f LISTEK. Josip Bradaškja. Rano, mnogo prerano je zašlo za vedno zlato solnce vrlemu možu, šolskemu upravi^ telju v Tržišču pri Mokronogu, tovarišu Jo* sipu Bradaškji. Po dolgem, štiriletnem bole« hanju in po neiizmernem trpljenju ga je dne 11. t. m. ugrabila smrt in dne 13. t. m. ob 4. uri popoldne smo ga spremili k večnemu počitku. Turobno so ječali zvonovi, ko smo izročali njegove zemeljske ostanke v naroč* je materi zemlji v .'Devici Mariji v Polju, kamor se je bil preselil šeie pred kratkim. V svoji mladosti gotovo ni nikdar sanjal, da bo kdaj počivalo njegovo truplo v tem lepem, prijaznem kraju blizu Ljubljane. Pred 38 leti se je rodil v prijazni pla« ninski vasi Soča blizu izvira Soče na Gori» škem. Bil je izredno nadarjen in ker je bil sin ubožnih kmetskih staršev, so se dobili razni dobrotniki, ki so ga podpirali vsb do* bo njegovega šolanja. Po dovršeni priprav? nici v Tolminu, je vstopil leta 1907. na ta« kratno učiteljišče v Kopru in leta 1911. je napravil zrelostni izpit v Gorici. Še isto leto je nastopil službo v Trenti blizu svojega rojstnega kraja, največ časa pa je učitelje« val v Novakih na Cerkljanskem. Z vso vne? mo in z vsem navdušenjem mladega učitelja se je lotil težavnega učiteljskega posla in je že takoj v prvih letih dosegel najlepše uspe« he. Mladina ga je vzljubila kot svojega naj= boljšega očeta, pri ostalem ljudstvu si je pa pridobil Ijubezen in spoštovanje s svojim obče ikoristnim delovanjem za njegov na* predek. Svetovna vojna je potegnila tudi njega v svoj vrtinec. Kot navdušenega Slovenca so ga preganjali iz kraja v kraj. kar je pre» cej zrahljalo njegovo zdravje. Po končani vojni se je z veseljem vrnil na svoje služ* beno mesto, kjer je še z večjo vnemo na» daljeval započeto delo. Njegovo geslo je bilo: Vse za dobro in pravilno vzgojo mla= dine. Z roditeljskimi sestanki je navajal starše k boljši vzgoji otrok in jih vnemal za šolo in napredek. Do skrajnosti vesten, ni nikdar niti za trenutek zanemaril svojih šolskiih dolžnosti. Daleč naokoli je veljal kot neupogljiv značaj in kot vzor vestnosti in delavnosti. Sredi največjega dela ga je zadel udarec, ki je bil povod njegovi prerani smrti. Lahi so zasedli solnčno Gorico in s tem njegov priljubljeni službeni kraj1. Začela se je zanj doba Ijutega preganjanja. Kot zavednega Slovenca,so ga očrtili in mu sledili na vsaki njegovi poti. Vsaka njegova stopnja je bila zasledovana po laških karabinjerjih in za« branjen mu je bil vsak stik z domačim ljud= stvom. Vsak dan so ga napadali z novimi očitki in z novimi grožnjami. Da si reši vsaj golo življenje, je leta 1925. V neki noči skri* vaj pobegnil čez mejo v svobodno domovino. Njegova družina je ostala tam in se je smela šele čez dolgo časa preseliti k njemu. Tu je dobil službo v pisarni sreskega šolskega nadzornika v Krškem, od koder je bil leta 1926. premeščen kot šolski upravitelj v Tržišče pri Mokronogu. Da se je bil usta= vil kje bliže svojih planin ali vsaj kje v go* renjskih hribih, bi bil najbrže danes še živ in zdrav. Sin planin in pa mili dolenjski zrak se nikakor nista mogla sporazumeti. Začel je kmalu bolehati in s tem se je začela štiri= letna doba njegovega trpljenja. Po večkrat= nem bolezenskem dopustu se je moral jeseni lanskega leta, ne da bi bil upokojen, izseliti iz šolskega stanovanja v Tržišču. To ga je silno bolelo in do svoje zadnje ure ni mogel pozabiti tega. Preselil se je v Črnuče, kjer je vso zimo prezebal v nekem vlažnem sta= novanju brez peči. Šele spomladi se mu je posrečilo dobiti primernejše stanovanje v Devici Mariji v Polju, kjer ga je kmalu za« sačila smrt. Do zadnjega je imel trdno vero, da bo še okreval. Ali zavratna bolezen, ki leto za letom redči ravno učiteljske vrste, mu je izčrpala zadnje moči. Šele predzadnji dan svojega življenja se je zavedel, da se bo treba kmalu ločiti za vedno. Težko mu je bilo umreti, težko zapustiti ljubljeno živ* ljensko družico s 3 majhnimi otročiči. O, smrt, kako si kruta! Ugrabila si slovenski mladini najboljšega učitelja in vzgojitelja, ženi blagega in zvestega moža. otročičem skrbnega in zlatega očeta, meni pa ljubega sošolca in najdražjega prijatelja. Dragi Jože, spavaj sladko v zemlji svo» bodne domovine, ki si jo tako iskreno lju^ bil in kamor Te je bilo privleklo hrepene« nje po zlati svobodi. Žal, da je nisi dolgo užival in še to le v bridkosti in trpljenju. Akoravno v Devici Mariji v Polju sko* ro nepoznan, so mu priredili domačini lep pogreb. Raz šolsko poslopje je vihrala ve» Iika žalna zastava, ki je nazrtanjala, da je umrl učiteljstrpin. Pred krsto je korakala mladina tamošnje šole z vsem učiteljskim osobjem. Pogreba se je poleg domačega ob* činstva udeležilo tudi veliko prijateljev in znancev ter stanovskih tovarišev, ki so pri« hiteli od blizu in daleč, da spremijo na zad« nji poti žrtev težavnega učiteljskega po» klica. Tovariš Vanič, predsednik krškega učiteljskega društva, čigar član je bil pokoj* nik, se je v imenu (društva in v imenu vse* ga učiteljstva z ganljivimi besedami poslovil od blagopokojnika. Naj počiva v miru! Jaka Novak. •