani obtičale pod kožo, deloma znotraj telesa. Prašič je po strelu tekel še 65 korakov. V zadnji plati je imel pod kožo zaraslo svinčenko domačega izdelka, debeline 10, 11 mm. Franc Čuk, LD Radeče pri Zidanem mostu, Smrtna nesreča na lovu. Član 1. d. Turjak, Franc Cimperman iz Tomažin, je 15. julija t. 1. na lovu na divje prašiče po neprevidnosti obeh prizadetih, ustrelil svojega lovskega tovariša 52-letnega Ivana Zakrajška iz Roba, me- neč da se mu skozi goščavo bliža prašič, ne pa tovariš, ki je na svojo nesrečo hodil tiho in brez oglašanja. Imenovana sta lansko leto oba prestala lovski izpit in vendar sta pozabila na temeljna načela pri izvrševanju lova. Ta žalostni primer znova opominja k skrajni previdnosti pri rabi strelnega orožja in k največji disciplini na lovih. oLZ Kočevje, 20. VII. 1953 »Okrog Solčave«. Pod tem naslovom opisuje I. Dolinar v 6. in 7. številki letošnjega »Lovca« nekaj lovskih prigod iz solčavskega lovskega revirja. Ze uvodoma se opravičuje, da morda imena ne bodo točna, ker da jih je že pozabil. To bo res kar držalo. Saj zamenja Joža s »Petrom«, Logarsko dolino z »Logarjevo«, Matkovega ata 1. 1916 z Matkom (Janezom), ki takrat še ni imel »pobov« (= sinov = ?!) ki bi bili »zanič«, Solčavane s »Solčavci« itd. Bolj kočljiva pa je že navedba, da je iz Matkovega stana (ki ga v resnici sploh ni!) prešel s pastirčkom na ruševca, preskočivši plot, v grof Thurno-vo lovišče. Matkova posest meji namreč le na Zadnikovo na Koroškem (Bela); medtem ko je od tam do Thurnovega, ki sega na jz. do Pastirkovega vrha, samo zračne črte okrog 5 km, terenska razdalja pa bo zaradi planinskega terena najmanj dvakratna. Še težja pa se mi zdi zadeva, ki bi naj podala likovno fotografijo Solča-vana, v tem primeru Joža (»Petra«), ki sem ga z nekaj slikami opisal v »Lovcu« 1. 1951. V vseh dolgih letih, kar sem jih preživel med Solčavani — še pred prvo svetovno vojno, potem od 1916 dalje med vojno in še pozneje do današnjih dni, ko še vedno zahajam poleti med nje — nisem slišal iz ust nobenega Solčavana (izvzemši mlajših, ki jim je to vojna pustila), niti hudiča, še manj Pa pridušanja. Še manj se je posluževal Joža podobnih epitetonov! Prav je naglasil Dolinar že v uvodu navedeno opravičilo glede spomina, in to — zlasti v teh, pravkar navedenih primerih — kar drži. Sicer je pa tudi povsem umljivo, da Dolinar, kateremu Solčavani ne odrekajo lovske spretnosti, v nekaj mesecih, ki jih je prebil v Solčavi, ni mogel zajeti celotne etnične in etične nepopačene globine Solčavana; za tak študij in proučevanje je že nujno potreben — zlasti v Solčavi! — daljši čas. Manjšega pomena je tudi navedba, da se je pokojni Roban (Martin; padel v prvi svetovni vojni), mož še živeče gospodinje, Robanove matere, zaplezal v Ojstrici, kjer se je izmotal iz kočljivega položaja z n a rezanjem golih podplatov. Joža, sin navedenega Martina in matere Marije, meni v nasprotju z drugo verzijo, da bi bil to neki Robanov pastir, da se je le njegov praded znašel nekoč pred neko luknjo v Velikem vrhu — torej ne v steni Ojstrice! — od koder da se je baje rešil na opisani način. Napisal sem te vrstice sine ira et studio ne iz polemičnih razlogov, marveč, da se prikažejo osebe v pravi luči in se ne dela tudi nehotoma in nenamerno nikomur krivice in mislim — sit venia verbo! — da mi tov. Dolinar teh ugotovitev in korekture ne bo zameril. Beze m • le redki Italijani so bili namreč lovci in premnogo zgolj streljačev, ki so pobijali vsevprek. Še bolj žalostna pa je bila za divjad doba po vojni, čas zavezniške vojaške okupacije. Angloameričani, ki so imeli vse te kraje zasedene (tako imenovano cono »A«) so namreč dopuščali vse pravice in privilegije Italijanom, domače prebivalstvo pa je bilo zapostavljeno in dostop iz ostalih krajev Slovenije v to cono je bil zelo oviran. Italijani so vedeli, da bodo te kraje izgubili, zato so temeljito Izkoristili ta čas in so z neprestanimi brakadami domala uničili srnjad. Po letu 1947, ko so bili ti predeli priključeni k FLRJ, se je takoj pričela smotrna gojitev divjadi. Uspehi pa bi bili mnogo boljši1, če bi srnjad s Kolovrata in Matajurja ne prehajala v snegu na južna pobočja, ki so pod Italijo, kjer je zapisana smrti. To so ugotovitve večletnih opazovanj in italijanskih državljanov, ki so dvolastniki in prihajajo na svoja posestva tostran meje. Uspešno razmnoževanje srnjadi ovirajo tudi klateči se psi, ki kaj radi in pogosto prihajajo preko meje in gonijo srnjad do onemoglosti. Lovsko osebje ,te pse seveda zasleduje in pokončuje. (V letu 1951 — 6 psov, v letu 1952 — 3 pse in v letu 1953 — 2 psa.) III. Podoben primer je z zajci, ki se ravno tako selijo na sončna pobočja onstran meje, kjer pa jih čakajo psi in streljači. Italijanskih predpisov o lovu žal nimam, vem pa, da prične lov na zajce s 1. septembrom. Znano mi je tudi, da streljajo srnjad celo spomladi, v marcu, če se ne odseli v poletna ‘bivališča na osojne lege. Vem tudi, da v vaseh Beneške Slovenije lahko love vsi, ki imajo orožje in orožje ima skoraj vsaka hiša. Prav tako ima skoraj vsaka hiša enega ali več psov križancev, ki so znani po svoji: vztrajnosti v preganjanju divjadi. Te pse križance pa vodijo dvolastniki tudi preko meje, ko prihajajo na to stran, zlasti v jeseni, ko pridejo pred snegom spravljat seno. IV. Kakor sem že v uvodu omenil je glede gamsov nekoliko boljše. Ti revirji so 'bili že pred vojno v zakupu oseb, ki so imele nekoliko več lovskega smisla; nekateri so bili tudi dobri in pravični lovci. Prav tako niso v povojnem času 1945—1947 odstrelili dosti več gamsov, kakor to dopušča prirastek. Ugodno za razmnoževanje gamsov je .tudi to, da je vsa okolica Rablja od Rezije pa do Avstrijske meje državni: lovski rezervat, v kolikor smo informirani. To lovišče oskrbuje nadlovec Monecchi, ki je med bovškimi lovci poznan še izpred vojne in je priznano pošten in dober lovec. Zato se tu divjad ne pokončuje tako, kakor srnjad v loviščih Kobarid in Volče. Upoštevati moramo namreč dejstvo, da veliko število gamsov (ca. 100) preživi poletne mesece na osojni' severni, italijanski strani, ki je manj vznemirjena po planincih. Vsi ti gamsi se preselijo na južna in jugovzhodna pobočja Kanina, Jerebice in Mangarta brž ko nastopi prvo jesensko deževje. Zato je rezervat na italijanski strani velike koristi tudi za nas. Nujno potrebno bi bilo, da bi se vsaj s tem rezervatnim loviščem upostavili boljši odnosa ji. Do danes namreč nismo imeli nobenih stikov z lovskimi organizacijami, niti s posameznimi lovci v Italiji. To neposredno sodelovanje med rezervatnim loviščem Rabelj (Caccia reservata Cave di Predrl) in OLZ Tolmin ali celo direktno z Lovsko družino Bovec je tem .bolj nujno, ker nam ravno s te strani preti nevarnost garij zlasti v jesenskih mesecih, ko se gamsi vračajo k nam na južna pobočja. Važno je, da vemo, od kod preti glavna nevarnost garij. Najbolj ogrožena je Možnica z Jerebico. Cez Jerebico, Snežni vrh, Lanševco in Bojenco namreč prehaja največ gamsov iz lovišča L. D. Bovec v Italijo in obratno. Na samem Kaninu in Prestreljeniku ni tako neposredne nevarnosti, ker so glavni prehodi le oni prej navedeni. Od tam pa se pomikajo posamezni tropi ali posamezni gamsi proti Kaninu in na Rombon. V tem kraju med Kaninom, Rombonom in Jerebico je glavnina staleža gamsov lovske družine Bovec in so ti kraji najbolj neposredno ogroženi. Dobro je v toliko, ker Kaninsko pogorje loči globoka soteska 'Možnica, po kateri je speljana tudi cesta Bovec, Log pod Mangrtom, Trbiž, tako da gamsi po tej strani nimajo dohoda v ostale predele ali le prav redko in izjemno kak posamezen. Neprimerno bolj nevaren je Mangrt, kjer je sicer manjše število prehodnih gamsov, vendar so tam prehodi ugodnejši in zato nevarnost, da bi se zanesle garje čez Mali Mangrt in Ponče na Mojstrovko ter Pelce in Stre-bmjak. Če bi se okužili ti revirji, bi bila -zajezitev garij silno težka, Iker so od tam široki prehodi vse do Črne Prsti na eni strani in do Krna na drugi. Zato moramo biti posebno pozorni' na prehode med Pončo in Mangrtom, česar bi OLZ Tolmin ne zmogla sama. Pač pa bi lahko OLZ Tolmin, oziroma Lovska družina Bovec prevzela odgovornost za Kaninsko in Rombonsko skupino, ker je od tam manjša neposredna nevarnost za ostala lovišča, medtem ko je za lovsko družino Bovec ravno ta revir najbolj kritičen. Na področju, ki meji z Italijo, imamo slicer še eno manjšo kolonijo gamsov na Matajurju in na Miji, vsega kakih 10 živali. Toda od tu ni nobene nevarnosti za garje. Negotov pa je obstoj te skupine, ki jih sedaj nekako ščiti neposreden obmejni pas. Če pa kateri prestopi ta varnostni pas proti Italiji, se le redko vrne. Tako je bilo v zimi 1951/52, v takratnem velikem snegu, pokončanih 5 gamsov v marcu na področju med Robedišči in Črnim vrhom (Montefosca) ker so jih snežne razmere prisilile, da so se zatekli tja. To so nam poročali prebivalci obmejne vasice Robedišče, ki je v neposrednih stikih s prebivalci onstran meje in kateri so se bahali z »uspešnim lovom«. Za primer pa, če bi se garjavost pojavila, je na naši strani vse pripravljeno, da jo bomo Obvladali in tudi zatrli. Mirko Komel j: Čakanje ob mesečini Veselje do lova mi je vcepil pokojni oče, ki je bil vnet in izkušen lovec, saj je bil tudi njegov poklic tesno povezan z lovom. Z 18. leti starosti sem imel že svojo lovsko puško. Božične in novoletne počitnice sem vsako leto preživel pri pok. bratu v Novem mestu, v raztreseni vasici v Kočevskem okraju, oddaljeni pol ure od Prezida na Hrvaškem, ki so ga Italijani 1942. leta popolnoma požgali, pok. brata pa zaprli kot člana osvobodilnega gibanja in 10. X. 1942 ustrelili v Starem trgu pri Rakeku. Dve leti, ki sem jih prebil pri pok. bratu sva se vsa posvetila lovu in zlasti pokončevanju volkov, kun in lisic. Z volkovi nisva imela uspeha. Prvo leto v poletju pri čakanju srnjaka, mi je prišel volk pred puško, sem ga pa gladko zgrešil zaradi mraka, še bolj pa zaradi razburjenosti in temperamenta mladostnih let. Tudi s kunami ni bilo posebnega uspeha. Čeravno sva imela vsako zimo 10—12 stav v raznih delih lovišča in čeravno sva kilometre in kilometre prehodila v snegu za kunami. Vzrok najinemu neuspehu sva pripisovala neznanju in neizkušenosti. Zato sva se z vso vnemo .posvetila čitanju in študiranju tako slovenske, kakor tudi nemške literature, predvsem »Lovca«, ki sva ga vestno prečitala. Zavedala sva se, da je treba temeljito poznati tudi lovsko teorijo, ki je pogoj za uspešno prakso. Več uspeha sva imela pri lisicah na čakanje ob mesečini. Skušala sva lisice privabiti s tem, da sva po več sto metrov daleč v snegu naredila vlečko z napol pečeno mačko in jo nato zagrebla v sneg. Toda tudi to se ni obneslo. \ Izven območja hiš, pod gozdom je bilo v snegu vse polno lisičjih sledov, šoli pa, kjer sva ponoči čakala, se ni približala nobena lisica. Približno pol kilometra od zadnje hiše v vasi, pod gozdom so vaščani imeli živalsko pokopališče. V snegu sva ugotovila, da lisice stalno obiskujejo to »mrhovišče«. Še isti dan sva 30 korakov od tega mrhovišča postavila koli-bico, jo obložila s smrečjem in jo do polovice napolnila s senom zoper mraz. Imela sva srečo, da je pod večer zapadlo kakih 10 cm svežega pršiča in najino kolibico pokrilo tako, da je postala skoraj neopazna. Nebo se je zjasnilo in obljubljalo lepe zimske dneve. Drugi večer sva že čakala, čeprav je še manjkalo nekaj dni do ščipa. Toda vidljivost je bila že zadostna. Čevlje sva si dobro namazala z lojem in obutev omotala z juto (vreče-vino), ki dobro varuje pred mrazom, poleg tega pa je bilo še seno v kolibici, da sva vanj zagrebla noge. Na ceveh pušk, od mušice navzdol sva potegnila s kredo črto za lažje merjenje. Toplo oblečena, na rokah po dva para rokavic in sicer par tankih volnenih, povrhu pa še kožnate. Odločena sva bila, da bova čakala tudi vso noč. Januarska noč je bila mrzla, saj je bilo 18° pod ničlo, toda veličastno krasna, brez oblačka, nobene megle, sneg se je bleščal kakor kristal. Kazalec ure se je pomikal proti 21. uri. Povsod naokrog je vladal veličasten mir, le od časa do časa se je čul iz daljave zamolkel lajež, sicer je bila sama utelešena tihota. Kar zaslišim v neposredni bližini vekanje zajca, polno smrtnega strahu, dokaz, da je lisica na svojem roparskem pohodu. Za tem je bilo zopet vse tiho. Ura bo že skoraj deset. Po hrbtu me začne mravljinčiti, prsti na nogah me opozore, da jih moram v obutvi premikati, nos, ki sem ga sicer dobro natri z maščobo, me že opozarja, da ne bo več mogoče dolgo zdržati. Hitro potegnem iz termos steklenice in kri začne hitreje krožiti, volja je zopet močnejša in pričakovanje večje. Mojo pozornost vzbudi temna točka pod gozdom, ki jo poprej nisem opazil. Točka postaja večja in se hitro porniče v dolino. Že razlikujem žival, in sicer lisico, ki teče proti »mrhovišču«. V mesečini se mi zdi neverjetno velika. Že je na mrhovišču in strel bratove puške prevrne lisjaka. • Naslednjo noč sva ostala doma, toda prihodnji večer sva ob 19. uri že ždela v kolibici pri 20° pod ničlo. Že po komaj enournem čakanju priteče iz gozda lisica in strel iz moje puške jo reši skrbi nadaljnje prehrane v tej ostri zimi. Čakala sva dalje. Ura je že skoraj .polnoči, čaj pomešan z vinom, gre že h kraju, mraz se stopnjuje, mravljinčenje po hrbtu in po prstih na nogah preneha. Že sem hotel dati bratu znak, da prenehava s čakanjem, ko iznenada zagledam kakih 70 do 80 korakov pred leseno ograjo živalskega pokopališča, veliko žival, podobno psu volčjaku, ki je po pasje sedeč opazovala okolico. Misel, volk, šine skozi naju kakor električni tok in nestrpno pričakujeva, da se volk približa na strelno daljavo. Zver pa se ni hotela približati, temveč je oprezala na vse strani, vstala ter se obrnila za odhod. Tedaj sva hkrati sprožila, toda volk je izginil kakor kafra. Zjutraj sva šla na nastrel, kjer je bilo sicer nekoliko volčje dlake, toda nobene kaplje krvi. Dolgo časa sva po snegu sledila volka, toda brez uspeha. Volk se ne bi približal, ker naju je verjetno dobil v nos. Še dvakrat sem pozneje v življenju naletel na volka, toda vedno se je volk umaknil. Danes, ko prebiram v »Lovcu« spomine Franja Turnška o volkovih in medvedih v Karpatih in pomislim na moje srečanje z volkom, ugotavljam, da se naš volk razlikuje od karpatskega. Naš volk je sicer krvoločna, toda oprezna in plaha žival, oziroma zver, ki se pred človekom vedno umakne. Se zgodi sicer, da čestokrat odnese psa z dvorišča v vasi, ali pa pastirju ovco iz črede, toda nisem slišal, da bi volk napadel človeka. Prebival sem dolgo let pod Snežnikom na Notranjskem, kjer je vsako zimo pred vojno bilo ustreljenih nekaj volkov, pozneje pa na Kočevskem, toda ne spominjam se, da bi volk napadel človeka. Tudi za časa mojega dveletnega bivanja v Hercegovini v Nevesinj-skem okraju nisem slišal, da bi »kurjak« napadel človeka. Mogoče bi naš volk postal nevaren tudi človeku, če bi živel pod istimi pogoji kakor karpatski volk, kjer so ostre, dolgotrajne zime, kjer je več snega in je zverjad v takih zimah v veliki stiski za hrano. Manjkalo je še samo dva dni do ščipa in uplenila sva zopet lisico. Ob ščipu se je pa vreme spremenilo, pooblačilo se je in začelo je nalahno snežiti. Zato sva morala čakanje odložiti do februarja. Tedaj sva na istem mestu ustrelila še 3 lisice, torej v dveh mesecih 6 lisic. V drugi polovici februarja je nastopilo južno vreme. Čakanje sva morala popolnoma opustiti. Tudi čas mojega odhoda se je približal. Leto dni za tem sem bil januarja zopet pri bratu na dopustu in sem prvo noč na čakanju v kolibici ustrelil lisico. Ni pa bilo več toliko lisic, po sledovih v snegu sva ugotovila, da le od časa do časa posamezna obišče pokopališče, ki je postalo za