Založba BoMa Majda Pajer KAJ IMA RDEČA KAPICA V KOŠARICI Murska Sobota 2021 Knjigo posvečam spominu na brata Marjana ... Majda Pajer LONČNICA Bil je zgodnje jesenski šolski dan. To je bil še čas tovarišev in tovarišic, čas, ko se je v šoli pozdravljalo še »Za domovino!« in odzdravljalo »S Titom naprej!«. V bistvu je bil čisto navaden septembrski šolski dan, ko so otroci še pod vtisi počitnic in se še niso popolnoma vklopili v vsakdanji tok šolskega urnika, pa tudi tovariši in tovarišice so bili še nekoliko popustljivejši glede znanja in reda pri domačih nalogah v teh prvih dneh. Šola je bila majhna, štirirazrednica. Premogla je le dva razreda in tako sta si v enem pod okriljem tovarišice nabirala učenost prvi in drugi razred, v drugem pa tretji in četrti razred, ki ga je imel na skrbi tovariš. Tretji razred je imel na urniku matematiko. Tovariš je imel resen namen osvežiti znanje, ki je otrokom ostalo od prejšnjega šolskega leta, in obnoviti pozabljeno. Toda medtem je bilo nekako potrebno zaposliti četrti razred, ki je imel istočasno uro slovenščine. Temu se je v tistem času tovarišev in tovarišic reklo »tiho delo«. Tovariš je četrtošolcem zapovedal, naj si pripravijo zvezke za spis, čemur je nekaj sekund sledilo splošno negodovanje, nato pa se je skupinica, ki je štela komaj sedem skuštranih glavic, le sprijaznila z »usodo« in se nad odprtimi zvezki, ki v začetku šolskega leta še niso premogli niti ene popisane strani, radovedno zazrla v tovariša v pričakovanju téme spisa. Tovariš je nekaj časa globoko razmišljal, nato pa se v skritem upanju začel ozirati po razredu za predmetom, ki bi se mu zdel primeren za opis in dovolj zahteven za četrti razred. Tretješolci na drugi strani prostora so postajali že nemirni, ko je tovariš na okenski polici naenkrat uzrl nekaj resnično lepega. Na notranji okenski polici se je med ostalimi lončnicami bohotila prekrasna rdeča pelargonija, vsajena v nov lonček oranžne barve s prav takim podstavkom - kot bi nekako ne sodila tja in bi bila namenjena na kakšno posebno mesto, kjer bi kraljevala sama, pa jo je nekdo začasno odložil na tisto polico – morda z namenom, da ji pripravi ustreznejše mesto, ki bi si ga zaradi svoje lepote nedvomno zaslužila. Tovariš si je ob odkritju vidno oddahnil in se skoraj zapodil proti okenski polici, zaobjel lončnico z obema rokama in jo zmagoslavno postavil na kateder, s katerega je že prej pospravil svoje stvari. Sonce je poslalo močan žarek naravnost do lončnice in cvetlica je zasijala v vsej svoji lepoti. Tovariš je s prstom pokazal na rožo in s pogledom po izbrani polovici razreda nemo dal navodila: glejte jo in pišite o njej. Na tablo je izpisal še naslov – Lončnica, nato pa se v celoti posvetil tretješolcem. Ko se je za trenutek podzavestno ozrl nazaj, je med ostalimi, ki so izmenjaje upirali pogled v lončnico in se grizljajoč nalivnik ali praskajoč po glavi sklanjali nad zvezke in zapolnjevali prve prazne vrstice pod naslovom, zagledal Majdko. Majdka ni pisala spisa, temveč je držala desnico z iztegnjenima dvema prstoma pokonci in potrpežljivo čakala, da jo tovariš opazi in dovoli vprašanje. »Kaj je, Majdka?« Tovariš ni mogel razumeti, kaj bi bilo nekomu glede spisa še nejasno, zlasti pa ne Majdki, ki je za razliko od ostalih nadvse rada literarno ustvarjala. »O tej roži ni kaj pisati.« Dobil je odgovor, preprost odgovor: o tej roži ni kaj pisati. Odzval se je malce zmedeno: »Kako to misliš? Ne razumem ...« »Prelepa je, preveč popolna. Nobenih pomanjkljivosti nima, ki bi bile vredne nekaj besed. Brez izkušenj je. Ničesar pomembnega ni videla ne doživela. Lepa je, a prazna. O tej roži ni kaj pisati,« je v enem dihu razložila Majdka. Tovariš je ostal brez besed. Ni pričakoval take vrste upora – negodovanje že, saj otroci večinoma ne marajo pisati spisov, toda na to resnično ni bil pripravljen. »Majdka, pišemo spis o TEJ roži. Če misliš, da ni kaj pisati, si pa izmisli. Domišljije imaš dovolj,« je tovariša že minevalo potrpljenje, poleg tega je s tem primerom želel zaključiti kar se da hitro. »Te rože ne bom opisovala. Tako neumna je videti, da si niti kar nekaj izmisliti ni mogoče,« je z malce trme in rahlim prizvokom nekakšne skorajšnje zlobe povedala Majdka in pri tem zrla tovarišu naravnost v oči. Gledala ga je ter čakala, kajti zdaj je bil on na potezi. Njemu je počasi vse skupaj postajalo že smešno in mikalo ga je, da bi s to trmoglavo deklico razglabljal še dlje, če ga ne bi mučila stiska s časom. Tretješolci so se radovedno ozirali na drugo stran razreda in si želeli, da bi prepir med tovarišem in sošolko trajal čim dlje, kar je za njih pomenilo čim manj nadležne matematike. Četrtošolci so prenehali s pisanjem spisa, lončnica pa se je še naprej oholo sončila v sončnih žarkih, ki so še z zadnjimi močmi segali po njej, preden so se morali umakniti na drugo stran šolskega poslopja in poskušati srečo skozi okna sosednjega razreda. Kdo bo popustil? Majdka? Odložila je nalivnik in prekrižala roke nad zvezkom, očitno odločena, da ostane pri svojem. Tovariš? »Tema današnjega spisa je opis lončnice. Mogoče bi bilo res zanimivo, da imate na izbiro dve. Majdka, izberi si rožo »po svojih merilih« in nadaljujte že vendar z delom!« Tovariš je nepričakovano hitro popustil in zmaga je bila Majdkina. Ubogljivo je vstala, se ozrla po preostalih cvetličnih lončkih na oknih in izbirala. Kot naročeno je na polici uzrla pravo nasprotje lepotici na katedru. Bila je odcvetela, napol suha pelargonija v počenem modrem lončku brez podstavka. Pozabljena, a še ne zavržena. Majdka je odločno odkorakala do police, z obema rokama objela lončnico in jo prenesla na kateder poleg tiste lepotice. Zdaj je razlika med obema še bolj prišla do izraza. Brez besed se je vrnila v klop in se takoj lotila šolskega spisa pod naslovom »Lončnica«: … nekoč je bila prav tako bujna in lepa, kot njena prijateljica poleg nje ... odkar jo je skrbna roka posadila v zemljo, pa vse do tega dne je preživela veliko bolj ali manj lepih trenutkov, slišala nešteto otroških glasov in korakov v šolskih dneh, v času počitnic pa potrpežljivo čakala, da se vrnejo ... ti jesenski dnevi so verjetno njeni poslednji, a vendar bo vztrajala do svojega konca ... táko kot je, jo je naredilo življenje, a videti je srečna – zaradi bogastva, ki ga nosi v sebi, saj je s svojo lepoto dolgo osrečevala svojo okolico, z odliko skromnosti, zlasti pa hvaležnosti - za vsak sončni žarek, ki ga je še deležna, za vsako kapljo vode, ki jo še ohranja pri življenju ... Zvonec je predirljivo naznanil konec šolske ure, toda Majdka ga ni slišala. Pisala je kar naprej, nalivno pero je drselo med črtovjem v zvezku in ni se več ozirala na lončnici, ki ju je tovariš medtem že odnesel nazaj na njuni mesti. Otroci so si privoščili kratek odmor in v večini stekli iz razreda. Tovariš je opazoval drobno deklico, ki je popisala že nekaj strani in spet vzneseno obrnila list. Ni je hotel motiti in spoznal je, da izbira lončnice ni imela nobenega pomena. Majdka je imela neko željo in potrebovala je le priložnost, da izlije bogastvo svojih misli in besed na papir … JESENSKI ČAS – MOJ ČAS Obuvam si čevlje in hkrati s pogledom iščem košarico, ki jo po navadi vzamem s seboj na sprehod v gozd. Za gobe, gozdno rastlinje za v vazo, za mobitel … Košarica je že precej v letih. Naredil mi jo je moj stari ata, ko sem bila še majhna punčka. Starega ata že dolgo ni več, košarico pa sem našla polomljeno in pozabljeno na podstrešju. Moj ata, ki tudi plete košare, mi jo je popravil in postala je zvesta spremljevalka na mojih gozdnih in drugih poteh. Medtem ko iščem košarico, se spomnim, da sem zjutraj v njej prinesla paradižnik z vrta in jo postavila v shrambo. Nič zato, če bom našla kakšno gobo, bo zadostovala tudi papirnata vrečka. Vzamem še nožek (obvezna oprema pri gobarjenju) in že sem nared. V nekaj korakih se znajdem v »mojem« gozdu. Rdeča kapica jo s košarico maha po gozdni poti, ko se naenkrat izza grma zasliši debel, trpeč glas: »Kam pa kam, deklica?« Rdeča kapica se najprej prestraši, nato pa se opogumi in odgovori: »K babici na drugo stran gozda nesem …« «Povej hitro, kaj imaš v košarici!« »Potico, šunko, steklenico vina …« »Poglej hitro, če imaš kaj toaletnega papirja ali vsaj kakšno servieto …« Vsakdo, ki je kdaj žalosten, v stiski ali osamljen, bi moral v gozd. Pa ne le zaradi gob, borovnic ali česa drugega. Ljudje mi morali odhajati v gozd živet. Tako za kratek čas, pol urice recimo. Ravno dovolj, da se zbistrijo in uredijo misli, da se pljuča napolnijo čistega zraka, da se nam zmrši frizura in zdravo zardijo lica. Njega prebivalci so prijazni in kar jr najpomembnejše – znajo poslušati. Nobeno drevo te ne bo zavrnilo: »Poslušaj, ne mi težit! Ti imaš svoje življenje, jaz pa svoje.