40 41 Ocene Ic ˇo Vidmar , Nova muzika v New Yorku. Neodvisni glasbeniki in pravica do mesta Ljubljana: Studia humanitatis. 2016, 443 str., 22,00 € Franc Križnar franc.kriznar@siol.net Ičo Vidmar (roj. 1961) je priznani slovenski sociolog kulture, neodvisni glasbeni novinar, prevajalec, predavatelj, kolumnist in esejist. L. 2015 je doktoriral na oddelku sociologije kulture ljubljanske Filozofske fakultete z naslovom Neodvisna glasbena formacija in pravica do mesta. Primer nove muzike spodnjega Manhattna. Še ena knjiga slovenske glasbene literature pogleduje čez naše nacionalne meje, še več: tokrat je Vidmarjev zabavni glasbeni pogled usmerjen »čez lužo«. Vsaj tako lahko razumemo njego- vo doktorsko disertacijo in zdaj še knjigo, ki je izšla na podlagi prve v knjižni monografiji. Za New Y ork bi zagotovo lahko tudi na glasbenem področju zapisali, da je neke vrste glasbeni vrti- ljak; mesto, kjer so najrazličnejše glasbene zvrsti in žanri polni vsega svetovljanskega, kozmopolitičnega. Tak, poglobljen in širok, je tudi pogled morda ta hip enega naših največjih po- znavalcev glasbe v New Yorku. Zakaj pa zdaj na Slovenskem prav New Y ork? Zato ker se tam že desetletja rojeva vse novo v vseh zabavnih glasbenih usmeritvah. Tam se zbira ne le glasbe- na, ampak nasploh svetovna migracija. New Y ork je praktično stičišče vsega zapoznelega in zastarelega (muzej), zlasti pa je barometer, pokazatelj vsega tistega, kar se bo v (zabavni) glasbi šele zgodilo. Anglosaksonci (Američani in Angleži pa še kdo drug) bi temu rekli »past tense and future« v isti sapi, v enem 42 Ic ˇo Vidmar, Nova muzika v New Yorku. Neodvisni glasbeniki in pravica do mesta Lower East Sida in scena downtowna, Kabaretni zakoni in za- ključni Prostori nove muzike (The Knitting Factory, Tonic, The Stone, Roulette in Issue Project Room, Festival Vision in Arts for Art, Douglass Street Music Collective in Le Poisson Rouge; 251–327). Pred koncem je na vrsti še poglavje Kulturna kriza in pravica do mesta: Zaprtje kluba Tonic in glasbeniški protest, Pravica do mesta – nemogoča zahteva?, Glasbeni delavci – moč in nemoč glasbenega sindikata in Sporazum Winter Jazz Fest (329–378). V zadnjem poglavju Namesto sklepa je objavljena »nota finalis« z naslovom Zadnji odcep za Brooklyn (379–397). V prilogah (401–419) lahko preberemo še dva naslova: Marc Ribot: Skrb in hrana za glasbeno obrobje (odlomek) in Izbrano diskografijo newyorške nove muzike. Kot se spodobi za (izvirno znanstveno) monografijo, sledi na koncu še popis Literature in drugih virov (421–443). Ta prinese vsega kar 253 enot, v glav- nem tujerodne literature in (drugih) virov, v dodatku pa še 38 enot intervjujev z avtorjem. Vidmarjeve »Neodvisne glasbenike« je izdala, kot je že (uvo- doma) zapisano Studia humanitatis (Ljubljana, 2016) v zbirki APES (www.studia-humanitatis.si), recenzenta izdaje sta bila prof. dr. Drago Kos in doc. dr. Jože V ogrinc. Slednji je tudi ured- nik monografije. Oblikovanje zbirke je delo Uvida, računalniš- ki prelom pa avtorja Javorja Čeha. Fotografijo na naslovnici je prispeval ©Roulette, knjigo pa je v nakladi 400 izvodov natisnil Studio Print, d.o.o. zamahu. New York je res križišče, krožišče in stičišče mnogih narodov in ras, kultur in tudi glasb. Če avtorjevim