Lea Šugman Bohinc
SOCIALNO DELO-ZNANOST?
Z Visoko šolo za socialno delo delim tri
leta svojega poklicnega življenja, kar je
kratko obdobje njene štiridesetletne pre-
teklosti. Moj pogled je uprt v prihodnost
šole, natančneje, v njeno sedanjost, ki že
zarisuje blage obrise prihajajočih časov.
Med vprašanji, ki bodo po moji
oceni odločala o ustoličenju šole kot fa-
kultete ter o preživetju (ponekod pa šele
o vzpostavitvi) socialnega dela kot znan-
stvene discipline, je vprašanje znanstvene
vrednosti socialnodelavsko opisovanih in
obravnavanih psihosocialnih interakcij.
V kontekstu socialnega dela imamo
v veliki meri opraviti z jezikovnimi in-
terakcijami,^ ki pri izpolnjevanju dolo-
čenih pogojev ustrezajo Paskovi (1992)
opredelitvi razgovora med dvema ali več
aktivnimi udeleženci interakcije.
Paskova teorija konverzacije^ mi po-
meni velik navdih pri razvijanju moje vi-
zije prihodnosti socialnega dela in šole.
Je teorija o intrapersonalnih in interper-
sonalnih odnosih, obenem pa metodo-
logija ustvarjanja, ohranjanja in razvijanja
učinkovitega razgovora v za socialno delo
značilni učni interakciji, kot je na primer
odnos razvijanja psihosocialne pomoči.
Za Paska sta osebi A in B v razgo-
voru takrat, ko skozi svojo aktivno jezi-
kovno interakcijo izmenjujeta svoje oseb-
ne koncepte (T^ in Tß) o nekem enotno
imenovanem dogodku ali stvari (T), tako
da rezultat njunega razgovora pomeni
obogatitev njunih osebnih konceptov,
morda pa tudi njuno delitev enega ali več
skupnih (tarčnih, javnih) konceptov
(Tab), pri čemer obe osebi ohranjata
svojo medsebojno različnost.
Osebni koncepte bolj ali manj
skladen sklop interpretativnih postopkov
(najmanj enega) oziroma procesov, ki
peljejo k nekemu proizvodu — interpreta-
ciji, razlikovanju, opisu. Osebni koncept
je v tem smislu opredeljen kinetično, kot
komplementarnost procesa in proizvoda.
Interpretativni proces je izraz inter-
pretativnosti duševne aktivnosti. Proizvo-
di so različni — intrapersonalni postopki
(»notranji razgovor«) lahko peljejo k in-
terpretaciji, kakršna je mentalna pred-
stava (na primer, mentalna predstava o
vožnji s kolesom); interpersonalni posto-
pki (razgovor dveh ali več udeležencev)
pa lahko peljejo k interpretaciji v smislu
nekega vedenja (abstraktnega ali konkret-
nega, na primer, govorjenja o vožnji s
kolesom ali konkretne vožnje). Proizvodi
so lahko katerekoli druge interpretativne
kategorije, čustva, misli itn.
Paskova opredelitev koncepta ne
sledi običajni psihološki konvenciji, po
kateri pripada konceptu določeno hie-
rarhično mesto v opisu spoznavnih
procesov, ki naj bi se razvijali postopno
od  konkretnih  zaznav,  abstraktnejših
' s pojmom jezika ne mislim le na besedni, temveč tudi na nebesedne jezike, kot so telesni, likovni, plesni,
glasbeni, matematični, različni formalni (programski) jeziki.
^ Paskova teorija konverzacije je rezultat več kot tridesetletnega raziskovanja in eksperimentiranja, njena
zadnja razvojna različica pa je teorija interakcij akterjev.