« Drevesa razumejo brez besed in brez razlag. Mirno lahko postaneš, se ozreš naokoli in gotovo opaziš kakšno drevo, ki se zgane in pokima. Tisto ve … V nekem časopisu je pisalo: … odkar so naši vrli gozdarji v mesecu januarju poostrili nadzor nad gozdom, ni v prvem polletju izginila nobena novoletna smrečica več … »Moj« gozd je kot pravljična dežela. Vse v njem je tako čisto, tako prijazno in odmaknjeno od večkrat krutega vsakdanjika. Rastje je bujno in raznoliko. Od dreves je največ iglavcev; tudi precej jelke se najde. Tla so prerasla z borovničevjem, mahom in močvirsko travo. Po vsem gozdu pa se prepredajo stezice, ki vodijo ljudi med čari narave. Tod lahko kadarkoli opaziš srno ali presenetiš divjega zajca, ki skrit v grmovju čaka tako dolgo, da skoraj stopiš nanj, nato pa v dolgih skokih zbeži stran. Da ne govorimo o pticah! Opazim detla in žolno, ne manjka pa se raznih vrst divjih kur, šoj, vran in drugih. Mihec se hvali v šoli, da zna njegov dedek oponašati volka. Seveda mu vsi sošolci zavidajo takega dedka, učiteljica pa ga prosi, če lahko gre po pouku ves razred k njemu domov, da se bodo lahko vsi prepričali, kako dedek oponaša volka. In res gredo vsi na obisk k Mihčevemu dedku. Učiteljica ga vpraša: »Dedek, ali res znate oponašati volka?« »Kaj?«, vpraša dedek, ki je precej naglušen. »Volka, dedek, kako se oglaša volk?« »Kaj?« Takrat Mihec poseže vmes in dedku na vso moč zavpije na uho: »Dedek, kdaj ste nazadnje pri dekletu spali?!« »Oooooouuuuuuuuuu …!« Takoj ko vstopim v gozd, izberem stezo, po kateri jo bom ubrala. Vsakokrat se odločim za drugo pot – in vsakokrat naletim na kakšno novo razpotje, kjer se sprašujem: kam pa zdaj? Nedaleč stran ugledam neko žensko, ki opreza za gobami. Nadvse rada imam ljudi in njihovo družbo, toda v gozdu mi je le-ta čisto odveč. Želim biti sama v druženju lastnih misli ter govorice sadov narave. Na hitro se odločim in spremenim smer poti preden me ženska sploh opazi. Kamen kamnu: »Misliš, da bomo kdaj postali ljudje?« »Nikoli. Smo premalo trdi!« Zrak v gozdu je sveže umit. Na vejah se pozibavajo dežne kaplje; tu in tam se katera utrne in me nežno požgečka po vratu. Prizor, ki ga zagledam, me tako prevzame, da obstanem in molče uživam ob pogledu na lepoto dveh živo rdečih mušnic z belimi pikami, ki rasteta na debeli preprogi mahu. Mušnici se zdita nenaravni; videti je kot bi ju nekdo izdelal iz najkvalitetnejše plastike in postavil na tisto mesto! Žal mi je, da nimam fotoaparata s sabo. Tako mi bo ta slika še dolgo v noč, preden bom zaspala, ostala živa pred očmi in bo samo moja. ... Zdi se, da je nekdo slišal moje misli in mi malega jurčka nastavil natanko na sredo poti! Mala rjavkasta glavica nagajivo kuka iz vlažne trave. Sklonim se in ga najprej samo opazujem. Moj prvi jurček letos! Čudno, kako malo je potrebno, da smo srečni (še bolj čudno pa je, da nam ravno tista malenkost manjka, bi dodali pesimisti). Misel ni zrasla na mojem zelniku, ampak sem jo nekje prebrala. Ob pogledu na malega jurčka je kar sama stekla v moje misli. Ali veste, kako policisti nabirajo gobe? Važno je le, da najdejo prvo. Nato pa jo s pendrekom tako dolgo tepejo, da pove, kje so druge! Moj prvi jurček je še zelo majhen. Pomislim, da bi ga pustila zrasti, hkrati pa se spomnim, kaj pravijo starejši ljudje: Če gobo najdeš in si jo »prihraniš«, da bi še malo zrasla, le-ta začne propadati takoj, ko jo opazi človeško oko. Ko se vrneš, da bi jo pobral, je goba gnila. Nihče pa ne ve točno povedati, zakaj je tako. Nekateri pravijo, da gobo pri rasti zmotijo tresljaji, ki jih človek povzroči s svojo hojo v njeni bližini. Tako torej pravijo starejši ljudje iz svojih izkušenj in jaz jim verjamem. Starejše ljudi spoštujemo zaradi njihove modrosti, ki so si jo pridobili v svojem življenju medtem ko čakamo, da si pridobimo svoje. Gospa Manca Košir je v neki oddaji dejala: »Kdor ne spoštuje starosti, ne bo umrl, ampak bo crknil.« Ne vem, od koga je Manca Košir to slišala, je pa lepa misel. In nikogar ne prizadene razen mogoče živali, ki jih avtor te misli primerja z ljudmi, kateri ne gojijo potrebnega spoštovanja do starejših in si ne zaslužijo niti zaključka življenja po človeško. Vedoželjna vnučka vpraša babico: »Babica, ali ti veš, kaj je to ljubimec?« Babica se zdrzne in poskoči: »ježešna!«, steče po stopnicah na podstrešje, naglo odpre škripajoča vrata stare omare, iz katere pade … okostnjak … Vzamem torej gobjega dojenčka iz naročja matere zemlje. Temu jih sledi še nekaj. Tolikšne gobje sreče danes nisem pričakovala. Moja papirnata vrečka je že polna in težka. Vsak čas se lahko strga. Na poti naletim še na nekaj bogatih »žlakov« (jaz jim pravim gredice) lisičk. Sprašujem se, kaj je letos s kukmaki – travniškimi šampinjoni. Ta žlahtna gobica je nepogrešljiva pri zrezkih v omaki in pri bograču, ki ga rada pripravljam. Sploh najraje kuham enolončnice. Vsakdo ima svoj okus in svoj način. Niso pomembne le sestavine; najpomembnejše so začimbe. Pa ne le sol, poper, muškat … Obstajajo tudi začimbe, ki jih nimamo na kuhinjski polički, niti jih ne moremo kupiti. Za vsako jed je nepogrešljiv dodatek dobre volje in ljubezni do tistih, za katere kuhamo … Janez sreča prijatelja Jožeta in mu čuteče stisne roko: »Slišal sem, da si pokopal že tri žene. Kaj je bilo prvi?« »Strupene gobe je jedla.« »O, to je pa hudo. Kaj pa se je zgodilo drugi?« »Strupene gobe je jedla.« »Ne morem verjeti! Pa ja ne boš rekel, da je tudi tretja umrla od zastrupitve z gobami?!« »Ne, ne …lobanja ji je počila. Ni hotela jesti strupenih gob …« Končno najdem dva šampinjona. Primem za rožnato glavico in jo skupaj z nogico potegnem iz gostega mahu. Kukmaki imajo posebno, žlahtno aromo; kadar jih dodajam jedi, se po celem stanovanju širi ta vonj in daje prijazen občutek sožitja narave in doma. Morda je tako zato, ker sem jih nedaleč stran od doma nabrala sama. Na teh mojih sprehodih v naravo se sprostim in pomirim. Pot v gozd je tudi pot v nek drug čas, v podoživljanje otroštva in med prijetne spomine. Kadar s svojo košarico v roki tekam po stezicah, preskakujem drobne potočke, ki jih je tod veliko, ter postavam in uživam ob pogledu na malenkosti, ki jih najdem samo tukaj, se zavedam, da v meni še vedno živi deklica iz mojih najnežnejših časov življenja. Pozabljam, da sem odrasla, da sem žena in mati. In ko bom zapustila ta gozd, me bo na pragu hiše pričakalo vsakdanje življenje z vsemi radostmi, skrbmi in odgovornostjo. Pred vstopom zaslišim znan šum za seboj in besede, ki jih razumem le jaz: »Vrni se še.« Vrnila se bom. Vsak dan. Zlasti zdaj v jeseni, ki je že od nekdaj moj čas. NA DIVJEM ZAHODU (humoreska) Ta zgodba se dogaja nekje v Ameriki, kjer ločuje posamezna manjša mesta gola, ponekod več sto milj dolga puščava. No, skoraj gola. Edino rastje tamkaj so velikanski kaktusi, pokrajina pa je vroča in pusta. Sonce se tam namreč nima kam skriti. Najlepše bi ga opisali naši južni kako smo jim že rekli: »Kugla seka!«. Tam nekje se torej lepega dne že navsezgodaj odpravijo trije kavboji na pot proti mestu na drugi strani puščave. Odjezdijo navsezgodaj. Vse, kar doživijo na tej poti, lahko opišemo takole: spredaj kaktus, zadaj kaktus, levo kaktus, desno kaktus, »kugla seka!«. Že močno utrujeni okoli poldneva razjahajo, iz popotnih malh potegnejo steklenice z viskijem, se usedejo s hrbti skupaj, malo pokramljajo in se okrepčajo. Potem pa dalje. Spredaj kaktus, zadaj kaktus, levo kaktus, desno kaktus, »kugla seka!«. Končno pozno popoldne prispejo v mesto ter poiščejo motel. Prijazno vprašajo, če imajo na razpolago tri enoposteljne sobe. Ne, nimajo. Imajo le eno enoposteljno sobo. Prav. Se bodo že stisnili. Naročijo viski in pijejo. Zdaj so na varnem; kaj se bo zdaj dogajalo z njimi, nas ne briga. Pač pa nas brigajo tri nune, ki se istega jutra iz nekega drugega mesta napotijo v taisto mesto kot naši trije prijatelji iz prejšnjega dela zgodbe. Kruta narava tistih krajev ni prizanesljiva do nikogar niti do žensk, ki so za nameček še nune. Na poti jih spremlja nam že znan sistem: spredaj kaktus, zadaj kaktus, levo kaktus, desno kaktus, »kugla seka!«. Okoli opoldneva razjahajo, sedejo s hrbti skupaj, malo pomolijo in se okrepčajo z viskijem. Nato pa spet: spredaj kaktus, zadaj kaktus, levo kaktus, desno kaktus, »kugla seka!«. Zvečer končno močno utrujene prispejo do našega motela, kjer so trije kavboji že varno nastanjeni. Prijazno vprašajo, če imajo na razpolago eno triposteljno sobo. Žal; imajo le eno enoposteljno sobo, v kateri so že trije kavboji. Nič zato, se bodo že stisnili. Naročijo viski in pijejo. Kavboj Jimmy se prav tako že zjutraj odpravi na pot. Spredaj kaktus, zadaj kaktus, levo kaktus, desno kaktus, »kugla seka!«. A Jimmy se za to ne zmeni kaj dosti. Drzno in vztrajno ga neka nevidna sila ves dan vodi do cilja. Spredaj kaktus, zadaj kaktus, levo kaktus, desno kaktus, »kugla seka!«. Malo postane, si ogleda teren, nato pa zopet: spredaj kaktus, zadaj kaktus, levo kaktus, desno kaktus, »kugla seka!«. Spet malo postane, si ogleda teren in: spredaj kaktus, zadaj kaktus, levo kaktus, desno kaktus, »kugla seka!