Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2 — Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
k utiurno - politično glasilo

svetovnih in domačih dogodkov
'4 r'
.s&c. *
LETO XII./ŠTEVILKA 13
CELOVEC, DNE 31. MARCA 1960
CENA 2.- ŠILINGA

Afrika v ognju
Zaupamo vase in v pravico!
Sodobno življenje s svojimi dnevnimi vprašanji vsakogar močno zaposluje. Brez dvoma so ta vprašanja važna in — kar je še pomembnejše — zahtevajo skoraj vedno takojšnjo rešitev. Kljub temu pa je treba, da od časa do časa naš splošni položaj vsestransko premotrimo ter ga pod-vržemo globji presoji. To toliko bolj velja za burna leta povojnega časa, ko je bilo treba vse graditi na novo.
Središče slovenskih organizacij na Koroškem je bilo skozi desetletja v Mohorjevi hiši v Celovcu. Kdorkoli je vstopil prva leta po drugi svetovni vojni v to hišo, je videl vsepovsod razvaline, v kolikor pa so bili prostori poslopja uporabni, so bili zasedeni od Angležev. Skoraj ni bilo izgle-da, da bi mogla ta hiša v doglednem času spet služiti svojemu, prvotnemu namenu. In vendar se je našel krog duhovnikov in laikov, ki je veroval v prerojenje Mohorjeve družbe. Začela so se pogajanja, storjeni so bili nešteti koraki pri zasedbenih in državnih oblasteh, ruševine so izginile, hiša se je začela prazniti, bila je obnovljena in zojiet na razpolago koroškim Slovencem in njih organizacijam. A ne samo to.
V tej hiši si je uredila Mohorjeva druž-l»a spet svojo tiskarno, poživila je založniško delovanje, navezala stike s svojimi nekdanjimi udi, si pridobila veliko zaupanje med Slovenci po svetu ter je tako postala spet matica, ki jrovezuje svoje otroke v veliko družino mohorjanov. Udje so začeli dobivati svoje redne knjižne darove, zanimanje za slovensko branje je začelo rasti, vedno širši je postajal krog naročnikov slovenskih publikacij, a tudi sodelavcev.
Odborniki Mohorjeve družbe pa so snovali naprej. Treba je bilo misliti na dijaško mladino, ki ni imela svojega doma v Celovcu. Poskrbela ji ga je Mohorjeva, tako fantom kot dekletom. Celo nekdanji »Hotel Trabesinger«, v katerega izpraznitev skoraj nobeden ni več verjel, je danes na razpolago mladini. Naše matere in očete sedaj ne skrbi več, kje bodo njih otroci med šolskim letom stanovali. Vedo, da je zanje v domovih Mohorjeve družbe pri častitih sestrah in prefektih - duhovnikih dobro poskrbljeno. Če prihajaš sedaj v Mohorjevo hišo, se ti vzradosti oko ob pogledu na novo generacijo, ki dorašča tu in se vzgaja za bodočnost.
In če se vprašamo, kako je to mogoče, da je Mohorjeva družba vse to zmogla, kar se je ustvarilo po letu 1945, potem je odgovor samo eden: Delo je zgrajeno na lastnih žrtvah in molitvi, ki je prinesla blagoslov božji.
Poživilo pa se je tudi naše prosvetno tlelo. Prosvetna društva, igralske družine in pevski zbori so začeli prirejati redne nastope. Prireditve so bile vedno bolj in bolj obiskane. Danes pa smo s prosvetnim delom hvala Bogu že tako daleč, da skoraj ne mine nedelja brez igre, pevskega nastopa ali predavanja. Od septembra do konca marca je bilo samo v okviru »Krščanske kulturne zveze« 120 kulturnih prireditev, katerih se je udeležilo 15.000 oseb.
A tudi literarno življenje se je med koroškimi Slovenci po drugi svetovni vojni začelo ugodno razvijati. Pri kulturnem mesečniku »Vera in dom« sodeluje dvajset stalnih sotrudnikov, med njimi domači pesniki in pisatelji, ki gojijo z. veliko ljubeznijo v romanih, novelah, povestih, črticah in pesmih svojo materino govorico, v dokaz, da nismo suha, ampak zelena veja na narodnem drevesu. Podobno poslanstvo vrši med nami vrsta drugih uglednih slo-venskih publikacij, ki prihajajo iz tedna v leden v naše družine. Koliko požrtvovalnega in tihega dela je skritega za vsakim
Izvršitev zakona, ki določa, da morajo v Južni Afriki vsi črnci nositi vselej pri sebi posebne izkaznice ter da jim je prepovedan dostop v določene predele, ki so namenjeni samo za belce, je izzvala ondi krvave nemire, ki so zahtevali 80 žrtev.
Sedanja južnoafriška nacionalistična stranka, ki ima vladno večino, je namreč že pred nekaj leti začela izvajati strogo politiko ločitve med belimi in črnci. Njeno geslo je »Apartheid« ali ločitev. To pa izvaja tako, da so vsa boljša zemljišča pridržana belcem, prav tako so v mestih gotovi mestni predeli prepovedani črncem, ki imajo kvečjemu pravico, da kot industrijski delavci, rudarji in hišni služabniki delajo za belce. Črnski delavci so poleg tega znatno slabše plačani kot beli, ki opravljajo isto delo. Najtežja dela so pa sploh »pridržana« črncem. Prvi znak bližajoče se katastrofe je bila mirna demonstracija okrog 20.000 zamorcev, povečini tovarniških delavcev, ki so se minuli teden bili zbrali v industrijskem mestu Sharpeville pred policijskim ravnateljstvom, da se »sami prijavijo« zaradi prestopka proti zakonu, ker so- namreč odklonili nošnjo že omenjene legitimacije. Nenadoma je policija otvorila ogenj iz pušk in brzostrelk na črnsko množico. V krvavih mlakah je obležalo 80 črncev, več sto pa jih je bilo ranjenih. Vlada, ki ji načeluje nacionalist burski Werwoerd. trdi, da so zamorci začeli prvi streljati, čudno pa je pri tem le to, da ni bil noben policist ne mrtev in ne ranjen.
Črnska delavska organizacija pa je obdolžila policijo, da je streljala na neoborožene ljudi, nakar je policija voditelje črncev zaprla. Kljub pozivu vlade na prebivalstvo, da se naj mirno zadrži, se je tako belega kot črnega prebivalstva pola-
V zadnjem trenutku je bil na „najvišji” vladni ravni dosežen sporazum o »ozdravitvi” finančno »bolnih” bolniških blagajn in tako verjetno odvr-njen nastop »brezpogodbenega stanja” ali praktične ukinitve zdravstvene službe bolniških blagajn, s katero so grozili zdravniki, ako ne dobe zvišanih honorarjev. Sporazum je bil dosežen v pogajanjih med obema koalicijskima strankama — kot ponavadi na račun zavarovancev, ki pri pogajanjih seveda niso imeli nobene besede. Na sestanku med zveznim kanclerjem ing. Raabom, finančnim ministrom Kamitzom in načelnikom dr. Gorbachom s strani OcVP ter socialnim ministrom Prokschem, zunanjim ministrom Krciskvjein ter predsednikom Osrednje delavske organizacije Olahom s strani SPOe je bilo dogovorjeno, da bo zvišana gornja mejna osnova za obvezne prispevke od 2400 na
listom! Koliko dobrega prihaja ravno po njih v naše domove!
Veliko smo koroški Slovenci žrtvovali v preteklih letih tudi za šole, kjer se vzgaja kmečka mladina. Z njo, ki je glavni steber naroda, in s krogom fantov in deklet, ki se šolajo na slovenski gimnaziji, verujemo v bodočnost našega rodu, saj je v jedru zdrav in še prežet z narodnim idealizmom.
Posebej pa je treba-omeniti še pno področje, to je narodno-politično delo. Po zlomu nacizma smo sc koroški Slovenci znašli ob porušenih narodno-političnih ustanovah in udje našega naroda, so bili razpršeni na vse strani. Ko so bile za silo zaceljene najhujše rane nacističnega nasilja ter neposrednega povojnega vrveža, je bilo obnovljeno smotrno narodno politično delo, ki je slonelo izključno na neporuš-Ijivi veri našega ljudstva in naših javnih
stila panika. Belci so začeli na veliko kupovati orožje, črnske množice pa so začele pleniti in požigati. Iz vse dežele prihajajo poročila o požigih policijskih stražnic, cerkva in celo misijonskih postaj kljub temu, da so se tako katoliški kot tudi protestantski škofje ostro obsodili vladno politiko zapostavljanja črncev.
Dogodki v Južni Afriki so izzvali ogorčenje po vsem svetit in enoglasno je obsojanje južnoafriške vlade, ki je s svojimi ukrepi izzvala siloviti črnski upor. Ta teden se bo sestal Varnostni svet Združenih narodov, da razpravlja o dogodkih v južni Afriki, ki so težko prizadeli svetovni mir, kajti jasno je, da se bo uporno gibanje razširilo na celotni črni kontinent.
Južna Afrika je gospodarsko gotovo najbolj napreden del afriškega kontinenta. Že v 17. stoletju so se ondi začeli naseljevati holandski kmetje imenovani »Buri« ter na rodovitnih ravninah ustanovili državi Oranje in Transvaal. Po odkritju bogatih diamantnih in zlatih ležišč so začeli siliti v deželo Angleži, kar je končno dovedlo do znamenite burske vojne, v kateri so Angleži leta 1902 premagali Bure pod vodstvom generala Krugerja. Vendar so nekaj let Angleži novoosvojeni koloniji pod imenom Združena južna Afrika dali položaj samoupravnega dominiona (leta 1910). Kljub priseljevanju Angležev pa so potomci Burov ostali najmočnejša bela skupina prebivalstva in njihova stranka »nacionalistov« je leta 1948 dobila večino. Od takrat je začela izvajati politiko »apartheida«, ki je privedla do sedanjih nemirov. Danes ima Južna Afrika skupno 14 milijonov prebivalcev, od katerih so 3 milijoni belcev,, 9 milijonov črncev, povečini plemena Bantu, ostanek pa so mešanci.
3000 šil. mesečno, pri čemer je bilo tudi dogovorjeno, da bo moč to mejo v primeru potrebe pomakniti še više. Nadalje je bil odstotek najvišjih prispevkov za delavce povečan od 7 na 7.3 procenta, za nameščence pa od 4.5 na 4.8 procenta. Prispevki rentnikov so bili tudi zvišani od 8.2 na 8.7 odstotka. Domenjenih je bilo še nekaj drugih manjših povišanj, dočim je bila pristojbina za bolniške listke odpravljena. Omenjene spremembe bodo stopile v veljavo s 1. majem 1900. Pred-vidoma bodo prinesle bolniškim blagajnam novih 300 milijonov šil., ki bodo povečini šli za zvišane honorarje, katere zahteva družno vseh 6000 avstrijskih zdravnikov, ki delajo za bolniške blagajne. Meti zavarovanci je ta kompromis obeh vladnih strank na račun malih ljudi izzval precejšnje nezadovoljstvo. Sc pač vidi, da so volitve že mimo.
delavcev, da je pravica na naši strani in da pripada tudi našemu narodu boljša bodočnost. Nosilec naše narodno - politične volje je bil od svoje ustanovitve naprej Narodni svet koroških Slovencev in njegovo tiskano glasilo. Ge kljub vsem težavam, zapostavljanjem in nasprotovanjem danes nesporni znaki pričajo, da je volja našega ljudstva do samobitnega narodnega življenja neuničljiva ter to sprejema ves civilizirani svet na znanje, je to sad njegovega prizadevanja.
Vera vase je omogočila vse to, kar smo si koroški Slovenci po drugi svetovni vojni iz nič ustvarili. Vase veruje slovenski narod že nad tisoč let. Boril se je in obstal je iz lastne moči. Tudi v bodoče se bo ohranil pri življenju le v kolikor bo v njem samem volje do življenja. In v to verujemo, zato bomo z veseljem in ponosom nadaljevali začeto delo, zvesti veri in domu.
Minister dr. Drimmel je odgovoril
Prosvetni minister dr. Drimmel je s pismom z dne 21. marca odgovoril na vrsto točk, katere so v pismeni in ustmeni obliki iznesli predstavniki koroških Slovencev ob svojem zadnjem obisku na Dunaju. Glede večine pokrenjenih vprašanj ugotavlja prosvetni minister, da pripada vrhovno šolsko nadzorstvo sicer njemu, vendar je dolžnost deželnega šolskega sveta, da glede konkretnih vprašanj izdela predloge za ureditev. Slovenski predstavniki bodo pri deželnem šolskem svetu storili ustrezne korake.
-KRATKE VESTI -
Obširen članek o koroških Slovencih prinaša »Deutsche Tagespost«, ki izhaja v VViirzburgu. Vseskozi objektivno poročilo dunajskega dopisnika tega velikega zapad-no-nemškega katoliškega dnevnika ugotavlja, da »so Slovenci v zadnjih desetletjih, treba je reči v zadnjem stoletju bili izpostavljeni ponemčevanju, ki ograža njihov narodnostni obstoj«. Ugotavlja nadalje, da se to ponemčevanje vrši pogosto s pomočjo očividnega gospodarskega in političnega pritiska, kateremu so izpostavljeni manj premožni sloji, predvsem kmečki in gozdni delavci. Pisec se naslanja na podatke nedavne časnikarske konference slovenskih predstavnikov na Dunaju ter navaja med drugim, da slovenski gimnazijci v Celovcu nimajo lastnega telovadišča, ker jim nemški »Turnverein« prepoveduje uporabo svojega športnega prostora, in ogorčeno pristavlja: »In to se dogaja sredi 20. stoletja!«
Velike povodnji so povzročile neprecenljivo škodo v dolini reke Jaguaribe, ko so morali nanaglo izpustiti 200 milijonov kub. m. vode iz rezervoarja za elektrarno pri Orosu, kajti v betonskem jezu so zazijale široke razpoke. Tako so v zadnjem trenutku preprečili katastrofo, kot se je nedavno pripetila pri južnofrancoskem mestu Fre-jus. Oblastem je uspelo prebivalstvo prizadetih krajev pravočasno spraviti na varno. Izpraznjenih je bilo 7 mest in 22 vasi.
Skladišče škotskega žganja je eksplodiralo v pristanišču Glasgow na Škotskem, ki je med drugim tudi glavna izvozna luka za najbolj sloviti proizvod škotske, žganje »vhiskv«. Ekplozija in potem sledeči požar sta uničila 1,8 milijona litrov whiskyja, kopice tobakovih bal in drugega blaga v skupni vrednosti 700 milijonov šil. Pri nesreči je izgubilo življenje 14 oseb, med temi 14 gasilcev. Eksplozija je bila tako silovita, da je streho odpihnila kot da bi bila bukov listič. To dokazuje, da je bil whisky pristen in ne krščen.
F. Wedenig deželni glavar
Nova deželna vlada
Na prvem zasedanju novoizvoljenega deželnega zbora je bil včeraj ob navzočnosti poslancev vseh strank (skupno 36) že petič zaporedoma v povojni dobi izvoljen g. Ferdinand VVedenig, šef socialistične stranke na Koroškem, za koroškega deželnega glavarja. Pri glasovanju je dobil 18 glasov, ker so zanj volili samo socialisti, dočim so ostale stranke (OeVP, FPOe in edini komunist) oddale prazne listke. Kljub temu pa je volitev deželne vlade očividno bila izvedena na temelju medstrankarskih sporazumov. Dokaz zato je napoved posebne vladne programatične izjave za novo poslovil odobo. V' deželno vlado so bili nadalje izvoljeni: 1. deželni podglavar Matija Krassnig (SPOe), 2. deželni podglavar ing. Thomas Truppe (OeVP), deželni svetniki pa so Hans Sima in dr. Hans Kerst-nig (SPOe), dr. Karl Schleinzer (OeVP) ter Hans Rader (FPOe).
.Bolne* bolniške blagajne se zdravijo na račun bolnikov
Politični teden
Po svetu ...
Hruščev v Parizu
Kot napovedano, je minulo sredo prispel v Pariz sovjetski ministrski predsednik Hruščev in »rdeči car vseh Rusij«. Francoske oblasti z državnim predsednikom De Gaullom so ga sprejele z vso uradno ljubeznivostjo, med prebivalstvom pa je bilo očitno videti dva tabora. Med navdušeno ploskanje komunistov in levičarskih sopotnikov so se večkrat oglasili vzkliki »Dol z budimpeštanskim klavcem«. Sicer pa se je povsod, kjer se je pokazal Hruščev, zbralo precej radovednežev, toda kakega množičnega navdušenja ni bil deležen. Verjetno ga pa tudi ni pričakoval.
Že na letališču v Orly pa je tudi bilo videti, da se sicer kot živo srebro živahni sovjetski diktator ne počuti povsem dobro, kajti bil je zelo bled. Njegova običajna zgovornost ga sicer ni zapustila, pač pa je bilo pogrešati v njegovih nenadnih odgovorih tiste sicer včasih nekoliko surove, a vendar iskreče duhovitosti, ki ga je naredila slavnega po vsem svetu.
