NOVI SRBOHRVATSKO-SLO VENSKI BESEDNJAK
Kar težko je verjeti, da smo šele zdaj dobili prvi obsežnejši srbohrvatsko-slovenski besednjak^, potem ko smo v tem pogledu že zadovoljivo rešili odnose do nekaterih tujih jezikov. Kdor je moral doslej uporabljati prejšnje besednjake te vrste, mu je znano, kako sramotno — beseda ni nič preostra — pomanjkljiva je bila večina izmed njih. Napredek v tem pogledu lahko izmerimo tudi po primerjavi s prvim srbohrvaško-slovenskim besednjakom, • Musičeviro. iz 1. 1895, ki je doživel več izdaj in ima — 4700 besed! Jurančičev ima nekaj čez 70.000 gesel in je po vsem videzu najobsežnejši med našimi priročnimi besednjaki sploh. Za vsakdanjo rabo je ta obseg popolnoma zadosten in besednjaka pri prihodnjih izdajah pač ne bo treba bistveno razširjati.
Jurančičev besednjak smo dobili dobrih deset let po osvoboditvi in zamašil je veliko vrzel, da, lahko rečemo, da je bilo veliko napačnega storjeno zato, ker takega dela nismo imeli že ob osvoboditvi ali prej. Veliko tesnejša povezava med jugoslovanskimi narodi v povojni dobi je rodila v jezikovnem pogledu ob ugodnih tudi nekaj neugodnih posledic. Obilica besedil, ki smo jih dobivali v prevodu iz srbohrvaščine —• tu ne mislim toliko na slovstvena dela, kolikor na dnevni tisk, radijska besedila, pravne predpise in podobno — je bila spričo naglice pri delu, nepazljivosti ali tudi nezmožnosti in podobnih vzrokov neprečiščena in nedognana. Največkrat je bilo takim tekstom očitati okornost in prisiljenost, včasih pa tudi večjo popačenost. Ker nismo imeli dobrega besednjaka, poklicanim in nepoklicanim prevajalcem tega niti ne moremo preveč zameriti, saj je ravno velika sorodnost dveh jezikov največja ovira pri presajanju iz enega v drugega. Vrh tega se pri nas vsakomur zdi, da »zna« hrvaški ali srbski, čeprav je le nekoliko pogledal kak učbenik ali slovnico ali se nekaj let učil v šoli po nekaj ur tedensko. Odkar imamo Jurančičev slovar, malomarnost in neznanje ne bosta imela več svojega poglavitnega izgovora. Z druge strani bo, upajmo, besednjak opogumil nekatere naše republiške ustanove, da si bodo upale prevajati okrožnice, dobljene iz državnega središča, in jih ne bodo več razpošiljale kar neprevedenih svojim podružnicam, češ naj se znajdejo kar same, kakor vedo in znajo.
1 Janko Jurančič: Srbohrvaisko-slovenski slovar. Ljubljana 1955. Str. XXX + 1192. Založil.i Državna založba Slovenije v Ljubljani.
139
Ob tej priložnosti bi samo omenili še drugo značilnost, ki jo je zadnje čase opaziti v govorici številnih Slovencev, posebno takih, ki imajo poklicno ali kako drugače več stika s hrvaščino ali srbščino. Vse več je namreč v njihovem, govorjenju besed ali tudi celih fraz, kratko malo prevzetih iz bratskega jezika —¦ in tu ne mislimo na nekdanje izposojenke, prevzete v slovenščino v prejšnjih desetletjih, to so marveč novi izrazi, ki jim je še močno čutiti tuji izvor, če človek le hoče prisluhniti. Mislim, da tega nihče ne more biti vesel, tudi Hrvatje ali Srbi ne, saj zbliževanje med bratskimi narodi ni v tem, da bi si jezikovno izposojali drug pri drugem, temveč da drug ob drugem izpopolnjujejo vsak svojega in skušajo najti za vsak odtenek bratskega jezika primeren izraz v svojem. Mimogrede rečeno: ta pojav je tudi le enostranski, ker mi ni znano, da bi slovenščina podobno vdirala v srbohrvaški jezikovni krog. Zdi se celo, da je le-ta prav posebno odporen do slovenskih izrazov, saj tudi v uvodu k Jurančičevemu besednjaku slovenščine ni med slovanskimi jeziki, iz katerih sta si v dobi narodnega preroda izposojali besede srbščina in hrvaščina. In če naj se povrnemo k slovenščini, Jurančičev slovar lahko precej pripomore, da zajezimo po voden j nepotrebnih izposojenk: večina takega blaga je izposojena nezavedno in besednjak bo prizadevnim hitro pokazal, da so si prilastili tujo lastnino, in jim dal za to domače nadomestilo.