« … Končno v poznih večernih urah kavboj Jimmy prispe v mesto in se takoj oglasi v motelu. Vpraša, če imajo enoposteljno sobo na razpolago. Žal; sicer jo imajo, vendar jo že zasedajo trije kavboji in tri nune. Če ga ne moti … Ne moti ga. Se bodo že stisnili. Zelo je žejen. Takoj zdaj bi rad naročil pijačo. Kaj mislite, da je naročil? Viski? Narobe! Naročil je kokakolo. Po najnovejših statističnih podatkih namreč vsak sedmi Američan pije kokakolo. BUTELJKA Ura v zvoniku vaške cerkvice je že desetkrat odbila, njega pa še vedno ni bilo domov. Zelo redko ga je tako dolgo čakala. Da se mu ni kaj zgodilo? Delo v gozdu je nevarno. Prijatelju je obljubil, da mu bo pomagal pri podiranju suhlic. Res je pa tudi, da ni več mlad, njegovi refleksi so počasnejši, prav tako misli in občutki. Živčno si je dala opraviti za štedilnikom, čeprav ji je pred odhodom rekel, naj ga ne čaka z večerjo, saj mu prijateljeva žena vedno postreže. Morda bo pa le nekaj malega pojedel, preden ležeta? Potem je ugasnila luč in sedla za mizo, da bi ga tako počakala. Ni dolgo zdržala. Vajen je bil, da ga je vedno počakala s prižgano lučjo v kuhinji. Hitro je vstala, prižgala luč in spet sedla, tokrat na drug stol, da je skozi zastrto zaveso lažje videla na cesto. Nekaj pred enajsto je prišel. Zdelo se ji je, da je njegova hoja rahlo majava. Za hip ji je v glavo udarila jeza: medtem, ko je čakala nanj in jo je skrbelo, je on pil! Pozabil je nanjo in na čas, ki mu je v veseli družbi gotovo hitro mineval, čeprav pitje in postavanje po gostilnah in drugod ni bila njegova navada. Takoj nato si je oddahnila in kar sram jo je postalo zaradi prejšnjih misli. Pa kaj zato, če ga je malo dal na zob? Ves dan je delal … Hitro mu je odprla vrata, da ga je prehitela, ko je iskal svoj ključ. Ni je pozdravil, tudi ona njega ne. Pa ne, da bi bil kdo jezen na drugega ali kaj. Tako navado sta imela že od nekdaj. Sprejem s pogledom je pomenil tudi pozdrav in dobrodošlico. Prve besede sta si v pogovoru začela izmenjavati šele takrat, ko je prišel iz kopalnice in nato iz skupne sobe umit in oblečen za v posteljo ter ko sta oba sedla za mizo. Tokrat je takoj ob njegovem prihodu opazila, da je nekaj prinesel, kar je z vrečko vred postavil na kuhinjski pult. Čeprav je bila radovedna, ni hotela pogledati, kaj ima niti spraševati. Bo že sam povedal … Po prihodu iz spalnice je oblečen v pižamo sedel za mizo. »Boš jedel?« »Ne, sit sem. Malo smo se razgovorili in tudi precej popili. Greva spat?« Zjutraj, ko je kuhala kavo, je skrival pokukala v vrečko. V njej je bila buteljka. Janževec. »Vanč mi jo je dal. Rekel je, da je zate.« Bila je v zadregi, ko jo je zasačil pri njeni radovednosti. »Hvala. Vanč mi pa res vedno kaj pošlje. Lepo od njega. Odprla jo bova pri kosilu.« On je imel le skromno pokojnino, ona nič. Bila je gospodinja, pač ženska brez poklica, znala in delala pa je vse: šivala, pletla, strigla okoliške otroke, ker svojih ni imela, pekla peciva za poroke in birme … Le svojega denarja ni imela nikoli. Živela sta skromno, a srečno. Po kosilu sta se skoraj boječe spogledala in oba hkrati vprašala: »Jo odpreva?« »Ah,« je rekla ona, »kaj pa jutri, ko je nedelja in bo tudi boljše kosilo na mizi? Škoda bi bilo, da jo odpreva danes. Jutri bova imela več od nje.« S tem je bila tema »buteljka« za ta dan zaključena. V nedeljo sta šla k maši. Ko sta prišla domov, je on legel, ona pa je kuhala kosilo. Sicer za dva, vendar popolno in okusno: govejo juho, pražen krompir, solato in ocvrt puranji zrezek. Jed je pripravljala z nekim posebnim veseljem. Nasmehnila se je, ko se je zalotila ob misli na buteljko. Janževec. Za žejo sta pila domač jabolčnik, včasih, ko je on šel v mesto, pa je prinesel tudi nekaj steklenic piva. Prileglo se jima je zlasti poleti. Vina pa nista nikoli kupovala. »Zelo dobro si skuhala. Si se že kar lepo navadila,« se je pošalil. Mar ima tisto buteljko že v glavi? On je šel malo okrog hiše, ona je pomila posodo in pospravila majhno, a zelo snažno stanovanje. Ko se je vrnil, je bila miza pobrisana, na njej je bila vaza z rožami – in dva kozarca. Tista na pecljih. »Saj bi lahko dala navadna kozarca. Sama sva …« Nič ni rekla glede tega. Na mizo je postavila buteljko in poiskala odpirač. Čudno, da je sploh bil pri hiši, saj ga nista skoraj nikoli potrebovala. »Boš odprl?« »Pa daj sem. Sicer pa se ne mudi, lahko jo odpreva kdaj drugič …«. Podržal je buteljko v roki in si jo strokovnjaško ogledal. »Janževec …dober bo!« S kretnjo kot da je profesionalec in kot da to počne nekajkrat na dan, je zavrtal v plutovinast zamašek. Ona ga je pozorno opazovala; komaj, da si je upala zadihati čakajoč na slovesni trenutek, ko bo potegnil zamašek ven. Ko je privrtal do konca, je z eno roko trdo prijel steklenico, z drugo pa poskušal izvleči zamašek. Ni šlo. Zdaj ga je nagibal naprej in nazaj, ga skušal zavrteti, vmes pa je za trenutek z očmi poiskal njene. Oči niso govorile, spraševale, se čudile … V dolgi sekundi so izražale klic na pomoč. «Daj, bom jaz držala buteljko, ti pa z vso močjo potegni!« Z nogo se je oprla ob stranico kavča, ki je bil v kuhinji ter z obema rokama prijela steklenico pri dnu. On je še enkrat zavrtel odpirač in naenkrat čutil, da je le-ta počil, nato pa se odlomil. Brez besed sta gledala steklenico a ne dolgo. »Zamašek morava zdaj potisniti noter. Druge ni …« se je hitro odločil. Tiste prejšnje hladne mirnosti je bilo konec. Ona je z ihto spet prijela steklenico z obema rokama, on jo je prijel z levico, z desnico pa držalo odlomljenega odpirača z vso močjo potisnil noter … Zaslišal se je samo kratek »plek«, kot bi padla debela mrtva muha na tla. V resnici pa je počila steklenica pri dnu, krog in krog; dno je odletelo, vsebina buteljke pa se je razlivala in širila po celem podu – kot da narašča, kot da je je vedno več, kot da je bila cela reka ujeta v tistih 0,75 litra. On je molče odnesel ostanke buteljke v smetnjak, ona pa je potopila konico prsta v lužo na tleh in pokusila sladko-kislo žlahtno kapljico z grenkim priokusom solz, ki so si nekontrolirano našle pot v njeno grlo. Janževec … GOSPA ALICE Že nekaj let je minilo, odkar je ni več. Vendar se včasih še vedno, ko zazvoni telefon, zdrznem ob misli, da bom ob dvigu slušalke zaslišala znani glas: »Dober dan, gospa Majda …«. Ne vem natančno, kdaj sva se prvič slišali. Čeprav je bilo med nama več kot pol stoletja starostne razlike, sva vendar imeli nekaj skupnega: ljubezen do ugankarstva; jaz kot sestavljalka križank in ugank, gospa Alice kot navdušena reševalka. Tisti čas sem objavljala v eni od ugankarskih revij. Gospa Alice je vse nagradne križanke najprej dosledno rešila, nato pa le še preverila rezultate. Nikoli ni spraševala; vedno pa, ko je preverila svoje rešitve, si je zadovoljno oddahnila. Še nekaj je bilo značilno za gospo Alice: najraje je klicala ona – ni marala presenečenj – in vedno ob nepravem času. Če je v času kosila ali takrat, ko sem bila v kopalnici zazvonil telefon, sem natanko vedela, da je na drugi strani gospa Alice. Vsak mesec. dva dni po izidu revije. sem pričakovala in vedno dočakala njen klic: »Pozdravljeni, gospa Majda. Imela sem težave s kolkom in sem ravnokar prišla iz zdravilišča. Povejte mi, če imam prav na strani …« Redkokdaj je zamujala; takrat sem bila nestrpna in nekako v skrbeh zanjo … Nekega dne se ni več oglasila. Mislila sem si, da se spet mudi v kakšnem zdravilišču. Morda ima pa obisk? Živela je sama. Kadar jo je obiskal kateri od sinov z družino, je odložila križanke in uganke v kot ter se popolnoma posvetila svojim najdražjim, ki jih je redko videla. Moja mama je morala v bolnišnico. Ko sem nekega dne odhajala z obiska pri njej, sem spotoma opazila seznam pacientov na hodniku. Nezavedno sem se ustavila in preletela spisek … Med imeni in številkami oddelkov ter sob sem opazila tudi ime svoje pogrešane prijateljice. Nekako me je stisnilo. Malo sem postala in premišljevala, če je primerno, da jo obiščem. Takoj nato sem se odločila, da ne. Dobila sem občutek, da mora biti gospa Alice zelo bolna, tako zelo da … Čez dobra dva meseca sem po radiu slišala, da gospe Alice, ki je imela rada uganke in ki je bila na nek način tudi sama precejšnja uganka, ni več … Včasih, ob posebnih razpoloženjih, si zaželim, da bi zazvonil telefon in da bi na drugi strani zaslišala tisti znani glas … SPI, MOJA MALA ANIKA Ne morem začeti na začetku, ker ga ni. Rojstvo ne more biti začetek, tisto »prej« pa je večnost. Zdi se mi, da je ob meni že od nekdaj: ta drobna poosebljena sreča in ena sama velika ljubezen namreč… Sprašujem se, kako da me je šele ob njenem skorajšnjem prvem rojstnem dnevu prevzela želja, da si jo ogledam. Sliši se kar malo neverjetno in čudno – po tolikem času »ogledati« si otroka, ki že dela nerodne korake, »pobira« buške in buškice na nehvaležno trdem podu, mi vztrajno sledi na mojih pohodih med kuhinjo, kopalnico in sobami ter kliče: »… mama, mama …« Pravkar je zaspala na blazini v svoji stajici. Nepomita posoda čaka. Nepobrisan prah čaka. Kup zmečkanega perila čaka. Jaz pa gledam svojo najmlajšo in čakam … na ne vem kaj. Zelo lepa je v tem svojem popoldanskem spancu, v drži, ki je izmed vseh mojih otrok značilna le zanjo: ritka navzgor, nogice skrčene pod trebuščkom, glavica pa na videz precej neudobno zvita in postrani. Ampak ona mirno spi, lička so zdravo rdeča, dihanje enakomerno. Ali tudi sanja? Gotovo, in to nekaj lepega. Medtem ko jo opazujem, se je že nekajkrat komaj opazno nasmehnila … Poskušam si priklicati v spomin njeno podobo komaj rojenega dojenčka. Se je spremenila? Malo že. Mali otroci se spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro! V bistvu pa je le zrasla. To »najino« prvo leto se je tako bliskovito odvrtelo, da sem izgubila sled. Otrok moj, kaj si počel ta čas, ko sem jaz, zaposlena na vseh koncih in krajih rasla s teboj! Skromna si; zahtevaš le tisto najnujnejše, ki ti nedvomno pripada, daješ pa veliko. Včasih, ko sem bila utrujena, žalostna in razočarana, sem te vzela v naročje (kot vzame objokan otrok igračo, da se potolaži) in tvoja lička pritisnila k svojim. Po mojem telesu se je začela pretakati energija, spet sva bili eno in v teh trenutkih so bile vse stiske in skrbi kot delci smeti … Žal ta hitro vrteči se svet nam staršem ne dopušča z vsem bitjem rasti z otroki. Celo v tistih redkih trenutkih, ko imamo čas na razpolago, ga ne znamo več izkoristiti. Ne zavedamo se, da je vsaka minuta, ki jo namenimo otroku dragocena, enkratna in neponovljiva. Nekoč, nekje se je nekemu očetu pokvaril televizor. Ozrl se je okrog sebe in zagledal – sina. »Ja sin moj, kako si že zrasel!