lisice res pokopališče. Najino prizadevanje s pokončevanjem roparic je pokazalo v prihodnjih letih vidne uspehe. Stalež zajcev se je znatno popravil. Zato se ne strinjam s člankom, ki sem ga pred leti čital, da lisica opravlja pravzaprav samo samaritanska dela v lovišču. Res je sicer, da bolnega ali ranjenega zajca laže ujame, toda zraven ne izbira in ujame kar more. Čakanje roparic ob mesečini pa uvrščam med najlepši lovski užitek in ga toplo priporočam vsem lovcem, ki si poleg lovskega užitka žele tudi lepote narave v zimskih nočeh. Te vrstice sem napisal ob spominu na pok. brata, s katerim sva marsikatero noč skupno čakala v omenjeni kolibici. Koroški lovci na Peci Foto L. Briški Anton S. Pirc: Po Afriki — Na potovanju Pri mojih številnih potovanjih sem navadno prenočeval v svojem šotoru. Če pa me je pot vodila mimo kake farme, tedaj sem včasih zaprosil za prenočišče. Nikoli se ni pripetilo, da bi mi bila taka prošnja odklonjena, nasprotno, farmarji so se veselili, če so dobili goste in radi postregli z vsem. Njihovi stiki s svetom so precej pičli in življenje jim poteka v trdem delu in v borbi z naravo, ki jim ni zmiraj prijateljski razpoložena. Vse bi ti dali in ne vedo, s čim bi te razveselili. Prvo je seveda, da te obilno pogoste in ti operejo in pošljejo obleke in perilo. Ko si se odpočil in naspal, ti pokažejo svojo posest in so srečni, če jim priznaš, da so divjini iztrgali kos plodne zemlje in ustvarili bogato in donosno farmo. Vsaka teh farm živi nekoliko avtarkično. Vse, kar rabi farmar, njegova družina in mnogobrojna črna služinčad, mora sam pridelati. Tu so predvsem razne žitarice, pšenica, koruza, proso, potem krompir, sadje itd. Vsak farmar pa se tudi na veliko bavi z živinorejo, ki je pač najbolj donosna. Posebno mnogo goje goveda. Mleka se porabi zelo mnogo, vsi ga pijejo in mnogo jedi pripravljajo z mlekom. Mnogo pridelajo in porabijo masla in sira. Povsod goje tudi prašiče zaradi okusnega mesa. Gnjat, odlične salame in klobase dobiš v vsaki farmi pozimi in poleti. Pod toplim afriškim podnebjem od sredozemnih obal do kapa so se farmarji že od nekdaj bavili s perutninarstvom. Prehrana perutnine je tu zeld cenena, jajca in meso pa so zmiraj dobrodošli. Tudi purane, še več pa pegatk sem povsod našel v velikem številu. Če pa je blizu farme kaka voda, tedaj goje tudi gosi in race. Mrtve rečne rokave so mnogi farmarji pretvorili v ribnike za svojo porabo. Naj bi nam bilo vedno sojeno, da uživamo gostoljubnost farmarjev. Če nas je pot zanesla v bližino zamorske vasi, tedaj nismo mogli brez tehtnega vzroka odkloniti povabilo plemenskega starešine, naj b: bili vsaj za eno noč njegovi gosti;. Resnici na ljubo pa moram reči, da sem samo nekajkrat prenočeval v okroglih zamorskih košarah. Če se je le dalo, sem se temu izognil zaradi mrčesa. Stenice so menda v vsakem teh pletenih košev doma, bolh pa, izgleda, zamorci ne čutijo, medtem ko so moje noge bile takoj črne teh krvosesov, brž ko sem prestopil prag stožca. Svojih »hiš« zamorci ne belijo, marveč jih ob vsaki boljši priložnosti znotraj premažejo v svežim kravjekom. Neprijetni so škorpijoni, črne suhe pošasti, dolge do 6 cm. Njihov pik je, če že ne smrtonosen, vsekakor neprijeten in ima navadno hude posledice. Škorpijon sicer človeka ne napada, toda če se ga nehote dotakneš, takoj piči. V eni noči sem odkril dva škorpijona, ko sem posvetil z električno svetilko, da najdem cigarete. V prosti naravi jih je malo, privadili so se človeka in postali »domače« živali. Ko sem zaradi nenadnega primera bolezni moral ostati v zamorski vasi, me je vaški črni župan povabil, naj prenočim v njegovi hiši. Njegova bajta je bila zares impozantna, vsaj 12 m je imela v premeru in visoka je bila svojih osem metrov. V edinem prostoru je bilo prijetno hladno. Tu je stanoval župan sam in tu je tudi uradoval, njegove štiri žene pa so bivale v posebni hiši, kjer se je tudi kuhalo za »sultana«. Vsa vasica je štela devet hišic in dva koša, v katerih so prebivalci hranili žito, sir, maslo in kože divjadi. Vsa vas je kolektivno obdelovala kvečjemu deset hektarjev zemlje, pasli so pa čez sto kosov goveje živine, več sto ovc in mnogo koz. Koza je sploh zelo priljubljena domača žival v Afriki. Otroci so se igrali z opicami in okrog koč so se spreletavali krotki papagaji. Nekega popoldneva je prišel zamorec z osličkom, ki je na svojem hrbtu prenašal poleg skromne prtljage tudi pleteno okroglo košarico. Mož se je ustavil pred županovo hišo in razsedlal osla, ki je jel takoj puliti travo. Brez vsega uvoda je došlec postavil košarico na zemljo, se vsedel pred njo in jo odprl. Okrog čudnega moža se je zbrala kopica otrok in žena. Iz košare se je počasi dvigala ploščata glava kobre. Zamorec jo je srepo opazoval in kača njega. Bilo je ko da merita svojo moč. Tedaj je iz pasu potegnil piščal in zapiskal neko melanholično melodijo. Kača se je dvigala više in više in njene majhne oči so- se bliskale kakor dijamanti. Glava je nihala v taktu piščali. Kmalu je zlezla čez rob košarice in se znašla na pesku. Gledalci so polni groze odskočili, zamorec pa je nevarno žival verjetno popolnoma obvladal in ona se je pokorila. Toda včasih, ko je čarodej izgubil za trenutek svojo moč nad reptilom, se ta ko črn blisk vrti proti njemu. Hitreje kakor kača se mož odmakne in spet je ubogljiva in pleše po taktu. Mož ima neko skrivnostno moč, do kroti kobro, ki strastno čaka, da bi mu zasadila smrtonosen zob v meso. Njene oči ne skrivajo sovraštva, ki gori v drgetajočem kačjem telesu. Kača je v posesti zob, skozi katere se v rano izceja smrtonosni strup, mož pa je imun. Njemu so kačji strup vbrizgali pod kožo, v ožilje, najprej malo, potem več in zmiraj več in končno se pustil od kobre ugrizniti, enkrat, večkrat. In zdaj se pretaka v njegovih žilah imunizirana kri in on se kačjega ugriza ne boji. V zamorskem naselju je denar redkost, čarodej ga tudi ni zahteval. Po svoji improvizaciji je počasi nehal piskati in končno umolknil, toda neprenehoma je bolščal v kačje oči. Ko je prenehala glasba, se je kača sesula ko da je bila prej napihnjena. Glavo je spustila na zemljo in poslušno zlezla v svojo košarico, ki jo je stari mož zaprl in skrbno povezal. Ves čas njegovega bivanja v zamorski vasici zamorec ni spregovoril niti ene besedice, niti mi je namenil en sam pogled, čeprav sem bil edini belec med zamorci. Mirno, brez naglice je natovoril svoje stvari in odšel s svojim osličkom, brez besede, brez pozdrava. Zamišljeno sem gledal za njim. Zakaj je improviziral predstavo s kobro? Ali ni tudi v tem kos one skrivnostne Afrike, ki je ne bomo nikoli razumeli. I. K.: Zimski dan Po nekaj dneh sneženja se je pokazal jasen zimski dan. Čudovito lepa je bila narava v novi belini. Kakor mlademu dekletu kodri izpod rute, so gledale smrekove vejice izpod snežnega pajčolana. Vsako drevo je zaradi obilice snega stiskalo veje k deblu, da se tako obvaruje teže. Vsa bela se je dvigala proti nebu Peca. čisto drugačno je bilo njeno obličje v snegu, ožarjeno od jutranjega sonca. Dolgo sem strmel v to lepoto, ki ji nisem odolel, da ne bi pogledal v to kraljestvo gamsa. Vzel sem puško in krenil na pot. Hoja je bila v novozapalem snegu naporna, toda lovska kri in mladost premagata vse. Počasi sem prigazil do tako imenovanega Grebena. Greben je valovit hrbet, ki se strmo vzpenja proti Peci. Tu je gozdna meja in človeku se odpre Siren razgled na vse strani. Od tu se že vidi v škrbine Pece, kjer domujejo plahi in tako privlačni rogarji. Vzel sem daljnogled in iskal. Nisem dolgo opazoval, ko se mi pokaže črna pika in še in še... Bilo je enaindvajset gamsov. S sprednjimi nogami so kopali in iskali hrane. Malo nad tropom ‘je ležal na skali močnejši gams in oprezoval. Počasi je obračal glavo, gledal in vohal. Včasih je vstal, se malo pretegnil in zopet legel. Ostali so brezskrbno šarili pod njim in od časa do časa je kateri malo poskočil, da si razgiblje ude. Iz zamaknjenosti v te lepe živali me je predramilo tiho, ubrano zvenenje od cerkvice sv. Ane v Koprivni. Pod mano je pokojno ležala Topla, okoli in okoli obdana z vrhovi. Občutek sem imel, da ni izhoda iz tega kotla. Toda potoček, ki se je vil na dnu, me je vabil, češ ob meni hodi, bova že prišla v dolino. Malo dalje sem videl gozdnati Smrekovec s skalnatim Kamnom, naprej Raduho, Olševo, Kamniške planine in tja preko meje Ojstrico, Obir itd. Sedaj pa zopet h gamsom. Vsi so bili še na istem mestu, poleg tega pa sem opazil še enega vrh Grebena v skalah. Bil je čisto sam in sklenil sem, da ga zalezem. Spustil sem se z razgledišča in se skril za skale ter počasi nadaljeval pot proti njemu. Od časa do časa sem pogledal preko roba, če je še na mestu, da ne bo hoja zastonj. Vztrajno se je pasel. Za klobuk sem si zataknil nekaj vejic ruševja in tako maskiran prišel na cilj. Pomolil sem glavo čez skalo in precenil, da je gams od mene kakih 200 metrov. Opazoval sem ga skozi daljnogled in videl močne črne roglje in dolgo dlako na hrbtu, ki se je zibala v zimski sapici. Kako lepo mu je pristajala tudi bela lisa na glavi in pod vratom. Ocenil sem ga na šestletnega kozla in čudno se mi je zdelo, da je kar sam. Kmalu sem pa ugotovil vzrok, ko sem namreč opazil, da je sprednja desna noga okrnjena do kolena. Torej je potreben za odstrel. Mnogo misli mi je burlilo skozi možgane. Zakaj bi ga ubil? Saj mi ni ničesar storil in kako pust bi bil svet brez divjih živali. Spet druga misel me je prevzela, kaj naj pomeni smrt enega ubogega gamsa proti sto tisočem mladih življenj, ki jih pogubi vojna. Končno pa, če sem lovec, je tudi treba, da take pohabljence odstrelimo. Napravil sem lepo podlago za puško in ko sem jo naslonil ter pogledal preko muhe, mi je srce jelo hiti že nekje v grlu. Odložil sem puško in malo počakal. Spet sem pomeril in ko sem še pomislil, da sva vendar 200 metrov vsaksebi ter da ga vendar še nimam, sem bil spet popolnoma miren. Lepo, malo za sprednjo nogo se mi je ustavila muha in — bum! Skoraj sem se ustrašil rezkega poka, ki je pretrgal ta grobni mir. Dobro sem videl, kako se je tik nad hrbtno dlako zadaj na skali pokadilo. Gams se je bliskovito obrnil in skočil preko visoke skale kakih 10 metrov navzdol, da se je zaprašil sveži sneg in zakril gamsa. Za trenutek je ta obležal v snežišču, nato jo pa strumno mahnil proti Avstriji. Malo sem ti pa le podkuril, sem si mislil. Dolgo in tiho sem sedel na mestu, jezen na sebe in na puško. Skoraj nisem mogel verjeti, da sem ga tako lepo zgrešil. Toda lepa gaz, ki je ostala za gamsom, mi je pričala, da je zdrav in na varnem. V duhu sem celo videl, kako mu pulim dlako in kako težko ga nesem s Pece. Sedaj pa mi ne bo treba, ker se je gams sam, in vse odnesel... Od onih enaindvajsetih sem le čul nekaj ostrih žvižgov, nato pa so se v gosjem redu spustili preko hriba, da se znebijo nadležnega vsiljivca. Tudi jaz sem se spustil v dolno. Ni mi bilo žal zgrešenega cilja, kajti užitki tega lepega zimskega dneva so mi napor tisočero poplačali. Radovan: LOV Brakirji psičke odvezali v ložo brž so se zagnali! A lovci šli so na stojišča, kjer divjadi so križišča! Je zavriskal istrijanec, pribežal je lisjak čez skriti klanec. Pok in padel vznak. So psički drugi zacvilili Jik-jok, jik-jok, z loža zajca prepodili ... in puškice, pik-pok. Že trobi lovski rog k zadnjemu pogonu, se lovci zbirajo v krog, v gostilni »Pri pogonu«. Kozarčke tam so si nalili, Vipavca strastno pili, da jim lice je rudelo in srce ogrelo! Tak’ leto se za letom lov pri nas vrši in lovskim se poetom kaj novega rodi! t brezhibnem stanju, b) poučne zbirke (razvoj rogovja itd.) morajo biti prvovrstno sestavljene in se razstavijo v soglasju z vodstvom razstave, c) jelenje rogovje mora tehtati najmanj 6 kg, brez lobanje, za katero se odbije 500 g, d) srnjačje rogovje mora tehtati najmanj 350 g z lobanjo, e) gamsji roglji morajo imeti vsaj 100 točk, f) merjaščevi čekani morajo biti najmanj 25 cm dolgi. Napraviti moramo vse, da bodo zbrani razstavni predmeti pravi odraz naše lovske kulture, lovske tradicije, našega lova in lovskega gospodarstva. Vsi razstavni predmeti se bodo po razstavah vrnili lastnikom. Z največjo pažnjo bomo skrbeli, da se razstavni predmeti ne bodo poškodovali, ali celo izgubili. Morebitna nastala škoda bo povrnjena. Prosimo vse lovske kolektive in lovce, da nemudoma prično z organizacijo in zbiranjem razstavnega gradiva. Predsednik razstavnega odbora dr. Milan Dular Foto Romanič Po lovski brakadi na Frati, 30. XI. 1952. »Tresle so se gore, rodila se je miška.« (Od stotine strelov 7 zajcev) gjš* Tone Gaspari: Bržoten pripoveduje (Konec) 4. Ob belem dnevu Bržoten kljub visokim letom še kar vidi. Tudi oči se morejo izuriti kakor vsi ostali človekovi organi do presenetljivih možnostih, ako dasta okolje in opravek pogoje za to. In kje naj bi se oči bolj prilagajale svojim nalogam, kakor pri lovcih, ki naj kljub varovalnim barvam živali, zagledajo in ugotove, kaj se jim zakriva ali odkriva. Toda ko je Bržoten prekoračil osemdeseto leto, mu je vid opešal, da se v mraku znajde v znani okolici bolj z 'razvednim čutom kakor pa z očmi. Tudi razvedni čut se je z neprestanim usposabljanjem prepoznavanja predmetov razvil v najboljšega pomočnika. Očal ni nikoli potreboval, zdaj jih tudi nima, četudi bi mu kdaj prav prišla. Pravi, da poleti ne utegne brati, pozimi mu pa drugi prebero in mu povrhu še stvar razjasnijo, ako je potrebno. Najteže mu je kajpada za »Lovca«. Tu pa, pravi, prebero drugi, pa jim nato on razlaga iz izkušenj, iz lastnih dogodkov; kajti pri vseh delih šele izkušnje napravljajo mojstre. To je, da! Oči! To je hudo — ne delo, ne leta! Kadar takč razmišlja, rad pove, kako je na lovu mnogokrat tehtno precenil marsikateri kočljiv in zagoneten položaj, pri čemer je imel vid znaten delež na uspehu. Niti mračna gošča niti bleščeči sneg ga nista motila, dokler ni zbolel, ko je lazil pod Rožco za petelini. Takrat se je bil prehladil in namesto da bi legel, je doma snažil še puško, kakor mu je bila navada. Prijeli sta se ga vročina in omotica. Legel je, naslednji dan ga je že kuhalo. Za poznane bolezni in nekatere nezgode je imel sicer Bržoten vedno doma pripravljene arniko, žajbelj, vratič in še nekatere zdravilne rože, ki jih je bil že sam preizkusil. Takrat pa je čutil, da mu ne bo odleglo samo s čaji, saj je vročina naraščala in, kar je bilo zanj najteže, oči so mu postajale ne le motno trudne ampak tudi kakor mrenaste. Zdravnik je ugotovil pljučnico. Vročina se je dvigala in padala: voda se mu je nabirala ob rebrni mreni. Zdravnik je majal z glavo, zakaj treba bo mnogo potrpljenja in dolgotrajnega zdravljenja, če bo še kdaj čisto dobro. Ali ga bo res bolezen zaprla v to malo kamro, iz katere vidi le nekaj grebena Mežaklje? Kakor bi bil v ptičniku iz katerega ne more, se je zdelo Bržotnu, ko se je zdravljenje vleklo brez konca vse leto. Tiste dolge noči! Takrat je vročično hodil po vsem lovišču, pozneje se je že določneje vračal njegov spomin, da je mlogel pregledati rovte, plazove in grebene, od koder je videl svoje živali: vrh Babe stoji.. . pod njim ze- lena Koroška v mladem, soncu; severovzhodnik pritiska v sunkih; kakor velike ponjave se umikajo zaostali oblaki čez zasnežene Ture na jug; pod njimi mežikajo jezera; Drava se ob zavojih odsvita... s širokim zamahom rok bi lahko objel ves Rož . .. niže pod njim je sfrfotala snežna jerebica, rušev petelin se je prepeljal pod macesnov-jem . .. Mora ozdraveti! Ko je sonce pritisnilo prav v Bržotnovo kamro, je že smel pod-glaviti roke. Tudi oči so se mu prečistile in zbistrile. S komaj zadržano silo, ki ga je vlekla v zdravje in moč, je pretehtal vse lovske prigode od skoraj neverjetnega začetka s prvo lastno puško do tedaj, ko je uplenil spačka, divje kure in ruševca in ki je kot posebna redkost romal prav na Dunaj. »Čigav je bil tista leta lov, Bržoten? Kako je bilo z vašo prvo službo?