LJU MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO LETNIK XXXIV. ŠTEV AVGUST 1914 Vsebina avgustovega zvezka 1. Pavel Golia: V senci poznih ur...............345 2. Karel Dolenc. Legenda o deklici, ki ni mogla jokati.......348 3. Ivan Albreht: Klic mladosti................359 4. Vilko Mazi: Custozza-Solferino. (Konec prihodnjič.).......360 5. Marija Kmet: Torče Skočir. (Konec.).............365 6. L. Pintar: O krajnih imenih. (Konec prihodnjič.)........374 7. Ivan Lah: Roman o gospe Ani in študentu Avreliju. (Dalje prihodnjič.) 378 8. Ivan Albreht: 5 tajno grozo................383 9. Književna poročila....................384 Ant. Debeljak: Engelbert Gangl, Moje obzorje. — L. P.: Dr. Anton Breznik, Začetna poglavja iz slovenske srednješolske slovnice. — R. Z.: Kažipot. — Ante Debeljak: Nevesinjski, S orlovskih krševa. — Dr. Fr. Ilešič: Dr. Niko Županič, Hrvati kod Atine. — Dr. Fr. Ilešič: Milan Čurčin, Jatnbski stih v srbskem pesništvu. 10. Naše revije......................389 Dr. J. Š.: Carniola. — J. A. Glonar: Časopis za zgodovino in narodopisje. 11. Nekrolog.......................392 Dr. Fr. Ilešič: f Tadija Smičiklas. „Ljubljanski zvon" izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 9 K 20 h, pol leta 4 K 60 h, četrt leta 2 K 30 h, za vse neavstrijske dežele po 11 K 20 h na leto. ===== Posamezni zvezki se dobivajo po 80 h. === Izdajatelj: Valentin Kopitar. Urednik: dr. Janko Šlebinger. Upravništvo v „Narodni tiskarni" v Ljubljani, Knaflova ulica št. 5. Lastnina in tisk .Narodne tiskarne" v Ljubljani. Pavel Golia: V senci poznih ur. 1. Pozne ure senca gre z mano. Trudna luč pojemajoč mežika, vzduh strupen in težak je, kot v sobi bolnika. O, ko bi vsaj skoro prišel na piano! a Gotovo dehtijo cvetlice na planem ter širijo mil in prijazen aroma in pomirljiv, koraki brez doma. — Kaj pa jecljaš misel: ostanem, tu ostanem, četudi je slabo? Kaj res ne moreš cvetju naproti? Saj niso zlomljene tvoje peroti-- Toda pozne ure senca je s tabo! Pozne ure senca vse uniči, vse zruši, razdene, potvori, opljuje. S komur gre, naj se oprezno sezuje, ker gorjč, če se prebude nje biriči. 2. Brezbrižen po nebu dirja mesec. In senca popelje v čuden te hip: raz balkonov se trga ječanje cip in tarnanje oskrunjenih telesec. In v celo jato dišav čudovitih zavije te gorkega vetra dih. To ni vonj rož, opojnotih, to je prevpit smrad prs nagnitih. In milo ječanje, ki srce ti gane, prelije naenkrat v peklenski se smeh. Ni več fnalodušja v tvojih očeh. Bolna želja zbudi se. Korak tvoj postane .Ljubljanski zvon" 1914 XXXIV. S. 23 in pozne ure objame te senca. — Devica te čaka zaman vsak večer v solzah, — pa poljubljaš zgubljeno hčer, ki nima ne duše, ne vere, ne venca! 3. O zagonetne kreature: okostja v robah iz baržuna in svile, oči ugasnjene, brez krvi žile: kakor vas senca vzgoji pozne ure, kaj veste, polne samosrda, kak lepo je, če solnce obronke pozlati, kak duša zasmeje se, pomladi hkrati, ko puhtijo gorkoto v popoldan brda? Ničesar ne veste! Noč vam je ječa: že rožlja pred vratmi rabelj s ključi, do gorkote vam ni več in ne več do luči. Medel soj vam je solnce, ki skopari z njim sveča. Senca pozne ure z menoj gre in vaši skoro dozdevni obrisi, simboli groba, z menoj greste. Čutim. O da vas svetloba vstajajoče zore skoro preplaši! 4. Vsa polna tajn je senca v uri pozni. Kaj vse se med njenimi suče registri! Talenti, geniji, faloti, filistri, junaki cvetoči in tuberkulozni, otroci zamišljenosti tihe, lovci na zagonetnih ciljev sledi, mojstri v obliki, barvi, besedi, potapljači v temna brezdna psihe. — In vsak gre sam svoja mračna pota, srečujejo se brez pozdrava. Grozeča nad njimi usoda plava, ker njih početje je — zmota. In mnogi ne vejo, da na vrtu nebeškem ugaša zvezda pri zvezdi, da angelj smrti med njimi jezdi. Še znamenj ne vidijo v mrklem črtu. 5. Pod mračno zaščito zločin se plazi nemaščevan v nedolžni larvi in gori po ažurni barvi se zareže popačeni, bledi obrazi. Po ulici plač se razlije otroka. Odkod tak pozno, mati, prihajaš, in kaj se oziraš in kaj postajaš lačna, nališpana in sloka? Podobna jetični nočni sovi z umazano pozdravi besedo. Popolnočne ure mimo gredo tiho, kakor pošastni strahovi. In zopet se plač otroka razlije po ulici, plač prestrašen in nujen. Mesec pol ganjen, pol utrujen gre k počitku in se v oblak zavije. 6. In to je poznih ur sence molitev, legijon jo šepeče v zrak soparen: trenotek, bodi radodaren, ker za teboj zija ločitev, ker za teboj vse gine in neha in v jezera temna vekov se zlije, trenotek, o, naj nam zašije tvoja tolažba in uteha! Trenotek, vesela naj pesem bo tvoja, saj žalosti je vedno dosti, o, razveseli nas, vzradosti, pozabljenja, pijanosti, opoja nam daj, svojim sužnjem, trenotek, predno odpljuješ jaderno v tuja carstva in zapustiš nas brez varstva za vedno. Karel Dolenc Legenda o deklici, ki ni mogla jokati. ivela je siromašna vdova. Po možu je podedovala staro bajto s strgano slamnato streho in dvoje otrok, deklico in fanta. Sinka je mati vdova čez vse ljubila. Bil je najmlajše dete, troje jih je umrlo kmalu po porodu. In ves njen je bil po duhu in po mišljenju, tih, nežen, ves zamišljen in sanjarski. Po licu pa je bil popolnoma rajni oče. Kadarkoli je pogledala vdova sinka, se je domislila umrlega moža. Obenem pa so ji oživela v spominu in v duši ona lepa, srečna leta, ki jih je preživela ob njegovi strani, v njegovi ljubezni, ki je sicer ni razodeval z besedami, a jo je kazal tem bolj v dejanju, v skrbi za njo in za deco. Žato je mati sinka tudi v vsem odlikovala, v vsem in vedno ga stavila pred hčerko. A ta, dasi še otrok, je to dobro opazila, bridko občutila. Za njo je imela mati malo toplih besed, za bratca same tople, blage in ljubeče. Tako se je srce dekličino napolnilo z bridkostjo do matere in do bratca, da mala sama ni vedela, kdaj. Ko je bila deklica stara deset let, fant sedem, je nenadoma zbolel za škrlatinko in je umrl. Ko je bratec umrl, si je sestra po prvi otroški, ne baš globoki žalosti nekako oddahnila. Samotno, po ljubezni hrepeneče srce se ji je zazibalo in zasanjalo v sladko upanje: „Zdaj bodo mati ljubili tem gorkeje mene, vso ljubezen dajo zdaj meni." A žalost: Bridko jo je varalo lepo, toplo upanje! Zakaj mati je živela tudi od zdaj le ljubljencu - sinčku, bridkosladkemu spominu nanj. Še bolj je otopela za vse drugo, neprenehoma je žalovala za izgubljenim najmlajšim otrokom. Komaj da je omenil kdo pred njo preratio umrlega, pa je že jokala po njem. Zagledala je kje priprosto njegovo igračo, kos njegove obleke, kak še tako neznaten spominek nanj, pa so jo v hipu oblile solze. „Kako blag, zlat otrok je bil! Pa mi ga je Bog vzel!" To je napolnilo deklici srce in dušo s še večjo bridkostjo. Naravnost zamrzela je umrlega bratca, zamrzela tudi mater. v Ob nesrečni uri pa se ji je izlila ta mržnja iz srca in je rodila trdo, neusmiljeno besedo. Ko je mati nekoč spet jokala za izgubljenim ljubljenčkom, je pripomnila hčerka srdito in odurno: „Kdo se bo vendar vedno cmeril! Saj se še zadušite s temi večnimi vzdihi in solzami." Kakor bi ji bila porinila nož skozi srce, so zadele trde, okrutne besede žalujočo mater. „Nesrečni otrok!" je viknila užaljena, vsa v solzah. „Čuvaj se, da te Bog ne kaznuje in tijjosuši solze, ter ne boš mogla jokati, ko bi krvavo rada." A Pač se je deklica v prvem hipu ustrašila grozečih besed. Že je hotela izgovoriti lepo, blago besedo, prositi mater za odpuščenje. A tako