« To ni šala. To je žalostna resnica. Otroci prihajajo, odraščajo in odhajajo. Nam pa ostajajo spomini z obžalovanjem za izgubljene trenutke, ki smo jih namenili čemu drugemu namesto svojemu otroku. Moja mala pa spi. S pogledom božam njene temne laske, njene dolge trepalnice in njene kot zrela češnja rdeče ustnice, ki so se pravkar razcvetele v čarobno lep nasmeh. Ko bi jo le te sanje spremljale vse življenje, ki je še pred njo! Teh nekaj minut sem si vzela zase. Malo proti življenju, a veliko za življenje. ZAJEMI VSAK DAN Dnevnika nisem nikoli pisala. Pač, na neko silvestrovo sem se odločila, da bom na svoj način zabeležila vsak dan prihodnjega leta. Vzela sem rokovnik in s prvim dnem v letu začela pisati dnevnik, ki sem ga imenovala Zajemi vsak dan. Prve dni oziroma tedne sem z neko nestrpnostjo v prazen list slehernega dne vpisovala nekje prebrane ali lastne misli ter lepila izrezke iz časopisov in revij. To sem počela ob večerih, saj mi je vsak preživeti dan kar sam prinesel primerne misli, ki so mu pritikale. Sčasoma se je to veselje in pričakovanje prelevilo v obveznost, ki je »morala« biti opravljena vsak dan sproti ne glede na moje razpoloženje. To je zahtevala moja trmasta naravnanost – vsako začeto delo mora biti tudi opravljeno! Naključje je hotelo, da so se mi ravno v tem letu, ki sem ga izbrala za svoj »dnevnik« dogajale velike stvari, med njimi tudi življenjske prelomnice. Zvezek se je debelil, poleg bogatih misli sem vanj vnašala slike, risbe, suho cvetje … Bili so dnevi, ki so prinašali toliko bogatega »materiala«, da sem ga komaj strnila na eno stran, in bili so dnevi polni praznine. Takrat sem pod datum vpisala komaj kakšno besedo več kot molk. Minevali so meseci, leto se je bližalo h koncu. Zadnji dan leta sem vpisala poslednjo misel. Oddahnila sem si in zvezek spravila v omaro. Čez leta mi je nekajkrat prišel v roke in z velikim zanimanjem sem listala med globoko zvenečimi mislimi, ki so se včasih razposajeno smejale, pogosteje pa vzdihovale od žalosti in bolečine. Tisto leto je bilo pač táko … »Pravega« dnevnika, takega ko vpisuješ dogodke iz svojega življenja, pa nisem pisala nikoli. Le čemu bi ga? Tovrstno pisanje je namenjeno izključno avtorju, saj je njegova vsebina največkrat zelo osebna (in ravno zaradi tega še posebej privlačna za tuje oči!). Zase pa ne potrebujemo dnevnih zapiskov; vsak dan posebej se piše sam v duši posameznika in se zrcali skozi naše razpoloženje in življenje. Tako je z nami ljudmi. Ne moremo vedeti, kako težko je breme, ki ga ne nosimo sami. Ne zase ne za druge ne moremo vedeti, kaj bo jutri. Pa se le prevečkrat obremenjujemo z drugimi namesto s sabo. Poleg tega stremimo za blaginjo v prihodnosti, današnji dan pa nam uhaja z vsemi svojimi radostmi in stiskami vred. Nekje sem prebrala tole misel: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svojo skrb. Zadosti je dnevu njegova lastna teža …« KAJ IMA RDEČA KAPICA V KOŠARICI Ko je imela naša najmlajša še rosna tri leta, smo jo najraje spraševali: »Anika, kaj je imela Rdeča kapica v košarici?« Ob takem vprašanju so se njene lepe očke vedno nagajivo zableščale in odgovorila je kot iz topa: »Klobaso, pa kruh, pa vino, pa »špeh«! Ob tem se je začela tako prisrčno smejati, da smo se njenega smeha v hipu nalezli prav vsi. Tisti posrečeni »špeh« je pogruntavščina njenega bratca Vida, Rdeča kapica pa je verjetno še vedno ravno zato Anikina najljubša pravljica. Pa tudi naša. Da bi otroke strašili s strašnim volkom, ki preži na male deklice, ko zaidejo z glavne poti – ne, to ne »vžge« več. To, da je volk požrl najprej babico, nato pa še Rdečo kapico, na dandanašnje malčke ne naredi več posebnega vtisa. Tudi rešitelj lovec ni več pravi heroj. Le vprašanje, kaj je imela Rdeča kapica v košarici, pri naši mali vzbudi kratko pozornost. Ali pa vprašanje: »Kaj je rekla Rdeča kapica, ko je zagledala volka v babičini postelji?« Odgovor: »Babica, zakaj imaš tako veeeeelik gobec?!« Smeh na obeh straneh. Z otožnostjo ugotavljam, da pravljic pravzaprav ni več. Kot da so vse skrivnosti odkrite, vse bojazni odpravljene, vsi čari razblinjeni kot milni mehurčki, spredaj, levo in desno pa en sam, neskončen dolgčas. Igrača je zanimiva le prvih pet minut, ko je še nova, potem pa obleži poškodovana in pozabljena na kakšnem neprimernem mestu zanjo. Da bo igrače odnesla muca Copatarica? »Naj jih kar odnese,« sem slišala s strani enega od otrok, ko se mi je zdelo, da mi bo zelo prav prišla ta hitra domislica, »mi vsaj ne bo treba pospravljati!« Dandanašnji otroci imajo preveč igrač pa premalo igre. Starši se zaradi hitrega tempa in družinam neprijaznega časa ne zmoremo dovolj posvečati svojim otrokom. Če pomislimo na junake pravljice čarovnik iz Oza – kositrni vojak brez srca, strašilo brez možganov …, za trenutek dobimo občutek, da bi se v tej smeri morda dalo kaj narediti. Ljudje so doslej izumili in odkrili ogromno stvari, ni pa se še našel kdo, ki bi s kakšnim izumom znal nadomestiti otroku ljubeče, a žal prezaposlene starše. Robot lahko v industriji nadomesti cel kup ljudi in sestavi izdelek, nikoli pa ne bo znal nadomestiti ne mame ne očeta (če bi, bi nekako takole potem pisalo v navodilih za uporabo: Ta aparat je mehka roka, ki dva do trikrat dnevno nežno poboža otroka.) Morda otroci danes ravno zaradi tega ne verjamejo več v pravljice, ker vsi skupaj živimo v »pravljici« sodobnega življenja, le-ta pa je nekakšen »mix« vseh pravljic. V našem življenju je veliko kositrnih vojakov, strašil, grdih račkov, Rdečih kapic … Celo »strašnega volka« lahko srečaš kar tako, mimogrede in veš, da te bo požrl, če ne boš ti njega prej … Vsi smo tudi nekakšne »zvezdice Zaspanke«. Včasih prav dajemo vtis, da smo kaznovani s svojim prihodom na Zemljo. Bomo kdaj našli to, kar iščemo? Mar sploh vemo, kaj iščemo? V vsaki pravljici zmaga dobro nad zlim, ljubezen nad sovraštvom, preprosto in odkrito srce zasenči vsakršno hudobijo in napuh. Tako bi naj bilo tudi v pravljici našega življenja. Če je imela Rdeča kapica v košarici kaj dobrega – pa tudi, če je bil to čisto navaden »špeh« - navsezadnje ga pa le ni požrl volk. In to je glavno! HIŠA Za hribčkom je še en hribček in tam stoji hiša. Pravzaprav ni sama, ampak del domačije, ki jo na eni strani obdaja gozdiček, na ostalih pa robovi z brajdami in sadnim drevjem. Vse skupaj je lepo zaokroženo in nekako izvzeto iz ostalega okoliša. Hiša ni zelo stara, da bi ji zaradi njene častitljivosti morali namenjati kakšno posebno pozornost, a tudi nova ne. Vonj po svežem ometu se je že zdavnaj porazgubil. Zdaj so zidovi prepojeni s sladkimi vonjavami, ki so napolnjevali hišo dolga leta - sveže pečen kruh, v peči sušeni češplji, jabolčni krhlji in hruške vrbovke, vkuhane marmelade in sokovi iz domačega sadja ter jagodičevja, vložene vrtnine, domače pecivo, dišavnice in začimbe iz vrta, cvetje, oprano perilo, mleko in otroška hrana, dojenčki, grozdje, mošt izpod preše in mlado vino, koline pozimi, žegnan les in ogenj ob veliki noči … Ata in mama sta najprej začela z gradnjo hiše. V potu svojega obraza sta polagala opeko na opeko, vmes pa po njunem posebnem receptu poleg malte vnašala še potrebne količine posebnih dodatkov – napore, odpovedovanja, ljubezen, znoj, solze, srečo, smeh, veselje, upanje, pričakovanje, denar. Sledila je nova vrsta opeke in zopet napori, odpovedovanja, ljubezen, znoj, solze, sreča, smeh, veselje, upanje, pričakovanje, denar … Ta postopek sta ponavljala tako dolgo, da se je delo nekega dne le znašlo pod streho in postalo podobno hiši. Skoraj vzporedno ob zidavi hiše sta starša gradila dom. Dom ni le hiša, ki ti daje varno zavetje, možnost, da se lepo usedeš za mizo in se naješ, nato ležeš v posteljo in mirno zaspiš. Dom je hiša, kjer prebiva družina. Starša sta ustvarjala naš dom tako, da sta nas v razmaku dve do tri leta prinašala v hišo – od njenih zgodnjih začetkov v obliki pobožne želje do časa, ko smo bili že nekaj časa lepo ugnezdeni na toplem in varnem. Ja, v hišo so nas prinesli, saj takrat cesta še ni prenesla kakršnega koli vozila na več kot dveh kolesih. (Odhajali smo prav tako drug za drugim, le da je cesta takrat že prenašala težo vozil na štirih kolesih.) Malce nerodno je reči, da je ta hiša naš rodni dom, saj smo se vendar rodili v porodnišnici. A kaj je tistih nekaj dni, ko otrok priveka na svet, nekajkrat zajokca, s skoraj požrešnim sesanjem pokaže izmučeni materi, kje so njegove pravice in pomaže nekaj bolnišničnih plenic. Nato ga oblečejo, potisnejo novo ali zopet pečenim staršem v naročje ter vse skupaj pošljejo domov. Dom … Dom je bil pravzaprav že zgrajen, pa vendar tisti, ki kdaj v življenju začne graditi hišo, morda niti ne ve, da gradnji ne bo nikoli konca. Ko se lahko za silo vseliš, si oddahneš le za hip. Nato pa