iz teorije za prakso 69 Proprioceptive and sensorimotor training: a comparison of concepts and the effects on balance ability in older adults Abstract Postural balance is one of the most important abilities that enable older adults to move independently, efficiently, and safely. Proprioceptive training and sensorimotor training are frequently cited in the literature as effective approaches to improve balance and motor function in this population. At the same time, it is not entirely clear how the two training approaches differ and which of them is more effective. The results of our literature review show that proprioceptive and sensorimotor training have similar positive effects on balance in older adults. In particular, for dynamic balance, there were sig- nificant improvements in balance and, as a result, a reduction in the number of falls. Authors who defined training as proprioceptive reported improve- ments in static balance in all but two studies, while there was no improvement in stability during walking in one study. The authors defining training/ exercise as sensorimotor reached similar conclusions. Only two studies failed to find a statistically significant improvement in static balance (movement of the center of pressure on force plates), and one study found that there was improvement only in male subjects. Based on the training measures the authors used in their studies, we note that some the authors defined proprioceptive and sensorimotor training inconsistently. In addition, we found that in two studies, the authors defined the same training intervention once as proprioceptive and the second time as sensorimotor, although they are two different expressions or approaches. Key words: elderly, proprioception, motor skills, balance training. Izvleček Ravnotežje je med ključnimi gibalnimi sposobnostmi, ki omogočajo starejšim odraslim neodvisno, učinkovito in varno gibanje. Propriocep- tivna in senzorno-motorična vadba se v literaturi pogosto omenjata kot učinkovita pristopa za izboljšanje ravnotežja in gibalne funkcije pri tej populaciji. Hkrati ni povsem jasno, v čem se vadbena pristopa razli- kujeta in kateri je učinkovitejši. Izsledki našega pregleda literature ka- žejo, da imata proprioceptivna in senzorno-motorična vadba podobne pozitivne učinke na ravnotežje pri starejših osebah. Predvsem pri di- namičnem ravnotežju so v dosedanjih študijah prišli do pomembnega izboljšanja in posledično tudi zmanjšanja števila padcev. Med vsemi študijami, v katerih so vadbo opredelili kot proprioceptivno, so le v dveh poročali, da se statično ravnotežje ni izboljšalo, v eni raziskavi pa se ni izboljšala stabilnost med hojo. Ugotavljamo, da so avtorji, ki tre- ning oziroma vadbo opredeljujejo kot senzorno-motorično, prišli do podobnih rezultatov. Tudi v tem primeru le v dveh raziskavah niso ugo- tovili statistično pomembnega izboljšanja statičnega ravnotežja (giba- nje centra pritiska na ploščah za merjenje sil), pri eni pa so ugotovili, da se je izboljšalo samo pri moških. Na podlagi vadbenih intervencij, ki so jih avtorji izvajali v svojih raziskavah, ugotavljamo, da avtorji nekonsi- stentno opredeljujejo proprioceptivni in senzorno-motorični trening. Prav tako smo ugotovili, da so avtorji v dveh raziskavah enako vadbeno intervencijo enkrat opredelili kot proprioceptivno, drugič pa kot sen- zorno-motorično, čeprav gre za različna izraza oziroma pristopa. Ključne besede: starostniki, propriocepcija, motorika, trening ravnotežja. Silvo Pšeničnik Sluga 1 , Žiga Kozinc 1,2 Proprioceptivna in senzorno-motorična vadba: primerjava konceptov in učinki na ravnotežje pri starejših odraslih Freepik.com (freepik.com/free-photo/cheerful-senior-couple-training-toge- ther-sitting-yoga-mat-old-person-healthy-active-lifestyle-exercise-workout- -home-elderly-training-fitness_15934625.htm) 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Polje 42, SI-6310, Izola 2 Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Muzejski trg 2, SI-6000, Koper 70 Uvod Število starejših odraslih se z leti povečuje, kar pomeni, da se sočasno povečuje tudi število s staranjem povezanih obolenj in mišično-skeletnih poškodb. S starostjo po- vezano funkcionalno zmanjšanje mišične zmogljivosti in upad delovanja senzoričnih sistemov sta poleg številnih drugih težav med vzroki za poslabšanje