ranjeno, tako vse zastrupljeno je bilo mlado srce, ki mu ni sijalo toplo solnce materine ljubezni, ki ga ni negovala in osrečevala skrbna materina dobrota, da ji je lepa beseda umrla v mislih, usahnila ji v ustih. Ni je mogla izgovoriti! In je rekla spet pikro in trpko: „Če bi se vedno cmerikala kakor vi, je tako bolje, da niinam solz." „Hudo te bodo še teple te besede, nesrečno dekle!" je še bolj užaljena ihtela mati. Sama se ni prav zavedala, kdo ji je položil hipoma te besede v misel in v usta, zakaj jih je morala izgovoriti, dasi skoro proti volji. Deklica pa je govorila sama sebi z bolno bridkostjo: „Čemu te grožnje? Kaj hočejo? Ko^pa zame niso prejokali mati ne ene solze, vse le za brata. Kako jih naj torej ljubim, kako naj govorim z njimi prijazno in ljubeče?" In je kljubovalno molčala. Mati, že do tedaj slabotna, je slabela in veneta zdaj še bolj Žalost ji je vidno pila življenske moči. Pokašljevala je pogosteje, bolestneje. Vsak dan je lezla bolj v dve gube, bolj v zemljo, bolj v grob. Sredi zime je legla. Ko je poganjalo po tratah in travnikih, njivah in logih novo življenje, ko je zapela v zelenečih gozdovih znanilka pomladi, kukavica, svoj veseli pozdrav mladi vigredi, je izgorelo bolničino srce v žalosti in v hrepenenju. Šla je za možem in sinkom. Pač je za bolezni materine obšlo in pretreslo hčerko včasi bridko in hudo, velika in moreča žalost. Večkrat je že nameravala poklekniti ob postelji bolničini in prositi trpečo mater, naj da ji odpusti, naj jo blagoslovi. Morda blagoslov umirajoče prežene gorje prokletstva, ki ga je včasi že s tiho grozo začutila: Da nima solz, da ne more jokati! A vsakikrat, ko se je hotela ponižati, ko je hotela vsa skrušena in potrta pasti na kolena pred mater, ji je sovražnik, duh teme, šepetal: „Ali si res že pozabila, kako malo ljubezni si sprejela od matere, koliko pa rajni brat? Ali se ne spominjaš več, kako je skrbela le za brata, a tebe je zanemarjala, vedno porivala na stran, v kot?" In spet je razvnel s temi potuhnjenimi, bodečimi besedami ogenj srdu v srcu. Odprl in razširil je spet že napol zaceljeno rano, da je iznova zakrvavela in zaskelela. In srce se je zakrknilo blagim besedam prijatelja in varuha, ki je prigovarjal in opominjal: „Pozabi, poklekni, prosi!" Ko se je deklica pomladanskega jutra prebudila na klopi ob peči, kjer je imela svoje počivališče, prenočišče, in je šla kakor vsak dan v kuhinjo, da skuha zajutrek, in je/Jez male pol ure prinesla materi lonček mleka, ga mati ni vzela. Ni ji bilo več treba mleka — bila je mrtva. Iz časnega spanja je zasnula v večno spanje. Tako je umrla, ne_da bi jo bila hčerka prosila odpuščenja, ne da bi bila hčerki pred smrtjo odvzela prokletstvo, ne da bi jo blagoslovila z blagoslovom umirajoče matere. Vroče je zagomzelo deklici po vsem telesu. Kriknila je, kakor bi tudi po njej stegala koščeno svojo roko mrzla, neusmiljena smrt, da jo vzame s seboj v neznano deželo. Zrušila se je ob postelji na kolena in je pritisnila vročo glavo ob trdo, mrzlo roko materino. Tresla se je kakor drhteč list trepetlike, tako bodečo bol je začutila v srcu — a jokati ni mogla! Ne ene solze ni bilo v oči, ne ene iz oči- Le v srcu so pekle, da je v žgoči boli butala z glavo ob posteljo, si trgala obleko s prsi. Malo da ni zblaznela ob grenki, grozni misli: „Nikoli več ne bom mogla jokati, vse življenje ne!" Pokopavali so mater.'Sosedi in sorodniki, sami daljnji, bližnjih nista imeli, so si brisali solze po rajnici, a rodna hčerka jih ni brisala! Bleda, obupana je stala ob grobu. S suhimi, pekočimi, od boli in strahu blodnimi očmi je strmela na materino krsto, strmela v grob za njo, strmela na rumene grude, ki so bobneče padale na siromašno krsto in jo kmalu zakrile. Pač se ji je izvil zdaj zdaj bolesten, tožeč vzdih — a zasolzila se ni! Temno, izbočki so jo pogledovali pogrebci. „Ali je že kdo videl kdaj tako hčerko? Še otrok je, pa ne zajoka po materi. Kakšno srce mora imeti v prsih? Kamen!" Ko ji je zakrila mamo težka prst, je bila deklica sama na svetu, zapuščena kakor bor na gori. Sorodniki, skoro ji bolj tuji nego tuji ljudje, se niso pobrigali za njo. Tudi si je vsak mislil: „Dekleta, ki_£0_materi ne potoči ne ene solze, ne vzamem v hišo." Tako je morala poskrbeti za njo občinska oblast. Dala jo je v službo in v vzgojo k bogati kmetici, trdi in neusmiljeni ženi, v katere hiši in službi ni ostal leto dni najboljši in najpotrpežljivejši posel. „Ta jo izuči in izmodri!" so modrovali modri občinski, možje, tudi nevoljni na dekletce. Na smrt se je prestrašila deklica, ko je izvedela to bridko novico, ko je slišala to težko sodbo in obsodbo. „Hudo me tepeš, o Bog! Pri materi nič ljubezni, pri tej ženi je bo še manj!" A po prvem strahu si je skesano priznala: „Sem pač zaslužila to šibo!" In se je vdala v žalostno usodo. Povezala je v culico ono malo obleke, kar je je imela in je zapustila rodni dom, ki ga je sprejela v oskrbovanje občinska oblast in ga je dala v najem, da deklica doraste. In res, še manj solnčne ljubezni in tople dobrote je našla deklica v novem domu. Pač pa mnogo več dela, nego ga je bilo doma pri materi. In mnogo več hudih in neusmiljenih besed, nego jih je bila slišala doma. Če je mati ni ljubila z gorko materinsko ljubeznijo, pa jo je vsaj pri miru pustila. Ni je zmerjala, ni vpila na njo ves božji dan. A v novi hiši je bilo tako. Kaj kmalu je deklica spoznala: „Služba pri hudobni gospodinji je trpljenje, življenje v solzah!" A najhujše gorje je bilo: Solz ni imela! Ni mogla jokati, da bi izjokala srčno bol. Neizplakatic solze pa so pekle in žgale v srcu kakor živo oglje. Gospodinja jo je mučila in trpinčila tem bolj, ker je vedela: „Ta mi ne more odpovedati, ne more oditi. Mora ostati pri meni, "^dokler občinski možje drugače ne odločijo. A ti ne bodo!" Še je spalo solnce v kristalnem svojem gradu za daljnimi gorami, ko je morala deklica že na noge. Kos črnega kruha ji je bila dala gospodinja prejšnji večer in ji je zapovedala in zabičala: „Jutri pojdeš v loke in opleješ proso na njivi v kotu. Opoldne ti ni treba hoditi domov, predalčč je. Jesti ti dam s seboj; za tri moške težake ti dam kruha, da boš enkrat vendar sita. In da mi ne prideš prezgodaj domov, sredi popoldneva morda spet! Vem, to bi bilo po tvoji volji, lenoba, pa po moji ni !" Vedela je deklica, da bo morala garati kakor nema žival iz teme v temo. Vedela je, kaj je gospodinji „sredi popoldneva." Če je prišla kdaj z dela domov, ko je solnce že šlo k počitku in je komaj še malo in zaspano mižalo izza gore, je bilo to strogi gospodinji „sredi popoldneva." Obsula jo je vsa srdita s surovimi besedami. Z veliko, peračasto roko jo je udarila naravnost v obraz. Zgrudila se je čestokrat pod temi krutimi udarci, stokala in vzdihovala je ob pekoči boli — le jokati ni mogla, solz ni bilo iz vročih oči! Zato se je gospodinji še manj smilila. „Potuhnjenka! Kaj cviliš in javkaš, ko pa sem se te komaj dotaknila. Da ji ni sile, se vidi, saj niti ne joka. Hinavka!" „In da mi pri delu ne paseš lenobe, ne polegaš pol dneva v senci! Pogledam pojutrišnjem sama na njivo. Gorje ti, če ne bode vsa opleta!" je še zagrozila žena z osorno besedo in s temnim pogledom. Pa je šla deklica ob prvi zori v loke in je plela ves dan, pod žgočim solncem, žejna in lačna. Kos kruha, „za tri moške težake," a v resnici tenek, da bi videla skozi njega deveto goro, je že med potjo skoro popolnoma pojedla. Le skorjo je ohranila, da bi