« »Kolikor vas je v zeleni tovarišiji, veste presneto dobro, kako prizadene lovca takale bolezen, ki je kakor ječa. Le še enkrat je bilo huje: Ko so mi nemški voleje iztrgali sina in ga zaprli v Dachau, da ga je potem izglodala sušica. To je, da! Pa me je v tistih dneh odvračal od hudega le lov, le srečanje z mojimi živalmi, ki me je čutno in notranje zbiralo in obenem odvračalo, da sem, mogel na to pozabljati. Pozabil nisem! Saj najhujšega v življenju ne moreš pozabiti. Prešlo je. To pa! No! Treven, nekdanji trgovec in jeseniški župan, me je vprašal, ali bi mu šel za lovskega čuvaja. Kajpada, ni mi bilo treba dvakrat reči! Bilo pa je to tisto leto prej, ko je Ljubljano potres razmajal, se pravi 94. leta. Doma sem kmjetoval, ker nisem mogel dobiti dela na Savi. Prav tisto leto so lovišča vse jeseniške občine združili in, kakor je bila povsod navada, postavili na dražbo. No, in poiskal me je Treven, ko je prišel na Planino za srnjaki. Po imenu me je poklical, kar me je že takoj pridobilo; saj si lahko mislite, če me jeseniški župan povabi na pomenek kar s Francetom, kakor bi bila oba župana. Malo se mi je le sanjalo, kaj bo, vendar me je presenetil. »France, v Radovljico bi te poslal, če utegneš. Lov licitirat. In, če te veseli, boš z menoj jagal.« Kaj bi me ne veselilo! Tako mi je že naprej ponujal službo, preden je bil lov njegov. Saj veste, zakaj! Mislil si je: to bo bolj silen, ko bo licitiral. Kajpada, za tako reč ni treba kdo ve kaj prisebnosti; zadosti cvenka pa gre. Kakor povsod! Povem vam: z jezika mi je vzel prav tisto, za kar sem ga nameraval sam! vprašati. »Pojdem, če mi zaupate.« »Vidiš, prav!« mi je dejal. »Za lov ti menda ne bo pretežko, saj si vajen puške in hoste.« Nasmejal se mi je in mi z očmi pomežiknil. Nerodno mi je bilo praviti resnico, lagati se mi tudi ni dalo, pa sem odgovoril: »Prekvat! To gre vse na rovaš puške. Poči, da sam ne vem kdaj, pa je!« Zasmejala sva se oba, dal mi je roko in tako sva zapečatila dogovor, da je držalo ko cement. Ko sem prišel v Radovljico na glavarstvo, sem se začudil, ker sva bila ob desetih le dva pri dražbi: generalni direktor jeseniške Železarne in Burjevčev France s Plavškega rovta št. 65. Nerodno sem res v začetku privzdignil klobuk, potem sem si pa mislil: »France, kaj se ti mara! Denar imaš in dogovor, da goniš lahko do 400 goldinarjev. Kaj te briga cigara!« Uradnika še ni bilo pa si je direktor prižgal na hodniku ob oknu trebušasto cigaro, tisto, ki je imela po sredi zlat pas. Jaz sem ročno poiskal za trakom na klobuku cigareto, stopil k direktorju ter pritaknil. Ko sem vlekel, me je opomnil: »Vem, za koga boš dražil. Kar daj, samb glej, da ti ne spodleti!« »E, nekaj časa se bova že poganjala, gospod direktor. Se splača! Lovišče, da mu ga ni para: živali kar mrgoli v njem ko pri nas kuncev v hlevu.« Razgovoril sem se, da sem se sam sebi čudil. Včasih že tako pride, včasih pa stojiš kakor lipov bogec in ti ne gre ne bev ne mev z jezika. To vemo vsi! Direktor me je debelo pogledal, kakor bi se začudil, češ: Lej ga, kako je nabrit! vprašal pa je nekako preteče: »Kako pa, da ti vse to veš?« »Vem. Pomalem po hostah drvarim in vidim, kakšna gneča je povsod.« Obrnil se ,je proti oknu, kakor bi me hotel ogovarjati čez rame. V hipu se je spet premislil, stopil proti meni in me pogledal prijazneje, da bi me pridobil: »Ali ne bi odstopil od dražbe? Bi se zna-biti našla kaka služba v tovarni.« »Ne morem! Roko sem dal!« »Saj lahko licitiraš, mislim. Preveč gnati pa le ne.« »Besedo sem dal, pravim. Nočem drugače, kakor je dogovorjeno.« Po kamnitem stopnišču je prihajal rejen, bradat uradnik. Direktorja je po nemško pozdravil, se z njimi rokoval in ga, misleč, da ne razumem, potolažil: »To bo brž. Tega bova že odpravila.« Medtem ko sta smeje se rinila v sobo, sem šel za njima trdno odločen, da se ne dam prodati ne kupiti. Uradnik je pripravil pri okrogli mizici pleteni stol za direktorja, ki je res sedel in obenem ugasnil cigaro na pepelniku, meni pa je pokazal na klop. Na mizo sem položil pooblastilo, potem sem sedel. Ko je prišla v sobo starejša ženska z očali, se je začelo. Zapisovala je, kar sem pripovedoval, le pri vprašanju, kaj sem, se je za- taknilo. »I, kaj sem, kmečki sin sem. Ali ne? Pa izučen kovač sem tudi.« »Kaj delaš?« je vprašal uradnik. »Zdaj sem doma. Kmetujem, ker me tovarna ne vzame v delo.« Spogledali so se in za trenutek obmolčali. Uradnik je začel s svinčnikom trkati po mizi, ker ni vedel, kaj naj bi na to dejal; kajti zdel se jim je ta odgovor kot očitek. »Zapišite: kmet!« je pogledal žensko, ko je vrtel v roki poob-lastilo.»Ti licitiraš torej za Trevna, kakor vidim?« Pokimal sem. Vsi so me tikali, jaz pa kajpada vsem: vi. Oni so bili gospodje, kaj hočete. Oba že v debelih letih, jaz pa sem pravkar odslužil vojake; brke sem sicer že imel, pa, kaj, ko take brke, ki na kmetih zrastejo, četudi do ušes, nič ne izdajo. Takrat so sinovom na kmetih rezale matere kruh, dokler niso prišli od vojakov; hlebce so načenjali tudi potem še zmerom mati. To so gospodje dobro vedeli, zato so nas gledali posmehljivo. »Torej,« je uradnik začel, »izklicna cena je 60 goldinarjev.« Pogledal naju je. Direktor je rekel počasi, malomarno: »Petinšestdeset!« nakar jaz precej za njim: »Sedemdeset!« Pri tem sem se na klopi moško presedal. Uradnik je zakašljal, ženska je hitela pisati, direktor je ždel na stolu s povešeno desnico preko naslonjala. »Osemdeset! « Mislil sem): Ti lahko po deset, Treven tudi, zato sem vzdignil: »Devetdeset!« »Sto!« »Sto deset!« »Sto dvajset!« »Sto trideset!« Dvigala sva po 10 goldinarjev v eni sapi do tri sto deset. To je bila burna zadrega pa vesela obenem. Povem vam tistim, ki ste še mladi, da je takrat 10 goldinarjev nekaj dalo. Čakajte, nekako takole: za 10 goldinarjev si kupil najboljšo moško obleko. Kajpada, delovne ure so bile slabo plačane, mali kmet je bil še večji revež, zato je bilo takih polno na tujem delu. No, da! Pri naši hiši je bilo štirinajst otrok, kmetija pa bi jih redila kvečjemu pet. Kaj boš? Pojdite po svetu! Pa smo se razpeljali iz rodnega gnezda: jaz v Fohnsdorf na Nemško za kovača, kakor sem že povedal. Ni šlo drugače! Uradnikom se je že dobro godilo: v pisarnah so brali časopise, ob cesarskih dnevih so nosili uniforme; trgovec je živel, kakor je sam hotel, saj je mešetaril s cenami po lastni potrebi, prav tako krčmar. Povedal sem vam to zato, da boste vedeli, kaj je takrat pomenilo tri sto goldinarjev za malega človeka. No, starejši to itak še pomnite! Kakor bi se domenili, smo se pri tristodesetih goldinarjih vsi malo oddahnili. Uradnik je vstal, prižgal cigareto in zdelo se mi je, da je ta nepričakovana odločnost njega najbolj iznenadila; uvidel je, da je šlo zares. Zenska je hitela s pisanjem, s kakšnim, ne vem, toda pero je kar naprej drsalo po papirju, direktor je mrko gubal čelo in gledal v kot, kakor bi tehtno premišljeval. Jaz sem gladil svoj plišasti klobuk v naročju, bil pa sem zadovoljen, kakor bi se vse to tikalo mojega lastnega lova in ne Trevnovega. Kajpada, nisem se izdal, da sva se s Trevnom dogovorila do 400 goldinarjev. Tedaj me je direktor ostro premeril z očmi, naglo vstal in prizadeto zaklical: »Tristopetdeset!« Nisem se mogel takoj odločiti, ker je pognal kar do petdeset navzgor, upajoč, da me bo s tem ustrašil. Po glavi mi je ugibalo, ali naj tudi jaz skočim za petdeset. Zakaj ne bi? Tvegal bom zadnje. »Štiri sto!« sem glasno dejal, poznal pa se je tudi pri meni nemir. Doumel sem, da gre prav v tistem hipu za službo lovskega čuvaja. Vse prednosti tega posla sem že spotoma, ko sem se odpravljal na dražbo, precenil, da mi je to kar naprej motilo misli; moram potrditi, da sem s skrbjo ugibal, kaj bo. Direktor je pograbil klobuk. Na ustnicah se mu je kazal trpek posmeh, ko je stopil k uradniku, da se je brez besed poslovil. Mimogrede pa mi je še zapretil: »Za takega ne bo nikoli dela v tovarni. Razumeš?« Vrata so se zaprla. Nisem ga razumel, ker nisem nič slabega napravil, ko sem ostal mož beseda. Nejevoljno je vrgel uradnik čik skozi okno. Pomaknil se je do ženske, ki je končala s pisanjem in čakala. Pregledal je pisanje, nato mji je pomignil: »Na! Podpiši!« Ko sem podpisoval, nisem določno videl na papirju nobene besede, le številka 400 pred koncem spisa me je prepričevala, da posredno podpisujem tudi pogodbo, ki mi je takrat krenila življenje v novo dobo. V poznejših letih, ko sem spet hodil po uradih, zaradi lova, sem se domov grede oglasil pri Lectarju v Radovljici. Z Lectarjem sva se poznala. Prisedel je in, ko sem mu razložil, kaj me nosi po Radovljici, me je potrepljal po rami in podražil: »Neumen bi bil, ko bi takrat ne sprejel. Kaj bi skrivaj pokal po hostah!« ☆ Ko se je Bržoten vračal domlov, so enakomerno prekrivali vas sneženi kosmi. Pred hišo se je ustavil, se razgledal, kolikor se je dalo, pa pripomnil: »Le naj gre! Ta sneg je prinesla zima že na repu; ne more več škoditi živalim. To je, da!« Jesenska vzrejna in poljska tekma ptičarjev v Murski Soboti, 17. in 18. oktobra 1953 Na vzrejni tekmi sta tekmovala dva psa, na poljski pa osem. Vreme je bilo za tekmo zelo ugodno. Navzlic rahlemu vetriču oba dneva, je bilo dovolj vlage. Tekmi je spretno vodil Karel Jug. Sodil je podpisani. Kot sodniški pripravnik je sodeloval Branko Maček. Lepa okolica Murske Sobote, polna raznovrstne divjadi, nudi vodniku psa ptičarja vse možnosti za vsestransko izvežbanje uporabnostnega psa. Letošnje tekme so pokazale, — v primeri s prejšnjimi leti, — dokaj lep napredek, saj so dosegli vsi tekmujoči psi dovolj točk za darilo. Brez darila je ostal le nemški kratkodlaki »As Zaleški« na jesenski vzrejni tekmi, ker je bil predčasno odpeljan in ni bil preizkušen na roparice. Pri vodstvu psa ptičarja manjka pa še vedno disciplina »Dol«,* zaradi česar pusti večina vodnikov iskati svojega psa le na kratko, boječ se, da jo bo pes popihal za bežečo divjadjo. Ako bi vodniki šolali svojega psa tudi v disciplini »dol«, bi bil pes sigurno v rokah vodnika. Istotako pogrešam pri večini vodnikov še vedno piščalko. Zato zgube na večjo razdaljo kontakt s svojimi psi. Psa ptičarja je treba brezpogojno navaditi na znak piščalke, kar mnogo olajša njegovo vodstvo. Poleg tega bo pes lahko na polju iskal na večje razdalje in ne samo pod puško kakor to zahtevamo od šarivca. Ptičar naj preišče teren pred vodnikom sistematično, urno in temperametno, z visokim nosom. Če bodo vodniki upoštevali ta navodila, ki so obširno in podrobno obravnavana v knjigi »Naš Lov« II. del, bo na prihodnjih tekmah še boljši uspeh in bodo lahko nastopili s svojimi psi tudi na porabnostni tekmi ptičarjev. Preizkušeni in vrednoteni so bili na poljski tekmi ptičarjev: 1. nos, 2. iskanje, 3. stoja, 4. natezanje, 5. hitrost, 6. vztrajnost, 7. vlečka pernate divjadi, 8. prosto donašanje zajca, 9. prosto donašanje perjadi, 10. ubogljivost, 11. vzdržnost na zajca, 12. strelomirnost, 13. obnašanje pred odletelo perjadjo, 14. donašanje dlakaste divjadi, 15. donašanje perjadi, 16. vlečka zajca, 17. odložitev, 18. vodljivost. Ocene storitve so: 0 — nezadostno, 1 — zadostno, 2 —povoljno, 3 — dobro, 4 — prav dobro, 4—0 — odlično. Doseženi uspehi na poljski tekmi ptičarjev: (prva številka pomeni preizkušeni in vrednoteni predmet, druga pa oceno storitve). 1. Nemški kratkodlakar Beg Ravenski JRP 312 A, lastnik in vodnik Karel Jug: 1. —i, 2. —3, 3. —i, 4. —4, 5. —3, 6. —3, 7. —4, 8. —4, 9. —4, 110. —3, 11. —2, 12. —4, 13. —2, 14. —O, 15. —3, 16. —4, 17. —3, 18. —3, skupaj 181 točk, I. darilo. 2. Nemški kratkodlakar Adar Ravenski RMP 759, lastnik in vodnik Karel Koloman: 1. —4, 2. —2, 3. —4, 4. —3, 5. —G, 6. —3, 7. —4, 8. —4, 9. —4, 10. —3, 11. —0, 12. —3, 13. —(L, 14. —2, 15. —4, 16. —2, 17. —3, 18. —3, skupaj 158 točk, Ilc darilo. 3. Nemški kratkodlakar Car Murski RMP 787, lastnik Stefan Klekl, vodnik v dopoldanskih urah Stefan Klekl, v popoldanskih pa Ludvik Marič: 1: —4, 2. —4i, s. —4, 4. —3, 5. —3, 6. —3, 7. —4, 8. —2, 9. —2, '10. —3, 11. —3, 12. —4, 13. —3, 14. —2, 15. —2, 16. —8, 17. —3, 18. —3, skupaj 166 točk, Ila darilo. 4. Nemški kratkodlakar Aron Ravenski RMP 761, lastnik in vodnik Geza Fujs: 1. —4, 2. —2, 3. —4, 4. —4, 5. —3, 6. —3, 7. —3, 8. —2, 9. -^3, 10. —3, 11. —0, 12. —9, 13. —1, 14. —2, 15. —3, 16. —4, 1/7. —2, 18. -»3, skupaj 153 točk, Ud darilo. 5. Nemška ikratkodlakarica Aha Veščiška RMP 1134, lastnik in vodnik Franc Kumin: 1. —4, 2. —4, 3. —4, 4. —3, 5. —3, 6. -J3, 7. —1, 8. —3, 9. -jJ, 10. —3, 11: —1, 12. —3, 13. —1, 14. —1, 15. —3, 16. —4, '17. —0, 18. —3, skupaj 151 točk, Ile darilo. * »dol« ustreza vprašanju, kam — »doli« vprašanju, kje. Pravilno torej, »dol!« Ur. 6. Nemški kratkodlakar Arno Hraščiški RMP 1027, lastnik in vodnik Franc Bakon: 1. —4, 2. —2, 3. —4. 4. —4, 5. —2, 6. —3, 7. —4, 8. —3, 9. —3, 10. —3, 11. —0, 12 —2, 18. —0, 14. —3, 15. —3, 16. —<3, 17. —0, 18. —3, skupaj 149 točk, lila darilo. 7. Nemški kratkodlakar Alf Ravenski RMP 760, lastnik in vodnik Evgen Železen: 1. —4, 2. —2, 3. —4, 4. —4, 5. —3, 6. —3, 7. —4, 8. —3, 9. —3, 10. —3, 11. —0, 12. —0, 13. —3, 14. —3, 15. —3, 16. —4, 17. —0, 18. —3. skupaj 164 točk, Ilb darilo. 8. Nemški kratkodlakar Zoran (ZCRP), lastnik in vodnik Štefan Holcman: 1. —3, 2. —2, 3. —3, 4. —3, 5. —2, 6. —3, 7. -41', 8. —3, 9. —4, 10. -^3, lil. —0, 12. —2, 13. —0, 14. —3, 15. —4, 16. —4, 17. —0, 18. —3, skupaj 133 točk, Illb darilo. Preizkušeni in vrednoteni so bili na jesenski vzrejni tekmi ptičarjev: 1. nos, 2. iskanje, 3. stoja, 4. natezanje, 5. hitrost, 6. vztrajnost, 7. vlečka pernate divjadi, 8. ubogljivost, 9. vdržnost na zajca, 10. strelomirnost, 11. obnašanje pred odletelo perjadjo, 12. donašanje zajca, 13. donašanje perjadi, 14. vlečka zajca, 15. vodljivost, 16. davljenje mačke, 17. ustavljenje mačke, 18. šarjenje v ločju, 19. šarjenje za izpuščeno raco, 20. donašanje iz globoke vode. Ocene storitve so iste kakor pri poljski tekmi ptičarjev. Doseženi uspehi na jesenski vzrejni tekmi ptičarjev (prva številka pomeni preizkušeni in vrednoteni predmet, druga pa oceno storitve): 1. Nemški kratkodlakar As Zaleški RMP 1461, lastnik Mijo Frkač, vodnik Marija Frkač: 1. —3, 2. —2, 3. —3, 4. —2, 5. —3, 6. —3, 7. —0, 8. —1, 9. —, 10. —2, 11. —0, 12. —8, 13. —2, 14. —4, 16. —1, 16. in 17. delo na roparice ni bilo preizkušeno zaradi predčasnega odhoda, 18. —8, 19. —3,‘20. —3, skupaj 123 točk. Darilo ni bilo podeljeno, ker pes ni dokončal tekme. Pes As Zaleški kaže dobro prirojene lastnosti in zasnove in je škoda, da ga ni mogel voditi lastnik sam. 2. Nemški kratkodlakar Adi Prekmurski ZCRMP 106, lastnik in vodnik Štefan Domijan: 1. —3, 2. —2, 3. —4, 4. —3, 5. —2, 6. —3, 7. —2, 8. —2, 9. —0, 10. —1, 11». —1, 12. —1, 13. —2, 14. —1', 15. —2, 16. —, 17. —2 ust., 18. —1, 19. —2, 20. —2, skupaj 110 točk, III. darilo. Julij Koder Odprto pismo sežanski lovski družini Ker je prišlo zaradi odkrite samovolje nekaterih odgovornih ljudi pri lovski družini v Sežani do resnega spora med njo in lovsko družino Kras v Dutovljah, pri čemer je bila na grob način kršena demokratičnost, sem prisiljen v imenu lovske družine Kras nasloviti na lovsko družino v Sežani tole odprto pismo: Lovska družina v Sežani je že pred časom samovoljno spremenila meje svojega lovišča in so že lani njeni člani ilegalno lovili v lovišču lovske družine Kras v Vrhovljah. Jaz sam sem v družbi s tremi člani naše družine lansko jesen naletel v našem lovišču na člana te družine Severina Skubina in Andreja Hauptmana, ter ju ustavil in legitimiral, ko sta iskala zajce. Izgovarjala sta