Kolizijska norma mednaioidne kupoprodaje. 85
Kolizijska norma mednarodne kupoprodaje (premičnin).
Prof. Lapajne.
1. Zadevna kolizijska norma je v ospredju današnje diskusije. Kongresa International Law Associacije (na Dunaju 1926) in Instituta de droit International (v Lausanni 1927), mednarodna trg. zbornica in končno VI. haaška zasebnopiraivna konferenca (1928) so se bavili ž njo. Kolizijsko normo potrebuje ves mednarodni uvoz in izvoz. Da ni že zdavnaj odkrita, priča o nerazvitosti mednarodnega zasebnega prava, a hkratu o težavnosti problema, ki ga je rešiti. V neki meri se da počasno njegovo reševanje razlagati iz dveh okolnosti: da so ku-
86 Kclizijska lujmia mednarodne kupoproda.ie.
poprodajne zakonodaje držav že v precejšnji meri vsebinski izenačen e. tako da v tej meri konflikti pravnih redov več ne nastajajo, in iz nadaljnje okolnosti, da so norme kupoprodajnih zakonodaj iz večine popustnega značaja, tako da se moreta pogodbenika dogovoriti na pravni red, po katerem želita uravnati učinke kupoprodaje. Kolikor so še vsebinske razlike med nacionalnimi kupoprodajnimi zakonodajami, in se stranki na merodajni pravni red ne dogovorita ali radi prinud-nega značaja norm dogovoriti ne moreta — ostane kolizijska norma prej ko slej potrebna. Odtod živahno prizadevanje, jo odkriti in v mednarodnem kolektivnem dogotvoru uzakoniti.
2. Zadevna kol. norma spada h kol. normam mednarodnega pogodbenega prava (poslovnih obligacij). Vendar se s to ugotovitvijo rešitvi problema nismo nič približali, kajti kolizijska norma za mednarodne pogodbe (poslovne obligacije) je še sama neodkrita. Pripoiroča se pa. da se pomudimo pri prizadevanjih za njeno odkritje, da se ognemo že ovrženim, na pačnim ali nesprejemljivim naukom.
Naijačno bi bilo, ako bi se uporabljala na presojo mednarodne pogodbe lex fori. Pravni red, veljajoč na sedežu sodišča, pozvanega za razsojo spora iz mednarodne pogodbe, nima ž njo nobenega stika. Kajti določitev fora (sodstva določne države) se ravna po drugih, lastnih normah, ne po kol. normah mednarodnega zasebnega prava. Za uveljavljenje spora iz iste mednarodne pogodbe more biti sodstveno pristojnih več držav, a pogodba je obvladovana vedno od pravnega reda ene same. Obvladovana je dalje od pravnega reda takoj ob svojem nastanku, ne šele ob uveljavljenju spora iz nje in neodvisno od tega uveljavljenja. — Le izjemoma je na mednarodne pogodbe uporabna lex nationalis pogodbenikov. Pogodbenika ob pogajanju po medsebojnem državljanstvu navadno ne povprašujeta in jima najčešče tudi sicer ni znano. Le. kadar je obema pogodbenikoma državljanstvo skupno, piriča-kujejo neke starejše zakonodaje, da sta se pri sklepanju pogodbe v tujini ozirala na domovinski pravni red (§ 46, 2 st. grdj. zak., ki pričakuje to od Srbijancev, sklepajočih v tujini: ol. 9 codice civile, ki pričakuje isto od tujcev, sklepajočih v Italiji). Pri nas je pravni red skupnega državljanstva relevanten le po
Kolizijska norma mednarodne kupoprodaje. Si?