Že prve dni je prišel z barvo na dan, to je pokazal je, kaj je pravzaprav namen njegovega obiska. Na široko je slavil Francoze in posebno njihovega predsednika De Gaulla. čestital jim je celo k njihovemu prvemu atomskemu poskusu in izjavil pripravljenost Sovjetske zveze, da prizna tudi Franciji enakopravno mesto v dostojnem ekskluzivnem atomskem klubu trojice (Združenih držav. Velike Britanije in Sovjetske zveze). Pri tem ga ni prav nič motilo dejstvo, da je sovjetska propaganda vse atomske poskuse (razen svojih), posebno pa zadnjega francoskega v Sahari označevala kot grožnjo za svetovni mir, varnost in zdravje.
V isti sapi pa je Hruščev predlagal Franciji, da naj sklene s Sovjetsko zvezo »prijateljsko pogodbo o nenapadanju«, ker sta itak obe državi povsem za mir. Pripravljenost priznati Francijo kot enakovrednega člana »atomskega kluba« je bila vsekako spretna poteza, kajti doslej so se vse tri članice te »ekskluzivne družbe« na svetu, branile sprejeti Francijo medse. In to je De Ganile svojim angleškim in ameriškim zaveznikom najbolj zameril. Pogodba o nenapadanju pa je bil očiten sunek proti Atlantskemu paktu, katere članica je Francija. Kazno je, da zaenkrat De Gaulle sicer ne jemlje resno v poštev sovjetskih ponudb, pač pa bo poskušal z njimi izsiliti od svojih angloameriških zaveznikov kake koncesije, ki so mu jih le-ti doslej odklanjali.
Mc Millan pri Eisenhovverju
Pri ameriškem predsedniku Eisenhower-ju si obiskovalci kar podajajo vrata. Komaj je odpravil zapadnonemškega kanclerja Adenauerja, je že potrkal na vrata angleški ministrski predsednik Mc Millan, da spričo obiska Hruščeva v Parizu s tem demonstrativno utrdi anglo-ameriško prijateljstvo. '
Boleča točka: atomska razorožitev Glavni predmet njunih tajnih razgovorov je bilo skupno stališče na konferenci desetorice, ki te dni zasedajo v Ženevi. So to Združene države, Velika Britanija, Sovjetska zveza, Francija, čehoslovaška, Poljska, Romunija, Bolgarija, Italija in Kanada. Ta konferenca se je sestala na pobudo Hruščeva, ko je lani v jeseni obiskal Ameriko in v Netv Yorku v govoru pred generalno skupščino Združenih narodov iznesel predlog o takojšnji in splošni atomski razorožitvi. Proti temu v zelo lepih a nejasnih besedah izraženemu predlogu, ki ni nikomur dajal nobenih varščin o dejanski izvršitvi obljub, so zapadne sile izdelale detajliran predlog o postopni razorožitvi v treh fazah in uvedbi stroge mednarodne kontrole. Diplomati in atomski strokovnjaki se sedaj znova pogovarjajo v Ženevi o tehničnih in političnih plateh razorožitve, toda medsebojno nezaupanje med Vzhodom in Zapadom je še preveliko, da bi bilo moč pričakovati kakega konkretnega in dokončnega zaključka. Ta konferenca v prvi vrsti služi kot priprava na »vrhunski sestanek«, kajti o tako važnem vprašanju morejo končno odločiti samo vrhovni voditelji glavnih velesil sveta.
Adenauer na Japonskem Zapadnonemški kancler Adenauer je po slovesu od Amerike, kjer je sicer bil pri-
jazno sprejet in dobro pogoščen, a je v političnem pogledu odšel prav tako praznih rok, kot je prišel, odletel naprej preko Havajskih otokov na Japonsko. Na teh v pesmih toliko opevanih rajskih otokih si je nekoliko odpočil od svojih govorniških naporov v Ameriki ter morda nekoliko razmislil o vzrokih svojih neuspehov v veliki deželi onstran luže. #
Tam je on namreč hotel pridobiti zapadne sile za to, da bi v Berlinu razpisale nov plebiscit ter da bi naj bila volja prebivalstva odločilna za usodo tega mesta, ki je jabolko prepira med Vzhodom in Zapadom. Amerikanci in Angleži so odgovorili, da sicer ni dvoma, kako bi se berlinsko prebivalstvo odločilo, toda njim ni treba Berlinčanov spraševati za mnenje ali naj ostanejo v bivši nemški prestolnici, kajti oni so si pravico do Berlina pridobili — z zmago nad Hitlerjem. Končno bi pa plebiscitu v zapadnem Berlinu lahko Sovjetska zveza odgovorila s plebiscitom v vzhodnem delu mesta. Kako bi ta izpadel tudi ni nobenega dvoma.
V veliko zadrego je prišel Adenauer, ko ga je neki novinar vprašal, ali se je glede te reči o plebiscitu kaj domenil z Eisenho-werjem. Nemški kancler je odgovoril, da z ameriškim predsednikom o tem sploh nista govorila, temveč da mu je ta domislica pravkar padla v glavo. Ameriško časopisje je to izjavo komentiralo tako, da na tak svojeglavih način lahko dela Adenauer svojo politiko v Nemčiji, ne pa v Ameriki.
Tudi cela zamisel obiska na Japonskem ni bila zapadnim krogom všeč, kajti neprijetno jih spominja na Hitlerjevo os Berlin — Tokio, čeprav ni sedaj ne na eni in ne na drugi strani volje in ne pogojev za kako novo »os«.
... in pri nas v Avstriji
Avstrija je pristopila k EFTA
Minuli teden sta državni zbor in zvezni svet po nekajurnih debatah pokorno izvršila poziv vlade, da odobrita mednarodno pogodbo, s katero Avstrija pristopa k »Evropski svobodni trgovinski coni«, katero tvori sedem držav: Velika Britanija, Švica, Portugalska, Danska, Norveška in švedska.
Koalicijska sloga je bila sicer popolna, toda srečen pri tem ni bil nihče, kajti vse bolj jasno postaja, da se Evropa tostran železne zavese vedno globlje deli v dva gospodarska bloka, to je v Evropsko gospodarsko skupnost (EWG), ki jo tvori šestorica industrijsko najmočnejših zapad-noevropskih držav (Zapadna Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg) in v že omenjeno sedmerico EFTA. Namesto k splošni integraciji svobodne Evrope in ustvaritvi evropske enotnosti gremo zopet v delitve in bloke.
Svobodna Evropa razkosana na dva dela
Vzroka, da je do te delitve prišlo sta dva, na eni strani Velika Britanija, na drugi strani pa Sovjetska zveza. Veliki Britaniji ustvaritev velikega gospodarskega prostora v Evropi ne gre v račun, kajti njena stoletna politika je bilo takozvano ravnotežje v Evropi, ki je gospodarsko in politično moč evropske celine slabilo (stoletni spor med Nemci in Francozi) tu omogočalo An-
Veliko presenečenje in razburjenje je zbudila v Italiji vest, da namerava filmska igralka Gina Lollobrigida, poročena Škofič, zapustiti Italijo ter se za stalno naseliti v Kanadi. Znamenita filmska zvezda, ki ni samo talentirana igralka, ampak je s svojimi bujnimi naravnimi čari postala tudi najodličnejša predstavnica italijanske Jenske lepote v svetu ter so ji zaradi tega dali naziv „Gina nazionale”, se je za ta korak odločila zategadelj, ker njenemu soprogu dr. Škofiču in sinčku Milku italijanske oblasti niso hotele priznati italijanskega državljanstva. Z odhodom Ginc iz Italije pa le-ta ne bo izgubila samo lepotico, ampak je njen sklep tudi hud udarec za italijansko filmsko industrijo. Gina je privabljala v Italijo milijone zaželenih tujih valut, kajti njeni lilmi gredo po vsem svetu v denar kot — tople žemlje.
■Soprog slovite filmske zvezde, zdravnik dr. Milko Škofič je koroški rojak, kot smo že večkrat pisali v našem listu, kajti rojen je bil leta 1910 v
gležem, da so nemoteno širili in utrjevali sprva svoj kolonialni imperij, iz katerega se je razvil sedanji Commonwealth kot gospodarska skupnost nekdanjih britanskih kolonij, ki so spričo očividnih prednosti širše gospodarske povezave tudi po poro-ditvi politične samostojnosti ohranile stare gospodarske vezi z matično deželo Anglijo. Po drugi strani pa Sovjetski zvezi tudi prav nič ni prijalo, da bi ob zapahni meji njenega novega, po letu 1945 nastalega imperija zrastel močan gospodarski organizem, ki bi vprav zaradi svoje gospodarske moči imel tudi svojo veliko politično težo.
Dočim so po eni strani Angleži zbrali okoli sebe manjše evropske države, ki so zaradi gotovih svojih posebnih okolnosti oklevale s priključitvijo k EWG, je pa Sovjetska zveza s političnim pritiskom vplivala predvsem na evropske države, ki leže ob meji njenega območja, da jih odvrne od EWG. Tako je nastala EFTA kot nekako zdravilo proti izgubam, ki jih bodo te države utrpele zaradi ustanovitve EWG. šestorica EWG bo namreč iz leta v leto nižala medsebojne carine svojih članic ter z ukrepi na upravnem davčnem prometnem in valutnem sektorju že ustvarja iz članov - držav enoten gospodarski prostor, dočim ohranja proti tretjim državam visoke carine, ki bodo neizbežno prizadele izvoz teh držav v prostor EWG.
Avstrija v precepu
V posebno hudih škripcih se je znašla Avstrija, kajti 60 odstotkov njenega izvoza gre v države EWG, k tej organizaciji pa ni pristopila v prvi vrsti zato, ker se ni hotela zameriti na Vzhodu. Tega pa nihče ni hotel odkrito priznati, zato so v parlamentarni debati na Dunaju vsi vladni govorniki, brez ozira na strankarsko pripadnost, hodili kot maček okoli vrele kaše.
.Avstrijski gospodarski krogi upajo, da bo tudi prek EFTA moč sčasoma najti pot do EWG, predvsem pa, da bo sčasoma moč doseči uskladitev carinske, politike obeh blokov. Preden pa bodo v obeh gospodarskih organizacijah prišli do tega spoznanja, bo pa bržkone moralo miniti nekaj let brezobzirne gospodarske borbe ter obojestranskih izgub, kajti samo po sebi dobri argumenti avstrijskih ministrov ne bodo nikogar spreobrnili.
»Hišni prepiri« vladne koalicije
•Spričo teh velikih vprašanj so pa vsa ostala stopila nekoliko v ozadje. Vendar postaja vprašanje cen in plač vedno ostrejše in prihodnji petek se bo znova sestala paritetična komisija za cene in plače. Čeprav do takrat še ne bodo znani rezultati glasovanja gradbenih delavcev glede stavke v primeru, da bo paritetična komisija še naprej odklanjala zvišanje mezd, se bo na tej seji vendarle s to njihovo zahtevo znova pečala, kajti že vnaprej se ve, kako bodo gradbeni delavci odločili.
Ljudska stranka je minuli teden na socialistične manevre v zvezi z zahtevami po zvišanju plač delavcem odgovorila z zahtevo po izdaji ljudskih delnic, ki so pred nekaj leti prinesle OeVP znatno politično zmago. Novi generalni tajnik dr. Withalm, ki je svojčas kot državni sekretar v finančnem ministrstvu izvedel prvo akcijo za izdajo ljudskih delnic za sedaj povsem podržavljene veleželezarne Bohler. Izkupiček teh delnic, okrog 300 milijonov šilingov, bi pa naj šel za gradnjo prepotrebnih šol-
Sinči vesi, kjer je njegov oče služboval kot živino-zdravnik. Ta sc je kasneje preselil v Maribor.
Gina in Milko sta sc spoznala med zadnjo vojno v Rimu, kamor se je bil zatekel on, potem ko so ga po napadu na Jugoslavijo iz. Maribora leta 1941 nacisti kot zavednega Slovenca izselili v Srbijo. Takrat je bila ona skromna uslužbenka, on pa je rasno končaval medicino na rimski univerzi.
V Kanado ju je povabil brat Peter Škofič, ki je ondi direktor neke velike pomorske družile.
Na časnikarski konferenci v New Vorku je lepa Gina izjavila novinarjem, da odhaja v Kanado zato, da bo njen sinček imel kako državljanstvo in da se mu ne bo treba prebijati po svetu kot brezdomec. Ta afera je postavila v neprijetno luč jMilitiko Italije do beguncev, katerim kljub dolgoletnemu bivanju v deželi načelno odklanja državljanstvo.
Zakonca Lollobrigida-Škofič gresta v Kanado
skih poslopij (med nje bi spadala tudi slovenska gimnazija?) ter druge kulturne namene. Socialisti so po dr. Pittermannu ta predlog gladko odklonili, kajti oni vidijo v izdaji ljudskih delnic le poskus OeVP z delno reprivatizacijo podržavljenih jzodje-tij omejiti njihov vpliv v teh ključnih panogah avstrijskega gospodarstva. Nato pa se je dr. Pittermann, gospodar podržavljenih podjetij, odpeljal na daljše potovanje v Južno Ameriko, kjer bo obiskal Argentino, Chile, Urugvav in Peru, da pregovori tamošnje gospodarske kroge k večjemu kupovanju avstrijskih izdelkov. Dokler se ne vrne, ni računati s kakimi pomembnejšimi odločitvami v notranji politiki.
SLOVENCI
dama in po im tu
Novo poslopje za slov. gimnazijo v Trstu
Pokrajinski odbor v Trstu je sklenil gradnjo novega šolskega poslopja v mestni četrti Sv. Ivana, kjer bosta dobili streho slovenska realna gimnazija s humanistično paralelko in slovenska trgovska akademija. Načrti za novo, po najmodernejših gradlicnih in pedagoških načelih urejeno poslopje so že pripravljeni iu italijanska vlada je že dala načelno soglasje za gradnjo. Poslopje bo obstajalo iz dveh kril, od katerih bo imelo eno tri nadstropja, drugo pa dve. V vsakem krilu bo po 10 učilnic z. vsemi potrebnimi pritiklinami, kabineti in prostorno telovadnico. Zemljišče za novo stavbo je že določeno. Stroški gradnje znašajo 189 milijonov lir.
Društveno delo v Milurauke
Konec februarja je pevski zbor v Mihvaukc pod vodstvom pevovodja Rudija Majheniča priredil dobro uspel koncert slovenskih narodnih in umetnih pesmi, na katerega so prihiteli rojaki iz. bližnje in daljne okolice. Na sporedu so bile skladbe Slomška, Kimovca, Fdrsterja, Premrla, Franka, Aljaža, Marolta, Verbiča, Preka, Adamiča, Bajuka, Ocvirka, Avsenika in Mava. Med koncertom se je oglasil k besedi ondotni slovenski župnik č. g. Okorn in pevskemu zboru, ki vsako nedeljo marljivo prepeva v cerkvi, izrazil svojo zahvalo in priznanje.
Slovensko društvo TRIGLAV istotam pa je v nedeljo, dne 13. marca priredilo svoj redni mesečni sestanek, na katerem je predaval ravnatelj muzeja dr. Rajko Ložar.
Oblni zbor fantovskih organizacij v Argentini
Dne 20. marca je na pristavi Moron v okblici Buenos Airesa v Argentini imela svoj 11. letni občni zbor Slovenska fantovska zveza, ki druži slovenske telovadne in druge športne organizacije miših rojakov v Argentini. Občnega zbora se je udeležilo 7(i članov, pooblastila pa je poslalo na-daljnih 3<i članov. Z seči no je bil izvoljen novi odbor, kateremu načeluje Jože Vodnik.
Svoj letni občni zbor pa je imela v marcu tudi Zveza slovenski srednješolcev v Argentini. Poleg poslovnega poročila odbornikov je bil na sporedu tudi govor duhovnega voditelja č. g. dr. Stareti, ki je govoril o pomenu mladinske organizacije ter njenih nalogah pri ohranjanju zvestobe slovenstvu in krščanstvu v naši mladini, ki je izpostavljena kvarnemu vplivu sodobnega materialističnega okolja. Končno je bil izvoljen novi odbor, ki mu predseduje Milan Bevk, podpredsednik pa je Tine Duh.
Operna premiera v Mariboru
Minulo soboto so v Narodnem gledališču v Mariboru prvikrat uprizorili v slovenščini italijansko opero „Istrska svatba”, ustvaritev Antonia Smare-glie, ki sc je sicer prišteval k italijanskemu kulturnemu krogu, vendar je imel kot Istran v svojem rodu tudi slovanske prednike. V operi uporablja tudi istrske folklorne motive.
Smarcglia se je rodil leta 1854 in je leta 1929 umrl v siromaštvu, č.cprav spada med izrazite skladateljske talente in je ustvaril veliko število del, v življenju ni uspel, ker je bil toliko nepreviden, da se je sprl z največjo italijansko glasbeno založbo „Casa Rieordi”, ki je svojčas imela praktični monopol mul glasbenimi izdajami. Za kazen je Smarcgliu odklonila tisk njegovih del.
Ob vesti, da nameravajo v Sloveniji ..izkopati” iz pozabe Smareglievo najboljšo opero, je italijanski poslanec Bologna v rimskem parlamentu vložil interpelacijo na vlado, v kateri zahteva, da se pristojni italijanski krogi pobrigajo, da tsaj po skladateljevi smrti dolu: Smareglieva dela mesto, ki jim v italijanski kulturi pripada.