ravnotežja, to pa povečuje tveganje za padce (Rogers, Page in Takeshima, 2013). Sistematični pregledi literature so pokazali, da so dejavniki tve- ganja za padce starost, zgodovina padcev, nestabilnost med hojo, kognitivne motnje, gibalna neaktivnost, uporaba antidepre- sivov, zmedenost in urinska inkontinenca (Cameron idr., 2018). Vieira, Freund-Herita- ge in da Costa (2011) navajajo, da so razlogi za padce zunanje ovire, vrtoglavica, motnje spanja, kronične bolezni, različna zdravila in odvisnost od pomoči drugih oseb. Poškodbe pri padcih imajo zdravstvene, psihološke in socialne posledice ter so po- vezane z visokimi stroški zdravljenja. Pogo- sto zahtevajo dolgotrajno zdravljenje, pov- zročijo psihološke in gibalne omejitve ter lahko vodijo v izgubo samostojnosti (Hauer idr., 2001). Padci in poškodbe, povezane z njimi, so pri starejših zelo pogosti, saj vsako leto pade približno 30 % odraslih, starejših od 60 let. Padci so verjetnejši pri fizično šibkejših posameznikih, in tistih, ki živijo v skupnostih za starejše. Posledice padcev so poškodbe mehkih tkiv, zlomi kosti, poznej- še težave z mobilnostjo in depresija (Mon- tero-Odasso idr., 2021). Strategije za preprečevanje padcev imajo pomembno vlogo pri zmanjševanju števi- la padcev in z njimi povezanih neželenih učinkov (Chantanachai idr., 2021). Veliko študij dokazuje, da so vadbene interven- cije, ki vključujejo vadbo za ravnotežje in trening hoje, učinkovite pri zmanjševanju tveganja za padce (Borges idr., 2021). Pro- prioceptivni in senzorno-motorični trening sta možna pristopa za preprečevanje pad- cev in izboljšanje ravnotežja. Številne študi- je vključujejo nestabilno površino za izbolj- šanje propriocepcije nog (Martínez-Ama idr., 2013). Espejo-Antúnez, Pérez-Mármol, de los Ángeles Cardero-Durán, Toledo- -Marhuenda in Albornoz-Cabello (2020) so zapisali, da je cilj proprioceptivne vad- be spodbujati proprioceptivne senzorične dražljaje v specifičnih položajih in med dinamičnim gibanjem. V mnogo študijah so ugotovili učinkovitost vpliva treninga funkcionalne vadbe na zmanjšanje padcev. Prav tako po navedbah različnih avtorjev to velja za vadbo v domačem okolju (Barnett, 2003). Senzorno-motorični trening zajema po- spešen vnos somatosenzoričnih in pro- prioceptivnih dražljajev, odpravlja mišično neravnovesje in zagotavlja pravilen moto- rični program na ravni centralnega živčne- ga sistema (Ahmad, Noohu, Verma, Singla in Hussain, 2019). Centralni živčni sistem združuje senzorične in motorične informa- cije za izvajanje spretnih in usklajenih gibov telesa. Ta proces imenujemo senzorno-mo- torična integracija. Vzajemno medsebojno delovanje senzoričnih in motoričnih siste- mov je pogoj za učenje in izvajanje uskla- jenega gibanja. Propriocepcija je temelj kinestezije, opredeljena je kot sposobnost organizma za zaznavanje položaja, sile v prostoru in gibanja sklepov. Propriocep- cijo lahko opredelimo kot kumulativni senzorični vnos v centralni živčni sistem iz proprioceptorjev v kitah, mišicah, vezeh in sklepnih kapsulah (Ferlinc, Fabiani, Velnar in Gradišnik, 2019). Plastičnost nevronov nam omogoča, da s senzorno-motoričnim tre- ningom vplivamo nanje, ter je bistvenega pomena za razvoj in normalno delovanje živčnega sistema. Nevralna plastičnost je sposobnost živčnega sistema, da spremeni funkcionalno in strukturno stanje kot odziv na zunanje (ekstrinzične) in notranje (intrin- zične) dejavnike (Ganguly in Poo, 2013). Riva idr. (2019) v študiji ugotavljajo, da se stabil- nost starejših preiskovancev med stanjem na eni nogi po 6-tedenski proprioceptivni vadbi znatno izboljša. Prav tako navajajo, da njihovi predhodni rezultati za obdobje 10 let kažejo postopno in kontinuirano iz- boljšanje stabilnosti pri starejših med 60. in 75. letom starosti. Na podlagi rezultatov ugotavljajo, da bi zgodnja preventivna in- tervencija lahko zmanjšala število padcev in s tem znižala stroške zdravljenja njihovih posledic. Kljub velikemu številu študij o propriocep- tivni in senzorno-motorični vadbi še ni povsem razjasnjeno, kaj natančno ta izraza pomenita, kaj avtorji vključujejo v interven- cije in kakšni so učinki teh dveh vrst vad- be na ravnotežje pri starejših. Namen tega članka je pregledati študije, izvedene med starejšimi, ki so intervencije poimenovale kot »proprioceptivno« ali »senzorno-mo- torično« vadbo