Izhaja rsak četrtek • Posamezna i t e v i 1 k a stane Din 1'50 Celoletna naročnina Din40#— • Čekovni račun: „Straža ▼ viharju**, Ljubljana, it. 16.790
Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: A. Lipoviek (Jredniitvo in uprava: Ljubljana Semeniika 2/11. • Tisk Jugoslo*. tiskarne (J. Kramarič)
Ljubljana, 28. novembra 1940	L«*0	VII	—	Številka	11
ABC kcrpctnttuumn
V	vrsti naših razgovorov o korporativizmu se bomio danes ustavili ob temeljnem vprašanju, ki smo ga v zadnji številki takole postavili:
Če bi »družbeno ureditev na osnovah prave družbene filozofije« preprosto predočili s krogom, potem bi razmerje korporativizma do tega »družbenega kroga« mogli označiti tako, da bi ga zarisali v omenjeni »družbeni krog« bodisi kot manjši koncentrični krog ali pa kot njegov izsek. Z drugimi besedami: »u d e j s t v i t i k o r p o r a t i v i z e m« se pravi »udejstviti en del družbene Ureditve na osnovah prave družbene filozofije«. Kateri oz. koliki del?
Prav na to vprašanje bi radi danes kratko odgovorili.
Kaj pravi okroinlcal
V	okrožnici Pija XI. »Quadragesimo anno«, ki je prava temeljna listina krščansko pojmovanega korporativizma, beremo v stavku 78:
»Ko omenjamo' preosnovo ustanov, mislimo posebno na državo (kot družbeni pravni organizem — op. pis.). Ne kakor da bi bilo od njenega dela pričakovati vse rešitve, temveč ker je po krivdi ,individualizma"... prišlo do tega, da je nekdaj bogato in po raznovrstnih družbah organsko razvito družbeno življenje propadlo in skoraj zamrlo. Tako so ljudje (kot ,poedinci‘ — op. pis.) i n država (kot ,oblast* — op. pis.) osamljeni, v nemalo škodo države same, ki je izgubila socialno obliko vladavine in prevzela vsa tista bremena, katera so nosile poprej razne, sedaj zatrte organizacije, tako da zasiplje in tlači državo skoraj neskončno nalog in poslov.«
Proti tej karikaturi države, kakor jo je v sto letih izmaličil razvezani liberalizem, postavlja okrožnica v svojem 80. in 81. stavku naslednje, dokaj preprosto obnovitveno načelo:
»Dasi je resnično, kar potrjuje zgodovina, da zaradi izpremenjenih razmer (tu se zrcali realizem okrožnice) zmorejo sedaj mnogo tega, kar so v prejšnjih časih opravljale tudi male organizacije, le velike združbe, velja vendar Je vedno tisto nepremakljivo in nespremenljivo prevažno načelo *ocialne filozofije (tu se zrcali nadčasovna veljavnost osnovnih načel okrožnice),
namreč: kakor ni dopustno jemati posameznikom in izročati občini, kar zmorejo posamezniki s svojo močjo in svojo delavnostjo, tako je nepravično, povzroča veliko škodo in moti pravi red, če se to, kar zmorejo manjše in nižje organizacije, izroča večji in višji družbi; zakaj država mora po svoji moči in naravi udom socialnega organizma s svojo delavnostjo dajati oporo, nikdar pa ne sme le-teh vase povzemati in uničevati.«
»Vrhovna družbena oblast naj torej posle in skrbi manjšega pomena, ki bi jo itak zelo zadrževale, prepušča nižjim organizacijam. Tako bo tem svobodneje, krepkeje in uspešneje izvrševala vse tiste posle, ki pristoje le njej, ker jih le ona more izvršiti: ona naj torej nadzoruje, čuva, sili, zabranjuje, kakor nanašajo prilike ali zahteva potreba. Naj ibodo torej tisti, ki vladajo, prepričani: čim bolj bodo čuvali to načelo o dopolnjujoči nalogi višje oblasti in čim popolnejši bo hierarhični (zapovrstni) red med raznimi organizacijami, tem uspešnejša bo dejavnost družbene oblasti, tem ugodnejše in srečnejše stanje države same.«
„Druibeni krog11
Ali moremo nauk, kakor je izražen v citiranem 79., 80. in 81. stavku okrožnice, imenovati »stanovstvo« ali »korporativizem«? Nikakor ne. Saj korporacija kot ustanova, po kateri ima korporativna zamisel svoje ime in svojo vsebino, v navedenih temeljnih stavkih okrožnice niti še ni omenjena.
To, kar je izraženo v teh stavkih okrožnice, to ni korporativizem, temveč je mnogo več: je »nepremakljivo in ne-ipremenlj ivo načelo socialne filozofije«, — kakor pravi okrožnica.
To je tisti naš skupni »družbeni krog«, v odnosu do katerega je korporativizem (»stanovstvo« je zelo šibek slovenski izraz za korporativizem) manjši koncentrični krog ali pa njegov izsek.
Okrožnica govori o »manjših« in »nižjih«, »večjih« in »višjih« družbah in postavlja za odnose med njimi načelo hierarhičnega ravnovesja. Za primer navaja trilogijo: človek (po-edinec) — občina — država. Okrožnica torej niti tukaj, ko stvarno pojasnjuje osnove socialne filozofije (torej
naš »družbeni krog«), — korporacije še ne omenja, dočim n. pr. govori o občini. Iz tega bi se moglo celo sklepati, da je občina, če že ne bolj naravna, pa vsaj važnejša družba oz. oblast kot korporacija.
Bolj jasno, kakor okrožnica »Quadragesimo anno« v svojem 79., 80. in 81. stavku, bi pač nihče ne mogel prikazati in obsoditi zmot liberalizma, etatizma in katerega koli enostranskega totalitarizma, seveda tudi »stanovskega«.
Korporativni krog oz. izsek"
Sele potem, ko je obrazložila temeljno načelo socialne filozofije (naš skupni »družbeni krog«), prehaja okrožnica v svojem 82. stavku k vprašanju korporativizma (naš manjši »korporativni krog«), ko razpravlja o potrebi in namenu korporacije.
V	smislu okrožnice je namreč korporacija ena izmed »manjših in nižjih organizacij«, ki jim mora država »dajati oporo«, ne pa jih »vase povzemati in uničevati«.
Katera izmed »manjših in nižjih organizacij« je korporacija? Koliki del splošnega »družbenega kroga« pokriva korporativizem?