Lepo uspelo predstavo je v Mariboru dirigiral Jakov C.ipci, režija pa je bila v rokah Cirila Ih Ircvca.
CtuuiCS di>	- vitez za slavo Francije
Te dni sc mudi na obisku v Franciji sovjetski ministrski predsednik Hruš&v, kot gost francoskega državnega predsednika De Gaulla. Pozornost vsega sveta je te dni osredotočena na Pariz ter na oba moža, katerih politične odločitve bodo prizadele tok svetovnih dogodkov v naslednjih mesecih. Zato vam bomo danes prikazali podobo De Gaulla, njegovo dosedanje življenje in njegov duhovni obraz.
Že ime, ki ga je dobil pri krstu, namreč Charles Andre Joseph Marie, nam pove, da je prišel De Ganile na svet v ugodnih razmerah. Rodil se je 22. novembra 1890 v Lillu v učenjaški družini. Po očetu, ki je kasneje učil filozofijo na višji jezuitski šoli v Parizu, je podedoval znanstveno nagnjenje in strastno zanimanje za francosko zgodovino, po materi, ki je bila 'potomka škotskih in irskih beguncev iz časov Stuartov, pa strogo in močno osebno versko prepričanje. Že zgodaj je doraščajoči Charles začel sanjati o veličini. Sam je povedal, da je gledal v Franciji nekako prin-ceso iz pravljice. Zanj bo imelo življenje pomen le, če bo mogel kdaj napraviti zanjo nekaj velikega.
Grški klasiki in moderni tanki
Mladi De Ganile si je pridobil temeljito izobrazbo in si izostril duha Ob klasikih in sodobnih mislecih in prav gotovo mu je v tem kos le malokateri današnji državnik. Z 18. letom je stopil v znamenito vojaško akademijo Saint Cyr. Po telesu je bil že tedaj velikan, visok nad meter de-vedeset, osebno zadržan in samostojno misleč. Ker je bil med najboljšimi, si je smel )x> končani akademiji izbrati polk, in zbral si je tistega, ki mu je poveljeval polkovnik Philippc Pčtain, njegov tedanji ideal in kasnejši nasprotnik. V prvi svetovni vojni je bil trikrat ranjen, nazadnje pri Verdunu, ko je bil ujet. Za hrabrost ga je vrhovno poveljstvo posebej pohvalilo in je tudi iz ujetništva petkrat poskusil pobegniti, vendar je celih 32 mesecev do konca vojne ostal ujet. Po vojni se je poročil z Yvonne Vendroux, hčerko tovarnarja iz Calaisa, s katero je imel tri otroke. Prvemu sinu, sedaj mornariškemu častniku, je dal ime Philippe po Petainu. Tri leta je poučeval vojaško zgodovino v Saint Cyru, končal še višjo vojno šolo, leta 1927 pa je postal Petainov adjutant. Poznal je tudi dobršen del sveta, ko je takoj po vojni služil v štabu generala Weyganda, svetovalca poljske vojske med poljsko-sovjctsko vojno leta 1920, in kasneje, ko je bil tri leta bataljonski poveljnik v zasedenem Porenju in tri leta v posebni misiji na Bližnjem vzhodu. Leta 1932 je postal glavni lajni k Vrhovnega obrambnega sveta. Tedaj je prvič zaslovel s knjigo »Bodoča poklicna vojska«, v kateri se je zavzel za poklicno vojsko s težiščem na oklepnih divizijah, sposobnih za nagle preboje. Značilno je, da so Nemci pokupili desetkrat toliko izvodov te knjige kot Francozi in da jo je Hitler po nasvetu svojih generalov pridno prebiral, francoski generali s Petainom pa so smatrali De Gaullove nazore takorekoč
za krivoverstvo. Le malo ljudi v Franciji je tedaj v dolgem in suhem polkovniku videlo in občudovalo vojaškega preroka. Že prej je De Ganile napisal knjigo »Na-brušen meč«, v kateri je lastnosti, ki jih morajo imeti vojaški 'poveljniki, razmotri-val na tak način, da je dejansko opisal samega sebe. Poslušajmo nekaj izrekov iz te 'knijige:
»Moža dejanja si ni moč zamisliti brez dobršne mere sebičnosti, ponosa, trdote in zvijačnosti«.
»Avtoritete nič bolj ne poveča kot molčečnost ... Ker je vse, kar prihaja od voditelja, sila nalezljivo, bo ustvarjal mir in pažnjo le, če bo miren in molčeč.« Morda najbolj značilen pa je stavek:
»Potrebno je, da ima smoter, kateremu se voditelj ves posveti, na sebi znamenje veličine«.
Druga svetovna vojna je dramatično potrdila, da je imel De Ganile prav s svojimi vojaškimi teorijami. To so dokazali Nemci, ko so z njimi naglo zavojevali Francijo, in tudi De Ganile sam, ko je v maju 1940 nanaglo prevzel poveljstvo ene oklopne divizije in z njo zadal Nemcem edini večji udarec med njihovim prodira-rtjem v Francijo. Sredi boja, 2. junija 1940, je bil imenovan za brigadnega generala. Ko pa je prevzel vlado Reynaud, je 10. junija postavil De Gaulla za državnega podtajnika za obrambo in ga poslal v London, da bi vskladil obrambo z Britanci. Bilo je prepozno. De Ganile se je še enkrat vrnil v Francijo. Ko pa je maršal Petain podpisal premirje, je takoj v angleškem letalu odletel v London, od koder je po radiu naslovil na Francoze slavni klic: »Francija je izgubila bitko, ni pa izgubila vojne«.
Skrivnost veličine
Nadaljnji razvoj njegove borbe je bolj ali manj znan. Ko je v oktobru 1940 ustanovil v afriškem mestu Brazavillu prvi »Svet za obrambo imperija« in kasneje Francoski narodnoosvobodilni odbor, kateremu je predsedoval, sta on in njegovo znamenje, lorenski križ, polagoma postala simbola francoskih rodoljubov in domačega odbora v Franciji. V Pariz se je vrnil kot zmagovalec v avgustu 1944 na Čelu polmilijonske vojske. Lahko bi postal diktator, če se to ne bi upiralo njegovemu značaju. Kot prvi predsednik začasne francoske vlade je imel pred seboj le on cilj, obnoviti republikanski red in omogočiti ljudstvu, da izreče svojo besedo. Ko pa ljudstvo ni hotelo takšne ustave, kakor si jo je bil zamislil, in so se razvneli prepiri 'političnih strank, se je De Gaulle v začetku leta 1946 umaknil iz politike. Za mnoge Fran-
coze je slej ko prej ostal očetovski lik in k njemu so prihajali ljudje vseh struj, tako da je bil morda najbolje obveščen o vsem, kar se je dogajalo. Obenem je pisal knjigo spominov, ki je zrcalo njegove nesebične predanosti domovini in tudi slovstveno pomembno delo.
Kako je domovina lani v maju po nemirih v Alžiriji poklicala De Gaullea na pomoč in si ga postavila za voditelja, ne bomo pripovedovali, ker je to pač še vsem v sipominu. Raje povejmo še nekaj o De Ganili! kot človeku in družinskem očetu.
Poprej, ko še ni bil predsednik republike, je De Gaulle prebival z ženo v prostorni, štirinajst sobni hiši v Colombey — les-deux-Eglises. Ob vsej svoji vojaški strogosti je De Gaulle nežen družinski oče, ki rad igra patriarhalnega očaka in je najbolj srečen, kadar so izbrani pri njem sin, hčerka, poročena s častnikom, trije vnuki
Kalifornijski pristojni »krogi se vedno bolj sprašujejo, če je bilo vredno potrošiti toliko denarja za zadnje zimske olimpijske igre. Gledalcev je bilo namreč precej manj, kakor so pričakovali, četudi so igre s šport-no-tehničnega stališča in tudi, kar se športnih naprav tiče, nudile popoln uspeh.
Te zimske olimpijske igre so, bile brez dvoma svojevrstno doživetje, kar nam potrjujejo vsi udeleženci brez izjeme, le velikanski stroški nekoliko motijo to edinstveno zimsko-športno prireditev: 9,000.000 dolarjev je plačala Kalifornija, 3,500.000 dolarjev zvezna vlada, 88.000 dolarjev obrambno ministrstvo in 373.000 dol. država Nevada.
Kaj naj sedaj napravijo s Squaw Valley-em? En predlog je ta, naj bi postal zabavni športni park. Vendar stvar s tem nikakor ne bi bila rešena, kajti izdatkov za športne naprave in prireditev samo s tem ne bi mogli kriti. Oni, ki se bodo hoteli zabavati v Squaw Valley-u, bodo morali še naprej plačevati za zimsko-športni užitek v tem kraju.
Prireditelji so se tudi pri dohodkih, zlasti pri prodaji vstopnic, vračunali. Predvidevali so namreč 3,500.000 dolarjev dohodkov na vstopnini, dobili pa so jih samo 2,100.000. Če bodo hoteli uravnovesiti proračun, bodo morali porabiti še tako zvani »rezervni fond«, ki je bil namenjen le za slučaj slabega vremena, ki bi gotovo močno vplival na dotok gledalcev.
Gornje številke so brez dvoma precej visoke (posebno za nas Evropejce), vendar sem prepričan, da si Amerikanci zaradi tega ne bodo preveč belili glave. Kakor so šli velikopotezno na delo in napravili tako krasen zimskošportni center in tako odlično izpeljali celo prireditev, prav tako bodo rešili tudi finančno plat teh zimskih olimpijskih iger, ki bodo ostale v neizbrisnem spominu vseh udeležencev.
in čimiveč od njegovih 17 nečakov in nečakinj ter neštevilnih pranečakov in pra-ndčakinj, za katere je on »dobri stric Charles«. Zlasti je imel rad bolehno hčerko Ano, ki mu je umrla leta 1948. V njen spomin sta z ženo ustanovila zavod za duševno zaostale otroke.
Nekdanji vitki vojak je danes močne postave in nosi debela očala, kar še povečuje njegov resno vzvišeni videz. Razen njegovih domačih ni človeka, ki bi se mogel pohvaliti, da mu je zaupen prijatelj. Takšen je, kakor da se drži modrosti, ki jo je nekoč zapisal v stavku:
»Ugled ne more itraljati brez skrivnosti, kajti ljudje malo častijo to, kar predobro poznajo. Sleherni kult ima svoj tabernakelj in noben velik mož ni velik v očeh svojih domačih služabnikov«.
Olimpijski zmagovalci prehajajo v profesionalni tabor. Po vsakih olimpijskih igrah se dogaja, da uhajajo oni, ki so si priborili zlate kolajne, med profesionalce. Sedaj sta se odločila za profesionalni šport tudi kanadska olimpijska zmagovalca B. Wagner in R. Paul, ki bosta nastopala pri ameriški drsalni reviji »Ice Capades«. Vidi se, da hočejo nekateri vrhunski športniki tudi nekaj imeti od svojega dolgotrajnega in napornega treninga.
#
Olimpijska darila — neprijetna zadeva
Po vsem svetu imajo olimpijske zmagovalce v veliki časti in zato se jim hočejo oddolžiti za njihove uspehe na ta ali oni način: z darili, častnimi naslovi, odlikovanji itd. Vsled tega pridejo neredkokrat v nasprotje z amaterskimi pravili in za prizadetega olimpijca obstoji nevarnost, da ga proglasijo za profesionalca, s čimer mu je onemogočeno vsako nadaljnje tekmovanje pri amaterskih srečanjih in še prav posebno na olimpijskih igrah.
Tudi v Nemčiji so hoteli počastiti svoje smučarske prvake iz Squaw Valley-ja na podoben način. Občina Hinterzarlen je svojemu pismonoši, nepričakovanemu zmagovalcu v nordijski kombinaciji G. Thomi kupila majhen osebni avto, ki ga je pa ta odklonil zaradi amaterskih predpisov.
Slučaj Heidi Biebl pa je nekoliko teže presoditi s stališča amaterstva. Njena občina je namreč svoji olimp. zmagovalki v smuku naklonila mesečno podporo v znesku 100 DM, da se bo izšolala kot športna učiteljica. - Ana Hegguweit pa je v tem pogledu brez skrbi, kajti mestni svet i/. Otta-we je sklenil, da bo prišel njen portret v tamkajšnjo častno galerijo slavnih mož.
*
Najstarejši zmagovalec, ki je dobil zbito olimpijsko kolajno na letošnji zimski olimpijadi, je bil 35-letni Finec V. Haku-linen. Najmlajša zmagovalka z zlato kolajno pa je 19-letna Nemka H. Biebl, ki je bila prva v smuku.
Ivo Kermavner
Dr. M.
Še enkrat Squaw VaUey - toda z druge strani
FRAN ERJAVEC:	283
koroški Slovenci
(III. del)
Sehonbrumnski mir je bil za Avstrijo vprav porazen, kajti plačati je morala 85 milijonov vojne odškodnine in izgubila je celo tretjino svojih dežela in celo dostop na morje. Odstopiti je morala Bavarski Salzburško, Berehtes-gaden in del Gornje Avstrije, Rusiji in veliki vojvodini Varšavski velik dei Galicije, a zase si je Napoleon pridržal okoliš Lienza, jacljaško kresijo, Kranjsko, vso Primorsko in Hrvatslko južno od Save do turške meje, do-čim je izgubila Dalmacijo in Tirolsko že v prejšnji vojni. Razen tega je morala znižati tudi svojo vojsko na 15().0()() mož. Tako je 'ta vojna, ki so jo tako lahkomiselno izzvali nesposobni cesar in njegovi dvorni vojni hujskači sami, v borih šestih mesecih likvidirala Avstrijo kot velesilo. Samo ob sebi je umevno, da je moral grof Stadion, poleg cesarice glavni povzročitelj vsega zla in tvorec vseh domišljavih načrtov, odstopiti že meti mirovnimi pogajanji; njega je potem po podpisu pogodbe nasledil kot zunanji minister dotedanji avstrijski poslanik v Parizu, grof Klemen Lotar M e t terni c h , ki je potem vodil avstrijsko državo prav do revolucije 1. 1848.
Vojne operacije so bile torej dejansko končane že s sklenitvijo znojmškega premirja (12. VIL), toda na Tirolskem in na Koroškem tudi poslej še ni nastopil resnični mir. Korošci so Šele dne 20. VIL zvedeli za poraz pri Wagramu in za sklenitev premirja, v katerem
je bilo tudi določeno, da morajo avstrijske čete zapustiti Tirolsko in vso Koroško. V smislu te določbe je odšel potem general R u s c a iz Celovca preko Beljaka in Ziljske doline v Dravsko dolino ter prevzel tam dne L VIII. avstrijsko oporišče v Sadisenburgu, nakar so odšli njegovi branilci pod poveljstvom generala Schmidta preko Beljaka in Celovca na Štajersko, a pet dni zatem so jim po isti poti sledile še poslednje avstrijske čete (Chatelerjeve) iz Tirolske. Tako so še zadnji ostanki redne avstrijske vojske izpraznili vso Koroško in Tirolsko, ki sta prišli potem v smislu določb znajmskega premirja obe pod francosko Oblast.
Kakor sem že povedal, je bojaželjna avstrijska dvorska stranka vse tri mesece mirovnih pogajanj hujskala k nadaljevanju že izgubljene vojne in hitela tudi s pripravami zanjo. Posamezni avstrijski narodi in dežele za to očividno niso kazali prav nobene volje, le Tirolci se za nobeno ceno niso hoteli podvreči osovraženi bavarski oblasti, temveč so začeli takoj po odhodu rednih avstrijskih čet na svojo pest ogorčeno gveriljsko vojno proti Bavarcem, ki so se poskušali vrniti v deželo. Voditelj tirolskih vstašev Andrej Hofer je dne 28. VIL v posebnem proglasu pozval tudi prebivalce dolin Drave, Molle in Zilje, naj jih podprejo, toda odzval se mu je le majhen del nemških Korošcev, kajti večina prebivalstva se spričo dobrodušnega ravnanja generala Ruse e ni dala zapeljati v kake pustolovščine. Popolnoma mirni so ostali zlasti koroški Slovenci. Rolerjev upor je bil prve čase uspešen, očistil je velik del Tirolske od Bavarcev in to mu je tudi omogočilo, da se je združil s koroškimi uporniki, ki jih je organiziral Turk.