Čl. 85. al. 3 Starega men. r. (za zahtevke veljavnosti menične zaveze, izjavljene od tuzemca tuzemcu v tujini). Umestna ter od haaSke konivencije (z dne 17. julija 1905) sprejeta je mero-dajnost skupne lex nationalis soprogov za ženitne pakte; a žcnitni pakti so pogodbe svoje vrste, neprimerno bližje rod-binskemiu, nego prometnemu pravu. Zitelmann in Klein sta se ogrevala za uporabnost Icgis nationalis dolžnika iz pogodbe. Ker sta pa pri vsaki onerozni pogodbi dva taka dolžnika, bi se morale vedno uporabljati dve leges nationales, n. pr. lex nationalis prodajalca na njegovo stvarno (dobavno) obveznost, lex nationalis kupca na njegovo denarno (plačilno) obveznost. V tem primeru bi bil vsak pogodbenik upravičen po drugem pravu (sopogodbenikovem), nego po njem zavezan (svojem lastnem); sinalagmatični značaj pogodbe (pravni koneks med obema obligacijama) ovira tako rešitev. Ako bi n. pr. zahtevala lex nationalis kupca naprejšnjo spolnitev dobavne obveznosti, a lex nationalis prodajalca sočasno spolnitev dobavne in plačilne obveznosti (iz roke v roko), bi ne bilo izhoda iz kolizije. — Mnogo bolj sprejemljiva s teoretičnega, kakor praktičnega stališča je lex skupnega domicila pogodbenikov. Pri tem štejemo za domicil trgovcev in obrtnikov (poglavitnih uvoznikov in izvoznikov) sedež njih podjetja, za domicil zasebnikov kraj stalne nastanitve. Medsebojni domicil je pogodbenikoma vedno znan in njima vedno važen; kajti na domicilu sta. če ni drugačnega dogovora, dolžna, pogodbo spolniti. Izjemoma tudi ta lex domicilii communis ni umestna. Če n. pr. napravita v Ameriki domi-cilirana Jugoslovana izlet v domovino in skleneta tukaj pogodbo, se ozirata pač prej na jugoslovanski, nego ameriški pravni red. — Kadar pogodbenikoma domicil ni skupen in dbmicilirata vsak na drugem pravnem področju, nas pusti kol. norma legis domicilii sploh na cedilu. Katera obeh leges domicilii naj bi imela prednost pred drugo? Uporaba vsake bi kršila ravnopravnost pogodbenikov. Mnogi se vnemajo za prednost prodajalčeve lex dbmicilii kot stvarnega (dobavnega) dolžnika; a kako se naj opraviči ta privileg. in kateri kriterij naj odločuje o privilegu pri onih mednarodnih pogodbah, kjer sta oba pogodbenika stvarna dolžnika n. pr. pri menjalni? Zoper kumu-
88 Kolizijska norma mednarodne kupoprodaje.
lativno uporabo obeh leges domicilii na sličen način, kakor zgoraj obeh leges nationales (torej zoper uporabo legis domicilii prodajalca na njegovo dobavno, legis domicilii kupca na njegovo plačilno obveznost), govori, kakor tam, sinalagmatični značaj onerozne pogodbe. Kumulativna uporaba obeh leges domicilii v drugem smislu, da bi bila eden in drugi pogodbenik upravičena in zavezana vsak po svoji lex domicilii, je sploh nemožna, ker bi dovedla do vsebinske inkongruence med pravico enega dela in ustrezno obveznostjo drugega.
3. Preostaja kol. norma legis loci actus, tukaj nazvana lex loci contractus. Njo so učili že statutarji; uzakonila jo je večina držav evropskega kontinenta, tuidi mnoge izvenevrop-ske; zlasti velja v deželah staroavstr. o. d. z., srb. grdj. zak., v Firanciji, Belgiji, Holandiji, Španiji, Italiji, Japonski, tudi v nekih ameriških državah in angleških dominionih. Locus actus je pogodbenikoma vedno znan. Najčešče je identičen ž njiju skupnim domicilom, tako da indicirata obe leges (loci contractus in domicilii communis) isti pravni red (kar je posebno ugodno). Kadar se izjemoma pogodba ne sklepa na skupnem domicilu, smo na goriomenjenem zgledu (amer.