Okrožnica podaja organizacijsko načelo korporacij, ko pravi, da korporacijam »ljudje ne bodo pripadali po vlogi, ki jo imajo na delovnem trgu (t. j. po tem ali so delo - j e m n i k i ali delo - d a j n i k i — op. pis.), temveč po raznih socialnih opravilih, ki jih izvršujejo« (Qu. a. 84). Kaj je »socialno opravilo« ter v kakem odnosu so do tega pojma »stroka«, »poklic«, »panoga«, »stan« in podobno, o tem smo podrobneje govorili v članku o »stanovski misli« {SvV, VII., 7). Tam smo prišli do zaključka, da je »socialno opravilo« širš! pojem kot »stroka« in da ima »stroka« svoj družbeni pomen šele, ko je angažirana (dejavnostno vključena) v smotrnem sklopu določene družbene panoge (»socialnega opravila«).
Organizacijsko načelo korporacije oz. korporativizma je s tem pojasnjeno. Ni pa seveda s tem že rešeno vprašanje številčnosti korporacij in razsežnosti p o e d i n i h korporacij, niti vprašanje stvarne primernosti in sestave drugih korporativnih in medkorporativnih organov, — enako
kakor s samim načelom, da sestavljajo občino prebivalci »istega okoliša«, še ni podana razsežnost konkretne občine. Oboje nudi i z -razit primer praktično - sociološkega, politično - pravnega in organizacijsko - tehničnega vprašanja, v katerega papeške okrožnice načeloma ne vpose-g a j o , ker so ta vprašanja odvisna od časa, kraja, okolja in proste volje zainteresiranih ljudi.
Korporacijske pristojnosti
Še manj kot o organizacijskih vprašanjih korporacij pa razpravlja okrožnica o delokrogu, o pristojnostih, o nalogah korporacij. Delokrog oz. pristojnosti korporacij je iz okrožnice mogoče le bolj posredno izluščiti.
Iz več stavkov okrožnice (n. pr. 83., 84., 85., 89. in dr.) i m p 1 i c i t e sledi, da je v načelni pristojnosti korporacij dvoje stvari, ki pa jih okrožnica podrobno ne razčlenjuje:
1. Korporacija naj na področju »socialnega opravila«, t. j. družbene panoge, ki jo organizacijsko obkroža, preraste razredno razklanost med činitelji (sloji, strokami, skupinami) dotičnega »socialnega opravila«. To bi se reklo z drugimi besedami, da naj korporacija s svojim delovanjem odpravi oz. omili socialne posledice gospodarskega liberalizma (potom korporativnega urejevanja delovnih in mezdnih odnosov).
2. Korporacija naj na področju svojega »socialnega opravila« (narodno-gospodarske panoge) uredi, organizira in usmerja anarhično oz. samodržno družbeno gospodarstvo. Odpravi oz. zmanjša naj torej tudi gospodarske posledice liberalizma (potom korporativnega uravnavanja proizvodnje in menjalnega mehanizma).
ie kaj tretjega t
Poleg omenjenih dveh načelnih korporacijskih pristojnosti iz okrožnice kaka tretja načelna vrsta izrazito korporacijskih pristojnosti ni razvidna.
Nikjer v okrožnici papež ne govori n. pr. o kakih splošnih »političnih« funkcijah korporacij v tem smislu, da naj bi na primer vrhovni državni, pokrajinski, občinski organi načeloma bili zgrajeni na korporativnem organizacijskem načelu.
Kdor bi torej menil, da bi bilo najboljše, če bi bili sploh vsi javni organi (oblasti) korporativni in sploh vse javne (obla-(Konec na drugi strani.)
“Draginja pri nas
Draginja, to je pri nas že obrabljena pesem. Gotovo so že vsi sloji in sitanovi, vsak zase, vsak iz svojega vidika v eni ali drugi obliki povedali na glas, kaj hočejo kot protiutež proti draginji.
V	začetku so se še slišali glasovi o ustavitvi porasta cen.
Polagoma so se ti glasovi polegli. Čujemo samo še apele za povišanje prejemkov.
Ta psihologija je zanimiva: ne verjamem, da bi tisti, ki je spredaj, hotel nazaj. Bolj gotovo je, če grem za njim.
Tako je vsak gledal pošast draginje iz svojega interesnega vidika.
Rezultat enega leta vodnogospodarskih odmevov pri nas je ta, da so cene močno porasle, dohodki pa so se malo povišali.
Zvišanje stroškov prehrane
Mesci v letu 1940 proti juliju 1939:
USA, marec...............................0,9
Letonska maj.............................1,0
Bolgarija, maj...........................3,0
Nemčija, julij.......................- 4,6
Grčija, maj  ...........................11,4
Švica, julij............................10,2
Danska,	januar.......................10,3
Švedska,	junij........................15,6
Madžarska, maj..........................11,2
Belgija,	april........................15,4
Anglija,	maj..........................16,1
Estonska,	maj......................16,1
Norveška,	julij......................18,7
Finska, julij...........................25,0
Japonska,	julij......................25,0
Romunija,	junij......................32,9
Jugoslavija.............................40,6
Dejstvo je, da večina ljudstva ne more več misliti na novo obleko, kaj šele na druge take stvari {pohištvo, idote itd.), ker so se že osnovne življenske potrebščine v primeri z dohodki tako zelo podražile, da na drugo ni misliti.
Pomanjkanje se pri nas ne rešuje socialno pravično (z racioniranjem), temveč z enostav-
Francoski katoliški dnevnik »La Croix« je prinesel dne 7. oktobra it. 1. sestavek, ki govori o odgovornosti literature, ki ga zaradi načelne važnosti prinašamo v izvlečku.
Zakaj se (začudi pisatelj, kadar mu govorimo o odgovornosti njegovih del? Ker po njegovem mnenju vest nima pravice izreči se o delu, in jo vendar ima. Tako nastane konflikt, kajti morala zahteva svoje pravice tudi takrat, kadar ne mislijo nanjo, ko se ozirajo le na zahteve umetnosti. Če boste rekli pisatelju, da je njegovo delo nevarno, bo odgovo-
(Nadaljevanje.) stvene) pristojnosti korporativne, — ta naj nikar tega ne pripisuje papežu, ampak sebi!
Prav tako je nepravilno, če trdi RKA 4, str. 409, »da zahtevajo organizacijske in akcijske potrebe stanovsko reformo vsega življenja, javnega in zasebnega« (podčrtali mi.).
nim izločanjem širših plasti s trga (z visokimi cenami).