J. Turk (1775—1841), po rodu Tirolec, bolehen, pohabljen in s spačenim obrazom, je bil od 1. 1801. kot knjigovodja v službi celovškega škofa Salma. Udeležil se je bil vseh prejšnjih vojn s Francozi, že 1. 1808. s škofovo vednostjo opravljal vohunsko službo na 'I i-rolskem in njegova poročila so povzročila, da je bil v začetku meseca marca poslan na Tirolsko že spredaj omenjeni Tei m er. Tudi v začetku 1. 1809 se je na čelu manjše Čete takoj pridružil tirolskim vstašem. V juniju istega leta mu je vojaško poveljstvo v Lienzu poverilo. organizacijo koroške »črne vojske«. Zbral je res 280 mož, s katerimi se mu je posrečilo pretihotapiti i/ Kazas pri Celovcu v Sachsenburg večjo množino streliva in orožja. Po sklenitvi premirja se je skrival izprva na gradiču Vrhovcu pri Celovcu. Sredi mirovnih pogajanj je bil pa v drugi polovici meseca avgusta pozvan na cesarski dvor na Ogrskem, kjer je dobil navodila za ljudski upor po zgledu Tirolcev, a nadvojvoda J a -n e z, ki je imel tedaj svoj glavni stan ob Blatnem jezeru, ga je imenoval za poveljnika vse koroške črne vojske ter mu dal še podrobnejša navodila za organizacijo in vodstvo upora v velikem obsegu (z nenadnim napadom naj bi se bili polastili celo Celovca). Francozi so seveda kmalu zaznali za njegovo rovarjenje in ga iskali po vsej Koroški, a škof Salm ga je skrival najprej v celovškem elizabetinskem samostanu, nato pa pri Gospe Sveti, od koder je vodil tihotapljenje streliva in orožja iz Dol na Tirolsko in poskušal, seveda zaman, organizirati tudi ljudsko vstajo na Spodnjem Koroškem.
(Dalje prihodnjič)
SMARJETA V ROŽU (t Apolonija Varh)
Ko se je narava začela zbujati k novemu življenju, nas je zapustila splošno priljubljena zel overna in preprosta, toda po svojih notranjih vrlinah zelo bogata kmečka žena Kuharjeva mati Apolonija Varh v Treblenjah.
Ko se je odločila poleg telesnega materinstva treh otrok: Mirka, Micije in najmlajšega Hanzeja, še za duhovno mater iz sosedne Butejeve družine izhajajočemu no-vomašniku, zdaj kaplanu v Pliberku č. g. Maksiju Mihor, je začutila, da ji Bog nalaga novo breme — zavratno bolezen, ki jo je boguvdano vzela kot križ na svoje rame in pogumno nosila do 12. 2. 1960, ko je odšla v 52. letu v našo večno domovino po svoje plačilo.
Izhajala je iz ugledne Strugarjeve domačije v Doljni vesi pri Šmarjeti. Bila je velika dobrotnica vseh verskih in narodnih ustanov ter vseh potrebnih soljudi in izrazito gostoljubna; bila je tudi vneta čita-teljica »Našega tednika - Kronike«, »Vere in doma«, Mohorjevih knjig in naših verskih listov.
Izredno velika udeležba na pogrebu dne 14. febr. je bila dokaz njene splošne priljubljenosti. Preč. g. kanonik Zechner so opravili ob asistenci štirih duhovnikov pogrebne obrede in so v svojem nagovoru postavili Kuharjevo mater nam vsem /a vzgled. Misli, ki so jih podali o vrtu, ki ga je gojila, naj bi bile seme, ki bi tudi na naših vrtovih vzkalilo, vzrastlo in obrodilo obilne sadove.
#
Dne 10. 3. 1960 smo položili k večnemu počitku Falejevega očeta na Zavrhu. Bil je mož trdega dela v strminah gorske vasi, zvest svojemu rodu in domu ter splošno priljubljen. Zelo je žaloval za svojim edinim sinom, ki ga mu je vzela nepravična Hitlerjeva vojna. Za naslednika si je izvolil svojega nečaka Humarjevega Hanzija, ki je že ustanovil svojo družino in vzorno upravlja njegov dom ter je v tolažbo teti-vdovi.
Mirko Varh
Že ob pogrebu rajne Kuharjeve mate-
Književniki iz Slovenije na Koroškem
n nas tiaMmkmi
izredno veliki udeležbi posebno moških iz naše in sosednih župnij. Polna cerkev pri pogrebni sv. maši pa je dokaz, da ljudje spoštujejo tistega, ki je pravičen, pošten in zvest idealom svojih prednikov.
Zavednim in vernim Kuharjevim staršem in Falejevemu očetu želimo, da bi jim bila domača zemlja, ki so jo iz srca ljubili, lahka, Vsemogočni pa za njih dobra dela in vzgledno življenje večni plačnik. Osirotelim Kuharjevim otrokom in Falejevi materi pa naše iskreno sožalje!
DJEKŠE (Smrtna kosa)
V visoki starosti, blizu devetdesetih let, je umrl Anton Varaš. Rojen je bil junija leta 1870. Torej bi bil, če bi še živel, čez nekaj mesecev dopolnil 90 let. Pred petimi leti je obhajal zlato poroko. Poročen je bil januarja 1. 1905 z Volpo {= Valburgo) Hutman. Žena mu je dve leti po zlati poroki umrla. Bil je iskreno pobožen človek. Naj počiva v miru!
Komaj smo pokopali Antona Varša, je par dni poznejevumrla v Hudem kraju stara Hirsnikova mati Katarina Kolman. Tudi ona je dopolnila visoko starost 83 let. Dolgo je že bolehala, zadnji čas je pa popolnoma obnemogla. Od Hirsnika na Djekše je poldrugo uro daleč. A kako rada je hodila v cerkev, dokler je mogla! Tudi njej naj sveti večna luč!
ŽELEZNA KAPLA (Rajnim v spomin)
5. sušca je v starosti 68 let umrla gospa Angela Birsa, roj. Haderlap, znana kot Mežnarjeva Elči. Bila je hčerka slavnega organista g. Franca Haderlapa, ki je umrl leta 1947 in za njim starejši Kapelčani še vedno žalujemo, saj od takrat še nismo
re smo trepetali za življenje Kuharjevega imeli njemu enakega. Njegova hčera, Elči,
očeta Mirka Varha, ki je ležal od novembra v bolnici pri elizabetinkah v Celovcu.
Dne 8. marca pa se mu je bolezen poslabšala, tako da so mu zdravniki priscfdili le še štiri dni življenja. Prepeljali so ga domov. Vidno se je tega razveselil, a govoriti ni več mogel, ker ga je v bolnici zadela možganska kap. Miren in še v tem stanju večkrat nasmejan je prenašal težo svoje bolezni. Na dan sv. Jožefa, patrona za srečno zadnjo uro, ko se je končala daritev sv. maše v farni cerkvi, so se mu zasvetile oči, zagledal se je v višavo, se nasmehnil in zaspal za to zemeljsko živ-Ijenje.
Zavedal se je svojih dolžnosti v zasebnem, družinskem, javnem in cerkvenem življenju. Do pičice je izpolnil rek: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan; kar more, to mož je storiti dolžan!« Stal je kot skala na polju našega narodnega in verskega bitja in žitja. Kot trden gospodar je vedel, da nam nihče ne bo pomagal, če sami ne bomo prijeli za delo, ki ga moramo vršiti v samopomoč in pomoč drugim.
Kot občinski odbornik je vršil svojo politično dolžnost za svoj rod in Cerkev oz. njeno svobodo. Kot odbornik in podpredsednik Hranilnice in posojilnice Šmarjeta v Rožu r. z. z n. j. je porabil že itak zelo omejeni prosti čas in duhovne moči, še s poslom blagajničarja v oporo poslovodju, dokler ga ni doma obremenila težka bolezen njegove žene, ki mu je vzela tako rekoč vso delovno moč v gospodinjstvu, ker hčerka je bila še šolarka.
Ko je žena morala v bolnico, so nastala nova finančna bremena. Gospodarsko poslopje je nujno zahtevalo prezidave. Tako je postalo breme pretežko, četudi za močno in trdno naravo. Lani še v najboljši mdški dobi — triinpetdeset let — je začel bolehati.
Tako sta odšla v presledku petih tednov dva od najboljših iz naše fare, da proslavita v nebeški domovini 25-letnico zakonske zvestobe. Zapustila sta svoje tako ljubljene otroke kot sirote na lepem Kuharjevem domu. Dolžnost nas vseh pa bo, da jim pomagamo ohraniti, kar so jim starši zapustili gmotnih in tudi duhovnih dobrin.
Rajnega smo spremili v ponedeljek, 21. marca, na naše župnijsko pokopališče ob
ga je preživela. Mara, starejša pa je bila radi zvestobe rodni grudi in materini besedi leta 1943 odpeljana v koncentracijsko taborišče Ravensbrtick. Doživela je konec vojne in vrnitev domov, a do kosti sestradana in oslabljena, je nekje v vlaku en prestop zamudila, obsedela v železniškem vozu in tam umrla... Njena sestra Elči sopotnikom, znancem iz našega kraja, ni mogla odpustiti, da se niso brigali za njo in jo pripeljali domov.
Vse svoje moči je posvečala petju ozi-
roma skrbi za lepo ubrano petje v cerkvi, Bogu v čast. Vsem organistom je pomagala z lepimi pesmimi, ki jih je zbral in napisal rajni oče in ona s sestro in bra tom Pepijem, ki je bil tudi zelo nadarjen za petje in glasbo. Žal je mlad, komaj 19 let star, umrl. Leta 1914 je pri kmetu Gobancu v Lepeni pogorelo. On je tekel po pomoč, se prehladil, dobil možgansko vnetje, ki je uničilo mladeničevo življenje.
Elči je, dokler je mogla hoditi, vedno pela v cerkvi. Le malo se je postaral njen srebrnočisti glas. Vedno je pisala pesmi, note in vsebino. Njeno največje veselje je bilo, če se je v cerkvi lepo pelo. Ljubi Bog pa je v plačilo za zvesto službo, že na svetu lepo poskrbel za njo. Že pred dvemi leti je čisto obnemogla. Prvo leto je še tavala s svojo »taško« za note in pesmi, povsem izgubljena, semtertja. Drugo leto pa je skoro ves čas ležala. Hišico očetovo pa je že pred leti dala prepisati sorodniku, ki je bil že od očeta in sestre zbran za dediča. Je to g. gozdni tehnik Peter Kuhar in žena Hanca. Ljubeče potrpežljivo, vzorno in požrtvovalno sta ji stregla do smrti.
Zelo lepa je bila na mrtvaškem odru. Kot da bi živa mirno spala. Vsem kropilcem, ki so prišli se poslovit od nje, so po naši stari, kmečki navadi postregli z jedjo in pijačo. Tudi pokopali smo jo izredno lepo. Gospod župnik so z lepimi besedami orisali njeno življenje in njeno smrt. Pevski zbor ji je na njeni zadnji zemeljski poti zapel v slovo njene najljubše žalostin-ke. Vsi smo imeli solze v očeh.. . Sedmina je bila imenitna, saj je prišlo okoli 100 oseb.
Zelo žalostni smo bili, ko smo še pri sedmini sedeč zvedeli, da so vsi venci na grobu pogoreli. Menda jih je zakuril veter. Da je tudi ta »šment« prav pri nas v Kajili tako krivičen, se čudimo! Bili so namreč na vseh vencih samo slovenski napisi. —
Ne pozabimo pa, da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Molimo, da bi bil ljubi Bog naši dragi rajni dober sodnik. Prosimo pa tudi, da bi vsem njenim dobrotnikom stotero povrnil, kar so storili in žrtvovali v spomin, tej naši stari pevki in znanki, dobri in blagi duši .. . Na svidenje nad zvezdami!
V času od 19. do 24. marca je vrsto slovenskih krajev na Koroškem obiskala skupina pisateljev in pesnikov iz Slovenije, med katerimi so bili Miško Kranjec, Mitja Mejak, Ivo Minati, Kajetan Kovič, Tone Pavček in Rok Arih. Brali so svoja dela v Kotmari vesi, Bilčovsu, Holbičah, Šmihelu nad Pliberkom, St. Primožu v Podjuni, Železni Kapli, Obirskem, Štebnu pri Ma-loščah, Zmotičah, Borovljah, St. Janžu v Rožu, Svečah, Radišah, Podravljah. St. Jakobu v Rožu in Selah.
Priredili so literarni večer tudi v Koncertnem domu v Celovcu,-na katerem je književnik Mitja Mejak podal lepo zaokrožen oris slovenskega kulturnega snovanja od začetkov slovenskega pismenstva pa do danes. Omenil je s posebnim poudarkom, da v zgodovini slovenskega slovstva zavzema vprav Celovec zelo pomembno mesto, kajti v prejšnjem stoletju je tukaj deloval profesor Anton Janežič, čigar »Slovenski glasnik« je položil temelje našemu književnemu jeziku in slov. moderni literaturi. V Celovcu je Ant. Martin Slomšek ob sodelovanju Andreja Einspielerja in drugih rodoljubov priklical v življenje Mohorjevo družbo, dolga desetletja edino in potem največjo osrednjo slovensko založbo za vse naše jezikovno ozemlje od Koroške pa do Jadrana.
Knjižne naklade Mohorjeve družbe, ki so ob zlomu habsburške monarhije dosegle 100.000 izvodov, do danes še ni presegla tudi nobena sodobna slovenska založba, čeprav izdaje sedanje Mohorjeve družbe v Celju, ki je nastala iz celovške, tudi znašajo 80.000 in so obenem z zbirkami Prešernove družbe najvišje na Slovenskem.
Letos bodo slovenske založbe izdale skupno 400 novih knjig.
Slovenska literatura si pa utira tudi pot v svet in iz leta v leto se množijo prevodi slovenskih del v svetovne jezike kot angleščino, francoščino, nemščino, italijanščino, španščino, pa tudi v skandinavske jezike in celo v govorice narodov Bližnjega in Daljnega vzhoda.
DRAVSKE ELEKTRARNE -
najpomembnejše gospodarsko podjetje na Koroškem
V letu 1960 bodo Dravske elektrarne d. d. (Oesterreichische Draukrafttverke A. G.) v svojem rednem proračunu izdale nad I milijardo šilingov, od katerih odpade polovica na investicije. Med temi bo 254 milijonov porabljenih za gradnjo elektrarne v Kazazah, nadaljnih 157 milijonov šil. bo pa šlo za izgradnjo kalorične centrale v Zeltwegu na štajerskem. Gradbena dela na obeh omenjenih veleprojektih lepo napredujejo in bo z njim družba Še bolj utrdila svoj nesporni položaj kot največji dobavitelj električnega toka v Avstriji, je izjavil na nedavni tiskovni konferenci tehnični direktor pil. ing. VVerner.
Komen, direktor dipl. gospodarstvenik Kugler pa je v svojem pregledu navedel, da se je poslovni obseg podjetja od leta 1958 do danes 147-krat povečal. Takrat je po II. zakonu o podržavljenem novoustanovljena družba prevzela še nedograjeno dravsko elektrarno v Žvabeku ter kalorično centralo Voitsberg na štajerskem. Danes so v njeni posesti polno obratujoči elektrarni v Žvabeku in Labotu ter zimska zbiralna elektrarna Reisseck-Kreuzeck, dočim so bile naprave in zmogljivosti v Voitsbergu in št. Andražu zelo povečane. Iz leta v leto je rastla tudi proizvodnja toka, ki je lani dosegla rekordno število 1 milijardo 714 milijonov kilovatnih ur (kWh). Vrednost naprav pa je ocenjena na 3,3 milijarde šil.
Do leta 1962 bosta predvidoma dovršeni elektrarni v Kazazah in kalorična centrala v Zeltwegu na štajerskem, kar bo vrednost
družbenih naprav dvignilo na 4 in pol milijarde S. Gospodarsko stanje družbe je zelo ugodno, kajti razpolaga z zadostnimi lastnimi sredstvi, pa tudi tuja sredstva, ki so potrebna za obsežne investicije, so bile dobljena pod zelo ugodnimi pogoji. Dravske elektrarne so bile prvo podjetje v Avstriji, ki je dobilo posojilo od Svetovne banke. V znatni meri je bilo tudi deležno posojil iz Marshallovega plana (ERP).
V načrtu pa ima družba še gradnjo sedmih rečnih elektrarn na Dravi od Kazaz do Beljaka, s čemer bo ustvarjen enotni energijski sistem te za proizvodnjo električne energije izredno ugodne reke. Med njimi je tudi predvidena elektrarna v Ro-žeku, za katero že pripravljajo podrobne načrte. Tudi za celotni okvirni načrt za energijsko izkoriščanje Drave med Kazaza-mi in Beljakom so že bili pri vrhovni vodni oblasti podvzeti potrebni koraki.
Gradbena dela v Kazazah zelo dobro napredujejo. Ker je rečna dolina na kraju, kjer je'predviden jez, sorazmerno široka, bo moč gradbena dela za jez in strojne naprave izvršiti v enem zaključnem gradbenem jarku. Gradbena dela so se začela spomladi '1959 in v pičlem letu je bila zgrajena 10 km dolga dovozna cesta od železniške postaje Metlova k stavbišču, pripravljen je bil obsežen razkladalni prostor,' zgrajene barake za delavce ter za pisarne, postavljene naprave za pridobivanje peska in grušča, ki ga kopljejo v bližini in je po kvaliteti izredno ugoden za betoniranje, poleg tega pa odpadejo dovozni
Darovi za tiskovni zaklad
Neimenovana iz Doba, 10.—; dr. Jožef Grafenuauer, Leobcndorf, 20.—; Oitzl Franc, Bruca, 20.—; Winkler Jožef, Borovlje 20.—; Zabavnik Franc, Brdo pri Šmohorju,' 20.—; Kruschitz Pavel, Zedras 20.—: Scheriau Karel, Kapla ob Dravi, 20.»-: Frank Bonča, Nevvport, 25.—; Tratnik Ivan, Toronto 100.—; Kriegl Niko, Zaho-mec, 20.—; dr. Rajko Ložar, Manitovvoc, 100.—; Željko Ivan, Degerfors, 248.—; P. Florijan Ramšak, št. Andraž, 30.— šil.
