Besede in oblike
Pod tem naslovom je B. Urbančič v zadnji številki lanskega letnika JiS ocenil Grimov prevod Vicki Baumove Pazite se srn. Kakor že nekateri pred njim se je po pravici spotaknil nad včasih res nenavadno in nerodno zamenjavo veznika in s pa. Pri Grünu se čuti očitno prizadevanje, da bi približal pisani jezik govorjenemu. Podobno potrebo in podoben trud opazimo danes še pri imarsikaterem pisatelju. Tako poživljanje pa je lahko tu^di nevarno, ker smo pri popravljanju in pri reformah le preradi sistematični in mehanično zamenjujemo besedo ali obliko, ki si je ne želimo, s tako, ki je za nas idealna, ne da bi preudariU, ali je povsod primerna in ali ne zahteva njena raba tudi primerne, sorodne soseščine. Beseda iz žive govorice zaživi prav šele v okolici, ki ji je domača, to se pravi, med sebi enakimi, ne pa da pade med nekakšno literarno gospodo, ki svoje noše in hoje ni nič spremenila ali jo vsaj malo podomačila. Gotovo je, da ne bi bUa videti tako neolikana in vsiljiva, če bi bila postavljena med svoje prave vrstnice in v tak besedni red in sistem, ki bi bil zares ljudski. Nekaj takega velja tudi za zameno ali z a, kar se da dostikrat brez sipotike
29
prenesti, ne pa, če to dela pisatelj skoraj brez pridržka ali če pri ločnem veznifcu ali — ali, kakor pripominja ocenjevalec, dosledno zamenjuje prvi del z a.
Strinjal bi se še z vrsto drugih pripomb v oceni, ker kažejo, da prevajalec dostikrat ni znal pretehtati današnje vrednosti besede ali je ni rabil v pravi zvezi. Tako bi mu pritrdil, da ni ravno imenitno bahati se »zastran doživetij s francoskimi damicami«. Človek pa ne more razumeti, zakaj naj bi bilo nenavadno, če Grün piše zastran, kjer bi stalo lahko zaradi, ko je vendar tako pisanje popolnoma pravilno.* Beseda je za velik del slovenskega ozemlja edino domača, v takem pomenu je nista zapisala samo kakšen VI. Levstik ali M. Kranjec, ampak še nešteto drugih in to ne samo zadnje čase — že desetletja in desetletja nazaj. Nekaj podobnega je trecimo pri zavoljo. Za miarsikoga je beseda nekam tuja in sam bi tega predloga zlepa ne zapisal, pa čeprav vem, da je čisto v redu in da pomeni prav to kakor zaradi. Svojega razmerja do te besede pa ne morem šteti za avtoritativno. Kvečjemu lahko opozorim na razširjenost njene rabe, kar bo prav pisatelju, če mu gre za zvestobo samemu sebi in živi govorici, iz katere je prišeG..
Skoraj tako subjektivne so sodbe, ali smejo v knjigo (pogovorne oblike bojo, vejo — dodajmo še grejo, ki jo ocenjevalec šteje samo med potencialne nevarnosti, čeprav je bila že tolikokrat zaipisana. Ne bi šel za njegovimi isklepi, češ kam lahko pri-demio s tem popuščanjem narečnim oblikam. Omenil bi samo, da dopušča dajo, češ da je bolj blagoglasna kakor dado. In vendar je s to stvarjo ravno narobe. Tista dvakratna d sta trda samo za oči, za uho pa je beseda s poudarkom na koncu zveneča:, da bolj skoraj ne more biti, in zato ni čudno, če je bila tolikokrat rabljena v poeziji. Ce ima pa dajo to miloist, da sme hoditi v ljudski, ali postavimo pogovorni obleki, zakaj bi je ne imeli še bojo, grejo in vejo. Ce se zastran ene žive oblike ne misli podreti stavba slovenskega jezika, se tudi zaradi štirih ne bo. Res je, vajeni smo nekam meščanske, skoraj akademske slovenščine in nam je zaradi njene zlikanosti malo nerodno, če se kdo maio bolj po domače suka. Koliko je v takih sodbah ne samo vezanosti na to olikano izročilo, amipak tudi subjektivnega, pričata dve zapisani mnenji ob drugem prevodu Goethejevega Fausta. Eno je trdilo, da je bojo nekam vulgaren, drugo je sprejelo to ^poživitev z zadovoljstvom in s priznanjem, češ da je to dobra zamenjava za trdi hodo. Sicer pa to tudi ni taka prevratna novost. Tako je pisala recimo vsa Slomškova šola, ki ni bila majhna, tudi Kranjci med njimi, in to v prozi in poeziji, bojo je na primer rabil v pesmi tudi Gregorčič. Oblika je živa daleč naokrog po Slovenskem. Morda bi Štajerci okrepili obliko bodo, če bi za njih reducirani do imeli v knjižni slovenščini še poudarek na koncu. Tako pa bojo zmaiguje in ne bi dejal, kakor je zapisano v oceni, da se bodo tudi v pogovornem jeziku vsesplošno rabi. Naravno je, da odmeva tako stanje tudi v pisavi. Tukaj je treba dovoliti malo prostosti in računati, da se »jezik spreminja kakor vse, kar je živo. Nekaj odmira, drugo nastaja in se razvija«. L. Lesiša