je potrebno dokončati delo, ki ni bilo nujno potrebno za vselitev. Potem prostore še »našminkaš«, da je uporabno tudi lepo (spominjam se zelenih »valcnov« in če dobro pomislim, tudi prvega vzorca). Ko je to opravljeno, si lahko spet oddahneš za kakšen centimeter, preden začneš delati fasado in urejati okolico. Medtem se že malce umažejo tapete, razbije kakšna šipa, treba je zamenjati pód, nabiti lesen opaž, dokončati sobe v gornjih prostorih, nabaviti in zmontirati pohištvo … Potem je na vrsti kopalnica, ki je dotlej za silo služila svojemu namenu. Pa balkonska ograja. Pa spet tapete, ki niso več moderne in jih je potrebno dati dol … Tako je to, nikoli ni konca … Začasno se je ustavila poraba peska in ostanek – kup pred hišo je čakal na manjše, sprotne projekte. Medtem ga je za svoje potrebe koristil najmlajši del prebivalstva te hiše. Brez uporabe kakšnih posebnih namenskih pripomočkom z izjemo lesenih paličic, koščkov lesa in v najboljših časih na skrivaj prisvojene zidarske žlice, so iz tega kupa, ki se je na površini lepo strdil, nastale čudovite skulpture v obliki gradov, skrivnostni rovi v notranjosti, ceste in predori … Seveda kdaj pa kdaj kakšen posebej velik tunel, ki je bil zgrajen z velikim ponosom, ni prenesel teže avtomobila ali kamiona (koščka lesa), ki se je po nesreči pojavil na namišljenem nadvozu in se je enostavno – sesul. Naravna nesreča pač. Sledil je jok gradbenika, če jih je bilo več, pa tudi kakšen dvoboj s peščicami. Včasih je bilo razočaranje zaradi propadlega dela preveliko in male, bose nožice so porušile in poteptale še tisto, kar je še stalo. Nato so taiste nožice stekle v hišo po tolažbo – vedno se je našel kakšen piškot ali kozarec soka za nesojenega gradbenika. Pa vendar kljub takšnim zaključkom dela nihče ni smatral kot takega, ampak le kot igro. Malo ali nič igrač, veliko igre in veselja. Ko smo že ravno pri igračah – krono je nosila Tereza. Ne vem, zakaj ravno ime Tereza, mislim pa, da ji je izredno pristajalo. Terezo je sestavljala glava prave punčke (igrače), najdena kdo ve kje, ter debela lesena palica, na katero je bila nataknjena tista kodrasta glavica (nekam je vendar bilo treba obesiti mala punčkasta oblačilca, narejena iz pisanih cunjic). Tereza se je zaradi svoje nenavadne pojave smilila odraslim, a za otroke je bila posebnega pomena: meni je pomenila najlepšo in najljubšo igračo, za mlajšega bratca pa veliko odrešitev, saj je moral pred njenim »prihodom« sam prenašati oblačenje v dekliške oblekice, vezanje »mašnic« v tršate lase in prave punčkaste čajanke, ki so se odvijale na posebej zato namenjenih prostorih na tistem prikladnem kupu peska, ki se je nekega dne končno le porabil za druge namene pri hiši. No, Tereze že zdavnaj ni več, ostalo pa je njeno ime. Ob krstu novega dojenčka, ki so ga prinesli k hiši, smo izkoristili priložnost (ko je bilo že vse tako svečano) in na pragu nove hiše krstili še Terezo. Obred je opravil stric Fric, kdo je bil mama, ni bilo dvoma, krstni boter Terezi pa je bil tisti, ki je bil »razrešen« funkcije žive punčke – igračke (v tem položaju se je tako dobro obnesel, da smo ga »uporabili« še pri krstu mojih ostalih otrok). Največji raj za otroke pri hiši pa je podstrešje. Podstrešje je tisti del hiše, ki se ne pripravlja posebej za ta namen, ampak se snuje na tiho in vzporedno z drugimi deli. Nihče ga ne načrtuje posebej, nastaja kar sámo, samoumevno in slej ko prej prideš do ugotovitve, da tudi ta prostor nekako mora biti. Podstrešje kot prostor in del hiše je najprej »opremljeno«. Vse, kar je v novi hiši odveč, po navadi róma na podstrešje in si zagotovi svoje mesto in mir na daljši rok. Kajti, že mora biti velika sila in potreba (na primer, ko se zaradi stiske s prostorom začneš ozirati po dodatnih možnostih za razpoložljive kapacitete v smislu zagotovitve lastnih sobic otrokom), da se pri hiši lotiš praznjenja in čiščenja podstrešja. Takšne odločitve so težke, kajti zlasti za otroke to pomeni poseganje v prostor, ki jim večkrat pomeni raj, zatočišče, če ne celo svetišče. Na podstrešju se kar takoj znajdejo stare vzmetnice (menda ja ne bomo v novi hiši spali na starih vzmetnicah), potem ostanki keramičnih ploščic (pri katerih smo se zakalkulirali in še znajo priti prav), kakšen odslužen radijski aparat … Posebno in častitljivo mesto na podstrešju pa si gotovo zaslužijo knjige. Čim starejše so, čimbolj rabljene in obrabljene, tem več so vredne. In če podstrešje po kakšnem čudnem naključju oziroma šestem čutu projektanta premore še luč, si redni obiskovalec podstrešja na konju. V nasprotnem primeru velja tudi baterijska svetilka in ker se baterijske svetilke običajno ne valjajo na podstrešju, saj so potrebne in morajo biti na razpolago še kje drugje pri hiši ali okoli nje, je pač najbolje, da si jo prineseš s sabo. In nato uživaš. Odkrivaš dotlej neznane svetove, dogodke, zgodovino. Podoživljaš že doživeto. Jočeš in se smejiš (lahko tudi glasno, s podstrešja se ne sliši veliko). Od časa do časa pobožaš knjigo, to si ji dolžan zaradi njene častitljivosti in ker si vesel, da se ji je uspelo izogniti usodi nekaterih drugih, ki so končale v plamenih, pa najsi bo zaradi razloga, da se skuri nepotrebna navlaka, najsi da je bilo potrebno le podkuriti in je bila tista stvar ravno pri roki. Ni pomembno, če gre za ne več aktualen šolski učbenik, priročnik za kmečko ženo ali doktorski roman. Knjiga je knjiga in če je poleg tega še prebrana ob slabi luči na temnem in skrivnostnem podstrešju (medtem ko zunaj prijazno sije poletno sonce in niti posameznim sončnim žarkom skozi ozko podstrešno linico ne uspe doseči tvojega obraza in te izbezati iz tiste temne luknje), ima ta čas poseben čar, neprecenljivo vrednost in večne spomine. Lepo pa je, da te v takem obdobju pustijo pri miru, pa čeprav zato, ker te enostavno ne najdejo. Le kdo bi pomislil, da si tam góri, da prebiraš včasih tudi za tvoje naivne in nežne otroške oči neprimerno vsebino in ko si utrujen, zleknjen na eno tistih odsluženih žimnic ukradeš kakšne pol urice iz tvojega rednega sistema potrebnega in nujnega spanja. Naj bodo večno ohranjena naša domača podstrešja! Kadar te ne moti pajčevina tam zgoraj, ampak tista, ki se ti začne razpredati v želodcu, nimaš več razloga, da ostaneš večni gost podstrešja (kakor pozabljeni ljubimec v podstrešni omari, ki so ga odkrili, ko je bil že okostnjak), te najkrajša pot po stopnicah zanese naravnost v kuhinjo. Naša kuhinja ni bila le prostor za kuhanje, ampak je zlasti v svojih prvih začetkih opravljala več funkcij (ne zato, ker si je šele uveljavljala svoje mesto v hiši in ne bi vedela, kaj se bi v tem prostoru naj pravzaprav delalo temveč zato, ker ob vselitvi druge možnosti ni bilo). Tako se je v kuhinji kuhalo, jedlo, umivalo in pralo. Zasnova kopalnice je bila namreč v tistem času še v povojih in ni bilo dvoma, kam postaviti lep, nov pralni stroj. V kuhinjo. Tudi glede umivalnice se je bilo treba nekako znajti. Čim so bili izpolnjeni posebni pogoji, sta umivalnik in pralni stroj na hitro poromala tja, kamor sta po vseh pravilih tudi sodila. Kuhinja pa je od takrat služila kot prostor, kjer se je nenehno nekaj kuhalo, dušilo, cvrlo, mešalo, mesilo, rezalo, pražilo, vkuhavalo, peklo, belilo, prelivalo, mazalo in tako dalje. Poleg tega se je v kuhinji jedlo, pogovarjalo, delalo domače naloge, se učilo, bralo, šivalo, pletlo, vezlo, luščilo fižol, trlo orehe, pelo, pripovedovalo vice, pravljice in resnične zgodbe, kópalo in hranilo dojenčke, kartalo ali igralo »človeknejezise«, se kljub temu jezilo kdaj pa kdaj … Kuhinja je bila tisti prostor, kamor so te noge vedno najprej zanesle. Šele ko si otovorjen bodisi s šolsko torbo bodisi z vrečkami iz trgovine najavil svoj prihod v kuhinji, si se obrnil in napotil nazaj v predsobo, sobo, kopalnico ali klet, kamor je pač kazala potreba. Hišo so vedno zaznamovale rože na oknih in balkonu, temno zelene platnene rolete, električni hišni zvonec, ki se je znova in znova pokvaril, vedno odprta vrata kleti, iz katere je dišalo po lesu, premogu, sadju, domačem kisu in blaginji v obliki kupa krompirja, krmne pese in korenja ter množico kozarcev z vkuhanim sadjem in zelenjavo, pod katero so se šibile lesene police, razporejene okrog in okrog po stenah. Prišel je čas, ko so se začela odhajanja. Pa ne tista vsakodnevna v šolo, službo, ampak tista, ki so pomenila drugačne povratke kot na pozno kosilo, kratek popoldan, zlasti pozimi ter noč mirnega spanja pred vnovičnim odhodom. Cesta, ki je najprej vodila mimo hiše, kasneje pa samo do nje in nazaj, je počasi začela pozabljati na korake in korakce, ki so jo merili vsak dan vsak dvakrat, ter se privajati na avtomobile. Namesto žgečkanja v lahke čeveljce ali škorenjčke obutih nožic je morala prenašati težo koles, ki pa večino niso bila vsakodnevna in si je včasih morala celo priznati, da jih pogreša. A ta cesta ni kar tako, saj vendar vodi od hiše in do hiše, od doma in domov. Ob vsakem odhodu si sleherni od nas vzame košček doma in ga ob vsakem prihodu redno vrača nazaj. (Tudi tisti, ki nikoli več ne bo stopil skozi vrata hiše, je vzel košček doma s seboj in tako nedaleč stran kljub vsemu ostaja – doma …) Taka hiša, kot je ta, nikoli ne more ostati prazna. Med njenimi zidovi bodo vedno odmevali koraki, glasovi kot izgovorjene in neizgovorjene besede, smeh, jok, vrišč. Do zadnjega kotička jo bodo napolnjevali spomini – največ na tiste srečne in brezskrbne dni, kamor se rade vračajo misli, kadar pobegnejo iz napetega in večkrat neprijaznega vsakdana, se sprehodijo po cesti do hiše, odprejo vhodna vrata in že so notri. Stopijo naprej, tu in tam pobožajo kakšno posebej ljubo stvar, se usedejo za mizo v kotu in vedó, da so dobrodošle. KDO JE NAREDIL BOGA Ob vstopu v sobo me preseneti vonj po lesu. Prižgem luč. Svetloba se razlije po prostoru, pogled pa seže do koščkov lesa, ki ležijo vsepovsod: na mizi, na klopi, na tleh. Med njimi pa orodje – žaga, dleto, kladivo ter skice z različicami razpel. To je vendar soba ne delavnica! Trenutno nejevoljo prekine pogled na križ, ki leži na enem koncu mize ter boga na drugem koncu, ki je očitno že pripravljen za »pribijanje« na križ. Tako torej počasi nastaja »bogkov kót«. Križ je narejen iz češnjevega lesa, bogec pa iz hruške, če sem prav razumela. Dleto in kladivo sta izklesala pravo »božjo martro«, celo rana na strani je že zadana, ob križu pa ležijo leseni žeblji. »Kako se ti zdi? Boš videla, kako bo lep, ko bo dokončan.