Vsem darovalcem velja naš Bog plačaj! Živeli posnemale!!
stroški. Postavljeni so bili veliki mešalni stroji za betoniranje ter zgrajen približno 500 m dolgi zaščitni okop, ki varuje stav-bišče pred rečno vodo. Pri vsem tem je bilo treba izkrčiti 26 kv. metrov zemljišča, odkopati 16 kub. m. vrhnje prsti, nadalje je bilo treba izkopati in odpeljati 136.000 kub. m. zemlje ter izkopati 72.000 kv. m. skalovitega materiala. Za izpolnitev praznin so porabili 3.000 kub. m. betona. Že konec februarja so začeli v skalnato rečno dno betonirati opornike, ki bodo nosili rečni jez. Doslej so porabili 1000 ton cementa in 940 ton betonskega železa. Za prevoze materiala in pogon delovnih strojev so porabili 250.000 litrov dizel-olja.
Pravni referent družbe dr. Steiner je omenil, da 'bo zaradi gradnje elektrarne ter novega jezera prizadetih okrog 850 ha zasebnih zemljišč, katere je treba odkupiti. Z dobro polovico lastnikov je vprašanje odškodnine že urejeno. Računajo, da bodo odškodnine za zemljišča potrebnih skupno 50 milijonov šilingov. Doslej je bilo moč vsa sporna vprašanja uredili s prijateljskimi pogajanji ob podpori s strani Kmetijske zbornice in se Dravskim elektrarnam ni bilo treba zateči k prisilnim oblastvenim .ukrepom. Prizadevale si bodo tudi sedaj še odprla odškodninska vprašanja rešili s pomočjo pogajanj s prizadetimi lastniki.
DVOJNA MERA
Boj za prodajo industrijskih izdelkov na svetovnih tržiščih se tiče tudi nas v Avstriji in še prav posebno našega 'kmetijstva. Avstrija je postala industrijska dežela, ki je zelo navezana na izvoze. Industrija pravi: »Polno zaposlitev okoli 80 odstotkov prebivalstva, ki ni zaposleno v kmetijstvu, je moč ohraniti le z močno podkrepljenimi izvozi.« Pomena zmogljivega in finančno močnega kmetijstva sicer ne zanikajo, vendar pa tega ne cenijo vselej v zadostni meri.
Prizadevanje industrije, da proizvaja s čim nižjimi stroški, je spričo konkurenčnega hoja po vsem svetu razumljivo. Vendar se vrši to tekmovanje med industrijami na svetovnem trgu pri nas v Avstriji po večini na račun kmetijstva in gozdarstva, ker merijo z dvojno mero.
Za časa obnove in investicij po drugi svetovni vojni je moralo avstrijsko kmetijstvo računati pri domači industriji traktorjev z dobavnimi dobami do 1 leta in pol, ker je industrija traktorjev najprej zadovoljevala potrebe izvoza, da je dobila na ta način v deželo devize. To zavlačevanje dobav traktorjev je v tistem času delalo kmetijstvu in gozdarstvu v Avstriji velike težave. Mnogi kmetje so potrpežljivo čakali, da jim je domača industrija končno le mogla dobaviti naročene traktorje. Često so kmetje naročili te traktorje po nižjih cenah in so morali potem, ko so čakali nanje več mesecev, plačati zanje višje cene, ker so se medtem te pač zvišale. Takoj po vojni se je moralo domače gozdarstvo odpovedati glede cen ugodnim izvoznim možnostim le zategadelj, da je moglo po nizkih cenah zalagati domačo industrijo z lesom, da so mogli v industriji in obrti ohraniti polno zaposlitev. Dvojna mera se pravi temu.
Že vrsto let so kmetijski proizvodi na prodaj po ustaljenih cenah. Te cene so bile določene sporazumno s potrošniki. V istem Obdobju pa so sc dvignile mezde in cene za obratna sredstva, kot n. pr. za gradbeni material, železo, kmetijske stroje itd., ne da bi kdorkoli vprašal kmete kot potrošnike za pristanek. Ta le malo vpliva
Najboljši zaklad dobre vrtne zemlje so kompostni kupi na vrtovih. Kompostišče je kakor kuhinja, v kateri se pripravlja najboljša hrana za rastline. Prav pripravljen in zrel kompost vsako vrtno zemljo /boJjšuje, jo bogati in oživlja. Z vsako lopato komposta vračaš zemlji njeno moč in njene hranilne snovi. Kompost kot gnojilo učinkuje dolgo; z njim nikoli ne gnojimo preveč. Posebno vrednost ima pa v tem, da ga sam pridelaš. Toda koliko najdeš po naših vrtovih pravilno urejenih kompostnih kupov?
Kompost ne sme biti smetišče. Kaj vse lahko deneš na kompost? Odpadke z vrta, iz kuhinje in ostalega gospodarstva na kompostu premeniš v koristen material. Najprej zbiraj te odpadke na posebnem kupu: plevel, listje in druge smeti z vrta; smeti iz hiše, iz poda, pepel, nesnago iz k tirnice, pleve, ostanke apna i n zidne malte, cestno blato, ostanke slame z dvorišča i. dr. Nikakor pa ne spadajo na kom-post bolne rastline ali plevel s semenom. Kar je okuženo z rjo ali plesnobo, to raje sežgi! Na kompost tudi ne meči listja sadnega drevja, ki je krastovo ali s kako drugo boleznijo okuženo. Posebej pazi, da ne razneseš po vrtu bolezni in plevela! Vse, kar se teže razkraja in počasi trohni (leseno dračje, rogovi, parklji, lasje in slično), ne spada na kompost. Tudi žago-vina se počasi razkraja in daje zelo malo hranilnih snovi. Premogov pepel, ki ima v sebi mnogo žlindre, ni pripraven za kompost; izvrsten pa je lesni pepel.
Tako zbran material zloži v štirioglat, lep) oblikovan kup. Dobro storiš, če med urejevanjem kupa potrosiš med plasti nekoliko zemlje in nekoliko žganega apna. Apna ne sme biti preveč in tudi naj ne bo v debelih kepah. Kompost rabi za pravilno razkrajanje tudi dovolj vlage. Zato ga zalijemo s straniščni kom ali gnojnico. Na vrhu kupa pustimo jarek, v katerem se nabira deževnica.
Napačno je, nalagati kompost v globoke jame. Kup naj bo nad zemljo, vendar pa zavarovan pred vetrom in soncem. Naj-
na razvoj cen pri obratnih sredstvih. To dokazujejo zadnji tedni in meseci. Spet torej dvojna mera!
Z javnimi sredstvi zelo podpirajo izvoz industrijskega blaga, kar je treba pozdraviti. A če se kmetijstvo trudi izvoziti svoje presežke potem, ko so krite potrebe domačih potrošnikov, mora večinoma iz svojih lastnih sredstev kriti izvozne podpore. Najboljši primer glede tega imamo pri mleku. Izvoz mlečnih izdelkov morajo kriti iz sredstev sklada za slučaj stiske v mlekarstvu. Tudi v tem pogledu dvojna mera!
Sadno drevje razmnožujemo s cepljenjem. Pri tem prenesemo del žlahtnega drevesa na divjo podlago. Vedno pa moramo gledati na to, da razmnožujemo le tiste sadne sorte, ki so za naše razmere najbolj primerne. S cepičem prenesemo na podlago vse lastnosti, ki jih ima žlahtno drevo, na katerem smo narezali cepiče.
Cepiče režemo na zunanji strani drevesne krone ali krošnje. Najboljši so od srednjih vej. Od spodnjih se drevo ne razvija lepo in na vrhovih narezani cepiči prinesejo s seboj le bujno rast drevesa, ki malo rodi. Cepiče narežemo meseca febru-* arja, dokler je mrzlo in drevo počiva. Od vsakega drevesa jih rahlo povežemo z rafijo in damo v hladno klet v pesek.
Za uspešno cepljenje je potrebno imeti: dober cepilni nož, škarje, drevesno žagi-co, brusilni kamen in usnjen pas za ostrenje cepilnega noža. Kot vezivo je najboljša rafija in gumijasti trakovi.
Pri poletnem načinu cepljenja, očesla-nju (okuliranju), rabimo samo rafijo, do-čim pri vseli drugih tudi cepilni vosek. Cepilni vosek varuje rano pred mokroto in izsuševanjem ter pomaga, da se rana hitro zaceli.
Cepljenje spomladi:	Najstarejši način
cepljenja je v precep ali razkol. Na ta način cepimo le debelejše podlage. Najprej
boljši prostor za zbiranje komposta je v kotu vrta pod kakim drevesom. Če tega še ni, ga zasenčimo z deskami in zasadimo okrog kakšno grmovje. Ne pozabi: kompost mora trohneti, ne pa gniti! Med zorenjem ga večkrat očisti plevela. Da ‘bo hitreje zrel in uporaben, ga moraš večkrat premetati, ker zrak pospešuje zorenje. Kup premeči vsake tri mesece od vrha do tal, čisto na nov prostor, le v hudem zimskem mrazu ga pusti v miru. Pravilno zrel je kompost približno čez dve leti.
Najbolje je določiti za kompostne odpadke prostor za tri kupe: v prvem zbiramo material, v drugem je zložen kup, ki dozoreva, v tretjem pa je že star lanski kompost. Naj sc ti ne zdi škoda prostora, ki ni izgubljen, ker kompost ti prinaša lep dobiček, če ga le Skrbno in prav pripraviš.
Kmetje, pozor!
Pohitite z naročilom za va5e poljedelske in gospodarske stroje, ker imate zdaj še vedno priložnost izrabiti zimski popust, ki vam znatno zniža ceno. Ugodni plačilni pogoji, tudi na obroke, pri domači firmi.
Johan Lomšek
Št. Lipi. Tihoja, p. Dobrla ves
— Plačila tudi na ugodne obroke —
NASVETI
Zarjavela vratca pri pečeh bodo spet lepo kovinsko temna, če jih namažemo z grafitom, ki smo ga zmešali z vodo v srednje gosto kašo. S to zmesjo namažemo zdaj pa /daj tudi ploščo štedilnika.
Žimnata omela, ki so postala mehka in z njimi ne moremo več pometati, napravimo .spet uporabna, če jih držimo dalj časa nad posodo s kropom. Ščetine o trd e, ko se omelo dobro posuši.
Riž je bolj bel, če mu med kuhanjem dodamo nekoliko limoninega soka ali kisa.
Ako izvaža industrija svoje izdelke, to kmetijstvo nič ne briga. Ako pa kmetijstvo izvaža živino, ko je domači potrošnik že preskrbljen, z raznimi uredbami ta izvoz močno omejujejo. Istočasno pa uvažajo iz tujine cenena jajca in perutnino v velikih količinah ter omejujejo domače, rejce, ki sc ne morejo braniti. Tudi v tem pogledu merijo z dvojno mero.
Vsi krogi prebivalstva, tudi kmetje, pozdravljajo gospodarski procvit, visoko življenjsko raven in konkurenčno zmožnost, dokler ne zatirajo z dvojno mero tako življenjsko važne gospodarske veje, kot je kmetijstvo, v prid drugih gospodarskih skupini
odžagamo podlago v primerni višini. Z nožem rano obrežemo, ker se le gladka rana rada celi. Na sredino nastavimo nož in debelce razkoljemo za nekaj cm globoko. Na vsako stran ob lubju ali koži damo cepič, ki ga odrežemo kot zagozdo. Cepiči v precepu močno držijo; zato samo s cepilnim voskom premažemo rano na podlagi in na vrhu cepiča.
Bolj priporočljiv način za precepljeva-nje debelejših podlag je žlebičkanje. Podlago odžagamo in z nožem obrežemo ali zgladimo. Ob strani naredimo do 3 cm dolg, trioglati žleb; globina je odvisna od debeline cepiča. Cepič odrežemo na tri očesa in na spodnjem koncu z ostrim nožem naredimo trioglato zagozdo, ki se mora točno prilegati v žleb na podlagi, če je podlaga zelo debela, lahko naredimo na debelcu po dve ali tri take zareze. Vložene cepiče tesno privežemo in rane zamažemo s cepilnim voskom, kakor pri cepljenju v precep ali razkol.
Ako je podlaga samo nekoliko debelejša od cepiča, pri strani gladko odrežemo ozko plast lubja ali kože in nekaj lesa. Rana ne sme biti večja kakor na cepiču. Na cepiču, ki ima samo tri očesa, pod prvim očesom naredimo zarezo v les proti sredini cepiča. Od te zareze potegnemo z nožem navzdol, da je rez ravno tako dolga kakor na podlagi. Obe rani ali rezni ploskvi damo skupaj, tesno povežemo in premažemo s ce-pilnhn voskom. Ker ima cepič v les zarezo, s katero nekako sede na gladko obrezan rob podlage, imenujemo ta način cepljenja s e d 1 a n j e .
Lahko tudi naredimo z nožem v kožo primerno dolgo zarezo, ki jo z nožem privzdignemo in poti njo vložimo cepič; — dobro povežemo z rafijo in rane pomažemo s smolo. Ta način se imenuje cepljenje za kožo.
*
To so najbolj navadni načini cepljenja, pri katerih je podlaga lahko precej debelejša od cepiča. Če sta cepič in podlaga enako debela, cepič in podlago poševno odrežemo tako, da sta obe rani enako dolgi. Oba dela damo natančno skupaj, povežemo in s smolo premažemo. Tudi pri tem načinu odrežemo na tri očesa in rano na zgornji strani premažemo.
Od 15. julija do 15. septembra pa o č e-slamo (okuliramo) mlada sadna drevesca. V tem času je podlaga drugič v soku, /ato koža rada odstopi. Cepiče vedno sproti narežemo in takoj odstranimo listno ploskev. Listi hitro izhlapevajo vodo, zato cepiči /venejo. To so poganjki, ki so zrastli v istem letu in imajo zrela očesa le na sredini. Hranimo jih v mokri krpi ali vlažnem mahu.
Za cepljenje izrežemo le eno oko. Nad očesom nastavimo nož za prst visoko in odrežemo kožo s primerno tanko plastjo lesa. Posebno pazimo na oko in pecelj, ki se mora držati kože. Oko, ki mora biti na sredini odrezane kože, primemo za pecelj in vtaknemo pod privzdignjeno kožo na podlagi, ki smo jo zarezali v obliki velike črke T. Obe strani privzdignjene kože z rafijo gosto povežemo. Pri tem pazimo, da ostaneta prosta oko in pecelj.
Ako se je oko prijelo, vidimo že v treh tednih: če je oko napeto in pecelj odpade, ko ga s prstom pritisnemo. V nasprotnem slučaju se oko in pecelj posušita. Tedaj še lahko cepimo na nasprotni strani de-belca nekoliko niže ali više. Četrti teden rafijo zrahljamo, da se ne zaje v les. Oko požene šele prihodnjo pomlad. Zato temu načinu pravimo:	cepljenje na speče
oko.
Šoferski kotiček
Tudi za pešce veljajo pravila
Človek bi mislil, da pešci ne morejo povzročiti prometne nesreče, ker pač hodijo peš in ne sedijo za volanom.
Pa temu ni tako, kajti tudi pešci uporabljajo cesto, čeprav ne ved6 nič ali pa le malo o pravilih cestnega prometa. Zanimivo pri tem pa je opažanje, da povzročijo pešci največ nesreč na cestah prav v prvih mesecih leta. Verjetno je temu vzrok to, da se v teh mesecih pomešajo tudi tisti med pešce, ki sicer uporabljajo motoma vozila in menijo, da se jim kot pešcem ni treba ravnati po pravilih cestnega reda. Zato polagajo tudi manj pozornosti na ostala prometna sredstva.
Statistike so pokazale, da povzročijo pešci največ nesreč na cestah prav s svojim nepravilnim obnašanjem. Eni so neprevidni pri prečkanju cest, drugi pa se v kočljivem položaju ne znajdejo in skačejo enkrat naprej, drugič pa spet nazaj. Precej nesreč povzročijo tudi otroci, ki se igrajo na cestah, čeprav bi že bil čas, da vedo vsi, da cesta ni otroško igrišče.
Med pogostimi povzročitelji nesreč so tudi pijanci in pa tisti, ki se jim ne da dopovedati, da velja za pešce ravno nasprotno pravilo glede hoje po cesti, ki nima pločnika, namreč, da mora pešec v teh slučajih hoditi po levi strani ceste. Na ta način sam vidi nasproti prihajajoče vozilo in se mu lahko umakne oziroma ga vozač, posebno v mraku in temi laže opazi. Vsem, ki morajo hoditi zvečer po cesti, bi nujno priporočali, naj držijo v desnici kako belo reč. To namreč šofer takoj opazi v siju žarometov. Na ta način lahko pešec koristi samemu sebi in pa vozačem.