Besednjak kaže svojo vrednost v uporabi, bolje kot v primerjavi s sebi sorodnimi deli. Pisec teh vrstic ga je uporabljal pri prevajanju precej težavnega besedila, Cosičevih »Korenin«, romana, ki je zelo bogat z manj znanimi izrazi in rekli. Reči moram, da mi je Jurančičev besednjak v veliki večini podal razlago za iskane besede, čeprav sem velikokrat zaradi primerjave pogledal tudi v Kistič-Kangrgov ali kak drug besednjak. V nekaterih primerih se pomeni, ki sem jih našel tu ali tam, niso povsem ujemali, in težko mi je presoditi, komu bi bilo treba dati prav. Eden izmed večjih razločkov se kaže n. pr. pri frazi »doči kome glave«, ki jo Jurančič sloveni s »spraviti koga s poti«, medtem ko ima Ristič-Kangrga: »to mu je i došlo glave — daran hat er ja sein Leben eingebüsst«, torej »to je plačal z življenjem«.
Zelo veliko je razmeroma gesel, ki jih mora Jurančič slo veni ti z opisom ali s celim stavkom, ker v slovenščini nimamo ustreznega izraza. Tega je toliko, da človek kar čuti, kako se je srbohrvaščina v marsikakem pogledu razvila močneje od slovenščine, si ustvarila bogatejše izrazje. To velja že za številne izraze iz kmečkega življenja, za označbe ljudi, njihovih značilnosti in lastnosti, za odnose med njimi, pa tudi za marsikako glagolsko dejanje, za izražanje naravnih glasov in dogajanj in še za to in ono. Prav v primerjavi s tem izraznim, bogastvom človek čuti, kako smo Slovenci marsikje okorni in ne-iznajdljivi, ko stvari rajši na dolgo in na široko opisujemo, kot da bi jim dajali kar imena. Še najmanj menda zaostajamo pri rastlinskih in živalskih imenih, ki jih je v besednjaku na srečo zelo veliko — prijeten razloček v primeri z drugimi priročnimi besednjaki, ki so v tem pogledu večidel zelo skopi.
Pri slovenitvi izrazov je avtor besednjaka katerikrat kar naredil nov slovenski izraz, včasih v tesni naslonitvi na srbohrvaško besedo, včasih samo-stojneje. Morda je to katerikrat storil tudi ponevedoma, ker se mu je zazdelo, da pravimo tako in tako, čeprav izraza ni najti ne v Pleteršniku ne drugod. Dostikrat so taki izrazi posrečeno izbrani in se utegnejo uveljaviti, nekateri-krat pa so manj ustrezni, toda o tem bosta odločila raba in jezikovni razvoj. Resneje človeka motijo le redki primeri, recimo »brezdušnež«, »brezdušnica«, »brezdušnost« za »bezdušan«, »bezdušna«, »bezdušnost«, ki bo pač le »brez-srčnež« itd.;-vsaj jaz za svojo osebo v slovenščini še nisem naletel na »brezdušnost« in podobne besede.
Glede tehnične ureditve besednjaka lahko rečemo, da je natisnjen pregledno in urejen nadvse skrbno, čeprav je tisk spričo velikega obsega precej droben. Zal je v nečem podoben številnim drugim besednjakom, ki človeka tolikokrat jezijo in mu kradejo čas, ko jih uporablja: vse preveč je v njem izrazov, kjer je namesto razlage samo »glej ...« Ta metoda se zdi upravičena tam, kjer bi bila potrebna daljša razlaga ali cela skupina pomenov, toda velikokrat bi bila dovolj ena sama beseda, in tedaj bi si človek tudi pri Jurančiču želel, da bi jo našel kar na mestu in ne šele drugje. Kaj bi bilo res tako težko napisati: »samet m = somot — žamet« namesto: »samet m gl.
140
somot«? In takega blaga je še dosti. Res je, ponekod bi bil besednjak zato za kako vrstico obsežnejši.
Uvod je skrben in izčrpen, morda kar nekoliko preveč za besednjak. Bojim, se, da bo večini uporabljavcev preobsežen in tako ne bodo prebrali niti tistega, kar bi bilo nujno za dobro uporabo besednjaka. Moti me tudi nekaj jezikovnih spodrsljajev, n. pr »Jezik, čigar besedni zaklad«, ipd.
Teh nekaj pripomb naj ne zmanjšuje velikega priznanja, ki gre se-stavljavcu za prizadevno, zelo skrbno in domiselno opravljeno delo. Njegov besednjak bo vsakemu slovenskemu izobražencu, ki ga bo znal uporabljati, dragocen priročnik in kažipot za boljše poznanje obeh jezikov. J.G.
141