oziroma trening. Preučili bomo, kako različni avtorji opredelijo (če sploh) omenjena vadbena pristopa, katere vadbene vsebine so vključili v svoje progra- me ter kakšni so bili učinki teh na ravnotež- je starejših oseb. „ Proprioceptivni trening Številne študije vključujejo nestabilno po- vršino v trening propriocepcije nog, saj ta vrsta treninga spodbuja delovanje proprio- ceptivnega sistema, ki prispeva h generira- nju gibalnih odzivov in stabilizaciji sklepov (Martínez-Amat idr., 2013). Martinez-Amat idr. (2013) so proprioceptivni trening izvajali na nestabilni površini in za ustvarjanje ne- stabilnosti uporabili različne pripomočke, kot sta velika žoga (Swiss ball) (Slika 1 A–H) in mehka polžoga (BOSU) (Slika 1 I–J). Pro- gram vadbe je obsegal 6 specifičnih propri- oceptivnih vaj, preiskovanci so jih izvajali v statičnih in dinamičnih pogojih. Avtorji so v trening vključili kombinacijo vadbe v stoje- čem, sedečem, klečečem in ležečem polo- žaju, preiskovanci pa so bili v vseh položajih vedno v stiku z vadbenim pripomočkom, ki jim je zagotavljal nestabilno oporo (Slika 1 A–J). Vadbo so razdelili na 3 faze, in sicer v začetno, vmesno in napredno, kar je po- menilo, da je bila vadba za preiskovance čedalje zahtevnejša (postopno manj opore z rokami med stojo, več fleksije v kolkih in kolenih pri počepu ter vadba z odprtimi in pozneje zaprtimi očmi). Proprioceptiv- ni trening s šestimi specifičnimi vajami na veliki žogi in mehki polžogi so preiskovanci izvajali tudi v študiji, ki so jo izvedli Mar- tínez-López, Hita-Contreras, Jiménez-Lara, Latorre-Román in Martínez-Amat (2014). Martinez-Amat idr. (2013) so po 12-tedenski proprioceptivni vadbi poročali o statistično pomembnem izboljšanju ravnotežja v mir- ni stoji pri preiskovancih tako v anteriorno- -posteriorni kot medialno-lateralni smeri z odprtimi in zaprtimi očmi. Prav tako pri eksperimentalni skupini poročajo o stati- stično pomembnem izboljšanju rezulta- tov Rombergovega količnika v primerjavi s kontrolno skupino. Izboljšala sta se tudi rezultat Tinnetijeve lestvice statičnega in dinamičnega ravnotežja (za 14,6 %) ter re- zultat Bergove lestvice za oceno ravnotežja (za 11,5 %). Martínez-López idr. (2014) prav tako poročajo o izboljšanju dinamičnega ravnotežja in gibljivosti, ni pa bilo statistič- no pomembnih razlik pri gibljivosti kolč- nega sklepa in statičnega ravnotežja. Pri eksperimentalni skupini so se rezultati Ber- gove lestvice za oceno ravnotežja izboljšali z 42,3 na 47,2 točke, pri Tinettijevem testu pa z 22,9 na 26,3 točke. Po intervenciji se je delež preiskovancev z motnjami ravnotež- ja (Bergova lestvica ravnotežja) spremenil s 60 % na 30 % in z visokim tveganjem za padce (Tinettijev test) s 55 % na 10 %. iz teorije za prakso 71 Nekateri avtorji v literaturi opisujejo kine- stezijo zgolj kot gibalno čutilo, vendar je kinestezija sestavljena iz občutka za po- ložaj telesa in občutka za gibanje (Proske, 2005). Kinestezija se nanaša na sposob- nost zaznavanja telesa v prostoru in giba- nja okončin glede na preostali del telesa brez vizualnega vnosa. Dokazi potrjujejo, da informacije čutil za položaj telesa in za gibanje telesnih segmentov potujejo po različnih poteh (Proske in Gandevia, 2009). Espejo-Antúnez, Pérez-Mármol, de los Án- geles Cardero-Durán, Toledo-Marhuenda in Albornoz-Cabello (2020) so zapisali, da je bil cilj njihove vadbe posredovati senzorič- ne informacije v centralni živčni sistem prek proprioceptivnih in kinestetičnih vnosov v specifičnih položajih in med dinamičnim gibanjem. V trening so vključili vadbo z odprtimi očmi in vadbo z zaprtimi očmi. Ta strategija lahko aktivno usmerja pozornost na gibe in položaj telesa ter to integrira v centralni živčni sistem z novimi sinaptični- mi povezavami. Vadba je vključevala sto- panje na prste in pete nog (Slika 2 A in B), statično (Slika 1 K in L) in dinamično stojo na eni nogi izmenično (Slika 2 C–F), hojo po ravni črti, iztegovanje rok naprej med stojo na obeh nogah ter vaje sede na stolu s premikanjem rok, v katerih so držali žogo. Riva idr. (2019) so v svoji študiji izvajali vi- sokofrekvenčni proprioceptivni trening, ki je temeljil na aktivnem obvladovanju viso- kofrekvenčne nestabilnosti na ravnotežni deski, s čimer so želeli povečati prispevek proprioceptorjev in optimizirati doprinos vidnih informacij pri vzdrževanju