"Illll........¦¦«
567
Povest od belih cest.
Leniča, ti sladka golobica,
slušaj, mrak pod oknom spanca vodi,
spanca vodi in tako mu pravi:
„Daj, razpodi ta-le pozni parček
in objemi vsakega posebej;
v jutru trudnost jim oči zapira
in potem je vsega moja tetka,
moja tetka, lahka noč je kriva."
Leniča, ti skrbna golobica,
pa si kave črne mi prinesla,
da bi lažje spanca si prepodil,
da bi spletel ti povest saj eno.
Kava ta je črna — pa je sladka
in povest bo kratka — ali grenka.
Takrat tebe ni še dala Sava
iz naročja v materin naroča);
z valčki bistre si plesala „ valčke",
še sedaj si taka ko vrtavka,
z ribicami nemo si kramljala;
Večni vedi, kaj še vse je bilo . . .
Takrat ni še tek\a zibel tvoja.
Ali v koči, tam v sosedni koči
zadnjo zibel zima v peč je nesla
in spomladi bednemu sosedu
mrzli drugi kočo so prodali
in jeseni so mu priskrbeli
majhen, miren dom pri svetem Jurju.
Leniča, ti mehka golobica,
kaj povešaš glavico globoko,
od sočutja, od zaspanca morda?
O, globoko kakor ti in globje
vdova, Neža, je hotela takrat
položiti glavo v smrtno spanje.
Samo nekaj ji je še ostalo
v tolažilo in bridkost ob enem:
štirilista deteljica mlada.
Ne vodice kot zelenim listom,
druge stvarce morala je dati
deteljici svoji — deci svoji.
Tedni so jo trli v trhli izbi,
brez lažij bi jej ne mogel reči:
boljša si ko hlevec betlehemski • . .
A nad hlev je prisvetila zvezda,
prisijala v izbo Božja milost.
Odposlala vdovi prvo dete
v daljne kraje, vekomaj vesele,
drugo v hribe med ovčice krotke,
tretje mamki pripustila v družbo
in četrto je vabila k sebi:
Pojdi, deček, z mano v modro mesto.
Šmarne gore včasih si kopičil,
včasih cerkve zidal si peščene
in oltarje si gradil lesene.
Pojdi, deček, z mano v modro mesto in modrosti ti poklonim dosti. Šmarne gore, cerkve in oltarji čakajo te v najsvetlejšem krasu. Pa ne hodi po stezicah krivih, po stezicah ne priromaš daleč, bele ceste znajo v daljne dalje!
A počasi, vedno počasneje mladi potnik romal je od sela, in hitreje, vedno je hitreje rodno selo zginjalo v daljavi.
Tam pod Ježo, veš, pod Malo Ježo
leščnike je bral v leščevju gostem,
bevko pasel Godežev Andrejec.
Skozi prste je zažvižgal parkrat.
Še žival je nehotč obstala,
pa bi dalje šel pastirjev znanec;
še žival za njim se je ozrla,
pa brezčutno on bi v tla pogledal?
Poleg Ježe lepa, cvetna ajda
s sladkim medom stregla je čebelam,
a z grenkostjo njemu je postregla:
Bolje hrani v črni vasi črna,
kakor v belem mestu, moka bela . . .
Božja milost mu je spet zapela: „Trde bere leščnike Andrej ec in najtrši zde se mu najboljši; učenost je trd in velik leščnik vendar enkrat se prebiti mora in premisli! — jedro je najboljše . . . Pa ne hodi po stezicah krivih, po stezicah ne priromaš daleč, bele ceste znajo v dolge dalje . . ."
Leniča, ti sitna golobica, kaj te moti srčece srebrno na verižici pripeto moji. Saj ni leščnik, da bi ga prebila, saj ni tisto srčece nemirno, ki je nekdaj selškemu dijaku hrepenelo, kdo bi je prebodel in izpraznil in napolnil z lekom.
Danes ni več v takem hrepenenju. Zre v minulost, gleda na koprive, iz kopriv mu rastejo kresnice, iz kresnic mu klijejo smehljaji, in v smehljajih je nocoj pri tebi. Le poglej me, in povest verjemi, le verjemi, z lic en smeh mi vzemi; shrani si ga na nedolžna lica, Leniča, ti sladka golobica! —
Silvin Sardenko.