Posebno poglavje pa so kolesarji in mopedisti. Prvi imajo sila malo pojma o pravilih, ki urejajo promet. Dasiravno pri nesreči utrpi kolesar večje poškodbe, jih to ne gane, da bi si omislili za nekaj šilingov knjižico, v kateri najdejo vsa pravila cestnega prometa nazorno razložena.
Starši, pazite na svoje otroke!
Cesta ni igrišče!
Človeka kar boli, ko vidi, kako malo je ljudem mar za zdrave ude in kako se zanašajo na šoferje, misleč si, da se morajo samo ti ravnati po pravilih, za njih pa ne veljajo. Kdor ne verjame, naj enkrat bolj pozorno opazuje promet na cesti in kolesarje. Videl bo prave »virtuoze«, ki se znajo preriniti skozi največjo gnečo neglede na to, ali delajo prav ali ne, in tako spravljajo v nevarnost sebe in druge.
Sicer pa naj bi vsak sam sebe popraskal za ušesi in si od časa do časa izprašal vest, kako se on ravna po zakonih cestnega reda. Gotovo ni pretirano upanje, da se bo zgodilo manj nesreč, če bodo šoferji, pešci in kolesarji pričeli bolje paziti na sebe, kar bo nehote pomagalo tudi drugim. Poglejte pijanega , človeka, ki meri cesto od leve do desne! Pazi ta na sebe? — Ne! Poglejte otroke, ki igrajo žogo ob cesti! Pazijo ti na sebe? Ne! Opazujte kolesarje, ki vozijo vštric ali z razpetim dežnikom! Pazijo taki na sebe? Ne!
Takih in podobnih primerov bi lahko našteli še celo vrsto, .šofer, ki upravlja vozilo, res ne more imeti povsod oči. Paziti mora na cesto, na druga vozila, na upravljanje svojega vozila. Če ga pri tem zmoti nekdo, ki proti vsem pričakovanjem stori to, česar ne bi smel storiti, ali se je potem še mogoče čuditi, da se zgodi nesreča? Nimam pri tem namena zagovarjati brezobzirnih šoferjev, a največkrat je tako, tla šoferju, ki ga je drugi iznenadil s svojim popolnoma napačnim dejanjem, ne preostane drugega, kot da s preprečen jem ene nezgode povzroči drugo.
Zato si zapomnimo, da bomo nesreče na cestah preprečevali lahko le na ta način, če bomo pazili vsak nase in se ogibali vseh nepremišljenih dejanj.
Brez komposta ne gre!
Cepljenje sadnega drevja
Ma/o lepega vedenja
Po cesti gor in dol . . .
Mnogo zavisi od človekovega zadržanja v javnosti; srečanje z olikanim znancem je vedno nekaj prijetnega, dočim se robatega in neotesanega človeka kar bojimo srečati v javnosti: v javnem lokalu ali na cesti. Saj nas more pred družbo pošteno osramotiti in nas zaplesti v marsikatero neprijetnost.
Prav zanimivo in zabavno nam znani vzgojitelj Ivan Teuerschuh iz Trsta nekako takole opisuje srečanje na cesti:
Gospod Pepi in gospa Marija sta mlad zakonski par. Poročena sta komaj 15 let. Njuno zakonsko življenje krasita dva ljubka, navihana otroka: Martinek in Anamarija. Gospodar je v najlepših letih, gospodinji pa so ta leta že odklenkala.
Na cesti . . ,
Gospod Pepi in gospa Marija sta šla na trg kupovat. Nekam nasajena sta bila oba; ves čas sta se namreč tako glasno prepirala, da so se ljudje kar ozirali za njima. Pa to ju ni motilo. Moško sta hodila po ozkem pločniku, ljudje pa so se jima morali umikati na cesto. Tu pa tam je gospa Marija koga oplazila s košarico, da je nevoljen zagodrnjal, a ona se za to malenkost še zmenila ni. Kjer pa sta naletela na gnečo, si je Pepi kar s komolci utiral pot, njegova boljša polovica pa s košaro za njim. Neka gospa je Mariji rekla, da je surova, neolikana, da ne zna hoditi po cesti itd. Nič hujšega kot to! Marija - pa neolikana!? Uboga gospa, koliko jih je morala preslišati od obeh, najbolj pa od Marije, ki bi ji nazadnje skoro pokazala še jezik.
Srečanje
Ta nezaslišana žalitev po neznani gospe je napravila konec prerekanju med Pepi-jem in Marijo. Soglasno sta na ves glas ugotavljala, kako so ljudje danes surovi. Tedaj pa je Marija zagledala na nasprotni strani ceste svojo prijateljico. Nenadoma je zapustila svojega Pepija, stekla čez cesto in glasno klicala: »Pina, Pina!« Prijateljica se je ozrla in vsa presrečna podala Mariji roko v pozdrav. Skoro ves pločnik sta zavzeli za pomenek. Z glasnim govorjenjem in zvonkim smehom sta vzbujali splošno pozornost mimoidočih, ki so se nevoljni ozirali na klepetavi ženski, ker so se jima morali ogibati na cesto.
Na nasprotni strani pa si je Pepi preganjal dolg čas s požvižgavanjem. Kar dobro je požvižgaval zastarelo popevko iz filma. Kdo bi mu zameril, če je med popevkami buljil v ljudi in se oziral za njimi, ko se pa Mariji na nasprotni strani ni nikamor mudilo!
Z dežnikom . . .
Pričelo je deževati in šele tedaj je klepetava soproga zapustila svojo prijateljico in stekla zopet čez cesto k svojemu potr-pežljivemu soprogu. Ta jo je že pričakoval z odprtim dežnikom. Že prej sta bila gospodarja pločnika, sedaj se jima je pa pridružil še dežnik. Pepi se ni oziral ne na levo ne na desno in tudi ni privzdignil dežnika ali ga nagnil na stran, da bi mimoidoči lahko neovirano hodili mimo njega. Nič zato, če je koga oplazil z dežnikom ali pa mu ga celo izbil iz rok. Pa tudi Marija ni bila nič kaj zadovoljna s svojim spremstvom. Njen mož je namreč ves čas držal dežnik le nad svojo častitljivo glavo, Marijina pa je bila izpostavljena dežju. Ves čas ga je opominjala, da naj pazi tudi na njeno obleko, a gospod Pepi ima kratek spomin.
[/tret i/a{e*iec
Kovač je učil novega vajenca: »Če se hočeš naučiti te obrti, ne smeš nič vpraševati. Napraviti moraš vse, kar ti rečem, da napravi. Jaz vzamem podkev s kleščami, ti podnetiš ogenj; jaz podložim podkev na nakovalo, ti zagrabiš kladivo in, ko ti dam znamenje z glavo, udari po njej.«
Kovač je že štirinajst dni v bolnišnici...
Sledi božje modrosti
Med vero in znanostjo
še nikdar v zgodovini ni človeški duh tako globoko prodrl v skrivnosti narave kakor prav v zadnjem desetletju. In vendar trdijo učenjaki, da smo šele na začetku znanstvene dobe. Nova odkritja si kar sledijo eno za drugim in veliki narodi kar tekmujejo med seboj.
Pred dobrimi sto leti so se v Evropi ponašali s takratno znanostjo in v prešernem napuhu so takratni modrijani napovedovali, da ni več daleč čas, ko bo človeški razum odkril vse tajne sveta in takrat ne bo več treba verovati Bogu in Svetemu pismu.
Toda zgodilo se je ravno nasprotno, kot so napovedovali. V resnici je moderna znanost silno napredovala in prinesla na dan neslutena odkritja. Z izvrstnimi aparati je človek prodrl v neskončne daljave svetovja in ozvezdij in ni več daleč čas, ko bo sam poletel na razne planete. Prav tako je odkril tudi v naravi, ki ga obdaja, čudovite sile, ki bodo v kratkem popolnoma spremenile način človekovega življenja. In vsa ta mogočnost in čudovitost, katero je človek zasledil v stvarstvu, je tudi največje učenjake pripravila do spoznanja, kako je človek pred tem veličastvom ustvarjene narave majhen in nebogljen. Saj so vsa ta odkritja le slabotno iskanje sledi neskončnega Veleuma in njegove stvariteljske Modrosti. Tako prihaja človek po odkritjih znanosti in razsvetljen po razodeti veri do vedno večjega spoznavanja Boga.
Vesoljstvo je zamislil veliki Um
Naravoslovci vedno bolj ugotavljajo, da je v naravi vse tako smotrno urejeno, da more nastajati in pravilno uspevati življenje; izračunali so, da bi v nasprotnem slučaju nastale na zemlji velike okvare in motnje.
Zemlja se vrti okoli svoje osi s hitrostjo 1600 km na uro; če bi se vrtela samo s hitrostjo 160 km na uro, bi bili naši dnevi in noči 10-krat daljši kot so; sončna pripeka tako dolgega dneva bi zažgala vse naše rastlinstvo; kar bi ga pa morda še ostalo, bi pa zmrznilo v dolgi noči.
Sonce, izvor našega življenja, ima na svojem površju 6 tisoč stopinj toplote. Naša zemlja je prav toliko oddaljena od njega, da nas ta »večni ogenj« prav in ne preveč greje. Če bi sonce oddajalo polovico manj toplote, bi na zemlji zmrznili, ako bi je pa dajalo polovico več, bi pa zogleneli.
Pošev stoječa zemeljska os, ki je nagnjena za 23 stopinj, ima za posledico naše letne čase. Ako tega naklona ne bi bilo, bi vdrli vodni hlapovi iz morij na sever in
jug in bi se tam nagrmadih v silne ledenike. — Če bi bila luna samo za 80 tisoč km oddaljena od nas, bi bil njen vpliv na gibanje morske vode ob plimi in oseki tako silen, da bi bila vsa kopna zemlja dvakrat na dan preplavljena. V tem primeru bi celo pogorja bila kmalu izbrisana z zemlje.
Če bi nadalje bila zemeljska skorja samo tri metre debelejša, ne bi bilo več kisika, brez katerega zamre vsako živalsko življenje. — Tudi svetovna morja, če bi bila le nekoliko globlja, bi posrkala ves ogljikov dvokis in kisik in z njima bi bilo tudi konec slehernemu rastlinstvu. — Tudi če bi bilo naše ozračje znatno redkejše, potem bi del meteorov, katerih sedaj na milijone zgori v zračnem prostoru radi drgnjenja, padel na zemljo in povzročal požare.
Ti in številni drugi zgledi nam povedo, da je že skozi milijone let neizmerno svetovje urejeno po modrih zakonih večne stvariteljske Modrosti.
Čudež genov
Kako neizmerno majhni so geni; to so neizmerno majhne celice v človekovem telesu, ki imajo v sebi vse življenjske sile človeka. Tako so ultramikroskopično majhni, da bi lahko združili gene vseh sedaj živečih ljudi in ne bi napolnili niti enega naprstnika. In vendar so ti geni in njih tovariši hromosoni v vsaki živi celici in imajo moč, da določajo vse človeške, živalske in rastlinske lastnosti. V majhni posodici bi lahko torej »zajeli« vse lastnosti za dve in pol milijardi na svetu živečih ljudi. Ti majhni geni skrivajo v sebi dedne lastnosti za vse ljudi. In tako ta maj lina količina genov popolnoma Obvlada življenje na svetu; da je to mogoče, nam priča dejstvo globoko utemeljenega načrta in skrbstva, ki je moglo priti edino iz uma Stvarnika.
Kaktus se je razbohotil
Pred mnogimi leti so zasadili v Avstraliji neko vrsto kaktusa kot ograjo. Ker tam ni bilo nobenih temu kaktusu sovražnih žuželk, se je kaktus v kratkem času strašno razbohotil in razmnožil. Nevarno razširjenje kaktusa se je vedno bolj večalo, tako da je končno pokril tak kos dežele, kot je Anglija. Pregnal je prebivalce iz mest in vasi ter uničil njih farme. Učenjaki, ki raziskujejo žuželke, so iskali po vsem svetu obrambno sredstvo in so končno našli žuželko, ki se hrani samo s tem kaktusom. Povrh se je ta žuželka zelo hitro množila in je tekom časa tudi premagala rastlino. Danes je kaktusova nadloga odstranjena in tudi od žuželke so ostali le majhni ostanki za varstvo proti kaktusu.
Tako se uresničuje napoved pevca Davida: »Nčbes oznanja slavo Boga in nebesni svod priča o delu njegovih rok.«
Mladinai,iSe:	VIGRED PRIHAJA
Že je zavel topli pomladanski vetrič čez poljane. Prve cvetice so že pokukale iz zemlje. Ptički že ob svitu tako lepo prepevajo, da bi jih človek poslušal kar naprej. Tudi znani: »ku-ku« se oglaša vmes. Gozd si je odel zeleno obleko, travnik pa pisano haljo, potreseno z rožicami. — Mati zemlja je globoko zadihala in sc ogrnila v svoj naj lepši plašč.
»Vigred prihaja, vigred prihaja,« šepeta vsak listič, vsaka cvetica. Ta lepa deklica, ki je prišla nevidna čez noč, potresa cvetice po polju in kjer stopi njena noga, ozeleni travica in se odpira popje. Tudi sonce postaja iz dneva v dan gorkejše. Le v gozdu še nekdo molči v svojem brlogu. To je medved kosmatim A sončni žarki pa so poiskali tudi njega in ga požgečkali po smrčku. Sonce se mu je smehljalo z neba in mu ponagajalo: »Hoj, ti zaspanec til« Kosmatinec je skočil kvišku in zagodrnjal: »Kaj, je že pomlad? Eh, jaz bi jo pa skoraj prespal!«
Tudi mi se veselimo pomladi. Naveličali smo se že mrzle zime. — Oh kako lepo bo, ko nam ne bo treba več sedeti v učilnici in gledati skozi okno v park. — Lahko
bom vzela s seboj grški besednjak in šla sedet na klop. Oh, to bo lepo! ...
Spet bomo ob lepih večerih zunaj na trati peli ali pa samo poslušali tisto vedno lepo pesem bolnega starčka, ki tako željno čaka pomladi:
Prišla bo pomlad, učakal bi jo rad, da bi zdrav, vesel lepe pesmi pel...
Lep opomin nam, ki smo še mladi. Zdaj nam cvete v najlepšem cvetju naša življenjska pomlad. Polna je zdravja in sreče, ker ne tarejo je še nobene skrbi. Res je, da moramo mladi ljudje tudi nekaj delati. Najvažnejše naše delo je sedaj učenje. Nič ne de, če moramo v šoli včasih kaj potrpeti. Saj tudi vrtnar pomladi cepi veje, da bodo tako v jeseni obrodile lepše sadove. Tudi naša življenjska pomlad naj bo delavna! Glejmo v bodočnost z vedrim licem in veselim upanjem na lepo in bogato življenjsko poletje in jesen.
Večer našega življenja bo lep. Z veseljem bomo lahko pogledali božji poslanki v obraz, ki nas bo iz tega sveta odvedla tja v večno pomlad!	A. O.
Pogum!
Življenje je boj, tako je nekdo zapisal. Le tisti more kljubovati trdemu življenju, ki je dovolj močan in buden. Boj za obstanek je ena osnovnih gonilnih sil življenja v živalstvu. Mnogi zgodovinarji skušajo prav tako dokazati, da je tudi v življenju človeštva boj za obstanek rodov, narodov in človeštva vdbče bil najmočnejši tvorec zgodovine.
Psihologija raziskuje duhovne sile človeka. Noben psiholog ne more mimo dejstva, da je za človekovo duhovno rast ne-obhodno potrebno, neustrašeno in odločno nastrojenje nasproti nastajajočim problemom mlade duše. Že v doraščajočem mladostniku se z vedno večjo silnostjo pojavljajo ovire idealnemu hotenju in le stalna pripravljenost sprejeti nepopustljiv boj ga bo ohranila duhovno zdravega in močnega.
Človek, ki se je z neprestanim bojevanjem proti zlu v sebi in v okolju ohranil močnega, le tak bo zmogel svojemu poslanstvu uspešno slediti in svojo življenjsko nalogo častno rešiti. V tej strategiji življenja bo moral z vso modrostjo svoje duhovne sile spretno voditi, da bo uspeh bojevanja kronan s častmmi zmagami. Zato bo ob vsakem trčenju svojih sil ob »sovražnika« dobro premislil, kdaj in kako bo čim bolj učinkovito »udaril«.
Predvsem bo moral biti odločen in pogumen v napadih. Ljudje, s katerimi živimo, so le malokdaj z nami istih misli in istega prepričanja. Naše prepričanje in naše delo jih morda odbija ali celo draži. Nad našim življenjem se radi zgražajo ali pa jih celo spravlja v zadrego. Zato nas kaj radi zasmehujejo, prezirajo, pogosto tudi psujejo s prostaškimi izrazi in žaljivkami.
Na take in podobne primere moramo biti pripravljeni. Saj je že Gospod napovedal: »Kakor so mene preganjali, tako bodo tudi vas, ki hodite za menoj«. Zato se ne bomo dali ostrašiti. Prelahka bi bila njih zmaga in zares bi tedaj bil vreden njih posmeha. Tudi se ne bomo dali zapeljati, da bi se z njimi borili z enakim orožjem zasmeha, psovke in žaljivke. Obvladati se moramo, ostati dobre volje in od svoje začrtane poti ne odnehati; smehljati se in vztrajati; tako bomo njih hudobijo premagali z dobroto.