ravno- težja. Preiskovanci so se med vadbo zaradi varnosti z obema rokama držali za podpor- no površino. Ravnotežna deska se je nagi- bala v smeri pronacije, supinacije, plantarne fleksije in dorzalne fleksije z nagibi do 15 stopinj. Trening je temeljil na več različnih konceptih, saj so preiskovanci vaje izvajali v različnih smereh nagiba ravnotežne deske z dodelitvijo posebnih nalog, ki so vplivale na gibanje gležnja, in dodatne interakcije z vizualnim podajanjem informacij na zaslo- nu. Iram, Kashif, Hassan, Bunyad in Asghar (2021) so v iskanju povezave med proprio- ceptorji in ravnotežjem izvajali vadbo, ki so jo razdelili na 3 dele. V prvem delu so prei- skovanci stali na penasti podlagi in si poda- jali manjšo žogo iz roke v roko z odprtimi in zaprtimi očmi (Slika 2 I in J). V drugem delu vadbe so si v parih podajali žogo med se- boj in med tem stali na penasti podlagi. V tretjem delu so preiskovanci pri podajanju žoge med seboj stali na trampolinu, ki jim je zagotavljal še več nestabilnosti kot v pr- vih dveh delih vadbe. Espejo-Antúnez idr. (2020) so v študiji poročali o znatnem iz- boljšanju funkcionalne zmogljivosti pri pre- iskovancih, saj so po intervenciji povprečno dosegli za 6,67 s krajši čas na testu vstani in pojdi ter v povprečju prehodili 32,63 m daljšo razdaljo na Cooperjevem testu hoje. Povprečna vrednost Tinettijevega testa Slika 1. Proprioceptivni trening z veliko žogo, polžogo in ravnotežno blazino 72 je bila v eksperimentalni skupini 23,05, v kontrolni pa 19,88. Visokofrekvenčni pro- prioceptivni trening je izboljšal stabilnost preiskovancev, testiranih s testom stoje na eni nogi, za 18,9 %. Pri hoji po tekalni stezi s stopnjevanjem hitrosti pri preiskovancih ni bilo statistično pomembnega izboljšanja indeksa stabilnosti (Riva idr., 2019). V mnogo študijah so ugotovili učinkovi- tost vpliva treninga funkcionalne vadbe na zmanjšanje padcev. Prav tako po navedbah različnih avtorjev to velja za vadbo v do- mačem okolju (Barnett, 2003). Teixeira idr. (2009) so v študiji izvajali funkcionalne vaje za izboljšanje propriocepcije po progresiv- nem zaporedju. Preiskovanci so vadbo za- čeli na stabilni površini in nadaljevali na ne- stabilni. Izvajali so hojo brez ovir, nato hojo z ovirami, hojo naprej z odprtimi in nato z zaprtimi očmi. Začeli so z nizko intenzivno vadbo in nadaljevali z visoko intenzivno. Sonožno stojo so nadgradili z enonožno, nestabilno površino pa so preiskovalci do- segli z ravnotežno blazino in trampolinom. Borges idr. (2021) so primerjali nadzorova- no proprioceptivno vadbo z vadbo v do- mačem okolju. Vaje so bile sestavljene iz petih sklopov. Začeli so s korakanjem na mestu na bombažni blazini ter drsenjem nog (izmenično z eno in drugo nogo) na trdi podlagi, kot bi s stopali brisali po tleh (Slika 2 H). Nadaljevali so v sedečem polo- žaju s prijemanjem bombažne krpe s prsti na nogah in premikanjem krpe v vse smeri. Zadnji dve vaji so preiskovanci izvedli na penasti podlagi debeline 2 cm s koraka- njem na mestu in stojo na obeh nogah, medtem, ko so nagibali zgornji del telesa naprej, nazaj, levo in desno ter krožili z boki v obe smeri. Prav tako so vadbo za propri- ocepcijo v domačem okolju, ki je trajala 12 tednov, nadzirali Pérez-Ros, Martinez-Ar- nau, Malafarina in Tarazona-Santabalbina (2016), vendar v svoji študiji niso podrobno opredelili vaj, ki so jih preiskovanci izvajali. Teixeira idr. (2009) so pri svojih preiskovan- cih po 18 tednih spremljanja ugotovili stati- stično pomembno izboljšanje povprečnih rezultatov pri Bergovi lestvici ravnotežja (za 3,86 točke) ter pri testu vstani in pojdi (za 4,25 s). Dodatno so poročali, da so v ekspe- rimentalni skupini po poznejšem spremlja- nju ugotovili 16 %, v kontrolni skupini pa kar 38 % padcev. Borges idr. (2021) v svoji študiji niso odkrili statistično pomembnih razlik pri rezultatih testa BEST in vrednostih gibanja težišča telesa s pomočjo plošč za merjenje sil med eksperimentalnima skupi- nama in kontrolno skupino. Pérez-Ros idr. (2016) so po 12 mesecih spremljanja svojih Slika 2. Proprioceptivni trening na ravnotežni blazini iz teorije za prakso 73 preiskovancev ugotovili za 10 % manjšo in- cidenco padcev kot pred intervencijo. „ Senzorno-motorični trening Avtorji senzorno-motorični trening običaj- no omenjajo v povezavi s senzorično-mo- torično integracijo. Centralni