se, da ju je povabil naš član, ki pa o vsem ni nič vedel. Da takrat naša družina teh tovarišev ni prijavila, je pripisati samo nepravilnemu stališču nekaterih tovarišev, ki so zaradi službenega položaja v njih videli ljudi, katerim je vse dovoljeno, dasi bi sami v prvi vrsti morali biti varuhi zakonitosti. Od tedaj se je spor zaostroval. Sežanska lovska družina je proti naši družini odredila mejo, ki je bila za nas zlasti nepovoljna ravno pri Vrhovljah, kjer imamo gojitveni teren za srnjad. To je povzročilo velik odpor pri članih naše družine, dasi sem bil jaz za svojo osebo prepričan, da do take razmejitve ne bo prišlo. Ze stari lovski zakon, ki ga bo prihodnje leto zamenjal novi, prilagojen našemu socialističnemu razvoju, pravi v svojem drugem delu, čl. 8, tretji odstavek: Lovišča lokalnega pomena loči in spreminja njihove meje minister za gozdarstvo po predlogu izvršnega odbora pristojnega okrajnega (mestnega) ljudskega odbora. Četrti odstavek: Lovišča lokalnega pomena obsegajo po pravilu območja enega ali več krajevnih ljudskih odborov istega okraja. Vendar se morajo določiti tako, da so meje čimbolj naravne in vidne in da tvori vsako lovišče zaokroženo lovsko gospodarsko enoto. To načelo bo gotovo tudi v bodoče. Nekatere lovske družine sežanskega okraja so že lansko leto urgirale pri Okrajni lovski zvezi in Okrajnem ljudskem odboru novo teritorialno razdelitev lovišč v okviru občinskih meja. Okrajna lovska zveza je že tudi pristala na nekatere spremembe in je bila tako že likvidirana lovska družina v Raši itd. Gospodarski svet okrajnega ljudskega odbora v Sežani je na svoji seji že dne 10. novembra lani sprejel sklep o reorganizaciji lovišč. Tozadevni predlog je bil pod štev. II. — 480 — 1—53 dne 14. januarja letos poslan Gospodarskemu svetu LRS v Ljubljano, ki pa je predlog zavrnil. Zato je Okrajna lovska zveza v Sežani urgirala rešitev tega vprašanja pri Lovski zvezi LRS v Ljubljani in prejela tale odgovor, ki ga v celoti navajam: LOVSKA ZVEZA LRS, Ljubljana, Trdinova 8 Štev. 504/53 dr. D. ' Ljubljana, dne 2A. IV. 1953. OKRAJNA LOVSKA ZVEZA SEŽANA Okraj n: ljudski odbor Sežana, tajništvo Sveta ta gospodarstvo in komunalne zadeve je pod štev. II 480-1-51 naslovil na Gospodarski svet pri Vladi LRS v Ljubljani predlog za reorganizacijo lovišč, oz. novo teritorialno razmejitev lovišč v sežanskem okraju. Državni sekretariat za gospodarstvo LRS je pod štev. III 1-261-1-53 od 21. n. t. 1. gornji perdlog OLO Sežane oklonil. Zaradi tega je nedopustna vsaka samovoljna nova teritorialna razmejitev lovišč v sežanskem okraju In morajo tako lovske družine kakor lovišča, katera upravljajo, ostati kakor so bile. (Podčrtal jaz.) Ker je predvideno, da bo v bližnji prihodnjosti vprašnje meja lovišč, oz. event. korektura meja med lovišči rešeno kompleksno za vso LRS, ni pa danes to vprašanje še niti načelno rešeno, ne bi bilo pravilno, da se sedaj rešuje reorganizacija lovišč samo za sežanski okraj po postavljenem predlogu okrajnega ljudskega odbora v Sežani, ki bi se moral v okviru kompleksne ureditve revidirati. S. f. — s. n.! Tajnik: Predsednik: dr. Milan Dular dr. Jože Benigar To bi moralo vsakomur zadostovati. Na osnovi tega je Okrajna lovska zveza v Sežani razposlala vsem področnim družinam okrožnico in zapisnik svoje seje, na kateri so sklenili, da se za letos reorganizacija lovišč še ne izvede in morajo ostati vsa lovišča in družine kakor v letu 1952! To pa za sežansko lovsko družino ni veljalo. Še kar naprej so postavljali pred Okrajno lovsko zvezo vprašanje razmejitve. Republiška lovska zveza je iz poslanih zapisnikov sej Okrajne lovske zveze tudi videla ta trenja in dne 15. avgusta letos pod štev. 1113/53 dr. D. spet piše Okrajni lovski zvezi: »Iz Vašega zapisnika o seji dne 18. VII. t. 1. posnamemo med drugim tudi Vaše stališče glede bodočih meja lovišč, ki naj se vskladijo z občinskimi mejami. S tem mi načelno ne soglašamo. Kriterij za določitev meja lovišč je vidljivost meje, zaokroženost lovišč, velikost lovišča, ki odgovarja za najuspešnejšo gojitev z ozirom na terensko konfiguracijo in z ozirom na najuspešnejše gospodarjenje.« Kljub dobro znanemu stališču Lovske zveze Slovenije in Državnega sekretariata za gospodarstvo LRS pa je Okrajna lovska zveza Sežana na pritisk LD Sežana pristala na razmejitev med našo in sežansko lovsko družino, dasi je to spričo zgoraj navedenega očividna samovolja. Razen tega pa trpi na terenu tudi politična situacija, ker so ljudje uvideli, da tudi odredbe ne zaustavijo samovolje posameznikov. Nekatere osebe namreč identificirajo svoje članstvo s svojo službeno funkcijo. Na prvem letošnjem lovu so se zaradi tega ob samovoljno postavljeni meji pripetili prav nelovski nastopi. Morda se ravno povzročitelj ne zaveda, v kako nerodno situacijo ga spravljajo prav taki ljudje, ki se niso iz naše socialistične graditve še nič naučili. Po gornjem incidentu je naš družinski posvet obsodil tako postopanje in sklenil, da se bomo držali splošnih tozadevnih republiških odločb. Ne moremo si misliti, kdo in zakaj bi izvajal na Okrajno lovsko zvezo tak pritisk, da negira celo sklepe Republiške lovske zveze in Državnega sekretariata za gospodarstvo LRS. Razumemo potrebe sežanske lovske družine, ne moremo pa razumeti nedemokratičnega postopanja, s katerim nam hočejo nekaj uzurpirati. Dokler oblast ne bo odločila novih meja, si naših pravic ne damo vzeti in bomo v bodoče prijavili državnemu tožilstvu vsak primer samovoljne kršitve meja našega lovišča po veljavni pogodbi, zlasti še, ker za lovišče v resnici skrbimo in pravilno gojimo divjad! Rastko Bradaškja član Lovske družine *Kras« Pravilno poslovanje in ravnanje s surovimi kožami divjadi Lovska zadruga v Ljubljani, Titova cesta 31, je pooblaščena, da organizira prevzem in odkup surovih kož divjadi. Vse lovske družine in lovci so zavezani, da oddajajo kože divjadi edinole Lovski zadrugi v Ljubljani. Lovska zadruga proda za izvoz primerne zbrane kože v inozemstvo. Od izkupička ji pripada del v devizah, s katerimi kupi v inozemstvu lovsko municijo in pribor po nižjih cenah. Tako je omogočeno, da prejemajo lovci pri Lovski zadrugi razno inozemsko lovsko municijo in pribor po znatno nižjih cenah. Lovske družine sprejemajo od svojih članov uplenjeno kožuhovino. Na sedežih skoraj vseh Okrajnih lovskih zvez bodo določeni dnevi, ko se bodo sestali zastopniki lovskih družin z vso uplenjeno kožuhovino. Takrat prevzamejo kožuhovino pooblaščeni strokovnjaki Lovske zadruge. Zelo zaželeno je, da se teh skupnih oddaj kožuhovine udeleži čim več lovcev — članov lovskih družin, ker strokovnjaki Lovske zadruge pri tej priliki nazorno pokažejo napake na kožuhovini zaradi nepravilnega odiranja in konserviranja. Lovske družine in lovci pa lahko kožuhovino tudi pošljejo Lovski zadrugi (Titova c. 31, blizu kolodvora) ali pa jo prinesejo osebno. Prilože naj potrdilo o izvoru kožuhovine (glej Lovec št. 7, stran 824). Obrazce imajo lovske družine Zbirajte tudi kože gamsov, jelenjadi, divjih prašičev, srnjadi, kuncev, domačih mačk, psov. Kože naj bodo opremljene z močnimi listki, na katerih naj bo napisano ime in naslov lastnika. Stroške pošiljatve Lovska zadruga povrne, če se predloži potrdilo. Vrednejšo embalažo Lovska zadruga na zahtevo vrne. Lovske družine in lovci prejmejo za kožuhovino, ki jo oddajo Lovski zadrugi polno ceno na podlagi ocenitve brez odbitkov. Odiranje kože je treba opraviti s posebno pazljivostjo. Predvsem se je treba držati načela, da žival čimprej izkožimo, da telo (meso, kri) ne začne prej razpadati, kar bi kvarilo kožo. Na to je treba posebno paziti, če je divjad uplenjena v toplem času. Vendar pa moramo z odiranjem počakati dotlej, da se žival dodobra ohladi. Izkoženje izvršimo z navadnim odiranjem (prerez po nogah in trebuhu), ali z odiranjem na meh (prerez samo po nogah). Prt navadnem odiranju položimo žival na hrbet, ji prerežemo kožo vzdolž sprednjih nog na notranji strani od krempljev preko pazduhe tako, da se reza obeh sprednjih nog strneta na sredini prsi. Kremplje odločimo (odrežemo) od prstov tako, da ostanejo na koži in nato potegnemo kožo z nog. Nato storimo isto z zadnjimi nogami, le da se reza na notranji strani nog spojita natančno na ritnici. Ko smo odrli noge, razparamo kožo po sredini trebuha od ritnice do konca (kota) spodnje čeljusti. Nato položimo žival na eno stran in oderemo kožo na drugi strani. Potem jo obrnemo na odrto stran na kožo in oderemo drugo stran. Ko je telo izkoženo, oderemo rep tako, da ga prerežemo od ritnice do konice repa in ga izvlečemo. (Koža se da tudi cela pomuzniti z repa in se šele potem prereže). Končno izkožimo glavo, kar je treba previdno izvršiti. Ušesa in smrček morajo ostati pri koži. Vsesa odločimo od glave tako, da odrežemo ušesni hrustanec pri lobanji. Podobno pri smrčku. Na splošno moramo pri odiranju pazljivo ravnati, da kože ne poškodujemo (prerežemo, zarežemo). Kjer je le mogoče, odločujmo kožo s »figo«, to je s palcem in pestjo in čim manj z nožem. Ko smo slekli kožo, jo pregledamo, da ni na njej kak ostanek mesa, kosti, masti ali kit. Take ostanke previdno odstranimo z nožem. Posebno skrbno moramo odstraniti te ostanke na koži glave, ušes, nog in repa. Tako prirejeno kožo razpnemo na dovolj široko ploščo tako, da je dlakava stran proti plošči, mesna stran pa na ven. Kožo pričvrstimo in napnemo na desko z žebljiči. Nategnemo jo le toliko, da je enakomerno napeta in nič več. Kožo nog lahko razpnemo z žebljiči ali pa jo, da se ne guba in krči, našpiljimo (raztegnemo z lesenimi cveki, klinčki). Tako razpeto kožo sušimo. Dobro je, če kožo potresemo z lesnim pepelom ali soljo. Sušenje je najboljše na suhem in zračnem prostoru. Ako moramo zaradi mraza sušiti v kurjenih prostorih, moramo posebno paziti, da kože ne obesimo preblizu peči, da ne bi koža naglo otrdela in s tem izgubila na kakovosti. Sušenje se mora vršiti počasi. Ne sušimo na prepihu in soncu. Posebno je treba paziti, da se kože ne prekade. Kožo je treba sneti z deske, dokler je še upogljiva. Ko jo snamemo, moramo dlako skrtačiti in počesati. Kože (kožuhe) shranjujemo najbolje tako, da jih zložimo dlako na dlako, mesno stran na mesno stran in zavijemo v časopisni papir. Tako shranjene se pa obdrže le v zimskem času, nikakor ne poleti (zaradi moljev in muh). Pri odiranju na meh najprej razparamo kožo na notranji strani sprednjih nog od krempljev do pazduhe. Kremplje odločimo (odrežemo) od prstov tako, da ostanejo na koži. Nato snamemo kožo z obeh nog. Isto storimo z zadnjimi nogami in z repom, le da na zadnjih nogah napravimo rez na notranji strani od krempljev do ritnice. Kremplje odločimo kakor na sprednjih nogah. Nato razparamo kožo repa na spodnji strani od ritnice do konice repa in ga izvlečemo, ozir. kožo neprerezano pomuznemo z repa in jo nato prerežemo. Ko je to izvršeno, obrežemo ritnico, da spojimo režo nog z rezom repa. Ko je vse to opravljeno, obesimo žival za zadnji nogi in slačimo kožo proti glavi. Odiranje moramo vršiti pazljivo, da se tkivo kože ne trga. Posebno pazljivo je treba ravnati z divjadjo, ki ni povsem sveža. Kožo odločujmo s »figo«, to je s palcem in pestjo, le na glavi pomagamo z nožem. Ušesne hrustance odrežemo pri lobanji tako, da ostanejo ušesa pri koži. Slečeno kožo odločimo od telesa s tem, da prerežemo sluznico usten tako, da ostane cel smrček pri koži. Po izkoženju predstavlja koža meh z dlako na znotraj in z mesno stranjo na zunaj. Sedaj pregledamo kožo, če na njej ni ostalo kaj kosti, kit ali masti in še to odstranimo. Posebno dobro pregledamo kožo na nogah (stopalih, šapah), glavi (ušesa) in repu. Nato potegnemo kožo preko ozke, primerno dolge deske (za lisico ca. 1 m dolge, na spodnjem koncu 15 cm široke in proti zgornjemu zožene na 12 cm in topo zaokrožene za glavo). Deska mora biti v splošnem tako velika, da se koža napne. Primerno jo nategnemo in spodnji del pritrdimo z žeblji na desko. Kožo nog (šap) našpiljimo (razpnemo) z lesenimi klinčki, da se ne krči. Tako napeto kožo obesimo na suh in zračen kraj, da se polagoma suši. Paziti je treba, da koža ni na soncu ali na prepihu ali ob pretopli peči. Kožo moramo sneti z deske, dokler je še upogljiva, ker bi sicer preveč suha mogla počiti ali se raztrgati. Ko kožo snamemo z deske, jo obrnemo tako, da je zopet kosmata stran zunaj. Najlaže obrnemo kožo s pomočjo vrvice, ki jo že, preden nategnemo kožo na desko, privežemo skozi nosnice tako, da vrvica na drugem koncu moli izpod kože. Obrnjeno kožo skrtačimo in počešemo. Kožuharje, ki dajejo plemenito krzno, odiramo po lovskem običaju na meh, vso ostalo divjad odiramo navadno, s podolžnim prerezom kože spodaj. Prevzem in odkup kož divjadi Kožuhovina predstavlja važen narodni dohodek. Kožuhi mnoge naše divjadi imajo posebno vrednost zaradi pretežne prodaje v inozemstvo. Lovski zadrugi v Ljubljani je naloženo, da skrbi za pravilno izkoriščanje celotne proizvodnje surovih kož divjadi pri nas. Zato jih prevzema od Lovskih družin in lovcev, zbira ter s pisano in živo besedo daje lovcem potrebna napotila za pravilno izkoženje in konserviranje. Potrebno je, da se vsi lovci seznanijo ne samo s pravilnim ravnanjem s kožuhovino, marveč da poznajo tudi mednarodna določila pri trgovanju z njo. 1. Surove kože se prevzemajo po kosu, kakovosti in po izvoru. Suha je tista koža, ki je sušena na zraku in v hladu in na mesni strani ni z ničemer namazana, niti strojena. Dovoljen je strokovni odvzem odvisne masti. 2. Kože iz preteklih lovnih sezij se prevzemajo kakor iz tekoče sezije, v kolikor so v celoti ohranile svojo kakovost. 3. Surova koža divjadi je lahko odprta — navadno odrta koža, ali pa zaprta — odrta na meh. 4. Lisičje kože se prevzemajo po izvoru kot: a) gorska lisica, b) poljska lisica. a) V prvo kategorijo gorskih lisic spadajo lisičje kože najboljše kakovosti, ki izvirajo iz naših visokogorskih krajev in ki imajo bujno dlako; b) v drugo kategorijo gorskih lisic spadajo vse ostale gorske lisice; c) v prvo kategorijo poljskih lisic spadajo vse poljske lisice, razen lisic iz Voj- vodine; d) v drugo kategorijo poljskih lisic spadajo lisice iz Vojvodine. Po kakovosti se prevzemajo lisičje kože kot: l/l polnovredna koža (cela), 3/4 tričetrtinska koža (-tričetrtma), 1/2 polovična koža (polovica), 1/4 četrtinska koža (četrtina), 0 slaba, malovredna koža (škart). 1/1 (cela) lisičja koža mora imeti te-le lastnosti: zimsko in gosto dlako, ki popolnoma pokriva vse telo, dlaka mora biti dolga, z docela doraslo (zrelo) reso (nadlanko). Koža mora biti dobro in tanko odrta s telesa živali in pravilno osušena. Mesna stran mora biti rumenkasto bela. Kože smejo biti od šiber prestreljene, le da koža na teh mestih ni vneta. Koža je lahko malenkostno poškodovana na glavi in repu in je lahko tudi brez kake noge. Pri tej vrsti kož dlaka ne sme biti poškodovana. 3/4 (tričetrtinska) lisičja koža se razlikuje od cele samo v malenkostnih napakah v dlaki, poškodbah in velikosti kože. Dlaka sme biti prav malenkostno poškodovana, to je, mestoma sme manjkati le v prav neznatnem obsegu ali na poedinih mestih nekoliko slabše razvita. Po velikosti se uvršča -med tričetrtinske tudi taka koža, k-i po vseh ostalih lastnostih predstavlja celo, je pa toliko manjša, da ne doseže vrednosti cele kože. 1/2 (polovična) lisičja koža ima gosto, zimsko, resasto dlako, ki popolnoma pokriva telo živali, je pa mestoma manj poškodovana od prestreli-tve alii pa je okrog strela vneta ali dlaka izpuljena. Koža je lahko zelena ali dlaka resasta, redka dn malo odrsana (ometa) ali na trebuhu poškodovana ali na glavi pojedena ali močneje poškodovana ali pa je koža na mesni strani močno mastna. 