Mnogo poguma in vztrajnosti nam je treba zlasti še v težavah, ki spremljajo naše delo, naš poklic. Kdo je popoln in nezmotljiv? Saj pravi star pregovor: Zmotiti se, je človeško. Posebno še mlad človek, ki se šele uvaja v svoje poklicno delo, ga more mnogokrat »polomiti«. Koliko škodoželjnih pogledov, posmehov in opazk je treba takrat prenesti? Tudi predstojnik se bo jezil in bo nevoljen nad nami ... V takih primerih bomo ostali mirni in ne bomo za nobeno ceno pokazali svoje zadrege, nevolje ali celo maščevalnosti. Skušali bomo razumeti, če bo treba, da smo zaslužili grajo. Če pa se nam godi krivica, bomo pa skušali pojasniti, popraviti in ukreniti vse, da se v prihodnje kaj takega zopet ne pripeti.
če sc bomo tako bojevali z orožjem dobrote in odločnosti, bomo gotovo zmagovalci.
In peklenska vrata je ne bodo premagala . . .
Vera v Rusiji: Profesor P. Bociurkivv, član univerze v Alberti, je pred kratkim v Sashatoonu izrazil resen dvom, da bi se kdaj komunistom posrečilo, da bi v Rusiji popolnoma uničili vero. »Vera ima mnogo globlje korenine, nego hočejo Sovjeti priznati, človek ima duhovne potrebe, katerim more zadostiti le vera.« Na koncu je profesor dodal: »Noben režim ne more vere popolnoma zatreti.«
Vera ameriških študentov:	Na dveh
ameriških visokih šolah so naprosili študente, da naj povedo svoje misli o Bogu• 4 odst. dijakov je izjavilo, da ne veruje v Boga; 24 odst. dijakov je zatrdilo, da Bog je, a o Njem ni mogoče ničesar povedati; le 18 odst. študentov veruje v enega Boga v treh osebah. Ostali pa priznavajo tudi Jezusa Kristusa za Boga.
p * | * 5 * /\ * N * O * B * R * /\ * NI * J * E
Guy de Maupasant:	,
(Sodček =
iiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiimiiiiiiiiiiiimniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Prinašamo nadaljevanje in konec črtice „Sodček” in prosimo bralce za oprostitev neljube napake, ki se nam je pripetila ob zamenjavi naslovov na 8. strani naše prejšnje številke.	Ur.
II.
Ko je prišel Siko po njen odgovor, se je dala dolgo prositi; delala se je kakor bi ne imela prav nikakega veselja za to, sama pri sebi pa se je vendarle bala, da bi sedemdeset tolarjev ne plačal. Slednjič, ko ji je dolgo govoril, je prišla s svojim protipredlogom.
Razočaran je poskočil kvišku in je rekel, tla se rajši odpove.
Da bi ga storila zopet voljnega, je začela govoriti o tem, koliko časa bo verjetno še živela.
»Ne bom živela več kakor pet ali šest let. Grem v triinsedemdeseto leto in nisem več trdna. Se nedavno sem mislila, da me bo konec. Nesti so me morali v posteljo.«
Sikd se pa ni dal tako lahko prepričati.
»No, no, stara, vi ste trdna kakor cerkveni stolp. Vi boste najmanj stodeset let stara. Vi še pridete k mojemu pogrebu.«
Cel dan sta se tako pričkala. Ker pa starka ni popustila, je krčmar slednjič privolil, da bo plačal sedemdeset tolarjev.
Drugi dan sta podpisala kupno pogodbo. In stara Maglodr je izbila še deset vrčev jabolčnika iz kupčije.
#
Pretekla so tri leta. Dobra žena se je držala izvrstno. Zdelo se je, da se ni niti za en dan postarala, in šikoja se je loteval obup. Zdelo se mu je, da plačuje rento že pol stoletja; da je bil ogoljufan, opeharjen, uničen. Obiskal je kmetico od časa do časa, kakor gre kmet julija na |X)lje, da pogleda, ali je žito že zrelo. Sprejela ga je vedno z zlobo v pogledu, kakor da sama sebi čestita, da mu more tako zagosti. In on je vedno hitro zopet zlezel v svoj pleteni voz in je klel: »Ali ne boš kmalu crknila, mrha stara?«
Ni vedel, kaj naj stori. Če jo je videl, bi jo najrajši zadavil. Sovražil jo je z divjim sovraštvom človeka, ki se čuti okradenega.
Potem je premišljeval, kaj storiti.
Nekega dne jo je zopet, obiskal in si je pri tem mel roke, kakor tedaj, ko jo je prvič skušal pregovoriti k prodaji.
Ko sta se nekaj minut pogovarjala, je rekel: »Povejte mi vendar, mati, zakaj nikoli ne jeste pri meni, če pridete v Eprvil? Ljudje že govorijo o tem. Pravijo, da sva se skregala in to me boli. Saj veste, da vam pri meni ni treba ničesar plačati, meni vendar nič ni na eni južini. Kadar vas bo
veselilo, kar pridite, zelo me bo veselilo!«
Stara Magloar se ni dala dolgo prositi, in ko se je naslednji dan peljala s svojim hlapcem Celestinom in svojim vozom v trg, je neženirano postavila svojega konja v Sikojev hlev in je terjala obljubljeno juŽino.
m.
Krčmar je žarel od veselja, je postopal z njo kakor z gospo in ji je nudil vsega, kar je premogla njegova kuhinja. Vendar ona je jedla le zelo malo, ker je bila od svoje mladosti navajena na najstrožjo preprostost in ni živela od ničesar drugega kakor od malo juhe in od koščka maslenega kruha.
Siko je razočaran silil vanjo. Pila tudi ni in se je zahvalila za kavo.
Vprašal je: »Toda mal kozarček vendar morete popiti.«
»To pa že,« je rekla, »proti temu pa nisem.«
Kričal je iz polnega grla skozi gostilniško st>bo: »Rozalija, prinesi najboljšega, onega s tremi zvezdami!«
In dekle je prišlo z veliko steklenico, ki jo je krasil papirnat vinski list.
»Zdaj pa poskusite, mati, to je nekaj dobrega!«
In dobra žena je začela čisto počasi in v malih požirkih piti, da bi užitek dalje časa trajal. Ko je izpraznila kozarček do zadnje kaplje, je rekla: »To je pa res nekaj dobrega, to se mora reči.«
Ni še nehala govoriti, pa je šikd nalil že drugi kozarček. Hotela se je zahvaliti (odkloniti), a bilo je prepozno, in popila je počasi, kakor prvi kozarček.
Silil je vanjo, naj vzame še tretjega, odklonila je. On pa je vztrajal na tem.
»To je milo kot mleko. Jaz popijem deset, dvanajst kozarčkov, ne da bi kaj čutil. To gre po grlu kakor sladkor. Človeku se zdi, da se stopi na jeziku. Niti v želodcu, niti v glavi ga človek ne začuti. Nič ni boljšega za zdravje.«
Ker se ji je zelo prileglo, je vendarle še nekaj vzela, vendar samo pol kozarčka.
Tedaj je zaklical Sik6, premagan od svoje velikodušnosti: »če vam ugaja, vam podarim mal sodček tega žganja. Hočem vam vendar pokazati, da sva dobra prijatelja.«
Stara žena ni rekla ne in se je podala nekoliko pijana domov.
Drugi dan se je pripeljal krčmar na dvor matere Magloar in je potegnil mal z železom okovan sodček iz svojega voza. Morala je takoj poskusiti vsebino, da se je prepričala, da je isto fino žganje, ki ga je pila včeraj. In ko sta ga popila vsak
po tri kozarčke, je rekel za slovo: »In ko bo sodček prazen, jih imam še več. Le nikar vas ne bodi sram. Meni vendar nič ni za sodček žganja, čim prej bo prazen, tem bolj me bo veselilo!«
Nato je zlezel na svoj voziček.
Čez štiri dni je bil zopet tukaj. Starka je sedela pred svojimi durmi in si je rezala kruh v juho.
Stopil je čisto blizu k njej in ji je govoril v obraz, da bi mogel odubati njeno sapo. Dih po alkoholu je prišel do njega in njegove poteze so se razjasnile.
»Ali bi mogel imeti kozarček,« je vprašal čez čas. In trčila sta dva — ali trikrat.
Toda kmalu se je razširila po okraju govorica, da se mati Magloar na tihem
Valentin 1‘olanšek:
Globačnikovi so bili sicer bajtarji, a kljub neprijazni usodi in trdim življenjskim pogojem ne hudo revni. Vsi so bili delavni, pa zelo varčni z vsakim, še tako malenkostnim zaslužkom. Skratka: shajali so, kar v tisti dobi celo vsak kmet ni zmo-gel.
Jerčka in Ajta — slednja je imela otroka
—	sta brezplačno krpali za marsikakega , posla iz soseščine, ali ga prali ali mu na kak drug način pomagali. Tuji popotni ljudje so se prav radi znašli pri samotni hiši, češ kmečki so jih pogostp podili naprej — pa so tu dobili prenočišča in okrepčilo. Da, Globačnikovi so bili ravno toliko premožni v svoji skromnosti, da so izdatno pomagali vsem.
Celo lastno obleko sta posojevali ženski Zgornjici, ki je živela v velikem siromaštvu sredi mnogoštevilnih zamazanih otrok. Drugače bi ta kmetica sploh ne mogla več priti ob največjih praznikih v cerkev.
Drejc, Ajtin sin, pa je premnogokrat pohitel k spodnjemu ali zgornjemu sosedu, da je pomagal tamošnjim otrokom napraviti šolske naloge. Učil se je z lahkoto. Tako so vsi Globačnikovi pomagali in radi, iz pristne nesebičnosti, pomagali.
Bilo je globoko v zimi, ko se je sosedu
—	ki je bil jx>leg nerednega gospodarjenja tudi še lovec in kvartopirec — posrečilo dobiti dve krasni kuni, za kateri je dobil mnogo denarja, zakaj takrat je tako krzno še res odvrglo nekaj — pa je kupil svojemu sinu imenitne sive dolge hlače. To je bilo nekaj, ker so tedaj vsi otroci — bodisi kmečki ali ne — nosili le do kolenke, polne zaplat in prav slabega kroja. Take za delavnik. Za praznik, če so bile ravno pri hiši, pa že cele, ampak iz cenenega blaga. V šolo in doma pa so marsikateri otroci nosili tudi kake hlače odraslih, ki so bile seveda dosti prevelike in so pretvarjale otroke v mahedrave spake. Podobno je bilo tudi z jopiči in s coklači.
opija. Našli so jo zdaj v kuhinji, zdaj na dvorišču, d;\, včasih na potih v okolici docela pijano in nezavestno ležati in so jo morali nesti v hišo.
šiko je ni nič obiskoval in če so govorili o njej, je mrmral z užaloščenim Obrazom: »Ali ni žalostno, da se je v svoji starosti še kaj takega navadila? Če je človek že tako star, ni proti temu nobene pomoči več. Z njo se bo še enkrat slabo končalo.«
In res se je z njo slabo končalo. Umrla je prihodnjo zimo okrog božiča, ko je nekoč, popolnoma pijana, obležala v snegu.
Sosed Siko je podedoval posestvo in je rekel: »Neumnica! Če bi se ne bila vdala alkoholu, še deset let bi bila lahko živela na posestvu!«
Roki je bilo sosedovemu sinu ime. Rada sta se imela z Drejcem, a za šolo mu ni bilo kaj. Takoj prvi dan je Roki pokazal nove hlače Drejcu. Prišla sta iz šole in prinesla s sabo veliko domačih nalog.
Ob pogledu na hlače je postal Drejc ves trd. Kako ponižan in majhen se je zdel sam sebi, Rbkiju pa ni bilo videti, da bi jih bil prav posebno vesel.
»Če mi boš v šoli vselej pošepetal, kadar bom vprašan in mi doma pomagal naloge delati, ti jih pa za kako nedeljo posodim, da bdš šel z njimi v cerkev!« je kar naenkrat rekel in pomolil hlače proti Drejcu.
Drejc je bil v še hujši zagati. Spomnil se je besedi domačih, da se za storjeno pomoč drugim nikdar ne sme jemati plačila. A kaj naj zdaj počne? Dolgih hlač si je želel bolj kot vse drugo na svetu! Mrzlično je stopical krog njih kakor neučakan maček dkoli vročega mleka. Šlo je sem in tja, a Drejc se ni upal obljubiti. Pa je zinil spet oni:
»Jutri je sobota, pa ti jih po šoli kar dam s seboj, da jih že to nedeljo oblečeš! Bom že z mamo tako govoril, da bo vse prav. Ali hočeš?«
Drejc se ni mogel več vzdržati. Kar samo od sebe se mu je pokimalo in je ves razdvojen v srcu stekel domov.
Drugo jutro je bil Drejc že navsezgodaj pri Rokiju. Napravila sta naloge — in smuk v šolo! Med poukom pa je res tako prebrisano šepetal Drejc, da se je Roki odlikoval.
Tako so potekali dnevi. Rokijev zvezek je celo ujel enico. Drejca pa je sčasoma začelo razjedati v srcu nekaj doslej nepoznanega: ošabnost, ki ga je silila, naj si izposodi take imenitne dolge hlače! Kako ga bodo drugi otroci občudovali, ko ga bodo uzrli! Kakor odrasel se bo počutil! Pa kake široke moške korake bo delal, in
(Konec na 8. str.)
Izposojene hlače
IULES VERNE:
Potovanje na
— Izstrelek je! je ponavljal J. T. Maston.
— Ni! je odgovoril Belfast. Plaz se vali po lunini površini.
— No, jutri ga bova videla!
— Ne! Jutri ga ne bova videla! Izstrelek je odhitel v vesoljstvo.
— Videla ga bova.
— Ne bova ga!
In v takih trenutkih, ko je kar deževalo podobnih vzklikov, je bil vrli Belfast zaradi znane razdražljivosti tajnika -'Topniškega kluba« stalno v nevarnosti.
Njuno skupno življenje bi bilo kmalu nemogoče, da ni teh večnih prepirov končal nepričakovan dogodek.
V noči med 14. in 15. decembrom sta oba nepomirljiva prijatelja opazovala lunino ploščo. Kot po navadi je J. T. Maston zmerjal Belfasta, pa tudi ta se je močno jezil. Najmanj 1000-krat je tajnik »Topniškega kluba« trdil, da vidi izstrelek in da se je pri oknu prikazal celo obraz Mi-chela Ardana. Svoje dokaze je podpiral z neštevilnimi kretnjami, ki so zaradi njegove »roke« z železno kljuko postajale zelo nevarne.
Tedaj se je na ploščadi pojavil Belfastov sluga — bilo je ob desetih zvečer — in mu
izročil brzojavko poveljnika Susquehanne.
Belfast jo je odprl, prebral in kriknil.
— Kaj je? je vprašal J. T. Maston.
— Krogla!
— Na zemljo je padla!
— Kaj je z njo?
Pri teh besedah je Maston bolj zatulil, kakor zakričal.
Belfast se je hitro obrnil k njemu. Nesrečni Maston, ki se je bil neprevidno nagnil nad kovinsko cev je izginil v ogromnem teleskopu. Padel bo 289 čevljev! Belfast je ves trd od groze planil k odprtini teleskopa.
Oddahnil si je. J. T. Maston se je s svojo železno kljuko ujel za enega izmed železnih klinov, s katerimi premikajo teleskop in obvisel v zraku. Strahovito je kričal.
Belfast je poklical svoje pomočnike, ki so takoj prihiteli, pripravili vrvi in le s težavo izvlekli neprevidnega tajnika.
J. T. Maston se je srečno pojavil pri zgornji odprtini teleskopa.
—- Joj! je rekel, kaj bi bilo, če bi bil razbil zrcalo!
— Plačali bi ga, je Belfast strogo odgovoril.
— In kam je padla ta preklemana krogla? je vprašal J. T. Maston.
— V Tihi ocean.
— Pojdiva.
Četrt ure zatem sta se oba učenjaka že spuščala s Skalnih gora in dva dni kasneje
sta hkrati s svojimi prijatelji iz »Topniškega kluba« prispela v San Francisco. Na poti jima je od silovitega priganjanja poginilo pet konj.
Elphiston in Blomsberryjev brat Bilby sta jima prihitela naproti.
— Kaj je treba storiti? sta vzkliknila.
— Izvleči kroglo iz morja, je odvrnil J. T. Maston, in sicer čimprej!
Dvaindvajseto poglavje Reševanje
Kraj, na katerem je izstrelek izginil v valovih, so natanko poznali. Toda manjkale so jim še vedno potrebne priprave, da bi dvignili izstrelek na površino oceana. Te priprave je bilo treba najprej izumiti in jih nato izdelati. Toda take malenkosti ameriškim inženirjem niso delale preglavic. Bili so prepričani, da bodo s parnimi dvigali dvignili izstrelek kljub njegovi teži, ki jo je sicer nekoliko zmanjšala gostota vode, v kateri je ležal.