Laž, velika laž je, da temu ni mogoče od-p o moči! Ponavljamo naš stari predlog:
1. Blokirati vse cene.
2. Izvršiti revizijo porasta za eno leto nazaj.
3. Ugotoviti zaloge in koliko smemo pričakovati dotoka na trg.
4. Določiti racije.
5. Določiti nove cene.
6. Kolikor bodo nove cene za racionirani konsum dejansko višje od lamskih, naj se poizkušajo sorazmerno dvigniti mezde in plače.
7. Kdor ima nad en milijon premoženja, je zavezan k enkratni prisilni oddaji v vrednosti 10%, če gre za investirani kapital, in 15%, če gre za denarni kapital. Da se prepreči lov za nepremičninami in pod., velja stanje izza 1. oktobra t. 1.
Ponavljamo:
Če blaga ni dovolj, da bi ga vsi dobili po znosni ceni, je socialno krivično, ako se ne uvede racioniranje.
Racioniranje pa je še posebno utemeljeno, kadar bogatini z masovnimi izvensezonskimi nakupi (n. pr. v Ljubljani so pri nekem veli' kem manufakturistu poleti pokupili vso zalogo zimskega sukna) naravnost tirajo cene navzgor. Zelo zanimivi bi bili rezultati oblastvenega pregleda stanovanjskih prostorov imo-vitejših ljudi. Koliko moke, sladkorja itd. itd. bi se odkrilo. Morda več kot v trgovskih zalogah. Saj je znana praksa, da dobro založeni zasebniki svoje bogate zaloge sproti dopolnjujejo z rednimi nakupi tako, da se skupno stanje zalog in prodaje ne zmanjša.
Če je tu tako visoka draginja, obenem pa še prekomeren porast državnih potreb, je socialno krivično, ako se za kritje teh izrednih državnih potreb ne uvede enkratni premoženjski davek na milijonarje, da se breme prevali na rame tistih, ki morejo prenesti.
V	izrednih razmerah, kakor so sedanje, je to edino možna gospodarska in socialna politika.
ri:,l »iNe morem zato. Moram tako pisati, če nočem biti nezvest in neodkritosrčen proti samemu sehi.« Umetnik ne prizna, ali pa le s težkim srcem, da je njegovo delo, po izvoru individualistično, po namenu pa socialno.
Pisatelj, individualist po čutu, živi v družbi in se mora ozirati nanjo. Če pravilno postavimo hierarhijo vrednot, bomo spoznali, da je družba upravičena, da sodi o duševni hrani prav tako, kakor o kaki drugi.
Naša doba — govorimo o Franciji — se lahko, hvala Bogu, ponaša z nekaterimi velikimi pisatelji. Toda doba med dvema vojnama je obtožena z zločinom diletantstva in amoralnosti in njene pisatelje zadeva ista obtožba. Najhujše je, da je ta diletantizem napravil iz našega ljudstva ljudstvo dvomljivcev, posmehljivcev, ljudstvo brez navdušenja, ljudstvo načeto pri korenini, ljudstvo nedo-
raslo svojemu poslanstvu. Najhujše je, da je ta amoralnost, to mešanje dobrega in slabega uničilo vse vrelce žrtev, uničilo ljudstvu smisel za veličino.
V	kolikor je bila literatura prepojena s temi protikrščanskimi in protifrancoskimi zmotami, v kolikor jih je razširjala, v toliko je odgovorna za našo nesrečo.
Toda ta literatura se je obsodila. Vojska jo je umorila.
Vzroki zloma Francije
1. Gotovo se je vsakdo, ki je čital naše časopise, čudil nad različnimi korupcijskimi aferami, katere so vzbujale v celem svetu največjo pozornost in ki so pretresle vso politično življenje v Franciji. Afere: Stavinski, Hanau, Gesterreicher, Nathan itd. so še vsem v živem spominu — tu pri teh velegoljufijah niso bile udeležene samo nekatere osebe, ampak je sodelovalo veliko število pomembnih osebnosti, kar kaže, da je bilo »marsikaj gnilega v deželi Danski«; najbolj zanimivo pri tem pa je dejstvo, da so bile vodilne osebe pri teh škandalih priseljenci z Vzhoda židovskega porekla.
2. Skoraj vse francosko narodno premoženje je bilo v rokah par sto milijarderjev, ki so svoje težke milijarde v slučaju pretečega strožjega obdavčenja takoj poskrili v inozemstvu. Ko je pa nevarnost za kapital minula pa je prišel ta denar zopet nazaj v Francijo. Čuden patriotizem.
3. Pod znanim ministrom Blumom se je vpeljal v Franciji 40 umi delovni čas, a pri tem so se zvišale plače delavstvu. S tem je padla tovarniška produkcija na minimum.
Ko je izbruhnila vojna pa zaradi tejja Francozi niso imeli zadosti tankov, municije in aeroplanov. In komunisti se niso hoteli boriti za kapitaliste. Rajši so se udali, ko so zvedeli, da sta se Hitler in Stalin sporazumela.
4. Medtem, ko so se nemški načrti, kar je pri nas vedel ‘vsakdo, že od 1. 1932 naprej z vso silo in v ogromnem obsegu pripravljali na vojno, so sedeli v Parizu in Londonu na krmilu pacifisti, kakor Daladier in Chamberlain, ki celo po kapitulaciji v Mona-kovem niso razumeli resnega svetovnega položaja.
5. Dejstvo, da sta se Chamberlain in Daladier ustrašila nemške propagande, ki ju je dolžila, da sta vojna hujskača, a Francozi in Angleži niso opazili velikanskega oboroževanja Nemčije in niso imeli niti pojma o tajnih razgovorih med Hitlerjem in Stalinom. Hitlerjevi napadi na boljševizem pa so bili samo prevara za ostali svet.
6. Vsekakor je nemška propaganda in nemška diplomacija daleč nadkriljevala ono zapadnih velesil.
7. Neki slovenski duhovnik, ki je služil v Alzaciji, je še leta 1937. opazoval, kako so bili Francozi do vojne nevarnosti absolutno brezbrižni in ne duhovno in ne materialno pripravljeni. Nihče ni hotel verjeti v vojno nevarnost.
