SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA RAZPRAVE /Jon's Paternu, Prešernova osebnost................383 Gunnar Soane, Crkvenobesednički program Klimenta Ohridskog .... 425 Zoran Božič, Podoba govorne slovenščine v tv-igri Avtostop Dušana Jo- vanoviča.........................445 OCENE - ZAPISKI — POROČILA Marija Stanonik, Problematika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva iz let 1941 do 1945 — poročila.................477 Tone Pretnar, Poljska antologija slovenske poezije..........499 Viktor Smole j, O slovenskem gledališkem leksikonu.........511 Alenka Swic-Oular, Staročesky slovnik..............519 Jože Stabej, Harmannov nemško-slovenski slovar..........522 CONTENTS ARTICLES AND STUDIES Boris Paternu, PreSeren's Personality...............383 Gunnar Soane, The Church-rhetorical Program of Kliment of Ohrid . . . 425 Zoran Božič, The Pattern of Spoken Slovene in the TV Play Aotostop (Hitchhiking) by Dušan Jovanovič..............445 REVIEWS - NOTES - REPORTS Marija Stanonik, Topics Treated in the Slovene National Liberation Poetry from the 1941—1945 Period — Reports...........477 Tone Pretnar, A Polish Anthology of Slovene Poetry.........499 Viktor Smolej, On the Dictionary of Slovene Theatres........511 Alenka Šivic-Dular, Starocesky slovmk (An Old-Czech Dictionary) . . . 519 Jože Stabej, Hermann's German-Slovene Dictionary.........519 Uredniški odbor: France Bernik, Vatroslav Kalenič, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za Literarne vede), Fran Petre, Jakob Bigler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje), Franc Zadravec Odgovorni urednik: Jože Toporišič Naročila sprejema in časopis odpošilja: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Simončič Natisnila: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani * Editorial Board: France Bernik, Vatroslav Kalenid, Janko Kos, Boris Paternu (Editor in Chief for Literary Sciences), Fran Petre, Jukob Rigler, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec Editor: Jože Toporišič Subscription and distribution: Založba Obzorja. 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Simončič Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana Zaslužnemu literarnemu zgodovinarju prof. ALFONZU GS P AN U zu sedemdesetletnico UDK 886.3.09:92 Prešeren F. Boris Paternu Filozofska fakulteta Ljubljana PREŠERNOVA OSEBNOST Razprava predstavlja poskus prenosa strukturalne raziskovalne metode v območje biografizma in z njeno pomočjo prihaja do razkritja nekaterih temeljnih notranjih zakonitosti Prešernove osebnosti. Vendar izhaja avtor iz prepričanja, da zaprta strukturalna metoda ne zadošča, zato njene rezultate preverja in dialektično relativizira s sociološko in genetično metodo. Raziskava prinaša poleg vrste konkretnih rezultatov tudi teorijo, da je »sociologijo« osebnosti treba gledati skozi imanentno »strukturo« te osebnosti, in narobe, da je »strukturo« osebnosti treba raziskovati skozi njeno »sociologijo«. The study is an attempt to apply the structuralist research method in the sphere of biographic studies and by using this method arrives at disclosing some of the internal determinants of PreScren's personality. The author believes, however, that a self-contained structuralist method is not sufficient; therefore the results yielded by it are verified and dialectically relativized by means of the sociological and the genetic method. In addition to a series of concrete findings, the study puts forwards a theory that the "sociology" of a personality has to be viewed through the immanent "structure" of that personality, and, conversely, that the "structure" of a personality has to be studied ' in terms of its "sociology". Pri oznaki Prešernove osebnosti se mi zdi primerno, da se tradicionalnemu življenjepisu že vnaprej in v načelu odrečem. Razlogov za to je več. Na prvem mestu je razlog priznavajoče, nepolemične vrste. Prešernovo življenje je tisto poglavje slovenske slovstvene zgodovine, ki je pravzaprav najbolj obdelano, do podrobnosti pregledano, razčlenjeno in popisano. Od Frana Levstika in Frana Levca do Ivana Prijatelja, Franceta Kidriča, Alfonza Gspana in Antona Slodnjaka je literarna zgodovina v stoletju svojih iskanj na tem področju opravila delo, ki spričo količine zbranih življenjepisnih podatkov in ugotovitev vzbuja spoštovanje.1 Izobilje življenjepisnili razprav in sestavkov pa hkrati daje vtis, da je to poglavje slovenske slovstvene vede že precej izčrpano ter utrujeno in da je pot opisne biografije ob Prešernu prehojena. Torej mora današnji raziskovalec tudi znotraj »biografike« same — te nepogrešljive, vendar metodološko razmeroma najbolj konservativne cone 1 Med najvidnejše dosežke na stoletni razvojni poti biografske prešernianc je treba uvrstiti vsaj naslednja dela: Fran Levstik, Prešernovo življenje (1865), Zbrano delo VI, Ljubljana 1956, s. 246—56; Fran Leveč, Dr. France Prešeren, Zvon 1879, s. 34 si.; Ivan Prijatelj, Drama Prešernovega duševnega življenja, Naši zapiski 1905, s. 15? si.; France Kidrič, Prešeren 1800—1838, Ljubljana 1938; Alfonz Gspan —Anton Slodnjak, Prešeren, Slovenski biografski leksikon II, Ljubljana 1952 s. 498—564; Anton Slodnjak, Prešernovo življenje, Ljubljana 1964. Seveda bi tu lahko našteli še vrsto drugih del. literarne zgodovine — kreniti na drugo pot, če hoče k novim razgledom in spoznanjem. Pot od stare k novi biografiji je pogojena z dvcli strani. Po eni strani jo določajo dosežki že opravljenega dela literarnozgodovinske tradicije, mimo katere ni mogoče. Po drugi pa jo določa neopravljeno delo, vse tisto, česar dosedanje raziskave niso razkrile ali niso zadosti razkrile, kjer pa slutimo bistven primanjkljaj naše vednosti o človeških zadevah pesnika Prešerna. Takih bistvenih, vendar nejasnih ali samo napol razvidnih mest, ki jim nismo prišli blizu, je še cela vrsta. Tu nas zanima predvsem eno med njimi: notranji ustroj Prešernove osebnosti. Kakor hitro s tega zornega kota pogledamo na obsežno biografsko literaturo in poskušamo pojem »Prešernovo življenje« spremeniti v pojem »Pre-šernova osebnost«, ostanemo pred hudo neurejeno in nejasno podobo. Ob vsem izobilju zbranega gradiva, ob neštetih velikih in malih zgodbah iz pesnikovega življenja, pa tudi ob nekaterih tehtnih psiholoških za-risih ostajamo še vedno brez pregledne in zanesljive orientacije o temeljnih osnovah pesnikove osebnosti. Sklep, ki iz takega položaja izhaja, je preprost, čeprav zahteven. Treba je postaviti trdnejši most od biografskega opisovanja k jedru Prešernove človeške narave, k notranji strukturi njegove osebnosti. Pri tem bi se izhodiščno vprašanje, ki določa tudi že metodo novega opazovanja, glasilo takole: katere lastnosti Prešernovega temperumenta in karakterja so take, da jih lahko štejemo za resnično bistvene, se pravi za tiste, ki se v množici Prešernovih raznovrstnih ravnanj kažejo kot večkratne, med seboj funkcionalno povezane, v nekem smislu zakonite in globoko določujoče njegovo osebnost. Skratka, opisno biografijo bomo poskušali zreducirati na strukturalno biografijo, ki naj bi razkrila bistvo osebnosti. Tak postopek se v položaju, do kakršnega je doslej že dozorelo biografsko proučevanje Prešerna, ponuja sam po sebi. llkrati pa nam vanj kaže sodobna literarna veda, ki s svojo metodološko usmerjenostjo bolj kot kdajkoli prej zapušča nomenklaturno popisovanje pojavov in z izdelano dialektiko razkriva predvsem njihove funkcionalne zveze, sistem njihovega delovanja in s tem njihovo notranjo strukturo. Naj tu omenim samo znano Lotmanovo šolo, ki v samo izhodišče svoje splošne znanstvene metodologije postavlja načelo, da je treba »preiti od opazovanja in opisovanja ločenih pojavov k analizi njihovega sistema« in da razvita znanost, pa naj bo »eksaktna« ali »humanistična«, pojavov ne obravnava več v njihovi izoliranosti niti več v njihovi mehanični skupnosti, temveč proučuje predvsem »njihova medsebojna razmerja in njihova razmerja v strukturni celoti«.2 Zakaj ne bi poskušali te raziskovalne metode razumno uporabiti tudi na področju, kjer ni v navadi. Njena prednost je v tem, da sredi nepregledne množice gradiva lahko posiane sredstvo za »ponovno konstituiranje enoviiosti in koherentnosti«, če uporabimo G. Genettovo oznako tovrstne metode, tokrat seveda ne pri razlagi teksta, temveč pri razlagi pesnikove osebnosti.3 Poskus prenašanja strukturalne metode v območje biografizma lahko vzbudi vrsto pomislekov. Metoda že sama po sebi, ne glede na predmet njene uporabe, pomeni redukcijo snovi, saj vzpostavlja in »valorizira strukture na račun substance«, na kar opozarjajo tudi pristaši strukturalizma.4 Poleg tega je »sistematiziranje« in »strukturiranje« pojavov — kar pomeni njihovo selekcijo, redukcijo in formalizacijo — na tako izrazito »nematematičnem« in nepredvidljivem področju, kot je človekova individualna narava, morda še posebej tvegano. Toda, kaj tu ni tveganega? Tudi katerekoli drugačne, bolj udomačene in tradicionalne živ-ljenjepisne razlage — razen takih, kot je npr. Zigonova čisto faktograf-ska kronika, ki jo je pod naslovom Vrtanji dogodki Prešernovega življenja dodal interpretaciji njegove poezije — se v resnici niso mogle izogniti izbiranju in izločanju oziroma taki ali drugačni hierarhizaciji gradiva.5 Prednost dialektično usmerjene strukturalne metode, posebno take, ki je odprta tudi navzven, v zgodovinska in družbena določila dogajanja, utegne biti v njenem strožjem preverjanju in usklajevanju odnosov ter funkcij med pojavi različne vrste, delujočimi na nekem posebnem vsebinskem območju. Y tem primeru je to njihovo presečišče in skupno območje Prešernovo življenje oz. njegova osebnost. Ko prebiramo obsežno biografsko literaturo o Prešernu, pridemo do ugotovitve, da sta za spoznavanje pesnikove človeške narave poleg zbranega dokumentarnega gradiva še vedno temeljna, najbolj neposredna in razmeroma najmanj obremenjena predvsem dva vira: spomini pesnikove hčere Ernestine Jelovškove (1842—1917) in spomini njegove sestre Lenke Prešernove (1811—1891). Narava teh dveh virov pa zaradi dveh popolnoma različnih pripovedovalk ni enaka, tako da nam Franceta 2 J u. M. Lotman, Lektsii po struktural'noi poetike, Reprint, Brown University Press, Providence, Rhode Island 1968 s. 3—4. 'Gérard Genette, Structuralisme et critique littéraire, Figures I, Paris 1966, s. 157. * G e il e 11 e, n. d., s. 155. 5 Avgust Žigon, France Prešeren, Poet in umetnik, Celovec 1914, do-stavek na koncu knjige s. 1 —12. Prešerna kažeta iz dveh močno različnih zornih kotov, kar je prešerno-slovju gotovo bolj v prid kot v škodo. Če stvari presojamo brez akademskih predsodkov, skoraj ne moremo prezreti dejstva, da je pesnikovo osebnost oz. njegovo človeško naravo doslej pravzaprav najgloblje označilo neakademsko pero šivilje Ernestine JeloDŠkooe, pesnikove nezakonske hčere, ki je 1. 1903 izdala svoje inteligentno napisane Spomine na PrešernaErnestinina knjiga ne preseneča z obsegom samega življenjepisnega gradiva niti z zgradbo pripovedi, pri kateri ji je pomagal Anton Aškerc, pač pa z mnogimi globinskimi oznakami, ki jili najdemo poraztresene med besedilom. Te oznake s svojo opazovalno pronikavostjo in tenkočutnostjo, navsezadnje pa tudi s kulturo izraza velikokrat presegajo kasnejšo biografsko znanost, ki je vse od Levca naprej v veliki meri živela tudi od izročila obubožane pesnikove hčere. In tudi danes ni mogoče drugače, kot da se spet vračamo k temu prvemu, bogatemu in vendar še neizčrpanemu viru Prešernove biografije. Toda preden začnemo uporabljati gradivo iz Ernestinine psihološke skicirke, je treba pomisliti na njeno osebno razmerje do očeta in na okoliščine, v kakršnih je spomine pisala. Prešeren je umrl 1. 1849, ko je bila v sedmem letu, spomine nanj pa je začela pisati mnogo pozneje, šele v letih 1875/76, in še to zvečine »po izpovedbah matere« Ane Jelov-škove (1823—1875), kot pravi v predgovoru. Torej vrsta okoliščin in razdalj, ki bi omogočale spreminjanje in subjektivno prenarejanje dejstev v eno ali drugo smer. Poleg tega je očitno, da je Ernestina svojega očeta globoko ljubila, ne samo spoštovala, kar je gotovo določalo tudi njene spomine nanj. Že na prvi strani je napisala: »Moj oče mi je ideal, po katerem sodim vsakogar, kdor se mi bliža.« Izjava je zelo nejjosredna iu hkrali taka, da že sama po sebi odpira možnost mitiziranju Prešernove osebnosti. Vendar pa nam Ernestinino spominsko odkrivanje in obravnavanje razmeroma mnogih problematičnih strani pesnikove osebnosti kaže, da njena ljubezen ni bila slepa, temveč je zmogla videti, razumeti in opisovati tudi negativne lastnosti očetove narave. Gre za ljubezen, toda za tako, ki opazuje, doživlja in pripoveduje skozi inteligentno pamet, ki si ne pusti zožiti pogledov niti ob človeku, kateremu je sama globoko privržena. Zato njeno mitiziranje Prešernove osebnosti ni mitiziranje zaprtega tipa, kot ga še vedno srečujemo v literarni zgo- 0 Spomini na Prešerna. Napisala Ernestina Jelovškova, Prešernova nezakonska hči. V Ljubljani 1903. Iz nemškega rokopisa, ki je imel za seboj naporno zgodovino nastajanja (prvič jih je napisala že 1. 1873—76), je delo prevedel J. Kessler. dovini oz. literarnozgodovinski pedagogiki, in je odprto tudi čisto nemi-tičnejnu odkrivanju življenjske resničnosti. Ernestinin primer bi kazal celo na to, da je v njeni samorefleksiji, v njenem opazovanju, spoznavanju in priznavanju lastne apriorne ljubezni do Prešerna več prostora za objektivno in svobodno opazovalno razdaljo kot pri drugih, manj premišljenih in manj kontroliranih mitizacijah. Čisto drugačne vrste so spomini, ki jih je pesnikova sestra Lenka Prešernova, nepismena in preprosto zgovorna kmečka ženica dokaj dobrega spomina v svojih poznih letih (1880—1890) pripovedovala sprotnemu zapisovalcu duhovniku Tomu Zupanu. V rokopisni obliki je ohranjenih vseli pet zvezkov Zupanovih zapisov pod naslovom Črtice iz dr. Prešerinovega iivenja ter sploh od Ribičeve rodovineJ Mnogo pozneje, 1. 1933, je Zupan te zapise v zelo skrajšani in za mladino prirejeni obliki izdal pri Mohorjevi družbi v knjižici Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika, popisuje.s Lenkini spomini so vseskozi konkretni, vezani na čisto določene dogodke, pripetljaje in stvari, ostajajo brez očitnejših teženj k posplošujočim, abstraktnim oznakam pesnikove osebnosti, kakršne pogostoma beremo pri Ernestini. Prilepljeni so tako rekoč ob zemljo, naključni po svojem porajanju oz. odvisni od Zupanovih vprašanj, stihijsko anekdotični po svoji naravi in asociativno mozaični po svoji zgradbi. Lenkina razgledna točka ni kulturniška in literarna, kot je Ernestinina, in si k temu niti najmanj ne prizadeva. Življenje okrog sebe, ljudi in njihova početja presoja s skrajnim kmečkim realizmom, ki se mu sicer poznajo merila krščanskega in še posebej rodbinskega ctosa (kult žlahte), vendar je na dnu vsega materialni kriterij, ki nosi na sebi znamenja gmotne utesnjenosti. Tudi brata Franceta kljub iskreni sestrski dobroti v ničemer ne izvzame in izvzeti ne more iz svojega, trdo pragmatičnega sveta kmečke pameti. Njegovo pesniško delo v njenih očeh kljub nekemu občutku spoštovanja ne pomeni in ne more pomeniti kakšne posebne kategorije vrednosti, ki bi zahtevala neko posebno ali drugačno presojo stvari. Na pesnika sploh ne gleda in ne more gledati kot na pesnika, temveč kot na enega njenih bližnjih Ribičevih ljudi, ki si v življenju »ni znal pomagati«, kot pravi nekje, in ni uspel. V njeni sestrsko ljubeči in hkrati kmečko neusmiljeni pameti, v tem njenem ostrem zornem kotu je nekaj, kar ima za prešernoslovje, in temu so njeni spomini namenjeni, neko prednost: iz pesnikovega življenja nam ohra- 7 Hrani rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani v posebnem fondu, zvezki so označeni po abecednem zaporedju A, B, C, D, E. Tu navajam: Zupan, Črtice. s Tu navajam: Zupan, Kako Lenka. nja vrsto čisto vsakdanjih, realnih, psihološko in predvsem sociološko močno uporabnih dejstev, ki jih še ni zastrla kulturniška in literarna priredba pesnikove življenjske usode. Skratka, v Lenkinih spominih najdemo prvi zaris čisto prozaičnega, nemitiziranega Prešerna, gledanega iz zornega kota, od koder poeziji še ni bila priznana kakšna vrednost, niti vrednost posebne, kulturne produkcije ne, pesniku pa ne pravica do posebne, individualne življenjske poti. Vendar tudi Lenkina podoba ni razbremenjena nekaterih omejitev in dodatnih primesi ter poskusov. Lenka je bila pobožna in poleg tega je svoje spomine pripovedovala častitljivemu duhovniku Tomu Zupanu in na njegova vprašanja. Zato se je v pripovedi zamejevala pred »naturalizmi« iz vsakdanje Prešernove resničnosti, kolikor se je le mogla, a še tiste, ki jih je razkrila, jih je prestregel in s tremi pikami pretrgal zapisovalec sam. Že v uvodu sc je namreč odločil, da »senčnih strani« Prešernovega življenja ne bo omenjal, in da ga bo »vodila v tem pieteta«.9 In končno je treba ugotoviti, da .Lenkina in Zupanova pripoved tudi nista brez tendence. Oba sta si prizadevala, vsak na svoj način, da bi rehabilitirala Prešerna kol dobrega kristjana in cerkvenega vernika in po tej poti rešila del njegovega mita, seveda mita čisto druge in nasprotne vrste kot Ernestina Jelovškova. Toda ti poskusi so toliko preprosti, da ne morejo poškodovati dragocenega življenjskega gradiva, ki sta ga iz Prešernove usode rešila dobrohotna sobesednika. Zato so Lenkini spomini poleg Ernestininih še vedno prvi in v mnogočem prav tako neizrabljeni vir za oživitev pesnikove resnične osebnosti. Že Ernestinin poskus »fiziognomičnega« opisa Prešernove zunanjosti kljub rahlemu mitiziranju, ki ga pazljivi bralec ne more spregledati, z nekaterimi podrobnostmi razločno opozarja na svojevrsten nemir in notranjo zapletenost pesnikove osebnosti. Ernestina pripoveduje o marsičem, a njeno opisovanje se najprej ustavlja ob tistih telesnih znakih in lastnostih, ki naj bi razkrivali človekovo notranjo podobo: ob čelu, očeh in ustnicah. Tako ve povedati sodbo matere Ane, da je bilo Prešernovo čelo belo in »najlepše, kar jih je kdaj videla«, da je imel oči napol priprte, pogled resen, včasih temen in »skoro oster«, predvsem pa prodoren, kot da »vidi v dno človeške duše«, tako da bi bilo »nemogoče nalagati ga«; in »kadar je bil razburjen, npr. vesel ali jezen, zaiskrilo se mu je oko in mogočen žarek je zadel predmet njegove ljubezni ali njegovega srda«; in kadar se mu je »tresla spodnja ustnica, se je vedelo, da je razburjen«. Njena sklepna, povzemajoča oznaka obraza se glasi: »Nje- 0 Zupan, Črtice, zv. В in zv. C, uvod. gov pogled je bil skoro oster, a okrog ustnic je imel potezo iskrene dobrosrčnosti in miline.«10 Ce iz tega uvodnega opisa odstranimo nekatere, takratnemu spomeniškemu okusu ustrezajoče mitizirane znake pesniškega obraza in vedenja sploli, nam vendarle ostane še nekaj opaznih in uporabnih znamenj, ki se dajo preverjati in potrditi tudi v drugih, šabloni manj podvrženih poglavjih Ernestinine pripovedi. Njeno telesno portretiranje Prešerna, ki je tako, kot da je nastajalo ob kakšnih poznih odmevih nekdanje Lavatrove »fiziognomične šole«, nam pove vsaj dvoje sprejemljivih sporočil: prvič, da imamo pred seboj človeka z močno razvitimi, tudi navzven opaznimi intelektualnimi, emocionalnimi in etičnimi prvinami; in drugič, da te njegove lastnosti in prvine niso samo izrazite, ampak se kažejo v zelo izpostavljenih in kontrastnih legah (ljubezen— srd, jeza—veselje, dobrota—ostrost, milina—nezaupnost itn.). Y Ernesti-ninem sporočilu bi kazalo prezreti še neke podrobnosti: v sintetičnem odstavku kar dvakrat uporablja oznako »kadar je bil razburjen«. Oznaka čisto stvarno, brez mitiziranja opozarja na znamenja nekih stopnjevanih napetosti, ki so se polaščale Prešernove človeške narave in njenih ravnanj. Kar se nam je pokazalo iz navedenega Ernestininega sporočila, je toliko bistveno, da si to mesto lahko izberemo za izhodišče nadaljnje poti k notranjemu ustroju Prešernove osebnosti. Smeri iskanj, ki se od tod odpirajo, je več in več je tudi metod nadaljnjega sestavljanja podrobnega biografskega gradiva v povedno celoto. Vendar se iz dane izhodiščne točke in danega gradiva najbolj ponuja naslednja opazovalna smer: razkrivanje »integracijskih« in »dezintegracijskih« pojavov znotraj Prešernove osebnosti, njihovo razmerje in način njihovega medsebojnega delovanja, na kratko, njihov strukturni sistem. Ta seveda ne bo mogel pokriti vsega neskončno mnogovrstnega spleta dejstev, ki sestavljajo Prešernovo življenje, opozoril pa bo na eno izmed bistvenih gibal, na enega med globinskimi »generatorji« pesnikovega življenja in dela. Prvi korak k načrtovani poti je določen že z našim izhodiščem samim. Če je res, da uvodoma omenjene prvine (imenovali in ločili smo jih zelo poenostavljeno: intelektualne, emocionalne in etične), ki konstituirajo osebnost, pri Prešernu s svojim načinom delovanja prestopajo srednje lege in silijo v skrajne ter hkrati nasprotujoče si položaje, ni dvomiti, da gre za osebnost, ki je daleč od notranje trdnosti in varnosti pa tudi daleč od zmožnosti za mirno prilagajanje življenjskemu po- ,e J e 1 o v š k o v a , n. d., s. 5. prečju. To pa že pomeni, da gre za osebnost, ki je bila na neki način notranje ogrožena. Iz Ernestininih spominov lahko razberemo celo vrsto konkretnih biografskih znakov, ki pričajo, da so znotraj Prešernove osebnosti morale delovati močne dezintegracijske težnje. To se pravi težnje, ki so osebnost »iztirjale« in jo metale iz suverenega ravnovesja v podleganje ene ali druge vrste. Začnemo lahko z naslednjim njenim zapisom: »Hodil ni nikdar pokoncu, ampak bil je navadno nekoliko upognjen. Korakal je naglo; kadar je bil razvnet, hud, pa je skoro tekal; včasih zopet je stopal neskončno počasi in povešeno.«11 Oznaka ne pove samo tega, da je bilo Prešernovo emocionalno doživljanje močno. Pove nam še nekaj več: da je celotna Prešernova psihofizična narava padla pod siloviti vpliv razpoloženja. To opažanje je pri Ernestini kasneje prešlo celo v posplošujočo sodbo, da so Prešerna v življenju vse »preveč vodila njegova čustva«.12 Lenka dopolnjuje to oznako še z druge strani: »Občutljiv je bil pa strašno — tisto pa, hitro občutljiv, čeprav tega ni na glas rekel ljudem.«13 Ne gre torej samo za silovitost emocionalnega doživljanja, temveč tudi za njegovo odprtost, hitro občutljivost in ranljivost.14 Poleg tega je bistvena še neka lastnost, ki jo odkriva Ernestina v tem območju pesnikove človeške narave. Na vidnem mestu navaja tole sporočilo matere Ane: »Včasi se je poln življenja kar zibal v najlepših nadejali; nič se mu ni zdelo nedosegljivo. Toda najmanjša stvarica, ki se ni iztekla po njegovi volji, ga je pripravila ob ves pogum, da je obupal nad vsem.«15 Pustimo ob strani Ernestinin posplošujoči sklep, tla je »bil sangvinik«, kot se pač ponavadi misli o pesnikih. Anina oznaka pripoveduje o veliki gibljivosti Prešernovega razpoloženja, o naglih prehodili iz ene skrajnosti v drugo, na primer iz velikega upa v popoln brezup, o njegovi naravnanosti v ambivalenco. Pove pa nam še nekaj več: da je bil Prešeren nagnjen k iracionalnemu načinu reagiranja, k reagiranju tiste vrste, ko neznatno življenjsko gradivo (»najmanjša stvarica«) zadošča za totalne sklepe, kar pomeni, da razmerje med vzrokom in posledico zdrsne iz razumnega ravnotežja, da torej tudi »kaplja lahko povzroči katastrofo« in zanjo ni več potreben vihar. Pri večini navedenih oznak o posebni moči, občutljivosti in gibljivosti Prešernovega emocionalnega doživljanja — posebno še pri zadnji, Anini 11 N. d., s. 6. la N. d., s. 97. 13 Zupan, Kako Lenka, s. 45. T. Zupan je opazil, da so bili Ribičevi sploh zelo občutljivi ljudje, tudi za besede: »Kaj občutljivi — na besede občutljivi — so ti ljudje.« (Črtice, zv. D, s. 29.) 14 Značilna je podrobnost, da »joka ni mogel prenašati« (Jelovškova, s. 41). 15 Jelovškova, s. 72. oznaki — opazimo, da so zabeležena pokončna in podlegajoča, »svetla« in »temna« mesta, vendar ni mogoče prezreti, da je razločno poudarjena strmo padajoča smer doživljanja, naravnana v depresijo. Neizogibne posledice takega delovanja in take naravnanosti omenjenih prvin so bila pogostna stanja življenjske negotovosti, tesnobe in dvoma. Ernestina na nekem mestu daljnosežno razmišlja o usodnih življenjskih posledicah pesnikovega skepticizma in pri tem pove, da je njegova najbližja okolica dodobra občutila to njegovo lastnost in računala z njo: »Pri Prešernovem značaju, ki je tako rad dvomil, je bilo treba posebne previdnosti ...«" Tu pa smo seveda prispeli že na mejo med karakterološkim in nazorskim območjem Prešernove osebnosti. Zanimivo je opazovati, kako se depresivna stran pesnikove narave in njene dezintegracijske lastnosti kažejo v spominu preprostega, neizobraženega človeka, ki v drugačnem, zelo poenostavljenem jeziku in mišljenju sporoča v bistvu isto. Lenka pripoveduje: »Frence je bil cagov; tako bojazljiv, da! ... ko je bil mlad, je bil hudo nervozen, časih se je takrat kar tresel. Bolj v letih se mu je pa nervoznost vrnila in je bil zelo boječ. Njegovo zdravje tudi v moških letih ni bilo tako trdno, kot bi kdo mislil, če ga je videl. Bled je bil.«17 Gotovo je, da to označevanje zajema in pokriva tudi znake pesnikove občutljivosti, negotovosti, tesnobe in dvoma, vendar je značilno, da jih ne razločuje, kot jih zna razločevati Ernestina, temveč jih na zelo preprost ljudski način povezuje z zdravjem in boleznijo. O »cagavosti« (neki posebni tenkočutnosti in občutljivosti) Ribičeve družine sploh, ne samo Francetovi, govori na več mestih, in ji postavlja nasproti »korajžnost« novega Volkovega rodu, ki je prišel na Ribičevino in tam zamenjal Prešerne. Lenka pravi: »Sedanji Ribičevi otroci v Vrbi so pa korajžni.«18 Večkrat se ji zdi primerno govoriti o močni nagnjenosti Ribičeve družine k srčni bolezni, pri sestri Urši omenja tudi epilepsijo.19 Ernestinina izraza »nada« in »obup«, ki postavljata most med psihološko in filozofsko razlago Prešernove osebnosti, se v Lenkinem jeziku glasita »korajža« in »cagavost« in kažeta nazaj, k biološkim osnovani pesnikove narave. Obe avtentični pričevanji o Prešernovem življenju nam kljub razlikam na neki točki sporočata isto: da so v temeljnem ustroju njegove osebnosti delovale izredno močne dezintegracijske težnje. Polaščale so se čustvovanja, mišljenja in delovanja. Notranje so raz- 10 N. d., s. 95. 17 Zupan, Kako Lenka, s. 24. O Prešernovih »slabili živcih« je še vrsta poročil (Z u j) a n , Črtice, zv. E, s. 15, 53). 18 N. d., s. 24. 19 Zupan, Črtice, zv. B, s. 29 a; C, s. 22 a. dvajale vsako območje zase, hkrati pa tudi zveze med njimi, tako da so otežile ali ogrožale enovitost čustva, misli ter akcije. Razbijale so notranjo ubranost in skladnost osebnosti. Na skrajni meji svojega delovanja so ji spodmikale možnost smiselnega obstoja sploh in jo prignale do tistega roba, kjer se začenja misel na samouničenje. Posredna potrdila za taka skrajna stanja bi lahko našli v nekaterih pesniških izpovedih na temo smrti, neposredna pa v njegovih poskusih samomora. Toda vse to je bil samo en del Prešernove človeške narave. Ce dosedanje navedbe Ernestininega gradiva pregledamo pazljiveje, se pokaže, da njene oznake poleg poudarjenih depresivnih lastnosti in hkrati z njimi, tako rekoč v isti sapi, omenjajo tudi lastnosti popolnoma nasprotne vrste. Imenuje jih različno in dojema kot znamenja Prešernove notranje moči, veselja, ljubezni in življenjskih upov ene ali druge vrste. Podobnega in dopolnjujočega gradiva pa je še mnogo. Opozarja nas, da so bile v ustroju Prešernove narave močne tudi težnje, ki so delovale v radoživo smer. Pa ne samo to, delovale so tudi v smeri notranjega reda, smotrnega usklajanja in suverenega obvladanja lastne osebnosti. Te integracijske težnje predstavljajo drugo poglavitno črto v strukturnem tlorisu njegove osebnosti. Tudi te pokončne, integracijske težnje so zavzemale vsa območja pesnikove človeške narave, tako emocionalna kot intelektualna in akcijska, in težko bi omejevali ali natančneje določali cone njihovega delovanja. Vendar bi zaradi nekaterih posebnih lastnosti, ki se kažejo v Prešernovi življenjski volji do obstajanja, začeli s pregledom intelektualnih sestavin te volje in šele zatem emocionalnih in akcijskih, čeprav so vsa tri območja globoko povezana in med seboj odvisna. Razdvajamo jih sama zaradi večje razvidnosti stvari. Biografskih vesti o Prešernovi umski zmogljivosti in njegovi intelektualni razvitosti je toliko, da jih ne kaže preverjati — od odličnih spričeval do mnogih pripovedi o njegovem izrednem spominu in umu, ki se začenjajo z ohranjeno izjavo ribniškega kaplana Humla iz 1. 1810—1812: »Strašno zamerkljiv je; kar ga pobaram, vse ve .. .«20 O njegovi intelektualni prizadevnosti nam nekaj pove tudi zapuščinski seznam pesnikove osebne knjižnice, sicer ne prvotne, temveč že zelo okrnjene, v katerem dela iz filozofije in celo matematike niso neopazna. Nekaj več pozornosti kot doslej bi morda zaslužile tudi tiste vesti, ki pričajo o nekih posebnih zmožnostih, s katerimi je opravljal svoj pravniški oz. odvetniški poklic. Ljudje so pri Prešernovem poslovanju občudovali *> N. d., zv. C, s. 25 a. okretnost in zanesljivost, še posebej pa spretnost in jasnost njegovega besednega formuliranja, torej veliko intelektualno prisebnost v obvladovanju življenjskih nasprotij ter sporov.21 Med njegovimi domačimi ljudmi se je ohranilo celo izročilo, da nikoli »nobene pravde izgubil ni«.22 V policijskem poročilu, ki ga je o njem leta 1844 napisal dr. Uhrer, prav tako beremo oznako, ki daje opazno priznanje njegovim poklicnim sposobnostim (»ein tüchtiger Jurist«). Tudi o Prešernovi razumski prisebnosti pripovedujejo, da je bila močna, močna celo tedaj, ko je bil hudo bolan (jetrna ciroza) in pred smrtjo. Lenka poroča: »jasne pameti je bil vso bolezen celo do smrti... bil je do zadnjega brihten... celo za smrti strašno brihten .. ,«23 Ob takih in podobnih opažanjih se ponuja vprašanje: koliko je Prešeren to svojo močno prisebnost in močno razviti intelekt organiziral v nadzor nad samim seboj, nad svojim vznemirljivim načinom doživljanja in reagiranja, koliko je z njim obvladal dezintegracijske procese znotraj lastne osebnosti? Pri razpoložljivem biografskem gradivu pa je treba to splošno operativno vprašanje znižati na nekoliko bolj zoženo in konkretno, vendar še vedno povedno mero: kakšno je bilo pri njem obvladovanje čustveno napetih, afektiv-nili stanj? Gradivo dopušča nekaj preverjanj prav v to smer. Znano je, da na primer smeh oz. stopnja afekta v njem močno označuje človeka in njegov duševni ustroj. Ta zorni kot nas pri Prešernu ne pušča brez podatkov. Če pesnika najprej postavimo pod test zanimive misli, ki jo je zapisal njegov sodobnik L. Wienbarg — češ, da šele svoboda daje humor, in narobe, da je humor merilo svobode — lahko ugotovimo marsikaj.24 Prešeren je bil kljub vsemu človek z veliko mero notranje svobode in zato človek z globokim smislom za humor in z občutljivo potrebo po smehu, saj je bilo tu eno izmed območij superiorne nevezanosti ali vsaj njenih trenutkov. O vsem tem ne pričajo samo nekatere pesmi, temveč tudi biografsko gradivo, ki nas tu bolj zanima. Lenka se na primer spominja, da je bil v življenju »malokdaj brez šale« in da je zelo rad »kakšno špasno rekel«.25 Strica Jakoba, duhovnika na Šmarni gori je prav zato tako »strašno rad imel, ker so bili vesel mož«, 21 Zupan, Kako Lenka, s. 18, 44, 45. 22 Z u p a n, Črtice, zv. C, s. 61 a. Značilna je zgodba, ki se je Lenka spominja iz poznejših, kranjskih let. Dva moža sta prišla s »pravdo« k Prešernu. Ta je nekoliko pil in ju je hotel odsloviti. Vendar sta preudarila takole: »Nič ne hodiva, on bo pijan bolje naredil kot kakšen drug trezen.« (Črtice, zv. C, s. 52 a). 23 Zupan, Kako Lenka, s. 40; Črtice, zv. C, 27 a, 49 a. 24 L. Wienbarg, Aesthetisclie Feldzüge, Hamburg 1834, s. 302—03. 2!l Zupan, Kako Lenka, s. 39; Črtice, zv. C 50. ki »so se prav radi smejali«.26 Gostilničarka Ivana Zaclnikar-Wohlmu-tova se je pesnika spominjala predvsem s te hudomušno šaljive strani in je njegove oči opisala takole: »Tako je gledal, kakor da bi bilo vedno na smeh.«27 In iz mnogih ohranjenih anekdot je dovolj znano, kako rad je poveseljačil in si privoščil šaljive domislice nad drugimi in samim seboj. Nekatera njegova pustovanja niso bila ravno skromna in sestra Lenka si jih je dobro zapomnila.28 Pripoveduje tudi, da ga celo v najhujših dneh šaljivost ni minila in kako je s šalo »časih svojo hudo bolezen prezrl«.29 Toda zanimiva je neka podrobnost, ki večkrat spremlja poročila o tej strani pesnikove narave. Gre za opažanja, ki povedo, da Prešernov smeh navzven ni bil močan, glasen ali celo hrupen, temveč udržan, tako da je bil za preprostejšega opazovalca včasih komaj viden. To bi se dalo razbrati tudi iz naslednjega Lenkinega opisa Prešernovega obnašanja v veseli družbi: »Doktor je pa veliko govoril, če je bila družba po tem. Smejal se je malo. Je le raje druge zabaval (unterholtal). Za tisto je on bil — če tudi se ni prav rad smejal. Y veseli družbi je rad ostal, če tudi ni bil posebno vesel človek. V taki družbi je povedal eno ali drugo. Sicer pa tudi v družbah ni bil glasan. Prav zares vesel po moji sodbi Frencè ni bil nikoli.«30 In kranjski krojač Miha Pučnik se je pesnika spominjal takole: »Smejal se je le redkokrat, kakor se smejajo ljudje — le z ustmi se je smejal.«31 Vse to bi kazalo k domnevi, da je Prešeren svojo radoživost in tako najbrž tudi druge afekte izražal z zadržanostjo, nekako nadzirano. Seveda spadajo vedra razpoloženja med tista, ki jih človek laže prestreže v zadržane meje. Teže je obvladati duševno ali telesno bolečino. Toda biografskih podatkov, ki kažejo, da si je Prešeren prav tu prizadeval uveljaviti moč nadziranja nad sabo, je veliko. Ernestina piše: »Bil je izmed onih globokih, strastnih narav, ki ne iztresejo svojega srda, ampak na tihem kuhajo jezo in žolč, ne da bi njih obližje kaj vedelo o tem.«32 S tem si je deloma pojasnjevala tudi njegovo nespeč- 20 Zupan, Kako Lenka, s. 23. « N. d., s. 47. 28 Tako pripoveduje, kako si je nekoč za pustovanjc (za »maškare«) oskrbel obleko v ljubljanskem gledališču, ali kako je bil tudi v Celovcu 1832 v predpustnem času »na vseh unterholtungahc in je kar »300 forlntov ponu-cak, seveda stričevih. (Zupan, Črtice, zv. C, s. 21, 45 a.) 29 Zupan, Kako Lenka, s. 38. 30 N. d., s. 23. 31 N. d., s. 47; prim. Črtice, zv. A, s. 39. Ana Jelovškova se je morala Prešernu na ljubo, tako pripoveduje Ernestina, odpovedati neki prijateljici, ki se je vedno smejala. Prešeren je Ani takrat rekel, da »kdor se vedno smeje, je norec« (Jelovškova, s. 21). 32 Jelovškova, s. 9. nost. Prešernov napor, da bi z razumom obrzdal notranje pretrese, pa nam nazorno pokaže tole Ernestinino podrobno opažanje: »Kadar se mu je tresla spodnja ustnica, se je vedelo, da je razburjen; kajti nikdar ni izgubil treznega preudarka.«33 S teni bi se ujemala še vrsta drugih poročil, ki kažejo, da je kljub veliki občutljivosti in spremenljivosti razpoloženj dajal videz obvladanega, »resnega in modrega značaja«, kot pravi Ernestina.34 Podobno lahko ugotovimo ob Zupanovem gradivu. Ko Lenka pripoveduje, kako hudo je bilo Prešernu ob smrti brata Jožeta, ki je umrl leta 1818 v Ljubljani kot petnajstletni dijak (»najlepši študent« šole), se natanko spominja njegove zmožnosti samoobvladanja in svojo pripoved končuje: »... mâsati pa se je Frencè znal.. ,«35 Sem se da do neke mere vključiti tudi Lenkina vest o Prešernovem načinu govorjenja, ki da je bilo zelo »zastopno«, niti prehitro (kot pri bratu Juriju) niti prepočasno, temveč da je govoril »srednje počasi« in z »lepo štimo«; »... le kadar je kaj posebno pripovedoval, imel je metal-nast zveneč glas«.30 Zbranost in urejenost razkriva navsezadnje tudi njegova pisava, čeprav je močno podrejena poklicu, namenu in dobi, tako da za naša iskanja nima posebnega pomena. Za napor in moč Prešernovega obvladovanja lastne bolečine je še posebej značilno njegovo vedenje med boleznijo, o čemer imamo več poročil. Ernestina pripoveduje: »Moja mati ga je poznala trinajst let, in ga ni čula nikdar tožiti o telesnih bolečinah. Samo enkrat je dejal, naj položi dlan na njegovo glavo, da vidi, kako mu v njej besni in razsaja.«37 In Lenka se spominja: »Tožil nič ni v bolezni, kot je Katra rekla. Je koj dovolj potrpel. — Tudi jaz ne ene take tožbe nisem slišala iz njegovih ust, ko sem v Kranju pri njem bila. Zdel se mi je pa kot mučenik. — Neko jutro še pred svojim godom je rekel Katri: ,Nocoj sta se bolezen in pa natura tako vojskovali, da mi, rajtam, takrat ne bo hujše, ko bom vmrl.' Ležala je tisto noč Katra v njegovi sobi. Pa je vso noč ni nič klical v pomoč.«38 »V bolezni pa ni bil cagov,« pripoveduje na drugem mestu.39 Vendar pa ji hkrati prihajajo v spomin 33 N. d., s. 5. 34 N. d., s. 114. Tudi Lenka pripoveduje: »... držal se je bolj resnično (= resno)«. (Zupan, Črtice, zv. B, s. 1 a.) 35 Zupan, Črtice, zv. C, s. 3. 30 N. d., zv. A, s. 33. 87 Jelovškova, s. 112. 3S Zupan, Kako Lenka, s. 38. 