Po jezeru.  (M. Jama.)
Triglav.
(Zložil F. S. Fin^gar.) (Dalje.)
II. Mati.
1 rinesla  Mina je  domov  perilo, Napela je od jablane do  lipe Konopec,   ki ga sama je  sukala. Nanj  belo  platno  ročno je  razpela, Razpenjajoč je pesmi  ponavljala, Ki pela jih je pri vretenu urnem Z  družicami na preji v  zimski noči. Prišla je  mati,  Rupnica postavna, Ob  boke si je  vprla pridne  roke, Veselo  zrla je  na  mlado  hčerko, Mladilo  se ji je priletno  lice. Morda spomin nazaj  ji je uhajal, Ko  sama še je prepevala tako, S  kolovratom  hodila je  na prejo. A  hčerki  mora biti tajnost skrita, Da lastna  mati je ponosna nanjo. Zato zresni  se lice Rupnici, In  važno,  kakor znajo gospodinje, Perico  ogovarja:   „Vedno  poješ! Ne  veš,  da ti sedaj je  misliti, Kaj  bode treba vzeti  na planino, Za kočo  kaj  bo treba,  kaj  za kuho?"
„„Čemu? Saj  vi ste vse že uredili! Pripravljena, pomita je  posoda; Zložim jo  rahlo  v jerbas pisani, Zavežem  s  prtom,  ki sem ga  oprala  — Potem  takoj  grem  lahko *na planino.""
„Kaj   mara  se ti,   ker imaš  še  mater! Ej,  Mina,  pride čas,  ko  sama  boš, Tedaj  ne bo  se ti ljubilo peti. Skrbi se  bodo  vgnezdile ti v glavo, Pa  matere  ne bo  z  nasvetom  modrim. Zato sedaj  od matere se uči, Da kes ne bo zagrenil ti življenja!"
Beseda resna ni zgrešila poti: Kot jez  zaprla Mini pesmij vir, Zaprla je  besedo  s petjem  vred, Srce  nedolžno  hčerki je  pretresla. Molče je hčerka Šla za materjo, Ki Mino  v belo  čumnato je vedla: Napolnjen  sklednik je  s posodo  čisto, In  žličnik javorovih žlic je  bogat. Po  klopi sita, lonci, ponve, korci —  —  -Vse  v lepem redu težko  pričakuje, Da  Mina jih ponese na planino. Po vrsti kaže hčerki skrbna mati, Kaj  s  sabo  naj  ponese  na planino. Omarico,  ki vzidana je  v  steno Odpre nazadnje  še in  hčeri  pravi:
„Med sklede  vtakni tudi ta-le zveženj; Zavila sem bezgov  in lipov  cvet, Da čaj  zavreš,  če  kdo  se prehladi. Boganico  sem  tudi pridejala, Mladiko  oljčno  in  Stefanjo  vodo. Boganico  zažgi  ob  hudi uri, Oblake   dim prežene točonosne; Pokadi z  oljko  se,  če  od urokov Boli te glava in  slabost obhaja. S  Stefanjo  vodo  pa živino  kropi, Da vražaric odženeš  moč od nje. Zvečer molitve  nikdar  ne  pozabi! Na glas uberi  vselej   rožni venec, In ptujca naj  ne bo  te nikdar sram! Če  všeč  mu  ni,  naj  gre iz  naše koče, Ker bolje je,  da njega ti preženeš, Kot da  molitev ptujec bi pregnal In  blagoslov  odpodil ž  njo  od hiše."
Tako je Rupnica učila hčerko, Spoštljivo Mina je slušala mater.
Dom  in  svet"   1896, št. 17.
53