jo emulila in žvečila ob največjem gladu in bi ga tako vsaj malo potolažila. Seve, ko je proti poldnevu pričela glodati trdi krajec, počasi in previdno kakor mala miška, je spoznala in začutila, da je lakoto šele prav zbudila in razdražila. Delala je ves dan, da so ji pokali in krvaveli prsti. Pa ni upala nehati, odpočiti si. Zakaj njiva, glej, je tako prostrana, jutri pa jo pride ogledovat huda gospodinja. „Gorje, Če ne bo opleta!" Ob delu je z bridkostjo mislila na rajno mater. „O mati, kaj ste mi storili 1 Če ste me rodili in me pustili samo na svetu, vsaj tako strašno prokleli bi me naj ne bili!" Öd žalosti, srčne boli, telesne utrujenosti in slabosti se je zgrudila na nemo zemljo, v razor — a zajokati ni mogla! Solnce je pripekalo naravnost dol na njo, molče, brez usmiljenja, malone sovražno. Prepelica je petpedikala nekje tam koncem njive; s petjem je delala kratek čas in veselje sebi in mladičem — a za nesrečno deklico se ni zmenil nihče, nihče ji ni dal tolažilne besede, nihče kaplje sočutja, nihče žarka upanja, da bo kdaj drugače, da bo kdaj bolje. „O mati, hudo ste se maščevali!" — Jesenski vetrovi so se podili čez polje. Ostro so si žvižgali, kakor bi si delali z žvižganjem pogum in bi se vnemali za tem vztrajnejši, tem hitrejši tek. Njih ogromni plašči, stkani iz samega mraza in leda, nevidni navadnim človeškim očem, so plahetali od neba do zemlje. Razpršili in razgnali so na vse strani sveta vso slabotno toploto krmežljavega, bolnega solnca. Kar je niso razpršili, so jo vjeli v velike gube svojih vihrajočih plaščev, kjer je takoj zmrznila in zledenela. Zato je bilo tako hladno na svetu. Kdor je moral na cesto, kdor na pot, kdor na polje naA zadnje jesensko delo, si je ogrnil kožuh, če ga je imel, se je zavil v burnus, če ga je imel, si je oblekel čez navadno obleko še eno, debelejšo, toplejšo, če jo je imel. Deklica je ni imela, Bogu bodi potoženo. Imela je le lahkotno poletno, iz cenega blaga, vso že obdrgnjeno, luknjasto, napol že raztrgano. Pa ji je naročila huda gospodinja: „Gori v lokah koruzinje še ni požeto. Jutri greš in požanješ! Zdaj je še toplo. Morda pritisne kmalu mraz, tedaj bo težje." „Zdaj je še toplo!" si je z bridkostjo ponavljala v mislih deklica gospodinjine besede, ko je drhtela navsezgodaj po cesti, in jo je jesenski veter, ves zle volje, ker neprespan, grizel v lica, v oči in v ušesa, jo ščipal skozi tenko obleko v drgetajoče telo, ji hukal mrzlo sapo v roke, skrite pod starim, pajčolanastim, sitastim predpasnikom, da bi ji srp kar padel iz njih. Žalostna je bila sirota, da bi legla in umrla — a jokati ni mogla. „O mati, mati, ali vidite iz groba, ali vidite dol z neba, kako neusmiljeno me tepe vaše prokletstvo?" Od boli si je grizla ustnice, da so krvavele, a jokati ni mogla. „Krvave solze bi jokala, ko bi le jokati mogla! A ne morem. O mati, kaj ste mi storili! Velik je bil moj greh zoper vas, a večja je kazen, ki ste mi jo izprosili." — Tudi mater ji je zločesta gospodinja večkrat očitala. „Mati je bila malovredna, prava lenuharica in ciganka, in ti si vredno njeno seme, ciganski otrok!" Huje je zabolelo vsakikrat to surovo očitanje deklico, nego če bi jo bila gospodarica udarila. Če v življenju ni ljubila matere, dasi ji je srce hrepenelo in vpilo po tej ljubezni, zdaj, ko je ni imela, jo je ljubila z vsem srcem. Zdaj, ko jo je slišala tako zasramovati iu blatiti, ji je postajala podoba materina lepa in svetla kakor podoba svetnice na oltarju. Dasi ni kmalu kdaj ugovarjala gospodinji, ko je vlačila s strupenim jezikom mamico iz groba, jo je pomerila deklica s plamtečimi očmi in ji je zaklicala odločno in brez strahu: „Mene tepite, mene ubij te, če hočete, a mamico mi pustite v grobu pri miru!" V takih bridkih trenutkih, ko ji je zaplamtela ljubezen do rajne porodnice iz trpečega srca gor do neba, kjer zdaj biva duša rajne mamice, ji je bilo, da bi z radostjo poromala na golih kolenih na mamičin grob, samo če bi ji še enkrat mogla pogledati v lice in v oči, samo če bi mogla slišati iz njenih ust eno sladko, blagoslovljeno besedo: „Odpuščam ti, nesrečno dete!" Kadarkoli je prišla k cerkvi in na pokopališče, nikoli ni šla domov, ne da bi bila stopila h grobu materinemu in bi vzdihnila in zaprosila iz globočine bolnega, skrušenega srca: „Odpustite mi, draga, mila mamica!" — Poleti je bilo. Deklica je prignala na večer krave s paše. Gospodinja je mogočno stala na podstenju tik ob vratih v hlev. Nekoliko dalje od nje je sedel na skladu drv star berač in je s starikavim, utrujenim glasom brundal nekaj kakor molitve. Pravkar je bil prišel in poprosil za prenočišče. A kmetica se je delala gluho in slepo. Šele, ko je zaprosil v tretje: „Mati, ali bi smel prenočiti pri vas? Na slamo v hlev ležem in ne bom nikomur v nadlego," je zadirčno vzrojila: „Pa ostani in leži kam na gnoj! Sicer tako ne bo miru pred to beraško nadlego!" Ob vratih je stala gospodinja in je pregledala, z očmi in mislimi pretuhtala in pretehtala slednjo kravo, ki je šla mimo nje v hlev. Dogodilo se je bilo namreč pred časom, da je deklica v pekočem gladu pokleknila pod kravo, da dobi nekaj kapljic mleka in si malo potolaži grozno lakoto. A je nanesla pisana njena sreča, da jo je zalotila pri tem gospodinja. Od tedaj je imelo dekle še manj miru pred trdosrčno, vedno nezaupno gospodinjo. Vsak dan, ko je prignala krave s paše, jo je že čakala strupena žena in jo je obsula s ploho očitanj in psovk. Tudi danes tako. „Kakšno vime pa ima rdečka? In kakšno belka? Ha? Kakšno pa dimka, kaj? Ali jim je solnce izsušilo vimena? Morda pa si bila le ti spet ona kača, ki jim je izsesala mleko?14 Vsa je drhtela uboga deklica, ko je videla, da je gospodinja danes posebno žolčaste volje. S plašnim glasom, kakor čivka ptičica, ki že vidi kragulja nad seboj, je zatrjevala: „Nisem, mati! Nikoli več nisem od — tedaj. Bog ve!" Še huje so razpihale plašne in proseče besede ženino jezo. „Še taji! Še laže! Še Boga kliče za pričo svojih laži! O ti peklenski otrok!" Pograbila je stolec, stoječ za durmi — ko je molzla, je sedela na njem, a zdaj ga je porabila za bridko orožje zoper deklico. Na slepo je udarila z njim po ubogi pastaričici. Udrihala je po hrbtu, po jamah, po glavi, da se je mladi mučenici vlila kri. S plašnimi očmi, z milimi besedami, z bolnimi vzdihi je prosila deklica usmiljenja gospodinjo, pomoči tujega gosta. A gospodinja ni nehala. Berač pa je sedel na podstenju, gledal z blestečimi, žalostnimi očmi, a rekel ni besedice. Naposled se je deklica zrušila pod udarci. Napol nezavestno je zbesnela žena še sunila z nogo. Stolec je zalučala na podstenje, da se mu je odkrhnila ena noga, in je vpila in grozila: „Nastelji kravam, pa se spravi v svoj brlog! Večerje ne dobiš. Si se tako do grla nasitila na paši." S težavo je deklica vstala in šla, da nastelje. Ko je nastlala, se je skrila v listnjak, da gospodinja pomolze. Šele ko jo je videla z žehtarjem odhajati v kuhinjo, si je upala v hlev, na borni svoj pograd. Mimogrede je videla, da berač že leži na slami za durmi. Ko je legla, je bilo nekaj časa tiho v hlevu. Le prežvekovanje živine se je slišalo, zdaj zdaj cingljajoči ropot verige, ki je udarila ob jasli. Zunaj je lajal pes; najbrž je vohal tujca pod streho. A lajanje njegovo ni bilo srdito, prej veselo. Nekje na vasi je pel fant. Bolj žalostno nego veselo se je glasila njegova pesem. A čuj, nenadoma se je oglasil berač: „Ubogo dete, hudo te je zdelala gospodinja. Ali