BELil SMRT. Krčma na sredi vasi . . . In noč. Skozi okna luč se blešči . . , Pred okni sence utripljejo, skozi duri ljudje se usipljejo . . , nad rožami se veja maje, znamenja daje . . , Hreščečo harmoniko spremlja bas, z glasovi meša se starčev glas, ki prošlost opeva, mladosti željan. Prešerna deklina objela je fanta: dvoumna beseda in kletev in kvanta; udarec po mizi, razbeljena dlan . . . Kratici se jezik in obraz se pači, bestija suknjo hinavsko si slači — ko njeno prikaže se grozno telo, telesa plesalcev se v eno zrasto . . . Nihče nima rodu, ne imena, kot bi stopili se v žaru plamena so eno: »Brž žganja, krčmar! In ti, gc zagodi! In vzdrami se, dekle, zapleši po podi zavriskaj, ti, fant, da še luč nam ugas v temi bolj drzne so misli nejasne . . II. Po nebu visokem se zlati čas pelje in žarkov in dežja na žemljico stelje . . . Zabrisale temno poti se na polja, mlake — zrcala v okviru podolja: nadloga si v njem svoj obraz ogleduje, v koprivah bahatih cvetica vsehuje, čebela za medom: osat se ji smeje . . . »Daj žita nam!« — vrabci kriče izza meje . . . A s hruške visoke mah s čašo napija zdaj trnu na njivi in zre čez daljino . . . Mah: »Svoboda dviga!« Trn: »Svoboda ubija!« Pa križem razpeta čez vso to dolino in vsaka je bilka od njiju objeta in mlin jima poje: »Široka kot svet! Visoka kot Bog!« ko zadnja zrna melje . . . Po nebu visokem se zlati čas pelje . . . I. V tej kaplji pekoči je dedščina vsa! Prisedi sem, dekle! Kako je doma? Nič oče ne kolne, nič mati ne reče ? Razumem, razumem, greh stari ju peče — na duši tej gnili lahkota visi . . . Na, pij! Da, njive prodal sem za grešne te groše! Fižol imam v kleti, nekaj jih bo še . . . Ti, dekle, se umikaš? Ze zibka ti poje? O, danes prešerno še srce je moje! . . . Ne brani — —! Vse berem ti v motnih to ni greh! -— — — « In valček in polka in dencig in štajeriš . . . V dimu utonil je Kristus in križ . . . In kadar o polnoči — se črez streho razpela postava je bela, dec, s koso zazvenela — nihče slišal, ne videl je ni . . . Tam je visela, ne, da v zarji jutranji je noč pobledela. III. Razdrte hiše, vas razpaljena mrtva leži . . . Prazno dvorišče, streha razgaljena in v kleti pošast sedi . . . »Kdo si ti?« — »Jaz sem beda!« »In tvoj je tale kot?« In ona me gleda in gleda in reče: »Moj. Jaz sem v hiši gospod!« Potem se je zarezala in mi dejala še to: »Najprej sem zlezla na tnalo in zajokalo je: ,Drv ni!' Pijana in nora — bogve odkod — in v culi kosti z grobov — in dviga se, pada na pot in išče domov, domov . , . IV. Pa so mi rekli: ,Prinesi jih ti!' Potlej počepnila sem vrh slemeni: , Streha preperi; popravite jo!' Pa so skomizgnili leno z rameni: ,Kako — ko na njej sedi?!' Zdaj segla sem v klet in spet: — ,Mrvice ni!' Rekli so: ,Hudo!' — in vse je šlo . . , Tako je od hiše do hiše------------- In cesta kot struga potoka . . . na vrtih živina — glas bolnika — otroka — umira nekje — tise in tise . . .« Bajta njena pogreznjena v bedo izmed drugih ne loči se hiš — Grozna nedelja! — kjer delo je pelo, zdaj v pekel se je spremenil paradiž . . . Iz šole otroci , . . Njih topi obrazi kot mumije zro . . . Vsi bledi ... In v vik in kričanje zaviti: »Halo, halo! — »Kje je bajta?« — Bolj zlobno smejo se. Bolj top njih izraz je ta čas . . . »Le smej se, fantinec! Tvoj oče hudič je in mati zlodejka; prosila sem dela, pa žganja je dala, molila sem zanjo, me je ozmerjala. U-u! U-u! Vsa vas gori, voda šumi! . . . Povodenj bo . . . povodenj! ... in suša, suša! . . . Stran . . . stran! . . . Bajta je zgorela . . . Ni je, ni! . . . Igračka moja! Njene kosti sem izgrebla, — da jih ne nese povodenj in suša . . . Micika, Micika! Kje si bila? Saj si živa, živa — — Jaz te nisem umorila! Joj, joj! — otroci, tam je sedela, bila je bela in koso je imela . . . Smrt je bila, na prste je štela in govorila: ,Dva, dva in enega ne Dva, dva in enega ne! <@> 115 «@» 15* Uj-uj! Bajta je zgorela! . . . Zagrabila culo in padla na tla — Grebe smrt v kupu pepela deci groza legla na zenice in mene ni . . . za trenutek — potlej nanjo ! — -— Micika, Micika, moja hči!« fant, hudičev sin, jo udaril je v lice V. Na samem cerkev stoji, pred tabernakljem župnik moli in vsi prazni koti in stoli — a na pragu grobar se reži in celo telo se mu smeje, ko krste šteje: »Prvi — ti, starec . . . tvoj sin te je vrgel na cesto . , . Drugi — močan gospodar . . . imel si razkošno nevesto. Pa kako ? Da je bila pijanka, ciganka celo so dejali — in taka-le kri, ej, saj veste, kedaj je še bila za nas! Opil si se, ubil si jo, utonil sam, vse v isti čas , . . Tretji — ti, Slak ... i no, bajde nesreča nikdar ne počiva ... Vesel si bil malo ... in legel med skale, misleč, da je njiva . . . v Četrta — ti, žena . . . tvoj mož ti je bajta, življenje zapil in ti si zanj delala, delala, da te je bil . . . Spet ena — no, Bog se ti usmili za dušo ! . . . In: bolje, da greš mi pod rušo! . . . Se veš, tistikrat . . . ti pijana ob cesti in gola . . . otroci so mimo šli . . . Stari sosed z malo krsto — hči pijanca v njej leži . . . In še ena in še ena in še dvoje krst otrok; na telesa njih nedolžna je zapisal kletev Bog . . , Zopet mož in zopet žena — konca ni — — — v Štejem, štejem; vsaka tolar, jaz za vsako kup prsti . . .« Grobar se na pragu reži in šteje, ne ušteje se in smeje se procesiji krst iz vasi . . . Bela smrt kosi — — —