Oton Župančič:
Zgrabi pomlad.
grabi pomlad, brate moj, zgrabi jo! Veje so polne, vabijo, vabijo, zdaj je čas!
Brate moj, če se boš dolgo okleval, drugi bo, šopek za trakom, prepeval — gola bo veja in dolg tvoj obraz.
Kdor v abstinentsko piska piščal — rad bi pogledal v njegov bokal, kaj je res.
Tole: tak nemuzikaličen godec mora imeti pokvarjen želodec, stiska se k peči in zunaj je kres.
Mož, ki ga mislim, pa v jedru je zdrav,
kakor mu kane, kane mu prav,
s psom in z betom.
Neki one se pred njim je razprezal —
veste, kako mu je jezik zavezal?
„Berglje mi pridigaš? Odkdaj si pa hrom?
Po sredi stvarstva.
J  o sredi stvarstva gre kot blisk na blisk, brez konca gre, žareč in ves pekoč, brzi, brzi, brzi — povsd, nikjer, kot iskre sled — in vanj od vseh strani se meče svet: solnce, planet, komet — kot na magnet vesoljni pada svet, strmoglav gre v polom za nov pogon.
bljanski Zvou" 8, 1911. XXXI.
%
394                                           A. Debeljak: Oblak.
In rimske ceste se za njim vijo,
megle vesoljstva se za njim lijo,
v njih kaosi svetov, ki jih še ni,
bolesti in radosti speča kal,
rodovom nerojenim blagoslov.
Vem, vem: po sredi mojega srca,
po sredi stvarstva gre kot blisk na blisk.
----------•»*<—--------
A. Debeljak:
Oblak.
Jfc)azmršen, razkuštran ko star kosmatinec, po mačje se plazi čez gorsko robovje, sestradan nestvor in pogled na ogled mu gre tja v votlo, zatohlo ponočno ozračje.
Z volhkim jezikom zdaj liže in hrusta čebelice sladke v nebesni ogradi. Satovje medenega mesca mu gine v drobovje, da trebuh se gladki čimbolj napihuje — ošabni, ogabni simbol nenasitnosti hrusta.
Svoj vrat je upognil globoko, vse globlje do mesta, ki v mračni kotlini vzdihuje ko groblje zakletih gradov, da kresnice-svetiljke pozoblje. A mesto se brani s prevrnjeno brano zvonikov in dimnikov in strelovodov: ko rano mu v trebuh nje vreze zobovje, se brizeg goreče krvi zadrvi v globočine, nestvor od moreče zatuli tedaj bolečine.