te mnogokrat tako?" „Mnogokrat," se je tiho, žalostno odzvalo s pograda. „Pa trpiš voljno?" „Moram. Ni pomoči. A boli, boli! — In nikogar nimam, ki bi mu potožila. Ko bi vsaj jokati mogla! Bilo bi mi brž mnogo laže." „Pa ne moreš jokati?" „Ne morem," In deklica se je s poltihim glasom spovedala tujcu velikega svojega greha zoper rajno mamo, in kako jo zdaj tepe prokletstvo materino. Berač je molče poslušal. Ne slamica ni zašumela pod njim, tako mirno je ležal in poslušal. Ko je deklica umolknila, se tudi ni oglasil, ne se zganil. „Zaspal je med mojim pripovedovanjem. Utrujen je, siromak!" je mislila deklica, ko je zaman pričakovala kake besede od njega. Čez dolgo časa pa je naenkrat izpregovoril. Z mehkim, blagim glasom — nič več starikavega ni bilo v tem glasu, nič utrujenega — je dejal: A „Nesrečni otrok, hudo si grešila, hudo se tudi pokoriš. Svetovati pa ti morem le eno: Trpi voljno, trpi za pokoro! Pa zadobiš morda spet solze, milost solz. Zakaj zdaj čutiš in veš, kakšna milost da so solze. Ko boš videla najžalostnejše na svetu, zajokaš. — A zdaj zaspi, ubogo dete!" Kakor velika sladkost, kakor blagoslovljena radost svete noči, ko zazvoni k polnočnici, je šlo v tistem hipu čez deklico, čez njeno srce, čez njene misli. Zaspala je v tej rajski radosti, v tem posvečenem upanju, da sama ni vedela, kdaj. Ko se je zarana zbudila, tujca ni bilo več v hlevu. Videla ga ni nikoli več. A njegove besede je ohranila globoko v srcu — nauk njegov, njegovo sladko obljubo. In je trpela voljno. Poprej je služila in delala neusmiljeni gospodinji iz strahu pred njo in hudo njeno jezo, a z bridko nevoljo in s tajno, le s silo pritajevano jezo. A zdaj je služila in delala z ljubeznijo. Zdaj je pretrpela žaljive besede, boleče udarce in vse drugo trpinčenje s tiho vdanostjo. Tolažila se je s sladkim upanjem, skritim globoko v srcu: „Potrpim za pokoro, da zadobim milost solz." A glej, gospodinja jo je zdaj preganjala iti trpinčila s podvojeno hudobijo. Bilo je, kakor da bi dekličina krotkost le razpi-havala in huje podžigavala plamen njenega srda. Dogodilo se je nekega večera, da je zdrobila deklica po nesreči pri studencu vrč. Gospodinja je zaslišala v kuhinjo, kako je zaškrebetalo, ko je padel z vodnjakove ograje na kamenito ploščo ob vodnjaku. V hipu je bila na pragu. Ko je videla nesrečo, ji je prvi naval jeze kar zaprl govorico. Lovila je sapo, kakor bi jo hotelo zadušiti. A kaj kmalu je zabe- snela: „Ah, seme cigansko, vse mi polomiš! Svojo bučo bi bila razbila, ne vrča! Počaj, pa ti jo jaz!" Ob zidu tik praga je ravno slonela otka. Gospodar jo je po-slonil tja. Pravkar jo je bil prinesel od kovača. To otko je zagrabila besneča žena in jo je zalučala z vso močjo proti deklici. Na srečo je skočila ta še v zadnjem hipu naglo na stran, sicer bi jo zadela otka v glavo. Ko je gospodarica videla, da je otka izgrešila cilj, se je sama zagnala proti studencu. Deklica, ki se je upravičeno bala, da se je razljučena gospodinja loti z otko, se je spustila v obupen beg. „Le beži, ciganska hči ciganske matere!" je vpila zadnjo od jeze obsedena kmetica. „A da se ne prikažeš več v mojo hišo, sicer te ubijem!" „Ne pridem več, ne pridem!" je od strahu jokalo zbegano srce bežeče deklice. Vsa plašna je hitela iz vasi. V vasi ni imela nikogar, ki bi se mogla in upala v tej stiski zateči k njemu. A ko je stala samotna sredi ceste zunaj vasi, se je vprašala vsa obupana: „Kam zdaj?" Pod milim Bogom ni vedela za kraj in mesto, kamor bi se obrnila, kamor bi se zatekla. Pa si je rekla po kratkem premišljevanju: „K vam pojdem, mamica." In je krenila proti cerkvi. Na materin grob sc jc namenila. Mrak je že razgrinjal svoj ogromni sivi plašč po širni zemlji in čez pokopališče, ko je prišla deklica tja. Pokleknila je ob gomilo, ki je mirno počivala pod njo mamica. Poljubila je priprosti leseni križ, zaznamovan z materinim imenom, pa se je pod težo boli, pod bremenom trpljenja nagnila povsem k ä zemlji ter tožeče vzdihnila: „O mamica, ko bi počivala pri vas! Bolje bi mi bilo v grobu nego pod solncem. O mamica, ali mi še niste odpustili? ... In ti, moj Bog, ali se boš tudi ti večno srdil na me?" Dolgo je govorila v tihem večeru z rajno mamico v grobu, še dalje časa v goreči molitvi z Bogom nad seboj. Ko je dvignila glavo, žalostna, a vendar spet vsa vdana v bridko usodo in v težko kazen za mladostni greh, je izza gozda za cerkvijo ravno vzhajala luna. S srebrnim prahom je potresala ves svet, tihe grobe, zelene in rjave, in križe na njih, da so se svetlikali in so blesteli, kakor bi bili vsi novi, sveže pobarvani, pravkar posrebreni in pozlačeni. „A kam zdaj?" Kakor bi pričakovala od molčečih in mirnih rajnih sveta in pomoči, se je ogledovala po grobovih. A grobovi so ostali nemi, mrtveci v grobeh mirni in brezčutni. „Tja k velikemu križu pojdem. Naslonim se nanj in tam za-dremljem. Tako sem trudna! In v bližini Boga me ne bo strah." Sedla je v travo ob križ, naslonila se z ramo in z glavo ob trdi les. Žalostne oči je vprla gor v Mater božjo in v križanega njenega Sina nad njo. Obraza Zveličarja in Madone sta bila od ene strani oblita z mesečino, drugo polovico je pokrivala senca. Čudovito otožen in trpeč izraz je dajala ta razsvetljava licem. Kakor da bi tiho in polagoma polzele po bledem licu Marijinem solze, komaj vidne v tem čudežnem polmraku, se je zazdelo deklici. Privila se je tesneje h križu, v veliki ljubezni, v kipečem sočutju. Močno, ljubeče je objela trdo drevo z obema rokama. In kakor v oni noči, ko ji je govoril v hlevu tuji berač tiste nenavadne, lepe in žalostne besede, je šlo ta hip čudežno čez njo, čudovito in skrivnostno ji je zavelo skozi srce in dušo. A tedaj sladko upanje, kipeča radost — nocoj velika bol, a očiščujoča in odrešilna . . . „O Devica in Mati Macjja, kako si trpela šele ti zaradi svojega božjega Sina! Pa mu nisi mogla pomagati, ti najubožnejša, ti najbolj trpeča vseh žen!" Ko je tako strmela vsa zamaknjena v žalostno Mater in Devico, ji je bilo, kakor da se zliva bol nebeške Gospe po tenkih, žametastih luninih žarkih v njeno srce. Bolj in bolj se je polnilo s sočutjem, z mehko žalostjo, s čudno omamnostjo. Sredi te omamice pa nenadoma zasliši sem od cerkve jok, boječ in žalosten. Zdrzne se, naglo pogleda proti cerkvi. Glej, mala deklica, gologlava, z razpletenimi lasmi, stopa čez pokopališče, med grobovi, in bridko, a pridušeno in boječe ihti. Deklica ob križu zastrmi v njo kakor v prikazen. Z velikimi očmi, napol začudenimi, napol plašnimi strmi v prihajajočo. Glej, naravnost proti še skoro svežemu grobu zavije jokajoče dekle. In se vrže na molčečo gomilo in med bolnim, hlipečim jokom, da se trese in zvija vse malo, slabotno telesce, prosi in kliče: „Vstanite, o mamica, in mi dajte jesti! Ne mleka mi ne dado nova mati, ne pogače, niti ovsenega kruha ne. Ko so ata doma, mi dado ata. A nocoj jih ni! In nova mati so me tepli in me napodili iz hiše in so hišo zaklenili. O mamica, pa ležem k vam!" Z malimi, slabotnimi rokami prične odkopavati grob. A kmalu se utrudi, kmalu odpovedo drobni prstki. „Tudi vi me ne marate, o mamica, tudi vi mi ne odprete? Kam in h komu pa naj grem, če ne k vam, mila mamica?" In joka in ihti, da bi se smilila celo neusmiljeni smrti. Le grobovom se ne. Ti molče svoj večni molk. In glej, tedaj je spet šlo ono neznano čez deklico, sedečo ob križu, opazujočo ta žalostni prizor. Spet ji je zavelo skozi srce in dušo ono čudežno kakor v tisti noči, ko ji je govoril berač-tujec one tolažeče besede in ji je vlil v srce novo upanje, in kakor ji je zadrhtelo skozi srce in dušo pred hipom, ko se je bila vsa po-greznila v trpeče lice Matere Marije in v neskončno njeno bol. In tedaj, o čudo nebeško, o milost božja, tedaj začuti nenadoma, z drhtečim strmenjem, v očeh vlažno — solze ji privro iz oči, zdrknejo ji tople in vendar hladilne po bledem, shujšanem licu . . . hipoma na glas zajoka ... Videla je bila pravkar najžalostnejše na vsem svetu božjem: Mater, ki gleda svojega ljubljenega otroka, kako umira v najstrašnejših bolečinah, pa mu ne more pomagati z vso neskončno materinsko ljubeznijo — in trpeče dete, ki bi rado iz groba izkopalo in priklicalo rajno mamico, pa je ne more z vso svojo boljo . . . fas** /4 fr-cV^J- jortrr^ />z~j-'9/J j/^t^yA 5^ O Ivan Albreht Ö^w /^yyy.