8. Reči moremo, da je nastal v Franciji podoben slučaj, kakor v Nemčiji, ko je po sijajnih zmagah Friderika Velikega, vojak francoske revolucije stnl stari način vojskovanja pruske vojske. Leta 1940. pa je nemški
Nedeljske misli
Bratje! Ura je že, od spanja v stanimo! — Kakor budni klicar oznanja sv. Pavel nov čas, novo dobo, v katero moramo vstopiti vsi duhovno prerojeni, pomlajeni, polni pripravljenosti, zakaj, Gospod je blizu. Ali ne občutimo v tej uri, da se mora v nas nekaj spremeniti, pri koreninah našega bilja, v najgloblji duševnosti mojega jaza? Ali res ne sprevidimo, da nas neprestano popuščanje, poplitvenje in mlačnost vede strašno daleč, da se samega sebe v bliskovitih trenutkih prestrašimo, ali celo, da sami sebe več ne spoznamo. Taki, kakršni smo, mislimo s trpkostjo in bolestjo na to, kakršni bi morali biti. Res, ura je že, da od spanja vstanemo.
Veselo zaupanje in pričakovanje naj prežene vsak strah. »Zdaj je naše zveličanje bliže.* Ponižno priznanje in srčno hrepenenje sta že začetek naše poli h Kristusu: »K Tebi povzdigujem svojo dušo, moj Bog, v Tebe upam, ne daj, da bi moral zardeti. Naj se mi posmehujejo moji sovražniki, zakaj nihče, kdor upa v Tebe, ne pride v sramoto.« Trdna vera in brezmejno zaupanje v Boga, ki bo našo dobro voljo podprl, v nas začeto delo do konca, do vse polnosti dovršil, sta dva grar nitna stebra, na katerih sloni in počiva vsa moč — na slabotnih. —
Advent je tisti čas, ko začnemo vsako leto na novo graditi prav iz temeljev svojo duhovno stavbo. In če sovražnik skuša uničiti, kar zgradimo, bomo čuječi in z duhovnim orožjem stali na straži, v svojem srcu in svojem življenju pa bomo vedno pripravljeni, da vsak dan vse delo znova začnemo. Brezpogojno pa moramo slediti volji Gospoda in ponavljali s psalmistom:
»Svoja pota, Gospod, mi pokaži, in Svojih steza me uči!<
Akademiki, srednješolci!
Vaša posebna nedeljska misel bo 1. decembra molitev za Jugoslavijo! Saj je spominski dan rojstva naše države. Bog ohrani« čuvaj danes in za vedno našo Jugoslavijo.
vojak s kombinacijo tankov in aeroplanov razbil vojne načrte starih francoskih genera' lov. Najbolj tragično za Francoze je dejstvo, da je zamisel tega novega vojskovanja sprožil francoski general De Gaulle, a Francozi g* niso poslušali, Nemci pa so si docela prilastili de Gaullovo idejo novega načina vojskovanj* in s tem popolnoma uspeli.
Vidi se, da je bil ves narod in vsa vojaška organizacija desorganizirana in demoralizi' rana.
Na državni univerzi v Cordobi je bil odprt
nov kolegij, ki obsega predavanja iz filozofij®« katoliške teologije in zgodovine verstev. Uva' janje teologije na državne univerze je nekaj novega za latinsko Ameriko, koder so se doslej bogoslovni predmeti predavali samo po šiko' fijskih semeniščih.
Kratke vesti iz Vatikana. S smrtjo totemskega nadškofa-kardinala se je znižalo števil® kardinalov na 55. Od teh jih je 31 italijansk« narodnosti. Zadnjikrat je imenoval noveg* kardinala pok. sv. oče Pij XI. meseca marca 1937. Splošno menijo, da ne bo pred koncem vojne imenovan noben nov kardinal.
O odgovornosti literature
Zakonska zaščita družine
Danes, ko se pri nas mnogo govori o potrebnih reformah, ki bi naj koristile tako posamezniku, kakor tudi celoti, je važno, da te reforme temeljijo na zdravi in solidni osnovi, Z reformami je treba začeti pri korenini. Če so te zdrave, moremo graditi naprej, če ne, je vse zastonj.
V	človeškem življenju je vedno najvažnejši duh, ideja. Če niso ljudje duhovno plemeniti, so vse zunanje reforme zaman; človek jih bo zlorabljal in izigraval! Zdravo družabno življenje ni mogoče tam, kjer so ljudje nesocialni, kjer vsakdo misli samo na sebe ter nima čuta za skupnost. Zato mora biti prva reforma posvečena duhovni rasti človeka.
Tudi mi moramo najprej rešiti ta problem, če hočemo preroditi .narodno življenje
V	pravem duhu. Zato moramo okrepiti vpliv vzgojnih čioiteljev: Cerkve, šole ter družine.
Ustavimo se pri problemu družine. Družina je krog, v katerem se razvijajo bodoči člani naroda, kjer dobivajo prvo vzgojo.
Odgovorni činitelji bi se morali brigati Za to, da se ustvari zakon o zaščiti družine in Zakonske zveze. Predvsem bi se morale uvesti sledeče tri stvari:
1.	Družina in zakon bi se morala zaščititi
pred zasmehovanjem ter sramotenjem v tisku ter slikah. Cenzura bi morala zabraniti slavospeve svobodni ljubezni, prav tako propagando za reformo seksualnega življenja po marksističnih naukih, bodisi v kinu, literaturi ali gledališču. Strogo bi se morale kaznovati samovoljne zakonske ločitve, zapostavljanje žene in otrok. Sklenjeni zakonski zvezi bi se morala zajamčiti stalnost. Veroizpovedim pa, ki z zakonom delajo kot s trgovino, bi morali omejiti s civilno zakonodajo svobodo v tem delokrogu.
2. Žena se mora zopet vrniti domu in otrokom, kjer je njeno naravno mesto. Poročenim ženam bi moral biti onemogočen vstop v javne službe in v industrijske obrate, dekletom pa kolikor mogoče omejen. Za ta področja so ustvarjeni možje, katerim pa mora država z vsem sistemom zakonodaje zagotoviti možnost poroke in vzdrževanja družine.
3. Družine s številnimi otroci bi morale imeti prednost povsod. To bi se moralo upoštevati pri izbiri za državne, kakor tudi za privatne službe. Tudi dohodki bi se morali večati pri delavcih in uradnikih sorazmerno s številom družinskih članov.
Gledališče
Ih. Ferdo Kozak:
lepa Vida
(Krstna predstava 12. novembra,]
Tako pri nas kakor drugod najdemo narodne motive, ki bodisi zaradi svojstvene simbolike, bodisi zaradi globoke tragike ali življenjske pomembnosti zajamejo celo vrsto pisateljskih generacij. In čim večje možnosti za Umetniško oblikovanje motiv daje, tem več se zanj ogreje oblikovalcev, ki vsak po svojih močeh in duhu časa primerno skušajo zajeti in stopnjevati snov v umetniško polno podobo. Taki narodni motivi so n. pr. Hamlet, Jeanne d’Are, Judita — ali pri nas poleg drugih tudi Veronika Deseniška in — lepa Vida.