« Tako sem se zagledala v nastajajočo umetnino, da ga nisem slišala vstopiti. Beseda »lep« me nekoliko presune in zbega. Seveda, če gledaš z vidika ocenjevalca mojstrovega dela je dobro, celo zelo dobro. Toda tisti kupček lesa predstavlja tudi poosebljeno trpljenje nekoga pred davnimi časi, ki je bil »pravi Bog in pravi človek in je umrl za nas …«. Lepota te umetnine torej izvira od nekod drugod in ne le od deloma mehkih, deloma trdih potez, ki jih je človekova roka vrezala v kos lesa. Kaj nismo v vsakdanjem življenju vsi nekakšni mojstri za izdelovanje trpečega boga? V rokah imamo orodje, s katerim neusmiljeno klešemo rane drug drugemu in samim sebi. Potem jih z gladenjem skušamo omiliti in ko smo končno zadovoljni s svojim delom, izberemo še primeren križ … Poleg tega pa tako ali tako prenašamo vsak svoj križ. Vsi križi seveda niso enaki. Nekateri so večji, drugi manjši, lažji oziroma težji. Skupno nam ljudem je to, da imamo vsak svojega in ga nosimo – od zibelke do groba. Običajno si domišljamo, da je drugim v življenju lažje kot nam in je torej križ, ki ga prenašamo sami, težji od drugih. Vedno znova padamo pod njegovo težo in vedno znova se pobiramo ter vsak s svojim bremenom stopamo dalje dokler ne dospemo do nam vsem skupnega cilja … V kotu visi popolnoma novo razpelo, ki ima še vonj po sveži barvi. Leseni žeblji tičijo v izdelanih dlaneh in stopalih. S trnjem kronana glava lesenega boga pa v vsem svojem sijaju omahnjena leži na podobi izmučenega telesa … NIZKI PRELETI ŠTORKELJ (esej) Vsaka zgodba ima svoj začetek. Zgodba družine se začne se z ljubeznijo … Moški in ženska zgradita skupnost v kraju rasti in življenja, ki ga imenujeta dom, njegovi prebivalci pa so družina. Verjameta in računata na to, da življenje v družini prinaša največje radosti v življenju in mu daje svoj smisel. In kakor nam družina nudi najgloblje doživljanje sreče in ljubezni, tako ravno v družinah pride do največjih stisk in trpečih trenutkov – bodisi zaradi drobnih vsakdanjih razočaranj in nesporazumov bodisi zaradi žalosti, ki je posledica bolečih izgub. Sreče, ki smo jo imeli v družini, se pogosto ne zavedamo, vendar se zaradi trpkih doživljanj zunaj nje vedno najprej zatekamo vanjo. Okrilje družine nam še vedno nudi najvarnejše zatočišče in tolažbo. Družina ni družina v pravem pomenu besede, preden bivališča zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev ne obišče štorklja. Dokler bo obstajal človeški rod, bodo štorklje preletavale domove in trkale na njihova vrata. Štorklje so zelo muhaste ptice! Nekateri ljudje, ki si nameravajo ustvariti družino, morajo zelo dolgo čakati nanje in morda jih ne dočakajo nikoli. Z zaskrbljenostjo opažamo, da so v sodobnem času nekako opešale, da jih je manj, oziroma da letijo drugam. Redki so domovi, katere štorklje obiščejo več kot enkrat ali dvakrat in prinesejo srečo v podobi otroškega joka. In takrat se nam vsakokrat prebudi upanje, da se štorklje vendarle vračajo ... Naša družba se je v tem času znašla pod velikim pritiskom, zlasti ko si ne znamo odgovoriti na vprašanje, kakšno bo naše življenje v prihodnosti. Zelo pozno smo se namreč začeli zavedati, da se zaradi staranja prebivalstva posledično rušijo odnosi med generacijami in rodovi. Tako smrtnost kot rodnost sta nizki, temu sorazmeren pa je seveda prirastek prebivalstva. Nezadržno se torej širi spoznanje, da se demografske razmere zaostrujejo in napovedujejo težko popravljive posledice, ki se na tihem že odražajo na gospodarstvu ter rušijo sicer dobro zasnovani sistem socialne varnosti. Zaskrbljenost je zelo živa v vseh članicah Evropske unije, torej tudi v Sloveniji. V čem greši oziroma kaj bi morala (še) storiti naša država za dvig rodnosti, saj je glede na sedanje razmere na najboljši poti, da nas bo nekega dne enostavno »zmanjkalo«? Slovenska država se je osamosvojila, zgradili smo nov pravni sistem, nova demokratično politična ureditev deluje. Prešli smo v tržno gospodarstvo, nato pa z velikim zadovoljstvom vstopili v Evropsko unijo. Vse kaže, da smo si v pravno – gospodarskem in političnem smislu opomogli. Ob vseh teh obsežnih aktivnostih za opredelitev gospodarskega in političnega položaja pa so številna družbena vprašanja, ki jih narekuje politika prebivalcev Slovenije, ostala v ozadju. Raziskave, ki so bile izvedene, kažejo na velik razkorak med željo po večjem številu rojstev v družini ter realnim številom otrok v zakonskih oziroma partnerskih skupnostih. Ob tem spoznanju hitro najdemo odgovor: vzrok za manjšanje števila rojstev so nove razmere, saj so zahtevale spremembe v organizaciji življenja družine! Spremenila se je družbena vloga žensk, odnos do otrok in načrtovanja družine, skratka spremenil se je način življenja ljudi. Na oblikovanje družine in kakovost življenja pa ne vpliva le družinska politika v ožjem smislu, temveč tudi davčni sistem, stanovanjska in šolska politika, politika izobraževanja, zaposlovanja – nove razmere torej v vseh pogledih. Marsikje lahko slišimo ali preberemo, da se vlada Republike Slovenije zaveda, kako je vsako življenje vrednota in da naši otroci predstavljajo prihodnost slovenskega naroda. Zato je na podlagi raziskav oblikovala nekaj smernic svojih aktivnosti za dvig rodnosti in tudi postavila nekaj temeljnih ciljev za konkretne ukrepe, s katerimi želi doseči vzpostavitev nekega sistema, po katerem se bo družinsko in poklicno življenje usklajevalo bolje, zmanjšala se bo umrljivost in število splavov, povečalo pa se bo zdravje tako otrok kot staršev… Slišati je lepo in v to strategijo kaže verjeti. Njen osnovni cilj lahko razumemo takole: družba z vsemi svojimi subjekti se mora obrniti k osnovnim vrednotam, to pa so otroci, življenje, družina. Poudarila bi »z vsemi svojimi subjekti« … Subjekti smo vendarle vsi ljudje, ki sestavljamo neko družbo in na reševanje družbenih problemov lahko najbolj vplivamo ravno mi ljudje s svojo zavestjo … To razmišljanje nameravam nadaljevati kasneje. Pod pojmom »družina« si laično predstavljamo žensko kot mamo, moškega kot očeta in seveda otroke, ki so »vezni člen« v družinski skupnosti. Družina torej deluje kot živo telo, v katerem se prepletajo odnosi med starši in otroki. Ta pojem predstavlja strukturo družine v sodobnem času, saj ugotavljamo, da se je v zadnjih letih močno spremenila. Včasih je bila družina razširjena. »Dodani« so bili še stari starši, neporočene tete, strici … Pogosto je šlo za dve ali celo tri družine, katerih gospodinje so se »vrtele okoli enega štedilnika«. Veliko vlogo v družini, zlasti pri vzgoji in varstvu otrok smo tako pripisovali ne le staršem, to je očetu in materi, temveč tudi starim staršem, tetam, stricem, bratrancem in sestričnam, skratka tudi ostalim članom družinske skupnosti. V naglo spreminjajočem se družbenem razvoju so ostali člani, ki so odstopali od osnovne celice družine, to je oče, mati in otrok, »odpadli«, več-družinska skupnost se je razdelila. Tako je poročen par z otroki postal najpogostejši tip družine v sodobnem času. Stiki s sorodniki se vedno bolj zmanjšujejo. Mlade družine se spopadajo s problemi, ki so nastali kot posledica sprememb v strukturi družin. Pogosto nimajo varne materialne podlage. Veliko in motečo stisko jim predstavlja reševanje stanovanjskega problema, ki je osnovni pogoj, da bi mlada družina kot taka lahko nemoteno »zaživela«. Starši se poleg tega ukvarjajo s problemom zaposlitve, preskrbe z materialnimi dobrinami in zagotovitve varstva otrok. Otroke tako po večini vzgajajo tuji ljudje, kar pomeni tujce v tem smislu, da ne gre za sorodnike. Tega dejstva ne moremo spremeniti – niti v primerih, ko imajo mladi starši »srečo« da lahko svojim otrokom omogočijo varstvo in vzgojo v primernem vrtcu. V boju za kvalitetnejše življenje se v družinske odnose pogosto na tihoma prikrade preračunljivost in prej ali slej se pojavijo večje težave, ki se odražajo tako v vprašanju obstoja zakonske oziroma zunajzakonske zveze kot pri materialnem in duševnem življenju otrok v njej. Probleme, ki nastanejo in so značilni za vsako še tako »idealno« družino, je treba reševati sproti. Predvsem mlade družine bi morale preživeti več časa skupaj, vključiti pa