1/4 (četrtinka) lisičja koža je bolj poškodovana, na mesnati strani močno zelena ali raztrgana ali bolj oguljena (ometa) z opazljivo redko reso ali močneje oguljeno dlako. Te kože so lahko zimske ali jesenske. 0 slaba (škart), malo vredna je lisičja koža, ki je uplenjena spomladi ali poleti, katere dlaka je znatno izpuljena ali ji manjka resasta dlaka ali je močno oguljena (ometa). Vsaka preveč vneta koža se smatra za malo vredno (škart-slabo). 5. Kuna zlatica ima dlako kostanjeve barve. Kot (1/1) cele se prevzema zimske kože z gosto reso (nadlanko) in temnosivo podlanko (spodnja dlaka). Resa (nadlanka) mora biti enakomerno rastla po vsej koži in koža mora biti brez vsakršnih napak in poškodb na dlaki. Mesna stran mora biti rumenkasto bela. Kot (3/4) tričetrtinske kože se prevzemajo kože, ki so v dlaki enakovredne celi koži, je pa dlaka bleda in z malenkostnimi napakami ali pa kože po velikosti ne predstavljajo vrednosti cele (1/1). Kot (1/2) polovične se prevzemajo manjše zimske kože, malo poškodovane na dlaki in na mesni strani, ki imajo modrikasto belo barvo kakor tudi kože malo vnete, od strela malo poškodovane. Kot (1/4) četrtinske se prevzemajo zimske kože bolj poškodovane na dlaki in mesni strani kakor tudi bolj osmojene, zmršene in deloma vnete kože. Kot polovične kože se prevzemajo tudi povsem nepoškodovane jesenske kože. Kot 0 (škart) malovredne slabe kože se prevzemajo močno poškodovane zimske kože ali vnete zimske kože, poškodovane jesenske kože in vse letne kože. 6. Kuna belica. Kože se prevzemajo enako kakor kože zlatice z razliko, da je pri kuni belici spodnja dlaka (podlanka) belkasta, a resa (nadlanka) črnikasta in temnejša. Kune belice iz Dalmacije se prevzemajo kot posebna kategorija zaradi svoje svetle barve, redkejše dlake in manjše rasti. Cena jim je nižja. . Kakor kun j e kože se prevzemajo tudi kože dihurja, hermelina, podlasice, divje mačke 7. Vidra. Vidrine kože se prevzemajo po dolžini in kakovosti. Cela koža (1/1) mora biti od vrha do korena (začetka) repa 85 cm dolga in 15 cm široka, polovična koža je dolga od 50 do 85 cm. Kože izpod 50 cm so slabe, malo vredne in se prevzemajo po prostem dogovoru. . Cela (1/1) koža mora imeti nepoškodovano dlako in kožo. Po dolžini cele (1/1) koze z manjšimi poškodbami na dlaki in koži se uvrščajo med polovične (1/2) ali tričetrtinske (3/4), bolj poškodovane pa med četrtinske (1/4). Kože, ki so po dolžini polovične, a imajo manjše poškodbe na koži in dlaki se prevzemajo kot četrtinske, močneje poškodovane pa kot slabe, malo vredne (0). Za slabe, malovredne se smatrajo tudi tiste, ki imajo iz kakršnega koli vzroka manjšo vrednost kakor četrtinske. Razlika med letno in zimsko dlako ni pomembna. 8. Divji zajec. Divje zajčje kože se prevzemajo kot: 1/1 polnovredne kože (cela), 1/2 polovične kože (polovica), 1/4 četrtinske kože (četrtina), 0 manjvredne slabe kože (škart). Kot 1/1 (cela) velja koža, ki ima gosto zimsko dlako, nepoškodovano ali pa s prav neznatno majhno poškodbo. Volnena podlanka (spodnja dlaka) je gosta, svilena in belo-sivkasta. Mesna stran je bela, čista, sme pa imeti nekaj črnikastih peg (lis). Koža ne sme biti od strela močno poškodovana ali raztrgana. Biti mora pravilno odrta in napeta, pravilno posušena, brez nog (stopal) in kosti v glavi. Koža se mora občutiti pod prsti papirnata in tanka. 100 kož mora tehtati 14 do 17 kg. Polovična (1/2) zajčja koža je tista zimska koža, ki je od strela bolj poškodovana ali manj raztrgana, ali močno opuljena ali močno krvava ali s sprijeto dlako. Kakovost volne (spodnje dlake) je ista kakor pri celi (1/1) koži. Med polovične zajčje kože spadajo tudi jesenske kože, ki imajo modro barvo mesne strani in iste barve volno (spodnjo dlako). Dlaka je nekoliko redkejša od zimske dlake, a gostejša od letne. 100 teh kož mora tehtati 12 do 14 kg. Četrtinske (1/4) so letne zajčje kože, katerih dlaka je redka in ostrejša. Barva dlake je črnozelenkasta, a volna v kolikor jo je, povsem redka. Koža je debela, trda in na mesni strani črnozelena. Kot 1/4 se sprejemajo močno poškodovane zimske kože. Teža za 100 takih kož mora biti 10 do 12 kg. Mlade zajce imenujemo mlečne. Ti so mnogo manjši in lažji od odraslih. Dlako imajo krajšo, mehkejšo in redkejšo. Volna (spodnja dlaka - podlanka) je povsem siva, modra ali črna. 10 mlečnih zajčjih kož se prevzema za eno celo (1/1) kožo. 9. Jazbec. Jazbečje kože se prevzemajo kot: 1/1 polnovredne kože (cela), 1/2 polovične kože (polovica), 1/4 četrtinske kože (četrtina), 0 slaba malovredna koža (škart) in koža mlečnih jazbecev. Kot 1/1 (cela) se prevzema zimska jazbečja koža z gosto zimsko dlako brez vsakršne poškodbe na dlaki. Na mesni strani je koža lahko od šiber poškodovana. Kože morajo biti pravilno napete in posušene, toda ne smejo biti vnete. Kot 1/2 (polovične) so jazbečje zimske kože, ki so malo poškodovane na dlaki, nepravilno sušene ali malo vnete ali malo pojedene ali malo raztrgane ali, ki povsem odgovarjajo celi (1/1) koži, pa so manjše. Kot 1/4 (četrtina) je jazbečja zimska koža, bolj poškodovana ali vneta ali bolj pojedena ali izrazito majhne kože, kakor tudi zgodnje jesenske kože. Kot malovredne (slabe) jazbečje kože se prevzemajo močno poškodovane zimske kože, poškodovane jesenske kože, letne kože, posebno majhne kože in kože mlečnih jazbecev. 10. Veverica, polh. Veveričje in polšje kože se prevzemajo kot: 1/1 polnovredne kože (cela), 1/2 polovične kože (polovica), 0 (slaba) malovredna koža (škart). Kot 1/1 (cele) so zimske kože, pravilno napete in brez vsakršne poškodbe. Barve so različne po hrani in krajih kjer žive. Kot 1/2 (polovice) so zimske kože z malimi poškodbami na dlaki ali koži ali nepravilno napete. Slabe in malovredne so močno poškodovane zimske kože kakor tudi letne kože. Letnih kož sploh ne prevzemamo. 11. Pižmovka (bizam - vodna podgana). Koža pižmovke se prevzema kot: 1/1 polnovredna koža (cela), 3/4 (tričetrtinska) koža, 1/2 polovična koža( polovica), 1/4 četrtinska koža (četrtina), 0 slaba malovredna koža (škart). Poškodbe se ocenjujejo kakor pri lisičjih kožah s tem, da se tudi dobro obrasla, letna koža uvršča med četrtinske. 12. Kunec (domači zajec). Kunčje kože se prevzemajo z ozirom na poškodbe kakor kože divjega zajca. Kunčje kože, ki so dobre zgolj za klobučevino, imajo polovično vrednost kože divjega zajca. Kunčje kože plemenitih kunčjih pasem - kožuharjev, ki so sposobne za krznarsko predelavo (činčila, reks itd.), imajo večjo vrednost od kože divjega zajca (tudi do štirikratno). Prevzemajo se kot cele (1/1), polovične (1/2), četrtinske (1/4) in škart (0). 13. Domača mačka. Kože domače mačke se prevzemajo z ozirom na kakovost kakor kože divje mačke (1/1, 3/4, 1/2, 1/4, škart). Cena jim je navadno polovico cene divje mačke. Kože domače mačke, ki so sivo-rjavkasto tigraste pa imajo navadno enako ceno kakor kože divje mačke. 14. Jelenjad, srnjad, gamsi. Te kože se uporabljajo samo za predelavo za usnje. Poletne kože so običajno še enkrat dražje kakor zimske z dolgo dlako. Ocenjujejo se 1/1, 1/2 in škart. 15. Divji prašič. Koža služi za ščetine in za usnje. Je manj vredna kakor koža domačega prašiča in je navadno poškodovana. Skoraj enakovredne kožam domačih prašičev so, če imajo ščetine na hrbtu. Plačuje se jih po teži v kg. Ocenjuje se jih kot 1/1, 1/2 in škart. 16. Psi. Kože psov se predelujejo za usnje. Ocenjujejo se po dlaki in velikosti. Koža kratkodlakega psa je polovico več vredna od dolgodlakega. Po velikosti se ocenjujejo v kože do 55 cm dolžine in nad 55 cm dolžine. Posebno lepe kože kun, dihurja, vidre in pižmovke se plačujejo še boljše kakor 1/1. LOVEC — LOVSKA ZADRUGA Z O. j. Ljubljana, Titova cesta 31 Lovski kroj O & ' 0 1 3 0 i > oj ■5 10 « £ •£ -0 S S E O 0 ec S N M OJ 2 43 ‘a g o ■S '5 A 1 £ .s s a •■S 5 2 >W rQ 0 L; ~ OJ tuo 0 > CO p, ^ .o _§ T3 (D 'o P- c 2 w I ■SAS 0 o o S | -i | -s d oS « S o 3 5 & plJ ^ 03 a* m 2 > 3 ■ 0 a cti N c. ! "O 0 >N ” 03 > a *§ 0 0 ■ U fe go m G G O I- 2 d O 2. 2 ■s 1! * § I - >-s ” cd (1) O 03 CQ M •£ ft rD C 6 CT3 S C m £ £ 1*3 aw:* 2| AS > E i ■O 0 ! & A 1 a ! 11 » a § | o a rH ~ U ^ P 2 -S o ■§ 2 73 CT5 A N a >2 « - o e In 8 E ^ O 0 S ■§ " g 2 ”0 O 0 . 0 g s o 2 ft "0 0 O 3 2 2 S M S g 03 »3 TJ w §§ 3 2 0 G ,Q o TJ O E O >w O 0 N 0 S >8 E: 2 >0 5 ^2 03 0 05 TJ G |-| .= 1 s š. 0 -?-« 0 P- G 2 S «5 ^ | p 2 S £ o H >u 05 05 O G N 0 > S .s Fran Ramšak MOJA LOVSKA JESEN Si lahne meglice je ogrnila, zardela se k meni sklonila; vodila me tiho po lovskih poteh, šumelo že vince v njenih kleteh. V rosi se biserni srnica zala vitke nožiče ljubko si prala. Pripel sem si srečen zadnje ciklame, in streljal veselo lepe fazane. Prehitro minula doba je zlata, tiho slovo že odpira mi vrata. Mar boš poljubila glavo mi sivo, ciklam natrosila na groba mi njivo? O velikih pogonih in njihovih uspehih. Že pred drugo svetovno vojno sem večkrat sodeloval pri velikih pogonih, predvsem na divje prašiče. Po navadi so takrat zbobnali skupaj kakih 50—100 lovcev ter nekaj desetin gonjačev in izvedli pogon na velikem področju, več desetin km2, ali na območju enega, včasih tudi več lovišč obenem. Dobro se spominjam, da je bila večina takih pogonov brezuspešnih in da je samo enkrat ob sodelovanju nekaj sto lovcev in gonjačev padel en sam pujsek. Tudi po vojni sem se udeležil že več takih večjih pogonov, vendar so bili tudi ti skoraj vedno popolnoma brezuspešni. Z željo, da bi o tej stvari napisali tudi drugi bolj izkušeni lovci svoje mnenje, sem se odločil, da povem svoje mnenje o velikih pogonih, o opažanjih ter vzrokih, ki mislim, da so odločilni za neuspeh. ttotsUefra ajdnika Poslednje ti cvetje srce bo'grelo, da pesmice sladke veselo bo pelo; bo pesmica tvoja lovce budila, moja desnica jim srečo nosila. Nekoč bom pač sestro pomlad naprosila, cvetje in petje za te bo rodila, na vejah zelenih žar mladega sonca, da lepa bo zadnja pot starega lovca. Predvsem poudarim, da lov na divje prašiče ni tako enostaven kakor si mnogi mislijo. To divjad težko spraviš na piano ob belem dnevu. Ima sicer svoje stečine in prehode, toda v pogonu kaj rada prasne tam, kjer si najmanj nadejamo in po najbolj neprehodnem terenu. Na pogon zelo različno reagira. Dogodi se, da se vzdigne in požene v beg na veliko razdaljo že ob najmanjšem šumu ali človeškem glasu. Prav tako pa se tudi ob velikem trušču potuhne pod gostim grmovjem in čaka, če jo bo kdo dregnil v zadnjico. V takem primeru se skoraj vedno obrne nazaj. Sam sem to že večkrat doživel in priznam, da sem kot gonjač večkrat prišel do strela kakor na stojišču, zlasti v snegu. Za neuspeh pri velikih pogonih so predvsem trije vzroki: 1. preobširen teren, ki ga zajamemo, 2. nedisciplina lovcev in 3. slabo organiziran pogon. Primer: Na območju Radohe nad Vršnimi seli pri Novem mestu je bil 2. februarja 1953 pripravljen večji pogon na divje prašiče in volkove. Udeležilo se ga je nad 60 lovcev. Ponoči pred pogonom je padlo za dober mačji sled svežega snega na staro podlago, torej kakor nalašč za presledovanje. V lepem redu smo zastavili stojišča nekako po sredi dobro obraslega lovišča. Do tu je bilo vse v redu. Toda kdo bi prepričal toliko lovcev, da je treba na stojišča, zlasti v bližini ležišč prašičev pa tudi volkov, v največji tišini, brez stalnega puhanja dima, kakor da vozi vlak. Ne bi mogel reči, da sem dobil slabo stojišče. Toda kaj pomaga, ko pa so lovci pod menoj skoraj ves dan glasno diskutirali, kakor da imajo miting. Spet druga skupina lovcev je med pogonom, seveda -prav tako med glasno debato, napravila »strateški premik«, ne vem kam. Dvomim, da bi mogel tudi navezanega prašiča ali volka prignati pred takega lovca. Saj ima ta divjad tanka ušesa, dober nos in najde polno možnosti, da se izmuzne. Druga slabost tega pogona in ostalih je bila izvedba sama. Po dobrih dveh urah čakanja sem prvič zaslišal glas gonjačev in to na razdaljo nekaj kilometrov. Za zelo obsežno področje je bilo manj ko deset gonjačev. Če bi bili prašiči in volkovi tako naivni, da bi pred tako vrsto gonjačev šli pred lovske pihalnike v daljavo nekaj kilometrov, jih prav gotovo danes ne bi več bilo. Tretja slaba stran pri tem pogonu je bilo zadržanje posameznih lovcev. Vso noč so se krepčali s pijačo, zjutraj pa so stali na stojiščih s prazno puško, ali vsaj s slabimi naboji. Ščetinarji so jo primahali prav pred te puškonosce, ter tudi odšli, počaščeni s posameznimi zapoznelimi streli. Poleg nediscipline torej še lovska malomarnost in neustrezno orožje, zlasti nepravi naboji. Ker veliki pogoni zahtevajo veliko truda od organizatorjev in tudi veliko stanejo, bi jih bilo treba v taki izvedbi, kakor so bili do sedaj, opustiti, ker se ne obnesejo. Predvsem sem proti pogonom na velike daljave in z velikim hrupom. Vpitje gonjačev na daljave vznemirja vso divjad, uspeha pa nima. Če lovci ne zastavijo v največji tišini stojišč, jih ta divjad prej občuti kakor gonjače. Poznejše vpitje redkih gonjačev je seveda kakor zvenenje po toči. Kajti divjad se orientira po trušču gonjačev in se umakne nazaj tam, kjer je vrsta gonjačev najredkejša ali pa se potuhne, in če nihče ne pride do nje, ostane prav tam. Bolj kakor za take hrupne pogone, sem za pogone na kratko razdaljo, ob zadostnem številu lovcev (ne puško-noscev) z dobrim orožjem in zanesljivimi naboji. Zasedba stojišč se mora izvesti v največji tišini, brez kajenja in brez žganjarjenja. Pogon sam mora biti kratek in nagel, brez velikega ropotanja in kričanja. Kadar smo sigurni, da imamo v pogonu to divjad, je zelo priporočljiv strel ob začetku pogona, v nasprotnem primeru pa ne, ker po nepotrebnem vznemirjamo ostalo divjad. Da je potrebno pri vsem tem dobro poznanje terena, je razumljivo samo po sebi. Prav tako mislim, je odveč vsako poudarjanje najstrožje discipline in izpolnjevanja navodil vodje lova. Če je pogon v snegu, ko so vidni sledovi, je najboljše pritiskati brez vsakega vpitja. Dovolj je, da srednji gonjač ne pusti iz oči sledu, ostali pa gredo vzporedno z njim na obeh straneh. V takem primeru se ne more dogoditi, da bi div- jad ostala v skrivališču ali jo mahnila nazaj mimo gonjačev. Zelo priporočljivo je, da so med gonjači tudi lovci, ki pa seveda morajo biti še posebno previdni v rabi orožja, da ne pride do kake nesreče. Tudi za take kratke in tihe pogone je potrebno čim več lovcev, toda res lovcev. Potrebno se mi je zdelo, da sem to napisal za naše strokovno glasilo. Prosim pa lovce, ki imajo še več izkušenj, zlasti iz pogonov na volkove, da povedo svoje mnenje glede velikih pogonov. Peter Romanič, član LD Stari trg ob Kolpi O lisici in lovcu. Dne 27. sept. 1953 dopoldne sem šel po polju za divjimi golobi, ki si pa zaradi velike jate niso pustili do živega. Pri tem sem hodil ob kraju Savskega brega, ki tam strmo in globoko pada v strugo in pogledoval nizdol. Na znanem lisičjem stojišču zapazim sumljivo rdečo liso in zato sežem po daljnogledu, ki mi pokaže velikega lisjaka, ki nepremično leži vznak in moli vse štiri od sebe. Čim bolj sem ga opazoval, bolj sem bil prepričan, da je mrtev. Zato sem brezskrbno stopil nizdol, sicer s puško v roki a z deseticami v ceveh — za golobe. Po kakih 10-tih korakih pa lisjak vzdigne glavo in se zastrmi vame. Menjati naboje ni bilo časa in zato užgem po njem. V enem skoku se je lisjak prevalil čez skalo kakih 6 m globoko in ni ga bilo več. Na nastrelu je pustil sicer precej dlake, a drugega nič. Lisjak je torej brezskrbno in trdno spal, da bi ga bil lahko zalezel na 20 korakov. Pouk iz tega bi bil, streljaj tudi crknjenega lisjaka. L. R, Bled Preizkušnja puške na šibre. Pri nas še ni tovarne za lovske puške in tudi ne preizkuševalnic zanje. Puške se preizkusijo na kakovost materiala in na strelno zmogljivost, to je balistično. Preizkušnje glede zdržljivosti na pritisk