^ ~ ~ ^^TcAkJ' roza ima tudi svojo undulacijo, ki sc ravno tako tudi br«ini pretrdih antispazmov injšče prostega menjavanja med arzami in tezami. Prav uči razprava na 17. strani, da more predlog u tvoriti 1. zase zlog, da se 2. jemlje k naslednjemu zlogu in ne tvori zase zloga, kadar pa 3. stoji pred njim (nc: sledi!) kak samoglasnik, tedaj da se zlije z njim v en zlog in tvori z njim dvoglasnik. Ta delitev na tri slučaje sicer ni napačna, toda tega pogrešamo, da bi nam bil gosp. razpravljatclj tudi razložil, kedaj je ta ali oni slučaj primeren in umesten. — Omenil bi bil lahko, da čc ritem zahteva na dotičnem mestu svoj zlog, tedaj se v uporabi zlogotvorno kot u, četudi stoji neposredno pred njim samoglasnik, s katerim bi se sicer lahko spojil v dvoglasnik. Drevo rastoče v vinskem bregu, s lepo zeleno v belem snegu V teh dveh primerih dobimo v tezi diftong, v prvem primeru tudi spojitev obeli v v enega. — Čc bi pa imeli pred v arzo s samoglasniško odprtino n. pr.: „Raste drevo v vinskem bregu*, tedaj bi se ta v vendar ne spojil s predstoječim samoglasnikom v diftong ov, ampak bi se glasil samostojno in zlogotvorno kot u. Primerjajmo še: „Kot otok travnat u puščavi" s podpostavijeno izpremembo „Otoki travnati v puščavi", da vidimo, da mora zgoraj dobiti v zlogotvorno veljavo, če nečemo, da bi nam trohejski ritem preskočil v daktil (otok travnat v puščavi, — v-uv — u), v podpostavljeni izpremembi pa dobimo diftonžno spojitev tudi v arzi, da le ritma ne motimo. — Enako n. pr.: „Bilka travna ü puščavi — pa „Bilka travnata v puščavi". Če pa ritem na mestu v posebnega zloga ne zahteva, tedaj tudi za soglasnikom v lahko ostane v, če lc za njim ne sledi pretrda skupina soglasnikov. Prav isti primer se pri različnem naglašanju različno izgovarja, ker dobi drugačno ritmično undulacijo, n. pr. vsö noč v strahu, -- v — v ali: vso noč u strahu, (u — v — v/), toda: vso noč v strahu, (u — uu) ni mogoče, ker je zaradi nakopičenja soglasnikov neizrekljivo, vso noč v strahu, (o--u) pa tudi še zaradi antispazma ne, ali pa moramo napraviti razločen in jasen premor (o — || — o). Primerjajmo tudi .Kreposti ni jim vzčla še* s podpostavljeno izpremembo .Kreposti ni uzčla jim* (u —o —u —o—) ali pa .Kreposti ni vzčla jim" (v — Ou — o v), Kreposii uzčla jim ni (u — o o — i/v —) i. t. d. — Ali se naj spojitev v diftong izvrši ali ne, je tudi sicer zavisno od naglaševanja, ne samo v vezani besedi. Primerjajmo le .roko vzdigni!" in pa .roko vzdigni!" s premorom med obema besedama in z nekolikim antispazmom, ali pa roko uzdigni!" (u — u — z zlogotvornim v t. j. u. — Tudi i (j) se s spred stoječim samoglasnikom spoji v dvoglasnike aj, oj, ej, uj. Vendar mislim, da nam v verzu: .In praviš, d? imam le želeti" ni dovoljeno po vzgledu .vbögajme, zajdein, najmem" (namesto: v boga imč, zaidem, najinem ali najamem) spajanje v „dajmam", kajti veznica .da" vendar ne more prevzeti glavnega naglasa, da bi dobili diftong aj, in tudi naslednji verz .pak fmam, kar želim imeti" nam jasno spričuje, da naglašeni f s spred stoječim samoglasnikom ne tvori diftonga. Po mojem mnenju je marveč z afajrezo slabotnega vezničnega vokala čitati Valjavčeve verze takole: In praviš, d' imam le želeti, pak imam, kar želim imeti Tudi v Vodnikovih verzih: OprtoTeno roko na Galijo imam se mi vidi na prvem mestu afajreza prikladnejša in le na drugem imamo spojitev v diftong, torej: Oprto 'no roko na Galijoj mam. — Oni v zadnjem odstavku razprave za izreko posebni pravili, namreč da se pred nemimi soglasniki spreminjajo zveneči v neme in nemi pred zvenečimi v zveneče — in pa da se sičniki pred šumevci spreminjajo v šumevce — oni pravili bi se po mojem mnenju dali nekoliko popraviti in modificirati. Čemu pišemo izpremeniti in vzhajati poleg spremeniti in shajati, skipeti, strpeti, če go.vofinip ycndjir \q dosledno s; pa bi morali zopet razločevati med .shajati se* (zusammenkommen) pa ^solnce Nvshaja" ? Ali Jbi se ne moglo pravopisje nekoliko prilagoditi pravorečju? Menda je uže prepozno, ko je zavladal že usus tvranus, zmeda bi morda nastala prehuda. — In tedaj ko nastopita obe pravili ob enem, tudi lahko eno nekoliko prijenja. — Tako bi se dalo .sčistiti" (izčistiti, purgare) prav dobro ohraniti tudi v izreki, da bi ne bilo treba izgovarjati ščistiti, da se začetek besede dobro razloči n. pr. od ščititi (iiitututii, braniti). Tudi staroslovenščina ima poleg iuthctmtii še licMUcniTii očitno znamenje, da se sičnik pred šumevccm ne spremeni vselej tako odločno na šumniško stran. Sčasoma, s čim, s šilom se meni ne zdi tako neizrekljivo, da bi se v izreki na vsak način moralo glasiti: ščasoma, ščim, ššilom; morda imamo celo nekaj diferencijacijc med »s čim« (womit) in »ščim« (mingo). — Tako ima izraz ci/ittrkobHn KOfthMa Pleteršnikv raznih varijacih: (615) sžrebna, (951) zžrebna, (973) žrebna, — zopet očitno znamenje, da imamo namesto »žžalostjo« lahko tudi »sžalostjo« - brez asimilacije. — Osupnila me je (str. 29) opomba: .Nasprotno pišemo ubogati namesto Ibo-gati, kar je iz nemškega folgen". — Iz nem. folgen je boygati, kakor iz falten baydati. — Ubogati je po slovensko perfektiviran .bogati* ali „boygati*, kakor jc tudi iz .žugati', sugen ali sagen (trditi) nastal perf. .užugati* (mit Erfolg sagen, da pred sodnikom moja trditev obvelja, če užugam). On rad boga, rad dela; če mu kaj ukažem, takoj uboga, t. j. stori po zapovedi, po ukazu. — Da je bogati še le iz botfgati izpričujejo tista narečja, ki govorč: .odpusti nam naše dogč, kaker mi odpušamo našim dožnikom", Dogan (dolgin, Longinus) — Splošno bi bilo pri pravilih o pravorečju opomniti, da jih ni jemati predoslovno in preozkosrčno. — Svadba (prepir) in svatba (ženitovanje) se v izreki morda vendar nekoliko razločujeta in v stavku: .Na svatbi je med svati nastala svadba* bi se bržčas vsak nekoliko potrudil za difcrcncijacijo. Nehote uravnamo dostikrat pravorečje po pravopisu, ali bi ne bilo pravilneje, da bi bili svoj čas uravnali pravopis po pravorečju? Ödfgovor je težak. Gospodu Brezniku moramo res hvalo vedeti, da se je lotil sistematično slovenskega pravorečja in glasoslovja ob dotikanju glasov med seboj, — ali naj se uvrsti ta partija med začetna poglavja slovenske srednješolske slovnice, se mi pa s pedagogičnega in praktičnega stališča zdi nekoliko dvomljivo, ker se res ne da prištevati med lažja poglavja. — L. P. Kažipot. Ljubljana, Gorenjsko, Notranjsko s Postojno, Dolenjsko, Trst. Založila in izdala „Slovenska sokolska zveza". V Ljubljani, 1914. M. 8°. 