39 Zupan, Črtice, zv. A, s. 34. tudi drugačna, nasprotna, čisto depresivna stanja, ko je bil »ves cagov« in »ubit«.40 Iz vsega navedenega se da sklepati, da je Prešeren z močjo razuma in volje nadziral ali vsaj poskušal nadzirati svoja intenzivnejša notranja stanja, svoje radožive in depresivne afekte, svoj notranji »pekel in nebo«, če si izposodimo njegovo pesniško formulacijo, in jih poskušal ujeti v obvladano mero. Če je Prešernu uspelo razumno obvladati stanja v samem sebi, mu je uspelo tudi lastna dejanja uravnavati po smotrni volji razuma. To logiko preverjanja kaže uporabiti pri opazovanju njegovih dejanj oz. njegove akcijske volje, čeprav s pridržki, saj je marsikdaj očitno, da med notranjimi stanji in zunanjimi dejanji ne obstaja vedno »konvergenca struktur« in da marsikatera ravnanja ali odločitve niso »isto-smerna« z njegovimi resničnimi razpoloženji. Toda pustimo taka odstopanja za zdaj ob strani. Na voljo je razmeroma dosti biografskega gradiva, ki v Prešernovem obnašanju in delovanju razkriva precej nadzirano smotrnost in v njej svojevrstno strogost. Tako je na primer že v njegovih študentovskih letih opazno, da se je zelo bal izgubljati čas in da je z velikim odporom sprejemal opravila, ki so bila zunaj njegovih smotrno naravnanih delovnih načrtov. Inštruktorsko službovanje v Klin-kowströmovem zavodu na Dunaju se mu je upiralo med drugim tudi zato, ker je preveč »samega sebe mudil« z opravili, ki so bila zunaj njegove glavne delovne smeri.41 Mnogo bolj je bil zadovoljen s poučevanjem sina moravskega grofa Dubskega, in sicer zato, ker ga »uk z njim« (tudi juristom), kot je pozneje pripovedoval, »ni nič mudil« in je lahko hkrati zase študiral.42 Tudi svoj sklep, da ne bo opustil študija prava na Dunaju in se preselil v ljubljansko teologijo, je leta 1824 pred starši utemeljeval s smotrnostjo svojega početja in znotraj te kar dvakrat z razlogi »izgubljenega časa«.43 Na tem mestu ni brez pomena podatek, da je na pravni fakulteti vse izpite opravil v prvem možnem roku in z odliko. Njegova gospodarnost s časom je bila precej drugačna kot gospodarnost z denarjem, saj se Lenka pogostoma pritožuje, kako # 40 N. d., zv. Л, s. 35; zv. C, s. 49 а. Lenka pripoveduje Zupanu: »Pomislijo naj, od 3. dec.. — 8. sveč. (ko umrl) ni jedel nič; le pil limonino vodo.« (Črtice, zv. C, s. 38 a.) »Pri Preš. so bila jetra kakor prekuhana — ena reč ni v njem ostala (vse čez): le samo limonova voda.« (Črtice, zv. C, s. 25—26.) 41 Zupan, Kako Lenka, s. 15. 42 N. d., s. 17. 43 Prešernovo pismo staršem 24. maja 1824, Zbrano delo II, Ljubljana 1966, s. 167—68. * p orni coven « je bil in zraven vse preveč »dobrih rok«.44 Tudi Prešernova discipliniranost v pravniškem poklicu je bila stroga in odstopi od nje poredki vsaj v prvem desetletju službovanja. Že Lenka poroča, kako natančen in »akleh« je bil »za svoje šrifte«, pri čemer pa ima v mislili tudi rokopise pesmi, ne le uradne spise.45 Ernestina pa pripoveduje: »Na tem mestu naj pripomnim, da je dr. Prešeren skrajno vestno in natančno izpolnjeval svoje stanovske dolžnosti. Točno z zadnjim udarcem ob osmih zjutraj je že sedel pri svoji mizi, ravno tako popoludne ob treh; če pa se je primerilo, da je prišel prekasno, delal je toliko časa čez uro. Nekoč je potožil nekemu znancu, kako malo ceni dr. Crobath njegovt-zasluge. Vsak odvetnik, ki ima posla s kmeti, ve, koliko truda in železnega potrpljenja je treba, da se tem ljudem kaj dopove. Dr. Crobath ni bil po obedu za nobeno rabo več, ker se ni streznil do drugega jutra. Moral se je torej dr. Prešeren ubijati s kmeti ter jim razkladati stvari, katerih niso mogli ali hoteli umeti. In kadar je bil že ves hripav, prekinil ga je njegov šef: .Pojdi, pojdi, nikar ne čenčaj toliko!' ,Sedaj pa imam!' pristavil je bridko. In pomisliti je treba, da je dr. Prešeren prenašal to življenje celih trinajst let.. .«4(l Prešernova službena vestnost včasih naravnost preseneča.47 Pri tako občutljivi in čustveno nestalni naravi pa preseneča še neka lastnost, ki bi bila lahko znamenje močne ali urejene volje: to je njegova nepopustljiva, doslednost. Lenka se je spominjala na zelo konkreten in preprost način: »Kar je doktor enkrat rekel, od tega ni jenjal. V sklepih je bil nepremakljiv. Nič več se mu ni smelo reči.«48 Podobno je pripovedoval njegov predstojnik, odvetnik Blaž Crobath Ani Jelovškovi: »Zanesite se torej na njegove besede kakor na evangelij. Ne kot njegov prijatelj, ampak kot mož vam pravim, dr. Prešeren je poštenjak, ki še nikdar ni prelomil svoje besede. Če je rekel: 44 Z u p a n , Črtice, zv. C, 47 a, 60, 60 a, 45 a; Kako Lenka, s. 17, 20, 27, 29, 50 45 Zupan, Črtice, zv. C, 27 a. 40 Jelovškova, s. 19. 47 Kako daleč je mogel iti v svoji službeni vestnosti, kaže naslednji dogodek iz Ernestininih spominov: »Prišlo je leto 1845... Bilo je sredi poletja, ko se je Prešeren ob šestih zvečer zgrudil nezavesten pred pisarno. Dr. Cro-batli je imel tedaj svoj urad v Slonovih (Prešernovih ulicah), v Lukmanovi hiši, tam, kjer stoji sedaj pošta. Prenesli so ga v sobo ter mu puščali; ko mu je odleglo, peljali so ga domov. Vendar pa se je čudovito naglo razširila po mestu govorica, da je dr. Prešerna zadela kap, in da najbrže ne okreva nikdar več. Še tisti večer je poslal neki Prešernov prijatelj svojo ženo moji materi, ki je bila že blizu poroda, ,previdno' povedat pretresljivo novico. ... Drugo jutro ga je obiskala na vse zgodaj. Bala se je, da je mrtvouden, z veseljem pa je videla, da je pri popolni zavesti. Da bi jo pomiril, je celo vstal ter šel parkrat po sobi semtertja. Tudi v pisarno je šel še isti dan, ,ker se plača vendar ne more vleči zastonj'.« (Jelovškova, s. 49.) 4S Zupan, Kako Lenka, s. 44. КкПк1НЛ\И KpHrtkl ß-киспрк К'ЫИкД'кШЕ, Н£ИЗр£Ч1НкИ0 СЛЛК-fc КОЖИ IЕИ Пр-кд-KCTOIATh, нЕДлжкИкЖМк скилкно подашце нси/клкншс, kkcki прогонАще и страсти о\-толаш.е, ЦР'кК'кКН прсск-ктАще, мира снураншлщЕ.. «Pfсн потр-кклшлпцЕ, тркск-ктклк1ил\и заргами сишлще НЕИЗрЕЧЕНкНИ ИСП0Е-кДк11Н11,И ИКИША са- odmah posle toga se kaže da mučenici скЬтклкишЕ пач£ сл-кикца ukhiiia са, К-К яккзд-к Л\ксТ0 Пр-ЬчИСТЫИЛ\И МОЩкМИ КкСЕГО мира ПрОСК'ктИША, стоудЕИк же ДкИЕКкшл разкарншл .. и плалинкнми с^тасишА огнк .. р кчкна ИЈКСТК1Ш осв.ктншА златозаркмыил\н костьми., дн ta кола попкрашА, Христа КкЗКЕСЕЛИША. Ono čemu je Kliment želeo odati počast u svojoj svečanoj propovedi je pre svega složnost i posiojanost hriščanske vojničke čete. Vec iz prvih reči teksta proizilazi da je on bio obuzet divljenjem što se tiče jedno-mislene volje i ravne mudrosti Četrdeset mučenika. Kliment hoče svojim govorom da osvetli i ilustrira mučeničku jednodušnost. I teško je ne zamisliti pretpostavku da je propovedačev cilj bio i utvrdivanje sloge u novoj poluneznabožačkoj bugarskoj hrišcanskoj vojsci i istovremeno želja za ulivanjem respekta slušaociina za ovu ustanovil kao oriute vlasti it hrišcanskoj državi. Interpretiranje propovedi na ovaj način može da izgleda nešto preterano. Ništa manje jedina direktna aklamacija svetaca u tekstu ukazuje upravo na ovo tumačenje: радели ca, KhC£4hCTKiu h пр-кдикьне личе, коинкства тркск-Ьтьлааго оуподовл'кше ca Б(Спл1\ТЫ1К1НМъ снлал\к и пркспкк-кше HjfK ! Ovde vidimo Četrdeset vojnika mučenika uporedene čak i sa nebeškim vojnim četama. Л o njima znamo iz Klimentove pohvale o Mihailu i Gavrilu da su oni u nebeskoj hijerarhiji upravo bili božiji upravitelji reda. Sv. Dimitrije je svetac zaštitnik grada Soluna i stoga je sasvim prirodno što je Kliment kao dak i saradnik Solunske brace želeo da oda počast ovome svecu, koji je rano postigao neizmernu popularnost u pra-voslavnom svetu.8 Glavni cilj propovedne pohvale je da ill sliku posto-janog pobornika vere. U centralnom pasažu kaže se o Dimitriju: Разоум-н же процккте ико кринъ (Sir. 39,18), Благолханннсиж люкккиьк кл-Ькю ккса к-к к-Ьрл Хрнстокл, докрото!л Христоксчл. оукрашен-к, клагсзракомк же оклнста(а гакоже ангельской псдовте, млдростжж кк1па икс жнконоскмсче ськрокище, крсл\-к cki ккгккоьл нечистоты и плътьсккпа порти Н В'К ККИИКНИИ OyAVh ПрИГКОЖДЛЬй н прад-кдьнгааго «wkera сана ища, из нигоже нспаде прад-кд-к Адамт», сръдкце ккда!А- кксе оутркиккатн къ к-нплкщкшоу«ул\оу Слокеси кожи».. Književno interesantno s ovim u vezi je linija koja kaže za sveča da je on nasiojao da ponovo osvoji ono praroditeljsko mesto, koje je Adam — znači čovečanstvo — zauzeo pre prvoga greha. To je onaj način mišljenja koji igra tako veliku ulogu za Konstantina-Čirila, kao što to pro- 8 Upor, npr. Franz Grivec, Konstantin und Method, Lehrer der Slaüen, Wiesbaden 1960. str. 17—18. — Metodijevo poštovanje Dimitriju Solunskom proizilazi iz Druge panonske legende (Zitije Metodijevo), gl. XV. izilazi iz Prve panonske legende.® U propovedi u čast Dimitrija imamo još jedan vezni član što se tiče ove legende. Klimentovi štedljivi citati iz Dimitrijeva životopisa obuhvataju izmeetu ostalog i primamljivu ponudil neznabožačkog cara Maksimijana Dimitriju: on bi, ukoliko l)i se odrekao svoje lirišcanske vere, bio prvi u carevoj palači i dobio rang veči od svili ostalih. Ova ponuda počinje rečima: tTooju lepota i izgled ivoga licu prisiljavaju me da le volimл»љ н£разо\'л\И1а и л\-кногокожи1а отъгона, ск-ктъ раз.>\'л\ига ккелдоу раснространА ... обътече грады и вкси, K'KÎÏK£C£i\H llOyCTklHIA, насели цръкъви, и оукраси народы, окпокн неткл-кпкн01лч паншл, р-кчкнам uiKCTKHia ockath сило1л крксткномг», философы он-кми КОГОДО\'\*ОКкНЫИЛ\И СЛОВЕСЫ, ОуЧНТЕЛ1£М'К 0\'ctd ЗаТ'КЧЕ Еканг£лкскынл\и СЛОКЕСЫ, Христа пропок-кда ккс-клгн странал\ к .. Coveku se ovde nešto nehotično pričinjava: Nije li Kliment sa ovim rečiina ustvari portretirao svoj neposredni uzor, svog ličnog učitelja od rane mladosti — svetog Melodija, koji je seo na sremsku stolicu sv. Andronika. Čovek čita sa naročitom pažnjom Klimentovu pohvalu u čast Kli-inenta Rimskog (25/XI; poč.: IIeko рлдосткнс- кеселнт-к ca), — delimično zato što se on odavanjem počasti rimskom episkopu ugledao na Konstantina filozofa, delimično zato što je Kliment valjda lično učestvovao sa Solunskom braeoni u iznalaženju Klimentovih relikvija u Hersonu 14 Л. Sobolevskij, jIz oblasti drevnej eerkovno-slavjanskoj propovedi (Izoestija OR]AS, V111— 4), SPb. 1905. na Krimu. Najzad, nije nezainišljivo da je sam Kliment bio nazvat upravo po ovom Klimentu Rimskom. Propoved je u pogledu kompozicije nešto nejasna, zamalo što ne rekoli konfuzna, čak iako čovek s druge strane primecuje Klimentovu volj u da se pridržava tradicionalnog četvoročlanog homiletičkog šablona. Tu se ne može nači naročito mnogo tradicionalne retorike, ali je za uzvrat u svršetku ubačena pareneza. To je isiina malo karakteristično za panegirički žanr kao takav, ali je to, kao što je več rečeno, tipično za Klimenta. Govorni uvod je dobro komponovan što se tiče sveilosne teme, koja kod Klimenta kao obično simboliše svete ličnosti. Ni na jednom mestu ne pripoveda se u ovom uvodu direktno da se svečani govor odnosi na Klimenta Rimskog. Ali stilizovani slikovni govor ipak nagoveštava da "slavljenje mora obulivatiti jednog tukvog sveča, koji je delovao u čelom svetu i čiji su posmrtni ostaei dovedeni u vezu sa mirakuloznim doga-dajima. Sasvim dobro plasirano završava se uvod citatom iz Ps. 34, gde se kaže da čuva Gospod soe kosti pravednika, nijedna se od njih neče slomiti. Ovde se anticipira kasniji izveštaj o nalazu svetili mošti. Opsežni epsko-pripovedački deo propovedi prati u glavnim črtama žitije, ali ne baš jasno rasporedeno, inada se tekst dâ podeliti u inanje partije, koje često nose obeležje svetlosne simbolike liama poznate iz uvoda. Kao cezura u ovoj na brzini napravljenoj biografskoj skici ubačen je mali pasaž, čija prva rečenica karakteriše ovog savršenog episkopa: Такс ко подокааии нал\-н ар\*и1£р-ки: нсз'нлобыгн, пркподокки-к (Jevr. 7, 26), красотой; и к-kpoiA екктьло пр-Ьоукраишгк, вр-клшњнаи ккск гако ткл-кнкнам откл\-кта1л, а кк ккчкнкил окиткли и жилища ккса ск cokoiav подкияа1А. Гор-kaiiJf ко ркККНИ1£л\К, доу\'ол\К скатк1нл\К, к.-кр01Л и кротостша ккса о\,-к-кжда1А иодкигнл.тн са, тъщкио ЖЕлањикпл пища и и/ксарксткии Христока песклдкно насладитн са. Citat je od centralne važnosti za razumevanje cele propovedi, jer nema liikakve sumnje da je glavni cilj autora upravo bio davanje ove karakteristike. Biografski deo završava izveštajem o nalazu svetih mošti Klimenta Iliinskog i ovaj pasaž ima svoju naročitu boju zbog izraza kojim Kliment naziva pobožne koji tragaju za svetinjom: božiji novi ljudi — СОУХ'О ШКСТКИ16 гаки КОГ-К HOKKIHAVK ЛЮД£л\ К СИ, — И£ПрО\'ОДИМО иро\-одил\о енткори нокк1ИЛ\'к ЛЮД£Л\'К СИ. Čovek ovde jasno primecuje piščevu gordost što pripada četi. koja se sakupila oko Čirila i Metodi ja i koja je kroz slovenskii misiju pridobila nove ljude pod okrilje hriščanske civilizacije. U staroj crkvenoslovenskoj književnost nazivaju se novopokršteni Sloveni često людик нјвии. Pripovedački materijal ustupa mesto očekivanom slavlju Klimenta Riinskog, orla bez mane, koji preletaše čitavu nastanjenu vasionu: на запад-к KTvCHiaKK гак* не за\"0дил\01е сл-кпкце, на к-кстФц-k же 11раккдкнк1нл\к троуд*л\к с-к Нетромк и Паккломк. в-кнкчав-к са, на сккер-к кагросч;разкпа.\\н вл-ннал\и пр-код-квк са. Гц naravno postoji neka namera prilikoin ovoga naglašavanja strana sveta. Na zapadu je Kliment kao rimski episkop uspeo da stekne (lobar glas. Na istoku, na Krimu, primi on mučenički venac, koji i Petar i Pavle bejahu več stekli svojim pobedama. Možda je malo teže shvatiti na što Kliment cilja u vezi sa severom. Kao što znamo iz legende Klimenta Riinskog, a što se takode navodi i u propovedi, Kliment Rimski se povio u morske valove. Stoga se sa dobrim razlogom može reči da se svetac dopustio preobuči u purpupne valove — a za purpurne valove moglo bi se pretpostaviti da ukazuju na to da su relikvije bile povijene u skupocene haljine. Sasvim je moguče da se izrazom na severu misli na Moravska kamo su Solunska brača sa svojim dacima — ovde ubrajajuci i Klimenta — doneli sobom relikvije, koje su se kasnije prenele u Rim. To što Kliment ne spominje jug može se objasniti ako pretpostavimo da je propoved bila održana za vreme njiliovog boravka u Moravskoj pre nego što su slovenski misionari krenuli na veliki put za Mletke i Rim.15 Jedan intercsantan jezički dctalj indicira da je propoved prvobitno bila održana za kontinentalce. Na mestu gde se mučeništvo opisuje mora Kliment da tumači grčku pozajmicu za sidro više razumljivom opisnom rečju gvoždani brodski tegovi ili terazije: навАзашА на нр-кчксткнлиљ lere KkiiA. ставила коракл'кнаю желк.чкна, нарицањиа анкурљ. Za propoved-nikove slušaoce može se sasvim pouzdano reci da su bili žitelji sa kopna. U pohvalnom delu propovedi završava on poslednja petlju zabavnom slikom. Kliment Rimski ne samo što je ispunio zemlja svojim čudesnim čudima, nego je takode svojim svetim telom doneo svetlost morskoj stiliiji i njenim zapanjenim žiteljima: 15 Znači u periodu 863—S67. .• : иже даст-ь [морю] к-к сл кнкца л\-ксто твок т-кло, клажЕНкш Кли-л\енте, лоучалш проск-кща1ЛШ,е снстава кодкнааго и с,ыца1а кк шел\к ЖИВОТЫ, — рЕКА ЖЕ: КИТЫ и ккса ЗВ-крИ И рЫКЫ Л\0рКСКЫ1А, — иже, св-ктклостшл; 1его озар'кшЕ са и |;лагол.\'ани1а наслаждаымцЕ са, и слоугы пр-кдъстогааул окркстк \*рал\а uro, ckatkihuia uro Насыш/НЛМЦЕ са и iWopio днвАЩЕ са, како отк СК01ЕГ0 скстава на .з. дкнин откстлпаитъ к-к плишнлч, пл»тк творА на ираздкникк uro клагок'кркикиш-к людем-к. Svojim »obrnutim akvarijskim dejstvom« ta je slika jedna zaista originalna varijanta tradicionalnog opisivanja kako svetae donosi svetlo onima, koji sjede и tami i и sjenu smrtnome. Tu veoma omiljenu jevan-clelsku sliku (Luka, 1, 79) koristi Kliment inače u više svojih propovedi. V Klimentova pohvala Cirilu filozofu (14) II; poč.:Gt к-ксиы нам-к \"ристо-люккци, ск-Ьтозаркнаи памАтк клажЕнааго откца иашЕго Курила) sigurno je njegova najvažnija lična beseda. U njoj on portretira i slavi svoga učitelja i pretpostavljenog, čoveka koga je on pratio na mnogim puto-vanjima i pod čijim je vodstvom radio u Moravskoj i kod čije je samrtne postelje stajao u Rimu — učenog Vizantinea, koji je na osnovu svoje ličnosti i svoga obrazovanja više nego iko drugi bio uzrok što je slovenski svet oko 900-te godine dobio učešče i udeo u hrišeanskoj civilizaciji. Tekst je predan u dve redakcije. Jedna od njih nosi jako obeležje sličnog ja«, i mora se pretpostaviti da stoji prvobilnoj Kliméntovoj verziji sasvim blizu, iako izgleda revidirana na dva pojedina mesta; ona se nalazi u jednom jedinom rukopisu. Druga tekstovna redakcija izgleda da je nešto mlada. Ličnog izraza ovde nema, a govor je, naročito u pa-negiričkom delu, dobio retuš i time učinjen primenjivim u vreme kada je usjjomena na mrtvog slovenskog misionara bila možda nešto izble-dela. Da je ova druga tekstovna redakcija, očuvana u mnogim kopijama, kasnijeg datuma — nema nikakve sumnje; ipak se ne može isključiti da je ona nastala još za piščevog života. Epsko-pripovedačka grada propovedi je dobro poznata te ovde o njoj nece biti reči. Biografski deo sadrži interesantan pasus, koji poseduje nešto različite izvedbe u ove dve očuvane tekstovne redakcije. U onoj starijoj navodi se sasvim kratko da Cirilo začepi usta Diikooima, troje-zičnim jereticimu. Kasnije se karakteriše njegov kulturni pionirski rad rečima: on razbistri jezik mucavaca i slooima sve uvede na put spa- senja; zalo ga Bog učiiii dostojnim da nade počinak u Rimu. Očevidno nije neophodno za Klimenta da pred slušaocinia niti precizira u čemu se zadržava to trojezično krivoverje, niti da daje opsežnu sliku Čirilovog književnog udela. Cirilo je naime u pesničkom Proglasu Jevandelja u slovenskom prevodu sam podvukao da je njegov cilj da razbistri jezik mucavaca; znači Klement citira na tom mestu vlastite reči portretisane ličnosti. T kada on pusta svoga junaka da začepi usta vukovima, to nije nista drugo nego aluzija na biblijski citat, koji poznajemo iz Klimentove polivale Nikoli: dok plašljivi najamnik beži kad vidi da vuk dolazi, dotle ostaje dobri pastir na svojoj dužnosti i daje svoju dušu za stado. U mladoj tekstovnoj redakciji su ove reči izmenjene. Ovde se to kaže početka radi da Cirilo začepi usta trojezičnim jereticima, kao lavovima.,л Prelaz sa vukova na lavove nije nikakvu slučujnost. Tu se primecuje promena od prikazivanja Cirila kao dobrog pastira do slike Danila u luvovskoj jami (upor. Dan. 6, 22). Zahvaljujuči aluziji o Danilu, Kliment može sadu bez okolišenja navesti da se Cirilo na sličan način nu-šao medu neprijateljima i bio izložen napadima po zapovesti jednog kneza. Za drugu tekstovnu redakciju treba se pretpostaviti da poliče iz kasnijeg doba, kada je odnos slovenskih misionara i moravsko-fra-načke kneževine bio zaoštren — ili iz jednog još kasnijeg makedonskog vremena, kada više nije postojalo nikakvog rizika uko se kritički gledalo na Čirilovu okolinu u dalekoj Moravskoj. Još jedan delalj razdvaja te dve tekstovne redakcije. Dok trojezično krivoverstvo nije objašnjavano u prvoj i starijoj, dotle se to preciziralo u drugoj i mladoj, gde stoji da pristalice krivoverja u svojoj zlobi uči-niše se Pilatovim saučesnicima, jer su samo hteli dozvolili jevrejski, latinski i grčki jezik dostojnim bogoslužiteljske upotrebe. Cirilov kulturni udeo obuhvacen je u drugoj tekstovnoj redukciji, ne u več nuvedenoni citatu iz svečevih ličnih spisa, nego obaveštenjem da je Cirilo preoeo crkoeni ustav sa grčkogu na slovenski jezik. Najzad, ovde se kaže da se Cirilo zajedno sa svojim izabranim stadom uputio prema Rinui na svršenje. Sve ove pojedinosti očevidno ni su slušaocinia bile poznale, a ni razumljive u vreme kada je druga tekstovna redakcija bila gotova; to idc u prilog pretpostavci da se ovuj dogadaj desio posle 885—86, na makedonskom tlu. Biografski deo pohvale Cirilu uliva se u za Klimenta tako karakte-rističnu svetlosnu siinboliku: Cirilo тркси-ктклкпши заришн икс ел кик- 10 Srpski citati iz Klimentove polivale Cirilu uzeti su iz lepog prevoda Irene Grickat. Vidi Cirilo i Metodije: žitija. službe, kanoni, pohvale, Beograd, (Srpska književna zadruga) 1964. Ht к-ксша, — стада Христока пр-ккЕЗиачАлкиыимк скктомк оклистаму. Povodom brzili rezultata Cirilovog misionarskog rada kaže se — opet sa jednim Klimentoviin omiljenim izrazom: ыко крилат'к пр-клатаани на ккса страны, — пр-клкта1А икс орчлк на ккса страны. Da je Cirilo bio boži ji izaslanik i prema tome apostolu ravan, kaže se direktno: on je bio taj koji je izvršio misionarsko delo koje Pavle u svoje vreme nije stigao da dovrši: Наккл1А остаи ккы наилкшаапи. Ove reči slave su več ranije ušle u propovedni uvod. Ovde se takode Cirilo kategoriše kao apostol i misionar za neznabošee — on se odlikuje postojanošcu u svojoj čistoj veri i svojom lepotom. Svetlosne vizije več srečemo u uvodnom delu: къеша нал\к ск-Ьтозаркнага пал\Атк, — клаго-к-кри1£л\к и красотсчл ккеша иал\-к 1акс> сльнкце, — поганкскыи л\рак-к и погапкеклнлг» лкстк ccK-kiii, ia i-ожкстккмыими лоучами. Uvod karakteriše kasnije u opštiin črtama Cirila kao čoveka oprem-Ijcnog naročitim milostinjama. Sveti Duh i Gospod sam su se uselili u njega, on je božije or ude i na jeziku njegooome, kao na heruvimu, liočioaše vazclan Duh sneli — ta nam je slika poznata iz drugih Kli-mentovih pohvala. I/.medu Gospoda i njegovog prijatelja Cirila vlada odnos kao izmeetu оса i sina. Premda se ne kaže direktno, ovim se ipak nagoveštava da je medu ovim partnerima ponovo uspostavljen prvobitni odnos stvoritelja i ljudskog biča — odnos koji je Adam pokvario prvim grehom. Prolaznih radosti treba se odreči da bi se ponovo pridobila praroditeljska čast, to je prva dužnost hriščanina na putu kroz život. I sam Cirilo je video ovde jednu od najvažnijih pogonskih sila za svoju misiju, što se vidi iz njegove diskusije sa Hazarima.17 Dakle Kliment još jedilom citira svoga učitelja. Panegirični deo pohvale o Cirilu je neobično opširan i izraeten sa izvanrednom pažnjom. Kompozicija je zaista majstorski izvedena i čini okvir oko jedne grade koja je pazljivo rasporedena i do najsitnijih de-talja. Rezultat toga je jedno veličanstveno lirsko pesništvo u prozi, mestimično neobično ritmično. Ovaj inspirirajuči hvalospev predstavlja mesto gde Klimentova svečana panegirična umetnost dostiže svoj vrhunac. Ovaj deo propovedi ima označen tročlan sastav. U uvodnom delu prvog poglavlja pisac, sa njemu doličnom retorskom skromnošcu, tvrdi da je Cirilo bio toliko velik da niko nije dovoljno sposoban da pohvali sve njegove zasluge: 17 Zitije Čirilovo, gl. IX. . . ItrOHÎf И Троуд-к И рЖДЖНК почитллице, ПОДОКкНЫ ПО\"КаЛЫ н-Ьстъ комоу приложнтн. I on završava poglavlje istom mišlju, ovoga puta retorskim pitanjem: Kara оуста нспок-кдАт-к сладостк тл оученига i е r о ; Который ли >азыкъ постнгнетк нзрещн подкигы н троуды н досротл, житии itro; Tekst je u sredini ovoga poglavlja koneentrisan oko još jednog dvo-strukog retorskog pitanja: Ko к же A\-fccTO оутан ca, 1егож< не оскати стопами своими; Каи же ли уытростк оутан са отъ Елажены1А iero доушл; Poslednje pitanje referiše jednom kasnijem momentu, gde se tvrdi da je Cirilo svim ljudima otkrio tajne (znači učenje o božanstvu i Bibliji) koje on nosi skrivene u sebi — u jednim slučajevima pismeno, a u drugim slučajevima usmeno. Prvo retorsko pitanje referiše naprotiv pret-liodnom, gde Klimentu svojstvena svetlosna simbolika još jednom nalazi svoju primenu. Doduše, kaže Kliment, Cirilo je zasijao kasnije od npr. Petra i Pavla — ali on ili je sve prevazišao. Time liči on na zvezdu Danicu — ona izlazi takode kasnije od drugih zvezda, ali je njezin sjaj jači od njihovog. Drugo poglavlje u propovednom pohvalnom delu sastoji se od niza članova (u svemu clvanaest) i uvodi se anaforom u obliku pokazne zamenice taj, koja se upotrebljava ne samo čisto demonstrativno, nego se takode primenjuje posesivno. Kroz ovu pohvalu slavi se Cirilo za svoje govorno propovedanje i svoju pismenu pouku — njegova usta, jezik, usne i prsti imenuju se uz njihove respektivne zasluge u tri četvo-ročlane konstelacije: Та ко «уста ск-кта ск-кткл-киша ики господк, ол\рачены!а лкстшљ rp-kyoKhHoiA» проск-кща^ща-ТОГО 1АЗЫКТ1 СЛаСТЬ.НЫ1А и ЖИК0ТКНЫ1А гласы нспоустит'н * ТОГО Пр-кчкСТкН-ки оусткик Пр-кл\,ЋДрОСТН ПрОЦКкТОСТе ИКО цк-кт-к-того же пркчксткнни пр-ксти доух"оккны!А органы оснокашл н златозаркнынл\н пнеллены оукраеншл .. Treče poglavlje je izvedeno nizom slavljenja, Klimentovili blaženja. Uvodenje je u obliku ana fore i nosi obeležje liičnog клаЖ/Ћ, ali se objekti smenjuju. Kliment takorekuc prebira Cirila ud za udom kroz deset članova: Блаж;к ткои оустыгк .. КЛЛЖЉ М*КН0ГСГЛЛСКНК1И ткои iaskikk .. клажж м-кногопр-кскктклои лице tkoie .. клажл златозарыгки твои очи.. i tako produžuje: zenice, ruke, prsti, utroba, noge, stopala. Još jednorn se postiže broj dvanaest — slavljenjem Cirila u celosti: njegove duše i njegovog posledrijeg mesta pocinka. Svaki pojedini član u ovom membratim odverglanju je vezan za konstrukciji! sa odnosnom zamenicom, koja precizira na koji su način svečevi udovi bili aktivni. Naročito na tom mestu se oseča znatna razlika izmedu prve i druge redakcije. Prva se neposredno otkriva kao starija svojim prvobitnim i ličnim tonom: Kliment ističe Cirilov značaj za mene, za moj narod itd.: .. оустыгк, имажЕ моима оустьнал\а сладость доурккиаи источи са- . . IA3KJK K, имкж£ лло1Шо\- lASKiKoy.. кожьстка зари., мрдк-к грк\-оккнк1и от-кг-киа- . . Пр-KCTKI, имиже иаписа са монмоу ьлзмкоу скокода от-к гр-крккиааго ига-.. лтрокж, от-к и1наж£ ист£Ч£ ьлзыкоу моимоу жикотьнага кода. . Ovaj lični ton je preraden u drugoj i mladoj redakciji: .. oycThii-k, ил\аж£ ккгкллк страналх-к сладостк доух'окьнаи источи ca- . . IAH H! К'k, ил\кжЕ възгрь,л\-к ико громъ,.. кожкства зариьъ сиша и мракъ rp-kx'okkllklh откгона-. . Пр-ксты, иллиже написа са оутаинаи от-к л\ъногми\-к пр-кл\,у,дростк-.. лтрокл, отъ и1е1аже ккс-Ьм-к странам-к источи са кода жикоткнаи.. itd. Nema nikakve sumnje da je tekst preureden i prilagoden, tako da se pri godišnjoj proslavi u čast Cirila mogao upotrebljavati od bilo koga i za bilo koju parohiju. To medutim ne znači da možemo biti sigurni da u jedinoj sačuvanoj kopiji prve i starije tekstovne redakcije (iz 13-og veka) posedujemo autentičnu i originalnu verzija Klimentove propovedi. Uprkos lome da su Cirilovi prsti, utroba i noge vec jednom bili predmet propovednikovih slavljenja, slave se oni još jedanput time što se izmedu dva člana u lancu stavlja poseban umetak, uz to 11 obliku koji se pod-udara sa oblikom ovih slavljenja u drugoj tekstovnoj redakciji. Očito se tu radi o greški pri kopiranju koja se uvukla u vreme kada se druga tekstovna redakcija nalazila u upotrebi. I ukoliko starija tekstovna redakcija ima jcdnu grešku u prepisivanju, onda ili verovatno ima i više. Posle panegiričkog dela propovedi — poelskog i retoričkog vrhunca govora — dolazi kratak i dosta stručan epilog. O11 je takode podeljen u tri dela. U početku uvoda slavi se grad, koji je primio treceg tvoritelja mira i božijeg providenja — znači Rim. Dva prva tvoritelja božijeg pro-videnja bili su vrhovni apostoli, svetlila Petar i Pavle. Cirilo je bio njihov naslednik i učinio 0110 što oni nisu stigli učiniti: тою ко кр'к-Х'окмюую ск-ктилоу останнкы нјпл-кнша мен са клажжмн ск. Potom se datira Cirilov odlazak i propoved dobija vapeči ton. Klimentove direktne molbe svome svetom učitelju — ne hi li se ti pomolio za nas koji poslujemo presvetlo tvoje uspenje. Pavle, svetski misionar i poštovani voda Crkve; Nikola, čestiti zaštitnik slabih i branitelj pravednog donošenja suda; Jernej, neustrašivi čuvar hrišcanstva uprkos mukama i patnjama; Kliment Rimski, vatreni naslednik vrhovnog apostola Petra i neumorni propovedač u tudini — sve ove božije ubojuike Kliment Ohridski vidi sjedinjene u svome učitelju. О11 nam je, 11e isparčano i ne izdeljeno, nego sasvim i potpuno naslikao u svojoj pohvali Cirilu slikn čoveka koga je smatrao duhovnim ideale™ / UDK 808.63-085.5:808.63-085.3 Zoran Božič Kranj PODOBA GOVORNE SLOVENŠČINE V TV-IGRI AVTOSTOP DUŠANA JOVANOVIČA Pisatelj D. Jovanovič označuje svoje osebe glede na njihovo družbeno in zemljepisno pripadnost s količino glasoslovnih značilnosti posameznih socialnih zvrsti (zbornega jezika, splošnega in pokrajinskega pogovornega j., narečja). Za vse te vrste jezika je značilna nedosledna razvrstitev glasoslovnih značilnosti. Nezborno besedje in oblikoslovje s skladnjo krepijo to /.vrstno razsloje-nost. Uporaba sredstev za karakterizacijo je zavestna. In his TV play AVTOSTOP (Hitchhiking) D. Jovanovič characterizes his characters in respect of their social and geographical provenance by an amount of phonetic features characteristic of individual social kinds of language (of educated language, general and regional variants, dialect). All these kinds of language in the play show an inconsistent distribution of phonetic characteristics. Sub-standard vocabulary, us well as peculiar morphology and syntax contribute to this unstratification. Linguistic means of characterization are used by the author consciously. Pričujoča razprava analizira nezborna jezikovna sredstva v jovano-vičevem Avtostopu po posameznih jezikovnih plasteh, to se pravi ločeno glasoslovne in oblikoslovne nezborne značilnosti, nezborno besedje in govorno skladnjo, poleg tega pa preverja tudi ustreznost zapisa nezbornih glasoslovnih jezikovnih sredstev. Glavni namen analize je ugotoviti funkcijo nezbornih in govornih prvin v Jovanovičevem tekstu. Izhodišče pristopa je določeno z dejstvom, da je Avtostop TV-igra, tj. besedilo, ki je sicer namenjeno tudi branju (lo dokazuje objava v Problemih, št. 108, december 1971), a je dokončno realizirano šele takrat, ko je izgovorjeno. Ker gre torej za govorno podobo slovenščine, lahko pričakujemo, da se v besedilu v polni meri uveljavljajo vse socialne zvrsti slovenskega jezika, ki so predvsem govorjene, od pogovornega jezika do žargona in narečja. Seveda pa se ta raznolikost socialnih zvrsti jezika najbolj odraža v glasoslovju in besedju, kjer imamo tudi najbolj precizna merila za razlikovanje zbornega od pogovornega, narečnega in žargonskega, manj pa v skladnji, kajti pogovorna skladnja je na sploh značilna za govorjeni jezik ne glede na jezikovno zvrst. Zato bo predvsem analiza glasoslovnih jezikovnih sredstev odkrila, kakšno funkcijo ima taka raznolikost zvrsti jezika, v kolikšni meri je upravičena v zvezi s karakterizacijo posameznih oseb in okolja, iz katerega izhajajo, in koliko je Jovanovič pri uporabi nezbornih glasoslovnih značilnosti sploh dosleden. Pri analizi uporabljani popis slovenskega pogovornega jezika razprave J. Toporišiča Slovenski pogovorni jezik (Slavistična revija 1970, št. 1—2), pri razreševanju posameznih problemov mi služijo njegove knjige Slovenski knjižni jezik 1—4 (Maribor 1965—67, 1970), deloma pa se naslanjam na razpravo Toma Korošca o Neknjižnih in govornih prvinah v novejši Zidarjevi prozi (Slavistična revija 1972, št. 3). Pri analizi besedja uporabljani klasifikacije Slovarja slovenskega knjižnega jezika 1970, v posameznih primerih pa si pomagam s Slovenskim pravopisom 1962. 1 — Nez borno v glasoslovju Glavni osebi TV-igre, Miša in Ico, govorita jezik, ki se zelo približuje splošnemu pogovornemu jeziku, saj uporabljata domala vse njegove značilnosti, le tu pa tam se njuna govorica spusti na raven pokrajinskega (ljubljanskega) pogovornega jezika ali celo narečja. Veliko več značilnosti nižjih socialnih zvrsti jezika najdemo v govoru kmetice s podeželja iz okolice Ljubljane in štoparja, ki je, po njegovem govoru sodeč, ali nekje z Gorenjske ali pa je Ljubljančan. V teh dveh primerih gre torej za intenzivnejšo jezikovno karakterizacijo oseb, predvsem glede na socialno in geografsko govorno okolje. Z vsemi temi jezikovnimi značilnostmi pa se mešajo tudi značilnosti zbornega jezika, ki kažejo na določeno nedoslednost v Jovanovičevem poskusu zapisa živega govora. A — Značilnosti splošnega pogovornega jezika Navajam vse različne primere, ki jih govori posamezna oseba, pri ponavljanju istih značilnosti v govoru ene osebe pa navajam njihovo število. 1. Skoraj dosledna je raba kratkega nedoločnika: Ne ga srat (3, 1, 2 X); Hotel je že ustavit (3, M); Kaj hočeš reč s tem? (3, I); če že hočeš kuj vedet (4, 1); Šele ko ustavi, veš da te hoče peljat (4, I); — ali je zaspan in hoče imet budilko (4, I, 4 X); Miša, nekaj moraš jest (4, I); Bi se upala nastopat? (4, 1); Človek bi moral sam čistit svoj prostorček (5, I); Pobrat bi morala te papirje (5, I); Človek bi moral... lepo pometat (5, I); Vročina za znort (6, Z); sem se mogla peš matrat iz mesta (6, Ž); Pa rajtata kuj dobit? (6, Z); mu jo pomagaš zamenjat (7, I); Ze spet začenjaš blebetat o strahu (8, I); rože niso dobre za stopat (8, M); Dokazovat otroku ljubezen z igračami je neumno (9, M); sploh nimava namena selit se ali pa menjat (9, I); take tipe je treba zajebavat do smrti (10, I); Pravico imam sončit se (10, M); Za mazat (10, I); A se masta vidva sploii namen premaknit kam naprej,...? (11, Š); Pejt ti mal v rt in se nebi zajebavat (11, Š); potem pa začneva smrčat (11, I); — in se začnem razburjat (11, M); Otroka ne moreš vlačit na avto štop (12, I); ne marajo preživet dopusta kot konjske fige ob cesti (13, M); Nimam kaj priznavat (13, M). — Izjeme so: mislijo samo na to, kako morajo tukaj vozili po desni (7, M); reči (8, M, 2 X); postaviti se (9, M); pustili (12, M); prebrati (12, M). 2. Glas i se izgubi tudi v velelniku, čeprav res bolj izjemoma: Pejt jo domov iskat (5, M, 3 X); Pejt štopat (5, I, 2 X); Pejt ti mal v rt (9, Š). — Izjeme so: Potem se pa ločiva (3, M); poskusiva (3, M); Zapomni si to (4, I); pojdiva (5, M); pomisli (6, M); zastrupi se (6, I); kadi (6, I, 2 X); ugasni (7, M); poišči (7, M); kupi (7, M); zapiši (7, M); izvoli (9, I); stlači (9, I); reci (9, M, 2 X); umakni se (11, I); napraviva se (11, I); vzemi (11, I); ne dolži (12, I); ne govori (12, I); pusti (12, I); pojdi (12, I); ne bodi (13, I); obleciva se (13, 1). Y zadnjem primeru laliko nazorno vidimo, kako knjižna, negovorjena je ta oblika velelnika, saj bi se v normalnem sproščenem pogovoru glasila ali oblecva se ali oblečva se ali pa celo z drugačnim skladenjskim vzorcem: dejva se oblečt. Zanimivo je, da uporablja Jovanovič velelnik brez končnega i samo pri glagolu iti: pejt je namreč pogovorna oblika velelnika, ki se je glasovno najbolj oddaljila od zborne variante, tako da se je zborna varianta pojdi Jovanoviču zdela le preveč oddaljena od resnično govorjene. Zaradi tega nas še toliko bolj moti nedoslednost, ko enkrat namesto pejt in pejva piše pojdi in pojdiva. 3. V deležniku na -l (množina, moški spol) enako nedosledno opušča i: Potem bodo pa sploh šibal (8, I); so se mi mal zagraužal tisti pregovori (9, Š). — Izjeme: Zakaj naj bi se me bali? (3, I); Bomo videli, kam bo kdo prišel (3, M) ; se zaleteli (7, M) ; se stisnili (7/8, I) ; ustavili (8, M, 2 X); imeli (8, I); gradili (8, M); požrli (13, I). Tudi tu lahko ugibamo, zakaj Jovanovič reducira končni i samo v dveh primerih. Deležniki z -i vsi spadajo v sestav zbornega besedja, medtem ko sta izraza šibal in zagraužal nezborna, saj spada eden v žargonski in drugi v nižjepogovorni besedni sestav. Očitno je, da je Jovanovič pri ostalih deležnikih še dopuščal možnost govora brez vokalne redukcije, pri teh dveh izrazih, ki spadata v nižji socialni jezikovni zvrsti, kjer je vokalna redukcija močno razširjen pojav, pa se mu je šibali in zagraužali slišalo popolnoma nemogoče. 4. Končni i se reducira v nekaterih zelo pogostih prislovih, veznikih, predlogih, zaimkih in vrstilnih števnikih: Al pa fanta (3, I); Laska ti, ker se ti je nek bebec iz avta nasmehnil (4, I); sej ni dost (6, Z); vam kr po pravic povem (6, Z); Tut prtaknla se ne bom za južno (6, Ž, 3 X); a sta morbit poročena? (6, Ž); treba bo počas (6, Ž); Na to sem tut že mislu (9, Š, 3 X); A nikol nikamor ne gresta? (11, Š); bi hodila na kakšen bazen al pa na Savo (11, б, 2 X). — Izjeme: Rajši vzamejo punco (3, M); Zaradi dobrote prav gotovo ne (4, I, 2 X); ali (4, I, 3 X); ponoči (5, M); tudi (5, I, 3 X); ali (5, M, 3 X); sredi (5, M); skozi (6, M); notri (6, M); po pravici (6, I); tudi (7, M, 3 X); prvi (7, I); rajši (7, I, 2 X); kateri (7, M); po vrsti (7, M); kamorkoli (8, M); kdorkoli (8, M); njimi (8, M); nekateri (8, M); tisti (8, M); prvi (10, M); Zakaj rajši ne ostaneta kar doma? (11, Š); pokonci (11, M); tisti (12, I, 2 X); nikoli (12, M); zaradi (12, M); nikoli (12, I); zadnji (12, I); nami (13, I); jutri (13, I). Med izjemami dvakrat omenjam tudi vrstilni števnik prvi, ker menim, da pravzaprav spada v to skupino splošnopogovornih značilnosti. Čeprav namreč Toporišič tega posebej ne omenja, se v splošnem pogovornem jeziku reducira končni i tudi vsaj pri prvih desetih vrstil-nili števnikih, kjer ni nobene nevarnosti, da bi se s tem izenačili z glavnimi števniki (prim, paru / ena, drug / dva, tret / tri, četrt /štiri oziroma pêt / pét, šest / šest, sêdem / sédem, ôsem J osem, devet/ devét, desêt / deset). 5. Redukcije i-ja v dajalniku in mestniku ednine osebnih zaimkov Jovanovič sploh ne upošteva: imej mal prekletega dostojanstva v sebi (8, I); Ljubosumen si, ker jo je dal meni, ne pa tebi (9, M, 2 X); tebi (13, 1). V tem primeru lahko tvegamo trditev, da se je Jovanovič odločil za pisavo zborne oblike osebnih zaimkov zaradi njene poudarne funkcije, kajti vsi navedeni osebni zaimki so izgovorjeni v intonacijsko izpostavljenih položajih, v katerih je zborna oblika, pri kateri se del poudarne teže prenese v rezki končni i, veliko močnejša. 