živčni sistem združuje senzorične in motorične informa- cije za izvajanje spretnih in usklajenih gibov telesa. Vzajemno medsebojno delovanje senzoričnih in motoričnih sistemov je prvi pogoj za učenje in izvajanje usklajenega gibanja. Ahmad, Noohu, Verma, Singla in Hussain (2019) so zapisali, da senzorno- -motorični trening vključuje pospešen vnos somatosenzornih in proprioceptivnih dražljajev, odpravlja mišično neravnovesje in zagotavlja pravilen motorični program na ravni centralnega živčnega sistema. Njihov trening je bil sestavljen iz vadbe za ravnotežje na nestabilni podlagi, vaj za kre- pitev mišic trupa in treninga hoje. Izvajali so počepe z drsenjem hrbta po navpični površini, vaje stoje na eni nogi izmenično ter stopanje na prste in pete obeh nog na ravnotežni blazini. Dodatno so izvajali vaji za krepitev mišic trupa in trening različnih vzorcev hoje. Podoben trening po sistemu krožne vadbe so izvajali Da Silva idr. (2013). Kot so zapisali, so senzorno-motorične vaje izvajali v različnih kombinacijah na stabil- nih in nestabilnih površinah, z odprtimi in zaprtimi očmi in s stojo na obeh ter na eni in drugi nogi izmenično. Trening hoje so iz- vajali s hojo naprej, vzvratno, bočno v levo in desno stran (Slika 3 B), čez ovire (Slika 3 C), po stopnicah in s spremembami smeri hoje glede na zvočne signale, ki so jim jih dajali preiskovalci. Senzorno-motorični trening hoje in vadbo na različnih podpornih površinah so v svoji študiji uporabili tudi Gomiero idr. (2017). Pri vadbi so uporabljali ravnotežno blazino in desko ter manjši trampolin. Silva, Figueredo Borges Botelho, de Oliveira Guirro, Vaz in de Abreu (2015) so ocenjevali učinke soma- tosenzoričnega treninga v stoječem in se- dečem položaju. Menijo, da lahko kronična sprememba v organizmu prekine aferen- tne in eferentne živčne signale spodnjih okončin, zato so izvedli vadbo za spodbu- janje teh signalov. Trening je bil sestavljen iz 13 vadbenih postaj z različnimi podpor- nimi površinami: 10 cm debela pena z vi- soko gostoto, lesena škatla s fižolom, 2 cm debela pena z nizko gostoto, lesena škatla z bombažem, 2 cm debela podloga, ravno- težna deska, brisača, 10 cm debela podlo- ga, žogice s premerom 10 cm, lesena škatla s prosom in brusni papir. Vaje s ponovitva- mi so vključevale trening ravnotežja, ko- ordinacije, koncentracije in krepitve mišic stopal s ciljem spodbujanja mehanizmov nevroplastičnosti za izboljšanje senzorič- nega sistema. Udeležencem so naročili, naj ostanejo 2 minuti na vsaki postaji ter z gi- banjem sledijo počasnim in hitrim ritmom glasbe. Ahmad idr. (2019) so poročali o znatnem izboljšanju rezultatov preiskovan- cev pri funkcionalnem testu dosega, testu vstani in pojdi ter vrednotenju gibanja te- žišča telesa s pomočjo plošč za merjenje sil, medtem ko pri testu stoje na eni nogi z odprtimi in zaprtimi očmi niso zaznali iz- boljšanja. Da Silva idr. (2013) so poročali o izboljšanju pri testu vstani in pojdi z 9,82 na 7,1 sekunde, Bergovi lestvici ravnotežja z 51,05 na 54,78 točke in Tinettijevi lestvi- ci s 25,29 na 27,6 točke. V kontrolni skupini niso opazili razlik. Gomiero idr. (2017) so po 16 tednih senzorno-motoričnega treninga Slika 3. Senzorno-motorični trening 74 poročali o izboljšanju povprečja rezultatov pri testu vstani in pojdi z 9,1 na 7 ,9 sekunde in Tinettijevem testu s 24,3 na 26 točk. Silva idr. (2015) so zaznali statistično pomembne razlike v gibanju težišča telesa z odprtimi in zaprtimi očmi v anteriorno-posteriorni smeri, v medialno-lateralni smeri pa ni bilo statistično pomembnega izboljšanja. Za celotno površino nihanja gibanja težišča telesa niso zaznali statistično pomembnih razlik za izboljšanje ravnotežja. Raziskovalci ugotavljajo, da lahko trening korakanja pomaga pri izvedbi pravilnih, hitrih in dobro usmerjenih korakov, kar je ključnega pomena pri preprečevanju padcev. Tovrsten trening je specifičen še posebej v nestabilnih pogojih, saj izbolj- šuje živčno-mišične, psihološke in senzor- no-motorične sposobnosti posameznika (Okubo, Schoene in Lord, 2016). Morat idr. (2019) navajajo, da je senzorno-motorična vadba korakanja bolj specifična za boljše ravnotežje in preprečevanje padcev kot klasične vaje za izboljšanje ravnotežja (za- drževanje položajev). Opravili so nadzo- rovano vadbo s specifičnim protokolom vaj s korakanjem v stabilnih in