96 str. -f-inserati. Cena 60 v, s pošto 70 v. Okusno opremljena knjižica sicer ne bo mogla vršiti svojega glavnega namena, da bi vodila tisočere slovenske in slovanske goste o priliki tretjega slovenskega vscsokolskega zleta v Ljubljani, vendar ji ohrani zanimiva vsebina trajno vrednost. Drag. Šebenik je opisal Ljubljano in njene znamenitosti, ing. Pre-lovšek nas seznanja z regulacijskimi deli v strugi Ljubljanice; ljubiteljem naravnih krasot je sestavil Rud. Bad i ura natančen kažipot po slikoviti Gorenjski, And. P er k o pa nas vabi med čudeže Postojnske jame; tudi dolenjska stran z novo železniško progo ni pozabljena. Dodani sta dve pregledni karti: prometne zveze na Kranjskem in vodnik po Ljubljani. - Želimo „Kažipotu" mnogo odjemalcev, ki naj pomagajo zmanjšati ogromne denarne žrtve za nameravani zlet. R. Z. Nevesinjski, S orlovskih krševa. Knjižara Gezc Kolina. Beograd, 1914. 8°. 273 str. Broš. 3 K. Bohoten šopek osmerih cvetic: Kraj čednostne vijolice in drugih spodobnih lepotic izpuhteva svojo dušo cvet z govorečim imenom — orhideja. Vzlic vsej 4 pisani pestrosti vzbujajo istoroden dojem, siluetirajo okrožje črnogorskih orlovskih pečin, edinole ena cvetka je kali utrgana na divjem Kavkazu, namreč Med ju nečastivima, kjer turški hodža torquemadovsko izganja 41 nebodigatrebov iz obsedenca, to je bledočega bolnika, ki pa slednjič osvobodivši se telebne fanatičnega derviša v ogenj in nekoč po svojem okrevanju opisuje čerkeskemu medi-cincu postanek, prefantastični in gomezljivi potek pa srečni izid svoje vročične blaznosti. — Priča starog senatora se suče o medsebojnem nagajanju dveh objestnih plemen: pustno-ošemljeno oponaša prvi rod svatbene običaje — za osveto molze drugi pri belem dnevu nasprotnemu popu kozjo brado; v sprevodu dado opevati in objokovati živca za mrtveca — protivniki obrijejo desni brk možu, ki glasom stave ne pojč zaeno 150smokev, ampak 6 manj; vsled vzajemnih zafrkacij ubijejo mladeniča — in bratomorna vojska je v tiru, pa jo preprečijo in se nazadnje poljubljajo pred sodnikom kot bratje. Takisto folklorističnega pomena je salomonski Sud Šuta Roganova, potujočega .kapetana"; sujet oddaleč cika na Jurčičevo kozlovsko sodbo. D jed Mi kal j in njegova boljša polovica ter njuno skoporito človekovanje nudi približno narobe-portret Filemona in Baucide. I Narodopisno zanimiv spis Magla, zgodba dveh ločenih ljubimcev, izzveni s turobnim umovanjem: loviti srečo pomeni grabiti meglo v pest. Pod snijegom si dasta ponesrečena zaročenca v prepadu prvi in zadnji poljub, preden zasanjata večni sen v zametu. Oznake so nekam utrudljive, nekatere scene, pretresljive. Nemrčipuške so jari junaki, 6 preobloženo antinomičnih bojazljivcev, ki gredo radi nepremišljene obljube nad Turke, a jih domače dete reši pred dušmani. Spretno izvedena donkihotijada v miniaturi bo sprožila dosii smeha. Ni ko gov i č je človek brez slavnih prednikov, celo iz brezčastnega pokolenja, .sinočnjak", ki je po trajnem stranstvovanju po Ameriki silno obogatel in domov prišedši brezuspešno prosi za deklico pri ubožnem, toda ponosnem „starokolenoviču*. Slednjič zaloti zalo devojko pri kopanju v potoku in jo po polurnem lovu vjame ter se poroči z njo. Strogi moralisti* bodo morda namršili obrvi, ali povestica vendar kaže slastne in sočne opise, n. pr. kipenje in koprnenje zoreče device. Iz teh strani veje svež poganski vonj in duh kakor iz nekaterih najognjevitejših strof v Pierre Louysovi Bilbilisi. Bilanca: g. Nevcsinjski je prikupen pisatelj, živahen pripovedovalec z dramatskim slogom, zadene lokalni kolorit i v situaciji i v govorici, ki pa radi številnih lokalizmov skraja ovira novinca. Ali je treba celo torbo turcizmov, ko imamo poleg njih slovanske sinonime? Ante Debeljak. Dr. Niko Županič, Hrvati kod Atine. Priloži antropologiji i istoriskoj etnologiji Atikc. Odštampano iz .Starinara", god. VI. Z 11 slikami in 7 tablicami v tekstu. Knjižara S. C vi j a novic. Beograd, 1914. 4<>. 152 str. Cena 3 K. Naš belokranjski rojak dr. Niko Ž upa nič je s pričujočo razpravo posegel v središče stare Helade in današnje, v mnogih elementih od nje različne Grške, v Atiko. L. 1912. je Županič s podporo .Ruskega arheološkega instituta v Carigradu" v znanstvene svrhe potoval na Grško. Del gradiva, ki ga je takrat nabral, je obdelal v tej razpravi. Tri sela se dandanes na Grškem imenujejo .Hrvati*: ena pri Agamemnonovih Mikcnah, drugo v Atiki pri Maratonu, tretje pri Dolnji Presni v bitoljskem okraju. Županič se bavi s Hrvati pri Maratonu, tam v klancu med Pentelikonoin in Himetom. Stanovniki tega sela so koloni, kakih 23 rodbin. Glavni pridelek daje vinska loža in oljka, za plug grški seljak prav ne mara. V .Hrvatih" se dandanes ne govori hrvatski, niti ne vedo ljudje kaj o Hrvatih tu gori pri nas; pa tudi Grki niso, temveč Arbanasi, ki v rodbini govore arbanaški, a ne da bi kaj znali o svojem poreklu in v obče o Albaniji: beseda .arvanitika" jim pomeni le nekaj starega, kak običaj ali obleko. Politično so dobri grški patrijoti in radi čitajo atenske novine. Pohelenili so se že toliko, da bo pri njih arbanaški jezik izumrl morda že v prihodnji generaciji. Narodno nošo, ki ima, kakor se zdi, prastar značaj, imajo le še za večje praznike. Odkod ime in stanovniki sami? Današnji Grki niso čisti potomci starih Grkov, temuč so zlitina Helenov, Slovanov, Arbanasov in Cincarjcv. Županič ne misli, da so atiški .Hrvati" izza preseljevanja narodov, temuč da so jih Turki kot sužnje spravili tja v drugi polovici 15. stoletja. Kako to, da so ti .Hrvati" Arbanasi? Na to vprašanje Županič direktno ne odgovarja; poroča le, da so se Arbanasi začeli seliti v Helado v prvi polovici 14. stoletja, da so se močno tja selili koncem 15. stoletja. Sredi 18. stoletja so se Atene same komaj rešile arbanaškega navala; sclsko prebivalstvo Atike je dandanes sploh po veliki večini arbanaško in ne grško. — Na koncu svoje študije določuje avtor rasne posebnosti .Hrvatov" šc na antropometrijski način. Študijo je pisatelj posvetil ekscelenci Nikoli Henrikoviču pl. Hartwigu. »carsko-ruskom poslaniku na srpskom dvoru", torej pred kratkim umrlemu znamenitemu ruskemu diplomatu, ki je po vsej priliki za avtorja posredoval pri »Ruskem arheološkem institutu" v Carigradu. Dr. Fr. llešič. Milan Čurčin, Jambski stih v srbskem pesništvu. »Srpski književni glasnik", broj 322. Beograd, 16. junija 1914. V tem članku dokazuje Čurčin, da v srbskem pesništvu pravzaprav sploh ne eksistira jambski stih, dasi ga mnogi iščejo in nahajajo pri Branku Radičeviču, Lazi Kostiču, Ojuru Jakšiču, Vojislavu lliču in Milanu Rakiču. Pri tem naglaša, da v takozvanih muzlkalnih jezikih sploh ni treba popolnega skandiranja. Da tako skandiranje ni mogoče, niti bi bilo umestno v narodnih pesmih, to je znano; a v umetni poeziji bi nam kaj takega nagajalo, ker smo vajeni verzov v formi' nemške poetike. Pri tem pa pozabljamo, da se romanski verzi v ritmu svobodneje gibljejo, in da se na pr. francoski stih ne more meriti po stopah kakor nemški. »Srpski jezik stoji u tom pogledu izmedju romanskih i germanskih stiha: ritam je u njemu od-redjeniji nego u franeuskome stihu, ali ne toliko odredjen i čvrst kao u nemačkom". V narodnih pesmih na pr. prevladujejo trohejske stope, a v toliki meri, da je Goethe iz njih dcsctcrca mogel narediti peterostopen jamb. Dr. Fr. llešič Naše revije Carniola. