JAN MOLAR
Mirčkova bolezen.
ilo je v bolniščnici. Na obeh straneh velike boiniške dvorane so ležali na posteljah bolniki, trpeči ljudje z bledimi, upadlimi obrazi. To je žalosten kraj, kraj trpljenja in prernagovanja. V peti postelji na levi je ležal lep, mlad deček, star kakih osem let. To je bil poštarjev Mirček. Imel je zlomljeno nogo.
Prebudil se je. »Ah. kako me boli noga,« je vzdih-nil. Prišla je usmiljenka. Mirček jo je poprosil vode, zakaj grozno ga je žejalo.
»Ali je že niama prišla?« je vprašal deock. »Ne, mame pa še ni bi!o,« je odgovorila usnii-ljenka.
»Ali marnica kmalu pride?« je zopet vprašal ubogi Mirček. »Takoj bo tukaj, srček, le potrpi!« ga je potolažila dobra žena. Ker je bil Mirček jako slab, se mu je motilo po glavi. Zaklical jc: »Joj, kaj se vsa soba vrti? Postelja pada. Pogreznili se bomo.« Sklonil se je v postelji in zamahnil z rokanii, kakor da bi se bal, da pade. Usmi-ljenka ga je pomirila in mu položila glavo nazaj na blazino. Rekla mu je, naj leži na miru in naj zapre oči.
Zlomljena noga je Mirčka jako bolela. Spomnil se je, kako je bilo takrat, ko si je zlomil nogo ...
Mirček je bil živahen dečko. Ha. to je poskočil. V tekanju je prekosil vse trške fantiče. I)a, kolikokrat mu je mamica dejala: »Mirček, Mirček, ne tekaj tako, da si čcsa ne napraviš!« — Oh. zakaj ui mamice slušal, zakaj ne? Še zdaj bi imel zdravo nogo. Ha je inoral biti tako neposlušen.
—>•   3   •* —
Zadnjič pa je šla mamica nekam, on je bil sam doma. Ukazala mu je, da ne sme iz hiše. In res ne bi šel iz hiše, da ni prišla izkušnjava v po-dobi trgovčevega Joška.
Mirček je gledal skozi okno na cesto. Tu pa pride Joško in pravi: »Kaj pa ti čepiš doma? Pojdi no z mano. K Poldku! Veš, Poldek ima železnico: stroj, vozove, tračnice — vse ima. Stric mu je te lepe reči prinesel iz Ljtibljane. Ne moreš si misliti, kako lepo se vidi, če teče vlak po sobi. Pridi brž ven!«
»Rad bi, pa ne smem; mama je šla ven in mi je prepovedala,« je odgovoril Mirček.
»Kam pa je šla mama?« ga je vprašal Joško.
»K Lokarjevi gospe,« se je glasil odgovor.
»No, vidiš! Potem je pa gotovo ne bo dolgo domov, ti pa brž stečeš tja k Poldku z mano, si ogledaš vse in prideš naglo nazai domov!« ga ie vabil prijatelj.
»Saj res, Joško! Počakaj, takoj pridem!«
In šla sta. Ne, nista šla, tekla sta. Mirček je pustil Joška daleč za sabo. Pritekel je ravno do grape ob cesti in skočil čez, pa — joj! — zgrudil se je, strašno ga je noga zabolela. Potem pa se je naredila tema okolo njega, nič več ni čutil...
Zbudil se je šele v bolniščnici. Sedaj leži tu že teden dni. Nič mu ni bolje, še slabše je vedno. Tako je dolg ČJiS, le kiadar pride mamica, je prijetno. Takrat ji pove, kako bo priden, če ozdravi.
»O, mamica, ali si vendar že prišla! Kako težko sem te čakal,« je veselo vzkliknil deček.
»Ah, ali res, ti moj srček, ali ti je kaj bolje?« je vrašala mati.
»Noga me tako boli.«
»Noga te boli! Ubožec. Le čakaj, kmalu bo bolje. Tukaj sem ti pri-nesla nekaj dobrega, poglej, to so melone; tako sladke so, da bi jih le jedel. Pa žejen tudi ne boš nič potem;« ga je potolažila.
»Mamica?« je vprašal deček s strahom.
»Kaj je, Mirček?«
»Mamica, ali pridem v nebesa, če bom umrl?«
»Oh, Mirček, Ie tiho bodi, saj ne boš umrl! Kmalu ozdraviš,« se je glasil inaterin odgovor.
»Mamica, veš, jaz bi pa rad umrl, če bi še ti z mano umrla.«
»Umrl bi rad? Pa zakaj, Mirček?« je vprašala mati začudeno.
»Kaj ne? V nebesili bi imel čisto celo nogo?« je zopet živahno vprašal Mirček.
»Seveda!« je zamišljeno odgovorila mati. Obšla jo je težka slutnja, kaj bi bilo,  če bi ji otrok res umrl.
»Poglej, mainica, če bom pa na svetu, mi bo pa vsak rekel, da sem krevlja, pa vojak tudi ne bom mogel biti.«
l*
—*• i   4   * ¦*
Pogledala je mati Mirčka in videla je njegove plahe oči, njegov bledi obrazek, ki je bil tako mrtvaški, da se je prestrašila. Zajokala je in objela sinčka, kakor da bi hotela zabraniti smrti pristop do njenega otroka.
»Mamica, zakaj jokaš?« je vprašal .Mirček žalosten.
Mamica pa ni odgovorila. Močila je s solzami njegov obraz in ga
poljubljala.
*
K sreči sta se varala oba — Mirček in mati: ni bilo treba umreti nobenemu. Ob zdravnikovi pomoči in ob skrbni postrežbi v bolniščnici se je Mirčku ktnalu vrnilo ljubo zdravje. Noga se mu je'popolnoma zacelila in ie bila zopet gibka in ravna kakor prej. Ozdravljena pa je bila tudi njegova prpživahna poskočnost in neposlušnost, ki sta ga zavedli v ne-srečo.