-jgsl.) videli, da gre prednost legi loci contractus. Nadaljnja, najvažnejša odlika legis loci contractus pred drugimi je, da se presojajo ob njeni uporabi pravice i n obveznosti enega i n drugega pogodbenika po enem samem pravu, tako da odpadejo i inkongruence vsebin med pravicami in obveznostmi i ovire, izvirajoče iz pravnega koneksa med obema obligacijama. Tudi po sami naravi občutimo, da ima pogodbeno razmerje še največ odnošaja k pravnemu redu kraja, kjer nastane; o deliktnih obligacijah ne dvomi že stoletja nihče, da nastajajo lege loci delicti commissi. — Vendar tudi uporaba legis loci contractus ni brez senčnih strani. Legi loci contractus se predvsem očita, da je v nekih (a redkih) primerih brez pravne relevance n. pr. pri sklepanju pogodbe v drvečem vlaku. Dalje, da dela pri pogodbah, sklenjenih inter absentes, kadar žiivita oferent in akceptant na raznih pravnih področjih, ugotovitev sklenit-venega kraja nepremagljive težave n. pr. če uzakonjuje ofe-rentovo pravno ix>dročje tzv. prejemno, akceptantovo tzv. oddajno teortijo. in si. Navzlic temu ima Iex loci contractus
Kolizijska norma mednarodlne kupoprodaje. 89
med i'iiteniacioiialisti še največ privržencev. Žal, da tudi ti niso edini med seboj: Eni poudarjajo relevanco pravneg-a reda kraja, kjer se je pogodba sklenila, drugi kraja, kjer se naj pogodba spolni. Zadnji se ognejo na ta način opisanim senč-niim stranem legis loci contractus. Ko so ob unifikaciji nemškega civilnega prava koncem pret. stoletja odtehtovali dobre in slabe strani posameznih, za mednarodne poslovne obligacije zatrjevanih kol. norm, se niso mogli odločiti za nobeno in so jo pustili neuzakonjeno. Nemška sodna praksa se je odločila (po Savignyjevem nauku) za pravni red kraja spolnitve, ki ga danes v Nemčiji uporabljajo z zadovoljivejšim uspehom, nego drugod pravni red kraja sklenitve pogodbe. Vendar se zdi, da problem tudi z izključno uporabo legis loci solutio-nis ni rešen.
4. Moderne zakonodaje mednarodnega zasebnega prava skušajo obvladati problem z uzakonjenjem dolge vrste specialnih kol. norm za posamezne tipe mednarodnih pogodb in z daleč segajočim diferenciranjem generalne kol. norme za nje. V mislih imam poljski zakon z dne 2. avgusta 1926, št. .581 in načrt čsl. unif. o. d. z. Pred pravnimi redi, indicira-nimi po kol. normah, uporabljata obe zakonodaji seveda pravni red, na katerega se pogodbenika (v mejah popustnega prava) dogovorita (kar pa ni kol. norma v tehničnem pomenu besede).
Specialne kol. norme predvidevata cit. zakonodaji zlasti za razne tipe tzv. množičnih (mnoštvenih) pogodb, t. i. za pogodbe, ki jih sklepa en pogodbenik z množico sopogodbe-nikov z bistveno enako vsebino. Tukaj prevalira položaj prvo-navedenega pogodbenika, n. pr. države, javnopravne korix)ra-cije, javni poklic izvršujoče osebe, zavarovalnice itd. napram onemu sopogodbenikov (dobaviteljev, klientov, skleniteljev zav. pogodb) v taki meri, da obvladuje pogodbo vedno pravni red kraja njegovega sedeža. Tako specialno kolizijsko normo predvidevata obe zakonodaji tudi za en tip mednarodne kupoprodaje premičnin. Čl. 8. št. 3 polj. zak. odreja: »Na pogodbe, sklenjene v detajlni trgovini, se uporablja pravo kraja, kjer je nastanjen prodajalec« § 23. al. 2, št. 1 čsl. nač. predlaga v obliki domneve: »Pri prodajah v izvrševanju trgovine ali obrta ... je imeti, da sta se stranki molče podvrgli
90 Kolizijska norma mednarodlne kupoprodaje.
4
pravnemu redu kraja, kjer je trg. ali obrtna naselbina prodajalčeva.« Obe specialni kol. normi navezujeta torej na lex prodajalčevega domicila (sedeža njegovega podjetja).
