Marijana Željeznova- Kokalj
Svetovni potepuhi - Frkolinček, Martinček in
 Pavlinček - pri teti Dolgouhi
FRKOLINČEK, MARTINCEK, PAVLINČEK IN PAJEK SO PA STEK-NILI GLAVE IN SE MENILI, KAKO BI REŠILI KRALJIČNO IN KRALJEVIČA. ONI PAČ NISO RAZUMELI BEDE IN MODROSTI. KI JO JE ONA CRPALA IZ VSEVEDNE KNJIGE. ONI SO SOCUSTVO-VALI SAMO S KRALJIČNO IN KRALJEVIČEM, KER SO POZNALI NJUNO NESRECO. IN TA NESREČA JIM JE BILA BLIŽJA KAKOR PA OBCE GORJE. DOGOVORILI SO SE DO PODROBNOSTI, KAKO BODO RESILI OBA, EDINA SKRB JIM JE BILA, KAKO BI PRIŠLI DO URNEGA VOZILA. O, IZ KNJIGE BI ZE IZVEDELI, AMPAK NISO ZNALI CITATI. RAZŽALOSTILI SO SE.
VRATA SO SPET ZAŠKRIPALA. PRESTRAŠILI SO SE, DA JE TETA " DOLGOUHA. MARTINČEK IN PAVLINČEK STA SMUKNILA POD POSTELJO, PAJEK PA JE SPLEZAL PO PAJCEVINI NA STROP.
V SOBO JE PLANIL SAM ZLODEJ IN ZAVPIL:
»DAJTE MI KNJIGO MODROSTI, JE SREČE PREVEC MED LJUDMI, HUDOBNOSTI HOČEM, NOROSTI, KI DOBRE NAJ VSE POGUBI!«
FRKOLINCEK JE SKOČIL NA NOGE IN DEJAL IZ VSEH MOČI:
»NE SMEM! JAZ STOLPA SEM ČUVAJ, DOKLER NE VRNE TETA SE NAZAJ!«
TE BESEDE SO BILE ZLODEJU VIDNO VŠEC IN DEJAL JE:
»BOM ČAKAL
IN Z 2GANJEM DOLGČAS SI ZAMAKAL!«
BIL JE ZELO DOMAČ PRI TETI DOLGOUHI IN JE HITRO STA-KNIL STEKLENICO Z OPOJNO PIJAČO. KOZARCA NI ISKAL. PIL JE KAR IZ STEKLENICE. IZ ZEPA PA JE POTEGNIL IGRALNE KARTE IN FRKOLINCKU ZAPOVEDAL:
»IGRAJ Z MENOJ, ČE BOŠ DOBIL, HUDOBNOSTI TE BOM UČIL! HUDOBNOST JE MOTOR, KI SVET VRTI KOT NOR, ZAVIST GONILNA SILA, KI BO LJUDI ZMODRILA, DA VSAK NAJ SEBI SREČO KUJE NA SKODO SREČE TUJE ... «
FRKOLINČEK SI JE KAR ZAMAŠIL UŠESA, TAKO SO SE MU STU-DILE ZLODEJEVE BESEDE. MEDTEM JE ZLODEJ ZMEŠAL KARTE IN JIH ODŠTEL FRKOLINČKU. STRMEL JE VANJE. NIKOLI JIH ŠE
158
NI BIL VIDEL. IN NI ČUDA! SAJ SO ZLODEJEVA IZNAJDBA. BILE
50  VEČJE KAKOR ON. ZLODEJ SE JE ZASMEJAL, REKOC:
»KDOR SE Z MENOJ IGRA,
TA PRI LJUDEH VELJA!
EJ, KARTE, VINO, ŽGANJE
SO SLADKA PAST,
CE VMESA SE HUDOBEC VANJE —
GROZI LJUDEM PROPAST!«
FRKOLINCEK  JE  TOPO  ZRL  V  KARTE  IN   JIH  BRCAL  PRED      j ZLODEJA. SEVEDA JE BILA TEMU TA IGRA ZELO VŠEČ. ZRAVEN
51  JE PRIDNO NAMAKAL GREŠNO GRLO, DOKLER NI PREKRIŽAL ROK NA MIZI, POLOZIL NANJE GLAVO IN ZASPAL.                            j
TAKO JE SMRCAL, DA JE GRMELO, DIHAL PA TAKO MOČNO,     |
DA JE TULIL VIHAR IN IZ NJEGOVE SMRDLJIVE SAPE SO ŠVIGALE     |
SIKAJOČE  KAČE.  FRKOLINCKA  JE  BILO  STRAH.  ZLEZEL  JE   NA.    j
CRNE KNJIGE IN PREMIŠLJEVAL O REŠITVI KRALJEVICA IN KRA-     1
LJICNE. Z NOGO JE SUNIL V ČUDODELNA OČALA. »KAJ, KO BI     j
POKUKAL SKOZI NJE?« SI JE MISLIL IN ZLEZEL K NJIM. BILA PA     1
SO PREVELIKA ZANJ. TODA FRKOLINCKU JE ZRASLA PAMET ZA     ]
CELO PED. POKLEKNIL JE PRED NJE IN POGLEDAL SKOZI NJE.     ]
CUDOVITO! VIDEL JE V NOTRANJOST HIŠ,  GORA IN  NA DNO     1 MORJA. ZAŽELEL SI JE VIDETI DOMAČO VASICO POD LESKO. V
HIPU JE BILA PRED NJIM TAKO DROBČKANA, TAKO MILA. TUDI     ]
159
i
MAMO JE VIDEL IN VAŠKO JAMO. HUDO MU JE POSTALO. TEDAJ JE PRAV NATANKO ZASLIŠAL MAMIN GLAS:
»MOJ FRKOLINČEK JE JUNAK,
PO SVETU SEL BOGASTVA JE ISKAT,
TAKO POVEDAL MI JE RAK ...«
VSI VAŠČANI SO ZVEDAVO POSLUŠALI MATER FRKOLINKO TER JI ZAVIDALI NJENEGA PODJETNEGA SINKA. FRKOLINČEK SE JE UDARIL NA PRSI, REKOC:
»NI ZAMAN
MAMIN ZLATI SAN!
PREDEN FRKOLINČEK SE POVRNE,
ŠE VES SVET NA GLAVO PREOBRNE!
POSTAL JE FRKOLINCEK
PRAV PAMETEN FANTIČEK!«
(DALJK PRIHODNJIČ