bi bilo potrebno še širšo družino. Zelo pomembno je, da se negujejo vrednote, ki so pomembne za vse člane, za otroka pa so najpomembnejše tiste, ki jih dobi pri svojih starših. Število družin v Sloveniji se sicer povečuje, a so manjše. V povprečju šteje družina v Sloveniji dobre tri člane. Po statistiki je skoraj vsaka peta družina v Sloveniji družina z le enim roditeljem. Družine s tremi ali več otroki v Sloveniji niso pogoste in že predstavljajo veliko družino. Dolgotrajna prenizka rodnost napoveduje resen problem v državi. Rečeno s pridihom cinizma bi si povprečna slovenska družina z enim ali dvema otrokoma, ki ji v premoženjskem pogledu nič ne manjka, lahko »privoščila« še kakšnega otroka. In tu začne medlo utripati lučka zavesti ljudi, ki sem jo omenila že prej. Mnogi pari dajejo prednost pred ustvarjanjem družine študiju, karieri, zaposlitvi itd. Položaj se slabša, kar je razvidno iz dejstva, da se v povprečju rojstvo prvega otroka prelaga iz tretjega v četrto desetletje človekovega življenja, češ – saj je še čas! Nemalokrat se zgodi, da ljudje zaradi tega ostanejo brez potomstva - kljub temu, da si želijo imeti otroke. Nekoliko sebičen in v zadnjem času tudi vedno večji pa je pomen zavestnega izogibanja rojevanju. Vzrokov za to je lahko več, tako imenovano »sebičnost« pa si lahko razlagamo na več načinov. Če je vzrok v denarju, se egoizem parov, ki zavestno ostanejo brez otrok oziroma imajo le enega potomca, pokaže na daljši rok. Gledano stroškovno ne vlagajo v otroke (ker jih nimajo), za čas, ko bodo ostareli, pa skrb za lastno prihodnost prelagajo na družbo, to je na otroke drugih ljudi. Ustvarjanje lastne družine je še vedno ena poglavitnih vrednot, ki lahko utrdi ali pa v določenih primerih tudi kvarno vpliva na odnos mladega para – to se lahko zgodi pri neplodnosti, kadar se izkaže, da se bo »projekt priti do lastnega otroka za vsako ceno« kljub vsemu izjalovil. Družina ni več vrednota, otroci niso več vrednota, življenje ni več vrednota. Pač pa lahko iz neuspešnega prizadevanja za zanositev izhajajo hude življenjske stiske in vprašamo se, ali ne kaže opustiti vseh mogočih aktivnosti, ki so povečini tudi plačljive, za ustvarjanje novega in se raje posvetiti negovanju že obstoječih življenj. Partnerja naj bi ljubezen, ki sta jo namenila za svoje lastne otroke, pa jih ne bo, v trajanju njune zveze skupaj s pozitivnim pogledom na življenje podarjala drug drugemu, in pa seveda tudi navzven v njuno življenjsko okolje. Sem mati štirih otrok. Statistično gledano je moja družina glede števila otrok nad slovenskih povprečjem. Tudi sama izhajam iz družine s štirimi otroki in nikoli nisem imela občutka, da je pri hiši kdorkoli »odveč«. Prav nasprotno – ne znam si predstavljati, da bi bila edini otrok v družini. Zase vem, da sem se v družbi bratov zelo dobro počutila in imam lepe spomine na otroštvo. Vse to sem želela tudi svojim otrokom, še preden so prišli. Edinec nikoli ne bo deležen posebnih čustvenih vezi, ki se prepletajo med brati in sestrami že v najzgodnejšem otroštvu in se nikoli ne pretrgajo – niti takrat, ko brate in sestre ločijo poti in stranpoti življenja. Dogaja se, da so odrasli otroci sprti med seboj, ali pa kruta usoda s smrtjo iztrga katerega od otrok iz njegove družine – celo v takih primerih obstajajo nevidne niti, ki otroke istih staršev kot ude povezujejo v nek organizem. Edinci imajo nekoliko drugačne poglede na določene stvari, katere se pojavljajo le v večjih družinah. Družba vrstnikov iz drugih družin otroku ne zadostuje, saj si le med otroki iz »istega gnezda« lahko ustvari neko stališče oziroma položaj, s katerim gre potem, ko odraste v svet, v življenje. Edinec ne zna deliti in kasneje v življenju pričakuje, da bo imel »ves kolač« samo zase, tako kot je bil vajen v otroštvu. Pri tem pa na gre le za čokolado, lastno sobo ali kaj drugega. V otroštvu na primer, mu je pripadal tudi ves čas staršev, ko sta se mu posvečala in ga ni bilo treba deliti z drugimi otroki v družini, ker jih seveda ni bilo. Edini otrok v družini ne pozna kritike, saj njegovo vedenje nikoli ni bilo primerjano z vedenjem drugih otrok. Morda je bil vajen pohval, vendar ne pozna konkurence, tekmovalnosti, boja. Ko odraste, pa se je s temi pojmi po vsej verjetnosti prisiljen seznaniti na več neprijetnih načinov, saj takrat pogosto gre za večje stvari, stanja in odločitve, ki mu lahko povzročijo težave. Sicer dobra vzgoja, skrb in ljubezen staršev, topel dom, ki so mu ga nudili – vse to ne more prikriti pomanjkanja, ki izvira iz stanja »otroštvo brez bratov in sester«. Tudi, ko odraste in si pridobi nek položaj v družbi ter si ustvari lastno družino, se ob določenih priložnostih, ko ob njem ni njegovih staršev, počuti samega in negotovega … Imeti otroke - pravzaprav več otrok, je torej dar. Otroci v naši družini so darilo meni kot mami, kar pomeni, da sem zdrava, da imam srečo spraviti novo življenje na svet in da lahko to darilo poklonim tudi sama: svojemu možu, ki je njihov oče, svojim otrokom kot darilo v podobi bratov in sester in v končni fazi tudi svojim vnukom v podobi njihovih staršev. Žal nekaterim staršem njihovi otroci pomenijo neko žrtev, odpovedovanje, ovire, celo nadlogo. Taki starši so gotovo imeli zaradi različnih razlogov nesrečno otroštvo, zato svojim otrokom ne znajo ponuditi tistih dragocenih občutkov sreče, zadovoljstva, »zaželenosti«, ki jih sami kot otroci niso dobili v svojih družinah, čeprav tudi v dobi odraslosti čutijo potrebo po tem, da so pričakovani, »dobrodošli« in ljubljeni. Starši si zaslužijo, da imajo otroke, otroci pa si zaslužijo več kot to, da imajo starše. Ni dovolj, da imaš samo »rad otroke« in da jim lahko ponudiš osnovne materialne dobrine. Otroci imajo pravico do dobre mame in očeta. Sama se imam za dobro mamo. Sicer se pa imajo za dobre starše vsi starši in tudi če niso, si tega ne morejo ali nočejo priznati. Starši ne moremo pričakovati posebne pohvale ali priznanja za svoje delo z otroki, lahko pa si štejemo za uspeh in ponos, če bomo kdaj, tako mimogrede slišali pohvalo našemu otroku: »To dekle oziroma ta fant ima gotovo dobre starše!« Otrok je vedno manj, to vemo. Nad upadanjem rodnosti smo lahko upravičeno zaskrbljeni. Nekaj razlogov za to lahko najdemo tudi v prikazovanju spolnosti kot »viška užitka«. Za tem prikrito, a očitno stoji cel kup namenov komercialne narave. Pri tem pa se zanemarja primarna biološka funkcija spolnosti, to pa je ustvarjanje novega življenja. Najbrž gre tudi za prikrit strah pred otroki, odgovornim življenjem, ki ga prinašajo. Napačno si razlagamo, da otrok pomeni konec lagodnega življenja in uživanja. To prepričanje je dandanes v mladih ljudeh tako živo, da se ne zavedajo tistega »močnejšega«, kar lahko z nekaj besedami opišemo in doživimo le, če imamo otroke: sreča in smisel življenja. Tako ljudje, ki so v najboljšem in časovno najprimernejšem obdobju svojega življenja za spočenjanje in rojevanje, iščejo izgovore, ki govorijo v prid za NE imeti otroke. Prvič sem zanosila pri dvaindvajsetih. Takrat sem bila še »dovolj mlada«, da sem se nosečnosti brez pomisleka zelo razveselila ne glede na to, da s fantom, bodočim možem otroka še nisva »načrtovala«. Tudi dandanes, pri štiridesetih ne morem kar tako sprejeti izraza »načrtovati otroka oziroma družine«, saj vendar ne gre za nov traktor, vrtno uto ali počitnice! Gre za novo življenje, obogatitev lastnega, izpolnitev morda dolgo zatajevane želje. Rodila sem štiri čudovite otroke in poznam občutek srečne in zadovoljne matere. Doživela sem tudi dve nadvse boleči izkušnji: spontan splav lastnega otroka in izgubo svojega brata. Morda mi ravno zaradi tega tudi izraz »odločiti se za otroka« nikakor ni sprejemljiv. Le kdo na svetu lahko ustreže tvoji odločitvi za imeti/ne imeti, obdržati/ne obdržati? Je kdo, ki razpolaga s tistimi močmi, ki bi prelisičile usodo, katera kruto jemlje življenja ljubljenim bratom in nas zaznamuje za vsa naša kratka življenja? Če bi ljudje že v preteklosti dajali prednost pred »odločitvijo« za otroka strahovom pred boleznijo, nesrečam, pomanjkanju denarja in s tem drugim dobrinam, kot so hrana, človeka vredno stanovanje in podobno, dvomom o svoji sposobnosti za primerno vzgojo, potem bi bili danes redki, ki bi še hodili po materi Zemlji in uživali nje sadove. Nekoč je duhovnik, ob materinskem dnevu, pri maši, takole voščil svojim vernikom: »Materinski dan ni le praznik mater, temveč je praznik staršev. Zatorej ob tej priložnosti prisrčno voščim vsem staršem: tistim, ki že imate otroke in tistim, ki ste prav zdaj v veselem pričakovanju. Čestitke ob prazniku tudi tistim staršem, ki ste imeli otroke, pa ste jih iz kakršnega koli razloga izgubili – morda so odšli živeti stran od vas in upate, da bodo nekega dne našli pot nazaj k vam; morda jih je Vsemogočni že vzel k sebi. Ob prazniku staršev iskreno čestitam tudi tistim, ki si želite otroke, pa jih ne morete imeti. In navsezadnje – praznujte tudi tisti, ki otrok ne marate imeti in morda ste novemu življenju že tudi preprečili, da bi se razvilo in rodilo. Tudi vi ste starši …« Otroke sem sprejela kot darilo, vendar se s kančkom žalosti zavedam, da jih nisem rodila zase, ampak za njih same. Zelo pogosti so primeri, ko otroci ne »zmorejo« ceniti življenja, ki jim je bilo podarjeno. Za vsakdanje stiske, ki jih pestijo in za katere mislijo, da jim ne bodo kos, krivijo svoje starše: »Zakaj sta me spravila na svet?