Lepa Vida je po tradiciji simbol hrepenenja po vsem lepem, svetem, daljnem, nedosegljivem, simbol, ki je preko Prešerna, Voš-njaka in Cankarja dobil v novi Kozakovi drami Jiovo, res da bolj življenjsko oprijemljivo, a kakor 'bomo videli, prav nič ustrezajočo, kaj Čele umetniško popolnejšo podobo kot je simbolična Cankarjeva, to pa predvsem zaradi tega, ker si avtor najbrž vse do zadnjega delanja ni bil čisto na jasnem, ali naj piše dramo lepe Vide ali pa poda sliko v svojih blodnjah
razkrajajočega in trohnečega meščanskega sveta. Vrhu tega se Kozakova predstava lepe ^ide, v kolikor jo ogreva dih simbola, še zdaleč ne ujema z vsebino narodne svojine, kar Seveda v vseh podrobnostih ni nujno. Kozak i® lepo Vido prikrojil svojim življenjskim naborom, Lepa Vida mu pomeni samo hrepenenje po zgolj tostranski, ljubezenski sreči, ki *** pozna nobenih okvirov in meja. Njegov črnski lik je sicer življenjski, a še dolgo ne tfcko svetal, da bi smel biti krščen na ime Le-fc* Vida (kvečjemu: lepa Vida).
Avtor prikazuje v drami tri po poli brate
je kljub temu treba, da je pričujoča Kozakova drama bodisi v umetniškem bodisi v dramat-skem pogledu mnogo boljša kakor Profesor Klepec, čeprav ima še zmerom nekatere ne-dostatke (premajhna doslednost v risanju značajev, ponekod preveč razvlečeni dialogi, za-
drega, kam z osebami, kadar so za trenutek v napotje in še kaj).
Uprizoritev je bila vzorna tako v režiji, sceneriji kakor tudi v interpretaciji (ga. Mira Danilova, g. Levar in g. Jan, ki je v vlogi Andreja prekosil vse svoje tovrstne kreacije).
P. P.
Mariborsko dšjaštvo na Slomškovem grobu
Grante. Mihaelu, v katerem »tiči nekaj jamskega človeka«, pomenita industrija in konj vse; kar je še drugega, smatra le za nameček, Tecimo, družabno nujnost. Tomo je svetski uživač, ki se je izprevrgel najbrž zaradi naveličanosti v oboževalca neke nejasno označene lepote, h kateri šteje tudi strast(l), Andrej pa je živčno razdejan nihilist, ker je prezgodaj okusil življenja strup in je imel premalo moči, da mu ne bi bil klonil. Med njimi živi krasotica Vida, ki je postala pred petimi leti proti svoji volj Mihaelova žena. Vsi trije po poli bratje se trudijo za njeno ljubezen, seveda vsak iz svojih nagibov. Vida hrepeni le po Tomu, svoji prvi ljubezenski sanji. Ko se ji zazdi življenje ob ljubosumnem, brutalnem Mihaelu neznosno, se zateče k Tomu, a je zavrnjena in razočarana. Po smrti Andreja, ki se je ustrelil zaradi njenega bega, še poskrbi za njegovega sina, nato pa se hoče zastrupiti, ker ji je življenje nesmisel. Ko ji mož prepreči samomor, se povsem pasivno vda v življenje, brez volje, ciljev in veselja.
To je torej moderna ljubezenska drama, ne pa Lepa Vida. Avtor je še dokaj (čeprav ne čisto) originalno orisal to ljubezensko dramo v zvezi z razkrojem v blodnjah zaslepljene sodobne meščanske družine, ne da bi se vprašal po reresničnih vzrokih, ki so rodili to le navidezno usodnost. Z etičnovzgojnega vidika pogrešamo v drami obsodbo take družbe, in zato tudi drama kot taka prej razkraja nrav gledalcev, namesto da bi jo utrjevala. Da bi naslov vsaj deloma opravičil, je vpletel v delo nekaj poetičnih mest, med katerimi so nekatera resnično lepa, a s tem je že nastala neka dvojnost. Avtor je zakolebal med realističnim okvirom in simboličnim, ki je po mojem za Lepo Vido edino prikladen, toda do kraja odločil se ni ne za prvega ne za drugega, zato delo ni povezano v neko organsko celoto, ki je za veliko umetnino nujna. Priznati pa
V	ponedeljek zvečer se je pred kapelico na starem mestnem pokopališču, v kateri počiva svetniški vzornik slovenske mladine, zbralo mariborsko dijaštvo, ki je včlanjeno v Slov. dijaški zvezi. Slovensko katoliško dijaštvo se je že lansko leto ob priliki zvezne skupščine poklonilo velikemu škofu in na njegovem grobu v navzočnosti njegovega škofovskega naslednika sprejelo temeljne smernice vsega delovanja Slovenske dijaške zveze.
Staro mestno pokopališče v Mariboru še menda nikoli ni bilo priča tolikih poklonitev in obiskov, kakor prav te dni, ko obhajamo 140 letnico Tojstva svetniškega vladike in vzomika-škofa A. M. Slomška. Kapelica na njegovem grobu je stalno zasedena od neštetih obiskovalcev in društev, ki se poklanjajo spominu velikega pokojnika.
Tudi mariborski učiteljiščniki hočejo biti v vrsti tistih, ki imajo Slomška za vzornika. Prav na 140, obletnico njegovega rojstva so se prav vsi učiteljiščniki skupno s profesorji in g. ravnateljem poklonili na grobu največjega vzgojitelja.
Mariborski učiteljiščniki se skupno s profesorji zavedajo, da je v največji meri namenjena njim Slomšova' oporoka: Sveta vera naj vam bo luč, materin jezik naj vam bo ključ cjo zveličavne narodne omike.
Slovenski narod lahko mirno gleda v bodočnost, če bodo našo mladino vzgajali vzgojitelji, ki iščejo pomoči pri škofu Antonu Martinu Slomšku.