nestabilnih pogojih (Slika 3 A, E, F in G). Preiskovanci so se usposabljali na vadbeni platformi s senzorji sile in zaslonom (Dividat Senso), ki omogoča raznovrsten trening za razvoj ko- gnitivnih in gibalnih sposobnosti. Vadbena intervencija je obsegala 11 različnih nalog s korakanjem, izvedenih s pomočjo vadbe- nih iger (angl. Exergames; Targete, Divided, Simon, Flexi, Snake, Tetris, Habitats, Birds in Hexagon). Dve nalogi (Ski in Rocket) nista imeli dodatnih kognitivnih nalog, sicer pa so z različnimi igrami preiskovanci doda- tno spodbujali kognitivne sposobnosti z deljeno in selektivno pozornostjo, vidno- -prostorskim delovnim spominom, miselno rotacijo in kognitivno fleksibilnostjo. Lim (2019) navaja, da so preiskovanci v njegovi študiji izvajali senzorno-motorič- no vadbo po vadbenem programu, ki je temeljil na vadbi ravnotežja s prenosom težišča in z manipulacijami senzoričnih vnosov v različnih pogojih. Multisenzorno motorično usposabljanje je zajemalo vaje na pripomočku z ravnotežno desko (Stabi- lizeT) z odprtimi in zaprtimi očmi. Med dru- go vajo so preiskovanci stali na premičnem pripomočku (Reha-Bar) in z izmeničnim pritiskanjem nog v podlago vrteli kolesa, da so se premikali po prostoru. Medtem so počasi dvigovali roke, obračali glavo v levo in desno stran (30 sekund) in s pogledom navzgor ob ekstenziji v vratu (10 sekund) ter poskušali zadržati ravnotežje. Med vad- bo so jim z električno stimulacijo stimulirali mišico gastrocnemius. Bellomo idr. (2009) so izvajali senzorno-motorični trening po posebnem (Huber) protokolu, ki naj bi spodbujal delovanje vestibularnega siste- ma in gibalno funkcijo. Vadbo so preisko- vanci izvajali na motorizirani platformi oval- ne oblike, ki je opravljala nihajoče rotacijske gibe v različnih območjih in pri različnih hi- trostih. Naprava deluje tako, da uporabniku poruši ravnotežje, zaradi česar mora izvesti posturalne prilagoditve, da ponovno vzpo- stavi ravnotežje. Pri nalogah so bile dodane različne zvočne in vizualne povratne infor- macije o primernosti izvedbe naloge. Man- sano Pletsch idr. (2021) v študiji navajajo, da so izvajali senzorno-motorični trening v domačem okolju, pri čemer je bila vadba, ki so jo izvajali preiskovanci, podobna tisti v raziskavi Borges idr. (2021), le da so slednji opredelili vadbo kot proprioceptivno. Mo- rat idr. (2019) so pri eksperimentalni skupi- ni ugotovili velik statistično pomemben pozitiven učinek na izboljšanje ravnotežja na plošči za merjenje sil in šibko statistično pomembno izboljšanje rezultata pri testu vstani in pojdi (s 6,1 s na 5,9 s). Do podob- nih ugotovitev glede vpliva vadbe na rav- notežje je prišel tudi Lim (2019). Bellomo idr. (2009) so pri svojih preiskovancih po 12 mesecih spremljanja ugotovili izboljša- nje parametrov stabilometričnega testa, pri čemer so imeli moški boljše rezultate kot ženske. Mansano Pletsch idr. (2021) po analizi ravnotežja niso ugotovili statistično pomembnega izboljšanja ravnotežja pri preiskovancih, razen pri meritvah v medi- alno-lateralni smeri z odprtimi očmi v prid skupine z nadzorovano vadbo v primerjavi z domačim programom vadbe, kjer je bil učinek velik in statistično pomemben. „ Zaključek Izsledki pregledane literature kažejo, da imata proprioceptivna in senzorno-mo- torična vadba oziroma trening podobne pozitivne učinke na ravnotežje pri starej- ših osebah. Predvsem pri dinamičnem ravnotežju se je ravnotežje pomembno izboljšalo in posledično zmanjšalo število padcev. Avtorji pregledanih člankov, ki so vadbo opredelili kot proprioceptivno, so v dveh raziskavah poročali, da se ni izbolj- šalo statično ravnotežje, v eni raziskavi pa se ni izboljšala stabilnost med hojo. Ugo- tavljamo, da so avtorji, ki trening oziroma vadbo opredeljujejo kot senzorno-moto- rično, prišli do podobnih rezultatov. Le v dveh raziskavah niso ugotovili statistično pomembnega izboljšanja statičnega rav- notežja (gibanje centra pritiska na ploščah za merjenje sil), pri eni pa so ugotovili, da se je izboljšalo samo pri preiskovancih moške- ga spola. Na podlagi vadbenih intervencij, ki so jih avtorji izvajali v svojih raziskavah, ugotavljamo, da avtorji nepravilno nekon- sistentno opredeljujejo proprioceptivni in senzorno-motorični trening. Prav tako smo ugotovili, da so avtorji v dveh raziskavah enako vadbeno intervencijo enkrat opre- delili kot