6. Dosledno pa se izgubi končni i v določni obliki pridevnika, ki ima določni člen ta: Čist ta prav žongler (4, M); Kako pa ta drug dobijo? (6, Z), la doslednost izhaja prvič iz tega, da gre samo za dva primera, drugič pa iz dejstva, da je ta pridevniška struktura že oblikoslovno določena kot pogovorna, tako da tudi v glasoslovju ne more imeti zborne oblike. 7. Sredi besede se izgubi i kot glagolska pripona: Tut prtaknla se ne bom za južno (6, Z); A si ti v pomožno šolo hodu? (9, I); Na to sem tut že mislu (9, Š); Drugač bi ti jih prav rad posodu (9, Š); A ti je crknu? (10,1) ; Bo že ustavit, če mu bo pasal (11, L). — Izjeme: Ta bi lahko ustavil (3, M, 2 X); se premislil (3, M); potegnil (3, M); se prestrašila (3, M); se nasmehnil (3, M); A si to mislila? (5, I); kupila (7, M); dobilu (7, M); počila (7, I); okilil (8, I); posodil (9, M); pokvarila (9, I); kupil (9, M); kupila (9, I); se postavil (9, M); se sončila (10, M); mislil (13, I). Tu je resnično škoda, da Jovanovič pri pisavi nezbornih oblik ni doslednejši, saj je vsaj pri redukciji -il (-in) v -и pisna podoba prav lepo berljiva. 8. Možnosti redukcije i-ja v priponi -ica Jovanovič v dialogih ne izrablja, pač pa ima en primer v režijskih navodilih, kamor se mu včasih vrine kakšna nezborna, predvsem leksikalna jezikovna značilnost: Malček prekriža rokce (9). — Izjeme: Včeraj je nekdo vrgel skozi okno škatlico kenta (6, M); prijateljica (6, M); revica (8, M); stlači si ga nazaj v maternico (9, I); počitnice (10, M); počitnice (12, 1, 2 X); čarovnica (12, M); pravljica (12, M). 9. Tudi redukcijo i-ja v pomožniku si, bi, kadar se ta lahko nasloni na spredaj stoječo besedo, ima samo v enem primeru: sam leži pa bere, k dab jetko mela (6, Z). — Izjeme: Ta bi lahko ustavil (3, M, 14 X); Pa si res trapasta (4, I, 10 X); si (4, M, 3 X); nisi (6, I, 3 X); bi (7, I, 3 X); Pa kva misliš, da si že na morju? (11, Š); nisi (12, M). Morda se je tu Jovanovič izognil številnejši realizaciji pogovornih oblik zaradi nevarnosti odvečne homonimike, vendar pa v tem primeru taka bojazen ni upravičena; dosledna pisava oblik z reduciranim i-jem skupaj s predhodno besedo bi lepo ponazarjala razgiban ritem govorjenega jezika. 10. i se izgubi v posameznih primerih: če ne bi bio tistga tipa zraven (4, I); Tko sem bla besna (6, Ž); Sej bi bio boljš, če bi šla iz avtobusam (6, Ž); tole se vleče, madonca, kolk? (6, Z); je bla že na tem, da crkne (5, I); bi bio bolj pametno, če bi hodila na kakšen bazen (11, Š); sam leži pa bere, k dab jetko mela (6, Ž). — Izjeme: Če bi bila sama, bi se že peljala (3, M, 4 X); Toliko vem kot ti (4, I); bilo (4, M, 2 X); bilo (9, I); koliko (12, I); bile (13, I). 11. Scdanjiška glagolska pripona -i- se reducira v polglasnik: Sej vaju vidni (6, Z, 2 X). — Izjeme: A ti resno misliš, da sem jaz zate nekakšna ovira ali kaj? (3, I, 2 X); ti vse pokvariš (4, M); vidiš (4, M); vidim (4, 1); misliš (6, M); mislim (7, M); vidiš (7, I, 3 X); čutiš (8, M); vidim (9, M); se postaviš (9, I); zaslopiš (11, 1); popizdiš (11, I); skočim (11, M); vodim (12, 1); sovražiš (12, I); sovražim (12, I); se siliš (13, 1); se počutim (10, M); se razpočiš (10, M). Jovanovič izrablja to splošnopogovorno glasoslovno značilnost samo v dveh primerih verjetno tudi zato, ker so velike težave z ustreznim zapisovanjem polglasnika. 12. V polglasnik se reducira tudi kratki naglašeni i v nekaterih pogostih besedah: Še zmerom nč? (6, Z, 3 X); Nč (6, I); Pejt ti mal v rt (9, Š). — Izjeme: Nič (3, M, 4 X); Kaj pa, če ne bo nič? (6, Ž); Me nič ne briga (8, I). 13. e iz jata odpade v splošnem pogovornem jeziku kot glagolska pripona, a tega Jovanovič ne izkorišča: Skrij se v jarek, pa boš videl (3, M); videli (3, M); hotela (8, M, 2 X); hotel (8, I); doživel (8, I). Tudi tu bi Jovanovič lahko zelo učinkovito uporabljal splošnopogo-vorne oblike, ne da bi bila razumljivost besedila s tem kaj okrnjena, pa tudi zapisovanje teli oblik je sila enostavno. Prav tako bi lahko ravnal s polglasnikom: prišel (3, M), šel (4, I), rekel (10, M), slekel (10, I), ali zev primeru nočeva (11, M). 14. e se izgubi še v nekaterih pogostih prislovih, pridevnikih, zaimkih in drugih posameznih primerih: če ne bi bio tistga tipa zraven (4, I); bom že rekla ta starmu (6, Ž); Sej bi bio boljš (6, Z); a sta morbit poročena? (6, Ž, 2 X); Drugač bi ti jih prav rad posodu (9, Š). — Izjeme: nič drugega ni (3, I); Si videl tistega ...? (3, M); važnega (4, I); takem (5, M, 2 X); svežem (5, I); lepšega (5, I); navadnega (5, I); takega (5, M); posebnega (3, M); prekletega (8, I); tistemu (9, M); kakšnem (10, I); najraje (10, I); odprtem (10, M); samega (12, M); tistemu (12, I); samega (12, I); mojemu (12, M); bolje (13, M). 15. Polglasnik pripone -ec se izgubi za zvočnikom, če se tudi sicer izgubi v rodilniku: Lažnjivc (12, M); Pa ristanc? (8, I). — Izjeme: Zbrala sva ga in konec (5, I); Morilec mačke pa je že na morju (6, M); Belgijec (7, I). 16. Kratki naglašeni ali nenaglašeni a pred j se izgovarja kot e: sej ni dost (6, Z, 3 X); ampak zdej je že, kar je (6, Z); Se kej grebeš? (10, mopedist). — Izjeme: Ne fantaziraj (3, I); dajva, vsak zase (3, M); skupaj (3, I, 2 X); kaj (4, I); daj (4, I, 2X); zmeraj (5, I, 2X); menja jv a (5, M); štirinajst (5, I); tukaj (5, I); saj (5, I, 4 X); odzadaj (6, I); včeraj (6, M); nehaj (8, I); zdaj (8, M, 2 X); nekaj (8, M); daj (8, M); spredaj (9, M); Pa zamen ja jmo, če hočeta (9, Š); poslušaj (9, I); odspre-daj (10, I); prmajduš (11, Š); navsezgodaj (11, I); zdavnaj (11, M); čakaj (11, I); naj (12, M); kaj (13, M); naj (12, I, 3 X); priznaj (13, I); delaj (13, M). 17. Soglasniški sklop lj se izgovarja kot l tudi v položaju pred samoglasnikom: Križ božji, da se vama lub (6, Z). — Izjeme: Če bi bila sama, bi se že peljala (3, M); Si že spet domišljaš, a ne? (3, I); ljudje (4, I); se smehljajo (4, I); peljat (4, I); ljubčka (5, M); prijateljica (6, M); Sej bi bio boljš, če bi šla iz avtobusam (6, Z); ustavljajo (7, 1); zmišljuješ si (7, I); žebljičke (7, M); kifeljc (7, I); polje (8, M); ljubosumen (9, M); najljubša (9, M); ljubezen (9, M); vljudnosti (9, I); — kdor prej pride, prej melje (9, Š); ljubeznivi (12, I); zadovoljen (12, M); zadovoljna (12, I); pravljice (12, M); ljubi (12, M); brenclji (13, I). Med izjemami navajam tudi tri primere ( boljš, kifeljc, zadovoljna), ko stoji soglasniški sklop lj pred soglasnikom in je tudi v zbornem jeziku edina možna izgovorjava l, zato bi jo moral Jovanovič obvezno tako tudi zapisati. 18. Splošnopogovorna je še glasovna podoba nekaterih brezpripon-skih glagolov, ko se v sedanjiku v 3. osebi množine po analogiji z drugimi glagoli namesto d govori j: avtomobili gre jo kur čez njo (5, I); naj si kuhajo kokr vejo in znajo (6, Z); Kaj pa oni vejo, za kaj gre... (8, I). — Izjeme: Pa že gredo, kaj vem kam (6, Ž); Ljudje gredo na dopuste, polne avtomobile imajo (7, M). В — Značilnosti pokrajinskega (ljubljanskega) pogovornega jezika 1. Glagolska pripona -i- izgine v nedoločniku, namenilniku in sedanjiku: poč na vsem lepem (6, Z); Prav smilta se mi že (6, Z); vama noben ne ustav (6, Z); se vama lub (6, Z). — Izjeme: Ilotel je že ustavit (3, M); razburi (4, M); Nihče pa ne ustavi (4, I, 2 X); si misli (4, M); ustavi (4, M); čistijo (5, I); me moti (5, I); misli (6, M); vozijo (7, M); poči (7, I); prosi (7, I); vidi (8, I); mislijo (8, I); postaviti se (9, M); selit se (9, I); sončiva (10, M); A se masta vidva sploh namen premaknil kam naprej? (11, Š); hodita (11, Š); se prestraši (11, M); hodiva (12, I, 2 X); pazi (12, I); ljubi (12, M). Jovanovič realizira v tej skupini pokrajinskopogovornib značilnosti samo nezborne oblike sedanjika, morda zato, ker gre pri njem pretežno za redukcijo i-ja na koncu besede, redukcija sredi besede pri nedoločniku in namenilniku pa se mu je zdela prezapletena. 2. Končnica i se izgubi v dajalniku in mestniku ednine: — in še v tej vročin (6, Ž); A tut v žlalit nista? (6, Z); al sam dren delata na ces/? (11, Š). — Izjeme: ali pa na televiziji (5, 1); Doma vozijo po levi strani (7, M); po desni (7, M); po cesti (7, M); na tej prekleti usrani cesti (8, I); na vrsti (9, M); na sredi (10, I); crkavata po ves dan na tej vročini (11, Š); ob cesti (13, M); o moji mami (12, 1). 3. Množinski i imenovalnika se izgubi pri pridevniških besedah v prilastkovi vlogi, vendar Jovanovič te možnosti ne upošteva: so se mi mal zagraužal tisti pregovori (9, Š). 4. Glas i se izgublja v predponah in osnovi: Tak zgledaš (3, M); Л misliš, da majo posebne stroje za to? (5, I); Zbrala sva ga in konec (5, I); Kaj sva zbrala? (5, M); k dab jetko mela (6, Ž); Tut prtaknla se ne bom za južno (6, Ž); Mast a pa tut smolo (6, Z); To si si gladko zmislila (9, I); A ni škoda k maš glili nova očala? (9, I, 2 X); Prav si mel (10, M); A se mast a vidva sploh namen premaknit kam naprej,...? (II, Š); Tut jaz mam tak občutek (11, Š); Neki pa mora met človk od dopusta (11, 1): Tisti tip je mel prav (12, I): pejt in ga mej (12, I). — Izjeme: hoče imet budilko (4, I, 3 X); ima (4, I, 2 X); imava (6, I); imajo polne avtomobile (7, M); imajo (7, I); imeli (7, I, 2 X); imej (8, I); imel (8, M); pripelje (8, M); pritegnjena (10, I); imam (10, M, 2X); prijateljica prihaja (6, M); izmislila (12, I); izmislila (12, M); imel (12, 1); priznaj (13, I); priznavat (13, M); ima (13, M); imaš (13, I, 2 X); izzivaš (13, I); priznaš (13, I); imela (13, M); imela (6, I); nikar (12, I); pritožuj (12, 1). 5. Velike posebnosti ljubljanskega pogovornega jezika, ko se pri samostalnikih srednjega spola izgubi nenaglašena končnica -o in s tem preidejo v moški spol, po katerem se ravna tudi pridevnik, Jovanovič ne izrablja: Včeraj je nekdo vrgel skozi okno škatlico kenta (6, M); Jaz grem na vajino mesto (9, S); Rekla si, naj vsak dan hodiva štopat na isto mesto (12, I); vsako jutro (12, I); drugo leto (12, I, 2 X). Tudi tu je škoda, da se je avtor izognil rabi nezbornih oblik, pri katerih zapisu ni nobenih težav, ki bi pa zelo popestrile široko paleto po-krajinskopogovornih glasoslovnih značilnosti. Prim, v tem pogledu točki 6 in 7. 6. Končni o izgine v ednini deležnika na l srednjega spola: Prav jebal se jim bo (8, I); Bo že ustavu, če mu bo pasal (11, I). — Izjeme: Tebe ni zrajcalo to, da se je nasmehnil (4, I); Triinšestdeset jih je že ustavilo (11, M); ustavilo (12, I). 7. o se izgubi v prislovu na -o iz pridevnika in v nekaterih posameznih primerih: Čist ta prav žongler (4. M); sam leži pa bere (6, Z, 2 X); Je pa tut hudič čudn, da vama noben ne ustav (6, Ž); — pa jili velik felita, ampak vsi dobijo (6, Z); tole se vleče, madonca, kolk? (6, Z); imej mal prekletega dostojanstva v sebi (8, I, 2 X); Zakaj je pa to dobr? (9, Š, 2 X); so se mi tnal zagraužal tisti pregovori (9, Š, 3 X); A si čist pritegnjena, (10, I); al sam dren delata na cest? (11, Š); Namest, da crkavata po ves dan na tej vročini (11, Š); Sam greš se (13, 1). — Izjeme: Preprosto: Jebe se jim (3, I, 2 X); normalno (4, I); toliko (4, I); točno (4, 1); Jaz sem samo rekla, da se je nasmehnil (4, M, 3 X); važno (4, M); tisto (4, I, 2 X); svinjsko (4, I); ravno (4, M, 2 X); gotovo (4, 1); umevno (4, M); jasno (5, M); malo (5, M, 3 X); tisto (5, M); tistole (5, M); vseeno (5, I); samo (7, I, 5 X); dobro (8, I, 2 X); očitno (8, I), tiho (8, M); mimo (8, M); namesto (S, M); slabo (8, M); gludko (9, 1); neumno (9, M); jasno (9, I, 2 X); dolgo (9, M); malo (10, I); premalo (10, M); resno (10, I, 2 X); krasno (10, M); pošteno (10, M); na debelo (10, I); vseeno (10, M); bi bio bolj pametno, če bi hodila na kakšen bazen (11, Š); čisto (11, I, 2 X); koliko (12, 1); pozno (13, I); čisto (6, M); verjetno (6, M). Nepotrebna in nefunkcionalna neenotnost. 8. V posameznih značilnih primerih izginejo a, e, u, i in poglasnik: tko da sein se mogla peš matrat iz mesta (6, Z, 2 X); vidiš, t ko je to (7, I); Tut mene ne bo nihče, če ga bosta tkole srala (11, Š); Neki pa mora met člook od dopusta (11, 1); vsak dan sta tie (6, Z); Hvala bogu, da bom kmal doma (6, Z); — k sem ga lepo prosila, naj gre on (6, Z); k so hudobni (9, M); M orbit se pa dons vama le urajma (6, Z). — Izjeme: Če se tako nasmihajo — ni normalno (4, M, 6X); Nihče pa ne ustavi kar tako (4, I, 4 X); kokr jaz takole vidm (6, Z); človek (9, I, 3 X); kmalu (4, M); pri miru (12, 1); ki (4, I, 4 X); ki (9, M); danes (5, I). 9. a in o se reducirata v polglasnik: Tko sem bla besna, da sem kr klela (6, Z, 4 X); sam leži pa bere, k dab jetko mela (6, Z); naj si kuhajo » kokr vejo in znajo (6, Z, 2 X); — še več, več kt en teden (6, Z). — Iz jeme: Nihče pa ne ustavi kar tako (4, I, 6 X); Mačka ne crkne kar tako sredi ceste (5, M, 5 X); zdej je že, kar je (6, Z); Zakaj rajši ne ostaneta kar doma? (11, Š); kot (3, M, 3 X); kot (4, I, 6 X); kamorkoli (8, M); kot (11, S); kamor (13, M). 10. V nekaterih značilnih primerih pride do zlitja glasov: Na to sem tut že mislu, nauš verjel (9, Š); me nehi zajebavat (9, Š); Tuki (10, I); Neki pa mora met človk od dopusta (11, 1). — Izjeme: Ne bom se skrival (3, 1, 2 X); Če boš bonbon? (5 M); Kaj pa, če ne bo nič? (6, Z); ne bo (7, I, 6 X); jo bo (8, I); ti bom (8, I); ne vem, če ti bo moja dioptrija odgovarjala (9, Š); ne boš (10, I); pa bo (U, Š); mu bo (11, I); ne bo (11, Š); ne boš (12, M, 2 X). (Izjeme pri zlitju glasov aj v i (nehaj neliej — nehi) so zajete že v izjemah točke 16 pri značilnostih splošnega pogovornega jezika, le da pridejo tu v poštev samo večzložne besede, ki imajo nenaglašeni glasovni sklop a j na koncu.) 11. Na koncu besede sta površinsko izgubljena samoglasnik + zvočnik: A ni škoda k maš glili nova očala? (9, I); zvečer greva pa dam (11, I); Da ne laufaš prec na morje tako kot vsi (11, I). — Izjeme: Laska ti, ker se ti je nek bebec iz avta nasmehnil (4, I, 3 X); Zato, ker nisem (6, M, 7 X); domov (5, M, 2 X); domov (12, I, 2 X). 12. Značilna je glagolska pripona -va- namesto -ova-, -evâ-\ Kupvala sem (6, Z). — Izjeme: Dokazovat otroku ljubezen z igračami je neumno (9, M); podkupovanje (9, M). C — Narečne glasoslovne značilnosti V govoru Ženske, kmetice z ljubljanskega podeželja, sta dva primera ljubljanskih narečnih značilnosti, ko se v ponaglasnem zlogu govori a namesto o: sem ga lepo prosila, naj gre on iz avtam (6); Sej bi bio boljš, če bi šla iz avlobusam (6). Y govoru Ica in Štoparja je po en primer gorenjsko-ljubljanske narečne oblike vprašalnice kaj: Kva pa je pol? (10, I); Pa kva misliš, da si že na morju? (11, Š). Funkcija nezbornih filasoslovnili značilnosti Po tem popisu nezbornih glasoslovnih značilnosti in zbornih »izjem« bom ločeno analiziral glasovno podobo jezika, kot ga govorijo Ženska in Štopar ter Ico in Miša. Bistvena razlika v govoru teh štirih oseb je v tem, da v jeziku prvih dveh prevladujejo nezborni elementi in so zborne variante izjema, v jeziku zadnjih dveh pa prevladujejo zborne variante, nezborne značilnosti pa so izjema. To vnaprejšnjo trditev lahko dokažemo s preprosto statistično metodo, ko v tabeli za vsako posamezno osebo označimo, v katerih splošnopogovornih in pokrajinskopogovornih kategorijah izrablja nezborne glasoslovne značilnosti, v katerih pa zborne variante (+ zaznamuje prisotnost, — odsotnost vsakokratne (oštevilčene) značilnosti posamezne zvrsti jezika pri posameznih osebah: Z = Ženska, Š = Štopar, I = Ico, M = Miša). Л — splošnopogovorne značilnosti: 1 2 5 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 + + + + + + + + + + + + — — — s + + + + + + + + — — — — I + + + + + + + + + + M + + + + Ii — pokrajinskopogovorne značilnosti: 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 Z + + + + + + + — — — š + + + + + — — — — — — — I + + + + + + M + + + Iz teli dveh tabel lahko razberemo tri načine uveljavljanja nezbornih in zbornih glasoslovnih značilnosti v posameznih kategorijah: a) dosledna raba nezbornih značilnosti, b) mešana raba nezbornih in zbornih značilnosti in c) dosledna raba zbornih značilnosti. V govoru vsake posamezne osebe zajema vsak od teh treh načinov naslednje število kategorij: Ženska Stopa r Ico Miša A В Л + В A В A + В A В A + B A В A + B a 9 5 14 7 2 9 2 0 2 1 0 1 b 2 5 1 3 4 8 6 14 3 3 6 с 0 1 1 3 4 7 7 4 11 14 8 22 Kakor vidimo, uporabljajo glede na socialno zvrst jezika vse štiri osebe enaka glasoslovna jezikovna sredstva, razlika je samo v njihovi pogostnosti. Če si ogledamo zgolj ekstremna primera, lahko ugotovimo, da uporablja Ženska nezborne glasoslovne značilnosti dosledno v štirinajstih kategorijah, medtem ko jili Miša samo v eni, zborne glasoslovne značilnosti pa uporablja Ženska dosledno v eni kategoriji, Miša pa v dvaindvajsetih. Poseben problem je nedosledna raba oziroma mešanje zbornih in nezbornih značilnosti v isti kategoriji, ki je daleč najbolj opazno pri Icu. No, o tem dejstvu bomo razpravljali še kasneje, vsekakor pa zdaj že lahko trdimo, da Jovanovič govora oseb glede na socialno in geografsko okolje ne karakterizira toliko s kvaliteto nezbornih glasoslovnih značilnosti, ampak predvsem z njihovo kvantiteto. S takšno vrsto karakterizacijo pa se avtor seveda avtomatično odveže dosledne rabe samo ene vrste (splošnopogovornih, pokrajinskopogovornih ali nu-rečnih) nezbornih glasoslovnih značilnosti pri posamezni osebi, posledica pa je pisana mešanica glasoslovnih značilnosti, od narečnih pa vse do knjižnih. Žensko bi glede na pogostnost izrabljanja nezbornih glasoslovnih značilnosti in glede na uporabo dveh primerov glasovnih značilnosti ljubljanskega narečja lahko uvrstili v narečno socialno jezikovno zvrst. To odločitev podpira tudi dejstvo, da je Ženska po svojem socialnem statusu kmetica, ki se prav gotovo izraža v narečju. V njenem primeru lahko nazorno vidimo, kako bi morala, če bi hotela dosledno govoriti v narečju, uveljavljati narečne glasoslovne značilnosti tudi v vseh naslednjih primerih, kjer je glasovna podoba ali splošnopogovorna ali pokrajinsko-pogovorna ali pa zborna: vročina/vručina, ti/t, to preklemansko kolo/ta preklemunsk kulo, vročin/vručin, bom/m, lepo/lpu, prosila/prusila, naj/nej, do/de, koj/kuj, vara/vam, po/pu, povem/puvem, nobeno/nbena, bi/b, boljš/bolš, kur/kr, doma/dunm, ne bom/nam. kokr/kukr, kaj/kugâ, zme-rom/zmeram, prav/prov, mi/in, noben/nben, poglej/puglej, kako/kuko, dobijo/dubijo, takole/tkule, jili/jah, gredo/grejo, kakopak/kukopak, tole/ tule, kolk/kulk, vaju/vaj, kaj/kej, ne bo/nav, nič/noč, morbit/mrbit, nc vem/na vem, poročena/puručena, bo/v, počas/pučas, tko/tku, celo/cela. rabo/raba, jetko/jetka, južno/južna. Mord a bi taka glasovna podoba Ženskinega govora že močno zmanjšala berljivost teksta, zato je veliko vprašanje, če bi bila tako določena dosledna raba narečnih glasoslovnih značilnosti res boljša. Kurakterizuciji s kvantiteto različnih glasoslovnih značilnosti pa govori v prid tudi dejstvo, da veliko Slovencev v svojem govoru res meša glasoslovne značilnosti različnih socialnih jezikovnih zvrsti, od zborne zvrsti do narečja. Seveda to velju predvsem za zaprte tipe pogovora med sebi enakimi, npr. za pogovor v družini, med prijatelji, sošolci ali sodelavci v podjetju, ne pa za pogovor učitelja z učencem ali za javne debate v šoli ali kje drugje pred večjim avditorijem, kjer je nujna uporaba zbornega ali kvečjemu še splošnega pogovornega jezika. Na govor mladega človeka najprej vpliva jezik staršev, ki v veliki večini še vedno močno korenini v narečju, seveda pa se v njegovo jezikovno obzorje kmalu vključi tudi šola, ki ga navaja na rabo zbornega jezika. V medsebojnem govoru pa učenci kmalu izoblikujejo svoj jezik, ki se giblje v mejah med obema skrajnostima, hkrati pa še vedno zajema iz obeh. Glasoslovno bi tak jezik ustrezal pokrajinskemu pogovornemu jeziku, z močnimi narečnimi in zbornimi primesmi. Taka pisanost pa se da razložiti tudi drugače, s povsem sociološkim pojavom. Ko so se ekonomske migracije z vasi v mesto v nekaterih predelih Slovenije konec šestdesetih let že precej ustalile, polagoma ni bila več tako potrebna raba zbornega jezika, ki je omogočal sporazumevanje ljudem s povsem različnim narečnim govorom, ki se sicer sploh ne bi razumeli. Tako sta se počasi izoblikovala in afirmirala pokrajinski pogovorni jezik in splošni pogovorni jezik, ki so mu končno dali polno veljavo tudi jezikoslovci. Zgornje misli lahko povzamemo v trditev, da se individualni govor razvija pod nenehnimi vplivi različnih socialnih zvrsti jezika, posledica tega pa je pisana mešanica različnih glasoslovnih značilnosti. Zato smemo povsem upravičeno pričakovati, da tudi sam Jovanovič kot Ljubljančan govori v nekaterih kategorijah glasoslovne značilnosti ljubljanskega narečja, v nekaterih značilnosti ljubljanskega pokrajinskega pogovornega jezika, v drugih pa spet značilnosti splošnega pogovornega ali pa zbornega jezika. Y jeziku Štoparja in Ica ravno tako kot pri Ženski zasledimo glasoslovne značilnosti vseh socialnih jezikovnih zvrsti. Glede na pogostnost nezbornih glasoslovnih značilnosti bi Štoparja lahko uvrstili v pokrajinsko pogovorno socialno jezikovno zvrst, Ica pa v splošno pogovorno zvrst. Pri Icu so najbolj opazne nedoslednosti pri rabi nezbornih glasoslovnih značilnosti v istih kategorijah, ki so sicer tudi posledica karakterizacijo posameznih oseb s kvantiteto nezbornih glasoslovnih značilnosti, vendar pa so utemeljene še drugače. Ico govori enkrat zborno varianto in drugič nezborno varianto kar v polovici vseh glasoslovnih kategorij (v štirinajstih od tridesetih), oziroma v skoraj vseh kategorijah, v katerih uveljavlja nezborne glasoslovne značilnosti (v štirinajstih od šestnajstih). Poleg še ene kategorije, v kateri pa gre samo za en primer (grejo), uporablja dosledno samo kategorijo kratkega nedoloč-nika, kjer bi izjeme pomenile že popolnoma afektiran, nenaraven govor, saj je prav raba kratkega nedoločnika najbolj značilna za pogovorno, predvsem pa za vsako govorjeno zvrst slovenskega jezika na določenem ozemlju. Ta zadnja ugotovitev nas pravzaprav že navaja na misel, od kod Jovanoviču tako nedosledna raba nezbornih glasoslovnih značilnosti znotraj kategorije, ki je sicer najbolj očitna pri Icu, se pa pojavlja pri vseh štirih osebah. Pri vsaki uporabi nezbornih glasoslovnih jezikovnih sredstev gre za dilemo, ali naj bodo le-ta v tekstu samo stilemi ali pa naj se vključujejo vanj kot elementi doslednega fonetičnega zapisa živega govora, to nasprotje pa sovpada z razliko med pisno in govorno ubeseditvijo. Očitno je, da je pričujoči Jovanovičev tekst kot TV-igra izmed obeh možnosti, da je ali namenjen branju ali da je podlaga za govor oseb v televizijski izvedbi, realizacija prve. Uporaba nezbornih glasoslovnih sredstev kot stilemov je gotovo bolj primerna za tekst, ki je namenjen branju, saj bi fonetičen zapis govora bistveno zmanjšal berljivost, jasno pa je, da ob tem nujno pride do nedoslednosti v rabi nezbornih glasoslovnih značilnosti, ker zborne variante še vedno močno prevladujejo. Torej je Jovanovičeva odločitev, da kljub nedoslednostim uporabi nezborne elemente le kot stileine, pravilna. Seveda pa bi bil tak tekst po drugi strani povsem neprimeren kot predloga za govorno plat televizijske igre, ker bi v tem primeru zborne glasoslovne značilnosti, v pisni ubeseditvi sicer še kar sprejemljive, delovale na poslušalca kot elementi afektiranega, prisilno poknjiženega govora. Tu bi moral Jovanovič predelati tekst v fonetičen zapis govora, ki bi se, sam po sebi sicer težko berljiv, v končni govorjeni fazi realiziral kot popolnoma naraven, dosleden govor. Največja hiba vseh dosedanjih poskusov uvajanja splošnega pogovornega in ljubljanskega pogovornega jezika v govor oseb televizijskih dram in televizijskih iger z moderno tematiko je bila ravno v tem, da so avtorji uporabljali nezborne glasoslovne značilnosti le kot stileme in ne kot elemente fonetičnega zapisa pogovornega jezika. Pogovorne elemente so iz knjige, kjer so se že dokaj uspešno uveljavili, nekritično prenašali v televizijski medij, ki pa s svojo specifično naravo seveda zahteva tudi ustrezno jezikovno prilagoditev. Hkrati s to predelavo pa bi se moral Jovanovič odločiti za drug tip jezikovne karakterizacije oseb glede na socialno in geografsko govorno okolje, tj. za karakterizacijo s kvaliteto nezbornih jezikovnih značilnosti. Tako bi morala Miša in Ico dosledno govoriti samo splošnopogovorne, Štopar pokrajinskopogovorne in Ženska narečne glasoslovne značilnosti. Na koncu si oglejmo še jezik, kot ga govori Miša, četrta oseba TV-igre. Pri njej skoraj v celoti prevladujejo zborne glasoslovne značilnosti, saj govori dosledno nezborno samo v eni kategoriji, nezborne in zborne značilnosti meša v šestih kategorijah glasoslovnih značilnosti, dosledno zborno pa govori kar v dvaindvajsetih kategorijah, torej bi njen govor lahko uvrstili v območje zborne socialne zvrsti jezika. Edina tudi ne uporabi niti ene narečne glasoslovne značilnosti in edina, sicer nedosledno, uporablja v svojem govoru dolgi nedoločnik. V nadaljnji analizi nezbornih glasoslovnih značilnosti bom skušal ugotoviti odvisnost njihove pogostnosti od vrste pogovora, se pravi od tega, s katero od stranskih oseb TV-igre govorila glavni osebi Miša in Ico in kakšen odnos imata do nje, in pa od tega, ali gre za normalen pogovor ali pa za pogovor v afektu, tj. močnem in kratkotrajnem čustvenem razpoloženju. V pogovoru z Žensko, ki se izraža v narečju, uporabljata Miša in Ico skoraj dosledno zborno jezikovno zvrst. Če natanko premislimo, je to tudi edino možno, saj se na njeno raven ne moreta spustiti, ker ne obvladata njenega narečnega govora, zato se morata odločiti za jezikovno zvrst, ki zagotavlja najsplošnejšo komunikacijo. Drugi motiv, ki je vplival na njuno izbiro socialne jezikovne zvrsti, pa je gotovo v tem, da s svojim kultiviranim govorom opozarjata na razliko med svojim in kmetičinim socialnim položajem. Pri analizi Mišinega in Ičevcga pogovora s Štoparjem si bom pomagal z odlomkom, v katerem sem zaradi popolnejše predstave poleg nezbornih glasoslovnih značilnosti označil tudi nezborno besedje: ICO: Ti, človek, a ti ne poznaš osnovna pravila vljudnosti? (Stopar žveči ž. gumi.) Stopar: Kakšna pravila? ICO: Ce prideš štopat, pa je nekdo že na cesti, se pač postaviš za njim. To je pač jasno, a ne? Stopar: Zakaj je pa to d o b r ? 1CÔ: Л si ti v pomožno šolo hodu ? Stopar: Ja: ... pa so se mi mal zagraužal tisti pregovori, saj veš — kdor prej pride, prej melje... in podobne klanfe. (Stopar je videti prav nevaren tip.) ICO: A ni škoda k maš glih nova očala? Stopar: (Malček prekriža rokce in se za korak pomakne proti Icotu. Ves je nekam prijazen, skorajda preveč.) Na to sem tut že m i s 1 u , n a u š verjel, pa ne vem, če ti bo moja dioptrija odgovarjala. Druga č bi ti jih prav rad p o s o d u — za en cajt. ICO: (Spozna, da je pretrdo zastavil.) To ni fer, veš... (MISA, Kl JE MEDTEM ZASLUTILA, DA SE ZADEVA ZAPLETA, PRI-HITI ICOTU NA POMOČ.) MISA: (Štoparju — zelo ljubeznivo.) Zakaj se nočeš postaviti za nama? Stopar: Tam za vama mi ni všeč. MISA: (Prijazno prepričevanje.) Poglej: A hi tebi bilo prav, če bi že dolgo Stopal, pa bi potem prišel nekdo drug in se postavil predte? Jasno je, da bodo tistemu, ki je spredaj, prej ustavili. Stopar: (Popušča.) Pa zamenjajino, če hočeta. Jaz grem na vajino mesto, vidva pa na moje. ICÖ: Poslušaj, človek, midva že štirinajst dni visiva na tem istem placu in sploh nimava namena selit se ali pa menjat. Stopar: Kako to misliš: že štirinajst dni? ICÔ: To je najina stvar. Stopar: Pejt ti mal v r t in ine nehi za j e b а о а t. Ico na začetku spregovori dovolj zborno, ker še ne ve, koga ima pred sabo, vendar pa je njegov ogovorni način podcenjujoče zafrkljiv. To izzove Štoparja, da mu ogovorno zbadanje vrne s tem, da se v odgovoru spusti na najnižjo možno raven jezika, ki jo še obvlada, tj. na raven ljubljanskega pogovornega jezika. Zdaj Ico vidi, da ga tudi Štopar zafrkava, pa hoče vzpostaviti ravnotežje na ta način, da se tudi sam spusti na njegov nivo. Popolnoma drugačen pa je Štoparjev jezik pri pogovoru z Mišo. Njen odnos do Stoparja je spoštljiv, celo ljubezniv, hkrati pa ga skoraj dosledno ogovarja v zbornem jeziku. To prisili tudi Stoparja, da povzdigne svoj govor na nivo zborne socialne zvrsti jezika. Povsem logično pa je, da takoj, ko zopet spregovori z Icom, ki ga spet zafrkava, nivo svojega jezika maksimalno zniža, tako z glasovno podobo kot tudi z nezbornim besedjem, kjer to še podkrepi z uporabo vulga-rizmov. Tudi Ičev pogovor z Mopedistom razodeva tesno povezanost vrste pogovora s količino nezbornih značilnosti, tj. z izbiro ustrezne socialne zvrsti jezika. Ico je suveren gospodar položaja, predvsem hoče čim bolj prizadeti Mopedistovo čast in njegov ponos. Poniža ga tako, da ga nagovarja v pokrajinskem pogovornem jeziku (enkrat uporabi celo narečno obliko vprašalnice kaj), kajti s tem uveljavlja prepričanje, da Mopedist razume edino to socialno zvrst jezika in na ta način zasmehuje njegov socialni položaj. Analiza pogostnosti nezbornih značilnosti v čustveno izpostavljenih govornih položajih kaže, da je Jovanovič upošteval večjo frekventnost le-teh kadar osebe govorijo v afektu kot pa kadar govorijo normalno. Za primerjavo sem v Ičevem govoru analiziral 800 besednih enot, izgovorjenih v afektu in 800 normalno izgovorjenih, oboje v dialogu z Mišo. Tako je v normalnem govoru 16 primerov nezbornih glasoslovnih značilnosti, v čustveno izpostavljenem pa 27. Še večja je razlika v uporabi ne-zbornega besedja, kjer je v normalnem govoru 38 primerov nezbornih besed, v govoru v afektu pa kar 98. I) — Pisava nezbornih glasoslovnih značilnosti Nezborne glasoslovne značilnosti zapisuje Jovanovič v glavnem ustrezno, seveda pa to tudi ni nobena težava, saj izpuščenih samoglasnikov in soglasnikov enostavno ne zapisujemo, spremenjene glasove pa pišemo na isti način kot v zbornem jeziku. Poseben problem je le pisanje polglasnika, za katerega Toporišič predlaga, naj se piše tako kot v zbornem jeziku, torej s črko e. Jovanovič ga liusprotno sploh ne zapisuje (tuko je tudi v zbornem jeziku pred glasom r, ki je v položaju med dvema soglasnikoma ali pd.), piše torej kr, k, prtaknla, kokr, nč, čudn, vidni, kt, dobr, rt. Seveda tak zapis nikakor ni idealen, ker pomeni rušenje sistema (prim, izgovor anč, art namesto nač, rat), vendar pa se z malo vaje tudi tako pisane besede lahko hitro berejo, zato je verjetno še vedno boljši od zapisa ker, ke, prtakenla, koker, neč, čuden, videm, ket, dober, ret. Ce pa že hočemo biti popolnoma dosledni, moramo priznati, da bi se sčasoma z vajo navadili tudi na zapis polglasnika s črko e, zato vprašanje o tem, katera možnost je ustreznejša, za zdaj ostaja odprto. Jovanovičeva pisava pogovorne variante prislova tudi — tut, ko namesto zvenečega soglasnika d, ki se izgovarja pred samoglasnikom, piše njegovo nezveneče nasprotje t, kot se izgovarja na koncu besede, kamor pride soglasnik po redukciji i-ja, pa je precej neprimerna. Prvič zato, ker taka pisava besedo, ki se je z izgubo i-ja že tako oddaljila od svoje prvotne glasovne podobe, ki je nosilec pomena, naredi še teže razumljivo, drugič pa zato, ker pri tem sploh ni dosleden, saj bi moral tako pisati tudi vse ostale besede, pri katerih se reducira samoglasnik na koncu besede in se prej zveneči soglasnik, ko pride na konec, izgovarja nezveneče (npr. ta drug, lub), prav tako pa bi moral pisati tudi vse ostale besede, pri katerih pišemo v zbornem jeziku na koncu besede zveneči soglasnik (kot se izgovarja pred samoglasnikom), čeprav se izgovarja nezveneči soglasnik. Drugi ugovor proti pisavi tut namesto tud pa izhaja iz dejstva, da se v nekaterih primerih d na koncu besede niti ne izgovarja nezveneče, ampak zveneče, tako kot pri predlogu od, kadar se naslednja beseda začenja s samoglasnikom, zvočnikom ali zvenečim soglasnikom. Pri Jovanoviču se od treh primerov (tut jaz, tut mene, tut že mislu) izgovarja tako vsaj pri zadnjem, kjer se enklitika že izgovarja skupaj z naglašenim prislovom. Neprimerno je tudi zapisovanje dvoustičnega o v besedah nauš, fouš in zagraužal s črko u, ker bi ga po sistemu knjižnega jezika normalno moral pisati s črko v, torej naoš, fooš in zagravžal. K pomanjkljivostim lahko štejemo pisavo poudarjene besede, kjer poudarek grafično nakaže tako, da piše posamezne zloge ločeno, a združene v besedo z vezajem: Zapi-ši ga. V tem primeru ima priviligiran položaj zlog -ši, ki ni nosilec naglasa; tako pride do dveh poudarjenih zlogov v besedi. Po mojem mnenju bi bil boljši tak zapis, ki bi grafično ločil naglašeni zlog v besedi, ki je konkretno -pi-, torej Za-pi-ši ga. Prav dobro pa je Jovanovič na tak način zapisal poudarjeno izgovorjavo dveh besed, ko je z ločenimi zlogi ponazoril pretrgano govorjenje, pri katerem je beseda sicer razdeljena na zloge, a se prav ti zlogi med sabo vežejo v enoten sklop dveh besed: Ni-sem-žej-na. Prav tako je povsem upravičena in uspešna tudi pisava dveh prevzetih besed (okay in fair) ki jih piše fonetično — po izgovorjavi jih je prilagodil slovenskemu črkovnemu sistemu. Tako namesto okay piše okej in namesto fair fer. Med slabostmi v pisavi naj omenim še nedosledno pisavo besede avtostop, ki jo Jovanovič piše kar na tri različne načine. Y naslovu jo piše skupaj: Aotostop (3); v samem besedila pa jo obakrat piše narazen, vendar piše enkrat sičnik s, drugič pa šumnik š: Pa siliš se z avto stopom, ko ti sploh ne paše (13); Otroka ne moreš vlačit na avto štop, ne? (12). Jovanovič ne spoštuje norme slovenskega knjižnega jezika tudi v naslednjih dveh primerih, ko piše skupaj namesto narazen: odzadaj, odspreda j. II — Nezborno v oblikoslovju Najprej moramo omeniti pogostnost nezbornih oblikoslovnih značilnosti: veliko manj jih je kot značilnosti drugih jezikovnih plasti (in so pretežno podane že s samimi glasoslovnimi značilnostmi). Oblikoslov-ne nezborne značilnosti se uveljavljajo enako v vseh nezbornih socialnih zvrsteh jezika, zato jih bomo obravnavali enotno kot nezborne značilnosti ne glede na posamezno jezikovno zvrst. 1. Določna oblika pridevnika se izraža z nesklonljivim spolnikom ta: Cist ta prav žongler (4, M); bom že rekla ta starmu (6, Z); Kako pa ta drug dobijo? (6, Z). 2. Nczborna je raba tožilnika namesto rodilnika ob zanikanem po-vedku: Ti, človek, a ti ne poznaš osnovna pravila vljudnosti? (9, I). Možno je, da se je Jovanoviču zapisala tožilniška oblika pod vplivom bolj ustaljene rabe te fraze, ko povedek ni zanikan in je tožilnik edino možen: a ti poznaš osnovna pravila vljudnosti? 3. Beseda cekar se v zbornem jeziku sklanja tako, da se osnova podaljša z j, torej cekar секагја in množina cekarji cekarjev; sklanjatev, ko v vseh ostalih sklonih razen imenovalnika ednine izpade a in se govori cekar cekra in množina cekri cekrov, pa je nezborna: Pred seboj rine kolo, na katerem je obešenih nekaj cekrov z robo (6); Razkazuje секте (6). 4. Tako je tudi zanikovanje s kakšno kletvico ali vulgarizmom, namesto z nikalnico ne: Drek — bi se peljala (3, I); Ti si — hudiča — dopuščala možnost (12, I); Hudiča sva na svežem zraku (12, I). 5. Nezborna je raba osebnega zaimka ti, ki se, razen če ni poudarjen, v zbornem jeziku sicer izpušča: A ti resno misliš, da sem jaz zate nekakšna ovira ali kaj? (3, I); Kaj pa ti veš, kaj si je 011 mislil? (4, M); Pismo rosno, kako si ti za luno (4, I); Kaj ti misliš, da je ona? (6, M); Česa jih je strah, ti prekleti bebec? (7, I); Zdaj mi pa, prosim, daj ti tisti dvojni с (8, M); Ti, človek, a ti ne poznaš osnovna pravila vljudnosti? (9, I); Pejt ti mal v rt in me nehi zajebavat (9, Š). 6. Bolj nezborne kot zborne so daljše oblike (normalna oblika + le) nekaterih kazalnih zaimkov in krajevnih prislovov: Ali je tisto tamle golob ali kura? (5, M); Tistole tamle (5, M); Kdaj misliš, da čistijo tole cesto? (5, I); Tisti fant tamle gre pa v Koper (12, I); Ti si si izmislila takele počitnice, ne jaz (12, 1); Hodiva semle kot dva cepca vsako jutro, zvečer pa nazaj (12, I); Miša..., zapoj tole (13, I); Ali pa tole (13, I). 7. Nezborno je samostalniško izražanje svojilnosti s predlogom od, namesto pridevniškega s pripono: Zakaj si vzela od Markota pištolo? (9, I). 8. Nezborna je tudi oblika orodnika, kjer ima kljub dvojinski številčni določitvi namesto končnic za dvojino končnice za množino moškega spola: — ali ima prelahek avto in misli, da bo v vetru bolje zanj, če ga obteži z doemi klinci (4, I). 9. Ženska oblika pridevnika bolan, ki med zvočnikoma l in n ne izgubi a-ja, je nezborna: Bolana stara mačka, ki je bla že na tem, da crkne, je prečkala cesto (5, I). 10. Taka je tudi raba besede dopust, ki je edninski samostalnik, v množini: Ljudje gredo na dopuste, polne avtomobile imajo (7, M). Sem sodita nekako še zadnji dve oblikoslovni značilnosti, ki sta ne-zborni zgolj zato, ker ne upoštevata norme slovenskega knjižnega jezika, sta torej samo napaki, ki se ne govorita v nobeni nezborni socialni jezikovni zvrsti; seveda ju moramo šteti k pomanjkljivostim Jovanovi-čevega besedila. 11. Po običajnem zgledu deležnika na -č je jovanovič skonstruiral podoben deležnik tudi iz glagola peljati; pravilnejša oblika bi bila vozeč: potem strelja v mimo peljoče avtomobile (9). 