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko . . . Uredniki: Dr. Josip Gruden, dr. Jos. Man tu a ni, dr. Gv. Sajovic. Nova vrsta. Let. V, zvezek 1 2, 3. V Ljubljani 1914. Za zgradbo zgodovine umetnosti na Slovenskem je prispeval Vj^ßr^St es k a solidno študijo o slikarju Leopoldu Lavcrju in njegovi šoli (str. 1—35). Zjj&po je. zbraL pisatelj življcnjcpisnc podatke umetniške' rodbine Layerjeve v Kranju. K^r nam pripoveduje ^ustno izročilo o ponarejanju denarja obeh bratov Laycrjcv v dobi francoske okupacije, o t^m nam vedo tudi povedati marsikaj istodobna tajna policijska poročila, ki jih hrani arhiv notranjega ministrstva na Dunaju. Leopold Layer (1752—1828) je slikal mnogo in silno urno. Njegove slike, freske in oljnate, so razširjene po vsem Gorenjskem. »Malo je župnij v kranjski in radovljiški dekaniji, ki bi se ne mogle ponašati s kako Layerjevo sliko". Fina karakteristika Layerjeve umetnosti in obširni seznam njegovih slik, kakor tudi slik njegovih učencev, daic tci _odJičn» monografiji posebno važnost. — Prof. dr. K. Capuder skuša na podlagi listin" rešiti nejasno vprašanje o nastoju grofije Goriške ter je prišel do sledečih zaključkov: »Sedanja grofija Goriška pripada v zgodnjem srednjem veku Italiji. Šele ko postane samostojna in pride v oblast nemškega gro-fovskega rodu, stopi v direktno zvezo z Nemčijo. Samostojna grofija Goriška, kakor jih pozna nemška državna uprava za časa Otonov, ne obstoja. Grofija Goriška se polagoma razvije iz onega okrožja, katerega je cesar Oton III. I. lOOl podaril oglejski cerkvi in grofu Verihenu ter ga osvobodil nadoblasti furlanskih grofov. Šele v 13. stoletju smemo govoriti o grofiji Goriški" (str. 39). — Dr. Fr. S tel č je začel priobčevati .Umetnostno-zgodovinske izpiske iz arhiva cerkve sv. Petra v Ljubljani" (str. 39-48), ki jih Iv. Vrhovec v svoji zgodovini šcntpeterske fare ni mogel porabiti. Po mnenju objavitelja je tako gradivo neobhoden predpogoj za umetnostno topografijo, kakor tudi za vsako posamezno študijo o domačih umetninah. — Iz Apihove zapuščine je objavil dr. Fr. Kotnik letak graške „Slovenije" iz 1. 1849; ž njim bo ustreženo zgodovinarjem, ki se bavijo z našim ustavnim življenjem. — C. kr. ravnateljstvo idrijskega rudnika jc objavilo začetek članka „Die dritte Okkupation Idrias durch die Franzosen im Jahre 1809" (str. 53- 62.) — Za lokalno zgodovino čitamo redkokdaj tako zanimive prispevke, kakor je „Nekdanje brodarstvo po Savi, (123—136), ki ga je napisal Anton Planine, posestnik na Brodu nad Boštanjem ob Savi, in ki ga je iz njegove zapuščine za javnost priredil prof. Jos. Wester; ž njim se je Vrhovčev spis o čolnarjih in brodnikih na Ljubljanici in Savi v marsičem popolnil in pojasnil. — V deželnem muzeju „Rndolfinum" so zadnji čas razstavljeni dokumenti, deloma v izvirniku, deloma v fotografičnih snimkih, ki nam v glavnih potezah predočujejo razvoj latinske pisave. V pojasnilo in boljše umevanje teh dokumentov je napisal dr. Jos. Mal pregleden „Razvoj naše pisave" (str. 136—143). — Jos. Erker se spominja Ivana Ant. Dolničarja ob dvestoletnici njegove smrti z daljšim nemškim člankom (str. 144 153), ki pa nam ne nudi ničesar novega. — Ožjemu krogu prirodoslovnih strokovnjakov je namenjena dr. Fr. Megušarjeva študija „Oekologische Studien an Höhlentieren" (str. 63—83). Ornitologi bodo dr. Gv. Sajovcu hvaležni za vestno sestavljeno poročilo „Iz ptičjega življenja na Kranjskem v letih 1912 in 1913" (str. 153—173), ki je nadaljevanje enakih poročil prejšnjih let. — Oddelek „Slovstvo" poroča redno o vseh važnejših publikacijah zgodovinske, zemljepisne in prirodopisne vsebine, ki se tikajo Kranjske. Pri bibliografskih beležkah je želeti, da se doda naslovu vsaj še kratka vsebina dotičnega članka, da dosežejo taki pregledi tudi svoj namen; kajti z naslovom samim nam često ni mnogo pomagano. — Med manjšimi zapiski naj opozorim v prvi vrsti na Seidlov nekrolog f Edvardu Suessu (str. 180 184), ki nam riše v jasnih potezah življensko delo velikega geologa, ustanovitelja tekto-nike. — Prof. Peru še k zavrača v daljšem dodatku k svojim imcnoslovnitn črticam nekatere trditve ravn. L. Pintarja o krajnih imenih, ki jih je priobčil v .Lj. zvonu". .Muzejsko drušlvo" je imelo v začetku 1. 1914 — 321 članov, med temi tri častne in tri dopisujoče, torej približno isto število, kakor ga izkazuje mariborsko .Zgodovinsko društvo". Društvo zamenjuje svoje publikacije s 113 znanstvenimi društvi (in sicer 36 slovanskimi in 77 neslovanskimi) ter z 12 znanstvenimi akademijami. Po strokovni razpredelbi jih jc 32 prirodopisnega značaja, ostala pa zgodovinskega in filološkega. Pripravlja se izdaja znanstvenega dela .Flora carniolica" izpod peresa šol. svet. prof. Alfonza Paulina. — Deželni odbor kranjski in ministrstvo za bogočastje in uk sta naklonila društvu redno podporo. Napredek, ki smo ga z veseljem opazovali pri vsakem novem letniku '^„Camiole", naj ostane urednikom zvest tudi v bodoče! Dr. J. Š. Časopis za zgodovino in narodopisje. Izdaja Zgodovinsko društvo v Mariboru. Urejuje Anton Kaspret. 10. letnik, snopič 1 4. Na prvem mestu priobčuje dr. A. Stegenšek članek o Julijanu Valentu, ptujskem protiškofu, ki so ga smatrali za povod, da so Goti opustošili Ptuj. Na podlagi podrobne analize edinega vira iz 1. 381. zavrača pisatelj Slekovčeva in Schwachova poročila (str. 1—7). — Milko Kos je zbral iz „Liber confraternitatum Scccoviensis" slovenska osebna imena, ki jih je v viru okoli sto. Ta imena jc nosil „del slovenskega življa, kateri je, kakor dokazano, bival v 11. in 12. stoletju še po današnjem Zg. Štajerskem". — Slovenske prisege preteklih stoletij niso važne le kot jezikovni spomeniki, ampak tudi s pravnega stališča, kar je pokazal dr. J. J. v Časopisu 1. 1911. Temu članku je dodal dr. Fr. Kotnik nekaj opomb glede rokopisa, ki se je nekoč hranil v Jarnikovi zapuščini, ter je objavil slovensko fevdno prisego krškemu škofu iz 1. 1653 (str. 26—35). — V „Malih izvestjih" se nadaljujejo koroške narodopisne črtice („Teritev v Slov. Plajbergu"); A. K as p ret poroča o pridvižnem zemljevidu bovškega glavarstva iz začetka 17. stoletja, ki ga je izdelal tedanji glavar bovškega glavarstva Filip Juri Gera. Fr. Kovačič tolmači imena „Vodole" in „Naraplje"; isti pisatelj je nabral nekaj podatkov za zgodovino Šoštanja. V zadnjem dvojnatem snopiču je objavil neumorni tajnik društva Fr. Kovačič daljši članek iz gospodarske zgodovine dominikanskega samostana v Ptuju, ki je bil ustanovljen 1. 1230 in zaprt 1. 1786. Članek prinaša obilico zanimivih podrobnosti za zgodovino raznih krajev po Srednjem in Spodnjem Štajerskem (str.59 120). — V naslednjem članku: „Andrej Schuster-Drabosnjak" (str. 121 -140) je dr. Fr. Kotnik napisal na podlagi svojih dosedanjih študij in novih virov monografijo o tem zanimivem narodnem pesniku, ki se je porodil 1. 1768 in umrl okoli 1. 