proprioceptivno, drugič pa kot senzorno-motorično, čeprav gre za dva različna izraza oziroma pristopa. „ Literatura 1. Ahmad, I., Noohu, M. M., Verma, S., Singla, D. in Hussain, M. E. (2019). Effect of sensorimo- tor training on balance measures and pro- prioception among middle and older age adults with diabetic peripheral neuropathy. Gait & posture, 74, 114–120. doi:10.1016/j.gait- post.2019.08.01 2. Asan, A. S., McIntosh, J. R. in Carmel, J. B. (2021). Targeting sensory and motor inte- gration for recovery of movement after CNS injury. Frontiers in neuroscience; 15: 791824. DOI: 10.3389/fnins.2021.791824 3. Barnett, A. (2003). Community-based group exercise improves balance and reduces falls in at-risk older people: a randomised con- trolled trial. Age and ageing, 32(4), 407–414. doi:10.1093/ageing/32.4.407 4. Bellomo, R. G., Iodice, P., Savoia, V., Saggini, A., Vermiglio, G. in Saggini, R. (2009). Balan- ce and posture in the elderly: An analysis of a sensorimotor rehabilitation protocol. International journal of immunopatholo- gy and pharmacology, 22(3_suppl), 37–44. doi:10.1177/03946320090220s308 5. Borges, N. C. de S., Pletsch, A. H. M., Buzato, M. B., Terada, N. A. Y., Cruz, F. M. F. in Guirro, R. R. de J. (2021). The effect of proprioceptive training on postural control in people with diabetes: A randomized clinical trial compa- ring delivery at home, under supervision, or no training. Clinical Rehabilitation, 35(7), 988– 998. doi:10.1177/0269215521989016 6. Cameron, I. D., Dyer, S. M., Panagoda, C. E., Murray, G. R., Hill, K. D., Cumming, R. G. in Kerse, N. (2018). Interventions for preventing falls in older people in care facilities and hospitals. Cochrane database of systematic reviews. doi:10.1002/14651858.cd005465.pub 7. Chantanachai, T., Sturnieks, D. L., Lord, S. R., Payne, N., Webster, L. in Taylor, M. E. (2021). Risk factors for falls in older people with co- gnitive impairment living in the community: Systematic review and meta-analysis. Age- iz teorije za prakso 75 ing research reviews, 71, 101452. doi:10.1016/j. arr.2021.101452 8. Da Silva, K. N. G., Teixeira, L. E. P. de P., Imoto, A. M., Atallah, Á. N., Peccin, M. S. in Trevisani, V. F. M. (2013). Effectiveness of sensorimotor training in patients with rheumatoid arthritis: a randomized controlled trial. Rheumatology international, 33(9), 2269–2275. doi:10.1007/ s00296-013-2706-3 9. Espejo-Antúnez, L., Pérez-Mármol, J. M., de los Ángeles Cardero-Durán, M., Toledo-Mar- huenda, J. V., in Albornoz-Cabello, M. (2020). The impact of proprioceptive exercises on balance and physical function in institutio- nalized older adults: A randomized control- led trial. Archives of physical medicine and re- habilitation, 101(10):1780–1788. doi:10.1016/j. apmr.2020.06.010 10. Ferlinc, A., Fabiani, E., Velnar, T. in Gradisnik, L. (2019). The importance and role of propri- oception in the elderly: a short review. Mate- ria sociomedica 31(3): 219–221. DOI: 10.5455/ msm.2019.31.219-221 11. Ganguly, K. in Poo, M. (2013). Activity-de- pendent neural plasticity from bench to bedside. Neuron, 80(3), 729–741. doi:10.1016/j. neuron.2013.10.028 12. Gomiero, A. B., Kayo, A., Abraão, M., Peccin, M. S., Grande, A. J. in Trevisani, V. F. (2017). Sensory-motor training versus resistance training among patients with knee osteo- arthritis: randomized single-blind controlled trial. Sao Paulo medical journal, 136(1), 44–50. doi:10.1590/1516-3180.2017.0174100917 13. Hauer, K., Rost, B., Rutschle, K., Opitz, H., Specht, N., Bartsch, P. in Schlierf, G. (2001). Exercise training for rehabilitation and se- condary prevention of falls in geriatric pati- ents with a history of injurious falls. Journal of the American geriatrics society, 49(1), 10–20. doi:10.1046/j.1532-5415.2001.49004.x 14. Iram, H., Kashif, M., Hassan, H. M. J., Bunyad, S. in Asghar, S. (2021). Effects of propriocep- tion training programme on balance among patients with diabetic neuropathy: A quasi- -experimental trial. Affiliations expand PMID: 34410254 DOI: 10.47391/JPMA.286 15. Lim, C. (2019). Multi-sensorimotor training improves proprioception and balance in su- bacute stroke patients: A randomized con- trolled pilot trial. Frontiers in neurology, 10. doi:10.3389/fneur.2019.00157 16. Mansano Pletsch, A. H., de Souza Borges, N. C., Villar, D. M., Franzini