Generalno kol. normo za mednarodno pogodbo diferencira čl. 9 polj. zaik. tako-le: »... uporabiti je pravo države, v kateri imata obe stranki ob sklenitvi pogodbe svoje domo-vališče. Ako domujeta v raznih državah... in je obveznost obojestranska, je uporabiti pravo države, v kateri je bila pogodba sklenjena. Pogodbo med odsotnimi je šteti za sklenjeno na tistem kraju, na katerem prejme oferent akcept oferte.« .\ ^ 25 al. 1 čsl. nač.: »Pri drugih pogodbah naj se uporabi pravni red države, v kateri imata obe stranki skupno sivoje domo-vališče, če nimata domovališča v isti državi, velja pravni red kraja, kjer je bila pogodba sklenjena; če je pa bila sklenjena med odsotnimi, velja pravni red dolžnikovega domovališča.« Obe generalni kol. normi indicirata. kakor vidimo, pred vsemi drugimi pravnimi redi legem domicilii communis pogodbenikov. Kadar pogodbenika nimata domovališča na istem pravnem področju (v isti državi), in je pogodba sklenjena inter pracsen-tes, uporabljata legem loci contractus. Če je sklenjena inter absentes, velja po polj. zak. še vedno lex loci contractus ter se hkratu uzakonjuje (dopolnjuje materialno pravo z normo), kako se v tem primeru določi locus contractus (v smislu sprejemne teorije). Čsl. nač. pa predlaga, naj se mednarodna pogodba, sklenjena inter absentes. ako pogodbenika ne domujeta na istem pravnem območju, presoja lege domicilii debi-toris (katerega dveh debitores? obeh?)
Legi loci actus (contractus) se odkazuje s temi normami, neposredno ali posredno, skcro izključna uporabnostna sfera. Kajti tudi v primerih, ko je uporabiti (po specialni kol. normi) pravni red prodajalčevega podjetja ali (po generalni) pravni red skupnega domovališča, zaključujeta pogodbenika kupoprodajo skoro vedno 'v območju tega pravnega reda. Zakono-dajca se torej ne ogibata toliko kol. normi legis loci actus (contractus), kolikor na vezni okolnosti loci actus (contractus) iz gorinavedenih razlogov. — Kljub temn izrecnemu ali tihemu priznavanju merodaijnosti legis loci actus (contractus) se bojim, da poljska in češkoslovaška zakonodaja problema še vedno
Kolizijska nonna mednarodne kupoprodaje. 91
nista rešili. Kajti leges loci contractus sta, kadar ležita kraja sklenitve in spolnitve pogodb v raznih pravnih območjih, dve: lex loci s t i p u 1 a t i o n i s in lex loci solutionis. Obe zakonodaji se ozirata le na prvo; drugo prezirata. S tem bosta dosegli baš nasproten rezultat, kakor nemška sodna praksa. A sigurnost mednarodnega prometa zahteva, da postanejo vsaj kol. norme (če ne materialni pravni redi po vsebini konformni.
5. V nastopnem naj dokažem, da se lex loci contractus pravilno umeva in uporablja le takrat, kadar se uporabljata na vsako mednarodno pogodbeno razmerje kumulativno tako pravni red kraja sklenitve, kakor kraja spolnitve, a vsak na d r u g e m p o d r o č j u. — Vsako pogodbeno razmerje dbseže svoj gospodarski namen šele s svojo spolnitvijo (z ukinitvijo ustanovljenih obveznosti). Sestoji torej vedno iz dveh pravnih aktov: iz ustanovitvenega (sklenitvenega) in ukinitvenega (spolnitvenega). Vsak teh pravnih aktov je dvostranski, je pogodba: obligatorna ozir. sobicijska. Tudi solu-cijska pogodba potrebuje za svojo veljavnost vse elemente veljavnosti obligatorne: sposobnost strank (da spolnijo ozir. da spolneno sprejmejo), spolnitveni sporazum, možnost in dopustnost spolnitve (a Rimljani so terjali za acceptilatio celo obliko). Za mednarodno zasebno pravo' sledi iz tega, da je treba legem loci actus (contractus) uporabljali dvakrat, in da enkratna uporaba le tedaj ne škoduje, kadar ležita kraja sklenitve in spolnitve v istem pravnem območju. C i m ležita v raznih in različnih, je uporabiti na skleni t veni posel legem loci stipulationis, na spolnitveni legem loci solutionis. Kakor bi bilo nenaravno, uporabljati na prvi legem loci solutionis, ta!ko bi bilo neprimerno, uporabljati legem loci stipulationis na drugi. Zakaj naj bi n. pr. pravni red kraja sklenitve prejudiciral o vprašanju, ali je spolnitev pogodbe na drugem pravnem področju možna (dopustna) ali ne?