strokovnim in zgolj glasbenim ugotovitvam dodamo še sociološke v tej ameriški metropoli, ji lahko dodamo še nove raziskovalne raz- sežnosti med sociologijo kulture in glasbe in sociologijo mesta. Saj knjiga kar izčrpno opiše relacije med (re)produkcijo (nove) muzike in urbanimi procesi v tem kapitalističnem velemestu. Za razliko od naših glasbenih poljan se ameriški in s tem tudi newyorški glasbeniki celo podpirajo in si pomagajo med seboj, gredo celo poslušat drug drugega … Kaj pa pri nas? Seveda, potem ne bi bilo med nami t. i. pregovorne nevoščljivosti kot del naše res izvirne folklore na še marsikaterem in ne le zgolj na glasbenem področju. Zato avtor o tem zapiše, da »v mestu (New York) muzicira približno 30.000 neodvisnih glasbenih prekarcev; 1 novo muziko, kot jo širše razumem, ustvarja nekaj tisoč glasbenikov, krog, ki ga posebej obravnavam, pa je ožji, nekaj sto jih je. To je še vedno največja koncentracija glasbe- nikov na svetu v enem mestu […].« Vidmarjeva knjiga pa je tudi komparativna, kar ji seveda daje še dodaten blesk, vsaj kar zadeva domačo tovrstno (po)ustvarjalnost: »Ali si predstavljate tole mesto (Ljubljana) zadnjih dvajset let brez severa Metelkove – kljub vsemu, kar nam tam danes ni všeč? Dolgcajt za umret. Kaj so naredili v njenem južnem muzejskem kvartu? Najprej so zradirali športno igrišče. Ukinili so igro. Če bi jo kdo rabil, so to uslužbenci javnih kulturnih ustanov, da ne bi bili tako če- merni […].« Vidmarjeva monografija se začne z zahvalami (str. 5–7) in predgovorom – Živi v golem mestu (9–35), kjer si avtor za- stavi in uokviri svoje nadaljnje delo, raziskovanje, odkrivanje problematike in njenih izsledkov. Nadaljnja Neodvisna glasbe- na formacija v metropoli je razdeljena na: Kulturne formacije, Moderni v velemestu, Popularna godba, Težave z jazzom, Kul- turne opozicije, Avantgarderije in Glasbene formacije (37–98). Pod naslednjim podnaslovom Neoliberalni New York: »From welfare state to real estate« pa najdemo: New York in urbano prestrukturiranje ameriških mest, Gotham za 24 dolarjev, Izhod iz velike depresije, Neoliberalni New Y ork in Maksimalno podjet- niško mesto (99–157). Nova muzika downtowna je prikazana z naslednjimi naslovi: Sociologija koncertnih svetov, Nova mu- zika downtowna v zgodovini, Neodvisnost in glasbeni kolektivi in »Resno, kakor življenje«: zgodovinski zgled AACM iz Chica- ga (161–247). Sledi morda poglavje »in medias res (k bistvu)«: Produkcija prostora in prostori nove muzike z naslednjimi pod- naslovi: Umetnostni način produkcije v četrti SoHo, Podajanje 1 Pridevnik prekaren (najpogosteje v zvezi prekarni delavec, pogovorno preka- rec; prekarno delo; prekarna zaposlitev v pomenu 'zaposlitev za določen čas, v različnih oblikah, najpogosteje brez pravic do dopusta, prispevkov za zavaro- vanje in podobno'), ki izhaja iz latinske precarius (prvotno 'izprošen, pribera- čen, začasen, odvisen od volje drugega'; kasneje 'nestalen, negotov, prehoden') so pravniki v pomenu 'prepustitev nečesa drugemu do preklica' uporabljali že dolgo, preden je prešla v poljudno rabo. Po rimskem pravu je lastnik namreč lahko prepustil lastnino v rabo nekomu drugemu do preklica. Tako pravno razmerje se je imenovalo prekarij, prejemnik pa je bil precario accipien, preka- rist.