plinov so po pravilu tri, z normalno, dvakratno in trikratno množino dimnega (črnega) smodnika. Poleg tega se izvrši kontrola debeline cevinih sten na ustju, na sredini cevi in v nabojišču. To izvede preizkuševalnica oziroma tovarna sproti med izdelovanjem puške, kar zabeleži z vsekanjem teh in drugih podatkov na spodnjo stran cevi pod naboj iščem in na zaklepu. Praktičnega lovca bolj zanima balistična preizkušnja. Dokler pa nimamo take preizkuševalnice, je koristno in po- trebno, da do neke meje to sami iz- vedemo. Kajti važno je, da lovec pozna lastnosti in zlasti učinek svoje puške. Redke so pri nas puške, ki imajo od tovarne oziroma preizkuševalnice izstavljeno »spričevalo« o preizkušnji puške. Zato v kratkem navajam predpise za preizkušanje šibrenic po Erwinu Dietrichu, »Der Anblick« 7—1953, str. 311. Ta preizkušnja je po meddržavnih predpisih takale: Narisati ali kupiti si moramo tarčo s krogom v premeru 75 cm, ki ima 4418 cm2 površine. Vanj vrišemo krog s polovičnim premerom, t. j. 37,5 cm in s površino 1104 cm2, to je V4 površine večjega kroga. Notranji krog razdelimo v 4 enaka polja, zunanji kolobar pa v 12 enakih polj. Vseh je torej 16 polj, od katerih ima vsako po 276,125 cm2 površine (glej sliko). Eno tako polje je približno veliko za 3 jerebice in dve sosednji polji po površini za enega zajca od strani (v profilu). V to tarčo streljamo na 35 m razdalje. Meriti je treba z vso natanč- nostjo zato, da ugotovimo povprečno srednjo lego zadetkov. Srednja lega zadetkov ne sme biti od merilne točke na katero koli stran bolj oddaljena kakor 7,5 cm. Tudi razmak zadetnih točk obeh cevi ne sme biti večji. Da se zadetna točka šibrenega roja od strela do strela nekoliko menja je vzrok v tem, da šibre ne lete po zraku v ravni črti kakor krogla, temveč vibasto (v spirali) in z njimi se vije tudi jedro strela. Glede gostote zadetkov je praksa dognala, da zajec sigurno pade, če ga zadene pet šiber št. 8 (3,5 mm), jerebica pa, če ujame štiri šibre štev. 12 (2,5 mm). Potemtakem mora v štiri notranja polja manjšega kroga pasti najmanj 10 šiber št. 8 (3,5 mm) ali 48 šiber št. 12 (2,5 mm). Zadetki v notranjem krogu so važnejši, odločilnejši, zlasti proti sredini zgoščeni zadetki za strele na planem (na večje razdalje), medtem ko je enakomerna porazdelitev zadetkov za lov v gozdu ugodnejša. Razmak zadetkov s šibrami štev. 8 (3,5 mm) povprečno ne sme biti večji od 10,5 cm, pri šibrah št. 12 (2,5 mm) pa ne preko 4,8 cm. Zgostitev strela izračunamo, če zadetke v notranjem krogu pomnožimo s 3 in zmnožek delimo z zadetki v zunanjem kolobarju. Učinek v odstotkih pa dobimo, če preštejemo šibre v naboju, potem zadetke v 75 cm krogu, te množimo s 100 in delimo s številom zrn v naboju. Taka preizkušnja je potrebna, da lovec ve, do katere daljave sme streljati na divjad, če hoče biti pravičen lovec in ne mrhar. M. Š. Prepelice — napovedovalke vremena. Znano je, da nekatere živali čutijo spremembo vremena, n. pr. svizec itd. Da bi prepelice to čutile pa doslej še nisem nikjer bral in ne slišal. Pa vendar čutijo! Dne 10. julija letos je deževalo, torej nisem 9. julija slišal nobene prepelice, čeprav je bil sončen dan. Mislim, da ni bilo zgolj naključje, kajti med letom sem večkrat to opazoval. Dobro bi bilo, da bi o podobnih opazovanjih tudi ostali lovci kaj napisali. Zanimivo je, da sem do 5. julija t. 1. slišal samo eno prepelico in še ta je kasneje utihnila, tako da sem poročal Omitološkemu zavodu v Ljubljano naslednje: »Letos sem čul samo eno prepelico in še ta je kasneje utihnila. Prepelice so pri nas popolnoma izginile!« K temu poročilu dostavljam, da so se 5. julija t. 1. po vseh njivah oglašale prepelice. Iz tega sledi, da se vrne glavni vlak prepelic zelo pozno, to je v začetku julija. Na splošno pa je vsako leto manj prepelic! Mnogo so jih uničili ob valitvi s koso in srpom. Znan mi je primer iz prejšnjih let, da smo samo na eni njivi (okrog 1'ha) našli tri prepeličja gnezda z jajčki. Vse to so potem uničile vrane! Znano je, da prepelice ob valitvi zelo trdno sede. Na neki njivi n. pr. so kosili deteljo (prva košnja) pa skoči nekemu koiscu pod noge prepelica z odkošeno perutjo. Seveda ni bila več sposobna za nadaljnje življenje in treba jo je bilo rešiti muk. Nekoliko naprej pa je našel tisti kosec gnezdo s 15 naleženimi jajčki. Tako naša in tudi najljubkejša kokoška naših polj čedalje bolj gine. _ J. P. Orel na srnjaku. Ni latinska, niti pomota. Bajko o krvoločnih kanjah nad Iško pa ovrže tale resnični dogodek, potrjen po živem orlu, ki sedaj sedi z malce pokvarjenim očesom v ljubljanskem ZOO kot tretji svojega rodu ter premišljuje o nekdanjem zračnem kraljevanju nad Iško. Redka prigoda v naših krajih se je letos meseca avgusta pripetila v Opeč-niku pri vasi Zahrib nad Iško (lovišče LD Otave) nekemu Francetu Ruparju iz Raven pri Št. Vidu nad Cerknico, OLO Postojna. Fant je šel za svojim opravkom v bližnji gozd, kjer naenkrat zasliši ropot in ječanje. Pogleda za grmovje. Orjaška ptica sedi na srnjaku — pač letošnjem — kateremu je zapičila svoje pošastne kremplje v rebra in ga kljuje v glavo. Ne more ga še vzdigniti, srnjak pa obupno ječi in se otepa. France se v trenutku znajde in plane s kamnom nad ptiča, ki se umakne v grmovje. Tam ga pa fant objame čez peruti, zgrabi za vrat in za noge ter ga tako stisnjenega prinese domov. Pogumno delo! Srnjak je rešen, planinski orel s še rumenimi žvalami in razpetino nad en in pol metra čez peruti — roma v ljubljanski ZOO. Za popotnico pospravi celega srednjevelikega psa, ki so mu ga pobili v ta namen. Tragedija mnogih smjačkov, gamsičev in zajcev v Iškem skalovju, ki jim jo je pripravljal ta mladi ropar, je doživela s tem svoj konec (Tschudi). Ta dogodek iz naše lovne favne beležimo kot kronisti in ga povezujemo z ugotovitvami in opazovanjem posameznih lovcev, zlasti pa tudi s črtico v oprtniku »Lovca« št. 4/53, stran 187, naslovljeno »Ptice roparice napadle lovskega terijerja«. N.1 torej nobenega dvoma, da gre za leglo planinskih orlov, ki je bilo nad Iško opaženo v ostalem že pred leti, kakor potrjujejo tudi nekdanji nadzorniki lova. Da se kolonija gamsov v Iški in okrog ne množi in spričo takih gostov tudi množiti ne more — ne glede na ilegalne posege neopravičenih — je menda sedaj na dlani. -r Nekoliko o kotorni. Ta lepa skalna kokoška se nahaja v Sloveniji v večjem številu samo na Krasu. Dobimo jo pa tudi sem in tja v Alpah in to v vlšj h legah. Nekdaj je bila prav g -tovo tudi v nižjih legah po vsej Sloveniji, po primernih Skalnatih terenih seveda, podobno kakor še dandanes po južnih predelih naše države (Bosna, Makedonija itd.). Pri nas so jo najbrž uničile razne naravne katastrofe (hude zime, nalivi, toča itd.). Kar pa jih je preživelo te naravne pojave, so jih uničile ropa- rice in človek. Po mojem mnenju je bil človek kriv, da so kotome izginile z nižjih predelov. Edino v višjih legah, kamor ni segal v toliki meri vpliv človeka »varuha prirode«, so se kotorne ohranile do danes. Zanimivo bi bilo poskusiti kotome zopet naseliti. Skalnatih in z raznim grmičevjem porastliih predelov se po naših hribovskih loviščih ne manjka. Taki predeli so kakor nalašč ustvarjeni za kotorne. Kotoma bi bila za naša hribovska lovišča mnogo bolj primerna kakor pa fazan. Kajti, kotoma ne zahteva posebne nege iin brige; pozimi je ni treba krmiti. Dobi dovolj hrane v naravi v raznem jagodičevju (brinje, šipek, črems, glog, jerebika itd.), se ne seli iz kraja v kraj in dobro prenaša mraz, če ima le dovolj hrane. Vsega tega o fazanih ne moremo trditi! S skalno jerebico bi dobila naša pusta in prazna hribovska lovišča prav zanimivo divjad, katera bi lovcem nudila nemalo užitka. Obenem bi s tem uspešno izkoristili skalnate in nerodovitne predele v naših loviščih. Kakor v kmetijstvu moramo tudi v lovstvu izkoristiti sleherni košček sveta. Le na ta način nam bo lov to, kar si od njega želimo. Dobiti bi bilo treba kotome in jajčka za razplod. Jajčka bi izvalile koklje podobno kakor fazanja. Umetna vzreja kotom — upajmo — da ne bi bil težek problem.* Saj pravi Erjavec, da v Indiji drže kotorne med domačo kuretano. Po mojem mnenju bi bili kebčki skalnih jerebic mnogo manj občutljivi glede hrane in temperature kakor pa fazanji. Kajti fazan je ptica toplih krajev, kotoma je pa naša domača, bi je kolikor toliko aklimatizirana na naše podnebje in ostale razmere. Ako pa bi ujete kotorne ne hotele nesti, bi nabavili jajčka kotorn iz gnezd v naravi in jiih izvalili pod kokljo. Ta v volj eri vzrejeni zarod bi bil * Znano je, da so jih zlasti pastirji mnogo polovili in jih v južnih krajih še polove. mnogo bolj privržen človeku. Zato bi od njega upravičeno pričakovali zadovoljivih uspehov. Ali pa bi z južnih krajev naše države, še bolje s Krasa, nabavili ko torne in jih enostavno spustili v primerna lovišča. J. P. Volk - hudič. Po pripovedovanju pokojne babice se je zgodilo pred kakimi 90-.imi leti ali mogoče še prej. Tiste čase pri nas volkovi niso bili posebno redki, zlasti ne po obširnih notranjskih gozdovih. Po samotnih hribovskih kmetijah so imeli često opravka s sivim stricem bodisi na paši, kjer so jim odnašali ovce ali pa v hlevih, kjer so davili telice. Kakor navadno je prišla tudi tistikrat prva v hlev dekla z golido pod pazduho. Odprla je vrata in poklicala hlapca, spečega nekje v seniku na hlevu. Tisti hip pa se ji zakadi v dolgo široko krilo siva gmota — volk! Volk se je zapletel v krilo tako, da je dekla volka dobesedno zajezdila. In res je ta čudni in nenavadni konjič nesel svojega jezdeca kakih šest metrov po dvorišču, dokler se ni izmotal iz nepri-. j etn e zagate in jo pobrisal v zeleni gozd. Ko je hlapec videl deklo, da jezdi čudno pošast, je na vso moč začel vpiti: »Križaj se, križaj se!« Menda je mislil, da jo nese sam hudič. Preden so na vrišč pritekli domači, je bilo predstave že konec pa so spraševali, čemu tak hrušč. Vsem so se razklenila usta, 'ko je hlapec povedal, da je deklo mislil vzeti hudič in da ga je samo on pregnal. Dekli je od strahu ohromil sicer gibki jezik. Ko pa so našli v hlevu zaklano in že načeto telico, se niso smejali. Tako jim je volk pripravil za kak teden mesa! Volk je namreč prišel v hlev skozi okno, ki je bilo in je še sedaj od tal dvignjeno kak poldrugi meter. To okno je bilo zamašeno s praprotjo, ker je bilo pozimi! Volk je to praprot izbezal in skočil v hlev, nazaj pa ni mogel. Tako je bil nekaj časa ujetnik pri dobro obloženi mizi. J. P. »Vzorno« prijateljstvo. Bila sta velika prijatelja, doma iz ene vasi. Starejši Ivan je bil član lovske organizacije, ter je na klobuku ob nedeljah nosil lovski znak. Imel je »papirje« za eno puško kar v redu, a drugo, »brez papirjev«, skrbno shranjeno, da je ne vidi nepravo oko. Mlajši Nace pa se je v toliko razlikoval od »lovca« Ivana, da je imel samo eno puško, seveda »brez papirjev«. Bila sta torej prijatelja in če lahko tako rečemo, oba sta imela enako črno dušo in vest, da sta uganjala divji lov, kar pa menda ne bo res, saj sta izjavila, da sta le »zasledovala divje lovce«, da bi ne delali toliko škode v državnem gojitvenem lovišču. Zgodilo se je pa z njima tole: Zgodaj je vstal eden izmed »prijateljev«, čeprav je bila nedelja, ter šel budit drugega, rekoč: »Pojdiva, danes je nedelja, ni tako nevaren dan kakor ob delavnikih, ko kjerkoli lahko srečaš lovskega čuvaja in miličnika.« Drugi je malo pomislil, ter predlog sprejel. Podala sta se na pot, ne vedoč, da je to njuna zadnja »lovska« pot. Brezskrbno sta hodila po rosni travi, žvižgajoč ko ptička na zeleni veji ter se toliko bolj prestrašila, ko je to idilo pretrgal nenaden in oster, »Stoj«. Seveda sta se poslu primerno hitro znašla, ter jo junaško ucvrla vsak na svojo stran čez drn in strn. K temu »teku čez zapreke« je v obilni meri pripomoglo nekaj strelov organa LM, ki se je takrat nehote spomnil ene izmed številnih borb z elitnimi italijanskimi divizijami v času NOB. Organ, ki je bil sam, je poklical zaradi zasledovanja še nekaj tovarišev ter službenega psa in šlo je kakor po krvnem sledu, le s to razliko, da je bila namesto krvi, kapa enega izmed zasledovanih, ki jo ni utegnil več pobrati. Z druge strani se je bližal kraju dogodka upravnik gojitvenega lovišča, ki ni spal v topli postelji, kakor sta si naša prijatelja zamišljala, temveč je bil skupno s svojimi čuvaji in organi LM na preži za divjimi lovci, kateri so mu že nekaj časa delali s svojim početjem v revirju kar sive lase. Na neki poseki sta se srečala z Ivanovim psom — hišnim čuvajem, katerega je naš znanec uporabljal za »lov« in Jože ga je v sveti jezi z dobro merjenim strelom poslal v pasja nebesa. Službeni pes pa je medtem pripeljal varnostne organe kar pred hišo enega izmed prijateljev. Seveda je ta najprej trdovratno tajil, ko pa so organi malo pobrskali po hiški in kar v postelji našli kopito, je priznal, da je bil zunaj ter šel na podstrešje, od koder je prinesel še cev. Pri drugem »lovcu« je stvar postala bolj zamotana, vendar se je kljub temu rešila, čeprav z majhno zamudo. Nace je namreč ob »maratonskem« teku vrgel puško kar v potok in ko je vodil organe LM tja, puške ni bilo več tam. Med tem časom namreč, ko so se organi mudili pri Ivanu, je neki pastir, ki je v bližini omenjenega potoka pasel krave, Nacetovo puško odnesel domov, češ da je tam bolj na varnem in suhem prostoru, kakor pa v vodi. Seveda je končno moral razumeti, da je taka stvarca še najbolj vama na postaji LM ter jo izročil organom LM. In konec te zgodbe? Čeprav naša prijatelja ono »nesrečno« jutro nista ničesar uplenila, bosta kljub temu primerno »nagrajena«, ker sta brez dovoljenja nosila orožje. Naj povem v razlago še toliko, da je Ivan, bivši član LD tri tedne pred tem dogodkom prodal svojo puško, za katero je imel »papirje« neki za to upravičeni osebi in da mu je sedaj zaplenjeno orožje tako kakor Nacetu, ki ni imel »papirjev«. To se je zgodilo v gojitvenem lovišču »Prekmurju« v bližini vasi Velika Polana. To sem napisal z namenom, da LD polagajo večjo pažnjo moralnemu preverjanju oseb, ki zaprosijo za članstvo, na drugi strani pa budno pazijo na lovsko izživljanje onih članov, katerih preteklost v lovskem pogledu ni prav čista ter na temelju dokazov odstranijo iz svojih vrst plevel. Na žalost vlada še marsikje zmotno mišlje- nje, da je nekdo toliko večji lovec, kolikor več divjadi upleni, kar je lahko usodno za lovišča. Tako ravnanje ni več plemenito lovsko razvedrilo, temveč zadostitev ubijalskih strasti in sla po mesu. Nasploh bomo morali biti v bodoče bolj strogi do samega sebe, če bomo hoteli povzdigniti lov na ono raven, katera mu v naši socialistični ureditvi pripada. Prvi pogoj za to uresničitev mora biti brezpogojna lovska pravičnost ter neomajna ljubezen do divjadi. Peter Romanič, Ld Stari trg ob Kolpi V času brakad. Če te lovska družina povabi na brakado, moraš v vsakem primeru odgovoriti na vabilo. Vodja lova mora vedeti, s kolikim številom lovcev lahko računa. Pred začetkom lova pove vodja, na kaj se strelja, koliko je predvideno za odstrel, kje se bo lovilo in približno trajanje pogonov, s kakšnimi znaki bo obveščal lovce med pogonom (začetek, konec pogona, zbiranje ip.). Če so predvideni v pogonu prašiči, mora vodja lova določiti smer streljanja s kroglo. Puške se polnijo šele na stojišču. Streljanje v pogon je prepovedano, če so gonjači blizu. Pred znakom za začetek in po znaku za konec pogona se ne sme streljati. Stojišče, ki ti je nakazano, ne smeš pred končanim pogonom v nobenem primeru samovoljno zapustiti. Vsak lovec mora natančno vedeti, kje se nahajata sosednja lovca. Puško nosi vedno s cevjo navzgor, razen na stojišču, ko si nared za strel. Včasih je težko spoznati divjad, vendar to nikakor ne