12. Napačna je raba dovršnega glagola reči namesto nedovršnega glagola praviti: To reče statistika, ne jaz. (7, I). Na koncu moramo vendarle ugotoviti, da Jovanovič dovolj uspešno vključuje tudi nezborne oblikoslovne značilnosti v celoto nezbornega izražanja. III — Ne zboru o bese d je Podoba nezbornega besedja v Avtostopu je dokaj pisana, saj sega od pogovornih, nižjepogovornih in žargonskih izrazov vse do grobih vul-garizmov, psovk in kletvic, ne manjka pa tudi nekaj tujejezičnih besed. Po takšni raznovrstnosti se od slovenskih proznih piscev Jovanoviču približujejo edinole še pisatelj Pavle Zidar in nekateri predstavniki mlajše generacije, ki pa doslej še niso objavili obsežnejših tekstov. Vsekakor lahko tako uporabo besed različnih jezikovnih zvrsti in različne stilne vrednosti označimo za močno približevanje resničnemu, živemu govoru predstavnikov mlajše generacije, kakršna sta Miša in Ico, pa tudi Štopar, torej za zelo pozitivno. Seveda pa je zelo vneta raba nekaterih izrazov »nižjih socialnih plasti«, predvsem tako imenovanih erotolaličnih in kaprolaličnih izrazov v današnji preveč »moralni« družbi še vedno lahko dvorezen meč, ker verjetno prav zaradi preobilice vulgarizmov, kletvic in psovk (podobno kot je zaradi tega imela težave s cenzuro Hladnikova Maškarada) ekranizacija Jovanovičevega Avtostopa tako dolgo ni doživela svojega javnega krsta na ljubljanski televiziji. Od popisa žargonskih in pogovornih besed bom ločil popis besed, ki se uvrščajo v omenjeni jezikovni zvrsti samo v prenesenem pomenu, sicer pa so nevtralno zborne. Ob tem se bo pokazalo tudi verjetno splošno veljavno dejstvo, da zajema pogovorni jezik, še bolj pa žargon, pretežno besedje iz zbornega jezika, ki mu samo spremeni pomen, manj pa tvori po glasovni podobi (zvočnem liku) povsem samosvoje besede. Pogovorne besede: borša 'vrečasta torba za čez ramo' (3) ; brigati 'meniti se za kaj' (4, M, 8,1); frajer 'moški, ki se vpadljivo vede in oblači' (4,1); cuker 'bonbon' (5, M); zafecljati se 'zatakniti se' (5); crkniti 'poginiti' (5, I); frajla 'gospodična' (6, Ž); brigati 'tikati se česa' (6, M); policaj 'miličnik' (6, M); zaenkrat 'za zdaj' (8); to ni fer 'to ni pošteno' (9, I); špricati 'brizgati' (10); crkniti 'ugasniti' (10, I); pasati 'ustrezati' (11, Š); vic 'šala' (11, I, Š); zastopiti 'razumeti' (11, I); hecati se 'šaliti se' (12, I); naenkrat 'nenadoma' (12, M); iti se 'pretvarjati se' (13, I). Pogovorne besede v enem samem pomenu, sicer z b o r n e : Pa kaj je pol? (3, I, 2 X ) ; Jaz kr gledam 'čudim se' (6, Ž) ; Nihče se ne zmeni za vozila, ki letijo mimo 'drvijo' (6); Podkupuješ ga ti s svojim večnim lizanjem, cmokanjem in mečkanjem, ker ga hočeš imet samo zase ljubkovanjem, glasnim poljubljanjem, močnejšim ljubkovanjem' (9,1); če ti bo moja dioptrija odgovarjala 'ustrezala' (9, Š); za en cajt 'nekaj' (9, Š); spozna, da je pretrdo zastavil 'začel' (9); Pusti že en- krat mojo mamo pri miru 'vendar' (12,1,2 X). — Pogovoren je tudi a v pomenu kaj, ali, mur: Miša, a ti resno misliš, da sem jaz zate nekakšna ovira ali kaj? (3, I, 23 X); A je to sploh važno? (4, M, 8 X); Masta pa tut smolo, a ne res? (6, Ž, 3 X); A se masta vidva sploh namen premaknit kam naprej? (11, Š, 2 X). — Sem spada še vezalni pa: mimogrede, plf... — pa je šel (4, I, 12 X); sam leži pa bere (6, Ž, 4 X); misli, da sva — kar tako — fant pa punca (6, M, 3 X). Nižje pogovorne besede: zrajcati 'spolno vzburiti' (4,1 );paru-dajz 'paradižnik' (4,1); zubremzati 'zavreti' (6, M); martrati se 'mučiti se' (6,Ž); fehtati 'prositi' (6,Z); rajtati 'misliti' (6,Ž); žihr 'lahko' (6,2);me prao firbec matru 'sem prav radovedna' (6, Ž); urajmati se 'posrečiti se' (6, Ž); zagravžati se 'priskutiti se' (9, Š); glih 'ravno' (9, I); cajt 'čas' (9, Š); plač 'prostor' (9, I); sekirati se 'razburjati se' (10, M); afne guncati 'delati kaj neobičajnega, smešnega' (11, Š); dren delali 'biti v napoto' (11, Š); lavfati 'teči' (11, 1); crkavati 'giniti' (11, Š); fovš 'napačno' (13, M). Žargonske besede: nervirati sc'vznemirjati se' (3); jebe se jim 'vseeno jim je' (3,1); ne ga srat 'ne govori neumnosti' (3,1); pizda 'dekle' (4,1); ga obteži z doemi klinci 'z dvema človekoma' (4, I); kapirali 'razumeti' (4, M); relaksirati 'počivati' (5); оке j 'v redu' (5, I); popeniti 'razjeziti se' (8); klanfe 'neumnosti' (9, Š); frtrotlan 'nor' (11, Š); popizdili 'podivjati' (11, I); srati ga 'delati neumnosti' (11, Š); za štos 'za zabavo' (II, I); hit 'popularna popevka' (13, 1). Žargonske besede v enem samem pomenu, sicer zborne: Ilotel je že ustavit, potem pa je potegnil 'povečal hitrost avtomobila' (3, I); Potuhnjen in nevaren tip 'človek' (3, M); Takih pizd, ki se smehljajo, je na tone 'ogromno' (4, I); — ali je zaspan in hoče imet budilko 'nekoga ob sebi, da ne bi zaspal' (4, 1); Namaka se 'kopa se' (6, I); bom že rekla ta starmu 'možu, očetu' (6, Ž); Prvi, ki bi mu počila guma, bi bil kifeljc 'miličnik' (7, 1); Potem bodo pa sploh šibal, kot da nas ni 'drveli' (8, 1); že štirinajst dni oisioa na tem istem placu 'sva' (9, I); A si pritegnjena? 'nora' (10, 1); Dobra mačka 'ženska' (10, Mope-disl); Mopedist razjaha 'stopi z motorja' (10); v tem prihaja na prvi tir Ico 'na prizorišče dogajanja' (10); Za-pri že enkrat, lepo te prosim, zapri 'utihni' (12, I); Obmirujeta, zverižena, penasta in solzna 'zadihana' (12). Vulgar i zrni: Vulgarizme lahko delimo v dve skupini. V prvo spadajo izrazi, ki so v zvezi z genitalijami, v drugo pa taki, ki so v zvezi s fekalijami. Najprej prva skupina vulgarizmov (sem spadajo seveda tudi izrazi v zvezi s koitusom): Kurbu. Same kurbe, same preklete kurbe (3, I, 3 X); J ehe se jim, to je (3, I, 2 X); Pička trapasta (4, 1,-2 X); Prav svinjsko te je pofukal z očmi (4, I); Takih p izd, ki se smehljajo, je na tone (4, I, 3 X); Pejt ti mal v rt in me nehi zajebavat (9, Š); Jasno, take tipe je treba zajebaoat do smrti (10, I); Vie je v tem, da ne popizdiš (11, I); Ico — kurba si, kurba (12, M). V drugo skupino gredo naslednji vulgarizmi (h katerim prištevamo tudi izraze v zvezi z defekacijo): Drek — bi se peljala (3, I); Ne ga srat (3, I, 2 X); Jaz bi se maščeval za vse krivice, ki sem jih doživel na tej prekleti usrani cesti (8, I); Pejt ti mal v rt (9, Š); Tut mene ne bo nihče, če ga bosta tkole srala (11, Š); Dobr ga serjeta, ja (11, Š); Merde, alors (11, Voznik 3); Sranje (12, I); Drek (13, M). Kljub taki množici vulgarnih izrazov moramo vsekakor priznati, da so vsi Jovanovičevi vulgarizmi vedno polno funkcionalni. V tekst se vključujejo enako kot vsi ostali nezborni izrazi in nikdar niso rabljeni iz mode, sami zase, kajti vedno je neki imencionalm korclat, ki ga vul-garizem označuje; niti enega primera ni, da bi bil vulgarizem uporabljen samo kot mašilo, kot je to pogosto v tinejdžerski (najstniški) govorici. Kletvice : Pismo rosno, kako si ti za luno (4, I); — ali je pa to preprosto v skladu z ne vem kakšno njegovo jirekleto fiksno idejo (4, I, 4 X); a ti ne gre to preklemansko kolo in poč na vsem lepem (6, Z); Je pa tut hudič čudu, da vama noben ne ustav (6, Z); ampak tole se vleče, madonca, kolk? (6, Z); Križ božji, da se vama lub (6, Ž); Daj, ugasni ta prekleti tranzistor (7, M); Prmajduš, da sta... (11, Š); Ja jebenti — kako — kaj pa je pol? (11, S); Madonca — sta dobra (11, S); Sacré dieu (11, Voznik 3); Ti si — hudiča — dopuščala možnost (12, I, 2 X); Jebenti ... jebenti... jebenti... jebenti... (14, I). Psovke: koz a (3, I); se ti je nek bebec iz avta nasmehnil (4, I, 3 X); Mogoče si je mislil: Glej jo prasico (4, I, 2 X); Krava (4, I); Kaj jo pa briga, babo? (6, M); še hujši pa so Holandci, ti so prav šufti (7, I); Vsak cepec vidi, da Stopava (8, I); Vosu (8, M); A veš, da si težak kreten? Konj... (8, I); Sita sem je do grla, čarovnica stara, zoprna ... (12, M); Pojdi že enkrat domov k tistemu pankrtu (12, I); prašiča hudičeva, Ico — kurba si, kurba ... (12, M); Bedak (13, M). Pri psovkah je zanimivo, da se beseda ne ravna po spolu osebe, kateri je namenjena, temveč se psovke ženskega spola mirno lahko nanašajo na osebo moškega spola in obratno. Tako poimenuje Miša Ica s prašiča hudičeva in kurba, Ico pa Mišo s težak kreten, konj in bebec. Prevzete besede: Kot tujke izstopajo iz Jovanovičevega besedila le tako imenovane citatne besede oziroma fraze, tj. besede, ki obdržijo za slovenski knjižni jezik neobičajno glasovno podobo, ne pa tudi ostale prevzete besede (okej, fer, relaksirati, itn.). Take fraze so: Srveet language of love 'sladki jezik ljubezni' (5); Le même jeu 'ista igra' (5); Mopedist z grozo spoznava svoj faux pas 'svojo zmoto' (10). Sem spada še govor Voznika 3, ki je Francoz: Ah — non. Non. On ne rigole pas comme ça, a. Qu'est-ce que vous prend? ... Quoi donc? On ne fait pas des bêtises comme ça. On ne se mocque pas avec des gens de cette manière ... Je pourrais bien appeller la police, moi... Merde, alors ... Sacré dieu (11). — 'Га krajši tujejezični del se v Jovanovičev slovenski tekst ne vključuje v celoti. Na bralca učinkuje samo s svojo glasovno podobo, ne pa tudi z besednimi liki kot nosilci pomena. Seveda pa s tem še ni rečeno, da nima nobene sporočilne vrednosti odlomek kot celota, zakaj vsak Slovenec, tudi tisti, ki ne zna niti besedice francosko, iz same govorne situacije približno spozna, o čem Francoz govori. Sporočilni akt torej poleg vidne (in v TV-ekranizaciji poleg slušne) ne potrebuje še običajne pomenske relacije. Pri vulgarizmih, kletvicah, zamolku in popolnih ponovitvah (zadnji dve kategoriji obravnavani pri govorni skladnji) navajam po en primer tudi iz tega dela besedila, predvsem kot dokaz Jovanovičeve doslednosti, da tudi v tujejezičnem zapisu upošteva nekatere nezborne in govorne značilnosti. Tudi pri nezbornem besedju je potrebno preveriti distribucijo nezbornih značilnosti glede na posamezne osebe TV-igre, kajti analiza le-te lahko potrdi ali zavrže ugotovitve o razvrščanju govora oseb po posameznih socialnih jezikovnih zvrsteh, do katerih sem prišel po poli isu nezbornih glasoslovnih značilnosti. Iz analize je razvidno, da se je tudi tu Jovanovič odločil za karakterizacijo s kvantiteto nezbornih značilnosti, pri kateri posamezne osebe uporabljajo nezborne značilnosti različnih socialnih jezikovnih zvrsti, razlika je samo v njihovi pogostnosti. V 250 besednih enotah uporabi Ženska povprečno 15 nezbornih besed, Stopar 10, Ico 5 in Miša 1, torej gre za razmerje 15 : 10 : 5 : 1. Iz tega izhaja logičen sklep, da tudi po distribuciji nezbornih besednih značilnosti lahko uvrstimo Žensko v območje narečne socialne jezikovne zvrsti, Štoparja v območje nižje pogovorne zvrsti, Ica v območje pogovorne in Mišo v območje zborne socialne jezikovne zvrsti. IV — Govorna skladnja Pri obravnavi skladenjske jezikovne plasti moram omeniti isto, kar je bilo rečeno že pri popisu nezbornih oblikoslovnih značilnosti: da se uveljavljajo nezborne značilnosti v vseh nezbornih socialnih jezikovnih zvrsteh enako, ker tu ne gre toliko za nasprotje zbornost — nezbomost (kakor je to ugotovil že Jože Toporišič in za njim še Tomo Korošec), pač pa predvsem za nasprotje pisnost — gooornost. Za vse nezborne jezikovne zvrsti je namreč v nasprotju z zborno zvrstjo, ki je predvsem pi-sana, značilno, da so predvsem govorjene. Namesto o nezbornih skladenjskih značilnostih je torej veliko bolj umestno govoriti o govornih skladenjskih značilnostih. Seveda ima Jovanovičevo besedilo, ki je v bistvu en sam dialog, prav za izrabljanje vseh vrst teh značilnosti izredno veliko možnosti. Pričakovati smemo torej, da bo Jovanovič tudi tu možnosti v polni meri izkoristil. 1. Za molki: V prvo skupino zamolkov spadajo taki, ko govoreči s premorom nadomesti vulgarno besedo, ki naj bi sledila: Mogoče si je mislil: Glej jo prasico, to bi pa ..., če ne bi bio tistga tipa zraven (4, 1); Pa ne boš menda . .. slekla se tukaj, na sredi ceste, kot kakšna . . . (10, 1). — V drugo skupino sodijo zamolki, ki nastanejo zato, ker govoreči sredi stavka razmišlja, kako bo nadaljeval z govorno vsebino: Na filmu, ja ... to že, ali pa na televiziji (5, I, 7 X); Ja ..., kokr jaz takole vidni, — pa jih velik fehta, ampak vsi dobijo (6, Ž, 4 X); Na, mama, vžemi jo, da še boš branila pred roparji, pred cestnimi roparji, veš... k so hudobni (9, M, 3 X); Ja: ...pa so se mi mal zagraužal tisti pregovori, saj veš — kdor prej pride, prej melje... in podobne klanfe (9, Š). — Tretjo skupino zamolkov tvorijo primeri, pri katerih se zaradi kakršnegakoli vzroka na koncu povedi pretrga stavčni vzorec, ki tudi ostane neizpolnjen: bom že rekla ta starmu — k sem ga lepo prosila, naj gre on i/, avta m, on pa da ne in... (6. Z, 2 X); Midva... pravzaprav... (7, M, 2 X); Je pourrais bien appeller la police, moi ... (11, Voznik 3); Lahko bi kam šla, zares šla, na dopust..., ampak ti tako sovražiš mojo mamo, da ji ne zaupaš otroka niti za en sain dan, tako je ... (12, I). — V četrto skupino spadajo zamolki, ki so posledica govora v močnem afektu: Mojemu otroku ne boš, ne boš, razumeš ..., on ni..., prašiča hudičeva, Ico — kurba si, kurba ..., nikar ne reci tega... še enkrat (12, M, 2 X); Sovražim ga ..., da veš ... pa je ... ti si, ti... pejt in ga mej, čisto zase (12, I, 3 X). 2. Preskoki: Tudi pri preskokih lahko vse primere delimo, in sicer v dve skupini, ki se po svoji naravi ujemata z drugo in četrto skupino pri zaniolkih. V prvo se uvrščajo naslednji preskoki: Glej jo — tvoja prijateljica prihaja (6, M); Kupvala sem, a ti ne gre to preklemansko kolo in poč na vsem lepem (6, Z); Tko sem bla besna — in še v tej vročin — aaa, bom že rekla ta starmu — k sem ga lepo prosila, naj gre on iz a v tam, on pa da ne in... (6, Z); Ja, ... kokr jaz takole vidni, — pa jih velik Celita, ampak vsi dobijo (6, Z); Sita sem je do grla, čarovnica stara, zoprna (12, M). — V drugo skupino sodita sledeča primera: Mojemu otroku ne boš, ne boš, razumeš..., on ni ..., prašiča hudičeva, Ico — kurba si, kurba (12, M); Sovražim ga ..., da veš . . . pa je . . . ti si, ti... pejt in ga mej, čisto zase (12, I). 3. S a m o s t o j n e besedilne enote v eni povedi: Pri tej govorni skladenjski značilnosti gre za nekakšno vsoto dveh ali več prostih ali zloženih stavkov, ki se sicer piše skupaj kot ena poved, vendar pa so njeni deli skladenjsko (z veznikom ali brez njega) povezani med seboj kaj rahlo. Taka oblika povedi nastane zaradi posnemanja govora, kjer stavke večkrat vežemo med sabo samo s kopičenjem. Dvodelni primeri: O, pa se, pa še kako (13, I, 15 X); Jebe se jim, nič drugega ni (3, I); Ker me moli, na živce mi gre (5, I); Šu hujši pa so Ho-landci, ti so prav šufti (7, I); Okitil te bom, pa še sebe, naj mislijo, da sva hipija (8, 1, 4 X); in večdelni primeri: S pij dvojni c, za žejo, no (4, I); Dihava svež zrak, na prostem sva, počivava (5, I); Zastrupi se, kur daj ..., kùdi, ti kar kadi, slo na dan, če hočeš, fina pljuča boš imela (6, I); bi se torej normalno pisali: O, pa se. Pa še kako; Jebe se jim. Nič drugega ni; Ker me moti. Na živce mi gre; Se hujši pa so Holandci. Ti so prav šufti; Okitil te bom, pa še sebe. Naj mislijo, da sva hipija; in: S pij dvojni c. Za žejo. No; Dihuva svež zrak. Na prostem sva. Počivava; Zastrupi se, kar daj... Kadi, ti kar kadi, sto na dan, če hočeš. Fina pljuča boš imela. — Seveda tudi pri drugih osebah TV-igre lahko zasledimo podobne primere: Taka sem, + kaj češ (4, Al, 9 X); Saj je poletje + to so moje počitnice (10. M); Pa jo res slabo vzdržujejo, revico, + glej, kako je popokana (8, M. 5 X); Potem se pa ločiva, + dajva, vsak zase (3. M); Dokazovat otroku ljubezen z igračami je neumno, to sam veš, + to je podkupovanje, nič drugega (9, M); Kr sfehtajo, kaj? + vidva pa nč (6, Z, 3 X); Una frajla, hčerka, veste, — za nobeno rabo, za nobeno rabo, + sain leži pa bere, k dab jetko mela, vam povem (6, Z); Tut prtaknla se ne bom za južno, naj si kuhajo kokr vejo in znajo, + tut prtaknla se ne bom (6, Z). Posebno lepo je razvejan naslednji primer iz leovega govora: Podkupuješ ga ti s svojim večnim lizanjem, cmokanjem in mečkanjem, ker ga hočeš imet samo zase, + kar daj, izvoli, stlači si ga nazaj v maternico, da boš srečna (9). 4. Izpusti: To vrsto govornih skladenjskih značilnosti lahko glede na to, kaj je izpuščeno, delimo na več skupin. V prvo sodi precej pogosto izpuščanje sedanjiške oblike pomožnika glagola biti: Kurba /je/ (3, I, 3 X); Same kurbe, same preklete kurbe /so/ (3, 1, 2 X); Koza /si/ (3, I, 4 X); Brez vsakega smisla /si/ (8, I); Jaz /sem/ tudi (5, I); Potuhnjen in nevaren tip /si/ (3, M, 7 X); Čist ta prav žongler /sem/ (4, M); Fouš /je/ (13, M); Vročina za znort /je/, a ne kaj? (6, Z); Una frajla, hčerka, veste, — /ni/ za nobeno rabo (6, Z); Dobra mačka /si/ (10, Mopedist). — Dostikrat se izgubi tudi deležnik na -1: Skupaj bova /ostala/ (3, I); Boš /pojedla/ en paradajz? (4, I, 2 X); Kaj bi pa jaz /delal!? (4, I); Kaj bi z njim /počela/? (6, I); Saj je ni zanalašč /povozil/ (6, I); Nč /nisva dobila/ (6, I); Plin /bodo pritisnili/ do konca, — pa /rekli/ zdravo (8, I); Ne bi /jedla/ (4, M, 2 X); Kaj bi jaz /naredila/ z njimi? (8, M); Mojemu otroku ne boš /tako govoril/, ne boš, razumeš (12, M); Se zmerom nč /nista dobila/? (6, Z); Kaj /bosta storila/ potlej? (6, Z). — Izgubita se nedoločnik in sedanjik: Miša, nehaj /me vznemirjati/ (8, I); Ze spet /me/ začenjaš /razburjati/, a ne? (8, I); Kam pa /greste/ vi? (12, I); Potem se pa ločiva, dajva /stopati/ vsak zase (3, M); A /me/ že spet začenjaš /razburjati/? (13, M); — k sem ga lepo prosila, naj gre on iz avtam, on pa da ne /more/ in... (6, Z); Kaj pa vidva /počneta/? (6, Ž); Kr sfehtajo, kaj?, vidva pa nč Ine ukreneta/ (6, Z); Par ur /preteče/ — pa je (6, Z); Ja, treba bo počas /oditi/ (6, Z); Kam pa /gresta/? (12, Voznik 4); /Grem o/ Koper (12, Voznik 4). — Izgubi se samostalnik: Zbrala sva ga in konec /besedi/ (5, I); Zastrupi se, kar daj ..., kàdi, ti kar kàdi, sto /cigaret/ na dan, če hočeš (6, I); /Mimovozeči/ Bo že ustavil, če bo hotel (8, I); A ti je crknu /motor/? (10, I); Za-pri že enkrat /usta/ (12, I); Si videl tistega /voznika/, kako se mi je nasmehnil (3, M); To je zato, ker doma vozijo po levi /strani ceste/ (7, M); Ves dan zgubim... tako pa... vsaj nekaj /zadoščenja/ (10, M); Ja, sej ni dost /stvari/, par malenkosti, pa se koj nabere (6, Z); Tut prtaknla se ne bom /priprav/ za južno (6, Ž); Par ur — pa je /zadeva opravljena/ (6, Z); Kaj pa, če ne bo nič /uspeha/? (6, Z). — Izgubi se prislov: Greva /domov/ (13, I); Jaz sem šla zadnjič, ti si /danes/ na vrsti (9, M). 5. Osamostaljeni stavčni člen: Tu gre za stavčni člen, ki se v govoru izloča iz stavka in mu sledi kot samostojna poved. Osamostaljeni stavčni člen je lahko osebek: Ti si ravno tako kriv kot jaz. Pa tvoja mama (12, M). — Lahko je povedck: Potuhnjen in nevaren tip. Tak zgledaš (3, M). — Lahko je prislovno določilo: Človek bi moral imet svojo lastno metlo in lepo pometat. Vsak dan (5, I); Miša, napraviva se, kot da sva mrtva. Za štos (11, 1). — Lahko je tudi prilastek: Včeraj je nekdo vrgel skozi okno škatlico kenta, verjetno je mislil, da je prazna, pa sem jo pobrala — tako za štos — in pomisli, notri je bila še ena cigareta. Čisto dobra (6, M); A maš kaj kreme? Za mazat (10, I). 6. N e z b o r n i b e s e n i red: Hotel je že ustavit, potem pa je potegnil, ko je videl, da si ti z mano /je pa/ (3, M); Jaz sem samo rekla, da se je nasmehnil, ne pa da si je kaj mislil /rekla samo/ (4, M); Tega ti včeraj nisem povedala /Včeraj ti tega/ (6, M); Morbit se pa dons vama le urajma /vama pa dons/ (6, Ž); To je zato, ker doma vozijo po levi in jih je tukaj strah /vozijo doma/ (7, M); Nikdar ti ne bo v življenju ustavil Holandec /v življenju ti ne bo/ (7, I); Ker so pizde in ker imajo poln prtljažnik konzerv, zato /Zato, ker so.../ (7, I); Čeh ustavi samo, če mu poči guma in te prosi potem, da mu jo pomagaš zamenjat /potem prosi/ (7, I); Malo se je upiral, potem pa je odnehal /je pa/ (10, I); Pa ne boš menda... slekla se tukaj, na sredi ceste, kot kakšna ... /se ne boš menda... slekla/ (10, I); Pravico imam sončit se, ne? /se imam sončit/ (10, M); Škoda, da se tega nisem že prej domislila /nisem tega/ (10, M); Nihče nama ne bo zdaj več ustavil /Zdaj nama nihče več ne bo/ (10, L); Kdo pa bo ustavu, če take afne guncata? /bo pa/ (11, Š); Rekla si, da se bova hecala, da bova štela, koliko ljudi bo nama ustavilo /nama bo/ (12, I); Nikar zmeraj znova mene ne dolži /ne dolži mene/ (12, I); Hodiva semle kot dva cepca vsako jutro, zvečer pa nazaj /Semle hodiva/ (12, I); Že ves sem nor od tega /Ves sem že nor/ (12, 1). 7. Popolne ponovitve: Vsaka popolna ponovitev ene besede ali skupine besed pomeni vedno tudi stopnjevanje pomenske teže, ki je v govoru izraženo ali z večjo jakostjo glasu ali pa z višjo tonsko lego. Stopnjevanje v pisavi je seveda lahko izraženo na različne načine. Najbolj pogosta je oblika, pri kateri stopnjevani del sledi ostalemu stavku na koncu, ločen od njega z vejico ali piko, torej je poudarjen z grafično izpostavljenim položajem: Takih pizd, ki se smehljajo, je na tone. Na tone (4, I); Česa jih je strah, ti prekleti bebec? Česa? (7, I); A vidiš, kakšna si, а vidiš? (7, I); Niti en procent jih ne ustavi, niti e n procent (7, 1); Zapri že enkrat, lepo te prosim, zapri (12, I); Zakaj pa potem vsi rinejo tja, zakaj ? (13, I); Starava se, Miša, starava (13, I); ti si, ti (12, I); Veš, cla nisem mislil resno. Častna beseda... Veš, da ne (13/14, I); A nisem dobra, a? (4, M); Kaj ti misliš, da je ona? Kaj? (6, M); Triinšestdeset jih je že ustavilo, tri-inšestdeset (11, M); Una frajla, hčerka, veste, — za nobeno rabo, za nobeno rabo (6, Z); sam leži pa bere, k dab jetko mela, vam povem: Sam leži (6, Ž); Tut prtaknla se ne bom za južno, naj si kuhajo kokr vejo in znajo, tut prtaknla se ne bom (6, Z); Kr sfehtajo, kaj?, oidoa pa nč. /...J Vidva pa nč (6, Z); Ico — kurba si, kurba (12, M); Dobra mačka, dobra (10, Moped ist); Ah — nori. Non (11, Voznik 3). — Sem spada tudi naslednji dvostopenjski primer, ko stoji ponovljeni del povsem samostojno šele pri drugi ponovitvi, ki je prav zaradi tega tudi poudarno najmočnejša: Kdo jih bo pa za Mar-kota? Kdo, pička trapasta? Kdo? (13,1). Kadar stoji izpostavljeni člen pred stavkom, v katerem je drugi del ponovitve, je stopnjevan zadnji: Za kaj? Zakaj naj bi se me bali? (3, I); Ze spet. Ze spet začenjaš blebetati o strahu (8, I); Ni normalno. Če se tako nasmihajo — ni normalno (4, M); Niso. Čehi niso (7, M); Res, res je, hvala lepa (7, M); Ti, ti si zadovoljna (12,1). Posebna vrsta popolnih ponovitev je stopnjevanje s poudarno besedo (poudarnim členkom, kletvico ipd.); Same kurbe. Same preklete kurbe (3, I); Pička trapasta. Pa si res trapasta (4, I); Zastrupi se, kar daj... kàdi, ti kar kadi (6, I); Lahko, seveda lahko (7,1); Ne, mrtva, prav mrtva (11,1); Lahko bi kam šla, zares šla, na dopust (12, I); Deluje kot električna masaža. Prav kot masaža (8, M); Vosu. Si pa res vosu (8, M); Na, mama, vzemi jo, da še boš branila pred roparji, pred cestnimi roparji (9, M). Stopnjevanje je lahko izraženo tudi tako, da ponovljene besede spremlja komentar, ki je enkrat v trdilni in drugič v nikalni obliki, torej gre za navidezno antitezo (ta govorna figura je običajna predvsem v govoru trgovcev, kjer pogosto slišimo izjave kot: »Ta obleka vam sploh ne stoji slabo. Prav zelo dobro se vam poda.«): Jebe se jim, to je. Preprosto: Jebe se jim, nič drugega ni (3, I); Zelo učinkovito je v pisavi stopnjevanje z ločenimi zlogi: Zapiši ga. Z a p i - š i ga (12, M). V zadnjem primeru popolnih ponovitev gre na prvi pogled za linearno ponavljanje, ne pa za stopnjevanje. Samo pozoren premislek nas pripelje do spoznanja, da navidezno linearna vrsta istih elementov ustvarja neki nadpomen, ki izredno dobro ponazarja hermetičnost, časovno istobitnost in hkrati neskončnost položaja, v katerem se je znašel Ico, ko ga je Miša zapustila. Gre torej za stopnjevanje z nadpomenom: Jebenti... jebenti... jebenti... jebenti ... (14, I). 8. P o n o v i t v e s o o d n o s n e g a pomena: Tudi pri tem tipu ponovitev gre največkrat za stopnjevanje, ki je prav tako lahko izraženo na različne načine. V prvi skupini navajam primere z navidezno antitezo med trdilno in nikalno obliko: Zakaj si rekla, da nisva poročena? Zakaj si se zlagala? Zakaj nisi povedala po pravici? ((), 1); Jaz ne bi ustavil. Jaz že ne. Jaz bi se maščeval za vse krivice, ki sem jih doživel (8, 1); l)a ostaneš lepo tam, kjer si. Da nc laufaš prec na morje tako kot vsi (11, 1); Marko ni sam. Moja mama je z njim. Mama ga pazi (12, 1). — Izredno zanimivo je stopnjevanje z mnogovezjem, pri katerem je zadnji člen splošen pojem, ki zajema vse prejšnje konkretne pojme: Tisti tip je mel prav, ko je rekel, da je tukaj svinjarija in prah in plini in vse sorte (12, I); Komarji me bodo požrli in brenči j i in ves ta mrčes (13,1). Naslednja vrsta stopnjevanja je dvostopenjski primer razširjanja pomenskega obsega: Ze spet začenjaš blebetat o strahu, o tem, kako se vsi bojijo, o tem, k a ko se ves svet trese od groze (8, 1). lud i v primerih ponovitev soodnosnega pomena, ko je ponavljanje posledica dodatnega — v glavnem odvečnega — pojasnjevanja že povedanega, gre za neke vrste stopnjevanje: Potem se pa ločiva, dajva, vsak zase (3, M); Ker me moti, na živce mi gre (5, I); Čehi ne ustavljajo, ker imajo polne avtomobile, ker so v vsakem po štirje noter, ker so reveži, da veš (7, M); Potem bodo pa sploh šibal, kot da nas ni. Nihče ne bo u s t a v i 1. P l i n do konca — pa zdravo. Prav j e b a 1 se jim bo (8, I) ; Pa zumenjajmo, če hočeta. Jaz grem na vajino mesto, vidva pa n a m oje (9, Š). Sem lahko uvrstimo še primere s krajevnim prislovom ali kazal-nim zaimkom, ki uvajata višjo, pojasnjevalno stopnjo besedila: Tebe ni zrajcalo to, da se je nasmehnil, ampak to — kako — se je nasmehnil (4, I); Ni, tak navaden je (5, M); Ne..., takega... posebnega (5, M); Povožena ali crknjena, to je eno in isto (5, I); pa ji je ves načrt padel v vodo in je obležala tu, na cesti (5, M); Pa ne boš menda... slekla se tukaj, na sredi ceste, kot kakšna ... (10, 1); V takem — odprtem (10, M); Vseeno, samo, da bi bil odprt, tak športen (10, M); Ze spet začenjaš blebetat o strahu, o tem, kako se vsi bojijo (8, I); Da ostaneš lepo tam, kjer si (11,1). 9. Z v e z e z o g o v o r i 1 n i m i g 1 a g o 1 s k i m i izrazi: Vidiš, kako spretna sem že...? (4. M, 3 X): Kdaj misliš, da čistijo tole cesto? (5, I, 2 X); -— in pomisli, notri je bila še ena cigareta (6, M): Tko sem bla besna, da sem kr klela, veste, vam kr po pravic povem (6, Z, 2 X); Kaj ti misliš, da je ona? (6. M); A veš, da Angleži, kurbe, sploh ne ustavljajo (7, I, 5 X); Ja, vidiš, tko je to (7, I, 3 X); še boš branila pred roparji, pred cestnimi roparji, veš, ... k so hudobni (9, M, 4 X); Poglej: A bi tebi bilo prav, če bi že dolgo časa Stopal, pa bi potem prišel nekdo drug in se postavil predtc? (9, M); Poslušaj, človek, midva že štirinajst dni visiva na tem istem placu (9, I). 10. Z veze s členki: Skri j se, no (3, M, 3 X ) ; Pismo rosno, kako si ti za luno (4, I, 2 X); Spij dvojni e, za žejo, no (4, I, 2 X); Na filmu, ja... to že (5, I, 4 X); Sva, ja (5, M, 6 X); Ja, sej ni dost (6, Ž, 4 X); No, pa srečno (6, Z); Ja jebenti — kako — kaj pa je pol? (11, S, 3 X). 11. Zveze s po udarni m i zaimki, prislovi in členki : Same kurbe, same preklete kurbe (3, I, 3 X); Ti si mojster za to, da človeku zagreniš kakšen lep trenutek (4, M); — ali pa je to preprosto v skladu z ne vem kakšno njegovo prekleto fiksno idejo (4, I); Ti bi bil zraven, jasno (5, M) ; Človek bi moral imet svojo lastno metlo in lepo pometat (5, I, 3 X); Jaz nisem noben smetar (5, I, 2 X); — tako za štos — (6, M); Kupvala sem, a ti ne gre to preklemansko kolo in poč na vsem lepem (6, Z, 2 X); Masta pa tut smolo, a ne res? (6, Z, 4 X); Prav smilta se mi že (6, Z); kokr jaz takole vidm (6, Z); Pa očitno nisva hotela (8, I); Prav jebal se jim bo (8, I); Dobro, da vem, kakšne kurbe so ljudje (8, 1); Brez vsakega smisla (8, I); Kar nekam užaljen je (9, 2 X); To si si gladko zmislila (9, 1); Saj mu tako zmeraj jaz kupujem igrače (9, I); Če prideš štopat, pa je nekdo že na cesti, se pač postaviš za njim (9, I, 2 X); pa so se mi mal zagraužal tisti pregovori (9, Š, 2 X); Štopar je videti prav nevaren tip (9); Na to sem tut že mislu (9, Š); Drugač bi ti jih prav rad posodu (9, Š); Jasno, take tipe je treba zaje-bavat do smrti (10, I, 2 X); Z nobenim drugim ne greva (11, I); Midva nisva nobena zapečkarja (11, M); Samega pa tudi ne moreš pustiti doma (12, M, 2 X); Pusti že enkrat mojo mamo pri miru (12, I, 3 X); Kar priznaj (13, 1); Kar pejt, kamor te je volja (13, M). Analiza pogostnosti govornih skladenjskih značilnosti v jeziku posameznih oseb TV-igre kaže, da v isti količini teksta, kjer govori Miša poprečno 10 primerov le-teli, govori Štopar 12 primerov, Ico 16, Ženska pa kar 100. Ta ugotovitev znova potrjuje naša prejšnja dognanja iz analize nezbornih glasovnih in besednih značilnosti; izjema, ki na prvi pogled ruši dosedanje analize, je le Štoparjev govor, saj le-ta po pogostnosti govornih skladenjskih značilnosti zaostaja za Icem. Seveda je težko povsem zanesljivo ugotoviti, kaj je pravi vzrok tej nedoslednosti; v veliki meri je vzrok za množično pojavljanje vsaj nekaterih vrst govornih skladenjskih značilnosti govorjenje v afektu ali vsaj ob čustveno obarvanem razpoloženju, ki je zelo pogosto pri Miši, Icu in Ženski, manj pa pri Štoparju — ta je izrazito razumska in samoobvla-dujoča se osebnost —, zato je tudi povsem razumljivo, da je govornih skladenjskih značilnosti pri njem manj. Ob koncu moram poudariti, da je uporaba govornih skladenjskih značilnosti zelo pozitivna tako v tekstu, ki je namenjen branju, ker s tem posreduje pisatelj bralcu imitacijo živega govora, kot predvsem v tekstu, ki je predloga za govorno plat televizijske uprizoritve, ker ravno govorna skladnja — v nasprotju z neobčevalno, ki naredi govor prisiljen in izumetničen — zagotavlja popolnoma naraven in dosleden govor. Pričakovati smemo, da bi Jovanovič govorne skladenjske značilnosti pri predelavi tega teksta v scenarij in dalje v snemalno knjigo ohranil, zato lahko odločitev za njihovo uporabo in njihovo realizacijo v celoti štejemo za uspešni. РЕЗЮМЕ Анализ нелитературных элементов в фонологии показал, что йованович речь своих персонажей характеризует в зависимости от социальной местной среды путем количественного отбора нелитературных фонологических особенностей. Таким образом дана возможность — вопреки обще-персональному употреблению особенностей разных социалных разновидностей языка — при помощи определения частотности нелитературных фонологических особенностей в речи отдельных персонажей установить, что речь Миши принадлежит сфере литературного языка, речь Ицо сфере общего разговорного языка, речь Штопара сфере люблянского разговорного языка и речь Жены сфере люблянского диалекта. Неизбежным следствием такой характеризации являются разные непоследовательности при проведении нелитературных фонологических особенностей. Эти непоследовательности частично и находят свое оправдание в действительной (индивидуальной) речи и в самом тексте, который в этом случае предоставлен чтению. По этой причине нелитературные элементы в тексте не образуют системы, они употребляются лишь как репрезентанты стилемных категорий. Дальнейший анализ нелитературных особенностей в речи отдельных персонажей потвердил мнение, что йованович употреблял их намеренно, ведь их частотность зависит и от языкового уровня собеседника отдельного персонажа от его эмоционального состояния. (Центральные персонажи телевизионной пьесы Миша и Ицо беседуют с Женой почти чисто литературным языком, ибо только эта языковая разновидность дает возможность обоюдной комюни-кации — частотность нелитературных особенностей в эмоционально насыщенных ситуациах несравненно больше нормальной.) Передача нелитературных фонологических особенностей на письме в общем адекватна, несостоятельными являются только примеры несоблюдения орфографических правил словенского литературного языка. Анализ нелитературной лексики потвердил резултаты анализа нелитературной фонологии. Анализ нелитературных элементов в морфологии и в речевом синаксисе показали, что и нелитературные морфологические особенности и речевые синтаксические особенности с определенным успехом включаются в целое нелитературного языкового изложения. OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO PROBLEMATIKA SLOVENSKEGA NARODNOOSVOBODILNEGA PESNIŠTVA IZ LET 1941 DO 1945 1. Pregled dosedanjega obravnavanja narodnoosvobodilnega pesništva 1941—1945 V slovenskem literarnozgodovinskem seminarju ljubljanske filozofske fakultete se polagoma, a vztrajno nabira pesniško gradivo na temo: Slovensko narodnoosvobodilno pesništvo 1941—1945.' V štud. 1. 1972/73, 73/74 je bilo zbranih čez 4000 besedil, ki jih je zbralo in podalo o njih prve komentarje dvanajst študentov v okviru svojih seminarskih in diplomskih nalog. Na novo odkrito gradivo prinaša nova vprašanja in probleme, zato je mogoče prav, če najprej poskusimo pregledati, kuj je bilo o zadevni problematiki že zapisano. Težišče naslednjega pregleda bo na obravnavanju množičnega, anonimnega pesniškega ustvarjanja med NOB, medtem ko bo vrednotenje del literarno priznanih in znanih avtorjev omenjeno le mimogrede. Naš namen je, da bi ugotovili, koliko in kako je bila ta dejavnost doslej prisotna v zavesti slovenske publicistike in literarne zgodovine. Med prvimi, ki se je že leta 1942 zamislil nad nastajanjem tega pesništva, je bil Miran Jarc. Posamezno pesem označuje »partizanska«, »brezimna pesem« in opozarja na njen zgodovinski pomen ter priporoča, da bi se vse te pesmi morale zbirati, ohranjevati in gojiti, ker je v njih dragoceno gradivo za poznejšega raziskovalca narodovega življenja. Opazi tudi njihove večje zmožnosti: »Včasih naletiš na verze, ki te naravnost prevzamejo z duhom resnične poezije.«2 Značilno je, da je to pesništvo pritegnilo pozornost prav M. Jarca, ki je doživljal partizanstvo le dober mcsec in ki je bil nekdaj kot pesnik močno odmaknjen čustvovanju širokih plasti. Mile Klopčič je skušal dati pregled tovrstnega pesništva v dveh zvezkih Pesmi naših borcev. V uvodu razlaga, kaj ga je napotilo k urejanju zbirke, kakšna načela je upošteval pri izbiranju pesmi, omenja njihovo tematiko in njihove dotlej neznane avtorje, ki se po socialnem izvoru in izobrazbi zelo razlikujejo med seboj.3 Filip Kalan odkriva tudi moralno ozadje za »sproščeno in radostno ljudsko tvornost«. »Zločinec ne poje — to je stara ljudska modrost. ...Pesmi teh preprostih ljudi nam zmagovito razodevajo, da spet živimo v dobi, ko ljudstvo sanja in prepeva v svoji plodni anonimnosti, v dobi, ko ljudstvo spet 1 O začetkih tega zbiranja in zastavljenih nalogah glej razpravo: Boris Paternu, Poglavje iz slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva, Slavistična revija, št. 2, apr.-jun. 1972, Lj. 1972, str. 161—180. 2 Miran Jarc-Sulii, Beseda o partizanski pesmi, Obzornik, časopis za ljudsko prosveto, Lj. 1951, str. 141, glej tudi str. 140 pod črto. 3 Pesmi naših borcev I, II, Izbral in uredil Mile Klopčič, Izdal Propagandni oddelek GS NOV in PO Slovenije, junij 1944. ustvarja svoj mit... Ta mit je sanja o novem človeku, ki bo v vsej svoji moralni osnovi drugačen kakor človek nekdanjih dni.« Govori o njeni širini in oblikovni nedodelanosti: »Res, da se v njih po navadi razodeva veliko neznanje umetnih pesniških oblik, izrazita nespret-nost v oblikovanju pesniških primer, nerazvit čut za pravo mero ne le v me-trični gradnji, marveč že v prijemu pesniškega motiva, in navsezadnje ni moči spregledati nekakšne programske ozkosti v izboru samega motiva in njegovi miselni obdelavi, ki se često druži z diletantskim rimanjem dnevnih gesel — toda hkrati čutiš v tej tvornosti tesno in iskreno povezanost neznanega tvorca s krvavo resničnostjo časa, s trajnimi težnjami vsega trpečega človeštva, z najplemenitejšimi čustvi, ki jih je zmogel rod v letih strašnega uničevanja vsega lepega...«4 Oton Zupančič v svojem Pozdravu partizanski pesmi označuje vojaško pesem pred NOB za vdano v neizogibno usodo, brez kake vžigajoče ideje, zaradi katere bi bilo vredno iti v boj in smrt. Domobranska mu je trgala uho in žalila slovenski čut... »Potlej pa je prišumela kakor veter z gora in iz gozdov melodija partizanska, udarna, ponosna, zanosna in zmagovita in je vnemala srca in privzdignila pete... To je bila pesem svetlega in vročega jedra, pesem z živo idejo o domovini, ...Ne več pesem po sili vojaka ali brambovca brez ideje, temveč zavednega borca za jasne ideale.« Kljub svojemu pozdravu poudarja, da je kritika tudi potrebna.5 France Kosmač šteje za partizansko poezijo tako, ki je nastajala neposredno v partizanski vojski. Zato ne more mednjo uvrstiti Zupančičeve pesmi, »dasi je po svojem duhu globoko posegla v problematiko NOB«. Posebni poglavji posveča partizanskim pesnikom, ki so znani že izpred vojne (M. Jarc, I. Rob, T. Seliškur, B. Vodušek, M. Klopčič, J. Udovič, J. Brejc) in tistim, ki so zrasli v njej (V. Brest, P. Levee, I. Minatti, J. Šmit), najdlje se pomudi pri M. Boru in K. D. Kajuhu. V zadnjem poglavju omenja »nekatere primere (Oto Vrhunec-Blaž, Vinko Šumrada-Radoš, 50-letna žena z Vipavskega), ki kažejo, da se je epska žila odprla.«8 Pozneje dodaja: »Stapljanje narodne in umetne partizanske pesmi v jeziku in v melodiji je eden najzvestejših izrazov in znakov, kako je narodnoosvobodilna borba globoko posegla v narodno zavest in jo oblikovala.