1824. — Iv. Steklasa piše (str. 140—144) o mejah Savinjske marke in sklepa, da je „tekla meja med Savinjsko in Kranjsko marko od Litije ob Savi proti Zatični ter ob Temenici do Trebnjega in od tukaj na Krko pri današnjem Novem mestu in potem ob levem bregu Krke do izliva v Savo". — Fr. Ramovš priobčuje v „Slovenskih doneskih iz Trubarjevih del" (str. 144—151) besede, ki jih Pleteršnikov slovar nima in izmed važnejših tudi one, ki jih Plctcršnik sicer navaja, a nima Trubarjevega citata. Lep in skrbno obdelan kamen za zgradbo zgodovinskega besednjaka našega jezika! — Dr. Lj. Pivko piše o „pustni kobili (rusi, šargi, gambeli, košuti itd.)", pustnem običaju, ki je znan pod raznimi imeni malone po vsem Slovenskem in ki ne more biti nemškega izvira, ker je tako star in tako razžirjen, celo daleč izven evropskih mej, kjer pač ni mogoče govoriti o kakem nemškem vplivu ali izviru in ki je gotovo ostanek starih poganskih obredov. — Številki je priložena tudi prva pola Küharjeve zelo zanimive zbirke „Narodno blägo vogiskij Slovüncof", pisane v ogrski slovenščini. S to številko zaključuje društvo 10. letnik svojega glasila in praznuje tako nekak jubilej, ob katerem sta lahko društvo in urednik njegovega glasila, prof. A. Kaspret, zadovoljna. Število članov raste, polagoma sicer, krog Časopisovih * sotrudnikov se širi in Časopis sam dobiva v znanstvenem svetu vedno več veljave in ugleda, posebno seveda v slovanskem. Žal, da razvoj društva ni tako krepak, da bi društvo in urednik lahko izvršila vse one lepe načrte, ki jih imata. A še eno zadoščenje in veselje imata ob desetletnici, ko vidita, da se zgled, ki ga dajeta, posnema. Korošci so si ob petstoletnici ustoličenja koroških vojvod ustanovili „Društvo za zgodovino in narodopis koroških Slovencev", in na Goriškem se že leta in leta marljivo zbira gradivo za naiodni muzej. Vse to je znak, da je prepričanje, kako velike narodne važnosti je naša zgodovina in naš narodopis, prodrlo tudi drugje. Da je ta nauk celo dolgo desetletje našemu „narodno-gospodarsko-matcrijalističnemu" času — vkljub velikim žrtvam — dajalo in pri tem doseglo tako lepe uspehe, to je ob tej desetletnici veliko in lepo zadoščenje Zgodovinskemu društvu in njegovim trudoljubnim članom. J. A. Glonar. Nekrolog •f* Tadija Smičiklas. Sedaj pokojnega predsednika Jugoslovanske Akademije soj^na]iiisii_5JpyencjL kijjo študiraLLna^uaaju_tabx81, ko se je pripravljal .Zvon*, poznali so ga tudi gostje Rogaške Slatine, kamor je — po ^zgledu svojega prijatelja Sjrossmayerja — rad zahajal na Icčenje, končno pa odborniki in sotrudniki .Matice Slovenske", ki so ga videli na njenih sejah, določenih za Jugoslovansko Enciklopedijo. Moža, ki ima velikih znanstvenih zaslug in se je tudi pod Khucnom dobro držal kot opozicionalen poslanec v saboru, je .Matica Slovenska" izbrala svojim - častnim članom. — Smičiklas se je narodil 1. oktobra 1843 v selu Reštovu v Žumberku. Njegov stricuniatski škof v Križevcih, ga je vzel v grško-katoliško' semenišče v Zagreb, kjer je maturiral 1863. Potem je bil leto dni suplent v Osijeku, a 1864 dobi deželno (državno) štipendijo ter odide na Dunaj študirat geografijo in zgodovino; slylajJ_e,.tudi MildošiČa, je bil pravi član instituta .für österreichische Geschichtsforschung* ter se uglabljal v zgodovinska dela Palackega. Leta 1869. je dobil mesto na reški gimnaziji, kjer je 1870 postal definitiven; 1873 dobi gimnazijsko profesuro v Zagrebu, a 1882 postane redni univerzitetni profesor; 1. 1905 je bil umirovljen. Kot rektor (1887—1888) se je posebno trudil za ustanovitev medicinske fakultete. Izza 1883 je bil pravi član Akademije, a izza 1901 njen predsednik; za sedemdesetletnico njegovega življenja ga je filozofska fakulteta izbrala prvini^ častnim doktorjem zagrebške univerze; cesar mu je priznal častni znak za zasluge na polju znanosti. Umrl je 8. junija 1914. — Prvi spis njegov je bila programska razprava reške gimnazije (1871): .Prve dvije dobe književnosti hrvatske*, tudi .Život i djela Vjekoslava Babukiča* je programska razprava (Zagreb 1876 in posebe). Kot nastopajoči rektor je (1887) govoril .0 postanku Gunduličeva Osmana*. Najvažnejše pa je njegovo delo pri .Matici Hrvatski" in Akademiji. Izza 1875 je bil odbornik .Matice Hrvatske", od 1889 -1901 predsednik; tu je (1879, 1882) v dveh debelih zvezkih priobčil svojo .Povijest Hrvajtske*, prva kritična in obenem gjadko čitna ter nacijo-nalno pisana zgodovina, ki jo še dandanes radi čitajo. Leta 1892. je za petdesetletnico .Matice Hrvatske" uredil .Spomcn-knjigo Matice Hrvatske" z mnogimi ži-votopisi. Pri Akademiji je izdal .Obrana i razvitak hrvatske narodne ideje od 1790 4 do 1835* (.Rad* 80), .Misli i djela biskupa Strossmayera* (.Rad* 89), pozneje je izdal veliko delo o Strossmayerju: .Načrt života i djela biskupa J. J. S. itd." (Zagreb, 1906). Leta 1895. je izdal knjigo .Život i djela Fr. Račkoga". .Život i djela Ivana Kukuljeviča-Sakcinskega je opisal v .Radu" 110, mnogo manjših životopisov in nekrologov pa v .Ljctopisu" Akademije IX, XII, XVII, XX, XXI. Za dvestoletnico osvoboditve Slavonije je obelodanil pri Akademiji spominsko delo o tem. Poleg tega je 1901 izdal anale Baltazarja Krčeliča, a zadnja leta je urejal pri Akademiji zbirko listin .Codex diplomaticus". Smičiklas je bil tudi predsednik poverjenstva za čuvanje umetnih in historijskih gradbenih spomenikov. Pokojnik je svoj imctek (večji del, 80.000 K) zapustil Akademiji, a svojo bogato knjižnico zgodovinskemu seminarju na zagrebškem vseučilišču. Dr. Fr. Ilešič. > fjwf. e») oJ^j « • /^JtstxmKßJ*' /<• c^r-e^J ZmJZL r s rn^piu Mestna hranilnica ljubljanska :: Ljubljana, Prešernova ulica št. 3. :: Največja slovenska hranilnica! Denarnega prometa koncem leta 1913 Vlog koncem junija 1914 nad . . . Rezervnega zaklada ...... K 700,000.000— „ 45,100.000— 1,330.000- :: Sprejema vloge vsak delavnik in jih obrestuje po ;: 47a7. brez odbitka. Hranilnica je pupilarno varna in stoji pod kontrolo c. kr. deželne vlade. Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike. 5 Narodno knjigarna o Uidillani r ir priporoča sledeče knjige: ^^ Atila v Emoni. Romanca. Napisal Ant. Aškerc. Cena broš. 1 K 40 v, vez. 2 K 40 v, s pošto 10 v več. Brodkovski odvetnik. Roman. Češki spisal V. Beneš-Šumavsky. Cena broš. 1 K 50 vin., vez. 2 K 50 vin., s pošto 20 vin. več. Čez trnje do sreče. Roman. Spisal F. Senčar. Cena broš. 1 K 20 vin., vez. 2 K 20 vin., s pošto 20 vin. več. Greh in smeh. Zabcljene in oso-ljene kratkočasnice. Zbral Tinček Hudaklin. Cena 1 K, s pošto 10 v več. Gospod Zabar. Humoristično-sa-tirične in resne sličice iz sedanjosti. Spisal Luigi Calco. Cena broš. 80 v, s pošto 10 v več. Narodni kataster Koroške. Spisal Ante Beg. Cena 60 v, s pošto 70 v. Gospod Bucek. Humorislično-sa-tirične in resne sličice iz sedanjosti. Spisal Luigi Calco. Cena broš. 70 v. s pošto 10 v več. Kralj Matjaž. Zgodovinski roman. Spisal Fran Remec. Cena broš. 2 K, vez. 3 K, s pošto 20 v več. Lepi striček. (Bel-ami.) Roman. Francoski spisal Guy de Maupassant, prevcl Oton Župančič. Cena broš. 3 K 50 v, vez. 4 K 70 v, s pošto 20 v več. Ljubezen in junaštva strahopetnega praporščaka. Zgodovinska povest. Cena broš. 80 v, vez. 1 K 60 v, s pošto 10 v več. Rlenzi zadnji tribunov. Zgodovinski roman v dveh delih. Spisal Edward Lytton-Bulver. Cena 4 K, vez. 5 K 20, s pošto 20 v več. ,J Iii PPS Iii recistrovana zadruga z neomejena zavezo v Ljiijaei :: obrestuje hranilne vloge po čistih :: 4%% brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje posojilnica sama zasvoje vložnike. Posojilnica posojuje svoj denar na varna kmečka posestva, radi tega je tudi ves denar pri njej popolnoma varno naložen. Gospodrstvo posojilnice vodijo gg.: Ivan Knez, veletrŽec in velepos. v Ljubljani. Andrej Šarabon, veletržec in pos. v Ljubljani. Josip Lenče, veletržec in posestnik v Ljubljani, Ivan Mejač. veletržec v Ljubljani, Anton Pogačnik, posestnik v Spodnji Šiški, Franc Jarc, posestnik v Medvodah, Avgust Jenko, posestnik v Ljubljani, Alojzij Vodnik, kamnosek in pos. v Ljubljani. Rezervni zaklad K 800.000'—. Brnan mrnlm koncem leta 1312 K MM :::: Ustanovljeno Eeia I88T. s s s s