403
LEA ŠUGMAN BOHINC
predstav do še abstraktne]ših pojmov. Av-
tor meni, da tako razumevanje koncepta
temelji na predpostavki o splošnem
pomenu kot nekakšnem univerzalnem
vzorcu, zgoščenem skozi proces kognitiv-
nega razvoja in shranjenem v spominu
(za katerega sedež navadno postavljamo
možgane). Za Paska se pomen posamez-
nikovega osebnega koncepta sicer nene-
hno izčiščuje skozi razgovor, vendar ne-
izogibno ostaja njegov zasebni pomen/"
Po Pasku je vrednost razgovora v
sporazumu, ki ga dosežejo udeleženci
razgovora na različne načine, na primer
na podlagi spraševanja in odgovarjanja,
ukazovanja in pokoravanja, vodenja in
sledenja ipd., pri čemer pa vprašanja,
ukazi, odgovori... nimajo in ne predpo-
stavljajo nobene »dejanske« resničnostne
vrednosti, kakršno na primer predpostav-
ljamo za tako imenovane »trde podatke« v
znanosti, recimo mehaniki. Sporazum si
lahko predstavljamo v smislu usklajenih
resničnostnih vrednosti znotraj logike sa-
mega postopka razgovora.
Osebi A in B, na primer socialna de-
lavka in klient, lahko vzameta za izhodi-
šče razgovora vsaka svojo interpretacijo
skupnega (tarčnega, javnega) koncepta T
(na primer koncepta trpljenja ali ločitve
ali zapora ali samomora ali nasilja...), nato
pa na zaporednih rekurzivnih ravneh
opisujeta in s tem razvijata:
1. vsaka svojo interpretacijo koncep-
ta T, torej A(T) inB(T);
2. A-jevo interpretacijo B-jeve inter-
pretacije T, torej A(B(T)), ter B-jevo inter-
pretacijo A-jeve interpretacije T, torej
B(A(T));
3. A-jevo interpretacijo B-jeve inter-
pretacije A-jeve interpretacije T, torej
A(B(A(T))), ter B-jevo interpretacijo A-
jeve interpretacije B-jeve interpretacije T,
torej B(A(B(T))); itn.
Podlaga razgovoru je torej različnost
oseb A in B, kar Pask (1980) opredeH kot
njun konflikt, ki je nujen, če naj se razgo-
vor sploh začne. Brez medsebojne različ-
nosti po njegovem ne bi bilo potrebe po
razgovoru, ki ima tako vlogo mehanizma
za rešitev konflikta, kar je lahko: 1. strin-
janje oseb A in B o določeni interpretaciji
skupnega koncepta T; 2. njun sporazum,
da se ne strinjata o določeni interpretaciji
koncepta T; 3. njuna nova skupna ana-
logija, torej interpretacija, ki je s prejšnjo
ohranila določeno podobnost, obenem
pa pridobila različnost, novost, ki je
pomembna v tem specifičnem kontekstu
reševanja problema.
Ko želimo opazovati, interpretirati,
opisovati razgovor kot znanstveniki, se
neizogibno soočimo s kriteriji znanstve-
nosti, kot so nepristranskost, ponovlji-
vost, zanesljivost itn., katerih izpolnjeva-
nje prinese opazovanju vrednost znanst-
venega opazovanja, opazovanim razlikam
(dogodkom, stvarem) pa vrednost znanst-
venih »dejstev«, »trdih podatkov«. Njihova
resničnostna vrednost je utemeljena na
propozicijski logiki, torej na logičnih
sklepih, izpeljanih na podlagi dveh ali več
sodb (pred-postavk oziroma premis).
n Kot rečeno, se resničnostna vred-
nost razgovora nahaja v sporazumu, do-
govoru, ki ga udeleženci dosežejo skozi
izmenjavo svojih osebnih konceptov in
delitev nekaterih skupnih konceptov,
skozi rekurzivno izčiščevanje posamezni-
kovega osebnega pomena koncepta do
točke, kjer se vsak udeleženec strinja z in-
terpretacijo drugih o svoji interpretaciji
koncepta (tudi če se strinja, da se ne
strinja). Resničnostna vrednost razgovora
je tako utemeljena na deskriptivni logiki,
kjer ima sporazum vrednost analogije.
Vsak opazovalec razlikuje na svoj
način in njegova interpretacija opaženih
razlik je samo ena od nedoločljivega šte-
vila možnih interpretacij. Tako je vsaka
interpretacija, vsako opaženje, vsak opis
interakcije med udeležencema A in B re-
levanten le v konkretnem kontekstu opa-
zovanja konkretnega opazovalca, je torej
izraz analogije, ne pa trditve ali (pred)-
postavke.