« Ugotavlja, kako je v vsakršni umetnosti za časa NOB moč ugotoviti predvsem oblikovno čudovito preprostost, motivno približanje tipičnemu občutku, jasnost misli in linije ali vsaj težnje k temu. »In ta in takšna umetnost, kljub temu, da je ljudska in tipična, ni nič manj izvirna, nič manj individualna.«7 Karol Pahor išče korenine peti partizanski pesmi (ki jo imenuje tudi nova narodna in ljudska pesem) v španski in sovjetski ljudski revolucionarni 4 Filip Kalan, O ljudski tvornosti, Slovenski zbornik 1945, Uredil Juš Kozak, DZS 1945, str. 92—98, cit. str. 95, 97, 95. 5 Oton Zupančič, Pozdrav partizanski pesmi, ob peti obletnici Osvobodilne fronte, Ljudska pravica, Lj. 27. 4. 1946. O. Z., Veš, poet svoj dolg?, Lj. 1948, str. 56—59, cit. str. 57. 0 France Kosmač, O partizanski poeziji, Mladinska revija, 1946, št. 2, str. 79—85, cit, str. 80, 85. 7 France Kosmač, Moč kulture v partizanih, Mladinska revija, 1947, str. 73 —79, cit. str. 74, 79. pesmi. Drugi vir so pesmi slovenskih partizanskih pesnikov, ki so dobile melodijo.8 Y Kratkem pregledu slovenskega slovstva M ar ja Boršnikooa označuje slovstvo NOB z naslednjim: »Za vse to drobno leposlovje je značilno, du je prenehalo biti izraz individualnih usod. Postalo je izraz trpljenja in revolucionarnih prizadevanj vsega slovenskega ljudstva. Pesimizem se je umaknil življenjski radosti, pasivnost borbenosti, drobna usoda posameznika je postala ničeva spričo žrtev, muk in junaštev celote. V skladu s to celoto je postal pesniški izraz preprost, neposreden, stvaren, udaren... Narodnoosvobodilno gibanje v širokih ljudskih plasteh ni prebudilo samo zanimanja za kulturo, marveč jih je podžgalo tudi k aktivnemu življenju. Poleg ustnih in slovstvenih prizadevanj, ki so povečini prigodniškega značaja, je nastala tudi marsi-kakšna anonimna pesem, ki se je zaradi odgovarjajoče vsebine ali melodije tako razširila, da je postala ljudska last.«8 Milko Matičetov se na osnovi analize izraznih sredstev pesmi, ki mu jo je povedala Ana Deško iz Ospa, odloča, da bi kljub nekaterim pomislekom medvojno ustvarjalnost anonimnih avtorjev razširili v pojem sodobne ljudske pesmi.10 Franček Bohanec ugotavlja, da »oblikovno vsekakor partizanskih pesmi s stenčasov in bataljonskih listov ne moremo primerjati s staro ljudsko pesmijo, ki jo je stoletno izročilo opililo in izpopolnilo, bila pa je vendar v marsičem vir ali vsaj pobuda umetni partizanski pesmi M. Bora, M. Klop-čiča, K. D. Kajuha, F. Kosmača, P. Levca 111 drugih... Partizanska umetna pesem je našla sozvok s časom, ujela valovanje borbe... Megleno iskanje samega sebe je ob dotiku z zdravimi ljudskimi silami izgubilo sleherni pomen .. .c11 Istočasno je pisala o začetkih svojega pesnjenja med NOB, o siceršnjem nastajanju in pomenu pesmi v tem času Vida Brest.12 Filip Kalan v uvodu k antologiji Kri d plamenih, na nastanek katere je delovala politična pobuda, poudarja, da si SNOP* 1941—1945 »ni mogoče zamisliti brez t. itn. socialne pesmi, ki je dozorevala v svoji moderni obliki med obema vojnama, v letih 1919—1940. Pesem socialnega protesta in pesem ljudske vstaje, ti dve témi sta si enakorodni in se družita v nerazdelno celoto — tako pričuje samo gradivo... Vodilno misel o organski enovitosti slovenske socialno in vojne pesmi v zadnjih tridesetih letih je potrdil razbor pesniškega gradiva.« V ponovni izdaji imenovane antologije utrjuje še mnenje, da sta si pesem socialnega protesta in ljudske vstaje enakorodni po moralni vsebini. »Estetska ocena spodbuja zaključek, da zrcali ta družbeno prizadeta tematika 8 Karol Pahor, Naša partizanska pesem, Obzornik, časopis za ljudsko pro-sveto, 1946, str. 224—226. " Marja Boršnik, Pregled slovenskega slovstva, 1948 — Studijo in fragmenti, Obzorja Maribor, 1962, str. 288—289. 10 Milko Matičetov, Naši problemi. Utrinki iz ljudskega pesništva, Novi svet 1950, str. 263. 11 Franček Bohanec, O kulturni rasti med osvobodilno vojno, Obzornik, časopis za ljudsko prosveto, Lj. 1951, str. 171. 12 Vida Brest, Ljudje in pesem, Obzornik, časopis za lj. prosveto, Lj., 1951, str. 160—164. * SNOP = kratica za: slovensko narodnoosvobodilno pesništvo. znaten zgodovinski preobrat v dolgih in zamotanih razrednih bojih, značilno vrelišče v družbeni zgodovini slovenskegu naroda«...13 Prvi je o nastajanju in širjenju slovenske narodnoosvobodilne péte pesmi razpravljal Radoslao Hrovatin. Kljub temu, da »je pri širjenju izbranih partizanskih pesmi, zlasti glede teksta, imela propaganda velik vpliv,... so se množice oprijele le nekatere pesmi. Ze samo ta trditev kaže, da je ljudstvo pri sprejemanju pesmi aktivno«. Ko govori o njihovem izvoru, na katerega so vplivale pesmi iz revolucionarne tradicije doma (srednjeveška puntarska pesem, napredne domorodne pesmi: Naprej, Zdravica, Triglav, ilegalne pesmi iz predaprilske Jugoslavije: Bilečanka) in drugod (ruske revolucionarne in partizanske pesmi, pesmi španskih borcev, pesmi borbe svetovnega proleta-riata), posebej poudarja, »da se niso partizanske pesmi pri nas širile le kot navadne kontrafakture, pri katerih podložimo privzetemu napevu le nov tekst. Ljudstvo je sprejelo te napeve zaradi sorodne glasbene motivike ali pa jih je po svoje preoblikovalo, kar je tipično za ljudsko tvornost... Ker so v narodnoosvobodilni vojni sodelovale vse družbene plasti našega naroda,... je naša partizanska pesem zajemala iz naj raznovrstnejših virov na zelo široki osnovi. Take pesmi, ki so bile v pozitivnem odnosu do naše ljudske tradicije, so postale resnično splošna ljudska last.«14 Leta 1953 je izšla v njegovem uredništvu, namenjena za glasbene potrebe, a uporabna tudi za splošno raziskovanje SNOP, zbirka Partizanska pesem. V uvodu podaja kratek oris partizanske pevsko-glasbene kulture in strnjeno ponavlja sklepe, do katerih prihaja v prej omenjeni razpravi. Za nas so koristne opombe k pesmim.15 Stanko Janež se v več izdajah pregledov slovenske književnosti za šolske potrebe dotika med drugim tudi množičnega medvojnega pesniškega udejstvo-vanja: »Skupno življenje v narodnoosvobodilni vojski je sprožilo nastanek novih oblik ljudskega pesništva.«10 V prvi celostni razpravi o našem slovstvu med NOB Viktor Smole) ugotavlja, da je bilo pesništvo v tem času najbolj gojena literarna zvrst in da je pesnjenje postalo dolžnost in potreba vsakega borca in aktivista. Ugotavlja psihološko in zgodovinsko ozadje vzrokov za množičnost tega pojava, razpoznava vplive v pesniškem gradivu, ki mu je ne glede na pomisleke o literarni vrednosti dokaz o kulturno-ustvarjalnih močeh slovenskih ljudi in o izredni, tudi kulturni vsebini našega osvobodilnega boja. Ko »v povodnji besed in verzov« najde tudi pesmi, ki so »resnične in lepe«, pravi: »Ta poezija neznanih ali psevdonimnih avtorjev res ne raste iz še žive ljudske poezije, raste pa iz duha ljudske tvornosti in iz ljudskega gona, da izrazi, česar 13 Kri v plamenih, Izbrala in uredila F. Kalan in Cene Vipotnik. Izdano ob desetletnici ustanovitve osv. fronte slov. naroda, SKZ, Lj. 1951, str. 6; Druga izdaja: Kri..., Pesmi socialnega protesta in ljudske vstaje, izdala MK ob dvajsetletnici NOB 1941—1961, str. 205 (Antologija upošteva le razvito pesništvo.) 14 Radoslav Hrovatin, Partizanska pesem — naša ljudska pesem, Obzornik, časopis za ljudsko prosveto, Lj. 1951, str. 554—559, cit. str. 355, 559. 15 Partizanska pesem, Uredil R. Hrovatin, DZS, Lj. 1953. 10 Stanko janež, Slovenska književnost, Obzorja, Maribor, 1953, str. 499. Navedeni citat je iz njegove Zgöd. slov. knjiž., Obz. Maribor, 1957, str. 354. V nadaljnih ponatisih ni nič novega. drugi, na primer šolani, »poklicni« pesniki ne znajo... Pomanjkljivost v gradnji stiha stopa v ozadje spričo tega, kar je že od nekdaj odlikovalo pristno ljudsko tvornost: spričo slikovitosti in preproste nazornosti v izra-?.anju in v primerjavah ... Kakor oblikovno so bile partizanske pesmi tudi vsebinsko, motivično preproste in vsakdanje.» Avtor je literarno anonimnemu pesništvu posvetil precejšnjo pozornost, navedel je tudi veliko stvarnih podatkov, ne vztraja pa pri enotni terminološki opredelitvi gradiva. Eno in isto označujejo izrazi: anonimna, psevdo-nimna, primitivna poezija, pesniški proizvodi, partizanska pesem, ljudska pesem. Iz obravnave je razvidno, da je pri tem upošteval le tako pesništvo, ki je nastajalo v partizanih, kvečjemu še v zaledju, ki je bilo z njimi aktivno povezano. Nasproti temu je umetna poezija, kjer omenja, vsaj poimensko, literarno priznane in znane avtorje." Borisu Merharju je pojmovanje, ki označuje množično pesniško ustvur-janje med NOB kar s starim terminom »ljudska poezija«, preozko; opozarja namreč na »subjektivni moment ustvarjanja, kar v ljudski poeziji ni ne bistveni ne odločilni kriterij, razen tega je bila partizanska pesem v glavnem literarna stvar in je le majhen del tako bogatega pesniškega gradiva imel ali dobil melodijo ter zaživel z njo med ljudstvom«. Poudarja, da je treba razlikovati med ljudskimi prvinami v naši partizanski pesmi (kot že zgodovinski kategoriji) in med njenimi odsevi v naši ljudski pesmi, o kateri pa je sodba še preuranjena. Njeni obrisi bodo jasnejši šele s časom in s prinašanjem novih zapisov z vsega slovenskega ozemlja.18 Jože Pogačnik ponavlja spoznanja o veliki vlogi slovstva med NOB. SNOP deli v partizansko ljudsko pesem, ki je imela vlogo čustvenega organizatorja in povezovalca slovenskega narodnega odpora, in v liriko, ki bi ji lahko »rekli umetna poezija v razliko od ljudske, ima iste karakterne črte kot partizanska ljudska pesem, le da je umetniško, vsebinsko in oblikovno mnogo bolj dognana«.10 Leta 1959 je izšla Naša partizanska pesem. Zbirko z notami je uredil Radovan Gobec, ki v uvodu pravi, »da je hotel uredniški odbor s pesmarico zajeti vse pesmi, ki so nastale v času narodnoosvobodilnega boja ne glede na izvor in poreklo. Izkopali smo nekatere pesmi, ki še niso bile objavljene, sprejeli pa smo v pesmarico tudi narodne pesmi, ki so jih neznani avtorji še v času borbe prenesli v partizansko okolje«. Zbirka vendar v mnogočem ponavlja Hrovatinovo iz leta 1953. Pri drugi zbirki ta sodeluje z uvodnim esejem in opombami.20 Radostno Hrooutin se je največ ukvarjal s teoretičnim preučevanjem SNOP, toda kot muzikolog in etnolog. V prispevku Slovenska partizanska pesem kot predmet znanosti pravi, da je »partizanske pesmi mogoče znanstveno proučevati z različnimi metodami in iz raznovrstnih aspektov«. Zmotno se mu zdi 17 Viktor Smolej, Naše slovstvo v dobi narodnoosvobodilne vojne, Pogovori o jeziku in slovstvu, Maribor, 1955, str. 27—53, cit. str. 29, 30. 18 Boris Merhar, O ljudskem pesništvu — Partizanska pesem, ZSS 1, SM, Lj. 1956, str. 112—113, cit. str. 112. " Jože Pogačnik, Književnost na straži, Tribuna, št. 7, 10. 4. 1957, str. 4, št. 8, 24. 4. 1957, str. 4—5, št. 9, 8. 5. 1957, str. 4; cit. št. 8, str. 5. 20 Naša partizanska pesem, Uredil H. Gobec, Borec, 1959, cit. str. 6. mnenje nekaterih glasbenih strokovnjakov, ki partizanski pesmi pripisujejo predvsem njeno socialno funkcijo in se celo sami avtorji nekako opravičujejo, kot da so te pesmi estetsko manjvredne zaradi svoje enostavnosti in preprostosti. Kot etnolog dostavlja, da njegova znanost ne upošteva le historičnih dokumentov, ampak tudi živo gradivo in zato poziva, da je treba zbrati zanimivo in pomembno gradivo in študirati dokumente za ugotovitev izvora in razvoja te svojevrstne izraznosti, kar vse bo omogočilo, »da se bomo lahko poglobili v njene strukturne značilnosti in psihične osnove«.21 Ko skuša določiti odnos etnologije do partizanske pesmi, jo opredeljuje kot delavsko ljudsko pesem. Da lahko »te nove ljudske pesmi označi po najnaprednejšem delovnem sloju naše zgodovinske epohec, mu je v oporo zgo-dovinsko-sociološko izhodišče. Z enakega stališča poudarja, da »za partizanske pesmi ni bistvenega pomena niti anonimnost niti ni pravilno med njimi iskati nepremostljive razlike med individualno in kolektivno ustvarjalnostjo, to je med umetno in ljudsko tvornostjo... ker so v narodnoosvobodilnem boju sodelovali napredni ljudje iz vseh slojev naših narodov...«22 V uvodnih besedah priročnika za poučevanje književnosti v NOB v šoli Fera Jagrova govori, da je umetna in ljudska tvornost najgloblji in najne-posrednejši izraz naše vstaje. Ustvarjalce druži skupna snov, razlikujejo pa se po svojem umetniškem poreklu, po oblikovni izkušnji in izrazni moči, zato je historična in estetska vrednost njihovih del zelo različna. »Prav zaradi tako različnih umetniških kvalitet vseh teh ustvarjalcev bi bil pri ocenjevanju njihovih del krivičen enoten kriterij«. Glede na okoliščine nastanka deli književnost v »partizansko«, ki je nastajala v razmerah partizanskega bojevanja, in v »literarno zapuščino iz pregnanstva, ječ in taborišč«. Njena novost je, da misli na primerjavo te medvojne lirike s tisto, ki je nastajala med 1. svetovno vojno. Delu literarno anonimnih avtorjev posveča posebno poglavje in v njem komentira pesmi iz zbirke Pesmi naših borcev.23 Ocenjevalec Viktor Smolej ima k delu veliko pripomb,24 prav tako na antologijo del pisateljev, padlih v NOB, Iz krvi rdeče, ki jo je uredil Tone Pavček." Čeprav zamišljeno kot spominsko počastitev, jo šteje za zamujeno priložnost, »da bi se vsaj v izboru seznanili tudi z leposlovno manj pomembnim, a vendar zanimivim delom plejade pesnikov, pisateljev in publicistov«.20 Leta 1961 je izšel v uredništvu Mitja Mejaka izbor pesmi iz osvobodilnega boja z naslovom Lirika upora, ki v sedmih tematskih krogih upošteva pesmi bolj ali manj literarno priznanih avtorjev.27 21 R. Hrovatin, Slovenska partizanska pesem kot predmet znanosti, Rad kongresa folklorista Jugoslavije, VI, Bled, 1959, str. 255—259, cit. str. 255, 257. 22 11. Hrovatin, Partizanska pesem in znanost o ljudski kulturi, Slovenski etnograf, XIV, str. 7—13, 1961, cit. str. 10. 23 Vera Jager, Umetnost med NOB s posebnim pogledom na književnost, Izdal Zavod za prosv. pedagoško službo OLO Ljubljana, 1961, cit. str. 3—4. 24 Prim.: V. Smolej, Nekaj novih knjig o slovstvu med NOB, JiS 1961/62, št. 5, str. 147—153. 25 lz krvi rdeče, antologija del slovenskih pisateljev, padlih v NOB; Uredil Tone Pavček, Borec, Lj. 1961. 20 V. Smolej, Nekaj novih knjig o slovstvu NOB, II, JiS 1961/62, št. 6, str. 181. 27 Lirika upora, Izbor pesmi iz osvobodilnega boja; Uredil Mitja Mejak, CZ, Lj. 1961. — Miniaturna izdaja! Predvsem za preučevanje péte medvojne pesmi je koristna knjiga Pesmi borb in zmag, ki jo je uredil Bogomil Gerlanc28 V nji je precej spominskega gradiva, stvarnih podatkov in bibliografija pesmi in glasbenega življenja o narodnoosvobodilnem boju za razdobje 1941—1963. Anton Slodnjak v svojem Slovenskem slovstvu obravnava SNOP brez omembe množičnega pesniškega ustvarjanja.20 Boris Paternu je prvi izčiščeno določil tri glavne značilnosti SNOP, obrav-navajoč sicer samo »kvalificirano pesništvo« vojnih (in prvih povojnih let), toda z malo širine ostanejo veljavne tudi pri obravnavanju SNOP sploh. Te značilnosti so naslednje: 1. Skrajna ogroženost in odpor zoper njo sta povzročila, da so se ob isti zgodovinski témi upora, trpljenja in upanja srečali pesniki vseh generacij in vseh predvojnih literarnih smeri. 2. Druga bistvena lastnost vojne... lirike je bil t. im. perspektivizem. Tudi najbolj mračne in grozljive situacije imajo... v teh pesmih svoj svetli ton izhoda. 3. Tretja lastnost te poezije je v njenem preprostem, na vse strani odprtem in jasnem izrazu. Komunikativna vez med poezijo in najširšim krogom je trdna.30 Radoslao Ilrooatin je izostril svoje pojmovanje partizanske pesmi in odnos etnologije do nje v svojem tretjem prispevku na to temo. Čeprav še vedno na-glaša povezanost partizanske in delavske pesmi, jo dopolnjuje z zahtevo, da je »za znanstveno raziskovanje treba pojem partizanske pesmi točno opredeliti in strokovno omejiti ustrezno gradivo«. Iz primerjanja naslovov posameznih zbirk medvojnih pétih pesmi izvaja, da so oznako partizanska pesem uporabljali le, kadar je bila poleg besedila tudi melodija. Za primer našteva naslove raznih pesmaric. Nasprotno je Mile Klopčič zbirko, v kateri so bili le teksti, poimenoval Pesmi naših borcev. Izraža zahtevo po čim bolj jasni opredelitvi in strokovni omejitvi gradiva, ki naj bi bilo z oznako »partizanska pesem« predmet znanosti o ljudski kulturi. (Ker skuša predmet razmejiti tudi do literarne vede, se bomo pri tem pomudili nekoliko natančneje.) Za dosego tega našteje deset vidikov, ki jih je treba upoštevati. Y točkah, ki zadevajo tekst in melodijo, pravi naslednje: 1. Po vsebini teksta so partizanske pesmi take stvaritve, ki so več ali manj povezane s tematiko NOB. Povezanost s to tematiko more biti ali zelo tesna ali pa tudi samo bežna. Bistveno je, da so ustrezne pesmi peli v najbolj raznovrstnih okoliščinah,... ki so bile značilne za aktivne in pasivne udeležence NOB. 2. Po obliki teksta so te stvaritve predvsem kitične pesnitve, pri katerih se več ali manj kitic izvaja navadno na isto melodijo. V kitici je važna tudi oblika posamezne vrstice; ta se odlikuje po tem, da je vsebinsko in oblikovno za- 28 Pesem borb in zmag; Izdano ob 20-letnici Partizanskega invalidskega pevskega zbora; Uredil Bogomil Gerlane, Borec, Lj. 1964. 20 Anton Slodnjak, Slovensko slovstvo, Slovstvo za narodnoosvobodilne borbe in v prvi fazi obnove in socialistične graditve, MK, Lj., 1968, str. 463 —465. 30 Boris Paternu, Sodobna slovenska lirika, Naši razgledi, št. 15, str. 306, 7. 8. 1965. Prim, tudi: B. Paternu, II. Glušič-Krisper, M. Kmecl, Slovenska književnost 1945—1965, i. knj., SM, Lj. 1967, str. 9. ključena enota. To pomeni, da se posamezna vrstica dosledno izogiblje prestopu (enjambement). 3. Tekst pesmi je praviloma povezan z melodijo. Torej gre za pesmi v ljudskem pomenu besede, pri katerih sestavljata pesnitev in melodija neločljivo združeno celoto... V nadaljnjih točkah jih opredeljuje še po glasbeni obliki (4), glasbenem izvajanju (5), v odnosu do gibanja-kinetike (6), po geografskem (7), etničnem (8), zgodovinskem (9) in genetičnem izvoru (10). Če vse te vidike združimo, bi bila splošna definicija partizanske pesmi po njem naslednja: partizanska pesem je pesem v ljudskem pomenu besede, ki pri izvajanju dopušča tako vnaprej določeno kot sproti improvizirano tradicionalno izvajanje (tudi z gibalnimi elementi, npr. korakanje), geografsko in etnično ne izvira samo iz naše ožje domovine, ampak tudi iz sosednjih območij Jugoslavije in tujine, po času nastanka zajema puntarske pesmi in gre vse do tistih, ki so nastale v boju za nacionalno osvoboditev izpod fašizma, genetično pa izhaja iz tradicije umetne individualistične in kolektivistične ljudske ustvarjalnosti. Avtor zaključuje: »Pesnitve NOB, ki so namenjene recitaciji, zlasti pa branju in nimajo vseh navedenih značilnosti, sodijo v raziskovanje slovstvene vede... Umetne pesnitve (in skladbe) iz NOB predstavljajo historično celoto, ki je bila zaključena z zmago nad fašizmom. Zato jih je treba obravnavati kot dokumente, ki imajo določeno dokončno obliko, kot so ji jo dali njihovi ustvarjalci. Za raziskovanje takih dokumentov so najprimernejše metode slovstvene (in glasbene) vede. Partizanske pesmi pa se nenehno pre-snavljajo v neprestanem preoblikovanju, zato spadajo po njegovem v raziskovalno področje znanosti o ljudski kulturi.31 Leta 1968 je izšla zbirčica Partizanske pesmi, ki jo je uredil Josip Ribičič. Namenjena je otrokom in simpatična zato, ker v njej avtorji sami pripovedujejo o motivacijah in okoliščinah nastanka svojih pesmi.32 Naslednje leto je izšla antologija slovenske poezije odpora Na partizanski straži, ki jo je uredil Cvetko Zagorski. Kljub temu da je namenjena učencem, si je urednik zastavil z njo večje naloge kot le ponoviti standardna imena SNOP. Zbirki na rob pristavlja, da se mu nov izbor ni zdel potreben, »če naj bi ostala zamisel ista kot pri prejšnjih«. Zavzema se za njegovo razširitev tako tematsko kot imensko: »Treba bi bilo opustiti nazorske, politične, akademske in druge ožine ter prikazati vso raznolikost te poezije v snovi in izrazu. Vključiti bi bilo treba poezijo, ki smo ji pravili doslej ljudska, je pa kvečjemu ponarodela.« Oženje tematike NOB zgolj na bojevniške pesmi se mu zdi krivično glede na trpljenje, boj in žrtve na vseh drugih bojiščih narodnega odpora. Čeprav ni za obravnavanje SNOP kot izoliranega pojava od književnosti pred NOB in po njem, se mu zdi, »da je treba gledati na socialno poezijo in poezijo NOB kot na dve posebni poglavji«, ker je njuno zaporedje predvsem le časovno. »Zurudi imperialistične grožnje pred drugo svetovno vojno sta začeli socialno misel in poezijo spodrivati misel in poezija, ki sta izražali 31 R. Hrovatin, Partizanska pesem — predmet znanosti o ljudski kulturi, Slovenski etnograf, XVIII—XIX, 1965—1966, str. 73—79, cit. str. 76, 77, 78. 32 Partizanske pesmi, Zbral in uredil Josip Ribičič, Kurirčkova knjižnica. Ljubljana, 1968. strah in zaskrbljenost zaradi narodne, evropske in tudi svetovne usode«. Ustrezno navedenim pripombam prinaša njegov izbor precej novih imen v primerjavi s prejšnjimi, tematika je razširjena tudi na predvojno in povojno poezijo, vendar ne na socialno, ampak z motivi morečega vzdušja Dvanajste ure (Igo Gruden) in spominov na preživeti NOB.33 Prvo zbirko pesmi literarno anonimnih avtorjev je izbral in uredil Črtomir Šinkovec z naslovom Partizanska ljudska pesem. Za znanstveno uporabo pridejo v poštev predvsem pripombe, sicer je zbirka, estetsko obdelana, namenjena popularizaciji literarno anonimnega narodnoosvobodilnega pesništva. Urednik pojav množičnega pesniškega ustvarjanja med NOB imenuje »ljudsko pesništvo«, a opozarja, da se »zaradi izrednih razmer njegovega samo-rastniškega nastajanja razločuje od klasičnega pojma in poglavitne značilnosti ljudske pesmi«. Na njegovo takšno poimenovanje odločilno vplivata socialni izvor in izobrazba nosilcev, avtorjev partizanskih ljudskih pesmi.34 Ne kaže prezreti ponovne izdaje pétih pesmi iz časa NOB. Zbirko z naslovom Zborovske pesmi je uredil Rado Simoniti po podobnih načelih, kot sta bili prejšnji dve (Hrovatinova in Gobčeva).35 Dokaj intenzivno se s književnostjo med NOB ukvarja Emil Cesar. Mnenja je, da organizacija in razvoj literarnega dela v samem NOB narekujeta de litev tega ustvarjanja na troje krajših obdobij. Ko govori o prvem, pravi o poeziji naslednje: »Ne le do konca 1941. leta, temveč še vso prvo polovico 1942. leta je kot edini masovni oblikovalec v umetniški besedi opravila prav poezija izredno pomembno delo in najgloblje prodrla v zavest demoralizira-nega slovenskega človeka. S svojimi karakternimi lastnostmi je pomagala vplivati in ponovno izoblikovati njegovo nacionalno in družbeno zavest. Seveda pa bi bilo vse to tehnično neizvedljivo, če nc bi bili v tem času že organizirani nekateri pomembnejši organizacijski in komunikativni sektorji v okviru OF. Hkrati pa so v tem obdobju začeli uresničevati, kolikor so dopuščale kaotične razmere, zahtevo po neposredni družbeni vlogi književnosti.« Pri analizi književnosti, v glavnem pesmi, upošteva sociološko metodo. Odkriva nove avtorje in navaja doslej neznane podatke, npr. o prvi pesmi, porojeni iz slovenske vojne stvarnosti (Manko Golar, Vojna), o prvi pesmi, ki je v obdobju okupacije pisana za mladino (Miha Klinar, Breda), o pesniku (Črtomir Šinkovec), ki je eden prvih med zamejskimi Slovenci (Upoštevaj staro jugosl.—it. mejo! — op. MS), ki so v vezani besedi pritegnili naporom ljudstva v matični domovini in njegovem boju.30 Y prispevkih o drugem obdobju književnosti med NOB, opozarja, da so na nastanek bojnih pesmi slovenskega parlizanstva vplivale mimo lastnega poznavanja potreb tudi besede Edvarda Kardelja, ki je vzpodbujal k pisanju izvirnih bojnih pesmi. Znano je, da se je dotedanji pesniško bojni repertoar 33 Na partizanski straži, Antologija slovenske poezije odpora; Izbral in uredil Cvetko Zagorski, MK, 1969, cit. str. 148. 34 Partizanska ljudska pesem, I; Izbral in uredil Črtomir Šinkovec, Zavod »Borec« v Ljubljani, 1970, cit. str. 8. 35 Zborovske pesmi; Uredil Rado Simoniti, Partizanska knjiga, Lj. 1970. 33 Emil Cesar, Slovenska književnost v prvem letu NOB, Borec, 1971, št. 5, str. 368—378. Emil Cesar, Partizanska književnost v prvem letu NOB, Borec, 1971, št. 6/7, str. 487—488, št. 8/9, str. 557—563, cit. str. 563. oslanjal predvsem na prevode ruskih in mednarodnih revolucionarnih besedil.« Pesništvo tega obdobja označuje z naslednjim: »Pesniška izpoved v letu 1943 kaže nekatere subjektivne črte, ki zaživijo zlasti v zadnjem obdobju književnosti v NOB, predvsem v 1944. in 1945. letu. Izpoved sledi lastnemu ustvarjalnemu hotenju, s čimer razkriva nikdar zatrte težnje po gojitvi naravnih intelektualnih in umetniških sposobnosti posameznikov, zlasti ker je bil tudi tak način izražanja v nenavadnem času potreben. Taka intimna izpoved se razkriva skozi kolektivno bojno poslanstvo, skozi svojska doživljanja, pomaknjena v bolj osebni in pokrajinsko obarvani okvir... Rezultati so za vojni čas, ko ni bilo mogoče načrtno gojiti izpovedi, izredno veliki... Kljub temu da književnik namerno ne zametu je estetskih vrednot, je v resnici marsikdaj daleč od tega. Cas ni dovoljeval poglabljanja v delo, ampak takojšnjo reakcijo...«" Največ se je slovstvu in kulturnemu življenju med NOB posvečal Viktor Smolej. Poleg že omenjenega je o literarno anonimnih pesnikih pisal v Borcu,38 Goriškem zborniku,39 Slavistični reviji40 in drugod. Dotlej objavljene prispevke s tega področja jc povzel in dopolnil v sedmi knjigi Zgodovine slovenskega slovstva z naslovom Slovstvo o letih vojne 1941—1945, (1971). Razdelek o SNOP je naslovil Poezija in v njem najprej podaja skupne značilnosti medvojne lirike. Ko opozori na vzroke za njeno mnogovrstnost, nadaljuje: »Vendar diha iz nje neka ubranost, neka celovitost, saj je rastla iz istega dogajanja, iz istega doživljanja človeške in narodne ogroženosti ter iz istega občutja in osebne in nacionalne prepričanosti. Zelo močen je bil tudi medsebojni vpliv, saj sta pesnike družila neposredno skupno življenje in najtesnejše občevanje... V vse prej kot lirskem času je nastajala izpovedno enotna in oblikovno pisana lirika. V njej so se prepletale slogovne in oblikovne prvine (vseh naših predvojnih literarnih sineri), naša ljudska pesem in zgledi iz tujih slovstev (Bezruč, Majakovski).« Te raznorodne prvine hoče poimenovati z realizmom novega kova, ki ga povezuje s tistim v tridesetih letih in tistim v prvem povojnem obdobju. Ustavlja se še pri njenih nalogah, poslanstvu v tem izrednem času, njeni družbeni vezanosti, najpogostnejši tematiki, pesniškem izrazu in obliki (Pojav soneta razlaga s težnjo po zanikanju improvizacije). Na koncu spomni še na epske prvine v njej. Pri navajanju teh značilnosti misli na razvito (elitno) pesništvo pesnikov, »ki so pisali vojne pesmi kot svojo umetniško izpoved«. Posamezno jih obravnava v dveh poglavjih glede na okoliščine nastajanja njihovih pesmi. Loči pesnike partizane in tiste, ki so pisali v »zaledju« (Zupančič), v taboriščih in izgnanstvu. Boru in Kajuhu, kot najizrazitejšima med vsemi, določa posebni poglavji. 37 Emil Cesar, Slovenska partizanska književnost do sept. 1943, Borec, 1972, št. 2, str. 99—110, cit. str. 108; št. 3, str. 177—184; št. 4, str. 247—255; št. 5, str. 297—304; št. 6/7, str. 379—390; št. 8/9, str. 489—494, cit. str. 493—494. 38 V. Smolej, Komandant Blaž, Borec, št. 11, 1953, str. 334. V. Smolej, Pesem svetlega in vročega jedra... Borec, št. 7, 1957, 276—279. 38 V. Smolej, Pesmi borcev XXXI. divizije, Goriški zbornik, Nova Gorica. V sept. 1957, str. 107—113. 40 V. Smolej, Nekaj predlog za slovenske partizanske pesmi, Slavistična revija, časopis za lit. zgodovino in jezik, Lj. 1963, št. 1—4, str. 199—206. Literarno anonimno pesništvo skuša notranje razčleniti v poglavjih o pesnikih samorastnikih. pesnicah samorastnicah, ljudski pesmi in prepevani pesmi. Pesnike samorastnike ima bolj za priče visoke obče kulture najširših plasti slovenskega ljudstva kakor za zglede izredne pesniške nadarjenosti in moči. Zdi se, da hoče z njimi potegniti nit od visokega, razvitega pesništva k ljudski pesmi. Pri tej po nastanku loči tri tipe: 1. Pesmi, ki so nastajalo ined NOB in vsebujejo ljudske prvine, tj. njihov izraz, oblika in duhovna razsežnost so izpoved in izraz najširših ljudski plasti. Pesmi tega tipa moramo ločiti od drugega tipa. 2. Sem spadajo ljudske pesmi v klasičnem pomenu te besede. To so pesmi, ki so v ljudstvu živele in jih je ljudstvo v letih vojne prenarejalo in prisvajalo po svojem okusu, ustvarjalnem gonu in oblikovnem spoznanju. 3. Pesmi, katerih avtor je bila skupina ljudi, kolektiv. Taki primeri so redki, vendar so prav za partizanske razmere razumljivi zaradi močnega skupnostnega življenja. Poglavje o prepevani pesmi se delno pokriva z drugo točko v zgoraj naštetih tipih, čeprav naslov sam upošteva načelo izvajanja.41 Pri takem razčlenjevanju SNOP torej upošteva umetniško, izobrazbeno in socialno raven nosilcev, način obstajanja, okoliščine nastajanja in načelo izvajanja pesmi. Franc Zadravec je v šesti knjigi Zgodovine slovenskega slovstva, ki je izšla pri založbi Obzorja v Mariboru, narodnoosvobodilno slovstvo vključil »v slovstvene razvojne loke v tridesetih in štiridesetih letih«, ker letnicama 1941—1945 ne priznava periodizacijsko razmejitvene moči. Umetniško vrednost partizanske pesmi (v razvitem pesništvu) vidi še najbolj v tem, »da je ohranila tudi tradicijo stabilnega verza, da torej ni v celoti izpeta v burnih ritmih«.42 Boris Paternu je sodeloval na seminarju o literaturi in kulturi slovenskega narodnoosvobodilnega boja43 z referatom O namenu, metodi in pomenu zbiranja (S)NOP, ki ga je razširil v razpravo z naslovom Poglavje iz slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva,44 Y njem najprej razlaga upravičenost pojma SNOP, čeprav je vzet iz družbeno-politične in ne slovstvene ali slogovne terminologije. Nato označuje razvita območja slovenske medvojne poezije. V njej opaža svojevrstni proces »folklorizacije«, potrebo po močnejši povezanosti pesmi z ljudmi, po njeni komunikaciji v širino in pojave spontanega notranjega in zunanjega poenotenja v vseh njenih plasteh: v tematiki, žanr-skili pojavih in izrazu. Pojmu folklorizacija bo treba dati »ustrezno vsebino in ga ne omejevati zgolj na tiste pojave, ki pomenijo (ne)zavedno posnemanje starodavnega ljudskega pesništva«. 41 Viktor Smolej, Slovstvo v letih vojne 1941—1945, ZSS, VII, SM, Lj., 1971 — Poezija, str. 111—227, cit. str. 112, 111. 42 Franc Zadravec, Slovstvo v času NOB kot periodizacijsko vprašanje, Jezik in slovstvo, 1971/72, št. 5, str. 133—138, cit. str. 135. O periodizac. vprašanju glej še: Matjaž Kmecl, Razvojne tendence v najnovejši slovenski književnosti, Jezik in slovstvo 1961/62, št. 1, str. 18. 43 Seminar je organizirala Slovenska matica 14. jan. 1972. 44 Čeprav je razprava izšla v Slavistični reviji (glej op. 1 !), naj bo zaradi celotnosti pregleda dovoljeno tudi tu ugotoviti bistveno problematiko. Glavno pozornost posveča literarno anonimnemu pesništvu, ki je kdaj »zaradi svoje neposrednosti razvilo posebne, mestoma manj programske in celo bolj odprte semantične razsežnosti kot višja in bolj kultivirana pezija«. V zvezi z njim postavlja konkretne naloge: treba bo zbrati čim bolj celotno gradivo, v poštev pridejo samo avtentična besedila, ki jih bo treba razvrstiti in ovrednotiti po zahtevnejših literarnozgodovinskih in trdnejših teoretskih merilih. Ob gradivu, ki je že zbrano v okviru teli nalog, se sprašuje, kje so vzroki za tako množično pesnjenje in ugotavlja, da so na to vplivali razburljivo in usodno vojno dogajanje, zavest osebne in skupne narodne ogroženosti in slovstvena tradicija pri preprostih ljudeh. Ko pregleduje tematiko, najde poleg znanih in splošnih položajev človeških usod takratnega dogajanja tudi izjemne, o čemer pravi: »V literarno anonimnem pesništvu prav zaradi njegove večje neposrednosti ali naivnosti lahko najdemo presenetljivo enkratne, docela individualne in zapletene doživljajske lege ...« Nekaj takih primerov tudi interpretira. Postavlja tudi naloge za tipologizacijo gradiva, razčlenitev miselnih sestavin v osrednji skupni misli osvoboditve in revolucije in opozarja na problem oblike in izraza, kjer se na podlagi doslej zbranega gradiva kažejo tri glavne značilnosti: metričuo členjenje besedila, rimanje in kitičnost. Poleg mnogih vprašanj se mu zdi osrednje: »...kako raziskati, označiti in nazadnje tudi ovrednotiti svojevrstno razmerje med silovito semantično močjo življenjskega gradiva samega, ki obstaja v teh besedilih, in skromno literarno kulturo izraza, ki je soustvarjajoči prevodnik tega gradiva.« Končno opozarja tudi na možnost primerjalno tipoloških raziskav v jugoslovansko, splošno evropsko in svetovno smer.45 S postavljenimi nalogami in problemi ima prispevek lahko ključni pomen za nadaljnje delo pri obravnavani temi. Delno se dotika vprašanj tovrstnega pesništva tudi Jože Jaooršek v svoji pesniški zbirki Usoda poezije 1939—1949. V dodanem komentarju govori o pesnikih, ki so se zadrževali v IO OF ali v njegovi bližini, slovensko medvojno poezijo primerja s pesništvom odpora v Franciji in med drugim pravi: »O usodi slovenske poezije v letih 1941—1945 ni veliko napisanega, vsekakor ne toliko, kakor bi to obdobje zaslužilo. (Če bi Kitajci imeli iz časov svoje revolucije toliko pesmi, bi največji kitajski pesnik, ki je revolucijo tudi vodil poskrbel, da bi ves svet govoril o njihovem literarnem čudežu ...).« Ko govori o njeni množičnosti, poudarja, da je partizanska poezija predvsem ljudska poezija, da bi celotno slovensko partizansko pesem lahko krstili za revolucionarno romantiko in čeprav je njeno komunikativnost narekovala revolucija, so težki osebni dogodki pokazali, da je tudi osebno izpovedovanje lahko izraz vsesplošnega revolucionarnega sporočila. Omembe vredno je njegovo mnenje, da so se partizanski pesniki morali nujno oklepati urejenih ritmov, ki so nosilci spomina, in da je toliko sonetov nastalo zato, ker so to znane posode poezije, v katere bi lahko spravili pesem tudi v temi. 45 Glej op. 1! Cit. str. 163, 161, 178. Pripoveduje tudi o konfliktih v poeziji 1941—1945: »Marsikateri ljudski pesnik ki je pisal o svoji samoti, žalosti, tegobi, strahu pred smrtjo in o svoji zapuščeni ljubici, je bil poklican pred zbor revolucionarjev, ki so mu povedali, da zdaj ni čas za tako tarnanje.« Konflikt je nevidno delil partizanske pesnike na dve nevidni skupini. Opisal ga je v svoji pesmi Najnovejša pisa-rija iz leta 1944. Dalje navaja: »Lirika je morala postati plakat... in če bi ne bila akcijska, bi bila nesmiselna, neučinkovita, nezgodovinska ... Zanimivo je namreč da se cele vrste pesniških materialov (strah, obup, osamljenost), ki so bili doslej »stebri« sleherne poezije, sploh ni »smelo« uporabljati.