Slovesnosti na Solmškovem grobu v ponedeljek zvečer so se poleg dijaštva udeležili tudi zastopniki Prosvetne zveze, Podzveze fantovskih odsekov in Slomškove družine. Slovesnost je pričel stolni kanonik g. dr. J. Mirt z nagovorom. Zatem je sledila molitev za beatifikacijo in ponovitev slovesne obljube katoliškega dijaštva. Zastopniki Slovenske dijaške zveze so nato položili na Slomškov grob lep venec z državnim in narodnim trakom, ki nosi napis: Vzorniku slovenske mladine — Slovenska dijaška zveza.
Sledila je molitev za domovino; pesmi Povsod Boga in Kristus Kralj sta zaključili večerno slovesnost.
V	torek dopoldne so se poklonili na Slomškovem grobu zastopniki Prosvetne zveze. Nato pa so pred kapelico prihajale šole.
V nedeljo, 8. dec. dopoldne bo v Unionu velika
marijanska mimllttii
Slovenske dijaške zveze
Rozpvot v vlaku
Pred kratkim sem se vračal od doma v Ljubljano. Vožnja je bila dolgočasna, posebno še, ker v kupeju, kjer sem bil, ni bilo luči. Težko sem pričakoval, da pridemo na Pragersko. Tam sem moral prestopiti in sem prišel v razsvetljen vagon.
Vlak je bil nabito poln. Našel sem le en prost sedež. Ob meni je sedel mlad gospod, ki je bil v živahnem razgovoru z nekim delavcem, po videzu najbrž ciganskega porekla.
Prisluhnil sem takoj razgovoru sopotnikov. Slišim naslednje vprašanje: »Kako to, da govorite madžarsko, saj vendar niste Madžar?« Oni z zagorelim, temnim obrazom odgovarja v medžimurskem dialektu: »Seveda nisem Madžar, Hrvat sem, ampak mi Hrvatje znamo več jezikov in ne samo svojega kot vi Slovenci!« Hrvat dobi takoj odgovor: »Motite se, če mislite, da Slovenci ne poznamo tujih jezikov. Jaz n. pr. obvladam poleg slovenščine dobro hrvaščino, čitam in govorim nemški ter francoski, znam prav dobro španščino, za silo razumem angleški, ruske knjige tudi z lahkoto čitam.«
Po tem odgovoru sem začel sumiti, da je ta mladi gospod najbrž eden izmed »prijateljev SSSR, te največje slovanske države«, in sicer eden večjega kalibra.
Razgovor se razpleta naprej: »Pa ste zadovoljni v Jugoslaviji? Gotovo ste! Saj ste dobili v last grofovsko zemljo, s katero lahko
sedaj po svoje razpolagate. Pod Madžari ste bili sužnji grofov, ki so vas zatirali. Tu imate zemljo in čez dve leti, gotovo pa čez tri leta, boste dobili še tisto zemljo, ki jo trenutno imajo magnati v rokah. Sicer bo pa takrat tudi na Madžarskem izvedena agrarna reforma.«
Čudno se mi je zdelo, da govori ta človek s tako gotovostjo o tej agrarni reformi, ki se mora do konca izpeljati, ter sem mu zato stavil sledeče vprašanje: »Kako morete s tako gotovostjo trditi, da se bo tudi na Madžarskem izvedla agrarna reforma?«
Gospod se obme k meni, me pogleda ter začne: »Ne vem, kdo ste, vidim pa, da v to stvar nimate vpogleda. Časa imava dovolj, zato vam lahko razložim, če hočete. Sovjetska unija bo izvedla to reformo po vsej Evropi. (?) Mogoče vam čudno zvenijo te besede, zato poslušajte! Čez tri leta, ko se bova spet sešla, mi boste povedali, da sem imel prav!
Danes se borita dva 'tabora, ki pa imata oba imperialistične težnje. Na eni strani Anglija v zvezi z Ameriko, ki hoče ohraniti svoj imperij, na drugi strani Nemčija ter Italija, ki hočeta uničiti angleški imperij ter sami zavladati na tem prostoru. V tej vojni sta trčili dve sili, ki sta danes nekako v ravnotežju ter ni izgledov, da bi se prehitro izčrpali. V začetku je bila Nemčija v premoči, danes jo prehiteva Anglija in jaz prav nič ne dvomim v zmago Anglije.
Naloga Sovjetske unije je danes ta, da podpira Nemčijo v tej borbi v vsakem oziru, kajti
»STRAŽA V VIHARJU«___________________________________________________44____________________________________________________28.	novembra	1940
♦
Univerza
Komunisti so doživeli na univerzi nov In temeliit finsko
Iz dnevnega časopisja je pretekli teden slovenska javnost zvedela, da j e zavedna slovenska mladina znova pokazala svojo zrelost in preprečila sebične namene naših eksponentov kominterne. Sestanek medstrokovnega odbora, ki je sprejel resolucijo proti rovarjenju komunistov na naši univerzi je važen dan v zgodovini naše univerze. Komunisti, ki so imeli v načrtu demagoško akcijo za »obrambo« univerzitetne avtonomije, ki bi jo vodili v konvencionalnem stilu: protestna izjava, protestno zborovanje, izgredi — štrajk.
Toda nakana jim je neslavno izpodletela. Zavedna slovenska akademska mladina jim je vzela iniciativo iz rok ter pripomogla do izraza pravemu mišljenju večine akademske mladine. Levičarji so izdali solzav letak v odgovor na resolucijo, ki smo jo objavili v zadnji številki in na letak zavedne slovenske akademske mladine, ki je bil objavljen v dnevnem časopisju.
Letak, ki dokazuje, da ima strah velike oči.
Ta letak nam dokazuje postopno, toda nezadržno degeneracijo naših komunistov.
Glavni krivec nezaslišanega gorja, ki tepe tako neusmiljeno naše komuniste, smo seveda Stražarji. — Naravno je, da kužek laja proti šibi, ki ga skuša spraviti k pameti. Vse skupaj smo Stražarji »improvizirali«.
Nato pa pričnejo bljuvati ogenj in žveplo na Stražarje, ki bi naj bili nosilci terorja na ljubljanski univerzi? (Rdeči sodrugi imajo zelo nežno kožo, če smatrajo dejstvo, da so bili demokratično pre-
če bi Anglija, recimo, prehitro zmagala, še v Nemčiji ne bi bila ugodna tla za prevrat, ki ga že progresisti i(terminus tehnicus za komuniste, op. ur.) skrbno pripravljajo.