Priporočam torej d u a 1 i s t i č n o razumevanje kol. norme legis loci contractus: uporabljanje legis loci stipulationis na sklenitveni, legis loci solutionis na spolnitveni posel. Razmejitev uporabnostnih sfer obeh bo napravljala še nekaj
92 Kolizijska norma mednarodne kupop-rodaje.
težav, a ne nepremagljivih. — Po m. m. je uporabljati legem loci' stipulationis predvsem na zahtevke veljavnosti sklenitvenega akta (razen na zahtevek pogodbene sposobnosti, za kateri imamo specialno kol. normo); legem loci solutionis na zahtevke veljavnosti spolnitvenega akta (z isto izjemo). Isti leges je uporabljati za omejitve ene in druge poslovne volje, sklenit-vene in spolnitvene (s pogoji, roki) in na pomanjkljivosti (hibe) poslovne volje (zmote, prevare, silo, ustrahovanje): če se pripete te hibe ob sklepanju, se presojajo lege 1. stipulationis, če se pripete ob spolnjevanju, lege 1. solutionis. Lege loci stipulationis se dalje ravnajo zakoniti učinki sklenjene pogodbe (zakonita vsebina ustanovljenih pravic in obveznosti, kadar je nista dogovorili stranki sami), zlasti zakoniti čas, kraj in način spolnitve. K učinkom pogodbe ne spadajo več tzv. spolnitvene (plačilne) modalitete: valuta (če ni dogovorjena), prezenta-cijski roki. število respektnih dni, pojem poslovnega časa in po.slovnega lokala na kraju spolnitve; vse te modalitete se presojajo že lege loci solutionis. Prav tako (lege loci solutionis) vprašanje soglašanja spolnitve s pogodbeno vsebino n. pr. če ima prodajalec (po dogovoru ali lege loci stipulationis) dobaviti blago srednje dobrote. Ugotovitev, ali je dobavil srednjo dobroto, se mora ozirati na srednjo po razmerah kraja dolžne spolnitve. Lege loci solutionis se ravnajo končno zakoniti spolnitveni (plačilni) surogati, n. pr. datio in solutum, pobotanje, založitev na sodišču, sploh zakoniti načini ukinitve pogodbenega razmerja (odpoved, ev. smrt). — Rad pripuščam, da bo znanstvo, čim pristane na pravilnost dualističnega razumevanja in uporabljanja legis loci contractus, napravilo k tej opredelitvi obeh uporabnostnih sfer še kako doipolnitev ali korekturo.
Uporabnostna sfera legis loci solutionis je neprimerno večja, nego ona legis loci stipulationis. Pretežna večina sporov iz mednarodnih pogodb, zlasti kupoprodajnih, nastaja namreč povlodOm njih spolnjevanja, ne povodom ustanavljanja. Zato stopa praktična važnost legi loci stipulationis v ozadje v primeri z važnostjo legis loci solutionis. dasi sta obe leges loci actus. Hkratu zgube s tem na praktičnem pomenu gori-opisane senčne strani legis loci stipulationis.