Misliti pa niso smeli samo na kroglo. Zaradi potnikov v njej je bilo treba z delom tudi pohiteti. Nihče ni dvomil, da potniki še živijo.
— Da! je nenehno ponavljal J. T. Maston, čigar zaupanje je prehajalo tudi na druge. Naši prijatelji so spretni možje in nikakor niso padli ko tepci. Živijo, gotovo •še živijo, vendar moramo hiteti, da jih najdemo žive. Zaradi hrane in vode me ne
skrbi. Tega imajo zadosti! Toda zraka, zraka jim bo kmalu zmanjkalo. Zato le brž, brž!
In res je šlo delo hitro od rok. Susque-hanno so pripravljali za njeno novo nalogo. Preuredili so njene močne stroje tako, da so lahko vlekli verige, s katerimi so mislili dvigniti kroglo. Aluminijasti izstrelek je tehtal 19.250 funtov, torej je bil znatno lažji od prekomorskega kabla, ki so ga polagali v podobnih razmerah. Težave jim je delalo samo to, kako bi pripeli vrvi na valjasti izstrelek s stožčastim vrhom, ker je imel popolnoma gladke stene.
Inženir Murchison, ki je prihitel v San Francisco, je zato takoj zgradil ogromna avtomatična dvigala, ki ne bi iz svojih močnih klešč več izpustila izstrelka, če bi se jim le posrečilo zgrabiti ga. Prav tako je poskrbel tudi za potapljaške aparate z odpornim in nepremočljivim plaščem, v katerem bi potapljači neovirano raziskovali morsko dno. Vrh tega je na Susquc-hanno vkrcal zelo iznajdljivo izdelane aparate s stisnjenim zrakom. To so bile prave sobice z okenci. Kadar so nekatere predelke v njih napolnili z vodo, so jih lahko spuščali v velike globine. V San Franciscu so že imeli take aparate, ker so jih uporabljali za gradnjo podmorskega jeza. To je bila velika sreča, ker za izdelavo ni bilo več časa.
(Dalje prihodnjič)
foriiftski aftcaU, pasfiadinie, pfot&c!
Že sedaj si po ugodnih cenah nabavite manjkajočo opremo
v trgovini s preprogami
RADIN AVER
V I L L A C H
ssaaf nfTi ■!
Velika zaloga žimnic, zaves, ialnih oblog in raznih drugih vrsf blaga za opremo sob
Jltacilne- olafiai/e-!
Izposojene hlače
(Dalje s 7. strani)
tiste čudne dolge nogavice, ki jih je doslej nosil k dokolenkam, volnene, ki izglodajo kakor kake hripave babice, se ne bodo videle! Od kolkov do kležnjev bo samo ena črta, ena barva, ki dela čisto drug
vtis na okolico!---
Pa je bilo sklenjeno: prihodnjo nedeljo bo šel Drejc z Rokijevimi dolgimi hlačami v cerkev!
Zdaj pa: Kako napraviti, da bo ta stvar tudi doma šla?! — Pa je spet bil Roki s
■ESBKBHaas&asnsseraasiBSESisiKSEiscsa
IŠČE TE SREČA...!
Današnji številki je priložena reklama oziroma naročilnica loterije M1HALOVITS, Dunaj I., Wipplingerstrasse 21 („An der hohen Brucke”). — Ne zamudite ugodne prilike in se je poslnžite!
EEEHHBSiBBIHKBBSHHHEZaHEESEBHeZKa
svojim, jako otročjim predlogom pri roki: »Kar do nas dol pridi zjutraj, pa se preoblečeš, ’ pa bo! Saj moja mama že ve in oče, če bo doma, te itak ne bo videl.«
Tega si Drejc ni upal storiti. Nedelja je prišla — in moral je spet še koj s tistimi ženskimi volnenimi nogavicami na dan.
Med potjo pa je začel Drejc materi sanjati o dolgih hlačah. Čisto previdno. In potem vsak dan. Posebno priden je postajal, delal usluge, kjerkoli bi ne bilo pričakovati. Končno je omenil sosedovega Rokija, čcu, kako sta si dobra postala in tako naprej ... in tako naprej, pa je prišel Roki k hiši in sam ponudil hlače.
Globačnikovi so morda to pot prvič občutili nekaj podobnega kakor užaljenost, kajti sami si nikdar niso kaj izposojevali. Kaj naj to pomeni? Obenem pa jim je bilo spet nerodno, da bi z morebitno odklonitvijo te ponudbe užalili soseda. Kaj torej storiti? Končno so ostale hlače pri hiši, Drejca pa je ponos nosil kar po prstih.
V nobeni noči se ni tolikokrat prebujal kot takrat. Komaj je učakal svita. Srce mu je tolklo in prsi so se mu širile, ko je počasi lezel v hlače, v prve dolge hlače!
Mati je šla z njim. Venomer se je pogledoval, enkrat od spredaj, pa spet od strani, in še od zadaj je skušal.
Tako, čisto v samega sebe zaverovan, je prišel Stoparjevemu psu na gorici preblizu ... in Šavs, Šavs! O nesreča: leva hlačnica je bila precepljena od kolena dol, koleno pa je krvavelo. Materi in sinu so se vlile bridke solze . . .
ŠPORTNI KOTIČEK
V PLANICI je postavil Recknagel nov rekord s 127 m
Minulo nedeljo je na planiški skakalnici, ki je zaslovela že leta 1934, ko je Norvežan Birger Rund splaval 92 m daleč po zraku, olimpijski prvak Nemec Helmut REGKNAGEL postavil nov rekord na tej skakalnici s skokom, odnosno poletom 127 m. Že takoj prvi dan poletov je zboljšal isti skakalec stari rekord za pol metra s poletom 124,5 m. Prav dobro se je držal tudi Slovenec Marijan Pečar, ki je poletel 115 m. Končni rezultati so:
1. Recknagel (Vzh. Nemčija) 462,6 točk; 2. Larsen (Norveška) 395,4 t.; 3. Vitikainen (Finska) 394,6 t.; 4. Schvvamm (Vzh. Nem.) 382,0 t.; 5. Kotlarek (Amerika) 380,7 t.; 6. Bolkart (Zap. Nem.) 376,2 točk; 7. Lind-cjvrst (švedska) 375,2 t.; 8. Pečar (Jugoslavija) 373,9 t. Najboljši Avstrijec Milller je zasedel 15. mesto. Leodolter pa je pristal na 25. mestu.
Na planiški skakalnici je bil v zgodovini smučarskega športa postavljen prvi svetovni rekord nad 100 m leta 1936, ko je Avstrijec Bradi splaval 101 m daleč. Ta rekord je podrl Nemec Gering leta 1941 z znamko 118 m in ga leta 1948 Švicar Tschannen zboljšal'še za 2 metra (120 m). Ko so zgradili potem tudi v Oberstdorfu še večjo skakalnico, je bil postavljen najpreje s 124 in pozneje s 127 m nov svetovni rekord. Naravnost fantastičen svetovni rekord v smuških poletih pa je postavil na lej skakalnici leta 1951 Finec Tauno Luiro s poletom 139 m.
Na planiški skakalnici so bili že pri zadnjih smuških poletih 1. 1957 doseženi izredno lepi uspehi. 107 poletov je bilo nad 100 m in od teh jih je imel sam Recknagel enajst. Če pogledamo nekoliko v zgodovino smuških skokov, vidimo, da je leta 1900 skočil Norvežan Tandberg 35,5 m.; ko je leta 1931 skočil njegov rojak Sigmund Rund 81 m daleč v Davosu, se je čudil ves svet. Torej več kot za 100 in smo napredovali v 50 letih v tej lepi
in težki športni panogi. To so bajni uspehi, katerih niti največji optimisti niso pričakovali.
Zmaga jugoslovanskih telovadkinj
V Gradcu je bil telovadni dvoboj med jugoslovanskimi in avstrijskimi telovadkinj ami, katerega so izvojevale Jugoslovanke v svojo korist v razmerju 185,80 : 181,65 točk. Telovadkinje iz Jugoslavije so bile na treh orodjih v premoči, edino v skoku čez konja so Avstrijke zasedle prvo mesto. Tudi med posameznicami sta zasedli Jugoslovanki M. Bilič in T. Kočiš prvo in drugo mesto, medtem ko je Avstrijka F. Hirnschall zasedla tretje mesto. Tekmovanje je obsegalo poljubne vaje na dvo-višinski bradlji, gredi, skoku čez konja in v talni telovadbi.
Zopet nov svetovni rekord v krogli
Neverjetne uspehe dosegajo ameriški atleti v suvanju krogle. V zadnji številki našega lista smo poročali o novem svetovnem rekordu, ki ga je postavil Amerika-nec Dallas Long z znamko 19,38 m; a že prihaja iz Amerike poročilo, da je zadnjo soboto na lahkoatletskem tekmovanju v Standfordu v Kaliforniji atlet Bill Nieder z znamko 19,45 m zrušil omenjeni rekord in postavil novega.
Izredne uspehe dosegajo današnji atleti sveta, da se nehote sprašujemo: »športniki, kje so vaše meje?«
Ivo K e r m a v n e r
HALI OGLASI
Za Veliko noč že sedaj posebno ugodno izberite in rezervirajte obleke za dečke pri Sattler, Kla-genfurt am Heuplatz.
Teddy-srajce, Texas-hlače ugodno pri SATTLER, Klagenfurt am Heuplatz.
Radio aparati Šivalni stroji Kolesa
V VELIKI IZBIRI
(l2udiolnun
KERN
Klagenfurt, Burggatie
Ugodna plačila na obroke
Koroški velesejem 1960 bo od 11. do 21. avgusta
Velesejmsko in olepševalno društvo č Celovcu je na svoji nedavni seji sklenilo, da bo letošnji Koroški velesejem s pridruženim Avstrijskim lesnim sejmom od 11. do 21. avgusta 1960.
Minuti teden je imelo Velesejmsko in olepševalno društvo svoj redni letni občni zbor, na katerem je predsednik g. Novak na temelju številk podal poročilo o uspešnem delu v minuli poslovni dobi. Dejal je nadalje, da se Koroški velesejem čimdalje bolj razvija v strokovni lesni velesejem in je zaradi tega bil ustvarjen poseben lesni posvetovalni odbor, ki ga tvorijo najboljši avstrijski strokovnjaki. Med drugim bo na letošnjem velesejmu tudi posebna lovska razstava.
Prva sezona novozgrajene Velesejmsko dvorane, ki je pozimi služila kot umetno drsališče, je zelo
-—URADNA OBJAVA—
CERKVENI PRISPEVKI „Javni poziv”
Vse katoličane, ki so dolžni plačevati cerkveni prispevek, pa ga za 1. četrtletje 1960 (zaključeno 1. marca 1960) še niso plačali, pozivamo, da v opoin injevalnem roku treh tednov, ki se začne 1. aprila 1960, brez nadaljnjega poziva plačajo svoj prispevek do 21. aprila 1960 pri pristojnem župnem cerkvenem svetu in da pokažejo obenem svoj davčni predpis ali mezdni izkaz.
Cerkveni prispevek je po zakonu dolg, ki se mora plačati in Cerkev nima dolžnosti, da bi ga po svojih organih pobirala. Ako prispevek ni plačan, je dovoljena pravna pot. Cigani, ki pobirajo cer-kveni prispevek, uživajo pravno varstvo in imajo pravico, da zaračunajo do 2 odst. plačljivega cerkvenega prispevka kot pobiralno pristojbino.
Ker sc cerkveni prispevek v četrtletnih odplačilih plačuje in sicer 1. marca, 1. junija. 1. septembra in 1. decembra, zato je bil 1. marca cerkveni prispevek za eno četrtino letnega prispevka plačljiv.
FINANČNA ZBORNICA KRŠKE ŠKOFIJE Celovec, Mariannengasse 2
filmska ocena
■■■■■■EBBBBBRaaaBaaBEBBHati
ZNAKI ZA OCENO FILMOV: I = priporočljiv za vse; la = priporočljiv za odrasle in zrelejšo mladino; II = za vse; III = za odrasle in zrelejšo mladino; IV = le za odrasle; IVa = za odrasle s premislekom; IVb = za odrasle z resnim premislekom; V = odsvetujemo; VI = odklanjamo; + ga priporočamo; + + film je res vreden, da si ga ogledamo.
Bistrica v Rožu:
Sobota, 2. IV.: Panzerschitf Graf Spee (III). — Nedelja, 3. IV.: 1000 Sterne leuchten (III).
Pliberk:
Sobota in nedelja, 2. in 3. IV'.: Es geschah am heliichten Tag (III). — Torek in sreda, 5. in 6. IV'.: Man muBte nochmals zivanzig sem (IV). št. Jakni) v Rožu:
Sobota in nedelja, 2. in 3. IV'.: Hunde wollt Ihr evvig leben (III). Sreda, 0. IV.: Port Afrika (IV).
Štedilnike, peči kmetiiske potrebščine
ugodno in na obroke pri
I
HANS VVERNIG
KLAGENFURT, Paulitschgasse (Prosenhof)
„Ali že veste?
Najbolje kupite pri
LODRON-u"
Zato si nabavite zavese, preproge, žimnice in odeje le v strokovni trgovini
Lodron
V I L L A C H, Lederergasse 12
ugodno potekla. Izkazalo se je, da imata hokejski šport in drsanje mnogo prijateljev tako v mestu kot tudi po širši okolici. V času od 22. novembra 1959 pa do 8. marca 1960 je bilo na umetnem drsališču 26 mednarodnih in domačih hokejskih tekem, katere je obiskalo 71.000 gledalcev. Pri 26 gostovanjih Dunajske revije na ledu so našteli
50.000	obiskovalcev. Umetno drsališče je imelo skupno 38.000 drsalcev in 6.500 gledalcev. Skupno je torej novo mestno dvorano na raznih prireditvah obiskalo 167.000 oseb.
........................
I QLEPALI$CE V CELOVCU |
MESTNO GLEDALIŠČE:
Petek, 1. 4. ob 20.15 uri: Der Meisterboxer, komedija (ponovno gostovanje Georga Bucherja). — Sobota, 2. 4. ob 20.15 uri: Tiefland, opera. — Nedelja, 3. 4. ob 15.00 uri: Die ungarische Hochzeit, opereta. — Poned., 4. in torek, 5. 4. ob 20. 15 uri: Gostovanje „BerUner Schaubuhne” (Mathias VViomann, Heidclinde VVeis) z »General Quixotte”, komedija. — Sreda,.6. 1. ob 20.15 uri: Die ungarische Hochzeit, opereta. — Četrtek, 7. 4. ob 20.15 uri: Die ungarische Hochzeit, opereta. — Petek, 8. 4. ob 20.15 uri: Lucia di Lammcrmoor, opera (premiera). — Sobota, 9. 4. ob 20. 15 uri: Die ungarische Hochzeit, opereta. — Nedelja, 10. 4. ob
15.00	uri: Lucia di Lammcrmoor, opera.
KONCERTNI DOM:
Sobota, 2., nedelja 3., sobota 9. in nedelja 10. 4.: Die erstc Fran Selby, komedija. — Začetek vselej ob 19.30 uri.
NOVA GLEDALIŠKA PREMIERA:
Angleška družinska komedija v Celovcu
Prihodnjo soboto bo celovško gledališče v Koncertnem domu predstavilo moderno komedijo angleškega dramatika St. John Ervina „Prva gospa Sclby”, ki v šaljivem tonu prikazuje križe in težave zakonskega moža in očeta. St. John Ervin je gledališki strokovnjak — on je znan tudi kot gledališki kritik — zato je svojo zgodbo znal zabeliti v dialogih s številnimi duhovitimi domislicami, pa tudi s presenetljivimi zapletljaji.
Celovško predstavo je pripravil režiser Viktor Martis, v glavnih vlogah pa nastopajo Herta Fau-land, Trude Heinzel, Edith Theimer, Otto Frci-tag, Lutz Habcrkorn, Kaimund Kuchar in Willy Pokorny.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 4. 4.:	14.00 Poročila, objave.
Pregled sporeda. — Medigra. — Bolje je pazili, kot zdraviti se. 17.55 Pomenek z ženo. — TOREK, 5. 4.: 14.00 Poročila, objave. — Nekaj minut naravoslovja: Nastanek zemlje. — SREDA, 6. 4.: 14.00 Poročila, objave. Domači vrt. — Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 7. 4.: 14.00 Poročila, objave. — I/ popotne torbe: Pri tujih narodih v gosteh: Jugoslavija. - PETEK, 8. 4.: 14.00 Poročila, objave. — Kogar zanima. — SOBOTA, 9. 4.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA, 10. 4.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
MOBELHAUS
STADLER
KLAGENFURT
THEATERGASSE 4, Tel. 50-24
Fremdenzimmer .....preisu/erter
sondern auch MODERNER und INDIVIDUELLER als blsher
Wlr Desitzen grdRle Ertahrung im Einrichtcn und Gestalfon kompleUer Penstonen PIKne und Geitallung bel AbsehluB kostenlos Boiichligung und Beralung Jederzoi! unver-blndllch
Zustellung Irel Haui durch eigene Mobelautos IVeilgehendsfc Zahlungserlelchlerung
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7,— šil., letno 80.— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.