Sutilo, A. L., de Olive- ira Guirro, E. C., de Paula, F. J. A. in de Jesus Guirro, R. R. (2021). Does sensorimotor train- ing influence neuromuscular responses, ba- lance, and quality of life in diabetics without a history of diabetic distal polyneuropathy? Journal of bodywork and movement therapies, 27, 148–156. doi:10.1016/j.jbmt.2021.01.012 17. Martínez-Amat, A., Hita-Contreras, F., Lomas- -Vega, R., Caballero-Martínez, I., Alvarez, P. J. in Martínez-López, E. (2013). Effects of 12-week proprioception training program on postural stability, gait, and balance in older adults. Journal of strength and conditi- oning research, 27(8), 2180–2188. doi:10.1519/ jsc.0b013e31827da35f 18. Martínez-López, E. J., Hita-Contreras F., Ji- ménez-Lara, P. M., Latorre-Román, P. in Martínez-Amat, A. (2014). The association of flexibility, balance, and lumbar strength with balance ability: Risk of falls in older adults. J sports sci med. 2014 May; 13(2): 349–357. PM- CID: PMC3990889 PMID: 24790489 19. Methley, A. M., Campbell, S., Chew-Graham, C., McNally, R. in Cheraghi-Sohi, S. (2014). PICO, PICOS and SPIDER: a comparison study of specificity and sensitivity in three search tools for qualitative systematic reviews. BMC health services research, 14(1), 1–10. 20. Montero-Odasso, M. M., Kamka, N., Pieru- ccini-Faria, F., Osman, A., Sarquis-Adamson, J., Close, J., Hogan, D. B, … Masud, T. (2021). Evaluation of clinical practice guidelines on fall prevention and management for older adults: A Systematic Review. JAMA netw open. 2021;4(12):e2138911. doi:10.1001/jama- networkopen.2021.38911 21. Morat, M., Bakker, J., Hammes, V., Morat, T., Giannouli, E., Zijlstra, W. in Donath, L. (2019). Effects of stepping exergames under stable versus unstable conditions on balance and strength in healthy community-dwelling ol- der adults: A three-armed randomized con- trolled trial. Experimental gerontology, 1 10719. doi:10.1016/j.exger.2019.110719 22. Okubo, Y., Schoene, D., in Lord, S. R. (2016). Step training improves reaction time, gait and balance and reduces falls in older peo- ple: a systematic review and meta-analysis. British journal of sports medicine, 51(7), 586– 593. doi:10.1136/bjsports-2015-095452 23. Pérez-Ros, P., Martinez-Arnau, F. M., Ma- lafarina, V. in Tarazona-Santabalbina, F. J. (2016). A one-year proprioceptive exercise programme reduces the incidence of falls in community-dwelling elderly people: A before–after non-randomised intervention study. Maturitas, 94, 155–160. doi:10.1016/j. maturitas.2016.09.0 24. Proske, U. (2005). What is the role of muscle receptors in proprioception? Muscle & nerve, 31(6), 780–787. doi:10.1002/mus.20330 25. Proske, U. in Gandevia, S. C. (2009). The kinaesthetic senses. The journal of physio- logy, 587(17), 4139–4146. doi:10.1113/jphysi- ol.2009.175372 26. Riva, D., Fani, M., Benedetti, M. G., Scarsini, A., Rocca, F. in Mamo, C. (2019). Effects of high- -frequency proprioceptive training on single stance stability in older adults: Implications for fall prevention. Biomed research internati- onal, 2019, 1–11. doi:10.1155/2019/2382747 27. Rogers, M. E., Page, P. in Takeshima, P. (2013). Balance training for the older athlete. The in- ternational journal of sports physical therapy, 8(4): 517–530. 28. Silva, P., Figueredo Borges Botelho, P. F., de Oliveira Guirro, E. C., Vaz, M. M. O. L. L. in de Abreu, D. C. C. (2015). Long-term benefits of somatosensory training to improve balance of elderly with diabetes mellitus. Journal of bodywork and movement therapies, 19(3), 453–457. doi:10.1016/j.jbmt.2014.11.002 29. Teixeira, L. E. P. P., Silva, K. N. G., Imoto, A. M., Teixeira, T. J. P., Kayo, A. H., Montenegro- -Rodrigues, R., … Trevisani, V. F. M. (2009). Progressive load training for the quadriceps muscle associated with proprioception exercises for the prevention of falls in post- menopausal women with osteoporosis: a randomized controlled trial. Osteoporosis international, 21(4), 589–596. doi:10.1007/ s00198-009-1002-2 30. Vieira, E. R., Freund-Heritage, R. in da Costa, B. R. (2011). Risk factors for geriatric patient falls in rehabilitation hospital settings: a sy- stematic review. Clinical rehabilitation, 25(9), 788–799. doi:10.1177/0269215511400639 doc. dr. Žiga Kozinc Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju ziga.kozinc@fvz.upr.si