«46 Navedeno poročilo kaže v glavnem dvoje razmerij do anonimnega SNOP: 1. Razpoloženjsko-spominsko, ki se pojavlja predvsem v publicistiki prvih povojnih let (Bohanec, Brest, Kalan, Kosmač, Pahor, Pogačnik). Čustveno obnavlja neposredno spremljanje nastajanja in sprejemanje tega pesniškega gradiva in brez pomišljanja pozdravlja njegove nosilce, izraža pa pridržke, ko gre za gradivo samo. O njem daje splošne sodbe, neposredne analize se ne loti. 2. Strokovno, ki je notranje precej razvejano. Z literarno-zgodovinskega stališča se začenja s kratkimi omembami (Boršnikova, Janež) in se razširi v obravnavanje z različnimi metodološkimi pristopi (Cesar, Smolej, Paternu). Vzporedno s tem teče spremljanje tega pojava z etnološkega in glasbenega stališča (Hrovatin) in je obravnavan kot problem tudi v folkloristiki (Merhar, Matičetov). Oba ta dva tipa razmerij do naše snovi delno zajemajo in delno dopolnjujejo razne zbirke: dosti srečno usodo imajo péte pesmi, ki so izšle v treh bolj ali manj nespremenjenih izdajah (Hrovatin, Gobec, Simoniti); del gradiva bi po Hrovatinovi opredelitvi spadal v raziskovalno področje etnologije: misli na pesmi v ljudskem pomenu besede, katerih glavna značilnost je prenosnost in zato spremenljivost; tista besedila, ki so obdržala obliko, kot so jim jo dali njihovi ustvarjalci, pa prepušča literarni vedi (vprašanje stilne pripadnosti avtorja in umetniške moči besedil je zanj indiferentno). Tako gradivo je po Klopčičevi zbirki dolgo čakalo na svoje samostojno pričevanje. Prvič se pojavi v družbi z besedili petih pesmi leta 1968 (Ribičič), nato kot člen v zbirki s področja razvitega pesništva (Zagorski), nazadnje pa doživi tudi svojo prvo samostojno zbirko po vojni (Šinkovec). Pri opredelitvi množične anonimne pesniške ustvarjalnosti med NOB se kaže precejšnja zadrega in zasilnost. Večina piscev pušča ob strani pesniško dejavnost zunaj partizanstva in z njim aktivno povezanega zaledja in govori na splošno o partizanski pesmi, upoštevajoč okoliščine njenega nastajanja (Jarc, Zupančič, Kosmač, Bohanec, Pahor, Gobec, Ribičič). Drugi hočejo poleg tega opozoriti, da ločijo partizanske pesmi literarno priznanih in literarno anonimnih avtorjev. Za označevanje ustvarjalnosti druge skupine osnovni termin zožujejo s pristavkom: ljudski — ljudska partizanska pesem (Pogačnik, Šinkovec, Smolej, ki znotraj te podvrste loči tri tipe), da bi tako opozorili na socialni izvor in izobrazbeno raven njenih nosilcev. Nekateri skušajo to pesniško udejstvova-nje navezati na ljudsko ustvarjalnost, zato jo imenujejo ljudska tvornost (Kalan, 40 Jože Javoršek, Usoda poezije 1939—1949, Partizanska knjiga, Lj. 1970, cit. str. 36, 68, 74. Jager) ali dopolnjujejo pojem ljudska pesem in navajajo — nove oblike ljudskega pesništva (Janež), sodobna ljudska pesem (Mutičetov). Na poenostavlje-nost takega poimenovanja je prvi kritično opozoril Boris Merhar. Poudaril je, da je treba ločiti med ljudskimi prvinami v partizanski pesmi iu med odsevi partizanske pesmi v naši ljudski pesmi. R. Hrovatin je po več poskusih pristal pri opredelitvi pesemska ustvarjalnost NOB." Njegova razmejitev gradiva glede na področje raziskovanja oz. delitev dela je možna, medtem ko je navezovanje termina partizanska pesem le na del petih pesmi vprašljivo. Prav tako problematično je navezovanje anonimnega pesniškega ustvarjanja med NOB na ljudsko pesem, ker je ta termin zelo nedoločen in ohlapen.48 Oznaka slovensko narodnoosvobodilno pesništvo zajema čas in okoliščine v najširšem pomenu besede, v katerem je to pesništvo nastajalo, to dvoje pa je tudi bistveno vplivalo na njegovo podobo ne glede na položaj nosilcev, zato je za označitev pojava verjetno najustreznejša, potrebne pa bodo notranje razčlenitve. * Zanimivo in koristno bi bilo vedeti, kako obravnavajo množično odporniško pesništvo drugod, zunaj naše republike in tudi zunaj naših meja. Pričujoče poročilo prinaša o tem naslednje: V Jugoslaviji — Leta 1959 je bila na blejskem kongresu folkloristov Jugoslavije ena od tém posvečena odmevu NOB v folklori narodov Jugoslavije. Avtorji iz vse države so sodelovali s preglednimi ali bolj specializiranimi referati.49 Sodelavci iz Srbije so že takrat lahko poročali, da imajo zbranih okrog dvajset tisoč pesmi iz časa NOB.50 V prispevku Vloga pesmi v narodnoosvobodilni borbi avtor ugotavlja, da pesem ni imela le politično-propagandne vloge, ampak tudi umetniško zabavno, kar je bilo v težkih razmerah vojnega življenja zelo važno, in da se z odmikanjem od časa, v katerem je nastajala, pozablja njena angažiranost in postaja opaznejši in zanimivejši njen dokumentarni in umetniški značaj.51 Referat o nekaterih problemih v preučevanju folkloro iz NOB med drugim opozarja, da imajo nekatere pesmi resnično vrednost in kreativno moč, da pa so izgubljene med množico nepomembnih stihov. Zavzema se za prečiščen izbor izvirnih besedil.52 Eden od referatov je bil posvečen tudi stilno-izraznim značilnostim ljudskih pesmi iz 47 Glej op. 31, str. 73! 48 Po novi definiciji ljudske pesmi spada med prave ljudske pesmi tisti del partizanskih pesmi, ki so nastale spontano ali pa so se tako prenašale in razširjale. Slovenske ljudske pesmi, 1. knj. Pripovedne pesmi, Uredili: Z. Kumer, M. Matičetov, B. Merhar, V. Vodušek, SM, Lj. 1970. str. XII—XIV. 49 Vsi referati so objavljeni v zborniku: Rad kongresa folklorista Jugoslavije. VI, Bled, 1959, Uredila Zmaga Kumer, Lj. I960. 50 N. d., D. Antonijevič (Bgd.), Narodnooslobodilačka pesma protiv ne-čoveštva, str. 169—172. 51 Z. Mladenovic (Bgd.), Uloga pesme u narodnooslobodilačkoj borbi, n. d., str. 161—163. 52 M. Boškovic-Stulli (Zgb.) Neki problemi u proučavanju folklora iz na-rodnooslobodilačke borbe, n. d. str. 251—253. časa NOB. Avtor v njein na začetku poudarja, da ni dovolj nanizati le sociološke, ideološke in psihološke podatke, ti so osnova za uspešno in konstruktivno delo. Toda dejstvo je, da se kompleksni oblikovni proces samo začenja na teh dejstvih, a nadaljuje se s svojo relativno avtonomno zakonitostjo. Pesniško besedo neke dobe je mogoče približno razložiti s pomočjo stilno-izraz-ne analize in njenih metod. Katere so te metode in kako delati po njih, je vedno odprto vprašanje. Značilnosti ljudskega pesništva iz časa ljudske revolucije ugotavlja po naslednjih elementih: 1. idejna usmerjenost (Idejna jasnost, neomajnost... so prvobitne predpostavke, ki določajo še pred oblikovanjem obseg in globino izraza.), 2. tematika (Poezija (NOB je morala imeti določen in zožen tematski krog, ki je poudarjal njeno osnovno idejo.), 3. posebna izbira likoo (Najpogosteje opevana osebnost je Josip Broz-Tito).), 4. končevanje in sklepne poante (Čeprav vsaka pesem zase poudarja osnovno idejo, to še podkrepi na koncu. To izhaja iz same strukture te poezije.), 5. jezikovni izraz (Pretirano rimanje, ki kdaj moti spontanost mnogih verzov. Opazna je prisotnost različnih jezikovnih plasti. Na delu gradiva se kaže opazovanje življenja, besedni zaklad in frazeologija človeka, ki je razvil svoj jezikovni občutek v rustikulnem ambientu, od koder izhajajo najlepši primeri te poezije.), 6. estetska oz. umetniška vrednost teh pesmi (V sklepni točki govori, da ima manjši del pesmi jasno estetsko vrednost. Treba pa je tudi vedeti, za kakšno poezijo gre, kakšno perspektivo odpira ustvarjalcu in bralcu, da bo jasen in razumljiv njen estetski kodeks.). Referat se končuje z opozorilom, da je poezijo o ljudski revoluciji šteti za tip t. im. estradne (funkcionalne) poezije, tj. take, ki je vsa svoja izrazna in umetniška sredstva podredila eni osnovni funkciji in eni osnovni ideji. Vendar ni njena vrednost le v njeni idejni plasti, ker je opevala obče človeške ideale.53 Na enem od naslednjih kongresov Zveze folkloristov Jugoslavije v Titovem Užicu je bila druga téma kongresa: Ljudska ustvarjalnost v vstaji in ljudski revoluciji. Od šestnajstih splošnih in specialnejših refratov je potreben posebne pozornosti naslednji z naslovom: Problem vrednotenja partizanske ljudske pesmi. Njegov avtor pravi: »Ljudska pesem iz revolucije, nekdaj popolnoma in do kraja funkcionalna, deluje danes samo, kolikor je umetnost ... Te pesmi se danes ne more ocenjevati s stališča njihove nekdanje funkcionalnosti in tematike, ki jo je porajal tisti čas. Pogosto je bila dirigirana in je zato ostala prazna... Samo, kur je nastalo spontano, kar izraža globoko doživeta in oživljena občutja, kar je prišlo iz duše borcev in ljudstvu, je ostalo še danes sveže in vsebuje neugasljivo moč umetnosti. Pri izboru partizanskih ljudskih pesmi se zato velja držati samo enega kriterija — estetskega. Zanje ne pridejo v poštev merila, ki so veljala za starejše ljudske pesmi. Njihova lepota je mnogostranska in jo je treba iskati v njenem specifičnem izrazu. Neredko se tu čista lepota skriva v enostavnosti, spontanosti in originalnosti izraza. Ni težnje za efektom. Toda pogosto se zaiskri edinstvena lepota... za naivnimi metaforami. Skromne pesniške figure ponekod 53 Tvrtko čubelič, Stilsko-izražajne karakteristike narodnih pjesama iz razdoblja narodne revolucije, n. d. str. 277—283. delujejo z izredno močjo. Odkriti v tej poeziji to, kar ima objektivno trajno vrednost, to je naš dolg nasproti tistemu velikemu času.«54 Zadevno problematiko raziskujejo z različnimi pristopi tudi drugod. Tako je izšla v Moskvi sumarična knjiga z naslovom Literatura antif ašistskogo so-protiolenija v stranah Evropi/ 1939—1945,55 ki prinaša preglede o literarni dejavnosti med drugo svetovno vojna za šestnajst evropskih držav. Pregledi zajemajo visoko in nerazvito literaturo in so namenjeni predvsem popularizaciji odporniške poezije. Za globlje razpravljanje o obravnavani temi bo nujno upoštevati razpravo V. E. Guseva, Partizanska ja narodna ja poezija и Slavjan v god y vtoroj mirovoj vojnij58 in literaturo, ki jo v njej navaja. Tudi seznam literature zunaj Slovenije pri nas gotovo še ni izčrpan v tem poročilu. 2. O motivacijah za množično pesniško udejstvovanje med NOB Več avtorjev, ki so se ukvarjali z »amaterskim oz. literarno anonimnim pesništvom« med NOR, je razmišljalo tudi o vzrokih za njegovo množičnost. Tik po končani vojni leta 1945 Filip Kalan odkriva moralno ozadje za »sproščeno in radostno ljudsko tvornost«, s katero »ljudstvo spet ustvarja svoj mit... Ta mit je sanja o novem človeku, ki bo v vsej svoji moralni osnovi drugačen kakor človek nekdanjih dni«.57 Viktor Smolej v prvi zaokroženi razpravi o slovstvu med NOB označuje množičnost tega pesništva s tem, da je v »vojnih letih 1941—1945 postalo pes-njenje nekaka dolžnost pa tudi potreba vsakega borca in aktivista«. Ko dalje opisuje psihološko in zgodovinsko ozadje vzrokov tega pojava, zaključuje, da NOB »ni sprožil samo naših fizičnih, temveč je sprožil in razvezal tudi naše duhovne moči«.58 Boris Paternu je razloge za množičnost literarno anonimnega narodnoosvobodilnega pesništva strnil v naslednjih treh točkah: 1. Usodno vojno dogajanje, ki je globoko vznemirilo tudi slovenskega človeka, stopnjevalo njegove notranje napetosti in z njim vred potrebo po izpovedi ali sporočitveni sprostitvi. 2. Zavest ne le osebne, ampak tudi skupne narodnostne, tj. totalne ogroženosti. 3. Slovstvena zavest in tradicija, ki je živela v preprostem slo- 54 Milan Škrbič (Zadar), Problem vrednovanja partizanske narodne pje-sme, Rad VIII. kongresa saveza folklorista Jugoslavije u Titovom Užicu od 0. do 10. septembra 1961. godine, Glavni urednik Dušan Nedeljkovic, Beograd, 1961, str. 507—308. 55 Literatura antifašistskogo soprotivlenija v stranali Evropy 1939—1945, Izdatel'stvo »Nauka«, Moskva, 1972. 50 V. E. Gusev, Partizanskaja narodnaja poezija u Slavjan v godv vtoroj mirovoj vojnv, Istorija, folklor, iskustvo slavjanskih narodov (Otdel'nyj ottisk), Izdatel'stvo akademii nauk SSSR, Moskva 1963, str. 291—347. 57 Filip Kalan, O ljudski tvornosti, Slovenski zbornik 1945, Uredil Juš Kozak. DZS 1945, str. 95. 58 Viktor Smolej, Naše slovstvo v dobi narodnoosvobodilne vojne, Pogovori o jeziku in slovstvu, Maribor, 1955, str. 29. venskem človeku, tj. predstava o pesništva kot rodoljubnem, narodnoob-rambnem in družbenoosvobodilnem delovanju.58 Da bi te ugotovitve nekako konkretizirali in mogoče tudi dopolnili, se je porodila misel, da bi o vzrokih za pisanje stihov povprašali tudi same avtorje. Ti so morda vendarle najavtentičnejši vir za razčiščevanje tega vprašanja. Pri delu na terenu so med drugim neobvezno odgovarjali tudi na naslednja vprašanja: 1. Zakaj ste pisali (oas je kclo nagovoril, je bilo kakšno tekmovanje, vas je sililo k temu propagandno delo, Das je k temu vzpodbujala notranja nuja)? 2. Kako in kje ste se učili, vam je kdo pesmi popravljal, ste kaj brali, so tovariši vedeli za to, so se veselili z vami, so se vam posmehovati? 3. Zakaj niste objavljali pod pravim imenom (hotela sem izvedeti, če je bila temu vzrok konspiracija ali bolj >pesniški* vzroki)? 4. Ste pisali že pred vojno? Bi pisali tudi če bi ne bilo vojne? Vam je ta čas posebno pripomogel k pisanju? Nekaj najznačilnejših odgovorov: Janez Mohar-Potok piše: »Pesmi so skoro vedno nastajale v težjih okoliščinah, po borbi ali nekem drugem važnejšem doživljaju, ker takrat sem se vsele j globoko zamislil v tisto doživetje ter začel s pisanjem... Seveda sem največ pesmi napisal, ko sein bil politkomisar čete, ker sem tedaj imel tudi največ časa odnosno najmanj drugih skrbi, pa sem zato lažje mislil in nekaj napisal. Seveda pa mi katera pesem tudi ni »ratala« in sem jo uničil, ker ni imela svoje vrednosti vsebine in rimanju... Verjetno ne bi nikdar pisal pesmi, če bi ne bilo vojne. Vojni čas pa je drugačen kot v miru in prav gotovo dovede težko in mučno življenje do razmišljanja vseh vrst. Moji vojni tovariši so moje pisanje spoštovali in so bili tudi oni ponosni, da sein nekaj napisal. Zelo so mi večkrat ploskali, ko je bila katera od mojih pesmi recitirana, to me je še bolj razvnelo za pisanje. Nikdar me nihče ni zasmehoval .. Milan Medvešček-Drago, ki ima dve pesmi objavljeni tudi v prvem zvezku zbirke Pesmi naših borcev,01 pravi: »Ko sem postal kulturnik, sem moral nekaj stvoriti. Čutil sem pa tudi notranji nagib, da nekaj povem. Nekatere stvari sem želel povedati lepše, bolj čustveno. Tako sein se lotil verzov. Če vojne ne bi bilo, težko verjamem, da bi pisal pesmi, čeprav sem v osnovni šoli nekajkrat poizkusil- in še kar »rataloc jc. Čas sum pa je nedvomno odločilno prispeval k temu... Moje pisanje so tovariši spremljali z zanimanjem in priznanjem in nekateri tudi sami poizkušali, toda v prozi. Tem sem potem korigiral. Skoraj še večje zanimanje so pokazali ljudje okoliških vasi.. .«"2 Danilo Котас-Brdavs odgovarja: »Razlogi, da sem se s tem ukvarjal, so bili predvsem, ker sem bil zadolžen za kulturno življenje v enoti (priprava stenskega časopisa, razni mitingi, pevski zbor, recitacije in drugo), da je bila 58 Roris Paternu, Poglavje iz slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva, Slavistična revija, št. 2, apr.-jun. 1972, str. 167—168. 00 Avtorjevo pismo, Strahinj, 3. 6. 1972. 01 Pesmi naših borcev I, Izbral in uredil Mile Klopčič, Izdal Propagandni oddelek GS NOV in PO Slovenije, junij 1944, str. 68, 69. 02 Avtorjevo pismo, Maribor, 22. sept. 1972. morala vedno na višku. Čeravno večkrat lačni in utrujeni, nismo klonili in je pesem vedno donela. Takrat je bila zavest slehernega borca na visoki ravni in čustva, ki so nas prevevala — ljubezen do rodne zemlje in svoje domovine, resnično čustvo ter skratka patriotizem, so bili ideali in duševna hrana, saj smo s tem premagovali mnogokrat zelo težke in nadčloveške napore. Y takih okolnostih smo seveda izražali vse tisto, kar smo v sebi čutili, nekdo v pesmi, drugi v pripovedovanju, drugi zopet s svojimi dejanji v raznih borbah, itd. Vse to pa večina nas zelo preprosto in naivno, saj nismo imeli nobene osnove v izobrazbi in ne besednega zaklada .. ,«03 Valentin Erjaošek: »... pričeli (smo) diskutirati o tem, da bi bilo prav ustanoviti tudi odredni časopis, v katerem bi borci pisali pesmi in članke o življenju in dogajanjih v odredu. Tako smo se tudi v naši četi menili, naj nekdo nekaj napiše, da v tem ne bi zaostajali za ostalimi enotami... V tem pogledu, kakor tudi v ostalih zadevah, naj bi se tudi uveljavilo tekmovalno razpoloženje. Ker sem bil še najbolj izobražen (imel sem tri razrede trgovske akademije), so v četi rekli: »Ti moraš nekaj prispevati.« Na ta način sem postal avtor (navedene pesmi). Razmišljal sem, kaj naj napišem in sem se odločil za nekaj šaljivega, kajti tegob in težav je že itak bilo dovolj.«04 Milan Kogoj: »... se komaj spominjam, da sem nekoč res napisal neko pesem in to bolj po naročilu tovarišice koinisarke kot samoiniciativno. S pisanjem pesmi se nisem ne prej ne pozneje nikoli ukvarjal. Omenjeno pesem, pa se spomnim, da je komisarka pohvalila.«05 Leo Soetek-Zorin avtor petih pesmi v prvem zvezku omenjene Klopčičeve zbirke00 pravi: »O kakem pravem pesnikovanju pred NOV pri meni ne more biti govora. Šlo je za nekaj petošolskih pesniških poskusov... V času stalnih hajk in premikov ni bilo mogoče pisati, pač pa se je ponudila prilika v času začasne stabilizacije položaja na Hrvaškem... Razlog za nastanek pesmi prav v tem času (zima 1943/44) je bila pravzaprav situacija, v kateri sem se znašel kot intelektualec v požganem in sovražno razpoloženem Gorskem kotarju v skrajnem pomanjkanju in primitivnih življenjskih prilikah, poleg tega pa še nekateri konflikti s tedaj poveljujočim kadrom...« Nadaljuje, da je bil premeščen na Primorsko, kjer so bile razmere ugodnejše, predvsem bolj sproščene in to se pozna tudi v pesmih. Na koncu še pove, da je pisal otroške pesmi po želji tov. Maksa Pirnika, ki jih je sproti uglasbil in pošiljal vedno številnejšim pionirskim zborom po raznih primorskih šolali.07 Navedeni primeri kažejo, dn so bili vzroki za pisanje najraznovrstnejši: od čisto osebnih, neobveznih do časa, čeprav jih je ta porajal, do najbolj vojno-časovno pogojenih in obvezujočih, ker je bil avtor zadolžen za kulturo v partizanski enoti ali je moral celo izpolniti naročilo nadrejenega. »Poezija je bila orožje, ki je oblikovala navznoter ljudi, ki so zoreli za boj.«08 Tega so se mnogi zavedali in vzpodbujali borce, da bi kaj napisali. »To so vodili razni kulturniki, ki so poleg organiziranja mitingov in raznih proslav 05 Avtorjevo pismo, Ajdovščina, 31. okt. 1972. 04 Avtorjevo pismo, Jesenice, 19. okt. 1972. 05 Avtorjevo pismo, Ajdovščina, 24. okt. 1972. 00 Glej op. 61, str. 26—31. 07 Tipkopis, ki mi ga je izročil avtor v Ljubljani 7. jul. 1972. 08 Pogovor Cirila Zlobca in Mateja Bora v radiu, 22. jun. 1972. imeli tudi nalogo organizirati dopisovanje borcev, kar je v veliki meri dvigalo moralo v partizanih in delno tudi odigralo vlogo izobraževanja .. Po drugi strani se spominja koinisarka ene od primorskih brigad: »Borci so me prav sovražili, ko sem jih nagovarjala, naj kaj napišejo, ker so bili tako utrujeni po borbah.«70 Veliko udeležencev NOB je naročalo, da je nemogoče prezreti Ota Vrhun-ca-Blaža Ostrovrharja, ker je bil edini komandant, ki je pisal pesmi. V kontekstu mnenja, ki ga ima neki drugi komandant, je to res vredno upošteva-vanja. Pravi namreč; »To so jih pisale zaljubljene deklice, ki so imele fante v partizanih in niso imele kaj početi na terenu.«71 Gotovo tudi tako mnenje ni brez podlage, kajti res je, da je pisalo tudi veliko deklet in tudi zato, ker so mislile na svoje fante, kar moremo razumeti z Minattijevimi verzi, ki so nastali prav v tem času: Saj smo še vsi mladi in d tistih letih, ko d srcu preveč vre, da bi molčali. (Pismo materi iz groba) V nekakem terenskem dekliškem literarnem krožku so se shajale tovarišice 7. Malenskega vrha v Poljanski dolini. To so bila štiri dekleta: Pavla Benedik-Tatjana, Justinka Peternelj-Nada in sestri Marinka-Jana, Miloška in Martina-Boža Demšar, stare od šestnajst do dvajset let. O začetkih svojega pesniškega udejstvovanja pripovedujejo: »Propaganda ni vplivala, tekmovanje tudi ne. Malo se nam je imenitno zdelo, da »znamo pisati«. Ob nedeljah ni bilo drugih zabav, pa smo pisarile. Tudi pesmi (partizanske — op. MS) same so precej pripomogle. Ker ni bilo pesmaric, smo jih prepisovale (Martina še sedaj hrani zvezek, v katerem je štiriinsedemdeset pesmi), poskušale pa smo pisati tudi same.«7î Večinu njihovih pesmi je posvečena padlim tovarišem, s katerimi so se dobro poznale in jim pomagale kot aktivistke. Iz tega kroga je izšla npr. pesem, ki je pod naslovom Ko v ranem jutru ptički so zapeli znana in še danes živi po celi Sloveniji. Napisala jo je Pavla. Pri tem si je pomagala z napevom danes menda že skoraj pozabljene pesmi Ko temni mrak zagrne zemljo trudno, ki jo je Zivko, padli komandir Poljanske čete, kateremu je pesem posvečena, zelo rad pel. Pesmi, ki so jih napisale, so med seboj brale, kritizirale, skupno popravljale in prepisovale. V nastajanju tovrstnega pesniškega gradiva torej opazimo dva toka. Prvi je bil glasen, angažiran, ugleden in učinkovit, izviral je iz zunanjih potreb, pogosto so ga podpirali in v njem tudi sodelovali ustrezni forumi (politkomi-sarji, kulturniki, člani SKOJ). Drugi je bil tišji, manj upoštevan, vendar v ustreznem okolju cenjen in učinkovit. Izviral je iz bolj intimnih in osebnih pobud, 0B Glej. op. 60. 70 Razgovor v Kranju, v začetku j un. 1972. 71 Razgovor v Tržiču, 29. jun. 1972. 72 Razgovori v Škofji Loki in Javorjah, 21. jun. in 11. sept. 1972. j. O uredniški politiki med NOB Ko smo v arhivu pri Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja (dalje AIZDG) v Ljubljani in v gorenjskih muzejih iskali pesmi literarno anonimnih avtorjev narodnoosvobodilnega pesništva, so vzbudili našo pozornost tudi razni dokumenti konkretne ali načelne narave, ki se nanašajo na te pesmi ali kulturo sploh. Pričujoč zapis, naslanjajoč se na najprimarnejše vire, prinaša spoznanje, da literarno anonimno narodnoosvobodilno pesništvo tudi v estetskem pogledu ni bilo popolnoma prepuščeno samo sebi. * Organizatorji narodnoosvobodilnega gibanja so se zavedali pomembnosti liska, ki »izraža, ustvarja in oblikuje javno mnenje«.73 Po doslej zbranih podatkih je na vsem slovenskem etničnem ozemlju razmnoževalo narodnoosvobodilni tisk v obdobju NOB sto triinsedemdeset partizanskih tehnik (od tega štiriinpetdeset vojaških) ter trideset ilegalnih tiskarn. Bibliografija izda-nja u narodnooslobodilačkom ratu 1941—1945, ki jo je izdal konec leta 1964 Vojnoistorijski institut v Beogradu (in vključuje med tiskom drugih republik tudi slovenski periodični in neperiodični narodnoosvobodilni tisk iz vseh slovenskih pokrajin in celo osvobodilni tisk. ki je izšel zunaj meja etničnega ozemlja — v Bariju, Gravini, v Dalmaciji in Beogradu), navaja dvesto štiri-indevetdeset časopisov, ki so jih izdale enote in ustanove NOV in PO Slovenije ter sto dvainpetdeset časopisov, ki so jih izdajali razni oblastni in politični organi ter organizacije in ustanove NOB na Slovenskem.74 Da je vsa ta in kulturno-prosvetna dejavnost sploh imela popolnoma določene zgodovinske in vojaško-politične cilje, kaže že to, da so jo organizacijsko vključevali v agitacijo in propagando. V skromnem žepnem časopisu neke gorenjske partizanske enote je uvodničar široko zastavil vlogo in naloge kulture: »Zavedajmo se, da je kultura tudi osvobodilno delo! Ona neposredno na terenu pospešuje borbe, lajša trpljenje in vedri duha (Podčrtala MS). Zato povežimo trdno in iskreno delo na kulturnem polju z vojnimi napori. Manifestirajmo vso širino in globino osvobodilne borbe slovenskega naroda z živo in pisano besedo! Puška in knjiga naj bo naše orožje, to uboje je jamstvo za sigurno zmago/«7S (Podčrtala MS.) Po oceni glasil posameznih enot Gorenjskega odreda njegovo osrednje glasilo Gorenjski partizan70 nadaljuje: »Vsem tovarišem propagandistom, vsem urednikom žepnih časopisov in njihovim sodelavcem v preudarek in uvaževanje 73 Jože Krall, Rast. slov. narodnoosv. tiska v letih 1941—1945, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, Lj., 1966, št. 1—2, str. 557. 74 N. d., str. 545, 546. « Seznam najvažnejšega civilnega in vojaškega tiska glej v brošuri: Cene Kranjc, Slovenske partizanske tiskarne v borbi za svobodo, Izdala prop, komisija pri IOOF, št. 1. v nov. 1944, str. 29—52. 75 Vse za zmago, žepni časopis 2. čete 11. bat. Gor. odr., aprila 1944. Muzej v Tržiču, mapa 107. 70 Njegov urednik je bil Tone Pipan-Črtomir, slavist in pesnik. izrekamo nekaj splošnih pripomb: ...Če s puško v roki pobijamo okupatorja, moramo tudi s peresom zasledovati isti cilj. Naši časopisi naj bodo odraz naše borbe, naj se v njih razlega pokanje pušk in mitraljezov in naš bojni krik. Naj netijo borbenost v naših vrstah, naj s silo primera potegnejo za sabo či-tatelja, ga navdajajo z zanosom in navdušenjem. Naša pisana beseda naj izvršuje danes isto poslanstvo z nami, kot ga je nekoč vršila med srbskim narodom v njegovi osvobodilni borbi srbska junaška narodna pesem.«77 Da bi kulturno-prosvetno udejstvovanje razširili, so bili ponekod organizirani prosvetno-kulturni odbori, ki so morali biti sestavljeni iz vrst borcev, komandnega kadra in tistih prostovoljcev, ki so imeli veselje do kulturno-prosvetnega dela.78 Na Primorskem so bili organizirani tečaji za odpravo nepismenosti,78 saj tam pred vojno ni bilo slovenskih šol. Večkrat razna poročila navajajo tudi podatke o priložnostnih predavanjih iz slovenskega slovstva in poetike, npr.: »Ta teden sem izrabil dva večera, ko je bilo navzočih večina tovarišev, da smo prečitali odlomke iz Izbora reeitacijskih tekstov »Od Prešerna do danes« (Izbor napravil in uredil Jože Tiran).80 Priključil sem tem kratko razlago, kaj je roman, povest, basen. Razčlenili smo tudi pesništvo in se seznanili z glavnimi oblikami pesmi kot so sonet, balada, oda, poučna pesem in obravnavali tudi satiro. Povsod je bil podan tudi primer.«81 Da bi prireditve in listi vendar imeli določeno kvaliteto, so nekateri organi pisali navodila in kritike: »...Kjer koli se bo pojavil как ljudski talent, mu bomo pomagali do razvoja... Pisateljski poklic je težak in ne zahteva samo prirojenega daru, ampak tudi nekega znanja in vaj. Taki prvenci pa so ponavadi nebogljeni v jezikovnem in drugem pogledu. V večini primerov samo kvarijo umetniški okus ljudstva, mesto da bi ga vzgajali. V skladu s svoje-časnimi navodili Oddelka za umetnost in ljudsko prosveto pri Predsedstvu SNOS smo razposlali okrožnico, da mora biti vsaka kulturna prireditev teden dni prej naznanjena okrajnemu prosv. referentu. Temu je treba poslati v vpogled in odobritev celoten program prireditve. V primeru, da je na programu tudi kaka nova pesem ali igra, ki ni bila predhodno odobrena, je treba poslati tudi celotno besedilo. Prosvetni referent bo nato presodil, ali je stvar za javnost ali ne. One pesmi in igre, ki bodo po svoji vsebini dobre, bodo oblikovno popravljene, da bodo lahko brez skrbi zletele v svet...«82 Svoje prispevke, med njimi tudi pesmi, so v glasilih manjših partizanskih enot objavljali ljudje, ki jim pisana beseda ni tekla gladko. Po en izvod teh glasil je moral biti ponavadi poslan na višjo instanco, kjer so jih ocenjevali in dajali bolj določne pripombe in priporočila. Urednik Gorenjskega partizana 77 Gorenjski partizan, glasilo Gor. odr., 1944, št. 9—10, str. 50. Gorenjski muzej — oddelek NOB, Kranj, fuscikel 6. 78 Podatek velja za področje IX. korpusa. Odredba... od 30. sept. 1944, št. 451, AI ZD G 250/11. 78 14-dnevno poročilo referata za propagando pri XXXI. diviziji štabu IX. korpusa, na položaju 14. 12. 1944, št. P-222, A1ZDG 251/1. 80 Glej, Viktor Smolej, Slovstvo v letih vojne 1941—1945, ZSS, VII, Lj., 1971, str. 284. 81 Tedensko poročilo od 4. do 11. sept. 1944 2. čete Šk. odreda Štabu Škofjel. odreda, Položaj U. sept. 1944, AIZDG 294/IV/4. 82 Tipkopis Odseka za prosv. pri PNOO za Slov. Primorje, AIZDG 697/11 — Mladinski spisi od 9. 1. 44—13. 3. 45. Dopis je brez datuma. v zvezi s tem piše: »Tisti tovariši, ki se jim je spočetka lomilo pero, so z vajo in voljo postali dobri in spretni pisci. Verjemite, če bi bilo čtivo vse, bi vas obsuli z brošurami in ne bi niti črke zahtevali od vas. Toda vemo, da je v ljudstvu polno zakopanih talentov, ki se v razmerah, ki so vladale pri nas, niso mogli ne razviti ne uveljaviti. Odkrivati in dvigati take talente, to je ena izmed poglavitnih nalog našega žepnega časopisja.«83 Dva avtorja, ki sta sodelovala v njegovem glasilu, ocenjuje: »Medtem ko ima Lausinger tenko uho in nekaj čuta za skladnost in ubranost pesmi, prisluškuje narodni pesmi in mu vrstice tečejo še precej gladko, se Korinšek D.-Tomo z nekoliko manjšim uspehom bori za izraz in njegova pesem sem in tja hripavo zbode v uho. Priporočam mu, da svoje pesmi glasno čita, da dobro prisluhne, ali mu pesem poje, in vzame v roke kakšno dobro pesniško zbirko, da se mu izbrusi čut za pesniško obliko.. ,«84 Neznani ocenjevalec se je ob pesmih dveh deklet razpisal: »...Naj vse take in enake pesnice vzamejo v roke pesmi naših velikih mož in jih študirajo in bodo videle, kako težko delo je to, kako nujno je, da obvladaš instrument, tj. jezik, da najdeš misel in ji daš pravo smer, da ti ne. bega iz rok kot plaha tička ... Le naj preberejo Cankarja, tako Belo krizantemo, ko govori o tem, kako težko je delal, kako je iskal besedo in jo nosil v sebi tedne in tedne, da jo je potem lahko ob pravem trenutku napisal. Torej: berejo naj, veliko berejo, naglas berejo, spet berejo, naj dajo inediti, naj pustijo ležati, in kar ne bo zgnilo samo od sebe, kar bo klenega, to naj spet same med seboj prebirajo in prebirajo, pa bo spet mnogo odpadlo. Le tako in s takim delom bodo morda nekega dne začutile v sebi ono imperativno silo, da bodo napisale na papir svoj notranji glas. Sicer pa naj pišejo, pišejo, ako jih je volja, le pesništvo to ni. Tako so in smo in bodo pisali mladi ljudje, dokler bo v nas tekla kri in bo na svetu dvoje vrst ljudi. Pa pomlad pride vsako leto, borba pa bo nekega dne končana.«85 Uredniki ali propagandni referenti večjih enot so avtorjem večkrat tudi osebno odgovarjali. Vzpodbujali so jih k delu, se priporočali za njihove prispevke in opozarjali na pomanjkljivosti80 ali jim svetovali, naj se lotijo raje proze in prihranijo poezijo za boljše čase.87 Sami avtorji so si mnenj o svojem pesniškem delu želeli in so zanje prosili,88 prav tako so za kritiko teli sodelavcev posredovali tudi propagandni referenti v njihovih enotah.8» Način in intenzivnost takega dela sta se po posameznih organizacijskih enotah verjetno razlikovala. 83 Gorenjski partizan, glasilo Gor. odr., 15. Vil. 1944, št. 16—17, Loški muzej, Sk. Loka, 0—2/g.i/2. 84 Glej op. 83, str. 49. 85 Opombe k pesmim tov. Maričke in Angele, tipkopis brez kakršnihkoli oznak, AIZDG, 697/11/2. 80 Opozorilo in nasvet, Tovarišica Irena — Škofjel. odred; Dopis prop, odseka IX. Korpusa NOV in POJ, Na položaju, 26. 1. 1945, AIZDG, 251/11/5. 87 Tratnik Tone-Jože... Stab 111. SNOUB 1. Gradniku, Prop, odsek; Dopis prop, odseka IX. Korpusa NOV in POJ, Na položaju, 31. 8. 44., AIZDG, 251/1. 88 Dopis pri pesmih tov. Kostje, Na položaju 24. 4. 1944, AIZDG 697/II/2a 8U Dopis BBO — Prop, odseka Štabu IX. Korpusa — Prop, odsek, Položaj 8. VI. 1944, AIZDG, 251/11. Navedeni drobci iz uredniškega dela kažejo, da so znotraj okvirnih vo-jaško-političnih in prosvetnih nalog, ki so jih partizanska glasila prvenstveno opravljala, njihovi uredniki vendar skušali med drugim bolj ali manj posrečeno usmerjati in dvigati kvaliteto tudi množičnemu anonimnemu pesniškemu ustvarjanju. Marija Stanonik SAZU, Ljubljana POLJSKA ANTOLOGIJA SLOVENSKE POEZIJE Pri ugledni poljski založbi Ossolineum v Vroclavu, je v prav tako ugledni in med bralci zelo razširjeni zbirki Biblioteka Narodoma proti koncu lanskega novembra izšla Antologia poezji sloroenukiej,l ki jo je uredil znani prevajalec slovenske poezije in predvsem Prešerna Marian Piechal,2 uvod vanjo pa napisal predstojnik Instytuta Filologii Slowiaiiskiej pri varšavski univerzi, profesor Jôzef Magnuszewski. Tako uvodna beseda kot izbor pesniških besedil od Bri-žinskih spomenikov do Tomaža Šalamuna želita seznaniti poljskega bralca da-nušnjega časa z rastjo in utripom slovenske pesniške besede in misli, ki mu je —z izjemo nekaterih najvidnejših pesniških osebnosti, na primer Prešerna3 ali Cankarja,4 in v posebnih zgodovinskih okoliščinah pomembnih pesniških obdobij, kakršno je, na primer, dvajsetletje 1941—1960,5 domala neznana. Tako zamišljena antologija je torej rezultat pionirskega dela, in razumljivo je, da se zgleduje pri novejših slovenskih izborih podobne vrste, kakršni so Kasteličev, Šegov in Vipotnikov Zivi Orfej, Menartov Iz roda v rod duh išče pot in 1'ater-nujeva Slovenska lirika 1945—1965, upošteva priznane zbirke (Strekelj) in izbore uVferhar) slovenske ljudske pesmi, mestoma izbira med starejšimi prevodi tekstov, ki jih v omenjenih treh slovenskih knjigah ni, ker so nastali pred njimi, in je sestavljalec menil, da zaslužijo mesto v njegovi antologiji, pri najnovejših 1 Antologia poezji slovenskiej. Wybral i opracowal Marian Piechal. Wstçp napisat Jôzef Magnuszewski. Wroclaw, Ossolineum. 1973. Biblioteka Naro-dowu. Séria II. Nr 177. XLIV + 336 str. 2 Prim. France Prešeren, Poezje. Wybôr, opracowanie i przypisy Marian Piechal. Wstep Božidar Borko. Warszawa, Panstwowy Instytut Wydawniczy, 1965. Tu Piechal objavlja petnajst prevodov, med njimi: Krst pri Savici, Sonete nesreče in Pevcu, ki pa ga ni uvrstil v obravnavano antologijo. Za Anto-logio poezji slowenskiej pa je Piechal prevedel 51 tekstov: pet ljudskih balad in 46 pesniških besedil 13 avtorjev od Prešerna do Menarta. 3 O recepciji Prešerna na Poljskem prim. Franc Drolc: Z kontaktôw polsko-slowenskieh. Sprawozdania z posedzen Oddzialu PAN w Krakowie. Styczcii-czerwiec 1967, str. 156—159. Wanda Medyiiska, Recepcja twôrczoâci Franceta Prešerna w Polsce. Polsko-jugoslovvunskie stosunki literackie. Tom studiôw. l'od redakejti Jerzego Sliziiiskiogo. Wroclaw, Ossolineum, 1972, str. 81—87. 4 Prim. Jerzy Šliziiiski, lwan Cankar w Polsce. Ib., str. 205—213. llozka Štefan, Slovenske pesmi in novele v poljščini. Naša sodobnost, letnik IX., št. 5, str. 472—475. 5 Priin. Wspôlczesna liryka jugoslowiaiiska. Pod redakcjn Zygmunta Sto-berskiego. Wstçpem opatrzyl Jaroslaw Iwaszkiewicz. Wybôr przygotoyali: Tanasije Mladenovič, Novak Simié, Drago Šega. Warszawa, Iskry, 1960. Pod 4 navedeno poročilo Rozke Štefanove. avtorjih pa tu in tam sprejema besedila neposredno iz njihovih pesniških knjig, ki jih je sestavljalee imel pri roki.0 Nedvomno so ti raznoliki viri, iz katerih je sestavljalee črpal ustrezna besedila, vplivali na uredniški in umetniški koncept antologije v toliki meri, da je slovenski bralec ne sprejema zgolj kot izbor najbolj pomembnih ali najbolj zanimivih stvaritev lastne nacionalne poezije v poljskem prevodu, temveč mu pomeni tudi poučno pričevanje o povojnem sprejemanju in sprejetju slovenske poezije na Poljskem. Pri tem ga bolj ali manj posredno orientirajo imena prevajalcev,7 njihovo mesto v poljskem pesniškem ustvarjanju (npr. Juliana Przyboêa, Kazi-micre Ilakowiczowne in Mieczyslawa Jastruna, ki so za antologijo prevedli le tekst ali dva iz medvojne in povojne slovenske poezije) ali v prevodni literaturi (npr. znanih prevajalcev iz slovanskih poezij Seweryna Pollaka, katerega delež v tej antologiji obsega prevode enajstih tekstov sedmih avtorjev od V. Vodnika do C. Vipotnika, ali Anne Kamienske, ki objavlja le štiri prevode iz poezije štirih poetov od Prešerna do Vipotnika, med njimi Prešernov Sonetni venec z akrostihoin Primczewa Julja)8 in tretje poglavje spremne besede profesorja Magnuszewskega, naslovljeno z Nekaj besed o slovensko-poljskih literarnih stikih, neposredno pa izbor tekstov in zgodovina prevodov. Uvodna beseda profesorja Magnuszewskega je razdeljena v tri poglavja. V prvem seznanja poljskega bralca z elementarnimi podatki o slovenskem narodu, ozemlju in zgodovini od naselitve do današnjega dne. Kronološko-tipološki pregled slovenske poezije obsega drugo poglavje z naslovom Razvojne poti slovenske poezije, ki ni zgolj poskus periodizacije slovenskega pesniškega ustvarjanja, temveč že uvodoma ob sopostavljanju umetne poezije od srednjega veka do protireformacije in baroka ljudskemu poetičnemu ustvarjanju odkriva korenine novejše slovenske poezije ter pobude in vzgibe, ki so jo obvladovali od konca osemnajstega stoletja sèm in jo obvladujejo še danes. 0 Npr. V risu Francija Zagoričnika, Šalamunov Poker in Forstneričevega Pijanega Kurenta. 7 Redaktorska notica na drugi strani naslovnega lista seznanja bralca s prevajalci: Aleksandrom Baumgardtenom, Mieczyslawo Buczköwno, Doroto Chr6šcielewsko, Tadeuszem Chrôscielewskim, Jerzyjein Ficowskim, Štefanom Flukowskim, Janom Mario Gisgesom, Janom Huszczo, Kaziniiero IHakowiczôw-iio, Mieczyslawom Jastrunom, Anno Kamiensko, Stanislawom Kaszyiiskim, Zdzislawom Kempfom, Janom Koprowskim, Tadeuszem Kubiakom, Jerzyjeni Lauoin, Leopoldom Lewinom, Jerzyjein Litwiniukom, Jôzefom Magnuszewskim, Ryszardom Matuszewskim, Hanno Orzechowsko, Bogdanom Ostremçckim, Murianom Piechalom, Sewerynom Pollakom, Julianom Przyboéem, Aleksandrom Rymkiewiczeni, Igorjem Sikiryckim, Zygmuntom Stoberskim in Katarzyno Sa-lamun-Biedrzyeko. 8 Druga redaktorska notica na strani XL1 pa informacijo o prevajalcih in prevajanju razširja: večina prepesnitev temelji na filoloških prevodih varšavske slovenistke Hanne Orzechowske, razen prevodov Prešernovih, Kosovelovih. Borovih, Minattijevih, Krakarjevih in Menartovih besedil, ki so jih prispevali Baumgardten, Buczköwna, Ficowski, Flukowski, Hlakoviczöwna, Jastrun, Ka-mienska, Kempf, Lau, Litwiniuk, Piechal, Przyboé in Salamun-Biedrzycka. Omenjeni prevajalci sodijo torej v to skupino. O njihovem načinu prevajanja in o prevajanju slovenskega verza v poljščino je v pripombi 4 navedenem цо-ročilu pisala Rozka Štefanova. Kako se ta problematika širi v pričujoči antologiji, opozarjajo v opombah navajani odlomki pesniških besdil v prevodu dveh prevajalcev. Pri tem se opira na nekatera temeljna dognanja novejše slovenske literarne vede (Paternu, Pogačnik).9 Tretje in za slovenskega bralca najbrž najbolj zanimivo poglavje o slovensko-poljskih literarnih stikih je pravzaprav kratek zgodovinski pregled spodbud in rezultatov zanimanja Slovenca za poljsko književnost in Poljaka za slovensko in zategadelj dragoceno sintetično dopolnilo v opombah 3, 4 in 5 navedenih parcialnih razprav. V antologiji so zbrani prevodi 262 pesniških besedil, od katerih pripada 24 ljudski liriki, 10 ljudski baladni epiki,10 ostalih 228 pa enainpetdesetim pesnikom, tako da je devet (avtor Brižinskih spomenikov, Dalmatin, o. Romuald, Medved, Eller, Klopčič, Sali, Fatur in Zagoričnik) predstavljenih s po enim besedilom, štirje (Zupančič — 14, Gradnik — 12, Kosovel — 16, Bor — 12) s po več kot desetimi, Prešeren celo z enaintridesetimi, drugi pa s po dve do sedem besedili. Toda takole linearno omejen statistični pregled ne daje niti osnovne informacije o konceptu antologije. Zdi se, du se bo razkril ob pogledu posameznih literarnih obdobij in registraciji avtorjev in besedil, ki ta obdobja v knjigi predstavljajo. Za obdobje od srednjega veka do razsvetljenstva prej-kone velja uredniško načelo kontrastiranja s sočasnim poljskim pesništvom. To obdobje predstavljajo tri besedila v prevodu Jožefa Magnuszewskega: začetni odlomek iz drugega Brižinskega spomenika, Dalmatinova Ena srčna molitev zuper Turke in monolog Smrti iz Romualdovega Škofjeloškega pa-sijona, najverjetneje zategadelj, da bi bralca seznanili s prvim zapisom slovenske besede, ki je hkrati tudi prvi pesniški zapis, s specifično zgodovinsko obarvano protestantovsko molitvijo in tipom katoliškega pasijona, ki se od poljskega11 razlikuje po tem, da poleg svetopisemskih oseb nastopajo v njem tudi alegorije tipa smrti in vnašajo v religiozen tekst novo, občcčloveško vrednost. Kar zadeva enoto izbora v tem delu antologije, lahko rečemo, da ni enopomenska: pesniški tekst je namreč pojmovan kot sklenjeno pe-semsko besedilo (v Dalmatinovem primeru), kot odlomek daljšega tekstu iste vrste (odlomek iz drugega Brižinskega spomeniku) ali refleksiven odlomek iz verzificirancga dramskega besedila (Romuuldov primer). Bolj raznolik in mikaven, pa tudi bolj problematičen je izbor slovenske ljudske poezije: zastopani sta ljudska lirika in baladna epika, romanc s čisto zgodovinsko snovjo in z na mitološko osnovo projicirano zgodovinsko tematiko v antologiji ni, čeprav uvod opozarja nanje.12 Poleg trinajstih lju- " Poleg Matičine in Pogačnikove Zgodovine slovenskega slovstva, navaja Magnuszewski na str. XL1II Paternujevo razpravo Razvoj in tipologija slovenske književnosti. JiS 1962/63, št. 1/2, in Pogačnikove Razvojne linije suvremene slovenske književnosti, Slavia 1963, str. 575 in dalje. 