181
Kratkočasno berilo.
(Neprestrašeni Korenci.) Solnce je šlo za goro. Tihoten mrak sladko objema milodrago korensko dolino, kar prihropi   stari Vanzar   z Mučne gore   kričeč   po  celi vasi:
„Ala, maži, zej pa le vkup, če hočte, da nam na boja šeljme ves zažgale; na Mučne gore speta potepa; zej nam na kaže neč drujga, kaker na nje" *). Hribar , ki je ravno pri mizi „čompe pa zabeljena mesta44 jedel, verze ko vpitje po vasi zasliši, žljico iz roke, popade za puško,, jo dere po vasi in kmali spravi korenske možake na noge. Vsi zdaj v Van-zarja silijo, kakor da bi ga hotli snesti; vsaki hoče vediti, kje da ležeta potepuha. „Pri Ančnjekovem hlevu sta lumpa44. „Tri sto medvedov44 — zavpije Ančnjek — ,,koj pa če jih je v hlev zlodej nesel, potle je pa moj junec fertek"'. Zdaj hoče eden druzega prevpiti, eden pravi, naj bi ju počakali, da doli prideta; Hribar pa ves v ognji hoče, da bi kar nad-nju šli. In ker se je še vselej pravega korenjaka skazal, je tudi zdaj njegova obveljala. Zdaj popade vsaki, kar mu pride v roke: eni gnojne vile, drugi motiko, kramp, poda-javnike itd., ter se vzdignejo vsi kriče proti Mučni gori. „Smentaj! maži44 — se oglasi čez nekaj časa rajnki Štoljar LBog mu daj nebesa! sej je že umeri), ki zadej za njimi s kolom krevlja — „veste koj, jest grem pa raji nazaj; me bo vstrelii, bom pa mev". „Jest pa tudi ne grem44 — reče Šker-janc, ki je zraven Stoljarja koračil. In res, obadva gresta nazaj. Hribar in vsi drugi pa jo mahajo naprej. Blizo verna pridši se začnejo prepirati, kteri naj pervi naprej gre. „Maži, le za mno44 — se zadere Hribar ter skoči s puško naprej. Vsi koračijo za njim. Ko pridejo do omenjenega kraja, kjer imata tolovaja biti, zavpije Hribar že od deleč na ves glas: „Dober večer, maži!44 Pa nobenega glasu ni slišati. V drugo zavpije: „dober večer, maži!u pa skoči dva koraka naprej. Ali tudi zdaj je bilo vse tiho. Ko tudi na tretji nagovor nič odgovora ni bilo, pa Hribar vstreli v enega. Al obadva „šeljma44 sta prav pri miru in se ne zmenita za to. To se jim ne zdi po pravici, zato si nobeden ne upa za stopnjo naprej. Hribar se vendar moža pokaže in gre naprej isko pred nosom deržaje, ter še v druzega vstreli — pa tudi ta se ne gane. Zdaj vzame puško pri drobnem koncu ter buti s kopitom ravno tje, kjer je mislil, da je glava; pa namesti da bi se buča, se je kopito puške razcepilo. Zdaj še iu pogleda bolj na tanko. „Šencej !" — zavpije — to stale dva štora44. In pri ti priči so jeli vsi ložej dihati in severnejo domii. — Celi Koren se je v veselji zibal, sprejeti svoje serčne junake. Al ti so bili veseli, da namesto s „šeljmiu so imeli le s štor o vi boj. Se ve da pa se je to še le pozneje zvedilo, ko jih je —ški župan pred se poklical v imenu „Cronauerrattengemeinde44, kakor je ta mož navadno po nemško pisal, čeravno se mu je nemščina toliko podajala kakor zecu boben.                                                Slavomir.
*) Zapišem te besede kakor jih tukaj Dolinei govore, namesti: „AloT možje, zdaj pa le vkup, če hočete, da nam ne bojo tolovaji vasL zažgali; na Mučni gori speta potepuha44.                         Pis.