Kolizijska norma mednairodlne kupoprodaje. 93
6. Več inozemskih judikatur že danes podpira pravihiost duaUstičnega razumevanja legis loci contractus. Švicarska judikatuira razlikuje med eksistenčnimi pogoji za nastanek ix>-godbe in med spolnitvijo pogodbe; prve presoja po pravnem redu kraja sklenitve, drugo po pravnem redu kraja spolnitve. Francoska judikatura presoja vsebino pogodbe po pravnem redu kraja sklenitve, način spolnitve po onem kraja spolnitve (obe judikaturi citiram pO' članku prof. Neunerja v »Zeitschrift fiir auslandisches und internationales Privatrecht«, zv. 1—2 iz 1. 1928). — Tudi sporadična zakonodajna mesta me podpirajo. Za menična prava se splošno uči, da je treba pri vsaki posamezni menični izjavi, pri kateri ležita kraja prevzema in spolnitve meinične zaveze v raznih pravnih območjih, razlikovati med uporabnostnimi sferami enega in drugega pravnega reda: če je menica plačljiva v tuzemstvu, izdana in akceptirana v inozemstvu, se morajo akceptanti, njih avalisti in domiciliati, ko računajo plačilni dan ali ko hočejo izkoristiti respektne dnj ali plačati v delnih zneskih, držati tuzemskega meničnega zakona. Za področje mednarodnega čekovnega prava se glasita določbi § 9 al. 2 in 6 starega slov.-dalm. ozir. § 8 hrv.-slav. cit. zak. analogno: O roku za prezentacije čeka, izdanega v inozemstvu, plačljivega v tuzemstvu, odloča tuzemski pravni red; o roku za prezentacije čeka, izdanega v tuzemstvu, plačljivega v inozemstvu, inozemski (tuzemski le, kadar inozemski ne predvideva prezentacijskega roka). Poljski zakon z dne 2. avg. 1926 št. 581, ki uzakonjuje (izvzemšl primer skupnega domicila pogodbenikov) merodajnost legis loci stipulationis, se v enem primeru (čl. 10) vendar spomni merodajno-sti legis loci solutionis: Po čl. 10 sc' stranke vezane na zakonite prepovedi (s posledico ničnosti), ki veljajo v državi, kjer dolžnik domuje ali kjer ima spolniti svojo obveznost. Celo sklicevanje 37 našega o. d. z. na ^ 4 ibid, se tolmači v tem smislu, da na pogodbe, sklenjene med našimi državljani v tujini, ni uporabljati o. d. z., ako te pogodbe nimajo pravnih učinkov pri nas. Po § 46 (2 stav.) grdj. zak. ni uporabljati domovinskega prava na posle Srbov s Srbi v tujini, ako iščejo pomoči pri inozemskem sodišču »zbog zakonih sledstava u tudjoj zemlji za njih proističučih«; pri poslih tuj-
94 Kalizijska norma medinairodlne kupoprodaje.
cev S tujci v Srbiji je uporabljati grdj. zak. (po 5. stav. ibid.) le, »ako bi iz toga zakona i sledstva u Srbiji za njih proisti-cala«. Seveda so to le rahla namdgavanja na upoštevnosi legis loci solutionis; pač pa jasno odklanjanje vesoljne moči legis loci stipulationis.
7. Še ena napačna uporaba legis loci contractus ruši njen kredit. Lex loci stipulationis se uporablja rada tudi na posledice zamudne, pomanjkljive ali sicer viciozne spolnitve in ina posledice nespolnitve. Lege loci stipulationis se cesto presojajo: višina zakonitih zamudnih obresti, jamčevalni, kmi-dikcijski, zavarovalni zahtevki (radi ogroženosti terjatve), odstopna pravica radi nespolnitve in dr. Rezultati so nezadovoljivi, kar je obžalovati tem bolj, ker dajo baš ti zahtevki največ povodov za spore na polju mednarodnega pogodbenega pirava. Rezultati so tudi nepravilni, ne le, ker ti zahtevki niso v nobeni zvezi s sklenitvijo pogodbe (temveč z njeno spolni-tvijo), ampak še iz nastopnega, samostojnega razloga. Ti zahtevki ne spadajo k učinkom (vsebini) pogodbe m niso i>o-sk)vni (kontraktualni) zahtevki. Saj ne izvirajo volji pogodbenikov; nasprotno iz kršitve te volje po sopogodbeniku. Zatorej je čisto napačno, uporabljati na nje katerokoli koUzijsko normo mednarodnega pogodbenega (poslovnodbligacijskega) prava. Ti zahtevki so marveč neke vrste odškodninski zahtevki v širšem, doslej nerabljenem, ;pomenu besede (so »reparacije«). Za neobhodno, pri vseh se povračujočo predix)-stavko imajo oškodovanje pogodbenika po nekem dejanju ah nehanju (dasi nekrivdnem). Mednarodno pravo jih mora zato presojati po analognem pravnem redu, po katerem presoja pravice in obveznosti iz mednarodnih civilnopravnih deliktov: lege loci delicti commissi, ki jo tukaj prekrstimo v lex loci 1 a e s i on i s (contractus). Ker se pa vsaka obveznost krši tam, kjer bi se bila morala spoVniti, je lex loci laesionis identična z lex loci solutionis. Po tem argumentiranju je I e x loci solutionis edini pravilni pravni red za presojanje nastanka, vsebine, obsega in prestanka teh (reparacijskih) zahtevkov. Vsaka druga kol. norma za nje se mi zdi napačna; ne le lex loci stipulationis, tudi lex dbmiciUi cominunis ali lex dbmicilii oškodovanega ali škodujočega pogodbenika (kadar ni
Kolizijska norma mednarodne kupoprodaje. 9&
identična z lex loci solutionis). Višina zakonitih zamudnih obresti se presoja torej, vedno po pravnem redu kraja, kjer bi se bil moral denarni dolg pravočasno poravnati.