10 Prevajanje slovenske ljudske poezije je v poljski prevodni književnosti novost. V antologiji Jugoslorvianska poezja ludoma, ki je izšla 1938. leta v Varšavi kot deveti zvezek Benišičeve Bibljoieke Jugoslomianske, razen dveh ne-prevedenih zgledov, kako je treba peti slovensko pesem (Na Gorenjskem je iletno na str. 30 in Glej, čez jezero na str. 31), slovenska ljudska pesem sploh ni zastopana. 11 Trditev je napisana na osnovi primerjave škofjeloškega pasijona s poljskimi pasijonskimi teksti, zbranimi v knjigi Historyja o chwalebnym zrnart-wychwstaniu panskim, opracoval Jan Okon. Wroclaw, Ossolineum, 1971, Biblioteka Narodowa, Séria I, Nr. 201. 12 Antologia poezji stoweiiskiej, str. XIV. bezenskih štirivrstičnic, tipa Včasih me rada ima ali Ljubezen je bila je Jožef Magnuszewski prevedel šest ljubezenskih pesmi (Bodite pridni; Pojte, pojte drobne ptice; Kaj boš za mano hodil; Ne idi, ne idi, ljubi moj; Oh, zakaj so meni te bistre noge; Lani sem se ženil), dve pivski (V velkem oltarju ena ptičica sedi; Priletela je drobna ptičica — vesela grlica) ter po eno vojaško (Oj ta soldaški boben), naivno religiozno (Ena ohcet se je zgodila) in refleksivno (Gozdič je že zelen). Y primerjavi z ljubezensko pesmijo je ljudska refleksivna lirika številčno slabo zastopana; verjetno pa tudi glede na izpoved sestavljavec ni imel srečne roke: morda bi bilo bolje, ko bi izbral ali dodal pesmi Pojdam и rute in Sijaj, sijaj, sonce. Balade sta prevedla Hanna Orzechowska (Riba faronika, Kralj Matjaž v turški ječi, Neusmiljena gospoda, Mlada Breda in Lepa Vida) in Marian Piechal (Zarika in Sončica, Jclengar, Desetnica, Brat ubije sestro in legenda Muriju in brodnik). Izbor je dober in reprezentativen, toda ob Neusmiljeni gospodi bi pričakovali balado Gospod strelja v razpelo, ob baladi Brat ubije sestro in Jelengarju Rošlina in Vrjanka, ob Lepi Vidi Galjota, ob legendi o Mariji in brodniku morda Kresnice in Trdoglava in Marjetico kot znamenji v ljudski epiki upodobljenega slovenskega predkrščanskega verovanja, kak tekst iz venca balad o nezakonski materi detomorilki. Iz razsvetljenske poezije je sestavljavec izbral dve besedili Valentina Vodnika (Dramilo in Moj spominek). Obe je zgledno v vsebinskem in ine-tričnem (toda samo s poljskemu verzu lastnimi ženskimi klavzulami) prevedel Seweryn Pollak. Nejasna je samo zamenjava verza Vršaca Parnasa z znam szczyti] Parnasu, zaradi česar bi slovenski bralec želel tudi prevod ode Vršac, ne samo zategadelj, da bi popravil omenjeni nesporazum, temveč tudi zato, da bi bila v antologiji predstavljena Vodnikova razsvetljenska pesniška misel tudi z njegovega najbolj osebnega stališča. Morda bi bil ta tekst tudi zadostna vez med Vodnikovim deležem in Prešernovo poezijo, ki ji je v antologiji namenjeno častno mesto. Izbor iz Prešerna začenjata programski besedili: romanca Orglar in balada Ribič; zdi se, da je sestavljavec želel z njima že uvodoma prikazati osnovno gibalo Prešernove poezije: zaostreno življenjsko stisko pesnika in odrešujočo moč poezije.13 Sledijo jima baladi Povodni mož in Neiztrohnjeno srce ter romanci Turjaška Rozamunda in Judovsko dekle. Osrednje mesto v izboru iz Prešerna je posvečeno sonetom in Krstu pri Savici. Sonetni del začenjajo izbrani Ljubeznjeni soneti (Očetov naših imenitne dela, Tak, kakor hrepeni oko čolnarja, Vrh sonca sije soneov cela čeda, Kupido! ti in tvoja lepa starka in Je od vesel'ga časa teklo leto) v prevodu Stanislawa Kaszynskega,14 nadaljuje se s Soneti nesreče, ki jih je prevedel Marian Piechal,15 in Sonetnim vencem, 13 To domnevo potrjuje dejstvo, da se izbor v Poezjah 1965 začenja z balado Zdravilo ljubezni, ker je v njem na zelo izpostavljeno mesto vkompo-nirana pesem Pevcu v Piechalovem prevodu. Zdi se, da je odločitev, da tega prevoda v antologijo ne sprejme, motiviral s to kompozicijsko spremembo. 14 Piechal je bržčas opustil prevode ljubezenskih sonetov povenčnega obdobja (Na jasnem nebu, Sanjalo se mi je, Kadar previdi učenost zdravnika in Oči bile pri nji) izpod peresa Anna Kamienske iz kompozicijskih vzrokov. 15 V Poezjah 1965 sklepa Sonetom nesreče posvečeni razdelek sonet Memento mori, ki ga je prevedel Marian Piechal, v pričujočo antologijo pa ga ni uvrstil. ki ga je v poljskem trinajstereu (7 + 6) in s Prešernu zvesto razporeditvijo rim prevedla Anna Kamienska, konča pa s satiričnimi soneti (Al prav se piše, Ne bod'mo šalobarde in Apel podobo na ogled postavi) v Piechalovem prevodu. Krstu pri Savici, ki ga je brez posvetilnega soneta prevedel Marian Piechal, sledijo izbrana besedila iz Prešernovih razdelkov Različne poezije in Pesmi: Slovo od mladosti in Zdravica v Pollakovem prevodu, Zgubljena vera, Dekletam,10 Kam .in Prosto srce v prevodu Jana Koprowskega, izbor pa sklepata elegija Spomin Matije Сора in pesem Zvezdogledom. Kompozicijski lok se s tema tekstoma umiri v začetni situaciji. Čeprav je izbor Prešernovih besedil v tej antologiji bogat in smotrno urejen, skrben glede vsebine in oblike (Edina izjema je prevod Turjaške Rozamunde v nerimanih osmcrcih, ki zategadelj bolj spominja na balado srbskega tipa kot pa na Prešernov španski zgled.), ni jasno, zakaj ni Piechal uvrstil vanj Gazel v celoti ali odlomkih, posebno še, ker je imel na razpolago v Poezjah 1965 objavljeni zgleden prevod Anne Kamienske in je v skoraj istočasno natisnjeni razpravi o Norwidu prav v njenem prevodu citiral vstopno gazelo kot primer orientalskemu vzorcu najbolj približane evropske realizacije.17 Če pa upoštevamo načelo kontrastiranja s poljsko sočasno literarno ustvarjalnostjo, potem bi bila uvrstitev Gazel v izbor iz Prešerna nujna, zakaj v poljski izvirni poeziji se pojavi gazela šele proti koncu devetnajstega stoletja. V Prešernu posvečenem razdelku se tudi enota izbora razširja: zdaj zajema še pesemski ciklus v celoti ali v fragmentih. To načelo je v nadaljnjih razdelkih različno spoštovano. Poezijo druge polovice devetnajstega stoletja — od romantike do moderne — predstavljajo naslednji avtorji: Fran Levstik — z lirskim motivom Roža v Kubiakovem prevodu in balado Ubežni krulj v prevodu Igorja Sikiryckega; Simon Jenko z refleksijo Po slovesu in programskim tekstom Gori v Pollakovem prevodu, romanco Mlinarica v Levvinovem prevodu ter lirskimi pesmimi Slika, Ptici in Slovenska zgodovina v prevodu Bogdana Ostromçckega; Josip Stritar z elegijo Na Jenkovem grobu v Lewinovem prevodu, dvostišjem Kaplja na veji v prevodu Jana Huszcze, zgodovinsko epsko pesmijo Turki na Slevici v prevodu Igorja Sikiryckega in lirskima pesmima Oj, gora, visoka gora ti v prevodu Štefana Flukowskega in Soncu v Piechalovem prevodu; Simon Gregorčič s programskima 10 Piechal je imel na razpolago dva — tudi v Poezjah 1965 objavljena — prevoda pesmi Dekletam: prevod Koprowskega in lastnega. Čeprav je, kar zadeva pesniški izraz in meter, njegov bližji originalu, je v antologijo uvrstil prevod Koprowskega. Za ilustracijo navajam oba prevoda prve kitice: Piechal: Spadala niebieska manna /ydom, gdy szli przez pustyniç, Znikala, ješli zebrami nie byla o swej godziiiie. Koprowski: Synom Jakuba w pustynncj dali Bog sypnal mannç z nieba jaz z sita, ale že w porç jej nie zebrali, przepadala manna niespožyta. 17 Prim. Marian Piechal, Twôrczoéc przekladowa Norwida, III. Literatur^ na éwiecie, nr. 4 (24), 1973, str. 330 in 331. pesmima Naš narodni dom in V pepelnični noči v prevodu Tadeusza Chrošcie-lewskcga in refleksivno pesmijo Človeka nikar v Pollakovem prevodu in Anton Aškerc z baladama Tlaka v prevodu Dorote Chréécielewskc in Anka ter lirskimi razmišljanji Kosa, Oblačku in O morje v Lewinovem prevodu. Ob širini izbora iz Prešernovega pesništva ima bralec občutek nelagodne ozkosti, ko prebira postromantični in realistični poeziji posvečeni del. Najbolj je ta ozkost občutna pri izbiri Jenkovih besedil. Preoblikovani status enote izbora bi dovoljeval sprejeti v antologijo ne le pesmi Na Sorskem polju, ki bi ob primerjavi z refleksijo Po slovesu odkrila Poljaku še drugi del Jenkovega pesniškega pojmovanja narave, temveč tudi posamezne tekste iz Jenkovih ciklov, kakršna sta Obrazi in Obujenke, če že ne ciklov v celoti, oblikovno in vsebinsko izpostavljenih fragmentov iz Ognjeplamtiča, ki bi ob ustrezni redaktorski opazki seznanili poljskega bralca s specifično jenkovskim odzivom na slovenski romantični ep prve polovice devetnajstega stoletja. Y Obrazih pa bi poljski bralec poleg vsebinske inovacije mogel opaziti zanj nedvomno zanimivo oblikovno posebnost: preoblikovani krakov-jak, ki sporoča tekste težje miselne vsebine. Uvrstitev Obrazov v celoti ali v odlomkih bi ne nasprotovala načelu kontrastiranja, zakaj ta oblika v poljski poeziji druge polovice devetnajstega stoletja take izpovedne preobliko-vanosti ni doživela. Omejenost izbora iz poezije slovenskega realizma in razkrajajoče se romantike bi mogel zagovoriti kvaliteten padec slovenske pesniške besede od Prešerna do moderne, toda tako orientiran bralec bi pričakoval, da bodo modernisti predstavljeni z več besedili ali vsaj z najbolj pomembnimi. Antologija pa, ker sledi kronološkemu zaporedju rojstnih letnic poetov, najprej predstavlja dva sopotnika slovenske moderne: vsakega z enim tekstom v Lewinovem prevodu — Antona Medveda s Cipreso in Frana E 11 e r j a s Svitnico. Kettejev delež je skromen: štiri ljubezenske (Stara novica in Spomin v prevodu Štefana Flukowskega, Na trgu v prevodu Bogdana Ostro-meckega in Tam zunaj je sneg v prevodu Igorja Sikiryckega) in dve refleksivni pesmi (Starčkova pesem v I.ewinovem prevodu in Na otčcvein grobu v prevodu Bogdana Ostromeckega). Še skromnejši je Cankarjev delež (vendar ne glede na obseg njegovega pesniškega dela, temveč upoštevajoč sprejetje njegove lirike v poljskem kulturnem prostoru),18 ki obsega dve ljubezenski pesmi (lz lepih dni in Helena v prevodu Igorja Sikiryckega) in pesemski odlomek iz Lepe Vide: Kam, o kam je šla moja mladost (v Lewinovem prevodu). Murn je zastopan s tremi ljubezenskim pesmimi (Kakor roža na poljani in Narodna pesem v Lewinovem in Na brinju jagoda v Piechalovem prevodu) in eno refleksivno (Pa ne pojdem prek poljan v Piechalovem prevodu), medtem ko je izbor iz Zupančičeve lirike širši in tudi kompozicijsko bolj zapleten: uvaja ga Pollakov prevod pro- 18 O sprejetju Cankarjeve lirike na Poljskem gl. pod 4 navedeno razpravo Šlizinskega, str. 206 in 207. gramskega teksta Veš, poet, svoj dolg,18 sledita mu prav tako Pollakov prevod lirske impresije Jezero in otroška pesmica Zlato v Blatni vasi v prevodu Igorja Sikiryckega, naslednja teksta (Izjava v Kempfovem prevodu in Vezenina v prevodu Jerzvja Ficowskega) sta programska, sledijo jima štiri lirske refleksije (Melanholija v prevodu Bogdana Ostromçckega ter Srečanje, Sebi in Gledam v Lewiiiovem prevodu), ki se nadaljujejo v dveh lir-skili impresijah (Tiho prihaja mrak in Zaprti park v Lewinovem prevodu), v ljubezenski Kdo v ljubezni (v prevodu Zygmunta Stoberskega) in refleksiji Večerna (v Piechalovem prevodu), izbor pa sklepa zgodnja ljubezenska Ti skrivnostni moj cvet (tudi v Piechalovem prevodu). Izbor iz poezije slovenskih modernistov kaže, da ga kot enota izbora obvezuje le sklenjeno pesniško besedilo in da o njem ciklus v celoti ali fragmentih ne odloča, čeprav bi Kettejev Moj Bog, Na molu San Carlo ali Črne noči, Zupančičev Manom Josipa Murna Aleksandrova ali Duma, Murnov Fin de siècle in morda tudi Cankarjevi Dunajski večeri v celoti ali odlomkih bolje kakor v antologiji izbrani teksti odkrili jedro njihovega pesniškega spoznanja, še bolje pa v ustreznem kontekstu Murnove kmetiške lirike in Trenutka, Zupančičevega Samogovora, Ptiča samoživa in podobnih tekstov. Novum v tem razdelku je tudi tekst zu otroke, ki je v vsej antologiji osamljen pojav. Iz poezije avtorjev, ki so začeli ustvarjati v prehodnem času med moderno in različnimi smermi v času med obema vojnama in bili prisotni v slovenskem pesniškem prostoru še po drugi svetovni vojni, je Marian Piechal izbral dvanajst tekstov Alojza Gradnika: Resignacijo v Jastrunovem prevodu, Poslednjega gosta v svojem, Ob ribniku v prevodu Mieczy-slawe Buczkâwne, drugo pesem iz cikla Materi brez navedbe, da gre za ciklus, in Eros Thanatos v prevodu Dorote Cbrôscielewske ter Črva, Mrtvega vojaku v tujini, O, drobne ptice mojega srca, V omami, Obešence, Vse svete v Brdih in Orla in smreko v prevodu Tadeusza Chrôécielewskega; šest pesmi Lili Novy: Somrak v Litwiniukovem prevodu, Mrtveca, Zvezdo in Na južno stran v Lewinovem prevodu, Tihotno uro v prevodu Tadeusza Chröscielew-skega in Ne morem v prevodu Dorote Chrôécielewske; tri pesmi Pavla G o 1 i e : Balada o nesrečnem doktorju Vladimirju Kanietu v Lewinovem prevodu. Melodijo v Gisgesovein prevodu in Poznam roko v svojem; štiri pesmi Iga Grudna: Poldne je, iz mesta poje v prevodu Kazimiere lllu-kowiczöwne, V poldnevu v prevodu Mieczyslawe Buczköwne ter Perice na 10 Piechal je imel na razpolago Lewinov prevod Zupančičeve pesmi Veš-poet, svoj dolg, natisnjen v Wspôlczesni liryki jugosloviaiiski, str. 324/325, toda v antologijo je uvrstil nov, Pollakov prevod. Kakšno je razmerje med njima, naj ilustrira zadnja kitica v obeh prevodih: Lewin: Pollak: Jeszcze nadejdzie wiosna, Przyjdq, jeszcze wiosny przyplywy jeszcze zorza zablyénie, i zaswiecq zorze rankami. a wtedy wileze studo wilki przeciež polu j ц, studumi gardtu myéliwych šcišnie: i dopadnq kiedyé myéliwych. Przeplyn Sawç, Drawç, glçbokq — Wplaw przez Sawç, przez Drawç, Zqb za zqb. oko za oko! glçbokq — glowe za glowe, oko za oko! Savi in Zasanjanost v prevodu Igorja Sikiryckega in dve pesmi Janka Glazerja: Ciproš v lastnem prevodu in Marec v prevodu Hanne Orze-chowske. Isti kriteriji kot pri izboru besedil slovenskih modernistov veljajo tudi v tem razdelku: cikličnih pesmi v celoti ali v odlomkih ni, niti pri Gradniku — ugotovili smo eno samo izjemo — se ta enota izbora ne pojavlja, čeprav si njegove poezije brez ciklov De profundis in Kmet govori ne moremo prav zamišljati. Enostranski je tudi izbor iz Grudnove poezije, kjer pogrešamo kak tekst iz njegovega narcistrčnega obdobja, in Golievega pesništva, ki ostaja brez radoživih potez, kakršne je izoblikoval v Pesmih o zlatolaskah. Dinamično obdobje iskanj in smeri v slovenski poeziji med obema vojnama zaznamujejo v obravnavani antologiji pesniška besedila Mirana J area: Molk v Przybosovem prevodu, Sejalce v zimi v prevodu Igorja Sikiryckega in Elegija v Piechalovem prevodu; Toneta Seliškarja: Moj oče v prevodu Tadeusza Chröscielcwskcga, Cvetoča kakteja v prevodu Hanne Orzechowske, Srce mi je zastalo pod vešali v Lewinovem prevodu in V dežju in snegu v prevodu Anne Kamienske;20 Antona Vodnika: Deklica s cvetlico v prevodu Igorja Sikiryckega, Prebujenje v Kempfovem prevodu ter Večerni gost in Pesem o smrti, v Lewinovem prevodu; Vide Täufer: Zavrženo pismo v prevodu Dorote Chröscielewske in Poljub v Piechalovem prevodu; Srečka Kosovela: Moja pesem, Pesem, Labodja pesem, O da sem list zeleni, O saj ni smrti, Smeh kralja Dade, Ka-lejdoskop, Streljajte, Ko zvezde, Prerojenje, Izmučenje, druga pesem iz cikla Sad spoznanja brez oznake, da gre za ciklus, Razočaranje z naslovom Smrt je legla, Črni zidovi, Ostri ritmi in Predsmrtnica v Piechalovem prevodu; Edvarda Kocbeka: Za časa boja v Litwiniukovem prevodu, Mavrica v prevodu Jana Huszcze, Roke v prevodu Štefana Flukowskega in Dolenjska v prevodu Igorja Sikiryckega; Boža Voduška: Pohod pomladi v pre- 20 Seliškarjev sonet V dežju in snegu je izšel v Wspôlczesni liryki jugo-slowianski v dveh prevodih: v Lewinovem z naslovom Na jej lonic in Anne Kamienske z naslovom W deszczu i šniegu. Razlike v njunem prevajanju naj ilustrira tercetni del: Lewin: WszQdzie: na ziemi, slomie czy kamieniu grzaiiémy serca w jej serca plomieninu, wszçdzie kockala nas i byla z nami. Gdzie tylko droga w bôj wiedzie šrod gromu, z nami ojezyzua, nie jesteâmy sami, wszqdzie na jej lonie jak w domu. Kamienska: Wszqdzie: na ziemi, skalach, pod snopami plomien jej serca jasny przy nas plonql, wszçdzie koehala nas i byla z nami. I w jak;\ kolwiek bôj nas wiedzie strone z nami ojezvzna, nie jestešniv sami, na piersi jej wszystko jest dla nas domem. vodu Aleksandra Baumgardtena, Ko smo Prometeji neugnani21 in Pomladni veter v prevodu Igorja Sikiryckega, Bleščeča tihota visokega dne v prevodu Štefana Flukowskega ter Pravica, Zapuščeni klavir in Začarani krog v Lewinovem prevodu in Mileta Klopčiča: Tri otrokove želje v prevodu Tadeusza Chroscielewskega. Med poeti tega obdobja je najštevilčneje zastopana poezija Srečka Kosovela. Pri njem se pojavlja tudi novum, ki ga ni srečati ne v prejšnjih ne v poznejših razdelkih: vseh šestnajst besedil je prevedel sestavljavec sam. Škoda le, da ni vsaj z enim tekstom predstavil Kosovela kot pesnika Krasa in da njegove vizije propadanja Evrope ni dopolnil s cikli, kot sta Tragedija na oceanu ali Rdeči atom, in še kakim tekstom iz Integralov. Taka razširitev Kosovelovega deleža pa bi bržčas terjala tudi širšo predstavitev Jarčevega pesniškega sveta. V tem razdelku manjka tudi vsaj eno besedilo Antona Podbevška. Mlajša generacija slovenskih ekspresionistov, katerih pesniško delovanje sega preko vojne v naš čas, je predstavljena s poezijo Severi 11 a Šali ja: Prošnja za mrtvega pesnika v prevodu Mieczyslawe Buczkôwne; Jožeta Udoviča: Poslednja minuta v Lewinovem prevodu,22 Proteus v prevodu Zygmunta Stoberskega, prvi sonet iz cikla Usužnjena pomlad z naslovom Porodna žena je kričala v noč, toda brez navedbe, da gre za 21 Voduškovo pesem Ko smo Prometeji neugnani je za Wspôlczesno liryko jugoslowiarisko prevedel Leopold Lewin z naslovom Gdyémy uparci Pro-meteusze. Za obravnavano antologijo-pa jo je z naslovom Prometeusze nie-ugnieci na novo prevedel Igor Sikirycki. Zadnja kitica se v obeh prevodih glasi: Lewin: Kazdy sit; w ogniu spala prawdziwie, lecz gdy siç miara dopelni losu, popiôl otworzy w braterskim zrywie blask katowskiego, wielkiego stosu. Sikirycki: W tyin ogniu kazdy z nas siç wije, a gdy odehodzi z tego swiata, zmienia siç w popiôl, со odbija moeny blask stosu swego kata. 22 Y Wspôlczcsni liryki jugoslôwianski je objavljena Udovičeva Poslednja minuta v prevodu Štefana Flukowskega. Za primerjavo z novim, Lewinovim prevodom navajam vstopne tri in sklepne štiri verze izpod peresa obeh prevajalcev. Flukowski: Przed lufarni stoje, dziš maja dzien ostatni, šwiežy ranek wstaje, lagodne Ikanie dzwonu biegnie cichym krajem ... Przed lufami wznak ležy juž, lecq Stada skowronköw od zböz. Jego tchnienie ostatnie porwie szybki wiatr i oswieci nim ciehy, niemy jeszcze šwiat. Lewin: Przed karabinami stojç, žywy poranek wstaja, swiezo rozbudzony, ptaez dzworiu dolutuje w uciszone strony ... Przed karabinami na wznak lezy, Chmura skowronköw z pola biezy, wiatr niesie jego ostatnie tchnienie do swiata jeszcze niemego blogoslowienic. ciklus, v Gisgcsovcm prevodu in sklepna pesem iz cikla Trije partizanski večeri z naslovom Tu je bilo, tudi brez navedbe, da gre za ciklus, v Kcmpfo-vem prevodu;23 Mateja Bora: Čc je res bog v prevodu Igorja Sikiryckega, Človek naših dni, Vizija, Bela tišina in Srečanjo24 v prevodu Mariana Piechala, v Pomladni travi v Rymkiewiezevem prevodu,25 druga in štirinajsta pesem iz cikla Šel je popotnik skozi atomski vek in Med tamariskami v prevodu Tadeusza Chrôscielewskega ter Bršljan nad jezom in Pepelnična burja v prevodu Štefana Flukowskega; Bogomila F a tur ja: Pomladno primerjanje dneva z nočjo v prevodu Anne Kamienske, in Ceneta Vipotnika: Pesem o soncu v prevodu Anne Kamienske, Kam gre ta pot v Pol-lakovem prevodu, Svilunica v Lewinovem prevodu ter Igra ljubezni, Pogreb26 in Jutro otožnega ribiča v prevodu Zygmunta Stoberskega. V tej skupini preseneča majhno število pesmi, s katerimi je zastopan Jože Udovič, ki ga je 23 Omenjenih dveh ciklov Jože Udovič ni sprejel v zbirko Ogledalo sanj. Trije partizanski večeri so izšli v Novem svetu 111. 1948, str. 696, Usužnjena pomlad pa v Novem svetu IV. 1949, I. knjiga, str. 376. Od tu je omenjena dva teksta izbral Drago Šega za antologijo Wspôtczesna liryka jugoslowianska. Iz nje pa ju je Piechal sprejel v svojo antologijo. 24 Čeprav je v Wspôtczesni liryki jugoslowianski objavil Pollak prevod Borove balade Srečanje, jo je Piechal za svojo antologijo na novo prevedel. Poglejmo si prevoda sklepne kitice: Pollak: Przvjdž, milu. na spotkanie, wyzywa cit; blask miesiqea i pamiçé miluji\ca, wyzywa ciç twôj kachanek. Piechal: Przvjdž. mila, dzi.š посц, ksiçzyc bçdzie swiecil, przyjdž žywa, — wskrzcszona pamieci mej mocq. 25 Tudi pesem V poletni travi je bila za Wspölczesno liryko jugoslowian-sko že prevedena. Pod naslovom Na letniej trawie jo je prevedel Mieczyslaw Jastrun. Rymkicwiezev prevod, ki ga je Piechal uvrstil v svojo antologijo, pa nosi naslow W trawie wiosennej. Za primerjanje navajam oba prevoda druge kitice: Jastrun: Nie wide glebiej, a jednak w došč wielkich glçbiach, ažebv trawy niejednej dlon nie dosiegla. Rymkiewicz: Trochç gh;biej, to niedužo, lecz glqboko dosyc, rçka swq nie siqgnicsz w gorze trawy ani rosy. 20 Tudi Vipotnikov Pogreb je za Wspölczesno liryko jugoslowiansko prevedel Mieczyslaw Jastrun. Antologia poezji slowenskiej pa prinaša nov prevod Zygmunta Stoberskega. Navajam tretjo kitico v obeh prevodih: Jastrun: W zimnej ciszy kamienieja twarze, zbito trumnQ za mala dla ciala, krzycz;\ zieiuiste nogi w szparze: Jeszcze by nam pobiegač sit; chcialo. Stoberski : Zinurzniçte twarze w ciszy kamienieja, za ciasmi truninç rqee mu zrobily, i w ziemi tež zgniecony bçdzie tak na wieki, a wystajace na deszcz nogi wolajq wciqz bielejuc: Mybysmy z wanii jeszcze tež chodzily! v uvodu v Wspôlczesno liryko jugoslowiansko označil Jaroslaw Iwaszkiewicz kot velikega partizanskega pesnika umetnika, kakršnega Poljuki nimajo.27 V času med obema antologijama je izšla Udovičeva zbirka Ogledalo sanj (1961), toda sestavljavec antologije ni bil pozoren na njeno specifično pesniško govorico in ni izkoristil možnosti, da predstavi poljskemu bralcu novo razsežnost poezije že znanega avtorja. Kajuhovo partizansko pesništvo predstavljajo naslednja besedila: Slovenska pesem,28 Naša pesem, Samo en cvet v prevodu Štefanu Flukowskega in Kje si mati v Gisgesovem prevodu. Iz lirske ustvarjalnosti prvega povojnega rodu sta sprejeta v antologijo po dva teksta Jožeta S mita: Zemlja in Vsak dan v prevodu Zygmunta Stoberskega; Franceta Kosmača: Mlin v prevodu Jana lluszcze in Za lastovkami v prevodu Hanne Orzechowske in Petra Levca: Requiem padlim v Jastrunovem prevodu in V poltemi v Kempfovem. Zal, da v tem razdelku ni enega samega teksta Ade Škerl. Tudi izbor iz pesniškega ustvarjanja »štirih« ni popoln. Njihovo poezijo predstavljajo: Ciril Z 1 ob e с z Belimi zastavami in Vrati v prevodu Hanne Orzechowske; Janez Menart z Nožem na kmečki mizi in Croquisom v Piechalovem prevodu, Alegorijo v Lewinovem prevodu, Očesom in lečo v prevodu Tadeusza Chroscielewskega ter Zgubljenim dečkom v Rymkie-wiezevem prevodu in Kajetan Kovič z Vsakdanjostjo v Lauovem prevodu, Očenašem in Starci20 v prevodu Igorja Sikiryckega ter Ogenjvodo v prevodu Hanne Orzechowske, medtem ko Tone Pavček ni zastopan. Iz poezije njihovih sopotnikov je Piechal izbral tri tekste Ivana Minat-tija: Pohod v prevodu Igorja Sikiryckega, Sel bom v lastnem prevodu in 27 Wspölczcsna liryka jugoslowianska, str. 5. Pod 4 navedeno poročilo Rozke Stefan. 28 Kajuhovo Slovensko pesem je za Wspôlczesno liryko jugoslowiansko prevedel Tadeusz Kubiak. Antologia poezji slowenskiej pa prinaša nov prevod izpod peresa Štefana Flukowskega. Kubiak: Nas jest tylko milion, milion pošrod umartych, ktörzy umierajq, milion tveh, со pod topôr glowç dajq, tylko jeden milion, ktôryeh cierpieniem niszczq, ale nie wyniszczq. Nigdy, przenigdy. Flukowski: Tylko milion nas jest, milion konajqcych miedzy trupami, milion, do ktörych poborey jak pijawki przyssani, jeden jedyny milion wsröd katuszy i cierpien posiniuezony ale nigdy nimi nie unicestwiony. Nigdy, przenigdy! 29 Flukowskega prevoda Kovičevih Starcev sestavljavec ni sprejel v antologijo, temveč uvrstil nov prevod Igorja Sikiryckega. Zadnja kitica se v obeh prevodih glasi: Midva v Lewinovem;30 Lojzeta Krakarja pa predstavil z dvema cikloma: Med iskalci biserov, ki jih je prevedel Tadeusz Kubiak v celoti, in s fragmenti iz Noči, daljše od upanja, v lastnem prevodu (zanimivo je, da pesem Kolumb potuje dalje v Rymkiewiezevem prevodu predstavlja samostojno enoto izbora) in petimi pesemskimi besedili: z Mušjim očenašem in Tcrcinami v Kubiakovcm prevodu, Pesnikovim drevesom v taborišču smrti v Lewinovem prevodu ter Poldnevom v prevodu Ryszarda Matuszewskega in Avtoportretom v prevodu Igorja Sikiryckega. Poezija generacije Zajc-Strniša-Taufer-Vegrijeva je zastopana s tremi Za j če v im i besedili: Vse ptice in Ujeti volk v Lewinovem prevodu ter Kralj v prevodu Zygmunta Stoberskega ter po dvema besediloma Strniše: Večerna pravljica in Star oklep v Lewinovem prevodu; T a u f e г j a : Na kraju potovanja v prevodu Štefana Flukowskega in Čas sovjili peruti v prevodu Hanne Orzechowske in V с g»r i j e v e : Žene in Kdo ve v Lewinovem prevodu; poezija njihovih sopotnikov pa z dvema Forstneričevima: Balada o konju, ki ni našel cest, in Izbiranje v prevodu Hanne Orzechowske in J u g o v i m a besediloma: Lokvanj in Ribja biblija v Lewinovem prevodu. Najmlajšo slovensko poezijo predstavljata Franci Zagoričnik z Njivo v prevodu Katarzvne Salamun-Biedrzycke in Tomaž Šalamun s sedmo pesmijo iz cikla Poker: Ribe plavajo naravnost ali globlje v reko in Mottom v prevodu Štefana Flukowskega. Za izbor iz sodobne slovenske poezije veljajo podobni kriteriji, ki so se izoblikovali v razdelkih od srednjeveške poezije do Prešerna: najbolj pogosta enota izbora je pesemsko besedilo, najbolj redka ciklus v celoti ali v fragmentih: znotraj zadnje se v tem razdelku pojavlja novost — enota izbora je lahko ciklus v fragmentih in iz tega istega ciklusa izbrano pesniško besedilo, o čemer odloča prevajalska zasedba. Flukowski: Ostatni keiner, tutaj. Nad niskimi drzwiami kawiarni starej gašnie wywieszka zlocona. Przydž ze zlotym gasidlem, w zielonych oczach iwiatelka zgaš zielone. Sikirycki: Ostatni gospodarzu, przyjdž wreszeie w tç stronç, gdzie szyld twej kawiarni na gosci wciqz czeka. Przyjdž i zlotvm gasidlem zgaš éwiatla zielone, со w zielonych oczach widniejq z daleka. 30 Za Antologijo slovenske poezije je Leopold Lewin popravil svoj prevod Minattijeve pesmi Midva iz Wspôlczesne liryke jugoslowianske. Kakšni so ti popravki, naj pokaže prva kitica. Wspölczesna liryka jugostowianska. Nas dwoje: Nas dwoje — zapomnianym, eiehym jest cmentarzem. Miloše épi w nas umarla. W ciszy, gdzie wiecznosc drzemie wérôd strachlalych krzyzy, džwiqki z ptasiego sypiq siç gardla. Antologia poezji slowenskiej. My dwoje: Jestesmy zapomnianym, milezqcym cmentarzem. W nas martwa milošč zapadla jak w ziemiç. Tylko z rzadka zacwierka ptak w ciszy, gdzie wiecznosc miedzy krzyzami sprôchniaîymi drzemie. Iz povedanega sledi kratek sklep: antologija, ki je vsekakor resno in zgledno delo, se srečuje s težavami, ki jih ne utemeljuje zgolj dejstvo, da gre za pionirski korak, temveč se pojavljajo ob vsakem poskusu predstaviti v prevodu prerez neke nacionalne poezije od začetkov do sodobnega ustvarjalnega vrenja. Taki osnovni težavi se pojavljata pri usklajevanju virov in definiciji enote izbora. Ob poročanju o deležu posameznih poetov v knjigi se je izkazalo, da je prva motivirana z zgodovinsko situacijo poljskega prevajanja slovenske pesniške besede in zategadelj je slovenski bralec ne sprejema kot pomanjkljivost, temveč se ob nji poučuje o poteh slovenske poezije v poljski kulturni prostor. Bolj problematična pa je enota izbora, toda ne le zato, ker se je izkazalo, da je večpomenska, marveč tudi zato, ker koncept ne predvideva usklajenega razmerja med enotami, ki predstavljajo posameznega pesnika. Pa tudi ta neusklajenost ima bržčas za poljskega bralca posebno draž: spodbuja ga namreč k samostojnemu prebiranju tiste poezije, ki ga je ob prvem branju navdušila. In poljskemu bralcu predvsem je ta knjiga tudi namenjena. Tone Pretnar Filozofska fakulteta v Ljubljani O SLOVENSKEM GLEDALIŠKEM LEKSIKONU* Slovenskega dramskega leksikona (odslej: SDL) iz let 1961 in 1962 se SR v zapiskih ali z oceno ni spomnila, o novi, zdaj še na opero, radio, televizijo, film in lutkovno gledališče razširjeni izdaji pod naslovom Slovenski gledališki leksikon (odslej: SGL) pa je priobčila v podnaslovu navedeno oceno Zoltana Jana (odslej: Z. J.). O obeli oblikah leksikona so sicer pisali naši časniki in časopisi (dovolj resno v svojih listih tudi hrvatski in srbski poročevalci), vendar so to bila po večini le poročila in zapiski, ki so poudarjali pomembnost takega dela, niso se pa spuščali v kakršno koli kritično vrednotenje. Janova kritika je strokovna v strokovnem časopisu. Menil sem, da moram o njej zapisati svoje mnenje, da pa je prav, če obenem zapišem svoje misli tudi na rob drugim poročilom, naj so bila še tako skromna. Kritika Z. J. pa je posebej izzivala moje pomisleke in tudi ugovore, ki sem jih dolžan sebi in strokovni publiki povedati v širšem okviru. Kritika Z. J. se v prvi polovici ukvarja z občimi vprašanji lcksikografije, slovenske dramske in gledališke posebej, v drugi polovici pa razbira nekatera dejstva v SGL in postavlja ob njih svoje misli in trditve. Tako naravno tudi moje pisanje na rob kritiki v SR razpada v obči in specialni del. Kritikove obče pripombe o leksikonu se obračajo proti nekaterim načinom, kako je delo sestavljeno in napisano, vendar jim postavljajo nasproti zgolj nejasne drugačne zamisli, ne da bi jih konkretizirale. Tako so nasprotne zamisli samo izraženi dvomi, subjektivna mnenja, ki ostajajo pač kvečjemu na isti ravni kakor realizirane zamisli leksikografov. Take so kritikove deklaracije: Sedanja organizacija enot se ne zdi najboljša. — Izbor literature * Ob kritiki, ki jo je napisal Zoltan Jan v SR 1973, 479—482. je problematičen, ker pogosto niso upoštevani vsi pomembnejši članki. — Premisliti bi veljalo, če te prednosti (= po odstavkih ločeni opisi posameznih gledaliških dejavnosti) ne bi kazalo žrtvovati v korist enotnosti in preglednosti enot. — Studijska uporabnost SGL bi bila neprimerno večja, če bi poleg navedbe vloge stala še šifra, ki bi nas poučila, za katero uprizoritev gre. — (V SGL) niso naštete vse stvaritve umetnikov, pač pa le izbor, toda to ne omogoča oceniti kvaliteto dela. — Itd. Taka deklarativna zavračanja sedanje zgradbe leksikona in sedanjega načina obdelave ostajajo v kritiki nepojasnjena in zato ne prepričujejo. Leksikografsko delo ima svoje zakonitosti in jih ni mogoče spreminjati po subjektivnih željah ali mislih. Ugovarjati nekim načinom dela, ki so karak-teristikon leksikografskega znanstvenega ali popularizacijskega smisla in namena, se pravi ne razumeti bistva takega in ne drugačnega dela. Naš SBL je komaj v zadnjih zvezkih začel obširneje obravnavati gledališke ustvarjalce, prej je to delal zelo izjemno, o gledališču v najširšem smislu besede, kakor ga je pri nas prvi uvedel SGL, pa nimamo najosnovnejših obravnav. To dejstvo je zapeljalo Z. J., da imenuje opise dela glcdališčnikov v lutkovnem gledališču, pri filmu, radiu in televiziji samo »dodatke« k obravnavani slovstvene in gledališke dramatike. (In kako bi mogel sodelavcem leksikona za ta področja očitati, da ne navajajo »vseh pomembnejših člankov«!) Nič ne more ovreči moje misli o kritikovi nedomišljenosti in površnosti, če si tudi prizadeva slepiti to sodbo z na videz tako konkretnimi ugovori, kako da naj bi leksikon uporabljal »več vrst tiska«, ali da na platnicah ni zapisano, »do katerega gesla segajo posamezni zvezki«, ali da ni navedeno leto, »do katerega je izčrpano gradivo« ipd. Pisati o delu, ki opisuje tako različna umetniška ali vsaj ustvarjalna področja, vsekakor ni lahka naloga. Ne da bi to povedal, si je tudi Z. J. močno zožil področje, ki ga v kritiki obravnava. Stvarno ga zanima samo slovstvena in gledališka dramatika. Svojevrstna zanimivost je pri tem dejstvo, da avtorja tega področja niti ne navaja. Sicer piše, da je spisal SDL Viktor Smolej, med sodelavci SGL pa je to ime izpadlo; čeprav sem kot avtor za dramatiko in film napisan trikrat, v vsakem zvezku SGL posebej, me med sodelavci Z. J. ne navaja, nasprotno je pripisal obdelavo filma Emilu Smasku (opomba 6). Enkrat samkrat se v svoji kritiki spomni nedramskega področja, tam, ko očita avtorju, ki ga tu ne imenuje, pač pa ga imenuje pod opombo 6, da pri Bojanu Pečku ne omenja njegove karikirane podobe Benita Mussolinija v operi, pravilno opereti Mascotta. Drugače je vsa kritika namenjena zgolj enemu samemu sodelavcu, ki pa ga, kot rečeno, ne omeni. Vendar morem z vso pravico samo podpisani govoriti o Janovi kritiki, saj je namenjena samo meni. Če kritik misli, da je dovolj moja omemba ob navedbi SDL, mu morem zameriti, da niti z besedo nikjer ne omeni, da je besedilo, kakršno je tiskano v SDL, doživelo številne, tudi pomembne spremembe, dopolnitve in popravke v objavi, kakor ga predstavlja SGL. Marsikaj je dodano, to in ono tudi črtano, v posameznostih in v alfabetariju. Kritik bi bil moral takoj v začetku povedati, kakšne nuloge si je s svojo kritiko zastavil, in razmejiti svojo odgovornost. To zapisujem zaradi tega, ker jemljem nase tudi vso odgovornost nasproti kritiki. Odprto ostaja vprašanje kritičnega pretresa še vseh drugih gledaliških področij, ki jih opisuje SGL. »Ilistoriat dela nas pravzaprav sili primerjati oba leksikona,« namreč SÜ1. in SGL, pravi kritik sam (480), vendar se kritik te naloge ni lotil. Prav in smiselno pa bi to bilo, saj bi mogel ugotoviti, ali se kaj razlikuje način obdelave pri posameznih sodelavcih — ni po naključju v urednikovem uvodu zapisano: »Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji, ki so pod sestavki podpisani, enako za njihovo jezikovno podobo« (6). Ne bi bilo odveč, ko bi kritika SGL ugotovila, ali se je znanstvena obravnava vseh gledaliških področij pri nas poglobila in razširila in ali je nakazala nove poti in nadaljnje potrebe v raziskovanju našega gledališkega ustvarjanja. Če moje dosedanje razpravljanje ustvarja videz, da je močno nekonkretno, so vzroki v kritikovein nekonkretnem ugovarjanju in nekonkretnem predstavljanju leksikografske problematike. Ker je druga polovica obravnavane kritike otipljivejša, je otipljivejše in stvarnejše tudi moje sledeče ugovarjanje, najsi se bo zdela nekaterim lit. zgodovinarjem ta metoda še tako fuktografska, pozitivistična ipd. Z. J. popolnoma pravilno preskuša zanesljivost SGL, kakor rečeno predvsem dramskega dela, s spodbijanjem pravilnosti in ustreznosti podatkov, kakor jih prinaša SGL. Na mestu je v protinapadu ali obrambi enako ali podobno orožje. Z. J. z zadoščenjem takoj v začetku piše, kako je »dešifriral v bibliografskem oddelku NUK-a« avtorja J. M., ki da je napisal člančič Slovenski gledališki leksikon v mariborskem GL. Avtor naj bi bil Jožo Mevlja. Dejansko je pisec Dušan Mevlja, pisal pa je o dramskem leksikonu: Z. J. podatka ni bilo treba »dešifrirati«, saj ga je lahko najti v ustreznem letniku Slovenske bibliografije, samo da razrešeno pravilno, ne napačno. Tesen obseg SDL in SGL je pač narekoval skrajno gospodarno navajanje literature. V SDL je bilo ob Kraticuh za literaturo (9) dano porabno napotilo, kako odkriti po drugi poti manjkajočo literaturo (ob rojstnih in smrtnih datumih, ob datumih uprizoritev). Urednik SGL je odstavke s temi opozorili črtal. Z. J. predlaga, da naj bi SGL navedel več »temeljnih del o slovenski dramatiki« (481 in opomba 11). Tako pogreša Koblarjevi knjigi Dvajset let slovenske drame, 1964 in 1965. Knjigi sta dejansko navedeni v sestavku o Francetu Koblarju, nista pa posebej navedeni tudi med »Kraticami za uporubljene vire« (I.zv.). Zavestno niso tam navedene knjige tudi Frana Albrehta, Cirila Debevca, Brutka Krefta, Vasje Predana in Bojana Stiha, ker so navedene pri avtorjih in se vežejo na ozko zajet čas in prostor. Koblarjevu prva knjiga Slovenska dramatika pa ima pod Uvodom zapisan datum 