Kdaj sploh lahko trdimo, da opazo-
valec ni nujni del svojega opazovanja?
* Več na to temo je govoril Paskov učenec Ranulph Glanville v letošnjem predavanju na Visoki šoli za so-
cialno delo.
404
SOCIALNO DELO - ZNANOST?
Kako sploh lahko zahtevamo, da njegove
lastnosti ne smejo vplivati na njegovo
opazovanje, ko mu opazovanje omo-
gočajo prav njegove posebnosti, kako
opazuje in opisuje svoja opažanja?
Podobno razmišljujoči Glanville (1982)
utemeljuje potrebo po spremembi znan-
stvene paradigme, saj se vrednost znano-
sti oziroma kriterijev znanstvenega opa-
zovanja in raziskovanja ne nahaja v neu-
pravičeno predpostavljeni neodvisnosti
(»objektivnosti«, »neprostranskosti«) opa-
zovalca, temveč ravno v njegovi neizogib-
ni odvisnosti, na podlagi katere njegova
opažanja, njegovi opisi pridobivajo svojo
stabilnost in veljavnost z resničnostno
vrednostjo analogije.
Preverjanje opazovalčevih opažanj,
opisov je naloga razgovora, v katerem
vsak proizvod (interpretacija) postane os-
nova za nadaljevanje razgovornega pro-
cesa (interpretiranja). Kriterij učinkovi-
tosti razgovora v kontekstu socialnode-
lavske interakcije bo tako izmenjavanje
osebnih konceptov socialne delavke in
klienta, da se bo konflikt, utemeljen na
medosebnih razlikah (v interpretacijah)
socialne delavke in klienta, razrešil z raz-
vojem pomembnih novih klientovih ana-
logij skozi rekurzivno razpredanje njunih
(zlasti pa klientovih) interpretacij skup-
nih konceptov (in izčiščevanje njunih
osebnih pomenov teh konceptov). Te se,
kot je bilo rečeno v uvodu, ne razvijejo le
kot nove mentalne predstave, temveč
tudi kot nova čustva, nove misli, nova rav-
nanja... In kar je prav tako pomembno,
skozi razgovor razvija nove razlike, se to-
rej spreminja (uči) tudi socialna delavka.
Njena sprememba je nujna, če je
sodelovala v razgovoru s klientom na
opisani način, saj so se njene interpre-
tacije skupnih konceptov, ki so bili pred-
met razgovora, neizogibno spreminjale
skozi vsakokratni proces izmenjave,
preverjanja, vračanja lastne interpretacije
klientove interpretacije klientu v novi,
rekurzivno sledeči proces interpretiranja.
Menim, da se lahko socialno delo, če
zavzame opisano držo, ki utemeljuje nuj-
nost spremembe epistemološkega okvira
znanstvenega opazovanja, uspešno
postavi po robu dosedanjim kriterijem
znanstvenosti (ki jih mnoge naravoslovne
znanosti, na modelu katerih so bili ti
kriteriji utemeljeni, že nekaj časa spodbi-
jajo in zavračajo) in opredeli ter izvaja
svoj način opisovanja ter obravnavanja
psihosocialnih interakcij kot novoznan-
stvenega, z vso potrebno rigoroznostjo,
natančnostjo in veljavnostjo svojih opa-
žanj, opisov in ravnanj.
Literatura
R. Glanville (1982), Inside Every White Box There are Two Black Boxes Trying to Get Out. Be-
havioral Science, 27: 1-11.
G. Pask(1992), Interactions of Actors: Theory and Some Applications. Universiteit Amsterdam.
— (1980), The Limits of Togetherness. V: S. H. Lavington (ur.). Information Processing 80.
North-Holland Publishing Company (999-1012).
L. Šugman Bohinc (1996), Razgovor o razgovoru — od spoznavanja spoznavanja k razumevanju
razumevanja v jeziku kibernetike drugega reda. Filozofska fakulteta (magistrsko delo).
405