8. Sedaj šele, 'ko smo ugotovili prednosti pravilno razumljene kol. norme legis loci contractus pred drugimi, naj pristopim k resolucijam in skleix)m uvodoma omenjenih kongresov in konferenc iz 1. 1926— 1928 in ocenim sprejemljivost aK nesprejemljivost od njih, za mednarodno kupoprodajo (premičnin) predlaganih kol. norm. V bistvu so se vse resolucije in siklepi zedinili na nastopno načelno, dve izjemni in dve .specialni kol. normi:
1.) Načeloma naj sc mednarodne kupoprodaje presojajo po pravnem 'redu prodajalca, t. j. kraja njegovega stalnega bivanja (če je trgovec ali obrtnik, kraja njegovega podjetja); 2.) a) Kadar pa poišče prodajalec (osebno ali po zastopniku) za sklenitev kupoprodaje kupca na njegovem bivališču ali b) kadar ima prodajalnico v kupčevem pravnem območju, naj velja pravni red kupca, t. j. kraja njegovega stalnega bivanja (če je trgovec ah obrtnik, kraja kupčevega podjetja); 3.) a) Za tkzv. stavljenje blaga na razpolago naj velja pravni red na kraju preiskave dobavljenega blaga, b) za kupoprodaje, sklenjene na borzi, sejmu, javnem trgu, na dražbi ali na podlagi sddne odredbe, lex loci stipidationis. — K tem kol. normam so predlagani še razni amandmaji; do bodoče sedme haaške zasebnopravne konference se bodo resolucije šeste in amandmaji ponovno pretresli, nakair bodo kol. norime na bodoči haaški konferenci sprejete v kolektiven mednairodni dogovor.
Ka^kor vidimo, tudi te kol. norme niso iz enega kova in se ozirajo na prvi videz prav malo na lex loci contractus. Na locus contractus navezujeta izrecno le obe specialni kol. normi pod št. 3.). Da se morajo jamčevalni zahtevki (ne le stavljenje na razpolago) ravnati lege loci solutionis, soglaša z mojimi izvajanji pod 7). Da se bodo presojale borzne, sejmske, tržne kupoprodaje in si. lege loci stipulationis, bo pravilno tedaj, kadar bo spolnitveni kraj identičen s sklenitvenim; sicer bo pravihiost le delna (za ^lenitveni, ne za spolnitveni posel). Načelna kol. norma št. 1) in obe izjemni št. 2) navezujeta po svojem besedilu na kraj stalnega bivanja (podljetja) prodajalca
96 Kriminal-noepedagošiki smotri v miladinskemi pra^u'.
OZ. kupca. Prvo tedaj, kadar je prišel (kakor običajno) kupec kupit k prodajalcu, drugo, kadar je prodajalec poiskal kupca ali kadar ima prodajalnico v kupčevem področju. Za skoro vse te primere bo rezultat ta, da bo kupoprodajo obvladovala lex loci stipulationis. Zopet je ugotoviti, da bodo kol. norme pra vilne le tedaj, kaldar bo spolnitveni kraj identičen s sklenitve nim: sicer bodo pravilne za sklenitveni, nepravilne za spolnit veni posel. — Izmed amandma - predlogov terja najzanimivejš kol. normo legis plačilnega kraja za vse »plačilne modalitete« Ce bo sprejet, bo to dinugi primer priznavanja merodajnosti legis loci solutionis. Tudi to bo še premalo, ker se mora zagotoviti legi loci solutionis obvladovanje vsega spolnitvenega posla ter vseh, iz kršitve pogodbe nastajajočih reparacij.