Zato vam bo tudi jasno to, česar mnogi ne razumejo in ne morejo razumeti, zakaj je šla Sovjetska unija v to vojno nekako skupno z Nemčijo. Sovjetska unija je morala prezreti nekatere malenkosti, bodisi malenkosti, ki se tičejo ideoloških razlik med komunizmom in fašizmom. (To so za njih res samo malenkosti, četudi se še vsi dobro spominjamo, kako so nas pitali z borbo proti fašizmu! Op. ur.), ter jih podrediti končnemu cilju, to je, prinesti vsem narodom svobodo ter jih rešiti kapitalistične in fašistične nadvlade. Poroštvo za to, da bo ta cilj dosežen, je v veliki ter močni sovjetski armadi, kateri se ne bo nihče upiral na pohodu (saj v nasprotnem primeru najbrž itak ne bi prišla nikamor! Op. ur.). Hitler je tudi sprevidel, da ne bi mogel vzdržati, če bi bila Sovjetska unija v taboru njegovih nasprotnikov.«
»Z ruskim pohodom na Finsko se je prepričal drugače« — sem kratko pristavil ter nadaljeval: »Kje pa je tista svoboda in kakšna je, o kateri vedno govorite? Baltski narodi so tudi dobili svobodo, ko so prišli v okvir ruske države in kakšna je ta svoboda, vidimo danes!«
Odvrne mi: »Vi ste seveda iz »Slovenca« napačno informirani o tej svobodi, prav tako pa tudi o pohodu na Finsko. Pomislite, da so morali ruski vojaki prenašati mraz 40 stopinj pod ničlo in še več. (Toda ravno tako tudi
glasovani, za teror? Novi pojmi. Kaj pa je potem to, kar delajo, njihovi »meceni« z ruskim narodom.)
Na očitke, da smo v zvezi z belgrajskimi ljotičevci, sploh ni vredno odgovarjati, ker je jasno, da se jim je ta asociacija porodila v njihovih preplašenih možganih, ki so pričeli slutiti, da izgledi za bodočnost niso ravno rožnati.
To kaže tudi na simptome infantilnosti.
Pravni problemi, gledani z medicinskega
stališča.
Tudi medicinska frakcija je spustila izliv svojega mišljenja v javnost, da na ta način večina sedanjega odbora Društva medicincev tudi javno pokaže, da je proti temu, da se avtonomija univerze in svoboda znanosti ter redno delo zaščitijo pred zlorabo rdečih eksponentov. Skušali so to stvar zaviti v pravno obliko, toda nosi neodpravljive znake dedne obremenjenosti, ki kažejo, da je zrasla v zelj-niku naših levičarskih medicincev. Tudi ni nihče drugi dal strehe temu žalostnemu skrpucalu, kot edino »Slovenski narod«, o katerem smo že ob priliki ugotovili, da je rdeče inficiran in po vseh znakih sodeč, se ta pogubna infekcija v njem širi in mu je že uničila še poslednji ostanek zdravega pravnega čuta.
Pravijo, da niso sprejeli omenjene resolucije. To so ugotovili na seji, ki se je vršila e n dan p o medstrokovnem sestanku. Bili so torej tam, samo da za njih ne velja volja večine! To si velja zapomniti!
Vratolomna juridična akrobacija in potvarjanje dejstev, ki je priljubljeno sredstvo naših »svobodo- in resnicoljubov«, češ da je glasovanje sploh neveljavno, ker se sestanek strokovnih klubov sploh ni vršil, iz enostavnega!?) razloga, ker ni prišel sklicatelj.
finski! Op. ur.) Kdo bi v takih razmerah mogel doseči večje uspehe? Niti takih ne bi nihče dosegel!«
Jaz nadaljujem: »Recimo, da jih nihče ne bi dosegel, Pa poglejmo druga junaštva! Sovjetski kolos se je zvalil na uboge Poljake prav v trenutku, ko so bili v najtežjem položaju ter jim zadal smrtno rano z nožem v hrbet. To pa gotovo zato, da ne bi prišli vsi Poljaki pod Nemce? Sovjetska unija je pokazala slovanofilsko zavest ter je ugrabila nekaj Poljakov iz nemških rok. Ko so pa Nemci uničili Češkoslovaško, se Unija ni zganila. Desettisoči bombnikov, ki naj bi zasenčili Berlin, so odpovedali iz neznanega vzroka!«
Mož mi zatrjuje: »Še vedno me ne razumete. Ne veste še, kaj je bistvo revolucionarne ideje, za katero je treba vse žrtvovati. Povedal vam bom resnico. Sovjetska unija je vkorakala na Poljsko zato, ker je bila ogrožena od fašizma (Zanimivo prijatelstvo in zavezništvo! Op. ur.) Iz istega razloga je napadla Finsko, kjer so kapitalisti in fašisti pripravljali gnezdo, odkoder bi napadli Unijo. Da pa Sovjetska unija ni šla na pomoč Češki, je razlog v tem, ker je morala podpirati in še podpira več stomilijonski kitajski narod proti japonskemu imperializmu. Kratko rečeno, krilatica o slovano-filstvu ne drži! Sovjetska unija je internacionalna tvorba, pa ne slovanska! Naloga progresistov je (tudi pri nas! Op. ur.), da pojem o ruskem slovanofilstvu razčistijo, kajti vsak narod bo dobil enako svobodo, ko bo prišel njegov čas.« (Po že podanih zgledih! O. ur.)
Ta razlog je pa seveda »medicinsko« enostaven! Tako enostaven, da ga vsi razumemo, povrh tega pa je neresnično dejstvo, na katerega se opira.
Razkrinkane komunistične namere.
Toda zakaj ženejo tak vik in krik zaradi te pametne in konstruktivne resolucije. Iz onemoglega srda, ker jim je v kali bila onemogočena demagoška akcija. Zanimivo in deloma zabavno bo pogledati potek cele akcije, ki se je tako nepričakovano obrnila proti njim.
Bojne priprave.
Parola, za katero je treba iti na vrat in nos v boj, je bila: Univerzitetna avtonomija je v nevarnosti. Oblasti hočejo uničiti svobodo znanosti!
Od vseh strani so nam prihajale na ušesa govorice, češ, gre za najosnovnejše pravice, moramo jih zaščititi z vsemi sredstvi, postaviti se moramo v bran črni »reakciji«, ki hoče za svojo »partijo« priboriti vpliv na najvišji slovenski učni ustanovi. Združiti se morajo vsi progresivni i(!) študentje. Tako in še drugače so rdeči ptički čivkali svojo pesem. Po hodnikih, v avli in drugod. Vršila se je tudi druga akcija za univerzitetno avtonomijo. Zastopniki vseh kulturnih društev so se sešli in preučevali možnost za resnično obrambo univerzitetne avtonomije. Toda zopet so bili naši komunisti tisti, ki so pokazali, da jim sploh ne gre za univerzitetno avtonomijo. — Komunisti so tisti, ki so s svojo izjavo in de-plasiranimi napadi prepričali ostala društva, da niso nikoli iskreni in da je vsako lojalno sodelovanje izključeno! Tako je ta novorojenček, ki so si ga hoteli prisvojiti zase, zaradi njihovega posega žalostno izdihnil.