opravičuje prenagljenega strela. Po vsakem končanem pogonu mora vsak lovec poročati vodji lova, kaj je streljal, kaj je padlo in kaj je obstrelil, da se obstreljena divjad poišče s psom. Stroga disciplina in takojšnja izpolnitev odredb vodje lova je brezpogojna dolžnost vsakega lovca. Vsak lovec naj spoštuje lovske običaje. Lovec naj se zaveda, da je lovsko udejstvovanje in nošenje orožja častna zadeva, prav tako pa tudi ravnanje z divjadjo. A. S. Pirc Zakaj ptiči pri selitvi ne zgube smeri. Vprašanje o tem, zakaj ptiči med selitvijo na dolžini 10—15 000 km ne zgreše smeri, kakor tudi mnoga druga vprašanja, so se reševala v prejšnji dobi precej preprosto. Menili so, da stari ptiči »pomnijo« pot iz preteklih preletanj, ravnaje se po starejših, in tako »zapomnivši si« jo, preletajo brez pogreške ogromen prostor. Kakor se čes-to godi, preprosta rešitev ni točna. Z opazovanjem je dognano, da pri mnogih ptičih mladiči, ki lete prvikrat, odrinejo na zimovanje pred starimi in srečno prispo na mesto. Sicer se pripeti, da posamezne jate zaidejo. Ta primer se češče ponavlja pri mladih kakor pri starih, zlasti v jesenski dobi, kadar lete prvikrat, a manj spomladi, ko se vračajo. Po vsej priliki ima skušnja pri preletanju ne-kolikšen pomen. Vendar je ugotovljeno, da sta skušnja in spomin pri preletu stranskega pomena in da imajo ptiči neko posebno lastnost, ki jim kaže potrebno pot. To potrjuje tudi primer črnih kosov, ki gnezdijo v Nemčiji. Do sredine prejšnjega stoletja je bil kos selec. V sedanji dobi je postal stalen ptič, a ne popolnoma; stari kosi prebijejo zimo na istih krajih, a mladiči odlete. Oči-vidno teh mladičev nihče ni učil, kako in kdaj je treba leteti. Potemtakem morajo imeti nek vrojen občutek, ki jim omogoča preletanja na 10 tisoče km. Naglasiti je treba, da imajo ptiči neverjetno sposobnost, da se znajdejo v prostranstvu. Razen preletanja so znana še druga dejstva, ki potrjujejo to mikavno lastnost. Znano nam je, da golobi pismonoše, ki smo jih oddaljili 500—600 km od kraja njihovega bivališča, »predele v zraku smer in se vračajo v svoje domove. Z drugimi ptiči so naredili poskuse in izkazalo se je, da so se vaške lastovke, mestne lastovke, škorci in pastirice vračali na gnezdišča, oddaljena 400 do 500 km. Da bi preprečili možnost orientacije ptičev med njihovim prevozom, so škorca prenesli 150 km od gnezda, držeč ga stalno pod narkozo. Vendar je tudi v tem primeru škorec lahko našel pot nazaj. Te dejanske stvari kažejo na domnevo, da imajo ptiči neko lastnost, ki jim omogoča opredeliti svojo zemljepisno lego in brez pogreške najti pravo pot. Na ta način ptiči po vsej priliki premorejo organizem, kakršnega nimajo druge živali, namreč »čut za zemljepisni položaj«. Obstoji domneva, da se občutek mesta pri ptičih veže s premenami zem-skega magnetizma, ki ima kakor je znano na različnih prostorih zemeljske površine različno jakost. Domnevati smemo, da ptiči nekako čutijo razloček med smermi in jakostjo magnetnih črt in na ta način se znajdejo pri daljših preletih. Kateri ud jim v tem primeru služi in kako nanj deluje zemeljski magnetizem — ni znano, kakor je to tudi zgolj domneva, ki še ni dokazana. Pri vsem tem je to najverjetnejša domneva, ki se vsiljuje v vprašanju o prepoznavi ptičev med selitvijo. Brez dvoma pritiče tudi vidnim vtisom neki pomen, toda ti ne morejo služiti za osnovo, ki opredeljuje smer preletanja. Znani so mnogi primeri, ko so v času preletanja ptiči, privabljeni po svetlobi, množično trčili na svetilnike. Slišali smo že, da smer preletanja često teče vzdolž porečij in obal. Iz tega sklepamo, da ima vid vsekakor velik vpliv na prepoznavo ptičev. Toda samo z vidom se ne bi mogel pojasniti zamotani pojav preletanja. Vid je dober pomagač ob preletanju, ni pa njegov glavni činitelj. Redin _ A D. »Izpopolnitev predpisov« o ravnanju z orožjem, ki jih je naše glasilo »Lovec« že priobčilo v izogib nesrečam s puško. Tiče se tistih lovcev, ki imajo svoje »flinte« cele, ali pa vsaj na pol cele. Ta recept sem dobil od našega člana Lojzeta, ki je poslal svoj pihalnik pred kratkim na vse štiri vetrove in mu je ostalo v roki le toliko od lesa, da mu je Lenčka z njim ravno še skuhala črno kavo. Po katerem predpisu svojega recepta je Lojze dosegel tak uspeh, ni povedal. Zato navajam vse: 1. Ko se lov začne, očisti svojo puško. 2. Če se skozi cevi še vidi, je čiščenje nepotrebno. 3. Preglej zalogo smodnika. Najboljši je mešan, črn, zelen in svetlozelen, kar daje lepo harmonično barvo. Tudi smodnik iz minometalca dobro deluje in se z njim lahko strelja kar čez hrib. Posebno se obnese italijanski smodnik, po sprožitvi tržaškega vprašanja. 4. Vse vrste netilk užgo prej ali slej in zato ni važno, če je v naboju manj ali več smodnika; biti pa mora s čepom močno stlačen. 5. Količina šiber ni važna. Najbolje jih je narediti doma iz žebljev ali pa iz starih svinčenih svetnikov. 6. Za pokrovce uporabimo stare hlačne gumbe ali prežvečen papir, ki mora biti dobro oslinjen. 7. Pri hoji lahko puško z dol obrnjenimi cevmi uporabljaš za palico. Sneg ali blato v cevi povečata učinek smodnika na vse strani in je možnost zadetka »bolj pri roki«. 8. Kot dober tovariš in gospodar posodi puško zainteresiranim sosedom, da se puška amortizira. Posodi pa jo le takim, ki imajo svoje naboje in so brez orožnega lista. 9. Lovce naj spremlja — rešilni... pa dober pogled! ☆ P. s. Dobremu članu naše lovske družine se je razletela puška po uporabi italijanskega smodnika. Strelcu se ni ničesar zgodilo in mu k posrečeni predstavi čestitamo. j Polančič ODREDBA O LOVOPUSTU v Ljudski republiki Sloveniji 1. Na ozemlju Ljudske republike Slovenije se za zaščiteno divjad določa tale lovopust: A. vse leto: a) od sesalcev obeh spolov na medveda, kozoroga in planinskega zajca; b) od ptičev obeh spolov za kormorane, navadnega pelikana, za vse močvirnike, razen sive čaplje, za črnonogo črnico in laboda iz reda plojkokljunov, za vse galebe, za žerjava, pribo, droplje in prilivke iz reda pobrežnikov, za stepno kokoško, od ujed za postovke, ribjega orla, kačarja, sršenarja in za vse orle, od sov za veliko uharico in od pevcev za krokarja; c) od ptičev samo za samice (kokoši) divjega petelina, ruševca in gozdnega jereba, dalje pa še za kotoma in belko (snežno jerebico). B. Časovno omejeno pa so zaščiteni: a) sesalci: zajci od 16. januarja do 30. septembra, gams: kozel od 1. januarja do 31. julija, koza in mladiči od 1. januarja do 31. avgusta, jelenjad: jelen od 1. januarja do 15. avgusta, košuta in mladiči od 1. jan. do 30. septembra, srnjad: srnjak od 1. decembra do 15 maja, srna in mladiči od 1. januarja do 15. septembra, b) ptiči: potapljavci in povodne putke od 1. decembra do 31. julija, divje gosi, žagarice in velika divja raca (mlakarica) od 1. mar=a do 31. julija, male divje race, razen čmonoge črnice od 1. aprila do 31. julija, kljunači od 16. aprila do 31. julija, fazani od 1. januarja do 30. septembra, divji petelin (petelin) od 1. junija do 31. marca, ruševec (petelin) od 16. junija do 15. aprila, gozdni jereb (petelinček) od 1. decembra do 15. avgusta, jerebica od 1. decembra do 31. avgusta, prepelica od 1. decembra do 15. avgusta, golobi od 1. januarja do 15. julija, kanje od 1. marca do 31. julija. Prvi in zadnji dan se štejeta v lovopust. 2. Ta odločba velja od dneva objave v »Uradnem listu LRS«. St. 1/1-1725/1-53 Ljubljana, dne 13. oktobra 1953. Državni sekretar za gospodar. LRS: Ing. Marjan Tepina 1. r. Ornitološko poročilo Opazovanje ptic v Rovtah in okolici 1953. Prvo kukavico sem čul 13. aprila (to je pri nas stalni termin). Sicer pa so prenehale kukati okrog 25. junija. Zadnjo sem čul 10. julija. Kukavic je v našem kraju mnogo. Grlice so odšle na jug 30. julija. Ne vem zakaj tako zgodaj, ko so vendar imele po njivah še dovolj žita. Zanimivo bi bilo slišati, kako je potekala selitev grlic po drugih krajih. Grlic je bilo to leto izredno mnogo. Bile so popolnoma domače, ker jih nihče ne strelja. Vdabi (smrdokavre) so se odselili okrog 25. julija. Tudi teh ptičev je opaziti zadnja leta precej. Gotovo bi jih bilo še mnogo več, ako bi imeli dovolj primernih dupel za gnezdenje! Za dupla jim trda prede. Zato se je to leto naselil par vdabov v trhli jablani sredi vasi, dobrih sto metrov od naše hiše. Izvalil je srečno štiri mladiče, katere sem obročkal z obročki Ornitološkega zavoda. Mladiči so se srečno izpeljali, razen enega. Rjavi srakoperji so odšli na jug v noči na 23. avgust. Zadnjega sem še videl 15. septembra. Pri vseh ptičjih vrstah se opaža, da ne gredo vsi hkrati od nas. Slabiči gredo namreč kasneje. Zanimivo je, kako vztrajen je sra-koper v svojem valilnem nagonu. Letos n. pr. se je naselil par rj. srako-p er jev v grmu blizu kozolca; napravil je gnezdo in znesel 5 jajčk. Gnezdo je bilo takoj uničeno. Drugo gnezdo je zgradil kakih 6 metrov od starega. In tudi to je bilo uničeno. Tretjega pa je zgradil in seveda tudi znesel jajčka (5 po številu) nedaleč od drugega gnezda. V tretje je srečno izvalil in izpeljal svoj ljubi zarod. Kako silen nagon imajo ptice za ohranitev svojega rodu! Sicer pa je bilo letos precej srako-perjev, več ko druga leta. Selitev lastovic je trajala od 15. do 30. septembra. Lastovic je bilo to leto mnogo manj ko druga leta. Nadvse pa je zanimivo, da so letos valile lastovice samo po dva mladiča (navadno 4—5). Najbrž bo vzrok temu deževno vreme za časa valitve in temu primerna množica muh in mušic! Takih in podobnih pojavov sem zaznal (pri lastovicah) v tem letu več. Ni bilo to zgolj naključje ali kaj podobnega, temveč posledica slabe letine muh in mušic. Hudourniki so se odselili mnogo prej kakor lastovice; točnega datuma ne vem. Zadnjega pogorelčka sem čul še 2. oktobra; večina pa je odšla prav gotovo že prej! Tudi pri pogorelčkih se opaža porast. Po mojih opazovanjih vali pogorelček dvakrat letno. Knjige pravijo, da samo enkrat. Pogorelček se hrani večinoma z raznim letečim mrčesom (mali hrošči, mušice itd.) podobno kakor muharji. Za gnezdo si prav rad prisvoji zapuščeno škorčnico (valilno hišico), ki jo potem srčno brani proti vsiljivim škorcem in tudi zmaga, čeprav je neprimerno manjši od škorca. Sivi muharji so nas zapustili okrog 25. septembra. Letos sem opazil enega čmočelnega muharja, ki so pa redki. Letošnjo jesen je videti v našem kraju precej krekovtov, kar je prav gotovo v zvezi z izredno dobro letino lešnikov. Prej so bili ti ptiči pri nas zelo redki. Jaz do letos še nisem videl krekovta, razen nagačenega. Divji, oziroma plašni niso preveč. Če si le količkaj oprezen oziroma spreten, ga lahko prav od blizu opazuješ pri njegovem poslu. Krekovt namreč požira kar cele lešnike, ki se mu v golši razmehčajo ter jih potem izriga, razkolje in jedro poje. P. • • 1% lovske oc^ankzacHe Martin Podkrižnik s 65 križi. V nedeljo dne 25. oktobra t. 1. ga srečam s puško in mladim jazbečarjem, tajnika Okrajne lovske zveze, Kranj: »No, Martin, kam pa?« Martin pa se smeje. »K mami se mi mudi,« se brž odreže. Drugo jutro ga počakam pred pisarno Okrajne lovske zveze v Kranju, mu stisnem roko in rečem: Vemo, da so ti danes pred 65. leti rojenice v zibelko položile lovsko puško in torbo v prijaznem pohorskem domu pod Are-hom, na zelenem Pohorju. Tudi pihalnik je bil že nabasan za lov. Tako si pač moral postati lovec hote ali nehote. Naš Martin se je rodil 26. oktobra 1888 v res prijazni kmečki lovski hiši na Pohorju, tik pod Arehom. Svoja mlada leta je preskakljal po livadah in zelenih gozdih Pohorja. Divji petelin se mu je ženil pod oknom, plahe srnice pa so to opazovale iz grmovja, dober streljaj od domače hiše. Tako je Mar- tin že v rani mladosti prišel med zeleno bratovščino Pohorja. Pri hiši jih je bilo več in zato jo je 18-leten mahnil v Trst. Tudi tamkaj se je udejstvoval s puško po Krasu. Po prvi svetovni vojni se je znašel s svojo sedanjo mamico v Mariboru ter v prostem času prav rad hodil s puško v zelene gaje, na Pohorje ali na Ptujsko polje. Leta 1930 se preselil v Kranj in tukaj vseskozi hodi svojo lovsko pot. Tukaj se je temeljito seznanil z lovom na gamse, jelene in ruševce. Lovsko društvo za Gorenjsko ga je izvolilo leta 1932 za svojega tajnika. Tukaj je s predsednikom Cirilom Mohorjem pridno čuval divjad gorenjskih planot ter pravilno usmerjal gorenjske lovce. Včasih je tudi kot blagajnik pomagal pri vodstvu našega lovskega društva. Po osvoboditvi pa pomaga skrbno usmerjati Okrajno lovsko zvezo Kranj, v zadovoljstvo vsega članstva, ter zlasti spretno pomirja valove raznih lovskih sporov. K petinšestdesetemu rojstnemu dnevu mu kranjski lovci prisrčno kličemo: Martin, še mnogo let obhajaj v naši bratovščini svoj rojstni dan ter nam ostani naš tajnik. Ing. Večerjevič Druga meddržavna lovska konferenca. V zadnjih desetletjih so gamsje garje v visokogorskih loviščih Tirolske, Koroške in Štajerske napravile velikansko škodo. Na obširnih predelih so stalež gamsov zmanjšale na desetino prvotnega staleža. Posebno nevaren je bil val bolezni, ki se je širila v zadnjih dveh desetletjih od Tirolske, napredovala vsako leto kakih 10 km in prodrla v letu 1951 v revirje ob jugoslovansko-italijanski meji. Ta dogodek je dal pobudo za prvo meddržavno lovsko konferenco, ki se je vršila med zastopniki lovskih organizacij Koroške, Štajerske in Slovenije lansko jesen na Koroškem. Na tej konferenci so bili sprejeti sklepi, kako napredovanje zelo nevarne bolezni opazovati, kako bolezen zajeziti in kako se boriti proti njej, če bi se pojavila tudi v loviščih ob jugoslovansko-avstrijski meji. Že na Koroškem je bil pred letom sprejet sklep, naj se podobne konference vrše vsako leto. Tako so se sestali 17. oktobra t. 1. zastopniki že imenovanih lovskih organizacij na drugi meddržavni lovski konferenci, letos na Bledu. Tudi ta konferenca je obširno razpravljala predvsem o gamsjih garjah. Ta okužba se je za sedaj ustavila tik pred Karavankami. Toda posamezni primeri obolenj v italijanskih revirjih ob jugoslovansko-italijanski meji še vedno resno opozarjajo na največjo budnost. Zlasti pa se je v preteklem letu poglobilo sodelovanje v lovstvu med Koroško, Štajersko in Slovenijo. Pomnožili se niso le medsebojni obiski, temveč je Slovenija dobila s Koroške tudi prve družine muflonov in svizcev, v lovišča onstran Karavank pa je Slovenija poslala srnjad in fazane. V preteklem letu se je še nadalje razvijalo sodelovanje v lovski kinologiji. O teh vprašanjih so na konferenci posebno razpravljali zastopniki uprave gojitve- nih lovišč Slovenije in zastopniki okrajnih lovskih zvez Šoštanj, Radovljica, Slovenj Gradec in Tolmin. Tretje področje, o katerem je bilo govora na blejski konferenci, je bilo vprašanje varstva in gojitve divjadi v loviščih ob jugoslovansko-avstrijski meji, ki so bogata in zelo pomembna za razvoj lovstva tu in onstran meje. Pri tem ne gre samo za varstvo divjadi, ki državne meje ne pozna, temveč tudi za najbolj primerno gojitev. Konferenca je dala vrsto pobud glede načina krmljenja, glede krme in razpravljala o mnogih strokovnih lovskih vprašanjih. Na drugo meddržavno lovsko konferenco na Bledu so bili že pred meseci — kljub težkim in grenkim spominom — povabljeni tudi zastopniki italijanske lovske organizacije. Medtem namreč, ko se naše sodelovanje na področju lovstva s Korošci in Štajerci lepo in zadovoljivo razvija in dobiva vedno stvarnejše oblike v obojestransko korist, so lovske razmere ob italijansko-jugo-slovanski meji neurejene. To zlasti čutijo lovske družine na obmejnem področju. Divjad, ki prehaja iz lovišč teh družin preko meje, se le redko vrača. Lov. družina Bovec nima nobenih zvez z italijanskim državnim rezervatom, na katerega meji; od tod pa preti največja nevarnost gamsjih garij. Italijanski