« Še posebej hudo in zaskrbljujoče je, ko ljudje tako rekoč »dvignejo roko nadse« in z neko pravico, ki je nimajo, končajo svoje življenje. Povprečno 15 samomorov in nekajkrat več poskusov samomora med mladimi vsako leto je problem, ki ga ni moč spregledati. Prav tako je zaskrbljujoče dejstvo, da na naših cestah smrt najpogosteje zahteva svoj davek ravno med mladimi. Izguba otroka je za starše velika bolečina in močno odstopa od normalnega, da starši tako rekoč »odidejo« pred svojimi otroki in sicer zaradi naravnih zakonov, ker se jim je pač izteklo življenje. Posebej in brez zatiskanja oči pa je potrebno izpostaviti in obravnavati problem hotenega splava, katerega pomen poskušamo omiliti z bolj tehničnim izrazom »umetna prekinitev nosečnosti«. V resnici tudi v tem primeru gre za umor drobnega, nemočnega bitja, za katerega smo presodili, da ne sme živeti. Opredeljujemo ga kot del demokracije, pravico o odločanju »za« ali »proti« življenju. V zadnjem času se je veliko pisalo in govorilo o bolj humanem in pozitivnem pristopu do nosečnic in nerojenih otrok v smislu plačljivosti splava, kar bi v prenesenem pomenu predstavljalo učinkovit ukrep za povečanje rodnosti. Predlog je bil končno zavrnjen z argumentom, da se za povečanje rodnosti dá veliko več narediti na drugih področjih: vzpostavitev učinkovitega sistema pomoči nosečnicam in mladim materam, dodatki za velike družine, neprofitna stanovanja za mlade družine, družinam prijazna delovna mesta in še bi se kaj našlo. V vprašanju splava pa so menda še najmanj sporni mladostniki, saj so glede zaščite zelo dobro osveščeni. Statistika navaja, da so bolj »problematične« ženske v starosti od 30 do 39 let, ki že imajo »oblikovane« družine z določenim številom otrok (to določeno število je običajno omejeno na enega ali dva otroka). V primeru, da ne uporabljajo zanesljive kontracepcije oziroma sploh ne, se ob morebitni zanositvi odločijo za splav. Za nekatere enostavna rešitev, brez pomisleka ... Na srečo je še vedno veliko mater, ki se ob nezaželeni nosečnosti odločijo, da bodo otroka vendarle obdržale in prepričana sem, da kasneje nobena ne obžaluje svoje odločitve. Odločila se je namreč »za« in ne »proti« življenju, čeprav se dobro zaveda težav, ki so običajne ob prihodu vsakega novega člana v družino: utrujenost, moten ustaljeni ritem v vsakdanjiku celotne družine, težave v službi, finančni problemi - tovrstne obremenitve se s starostjo matere še stopnjujejo. Finance sem namenoma pustila na zadnjem mestu, saj mislim, da tja tudi sodijo. Morda mi bo marsikdo oporekal, vendar sem – prej kot otrok, zdaj kot mati številčnejše družine – še vedno prepričana, da drži rek: »Vsak otrok, ki pride na svet, prinese s seboj svoj kos kruha.« Ta vprašanja se pojavljajo zlasti ob odločitvi bodoče matere, da bo donosila otroka, ki ga pričakuje. Kasneje pa se pojavijo problemi in strahovi, na katere nihče ne računa prej in potisnejo v ozadje tako opevana in v vseh pogledih izpostavljena vprašanja kot je čas, denar in stanovanje. Ne bom opominjala na nosečniške težave niti na bolečo izkušnjo poroda, (zlasti ne bom opisovala svojih porodov). Vse težave, strahovi, vprašanja, bolečine – razblinijo se kot milni mehurčki, ko ti otrok podari najlepši nasmeh na svetu! Kljub temu si lahko pogledamo primer - dojenje. Nosečnice so zaradi tega pod pritiskom in se sprašujejo, če bodo izpadle kot slabe matere v primeru, da svojemu otroku ne bodo zmogle nuditi nekaj, kar na splošno sicer velja za samoumevno in naravno. Dojenje naj bi predstavljalo le najbolj zaželenega od načinov, kako nahraniti otroka, ne pa kot edini način. Zlasti v zadnjem času se je njegova popularnost močno povečala. V tem smislu so se tudi slovenske porodnišnice začele »oglaševati« kot »otroku prijazne«, pri tem pa nihče ni pomislil na tiste matere, ki iz kakršnegakoli razloga ne morejo dojiti. Ta stiska, če jo lahko tako imenujem, je doletela tudi mene osebno. Zlasti ob rojstvu najmlajšega otroka sem bila zaradi tega pod velikim pritiskom, saj se je ravno v tistem času začela tako imenovana »strategija stimulativnega dojenja«. Res sem se zelo trudila in bolj ali manj uspešno dojila cele tri mesece, vendar se zdaj sprašujem, ali je imel moj otrok res tolikšno korist zaradi tega, da je bil hranjen pri materi? Vse bolj sem prepričana, da sem zaradi krvavečih prsnih bradavic, bolečin ob poporodnih popadkih, ki spremljajo zgodnje dojenje pri t. i. mnogorodkah in prestrezanja dragocenih kapelj mleka v stekleničko, medtem ko je dojenček spal (da ne bi šlo kaj v nič!) zadostila le strategiji stimulativnega dojenja. Sama sem bila zaradi tega fizično in psihično izčrpana, otroku pa je bilo po tem, ko se je najedel tako vseeno, od kod je priteklo tisto prepotrebno in dragoceno živilo – iz mamine dojke ali iz stekleničke. Ob tem moram poudariti še to, da moji prvi trije otroci niso bili »deležni« te sreče v tolikšni meri, kot najmlajša punčka. Vsakega sem pristavljala k prsim le nekaj tednov in ob koncu prvega meseca že začela dodajati – najprej prilagojeno mleko iz lekarne, nato pa kar tričetrtinsko homogenizirano kravje mleko iz trgovine. Seveda sem bila ob obiskih posvetovalnice zaradi svoje »zmanjšane mere zavedanja« pošteno »okarana«, toda otroci so bili siti, zadovoljni in so lepo napredovali v rasti in razvoju. Tudi zdaj, v dobi odraščanja so zdravi, v šoli pri učenju pa dosegajo celo nadpovprečno visoke rezultate. Zaradi tega si upam trditi, da vsaka mati, pa tudi če ne more (morda celo noče) dojiti, želi svojemu otroku le najboljše. Včasih se rada pošalim: nikoli ne reci »nikoli« - na morebitno pot v bolnišnico po petega otroka gre z mano tudi steklenička! Vsi starši se zavedamo, da zadovoljevanje otrokove potrebe po hrani, obleki, spanju še daleč ni vse, kar storimo za svoje otroke. Imeti otroka je dolg in zahteven postopek, ki traja od odločitve zanj do zelo, zelo dolgo – če nas bo spremljala sreča, do konca našega (ne otrokovega) življenja! Večkratne prelete štorkelj nad našimi domovi imejmo za posebno srečo in če potrkajo na naša vrata, jim odprimo. Morda bo jokajoča »štruca« res obrnila naš vsakdan na glavo, vendar mar ni smisel našega življenja ravno to: živeti tako, kot od nas pričakuje življenje sámo, torej je potrebno zavreči vsa načela, prepustiti se naključjem in živeti tudi še potem, ko nas ne bo več … Ob koncu bi kot srečna mati štirih otrok v naši prelepi deželi rada nagovorila starše, ki imajo le enega ali dva otroka oziroma si šele ustvarjajo družino: »Matere – ne bojte se, da se bo z rojstvom otroka spremenilo vaše življenje na slabše. Koliko lepega in dragocenega prinese sleherni otrok v družino! Morda se vam bo kdaj zazdelo, da vam primanjkuje časa. Še predolge bodo minute in ure, ko boste pričakovale, da otrok končno pride na svet. Nestrpno boste pričakovale, da se vrne iz šole v naravi in neskončno veliko časa vam bo ostajalo, ko boste čakale svojega otroka, da se vrne s svoje prve zabave … Na jesen življenja boste čakale na svoje vnuke – le kam boste šle z vsem tem časom, če ne boste dočakale rojstva tega otroka, za katerega se šele odločate? Morda vas skrbi, da si boste zaradi nosečnosti pokvarile postavo. Tudi, če bodo vaši boki ostali nekoliko bolj zaobljeni in vaše prsi malce povešene – lepota bo sijala z vašega srečnega obraza in za vašega otroka boste vedno najlepša ženska v njegovem življenju! Očetje – ne bežite pred odgovornostjo, ki jo prinaša skrb za številčnejšo družino! Privoščite svojim otrokom brate in sestre, podarite jim dobrega očeta in jim bodite v ponos. Otroci nimajo možnosti, da bi si izbirali mamo in očeta. Ne glede na to, kako mislite – ravnajte tako, da bodo vaši otroci občutili srečo, da imajo ravno vas za starše ...« TE MOJE ZGODBICE Ob prebiranju teh mojih zgodbic so ti misli gotovo vsaj za hipec poletele v brezskrbna leta tvojega otroštva. Spomnil si se tudi nekaterih stvari in dogodkov, za katere si že mislil, da so zdavnaj pozabljeni, izgubljeni v času. Pred teboj so se pojavili utrinki iz šolskih dni, pomislil si na svoj dom, mimoidoče v nekaterih postajah na poti skozi življenje, katerih morda ni več, vsakdanje in priložnostne sopotnike ... In potem so tu še otroci, družina, bivanje, skrb za ljubi kruhek, veselje, smeh, žalost, bolečina, uspehi, neuspehi. Ob branju si podoživljal svoje lastne zgodbe, nisi zanemaril vloge starejših, vzgoje odraščajočih otrok, predvsem pa zavedanja vsakdanjika in minljivosti. In še to si se vprašal prijatelj moj: »Le kam se mi tako zelo mudi?« KAZALO LONČNICA JESENSKI ČAS – MOJ ČAS NA DIVJEM ZAHODU BUTELJKA GOSPA ALICE SPI, MOJA MALA ANIKA ZAJEMI VSAK DAN KAJ IMA RDEČA KAPICA V KOŠARICI HIŠA KDO JE NAREDIL BOGA NIZKI PRELETI ŠTORKELJ TE MOJE ZGODBICE Majda Pajer: Kaj ima Rdeča kapica v košari Avtor: Majda Pajer Uredil: Založba BoMa Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa Naslovnica: canva.com Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa Zbirka: Kratka proza Kraj: Murska Sobota Tiskana izdaja: 2008/2011 elektronska izdaja, leto izida: 2021 Dosegljivost: https://www.biblos.si/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani. COBISS.SI – ID = 79853571 ISBN 978-961-95470-9-0 (ePUB)