901
TA DE2
Marjan  K r a m b e r g e r
Ta dež, tako svetel in čist visoko v poletju,
ta pride in gre in ne ostane.
Komaj toliko, da se prah razdiši.
In pride in gre. Ne, ta ne ostane.
Ta je preveč nemiren: pol jok, pol smeh,
izgubljen in bleščeč; ta ne ve, kaj hoče.
Ne ve, kaj je treba. Ne ve, na kaj čakamo. Ta je preveč od daleč. Ta pride in gre in se ne sprašuje. Ta ne razmišlja. Ta ničesar ne ve o nas. Pride pač in se kratek čas v soncu iskri. In pride in gre. In pride in gre. Za trenutek, komaj toliko, da se prah razdiši: in pride in gre. In odide.
Ta dež, tako svetel in čist visoko v poletju.
902