delegat na vabilo ni odgovoril in se tudi konference ni udeležil, kar kaže, da Italijanom ni do sodelovanja niti na področju lovstva. Prihodnja meddržavna lovska konferenca bo prihodnje leto na Štajerskem. Vse tri lovske organizacije pa se bodo tudi vnaprej obveščale o vseh aktualnih lovskih vprašanjih. C. Kr. Inštitut za lovsko znanstvena raziskovanja. Lovački vjesnik, Zagreb je v št. 9 — 1953 pričel z anketo o tem problemu in bodo o tem pisali najuglednejši hrvaški lovski strokovnjaki. Opozarjamo naše lovce na te razprave, ker nas mora to vprašanje enako živo zanimati, če hočemo dvigniti naše lovstvo na sodobno znanstveno kulturno raven in držati korak z našimi sosedi. Program tega inštituta, ki ga je izdala Glavna lovska zveza v Beogradu, je bil objavljen v 6. št. »Lovca« 1953, str. 264. M. 5. Lovski rog je po Pohorju naznanil, da je umrl naš lovski tovariš Peter Račnik, to je Jesenkov Peter. Dočakal je 77 let. Jesenkov Peter je bil najstarejši lovec lovske družine Otiški vrh in najbrž tudi okraja Slovenj Gradec. Priroda ga je že v rani mladosti objela z vso mogočnostjo. Neodoljivo ga je gnalo med divjad, kjer je bil srečen med svojimi ljubljenci. Bil je pravi lovski tovariš, poln šegavosti in humorja, zraven pa vesten in natančen v lovskih dolžnostih. Med osvobodilnimi borbami so našli partizani na njegovem skromnem domu vedno toplo in gostoljubno zatočišče. Peter je veroval v lepše dni. Salve iz lovskih pušk so bile poslednje slovo od našega Petra. Slava vrlemu lovskemu tovarišu. LD Otiški vrh, S. J. t Anton Janša (Zalihar) iz Potihoma pri Bledu, član LD Bled, je dne 5. X. 1953 tragično preminul. Bil je borec in se je pri svoji 50-letni starosti z vso svojo družino vključil v NOV, kjer se je boril vse do osvoboditve. Kljub temu, da so bile njegove življenjske razmere vedno težavne, je skrbno vzgojil svoje otroke v pravem duhu. Vendar si je vedno našel časa za lov, za divjad in kinologijo. Neumoren je bil za lovsko stvar in njegov lovski rog je vsako jesen veselo odmeval po logih in dobravah. Ob odprtem grobu se je turobno poslovil od dragega tovariša lovski rog. Odjeknile so salve, v njegov grob pa so padle zelene vejice v trajen in časten spomin pokojniku. l,D Bled t Stanko Cvetko iz Koračic, mnogoletni član okrajne lovske zveze Ljutomer in starešina L. d. Tomaž, je preminul 5. VII. t. 1. v starosti 57 let. Pokojni je bil nad 30 let vzoren lovec in učitelj mlajši generaciji. LD ga je za požrtvovalno in nesebično delo na lovskem polju počastila s poslednjo salvo. Časten mu spomin! OLZ Ljutomer Tulci za lovske naboje s šibrami. Pri Lovski zadrugi v Ljubljani se je nekaj lovcev pritožilo nad tulci, izdelek Tovarne lovskih patronov v Kranju, češ da ne gredo v nove puške prelamače in zato se puške ne zapirajo. To se dogaja zaradi tega, ker je rob kovinske glave (aluminij ali medenina) predebel. Zastopnika Lovske zadruge sta se zaradi teh pritožb osebno oglasila v Tovarni lovskih patronov v Kranju, kjer jima je direktor podjetja omogočil, da sta pregledala in preizkusila številne izgotovljene tulce tako tipe Juno kakor tudi Diana. Ugotovljena ni bila nikaka tozadevna napaka pri nobenem številnih pregledanih tulcev. Mere tulcev so bile točne in se zato tudi natančno prilegale izmeram tam razpoložljive angleške merilne šablone. Verjetno je, da pritožbe izvirajo zaradi uporabe tulcev z aluminijasto glavo, ker izdelava zaradi materiala ni mogla biti vedno zadosti natančna. Tovarna v Kranju pa ne izdeluje več takih tulcev, marveč samo še iz medenine ozir. tombaka. Vendar pa je treba pripomniti, da ima Tovarna v Kranju že precej izrabljene stroje in bo treba misliti na nabavo novih. D. Naboji za risanice, kal. 7 X 57 R in 7 X 57 JR. V Sloveniji imamo še iz predvojne dobe risanice najrazličnejših kalibrov. Menda jih je nad 50. Te puške so večinoma nemškega porekla in nam je zato tudi potrebna ustrezajoča municija iz nemških tovarn. Angleži, Belgijci in Amerikanci izdelujejo risanice drugih, pri nas neuve-denih kalibrov in zato tudi njihova municija ni za naše puške. Po osvoboditvi in vse do letošnje pomladi okupacijska oblast v Nemčiji ni dovolila izdelovati naboje za risanice. Tako je pri nas po osvoboditvi nastala velika stiska za te naboje. Do Informbiroja smo prejeli sicer nekaj nabojev iz Češke, po 1. 1948 so pa tudi ti izostali. Lovska zadruga je bila v neprestanih stikih z nemškima tovarnama, ki sta pred vojno izdelovali municijo za risanice. Letošnjo pomlad je okupacijska oblast dovolila izdelovanje samo nekaterih kalibrov. Ena tovarna je pri- čela izdelovati naboje 5 kalibrov in druga, Industrie Werke Karlsruhe, pa dveh kalibrov in sicer 7 X 57 R in 7 X 57 JR. Lovska zadruga je municijo nemudoma naročila pri obeh tovarnah. Pri uporabi nabojev navedenih dveh kalibrov pa se je izkazalo, da se naboji zlasti v puškah brezpetelinkah včasih ne užigajo. Netilke so medeninaste in pretrde. V bodoče takih napak ne bo več, ker ima sedaj tovarna vse potrebne surovine in se je v obeh tovarnah število raznih kalibrov zelo povečalo. Lovska zadruga prosi lovce, kupce nabojev navedenih dveh kalibrov, če imajo to za potrebno, da vrnejo naboje. Lovska zadruga ima namreč specialne netilke za te naboje za risanice in sicer mehke iz bakra in jih bo v poslanih nabojih zamenjala. D. Pogon na divje prašiče v Brkinih in še kaj. V nedeljo 27. IX. 1953 sta lovska družina »Slavnik« in lovska družina »Kojnik« organizirala na pobudo Okrajne lovske zveze Sežana pogon na divje prašiče v Brkinih. Zalega divjih prašičev se je namreč zlasti na področju omenjenih dveh lovskih družin zadnja leta prekomerno razmnožila tako, da ogroža kmetijske nasade in povzroča resno škodo tamkajšnjemu kmetijstvu. Pogoni so bili prav dobro organizirani in tudi uspešni. Ubitih je bilo 5 divjih prašičev, in sicer 3 na področju lovske družine »Slavnik«, v neposredni bližini državnega kmetijskega posestva Odoli-na, ter 2 na področju lovske družine »Kojnik«, v občini Podgorje. Po uspešnem pogonu so se lovci zbrali na posvet, na katerem so se poleg dobrih in slabih strani pogona pogovorili tudi o nalogah lovskih družin in posameznih lovcev. Po posvetu so uprizorili »Lovski krst« in »lovsko sodno razpravo«, kar je — čeprav je to za lovske družine sežanskega okraja nekaj' novega — vzbudilo splošno dobro razpoloženje med lovci in brez dvoma veliko pripomoglo k poglabljanju sloge ter tovarištva med njimi. Isti dan se je tudi na Pregarjah vršil posvet lovske družine »Brkini«. Navzoči so bili tudi zastopniki Okrajne lovske zveze Sežana. Ponovno se je izkazalo, da v tej lovski družini ni vse v redu. Takemu stanju je predvsem krivo netovarištvo, ki vlada med tamkajšnjimi lovci in nepravilen odnos, ki ga imajo nekateri člani te družine ne samo do Okrajne lovske zveze Sežana, temveč tudi do splošnih lovskih predpisov in zdravih lovskih tradicij. Ti namreč smatrajo disciplino v pogledu obvezne udeležbe na raznih lovskih posvetih oziroma lovskih shodih okrajnega merila in obvezno naročilo na knjige »Naš lov« itd. za diktaturo Okrajne lovske zveze. Zaradi takega nepravilnega odnosa nekaterih članov je tudi na tem posvetu prišlo do nezdravih izpadov, ki nimajo nič skupnega z lovsko disciplino in lovskimi tradicijami in ki škodujejo skupnim naporom za zaščito lovišč pred pustošenjem. Čudno je, da ostali člani te lovske družine, ki so v bistvu dobri lovci, ne pokrenejo potrebno, da se iz njihovih vrst izločijo tisti, ki med lovce ne spadajo. S tem in z zaostritvijo lovske discipline — pa četudi bi to nekateri smatrali za »diktaturo« — ter z nekoliko več dobre volje ostalih članov, bi se stanje v lovski družini Brkini izboljšalo in bi tudi ta imela prav tako lepe uspehe kakor ostale lovske družine v okraju. Neurejenost razmer v tej lovski družini in opustošenost njenih lovišč narekujeta potrebo, da se čimprej ožive predpisi predvidenega novega zakona o lovu. Nadaljnji obstoj lovske družine Brkini s 16 000 ha lovne površine bi pomenil ne samo krivico našemu lovu, temveč tudi gospodarsko škodo. D. R. • ® Ičifi&toške vesti Dr. Lovrenčičev sklad. Dne 1. decembra je poteklo leto, odkar nas je za vedno zapustil naš mentor dr. Ivan Lovrenčič. Pokojnik ni bil samo ustanovitelj slovenskih in jugoslovanskih lovskih organizacij, ampak je tudi položil temelje organizirani kinologiji, ki jo je vodil polnih 25 let. Ime dr. Lovrenčiča kot lovca in kinologa ni bilo znano samo pri nas, ampak daleč po svetu in je zato razumljivo, da si ga je izbrala za svojega predsednika Mednarodna kinološka federacija. V domači kinologiji je največja pokojnikova zasluga, da je rešil izumrtja istrskega kratkodlakega in resastega goniča. Če -bi ne bilo dr. Lovrenčiča, bi teh dveh pasem ne imeli več ali pa bi delili usodo z dalmatinskim goničem, ki ni več lovski pes in se z njim kot nelovskim psom ponašajo drugi narodi. V svoji poslednji volji nam je dr. Lovrenčič zapustil nalogo, da obe pasmi istrijancev obdržimo in da ju oplemenitimo. Da to njegovo oporoko izpolnimo, je Klub za goniče ustanovil »Dr. Lovrenčičev sklad«, ki naj nas vedno in povsod opominja na naše dolžnosti do spomina na velikega pokojnika. Namen »Dr. Lovrenčičevega sklada«, ki ga upravlja Klub za goniče, je: obdržati pasmi kratkodlakih in resastih istrskih goničev, obe pasmi izboljšati v taki meri, da bodo vsi psi ustrezali tipu istrijanca tako po zunanjosti kakor po delu, razširiti istrijance v vsa tista lovišča, ki so primerna za lov z goniči. Iz sredstev sklada se bo podpiralo stremljenje po izbiri tipičnih plemenjakov, podeljevale se bodo nagrade ODPELJAN je bil 12. nov. t. 1. brak-jazbečar, Bobi, jelenjerdeče barve s temno masko po hrbtu, visok 35 cm, z verežico na vratu in pasjo značko Mrb: 1806. Kdor bi kaj vedel o psu ali bi ga našel, naj sporoči lastniku: Zmago Kristan, Maribor, Ruška cesta la. gospodarjem najlepših in najboljših predstavnikov obeh pasem, iz sklada bodo dobivali podpore za pravilno vzrejo, vzgojo in šolanje tisti lovci, ki bodo na posredovanje Kluba nabavili mladiče izbranih plemenjakov, medtem ko bodo strokovnjaki proučevali razvoj, zunanjost, prirojene lastnosti in delo takih psov. Ker je namen Sklada, da podpira lovske pse, imajo največji interes na uresničenju plemenitega namena, ki ga ima sklad, lovske organizacije, da vanj prispevajo potrebna gmotna sredstva. Tudi Lovska zveza LRS bo prispevala. Okrajne lovske zveze dajejo vsako leto nek znesek za kinologijo; priporočamo se, da ga letos oddajo v ta sklad. Posebej pa se obračamo na osnovne lovske organizacije — lovske družine, da podpro ta sklad in s svojim deležem pomagajo uresničiti dr. Lovrenčičevo oporoko v tem pogledu. Pri tem na jim bosta za vzgled lovski družini Sodražica in Brdo, ki sta postavili temeljni kamen sklada z zneski 6000 in 3000 din. •Prispevke nakažite na račun Kluba za goniče v Ljubljani pri Narodni banki štev. 606-T-937. Klub za goniče Občni zbor »Društva brak jazbečar« v Celju. Dne 10. X. t. L, na predvečer uporabnostne tekme brakov-jazbečar-jev v Celju. Važni sklepi: L Sedež drušva se prenese v Celje. 2. Izpremeni se člen 3. vzrejnih pravil, ki se po spremembi glasi: Brak-jazbečar je lovsko uporabnost-in pes; zato se lahko pripuste k vzreji le psi in psice, ki jih društvo na podlagi telesne ocene in najmanj 3. ocene na tekmi ali preizkušnji prizna za sposobne za pleme. Le do konca 1. 1955 lahko društvo prizna sposobnost za vzrejo tudi psom in psicam, ki na uporabnostni tekmi ali preizkušnji dokažejo dobre naravne zasnove. Preizkušnja naravne zasnove se vrši v tehle predmetih; iska- nje in gonja divjadi, glas, ostrost na roparico, volja za delo po krvnem sledu in splošna poslušnost. Sodniška komisija po lastnem preudarku odloči, če se pes ali psica z ozirom na naravno zasnovo priporoča za pleme. V slučaju, da lastnik psa ali psice ne more pripeljati na tekmo ali preizkušnjo iz objektivnih razlogov (brejost, breznost in pod.), lahko strokovni referent izjemoma dovoli paritev, vendar velja to dovoljenje le za tisto leto in mora lastnik plemenjaka nadoknaditi udeležbo na prvi tekmi, na katero bo vabljen. 3. Izda naj se letno poročilo »Društva brak-jazbečar. Izvoljen je bil nov odbor DBj; Predsednik Oskar Kosler, Ortnek; podpredsednik Fric Confidenti, Celje; tajnik in strokovni referent Slavko Kovač, Celje; blagajnik Anton Zorko, Celje; odborniki Vinko Primožič, Celje; Rado Cen-čič, Maribor; Ivan Hartl, Maribor; Rudolf Črešnik, Šoštanj; Ludvik Grilc, Ljubljana; Miloš Kelih, Bled; Mirko Lampe, Tolmin; Alojz Gril, Ribnica. Nadzorni odbor; Janez Zupan, Ljubljana; Teodor Drenig, Ljubljana; Marko Bulc, Mirna. Delegati za KUS Oskar Kosler, Ludvik Grilc, Slavko Kovač. Zastopniki DBj po posameznih krajih ing. Dušan Šušteršič, Krško; Stanko Valanti, Poljčane; Pavel Podrgajs, Konjice; Jakob Orešič, Slov. Bistrica; Anton Černač, Slovenj Gradec; Franjo Dovžan, Tržič; Ludvik Brence, zastopnik poklicnih lovcev. e • jC&vsUa titecatuca Izšla je ing. Čeoviča knjiga »Lovstvo« v drugi, razširjeni, bogato ilustrirani izdaji. Naroča se pri »Lovački knjigi«, Zagreb, Berislavičeva 9/II tek. račun pri NB v Zagrebu št. 401-T-1071. V polplatnu velja 960.— din, broširana 860.— din, s poštnino 35.— din več. Lovci, ki hočejo poleg strokovnega znanja obvladati hrvaško lovsko izrazoslovje in se izpopolniti v znanju hrva- škega jezika, ki je v knjigi vzoren, naj sežejo po tej v vsakem pogledu odlični knjigi. m. S. »Lovni red«. V 9. štev. Lovačkega vjesnika je izšel vzorec za lovski red kot navodilo lovskim družinam. V IX poglavjih s 47 členi zajema vse potrebne predpise in navodila glede iz- vajanja lova, ravnanja z orožjem, vodenja psov, obnašanja, discipline itd. Snov je pregledno razvrščena, navodila jasno podana, zajeta iz žive prakse. Opozarjamo naše lovske družine na ta »lovni red«, iz katerega morejo zase posneti mnogo koristnih napotkov. M. S. ODKUPNE CENE ZA KOŽUHOVINO V SEZONI 1953/54 Lovska zadruga v Ljubljani, Titova cesta 31 bo prevzemala kožuhovino po sledečih odkupnih cenah: Lisica gorska din 200.— Domača mačka navadna din 100,— Lisica kratka .... 200.— Polh 25,— Lisica poljska .... „ 160.— Srna letna 160,— Dihur ,, 1000,— Srna zimska 80.— Kuna zlatica ,, 6000.— Gams letni „ 160,— Kuna belica „ 7000.— Gams zimski .. 80,— Kuna belica dalmatinska „ 4000,— Jelen letni — 1 kg . . 160,— Podlasica ,, 50.— Jelen zimski — 1 kg . 80,— Hermelin „ 100.— Divji prašič, s ščetinami Vidra „ 4000.— na hrbtu — 1 kg . . 150,— Divji zajec „ 100.— Divji prašič, brez ščetin Domači zajec „ 70,— na hrbtu — 1 kg . . 70,— Domači zajec kožuhar ,, 140.— Pes kratkodlak, nad Pižmovka „ 600.— 55 cm dolžine . . . 60.— Jazbec „ 600.— Pes kratkodlak, pod Veverica „ 60,— 55 cm dolžine . . . 40.— Volk zimski, samo iz Pes dolgodlak, nad Slovenije ,, 1000,— 55 cm dolžine . . . 40.— Divja mačka „ 300,— Pes dolgodlak, pod Domača mačka, za tigro 55 cm dolžine . . . 20.— ali črno » 300,— Hrček majski .... „ 100,— Cene veljajo na bazi la. — 3/4 ocenitev ustreza za tričetrtinsko ceno od la, Ha - polovični ceni, lila - četrtinski ceni. Cenik je veljaven do priobčitve novega. OBČNI ZBOR Društva ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani se bo vršil dne 16. januarja 1954 ob pol 20. uri v kmečki sobi restavracije »Slavije« (Slamič) v Ljubljani, Gosposvetska cesta. Vsi člani naj se občnega zbora zanesljivo udeleže. Ljubitelji te pasme vljudno vabljeni. Društvo ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani OBVESTILO. Ker zaradi racionalizacije uredniškega dela in »osvežitve uredniške krvi« preneham z urednikovanjem, se vsem spoštovanim sodelavcem za njihovo vztrajno požrtvovalnost, da so-mi vsa leta zalagali uredniško mapo, najtopleje in prisrčno zahvaljujem. , A Ins. Mirko Šušteršič