J


Dragi rojaki!

Ifažni in imenitni so časi, v kterih živimo, časi, v kterih mogočni duh človeške narode zbuja k
novemu življenju, ali jih, ako jim je spanje ljubše, za večno pokopava. Naši dedje so bili nekdaj
sloboden in sam svoj narod, v zborih in skupščinah so odkrivali po mirnem poti brez strahu in zlobe
svoje želje in potrebe, in v lepem miru so dosegli, kar jim je bilo treba. Gospodovali niso nad
nikim. Robstvo jim je bilo sramota. Ti časi so žalibog izginoli; po izgubljeni svobodi nam je propala
narodnost, in malo manjka, da nismo nehali živeti. To bi bila sramota, ki ne bi se dala oprati;
delati moramo, to je naša dolžnost, in posebno zdaj, ko so nam zopet roke razvezane. Imamo zdaj
novo ustavo, podeljeno nam po našem milostljivem cesarju, po kterej nam je spet mogoče, svoje
misli in želje očitno, javno pod milim nebom izgovorjati in jih vladi svitlega cesarja oznanjati, da
se izpolnijo. Zaradi tega so pod tem vabilom podpisani možje sklenili, Yas sklicati, da bi se zopet
enkrat pod milim nebom, kakor naši očetje pred 1000 leti pod košatimi lipami, pogovorili in posve¬
tovali, česa nam je zdaj v denašnjem času naj bolj treba, kaj nam je naj bolj krepko od vlade zahtevati.
'.Sake pogovore pod mi l im nebom so že zdaj imeli Nemci v Beči in v Gradci, tudi naši slovanski
bratje Čehi na Bernskem in Moravskem. Mi bomo imeli ta pogovor zaradi svojih starih pravic, ktere
se našega naroda in jezika tičejo, tu v Ljutomeru (ali Lotmerku) v nedeljo popoldne 9. avgusta na
travnikih pri Ščavnici. Pridite in pripeljite se, kolikor vas je koli mogoče! Iz vsake vesnice, iz
vsakega hrama, iz vsake hiše naj vsaj po eden pride. — Kdor koli more, naj pride, nihče naj doma ne
ostane, ker zdaj se po pretečenih 1000 letih zbiramo prvikrat na Slovenskem pod milim nebom, in
ta shod je vse drugače bolj imenitna reč, nego kakoršna koli druga veselica na tem svetu, ker tu
gre za naše najsvetejše, pa naj bolj zanemarjene pravice. Ako se zdaj ne začnete, možje slovenski,
gibati in na svoje noge postavljati, prepozno bi bilo v nekoliko letih, in ostali bi vedno uboščki,
siromaki in popolnoma nič v našem cesarstvu. Premislite in preudarite, kako pregreho bi vi na
svojih otrocih zakrivili, ako bi zamudili tako imeniten shod, kakor bo deseto nedeljo po binkoštih tu
v Ljutomeru. Še enkrat Vam na srce pokladamo: pridite vsi, kolikor je koli mogoče, in kdor koli od
doma more. — Samo ako nas bo jezera in jezera pod milim nebom zbranih, bodo imeli naši sklepi
veljavnost pri visoki vladi in bo ona na nje gledala. —• Še enkrat Vam kličemo: na noge slovenski
možje, ako vam je še kaj za stare pravice mari! Pride naj vsak, bodi si kmet (želar), nagornjak ali
vincar. Samo če bomo iz vseh stanov združeni kaj sklepali in sklenili, potem bomo kaj dosegli, da
nam bo boljše šlo, nego zdaj! Na noge torej! Zdramimo in zbudimo se iz svojega tako rekoč
mrtvaškega spanja! Pomagajmo si sami! kajti ako si ne bomo sami pomagali, nam ne bo nihče
na tem svetu pomagal. K sklepu tega povabila Vam še enkrat vpijemo tako močno, kakor je koli

mogoče: nihče iz nobene hiše vseh vesnic, posebno ormoškega, ljutomerskega in
gornje-radgonskega okraja ne sme 9. avgusta popoldne v Ljutomeru manjkati! —

Ivan Kukovec, posestnik v Ljutomeru. Vekoslav Hercog, vračnik iz Ljutomera.

Matija Zemljič, trgovec v Ljutomeru. Ivan Vučina, teržan iz Ljutomera.

Vekoslav Šonaja, tržan iz Veržeja in okrajni Prane Murkovič, kmet iz Cezajnovec.

odbornik.

Dr. Jakob Ploj, odvetnik iz Ljutomera.
Ivan Parkaš, kmet iz Ilijaševec, župan
okrajni odbornik.

Andrej Raih, kmet in župan iz Pristave.
Ivan Vargazon, kmet iz pristave.

M. Veršič, kmet.

Ivan Drobnič, kmet.

Dr. Anton Klemenčič iz Ljutomera.

Ivan Makotar, kmet iz Cezajnovec.

Vatroslav Moharič, kmet in župan iz Pod-
in gradja.

Ivan Raih, kmet iz Cvena.

Jožef Kociper, kmet.

Anton Rotar, kmet in župan
Vid Novak, kmet in okrajni z
Dr. Valentin Zarnik iz Ljuto

Založba podpisanih.

Tisk

čso&Frf? f