Ko so mislili, da je vse dovolj pripravljeno,
rodu je že grozila svoboda, ki bi naj bila enaka za vse. — Pokazala se je v pravi luči. — Sreča je le, da so se katoličani ter narodno zavedni Španci še zadnji hip zavedli in potlačili napad onih, ki bi jim prinesli .svobodo’!«
Sedaj je pa mladi gospod kar nenadoma vzrasel ter se razvnel: »Kar se Španije tiče, vam lahko dam točne podatke. Bil sem sam tam. Boril sem se za svobodo in uspeli bi v tej borbi, če se ne bi proti nam združili vsi kapitalisti ter fašisti s papežem na čelu. Saj je znano, da so Franca podpirali poleg Nemcev in Italijanov še Angleži ter Francozi, ki jih je v skupni borbi .podpirala molitvena ter denarna akcija Vatikana. Znano je tudi, kaka grozodejstva so nam podtikali. Moje ime so prav tako vlačili po slovenskih časopisih ter me krivili ne vem česa vsega.
Sedeti sem moral v internaciji ter čakati boljših dni in kot vsi vidimo, se ti dnevi z naglimi koraki približujejo, (Nekoliko dvoumno! Op. ur.) Akademska progresistična mladina je povsod na delu in postaja vedno bolj številna.«
K temu sem pripomnil: »To so pokazale tudi zadnje volitve v DSJF. 2e tako majhna skupina je zgubila celih 25 glasov.«
Gospod razlaga: »Razumljivo je, da je nekoliko padla akademska levica na pravni fakulteti zaradi tega, ker je precej juristov letos ahsolviralo. Katoliška skupina je pa zmagala predvsem zato, ker so jo, kot lani, tako tudi letos, podprli ljotičevci s svojimi
so stopili tehniki na dan in njihova Zveza j® sklicala sestanek medstrokovnega odbora.
Sestanek je imel na programu razgovor o univerzitetni avtonomiji, namen pa j® bil protest proti sedanji prosvetni politiki. Da	j
nam ne bo nihče podtikal neresničnih trditev,	|
povzemamo uradni zapisnik o sestanku:	'
Zapisnik o medstrokovnem sestanku.
V sredo, 20. nov. 1940 je bil v lokalu DSJF sestanek strokovnih društev, in sicer na pobudo ZSKTF, ki je v ta namen z dopisom, datiranim * dne 15. novembra 1940, prosila DSJF za lokal i® z drugim dopisom, datiranim z dne 18. novembra 1940, povabila omenjeno društvo na ta sestanek.
Na sestanek so prišli naslednji delegati: trije juristi, dva filozofa, trije medicinci, dva teologa in e® tehnik.
Na predlog predsednika DSFF Hribarja, ki so ga osvojili vsi navzoči, da naj vodi sestanek po običaju jurist, je prevzel vodstvo predsednik DSJF, ki je otvoril medstrokovni sestanek i® dal besedo takoj delegatu ZSKTF (ki ga DM v svoji izjavi gladko zataji, op. ured.). — Ta j«	i
izjavil, da zastopa ZSTKF, da pa nima natančnejših	'
navodil, ker bo predsednik kmalu prišel. Sestanek je bil sklican zato, da bi se pogovorili o tem, kakšno stališče naj bi zavzeli proti novi univerzitetni uredbi, ki bo vsak čas izšla in kaj bi ukrenili, da bi ohranili univerzitetno avtonomijo, ki jo bo nova uredba odvzela. Na te besede se je takoj javil k besedi jurist Misjak, ki je izjavil, da nihče o tej novi uredbi ničesar ne ve in da je zato o njej nesmiselno govoriti, temveč da predlaga naslednje resolucijo. (Resolucijo smo objavili v prejšnji številki. — Op. ur.)
Predsedujoči Mihelčič je dal resolucijo na glasovanje. Sprejeta je bila s 6 proti 3 glasovom-Tehnik in predsednik sta se glasovanja vzdržala-Nato je sejo takoj zaključil, nakar so se zastopniki strokovnih društev razšli.
To je resnica, ki jo skušajo komunisti tak ® brezupno zavijati. Dokazuje, da je pošten* akademska mladina budno na straži. In tak® bo tudi v bodoče.
VIII. tedni sestanek AK Straže
Sestanek je pričel predsednik z molitvi)®' nato nas je č. g. pater Ramšak D. J. v kle' nem govoru opozoril na 24. november, sve' tovni dan molitve za mir in ljubezen. ZakljU' čil je z mislijo, ki leži v srcih vseh iskrenih ljudi, da bi kmalu zavladal v svetu Kristusov mir in da bi se svet po tem trpljenju prero' dil v duhu Kristusovem.
Sledile so recitacije naših tovarišev, n®^ pevski zbor je zapel nekaj narodnih pesmi.
Tov. predsednik je nato spregovoril o klubskih dolžnosti Stražarja. S himno Povsod B®" ga pa smo sestanek končali.
glasovi. (To je pa za nas doslej bila špansk® vas! Op. ur.) To se je zgodilo iz popolno®®* političnih razlogov in niti malo ni po teh gl*' sovih podana prava slika, kako so slovensk' akademiki nazorno orientirani. Sicer se P* sodelovanje teh dveh skupin povsod opaž*1 Na ljubljanski univerzi uganjajo teror stražar)!' ki opravljajo policijsko službo prosvetneg* ministra. Na belgrajjski univerzi z orožje1* nastopajo ljotičevci, oboji pa bodo v kratke®1 prejeli plačilo za to.« (Upamo, da bo to ostal* le »pobožna« želja našega »Španca«. Op. ur-) Za slovo sva se predstavila. Predstavil se je z imenom, ki je precej znano v slovensk' javnosti, posebno v rdečih krogih, jaz sem s*1* povedal svoje ime. Pozanimal se je še, kj® sem včlanjen. Povedal sem mu, dav AK Straž'-Pristavil je: »Potem sva se pa prava našla.«	Joža	£.
Jaz pristavim: »Da, tudi španskemu na