31. maj 1972 in potemtakem ni mogla biti navedena ne tu ne tam, ker je nastajala približno v istih mesecih kot SGL. Od sintetičnih podob našega slovstva je navedena Zgodovina slovenskega slovstva, ki jo je izdala Slovenska matica, opuščeno pa je delo z istim naslovom, ki ga je izdala založba Obzorja (ne Mladinska knjiga, kakor piše Z. J.). Zdi se mi bolje, da bi bila izpadla tudi matična lit. zgodovina, saj bi drugače morale biti navedene tudi slovstvene zgodovine, ki so jih napisali Glaser, Grafenauer, Kidrič, Prijatelj, Slodnjak, janež itd. Nesprejemljivi so kritikovi nasveti, kako naj bi bil navedel v literaturi pri posameznih osebnostih še to in ono po kritikovein mišljenju tehtno, vsebinsko dopolnjujoče delo. Gre za večinoma krajše članke ali za razprave, vendar po svoji tehtnosti in izčrpnosti zaostajajo za že navedenimi. SBL ima vsekakor veliko večje možnosti kot SGL, da posreduje kar najpopolnejšo, toda ne popolno, celotno bibliografijo o obravnavanih osebnostih. Če SGL navaja za literaturo to naše osrednje biografsko in bibliografsko delo, je pač v največji meri zadoščeno bibliografskim in biografskim zahtevam (v kolikor sta si seveda letnici izida SBL in SGL kar najbližji). Kritikov predlog, da naj bi pri Milanu Skrbinšku bila navedena Travnova bibliografija Skrbin-škovega pisateljskega dela, je lahko zaradi poudarka praktičnosti umesten, vendar SBL te bibliografije ne navaja, pač pa članka, ki stojita neposredno pred to bibliografijo; kdor bi se nadrobno zanimal za Milana Skrbinška, praktično ne bi mogel zgrešiti Travnovega članka, če bi se ravnal po navedenem SBL. Članek, ki ga je napisal Koblar, toda ne France Koblar, ampak psevdonimni Cvetko Zagorski, in ga priporoča Z. J. pri sestavku o Tonetu Čufarju, po moji sodbi povsem nadomešča citirani uvod k povesti Pod kladivom, ker temelji na neposrednih Čufarjevih izjavah in dobro podaja literarno in časovno ozadje. Moravčev predlagani sestavek o Alojziju Remcu v Sodobnih potih 1958 (ne 1952, kakor piše Z. J.) ne prinaša nič takega, kalne bi imel v celoti in še širše članek v SBL, ki je citiran. Kritik ni zanesljiv pri navajanju svojih predlaganih izboljšav. Tega, kar predlaga, sam ne preverja. Ko bi namreč vsaj pogledal Faturjev esej o igralstvu, ki ga predlaga kot nov, pomemben vir pri Levarju, bi na prvi pogled videl, da nosi Levarjevo ime samo na začetku, v posvetilu Spominu Ivana Levarja; in ko bi esej prebral, bi odkril, da je v njem Levar samo enkrat omenjen, pa res samo omenjen, z vlogo kralju Leura. Predlog, da naj bi SGL upošteval »še... kakšno izmed disertacij o Levstiku, Finžgarju in še kom« (opomba 8), je mogoče šteti za kritikov poklon akademskim učiteljem, vendar je vsebino teh disertacij le v majhni meri mogoče vezati na našo dramatiko in gledališče. Svoje preverjanje dramatikov, ki naj bi tudi bili upoštevani v SGL, pa zdaj niso, imenuje ocenjevalec »kritičen pregled izpuščenih imen« (482). Gre za množitelje dramskih besedil po drugi vojni, dramatike, ki jih je upošteval Jože Koruza v svoji razpravi Dramatika v knjigi Slovenska književnost 1945—1965. Vendar Z. J. kljub opozarjanju nanje méni, da so obrobnega pomena. A ker sodi ocenjevalec o upoštevanju oziroma neupoštevanju gle-dališčnikov zgolj ob dramatiki povojnega časa, njegovo opozarjanje na »neupoštevane« dramatike po drugi vojni posebej izstopa. Po Z. J. v SGL niso upoštevana naslednja imena dramatikov, ki jih je upošteval J. Koruza: Marija Fele, Vlado Pipan, Marija Mijotova, Polde Polenc, Anton Slodnjak, Vinko Strgar, Marko Hudnik, Bogdan Jovanovič, Peter Če-ferin, Vlado Novak, Kajetan Kovič, Tone Fornezzi, Vladimir Kavčič in Flori Lipuš (vsi navedeni na str. 482). Utemeljitev, zakaj naj bi bili imenovani množitelji dramskih tekstov upoštevani, je posneta po J. Koruzi, toda ob napačnem branju tega vira in brez preverjanja prizadetih dramskih avtorjev in predvsem njihovih tekstov, to je prvih virov za sleherno pisanje. Z. J. piše: »Med pisci graditeljske agitke ni upoštevana Marija Fele,« ki da ni upoštevana tudi »med avtorji kmečke drame in ljudske drame« (Z. J. 482; Koruza 49, 52 — Z. J. se sklicuje na napačni strani). Slovcnjegraška aktivistka Marija Fele je napisala enodejanko Borež je spregledal, igro, ki je bila samo enkrat igrana na podeželju, a ni bila objavljena. Drugo njeno delo, Uroki, je najprimitivnejša agitka, ki v tiskani objavi — po dramaturški obdelavi Janka Lišlce — obsega kar štiri dejanja, in to na borih 40 straneh, všteto vsa obširna odrska, inscenaeijska in režijska navodila. Feletova svojih prvih poskusov ni nudaljevala, tudi ni spodbudila drugih pisateljev, da bi jo v njeni smeri posnemali ali povzeli njeno sicer dobro hotenje. Brez nadaljevanja in slehernega odmeva je ostalo v naši dramatiki tudi edino delo Vlada Pipana. Njegova ljudska igra v 6 slikah Dekle iz Trente, tiskano 1955, s prizanesljivo spremno besedo Branka Rudolfa, obsega vsega skupaj 70 malih strani. Koruza jo šteje med »ljudske igre«, sicer z nekim novim etičnim vrednotenjem, toda »napolnjeno s tradicionalno in nepristno romantiko, usmerjeno na solzave učinke« (50). Ena sama drobna igrica, tiskana 6 let pred SDL, Pipana nikakor ne priporoča za sprejem v leksikon. Marija Mijotova se je uvrstila med slovenske literate vsekakor zaradi svojih v tržaškem narečju zapetih pesmi. Enodejanko Maderjerji in nekaj skečev pa so ji igrali v prosvetnem društvu pri tržaškem Sv. Ivanu. Tako ostaja dramsko delo Marije Mijotove zgolj lokalno prosvetno dejanje, in to v času, ko v istem Trstu slovensko poklicno gledališče igra drame Filiberla Bcncdetiča, Jožka Lukeša, Rada Pregarca in Ivana Tavčarja. Vinko Strgar je napisal eno samo dramsko besedilo, »odrsko žalnico v 3 dejanjih«, kakor pravi podnaslov, z naslovom Heroica. Prišla je na oder v Ljubljani, Celju in Novi Gorici 1961. Sodba Marjana Javornika ob ljubljanski uprizoritvi (SPor 4. okt. 1961) vsebuje takele ocenjevalne oznake: dramska linija poenostavljena, dramski konflikt neizostren, dramski liki poenostavljeni in umetniško neprepričljivi, stil večinoma ohlapen, odrske slike sladkobne klišejske razglednice, režiser in igralci so omledno mehkobo in sentimentalnost še potencirali ipd. Sedem razmeroma kratkih prizorov vojne drame (podnaslov: »skica za moderno tragedijo«) je napisal Marko Hudnik pod naslovom Kult mrtvih. Delo ni izšlo v tisku, izvedeno je bilo zgolj kot bralna drama na odru SNG v Ljubljani v režiji Milana Skrbinška, bolj v čast Skrbinšku, ki se je po daljši bolezni tedaj vrnil v gledališče, kakor zaradi avtorja lludnika. Delo je bilo izvedeno, tj. brano samo enkrat. Še bolj nepremišljeni so predlogi za nekaj drugih dramskih avtorjev — sloneči na napačnem branju Koruzovcga teksta. Polde Polonc (Koruza, 52; pri Z. J. napačno pisan Polenec) ni nikak »avtor meščanske drame« (284), ampak zgolj dramatizator Tavčarjeve Visoške kronike. Ob sodelovanju Marije Vere jo je pripravil za uprizoritev amaterjev v Škofji Loki 1949 in 1951. (O tem gl. VI. knjigo Tavčarjevega Zbranega dela, opombe dr. M.Borštnik, 1956, 382.) Kritik ni videl v Koruzovi knjigi zapiska, da gre za dramatizacijo Visoške kronike, ampak je ta zapisek preskočil in posnel neposredno za tem postavljeni naslov novega poglavja Meščanska drama in komedije (52). Ni mogoče ustreči tudi kritikovemu predlogu, naj bi bil v SGL uvrščen Anton Slodnjak »s svojo biografsko dramo« (482). Z. J. se tu sicer sklicuje na Koruzovo knjigo (52). Vendar kritikovo izvajanje temelji na napačnem branju Koruzovega besedila! Koruza namreč na navedenem mestu ne govori o kakšnem Slodnjakovem biografskem tekstu v dramski obliki, temveč o evropskem (in slovenskem) biografskem romunu oziroma romansirani biografiji, torej o proznem delu. Z. J. misli, da bo podprl Slodnjakov vstop med slovenske dramatike, če navede primer z llko Vaštetovo; ona da je namreč v SGL »nasprotno upoštevana s svojim enkratnim poskusom iste vrste« (482). Vzporejanje je — ob sami materialni neresnici — med Slodnjakom in Vaštetovo neumestno in neustrezno. Vaštetova spada med prve, ki so pri nas pisali biografske romane in romansirane biografije. Njen Roman o Prešernu (1937 in poznejše izdaje) je dal snov za odrsko priredbo. Njen gledališki tekst o Prešernu je pod naslovom Visoka pesem doživel premiero 8. febr. 1941 in je še do aprila 1941 doživel 11 predstav. Po vojni je ta Visoka pesem (včasih pod drugačnim naslovom) doživela v Šentjakobskem gledališču v sezonah 1945 in 1945/46 kar 15 uprizoritev in v sezoni 1947/48 prav toliko. Dne 8. febr. 1950 so z igro Vaštetove odprli v Kranju Prešernovo gledališče: to je bila slovesna predstava ob ustanovitvi poklicnega gledališča in ob obletnici Prešernove smrti. Tisto leto je igra doživela 23 predstav. Ob teh pogostih uprizoritvah se spomnimo tudi Kreftovega scenarija za celovečerni film Dr. France Prešeren in na njegove »prizore iz pesnikovega življenja« Po brezkončni poti. (O uprizoritvah Visoke pesmi gl. jubilejni zbornik Šentjakobskega gledališča iz 1971 in Repertoar.) Mislim, du je igru Vaštetove bila vredna uvrstitve. Komedija Vlada Novaka Dobrodošla, miss Agata ni prišla na poklicne odre, o uveljavljenju mogoče na ljubiteljskih odrih pa nimamo podatkov. Izšla je ciklostilno pri Prosvetnem servisu, 1959. Ostala je avtorjev prvenec in edincc. Svojevrsten primer se je pripetil kritiku z Bogdanom Jovanovičeni, ki naj bi tudi prišel v SGL. Ime je Z.], našel pri J.Koruzi (111); pripisuje mu »sentimentalno humanistični realizem« (482), kar je pri Koruzi naslov celotnega poglavju (v njem je prikazan tudi Miloš Mikeln). J. Koruza piše, da je Mikeln dramo Primer tovariša Koprivice »priredil po filmskem scenariju Bogdana Jovanoviča«. To je povsem jasna in določna informacija in formulacija. Bogdan Jovanovič je Hrvat, ki je napisal filmski scenarij pod naslovom Iz oči v oči. V GL MGlj je ob premieri drame Primer tovariša Koprivice povsem nedvoumno zapisano, da je to »prevod in odrska priredba«, ki jo je napravil M. Mikeln. Kot tûko je delo tudi zapisano v SGL pod imenom Slovenca M. Mikelna, s pripisanim izvirnim dramatikom oziroma scenaristom B. Jovanovičeni. Če pogledamo v Repertoar slovenskih gledališč 1867—1967, najdemo pod št. 2808 zapis, da gre za izvirno delo Bogdana Jovanoviča, ki ga je v slovenščino prevedel in za oder priredil M. Mikeln. Vsekakor Bogdan Jovanovič ne spada med slovenske dramatike, kakor to hoče Z. j. Nekatera imena, ki jih Z. J. predlaga za upoštevanje pri SGL, se vežejo na naše poskuse kabaretnega gledališča. Kritik navaja imena Peter Čeferin, Kajetan Kovič, Tone Fornezzi, Vladimir Kavčič in Flori Lipuš. « SGL se vsekakor ni hotel izogniti kabaretnemu odru iu skrbi naših dramatikov za njegov repertoar (prim. Valentin Zarnik, Fran Levstik, Josip Stritar, Jaka Štoka, Ivan Rob, Frane Milčiuski, Dušun Mevlja, Slavko De-setak, s pravim imenom Vladislav Cegnar, na zahtevnejši ravni Marjan Marine, Miloš Mikeln in Žarko Petan). O imenih, ki naj bi po predlogu Z. J. prišli v SGL, pa mislim, da nikakor ne prihajajo za to v poštev. Njihovo tovrstno delo je tako malenkostno in tako obrobno, da pri največji široko-srčnosti ne najdem v njihovem prizadevanju dovolj samosvojosti in vztrajnosti v oblikovanju. Gledališki kolaži kabaretnega žanra so bili pri nas izjema (Mula želita, Smeh ni greli v Ljubljani in v Celju, Beseda ni konj) in delež posameznih sodelavcev pri njih komaj zaznaten. Kajetan Kovič je v okviru Male želite prispeval zgolj song v verzih, čeprav so mu gledališčniki dali visok naslov Stanovanjska komedija v 6 slikah. Dalje so iz tega žanra prispevali: Marjan Kolar skeč (ali enodejanko) Revolucije ne bo, Bogdan Pogačnik kabaret Umetnost, ogledalo časa, in Peter Čeferin prizora Srečka in Pridržanje do iztreznitve. V SGL je zaznamovana udeležba Janeza Menarta pri Mali želiti. Mogoče bi bilo Menartu zapisati v dobro še tiste tri songe, ki jih je prispeval celjskemu večeru Smeh ni greh (Ljubi kruhek, Povojni portret in Deset človeških zapovedi), a tudi to iz njega še ne bi naredilo dramatika. V rokopisu SGL je bil pripravljen sestavčič o Tonetu Fornezziju, dasi se njegova Metla 66 po dveh predstavah (Larifary in Komolce kvišku) ni razvila v stalen teater; a urednika sta sestavek pred tiskom črtala. Še besedo o Vladimiru Kavčiču in Floriju Lipušu. Slovstveno delo obeh kaže predvsem dejavnost v pripovedni prozi. Poleg tega, kar je omenil J. Koruza v že omenjeni knjigi, moremo danes pri V.Kavčiču dodati dramsko delo Aleksander Veliki, epilog in dvoje dejanj (1970), pri Lipušu pa, da je z Jankom Messnerjem napisal politični kabaret Ekstremist Matija Gubec, ki je bil 1973 uprizarjan po sloven. Koroškem. »Enkratna poskusa« Kavčiča in Lipuša hkrati z novima dramskima tekstoma — Lipušev pa sploh spada v čas po izidu SGL — še ne prepričujejo, da bi morala biti avtorju uvrščena med slovenske dramatike; saj vendar pišemo že — po leksikonu — leto 1972. Od imen, ki jih priporoča Z. J. za upoštevanje v SGL, sta Hermina Jug in Marko Kranjc v svojem poglavju Biografski in bibliografski podatki (v knjigi Slovenska književnost 1945—1965) upoštevala samo Kajetana Kovica in Vladimira Kavčiča, toda ne zaradi morebitnih njunih dramskih besedil. Tudi to dejstvo govori o upoštevnosti njunega gledališkega prizadevanja. Kritik méni, da v SGL »niso naštete vse stvaritve umetnikov, pač pa h: izbor« (481). Kajpada se morem tej ugotovitvi samo pridružiti: laka »pomanjkljivost« je značilna pri slehernem sumaričnem prikazovanju umetniškega, v našem primeru gledališkega ustvarjanja. Leksikografski popis ni istoveten z bibliografsko izčrpnostjo. Tu zadevamo na določenost, torej omejenost prostora, pa naj se leksikografsko delo imenuje SGL ali SBL ali EJ. Težko si jo zamisliti leksikon, ki bi podajal celoten seznam vlog nekega igralca ali neke igralke: zaznamovati vlogo 5. kmeta ali 4. dvorjanke ob vlogi Lcara ali Goneril morejo samo letni kronisti gledaliških sezon ali monografske knjige o posameznih umetnikih. Vsi teatrološki leksikoni si pač, kakor SGL, pomagajo »z lakonično kratico ,idr.'«, kakor to očitajoče piše Z. J. Da bi dvignili študijsko uporabnost SGL s postavljanjem posebne šifre ob vsaki — ali le odbrani? — vlogi, misel, ki jo postavlja Z. J., se zdi močno mikavna, vendar bi praktična izvedba te ideje leksikon ob povodnji vlog in ob istočasni množici zelo različnih ustvarjalnih osebnosti leksikon najbrž izredno zakomplicirala in otežila, da niti ne pomislimo na težave, ki jo predstavljajo presoje in ocene — Ieksikograf se more opreti in zanesti zgolj na to, kar v določeni dobi in v določenem kraju zapiše o posameznih stvaritvah gledališki kritik. Preverjanje podatkov za tako številna gledališka področja in takö pisano množico gledaliških ustvarjalcev bi bilo v celoti nemogoče. Zato si je, razumljivo, Z. J. izbral, kakor sam pravi, metodo »sondažnega preverjanja« (481): vzel je pod lupo področje, ki mu je krajevno in časovno osebno blizu, namreč gledališče v Novi Gorici. To gledališče sicer površno imenuje Primorsko dramsko gledališče, ki obstoji pod tem imenom šele od 1960, misli pa pri tem sploh na gledališče različnih organizacijskih oblik in poimenovanj s sedežem v Novi Gorici. Kritik imenoma navaja dva gledališka delavca, ki da sta po krivici v SGL izpadla. Upravniško, lektorsko, uredniško in prevajalsko delo Darija Bratoša (pri Z. ]. Bratuža) in kostumografsko sodelovanje Mije Bratoš je izostalo brez avtorjeve krivde — tako priporočana metoda vprašalnikov, ki jo ponovno predlaga kritik, je v njunem primeru popolnoma odpovedala, kakor je odpovedalo tudi ponovno spraševanje pri upravi goriškega gledališča. (Nekaj dokumentarne korespondence o prizadevanjih z vprašalniki sem oddal arhivu Slovenskega gledališkega muzeja.) Zanesen kritikov ugovor, da v SGL izmed najmlajših gledaliških ustvarjalcev »pogrešamo celo /1/ Silva Božiča« (opomba 10), zadene ob dejstvo, razvidno iz goriških GL, da je Silvo Božič odigral v Novi Gorici vsega skupaj v sezoni 1971/72 dvoje vlog; tedaj mu v št. 16 GL izražajo željo in voščilo: »Trdno upamo, da bo v bodoče naš stalni sodelavec.« Ce so netočnosti pri opisu dela Andreju Jelačina, si jih razlagam zaradi molka Darija Bratoša pa zaradi obče površnosti v pisanju gledaliških listov in umetniških ustvarjalcev, ki so služili pri opisu. Kritiku se zdi, da bi morali biti širše omenjeni »bolj znani gledališki delavci« (npr. Modest Sancin, Ema Starčeva, Hinko Košak, 482). Vzrok za opustitve pa je v tem, da so v Novi Gorici delovali le izjemno. V Repertoarju ni zapisano nobeno Sancinovo sodelovanje v Gorici, pač pa je 1960 oziroma 1962, v dveh sezonah, režiral vsega skupaj dvoje del: Držiča in Goldonija. Ema Starčeva je odigrala naslovno vlogo v Capkovi Materi, toda samo pri premieri, sicer v alternaciji z Berto Ukmarjevo. Hinko Košak je v SGL zapisan kot režiser in umetniški vodja pri GSP; od njegovih režij v Novi Gorici sta v skupnem seznamu režij navedeni režija Ocvirkovega Tretjega ležišča in Maeterlinkovega Zupana stilmondskega. Tako se pri vseh treh gledališčnikih kritikovo opozarjanje izkaže za nebistveno in neutemeljeno. Vprašanja krajevnih imen se je kritik dotaknil ob mojem hkratnem uporabljanju imena Solkan in Nova Gorica, češ da je upravičeno samo ime Nova Gorica. Uporabljati oboje, Solkan in Nova Gorica, je po kritikovem zatrjevanju »nekako tako, kot če bi rekli v Prulah pri Ljubljani« (481). Z. ]. ne ve, da se pravilno govori »na Prulah« in da Prule niso nikdar bile samostojna naselbinska enota, kakor so v sedanji Ljubljani npr. Šiška, Trnovo, Vodmat, Šentvid, Dravlje idr. Krajevnu poimenovanja so trdovratno konservativna. Za Janeza Ciglerja smo pozabili, da je po rodu iz Vodmata, za Vodnika pa le še trdimo, da je doma iz Šiške, in Prešernovega Trnovega, kraja nesrečnega imena, ne gremo spreminjati v Ljubljano. Kritiku glede Solkana oziroma Nove Gorice ugovarjajo goriški gledališki listi, kjer beremo, da je bila premiera Kralja na Betajnovi, »20. febr. 1970 v dvorani gledališča v Solkanu« (GL 1969/70), da je bila »premiera v gledališki hiši v Solkanu« (uprizoritve 17. dec 1970 in 15. apr. 1971) in še v času neposredno pred sklepno redakcijo SGL, da je bilo v sezoni 1970/71 »v Solkanu uprizorjenih 71 predstav« (GL 1971/72, št. 14). Menda je pričevanj za Solkan dovolj in je prav-danje o uporabljanju krajevnega imena brezpredmetno. Vrednost kritike, ki jo je Z. J. posvetil SGL, je malenkostna; površnosti, napačno branje J. Koruze, skrivljena sklepanja in nevzdržne trditve daleč prekrijejo tistih nekaj misli, o katerih bi bilo mogoče razpravljati. Viktor Smolej Filozofska fakulteta, Ljubljana STAROČESKf SLOVNIK* Leta 1968 je ČSAV začela izdajati slovar stare češčine. Ker je le-ta po eni strani nadaljevanje staročeškega slovarja, katerega prvi del (od A—J) je leta 1903 izdal Jan Gebauer in drugega (od K—N) leta 1916 njegov učenec E. Smetanka, je treba pozdraviti odločitev, da bodo obdelali najprej gesla, ki se začenjajo s črkami od N—Z,1 nato pa še enkrat gesla s črkami od A—N. Gebauerjev slovar stare češčine je bil prvi te vrste pri Slovanih. Slovarja I. L Sreznjevskega Materialy dlja slovarja drevnerusskogo jazyka (I—III, 1893—1912), ki je sicer močno vplival na rusko in sploh slovansko filologijo, namreč ne moremo šteti popolnoma za slovar stare ruščine, ker zajema tudi gradivo iz neruskih, tj. južno- in zahodnoslovanskih spomenikov. Misel na slovar stare poljščine, tj. na slovar enakega tipa, kot je Gebauerjev, se je porodila sicer že leta 1873 na prvem sestanku filološkega odseka Akademije Umiejetnošci, a so poskusni zvezek in prve knjige zaradi vseli mogočih neugodnih okoliščin izšli šele po drugi svetovni vojni. Ze leta 1880 je pri JAZU v Zagrebu izšel prvi del Rječnika lirvatskoga ili srpskoga jezika (izhaja še danes), ki pa je zasnovan kot tezavrus. Zbral naj bi vse dostopno besedno gradivo v vertikalni in horizontalni črti, tj. staro in sodobno, iz knjižnega jezika in narečij; podobno je bil mišljen tudi Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar I—II (izšel 1894, 1895), le da je dvojezičen in manj obsežen. Da bi dobili vsaj približno podobo o tem, kaj pravzaprav novi staročeški slovar pomeni za češko in slovansko leksikografijo, ga bom skušala v nekaterih točkah primerjati z Gebaucrjevim in mimogrede tudi s sedaj izhajajočima staropoljskim2 in staroruskim.3 Pri primerjavi sta kot nebistvena izločena različno število upoštevanih spomenikov, ker se njihovo število z odpiranjem arhivov oz. drugačnimi * 1—4 (1968, 1970, 1971, 1972), Ceskoslovenskâ akademie ved, Üstav pro jazyk eesky 1 Začasno sta izšla leta 1970 nespremenjena prva dva dela. 2 Slownik staropolski, I—II (od. 1953/55 d.). 3 Slovarb drevnerusskogo jazyka XI—XIV. v. Vvedenie, instrukcija, spisok istočnikov, probnye statbi, Moskva 1966. najdbami povečuje in ker je za posamezne jezike različna (na saino oblikovanje slovarja pa ne vpliva) ter organizacija dela: Gebauer je delal sani, danes dela skupina delavcev, čeprav ne vselej istih. S čisto leksikografskega stališča Gebauerjevemu slovarju še danes priznavajo visoko raven. Opiral se je na lastne skrbne izpise iz spomenikov med 13. in 15. stol.; na to obdobje se je omejil tudi novi staročeški slovar. Geselske besede so podane v fonetičnem zapisu stanja iz 15. stol., ne pa v zgodovinsko izpričanem zapisu (npr. asi = a'fy, off y, a fi, aff i, I, str. 19; jeden -dna -dno — gedno, gicdnoho itd.), v katerem so podani primeri v ge-selskem članku. Sledijo podatki o pripadnosti besedni vrsti, spolu, pregib-nostnem tipu, trajanju dejanja, tipičnih rekcijah (tj. slovničnih lastnostih besede) ter o tipičnih besednih zvezah ipd. Večino teh lastnosti je ohranil tudi novi staročeški slovar. Po mojem mnenju je temeljni razloček med slovarjema naslednji: Gebauer je pripadal generaciji jezikoslovcev, ki je slovar pojmovala kot pomožno sredstvo za ugotavljanje zgodovinskega razvoja slovničnih oblik,1 zato ni čudno, da je vanj zajel veliko slovničnih podatkov (fonetiko, morfologijo, ponekod upošteva celo besedotvorje, pozoren je na izposojenke iz tistega časa). Temu hotenju pa je podredil tudi celotno sestavo slovarja. Pri novem staročeškem slovarju je to postranska naloga, v ospredju pa je rekonstrukcija besednega sestava staročeškega obdobja. Hkrati je čutiti tudi prizadevanje po osamosvojitvi leksikologije oz. leksikografije kot posebne vede. Zato so vsa novejša tovrstna lcksikografska prizadevanja usmerjena ne le k sestavljanju slovarjev, ampak vzporedno k oblikovanju načel oz. teorije o sestavljanju zgodovinskih slovarjev, ki je seveda le del teorije o sestavljanju slovarjev sploh. Glavni problem je, kako podati gradivo, razvrščeno po abecednem redu in iztrgano iz svojih naravnih sobesedil, da ostane razvidnih čim več lastnosti. Ob tem se je češka šola precej naslonila na izkušnje pri sestavljanju slovarjev knjižnega jezika. Slovarja se med seboj ločita že po zunanjem videzu gesclskih člankov. Novi staročeški slovar ima pomene oštevilčene ali opremljene celo s črkami, če je pomenska plat leksema zelo razvejana. Na koncu večine geselskih člankov so v petitu dodana pojasnila in komentarji. Razlike so tudi v obsegu zajetega gradiva. Gebauer je poleg občnih imen upošteval tudi vse vrste lastnih imen (celo nedomača kot Budišin, 1, str. 113; Burgundie, 1, str. 118 itd.), vendar ne vseh, kar jih je bilo izpričanih, temveč le tista, ki so bila videti uporabna zaradi fonetične, morfološke, besedotvorne, pomenske ali kake druge posebnosti za zgodovino češkega jezika. Novi staročeški slovar načelno ne sprejema lastnih imen, ne izogiba pa se jim predvsem takrat, kadar pomagajo pri rekonstrukciji sicer neizpričanega občnega imena (npr. Naoraskač »osebno ime« k *naoraskaii in *naoraskaii prim. Navraskač, 3, str. 344 ipd.). V tem se ujema s staropoljskim in staroruskim slovarjem. Novi staročeški slovar se loči od Gebauerjevega tudi po tem, da nima niti etimologij niti primerjav iz drugih slovanskih jezikov, ker te prikazujejo 4 Gebauerjev slovar je bil prvotno zamišljen kot sestavni del češke zgodovinske slovnice. etimološki slovarji, ima pa citirano literaturo, kjer je v katerikoli zvezi že kuj napisano o določeni besedi, njenem delu uli pomenu (*riâstorny, 3, str. 292; nâdcha, 1, str. 47 itd.). Med zelo važne razločke sodi tudi doslednost vrednotenja besednega gradiva s stilističnimi kvalifikatorji (npr. nabodeničko, 1, str. 17 — gramatično; naoratek, 3, str. 344 — juridično; nabožne, 1, str. 19 — teološko itd.); ta poteza je značilna za sestavo sinhronih slovarjev. Deloma jo je poznal že Gebauer, u jo pri njem srečamo redko in nedosledno (npr. apostoli apostol, dial, /ektično/ japostol/japoštol, 1, str. 15). Kot posebno prednost novega staročeškega slovarja, ki kaže, da slovar ni le pripomoček pri branju zgodovinskih besedil, je treba poudariti tudi opozarjanje na staročeške (delne) sinonime, s katerimi se prevaja določena latinska beseda (npr. nechoalny s pomenom »neslavny, neznaji'ci slâvy«, za lat. inglorius sturočeško tudi bezslaony, ohyzd'eny, 4, str. 489 itd.). Tega doslej ni vpeljal noben drug slovanski slovar te vrste. Obstajajo pa tudi razlike, ki jim ne morem najti pravega pomena. Tako npr. Gebauer pri glagolu podaja za sedanjiške oblike 1. in 2. os. edn., medtem ko novi slovar podaja 1. in 3. os. "Tako ima tudi poskusni zvezek staro-ruskcga slovarja, medtem ko staropoljski slovar na začetku geselskega člunka poda vse paradigmatske oblike določene besede, izpričane v tekstih. Strukturalno obravnavanje besedišča se kaže v ugotavljanju neorgunskih neologizmov (zaznamujejo jih s poševnim križcem), izpričanih le v po enem spomeniku. Bilo bi koristno ugotoviti neologizme za določeno dobo na sploh, vštevši kalke po različnih jezikih. Oblikovalci slovarja so upoštevali, du zapisane besede še niso vse, ki so obstajale. Lotili so se rekonstrukcije »osnovnih« leksemov (podobno kot iz lastnih imen) iz izpeljanih, npr. zaradi nabodenie, 1, str. 17, je gotovo obstajal glagol +nabösli-bodu-bode; zaradi na-znâmenie, 3, str. 367, pa glagol +naznamiti itd. Nobene pravice nimamo, da tako rekonstrukcijo domnevamo za čisto določeno obdobje, ko morda niti ni več živela, ampak jo moramo obravnavati kot možno sestavino besednjaka. Kot pomanjkljivost slovarja je treba obravnavati tudi zanemarjanje pogostnosti rabe posamezne besede v posameznih obdobjih znotraj raziskovanega časa in znotraj raznih besedil. Le s pogostnostjo rabe bi lahko prikazali živost ali celo modnost kake besede. Pri sestavi slovarja je eno osrednjih vprašanj izbira geselskih besed. Sestavljalci slovarjev rešujejo ta zapleteni problem različno. Geselska beseda je lahko vsaka beseda, ne glede na pripadnost besedni vrsti in mesto v paradigmatiki. Najpomembnejše je izbrana načela čim bolj dosledno izpeljati, slovar pa opremiti z ustreznimi kazalkami, ki kažejo npr. obseg besedne družine, osnovne besede besedne družine, ki iinujo samostojne ge-selske članke, opozarjajo na besedotvorne posebnosti ipd. Y novem staro-češkem slovarju stoje za geselsko besedo opozorila na etimološko sorodne in pomensko združljive lekseme, ne pa tudi na etimološko sorodne, a pomensko nekoliko odmaknjene, npr. načitati së k načitati, pf. nacisti, 1, str. 29. To pomanjkljivost lahko zanemarimo, ker gre navsezadnje za sinhroni prikaz staročeškega besedišča; slabše je, da slovar npr. ne kaže, s koliko in katerimi predponami se kuka podstava povezuje, temveč je posamezne oblike treba iskati pod različnimi gesli ipd. Če na kratko povzamem svoje vtise o novem staročeškem slovarju, moram reči, da je to tehten prispevek k slovanski leksikografiji prav zaradi načrtnega poudarjanja zvez med posameznimi leksemi in celotnim jezikovnim sestavom. V upoštevanju in obravnavanju oblikoslovnih dejstev med staročeškim, staropoljskim in staroruskim slovarjem ni bistvenih razločkov. Ob tem naj mimogrede omenim, da je staropoljski slovar v posebnem odstavku gesel-skega članka prikazal vso izpričano paradigmatiko. Za razliko od staropolj-skega in staroruskega slovarja pa je novi staročeški dosegel pomemben napredek s stilističnim vrednotenjem besed, ugotavljanjem neorganskih kalkov, poskusi rekonstrukcij (četudi z že omenjenimi omejitvami), upoštevanjem staročeške sinonimike za določeno tujo, predvsem latinsko besedo ipd. Ob pripravah slovenskega zgodovinskega slovarja se nam staročeški kar ponuja za zgled, ki bi ga lahko v marsičem posnemali, seveda ne mehanično. Alenka Šioic-Dular, Filozofska fakulteta, Ljubljana HARMANNOV NEMŠKO-SLOVENSKI SLOVAR Jezikoslovnega sestanka devetih duhovnikov »ex ordne Levit, ki ga je za dne 30. novembra 1803 z oblastnim dovoljenjem sklical k Sv. Urbanu pri Ptuju (danes Desternik) razsvetljenec in preroditelj Ivan Narat (1777—1806), kaplan mestne župnije v Mariboru, se je udeležil tudi Gašpar Harmann (1777—1834), takrat kaplan v Selnici ob Dravi. Izmed jezikoslovnih del, ki so jih na sestanku prevzeli za nalogo posamezni udeleženci in ki so morala biti napisana do septembra 1804, se je ohranil v Primčevem prepisu le del Naratove slovnice, v izvirniku pa po spletu več naključij edino Harmannova prispevka za nameravani nemško-slovenski slovar. Harmannovi slovarski zapisi (NUK Ms 361 II Rokopisi tujih rok) obsegajo dva zvezka v 4°; prvi ima na ovitku v gotici nupis: Beytrag zur Verfertigung eines wendischen Wörterbuches die Buchstaben K, L, M, betreffend, kjer so na 55 dvostolpnih popisanih straneh nemške iztočnice Kachel — Myrrhe z ustreznimi slovenskimi pomeni; drugi zvezek z napisom v gotici: Beytrag zur Verfassung eines wendischen Wörterbuches den Buchstab S betreffend bis Sechs, ima pa 58 in pol dvostolpnih strani z nemškimi iztočnicami Saal — Schwur — torej ne do Sechs — in z ustreznimi slovenskimi izrazi. Na obeh zvezkih je pod napisom lastnoročni podpis v gotici: Kaspar Harmann. Pravopis slovenskih besed ni enoten in ne dosleden, marveč jc mešanica bohoričice, kajkavskih, hrvaških, Pohlinovih in po svoje izmišljenih črk. Nekaj zgledov nam to pravopisno zmes dovolj osvetli, npr.: barkica, Celouc, cefar, Kanzel, clieshna, pech, rogach, hmetshku zhivlenje [= limečku živlenje], tshefliulka [= češulka],/1 ИЗ? —it99 Stane SuhadolnitčrD\oje novih leksikografskih del................340—352 ' Alenka Sivic-Dular, Čakavska rič..............122_124 — Blaž Jurišič: Rječnik otoka Vrgade uporeden s nekim čakavskim i zapadnoštokavskim govorilna, II.............124_125 — Gerald Stone: Lexical Changes in the Upper Sorbian Literary Language during and following the National Awakening .... 245—244 — Rocznyk Slawistyczny, XXXIV, 1973, št. 1 ....................358—359 — Staroce^ky slovnîk...................519—522 нНнј ■ CONTENTS Dedication to Professor Alfonz Gspan............381 ARTICLES AND STUDIES Murtin Alilin. The Expansion Technique in Pallor's Novel Vila ol> jezeru (A villa in the Lake) . . ... . '. . . ........265—281 France Bernik. Eroticism in Some of Ta Year's Prose Works .... 41—53 Zoran Božič, The Pattern of Spoken Slovene in the TV Play Autostop (Hitchhiking) by Dušan Jovanovič............ . 459—4S9 Vera Brnčič, Belinski and the Slovenes . . . .........55—64 Velemir Gjiirin, Special Types of Language (Slang, Jargon, Argot) . . 65—SI Janko Kos, Positivism in Literary Scholarship..................299—516 Dušan Ludvik, Further Notes to the Names of Curative Plants . . . 169—182 Hanna Orzechoivska, The Government of the Verbs *vëdêti, *znati, *umêti in Dalmatin's Translation of the Bible and the Present-Day Slovene..................'.....129—149 Boris Paternu, PreSercn's Personality..........................383—423 Jerneja Petrič. The Slovene and the English Infinitive......• 285—298 M.l.Ryiova, Dragotin Kette and the Russian Literature..........185—205 Primož Simoniti, A Jesuit Disputation in Graz from 1575 ..........205—212 Stane Suhadolnik, The Frequency Analysis of Word-stock in Tavčar's Story Cvetje v jeseni..................31—40 Gunnar Svane, The Church-rhetorical Program of Kliment of Ohrid . 425—444 Jože Toporišič, Stylistic Markcdness of the Morphological Categories of the Slovene Literary Language............................245—262 Franc Zadraoec, Tavcar's Literary and Political Views Between 1919— 1921 and Ivan Cankar . . v..............................1—30 — The Grotesque in Prezihov's Prose Work..........151—167 REVIEWS - NOTES - REPORTS Oton Berkopec, Askerc's Letters to the Czechs . . 99—121, 220—239, 360—3S0 Marja Boršnik, Additional Materials to Pisma slovenske »Moderne* (Letters of Slovene Fin de Siècle).................241—242 Marjan Dolgan. Modernism in Western and South-Slavic Literatures . 96—99 Milan Grošelj. Professor Karel Oštir — At Iiis 85th Birthday . . . . 83—SS Matjaž Hofbek. Non-Slovene Orthographic Elements iu Verbine's Dictionary of Foreign Words..............................329—340 Franc Jakopin, The Third Reverse Dictionary of the Russian Language ................ . . ...........352—35S Božiča Kitičič, Krunoslav Pranjic: Jezik i stil Matoševe pripovjedačke proze (Language and Style in MatoS's Narrative Prose)..........240—241 Marjeta Pečar, Non-Slovene Sound Elements in a Slovene Dictionary of Foreign Words..................317—52S Tone Pretnar, A Polish Anthology of Slovene Poetry ....... 499—511 Matej Rode, An Attempt at a Classification of Abbreviations .... 213—219 Viktor Smolej, On the Dictionary of Slovene Theatres......511—519 Jože Stabej, Further Notes on Mihael Zagajšek.........89—95 — Hermann's German-Slovene Dictionary...........522—525 Marija Stanonik, Topics Treated in the Slovene National Liberation Poetry from the 1941—1945 Period-Reports . . . .'...... . 491—511 Stane Suhadolnik, Two New Lexicographic Works . ......a. 340—352 Alenka Sivic-Dular, Cnkavska rič (1 he Cakaviun Dialect).....122—124 — Blaž Jurišič: The Dictionary of the Speech Spoken in the Island Of Vrgudu, Paralleled with Some Čakavski and Wcstcrn-Stokav- ski Speeches, И....................124—125 — Gerald Stone: Lexical Changes in the Upper Sorbian Literary Language During and Following the National Awakening..........245—244 — Rocznyk Slawistyczny, XXXIV, 1973, Л"» 1..........35S—359 — Starocesky slovnik...................519—522 Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z i>.....«, prevodi, pomeni itd. pa z .....'. V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih: Ukrajinski г ... ...h Srbohrvatski X .., h Srbohrvatski ђ ... ... d Srbohrvatski V .. d ž Ruski e ... ,.. e Ruski m .. šč Ruski ё ... ... ë Bolgarski щ .. št Ukrajinski э .. ...je Ruski ъ .. / Ukrajinski и .. • ■ • У Bolgarski ъ . . ... a Ukrajinski i .. ... i Ruski ... у Ukrajinski ï ... ... ji Ruski ь .. ' Ruski й . . ■ ■■ j Ruski t .. f Srbohrvatski љ . . . ... lj Ruski Э . . ... è Srbohrvatski tb . . . ■ •. nj Ruski ...ju Srbohrvatski h .. ... с Ruski я . . ... ja Ruski X .. . . . X Rokopis razprave naj ne presega 30 avtorskih strani, kritike 15, poročila 2—4. Jezikovno nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o temi, uporabljeni metodi in rezultatih razprave. Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (le-to tudi ob vseh eventualnih spremembah). Ce jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje Založba Obzorja). Ce prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede. Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. Y OCENO SMO PREJELI Kmečki upori o slovenski umeinosti. Zbornik razprav. Uredil Štefan Barbarič. Ljubljana 1974. Izdala in založila Slovenska matica. 180 str. Krste P. Misirkov, Za makedonskite raboti. Jubilejno izdanie po povod na sto-godišninata od rag'anjeto na avtorot. Predgovor na Blaže Koneski. Priloži na Todor Dimitrovski. Skopje 1974. 177 str. Krste Misirkov, Naučen sobir posveten na 40-godišninata od smrtta. Skopje, 24—25 juni 1966. Skopje 1966. 175 str. Blaže Koneski, »Vardar«. Naučno-literaturno i opštestveno-političko spisanie na K. P. Misirkov. Skopje 1966. 81 + 35 str. Krste P. Misirkov. O makedonskih delali. Perevod s makedonskogo: Ksenija Gavriš, Anatolij Gubanov. Izdatelj »Makedonskoe Revju«. Skopje, 1974. 211 str. Smail Balič, Kultura Bošnjaka. Muslimanska komponenta. Die Kultur der Bos-iiiaken. Die muslimische Komponente. Wien 1975. Dr. Smail Balič, A-1030 Wien, Ungargasse 9/20. 247 str. 4- XIII podob. Pavle Zidar, Legenda. Slovenska matica. Ljubljana 1974. 107 str. The 1975 Linguistic Institute of the Linguistic Society of America. State University System of Florida at the University of South Florida. Tampa-St. Petersburg. 24 str. Predavanja na VII seminar za makedonski jazik, literatura i kultura. Skopje-Olirid, 15. VIII—31. VIII 1974. Skopje, 1974. 208 str. Institut national des langues et civilisations orientales. Livret de l'étudiant 1973—1974. 229 str. Otto Kronsteiner, Die slowenischen Namen Kärntens in Geschichte und Gegenwart. österreichische Namenforschung. Wien 1974. 55 str. Čakaoska rič. Polugodišnjak zu proučevanje čakavske riječi. 2/1974. Split. 181 str. Priloži proučavanju jezika. Novi Sad. 1975, 9. 195 str. Revue des études sud-est européennes. Tome XII—1974. № 2 in № 5. Editura Academiei Republicii socialiste Romania. Str. 195—449. Scando-Slavica. Tomus XX. Munksgaard Copenhagen, 1974. 272 str. Mladje. Literatura in kritika. 14, 73; 16, 74. Celovec. Revijo sofinancira Raziskovalna skupnost SR Slovenije