
K. k. Stadiegafoibliot^oK

Moč priprošnje

Sv. Antona Padov.

=□ Zgledi □=

Zbral

Dr. Jos. Rnt. Keller

LJUBLJANA 1913.

Založila »Katoliška bukvama".

Tisk J. Krajec nasl. Rudolfovo.

Moč priprošnje

Sv. Antona Pad.

    

Zgledi.

::: LJUBLJANA 1913. :::

ZALOŽILA „KATOLIŠKA BUKVARNA 11 .

Tisk J. Krajec nasl. :: Rudolfovo.

Št. 3661.

Natisk odobril

Knezoškofijski ordinarija! v Ljubljani,

25. avgusta 1913.

Flis m. p.

Predgovor k slovenski izdaji.

Češčenje sv. Antona Padovanskega je tudi med
Slovenci zelo razširjeno; verno slovensko ljudstvo se
zelo rado priporoča padovanskemu čudodelniku, posebno
še tedaj, če gre za kako izgubljeno stvar. Zato vam,
dragi Slovenci, poklanjamo v tej knjižici več zgledov,
ki kažejo, kako rad uslišuje sv. Anton zaupne prosilce
in kako mogočna je njegova priprošnja pri Bogu. In
tako se bo češčenje velikega svetnika na slovenski
zemlji še bolj utrdilo in razširilo.

Izjava.

Zgodbe v tej knjižici naj imajo toliko veljave,
kolikor jim jo priznava rimska stolica.

Prvi del.

Čudeži sv. Antona v življenju.

1. Dar jezikov.

Pridige apostolskega sv. Antona so spremljali vedno
veliki čudeži; čudež je bil pri njem že pridiga sama.
Ne da bi se učil jezikov — do sedaj je v samostanu
le »molčal v vseh jezikih" —, je vendar govoril v Italiji
laški, na Francoskem francoski, in dobro so ga razumeli
celo tedaj, če je pridigoval latinski v portugalskem na¬
rečju. Sv. Anton je imel dar jezikov, kakor apostoli na
binkoštni praznik; vsak ga je slišal govoriti v svojem
lastnem jeziku.

Drugi čudež, ki je spremljal svetnikove govore,
je bil, da ga je tudi pri ogromni množici 20.000 po¬
slušalcev vsak popolnoma razumel, tako oni, ki so bili
blizu njega, kakor tudi oni, ki so stali oddaljeni.

Zato se je sloves in ime sv. Antona hitro razširilo
po vsej Italiji; nešteto poslušalcev iz mesta in dežele je
hodilo poslušat njegove govore in kmalu se je pokazala
povsod med ljudstvom velika izprememba v mišljenju
in vedenju. (Seebock, „Sv. Anton", str. 28.)

2. Sv. Anton pridiguje ribam v Rimini.

Kriva vera Manihejcev, ki je ena izmed najbolj
obsodbe vrednih krivih ver in ki jo je že sv. Avguštin
zmagoslavno pobil, se je v 11. in 12. stoletju zopet
pokazala; posebno se je šopirila v Italiji in na južnem
Francoskem in nevarno se je jela širiti v mestu in na

- G —
deželi pod imeni Katarcev in Valdencev, Albingencev
in Patarcev.

Ker je bila torej nevesta Kristusova, sv. katoliška
Cerkev, v tako veliki stiski, ji je poslal Bog v svojem v

usmiljenju na pomoč dva izvanredna pomočnika, dva P
velika patriarha, namreč sv. Dominika in sv. Frančiška, s
ki sta z izbrano četo svojih sinov pobijala krivoverce v
z učenostjo, molitvijo, svetostjo svojega življenja in tudi
s krvjo in jih končno premagala. s

Tega slavnega boja za čast božjo in zveličanje 1
duš se je odlično udeležil tudi sv. Anton. Po njegovem
prizadevanju je bila rešena te kuge Romagna. Morda 1
je bilo najbolj okuženo mesto Rimini*), proti kateremu 1
so njegovi goreči škofje in celo rimska stolica zastonj 1
poizkušali razna sredstva. Ko pa pride v bližino mesta
naš sveti misijonar, je obšel krivoverce velik strah; pred
svetnikom je namreč šel sloves, da se mu ne more
upreti noben nasprotnik. Zato se krivoverci dogovore, sv.
Antona niti ne poslušati in našuntajo k temu tudi ljudstvo.

Ko tedaj pride svetnik, ki je bil vajen povsod
videti pred seboj mnogoštevilno množico, opazi, da se
vsi skrivajo pred njim, in da prihaja k njegovim pridigam
le par žensk in starčkov. Vendar zato ne izgubi poguma
in ne odneha, kar je enkrat začel v čast božjo, ampak
pridiguje onim maloštevilnim, in sicer s tako gorečnostjo,
da so krivoverci sklenili, ko so to izvedeli, umoriti ga.

Ko svetnik to sliši, se skrije v neko oddaljeno
sobo, ostane tu več dni in prosi Boga z molitvijo,
postom in strogo pokoro usmiljenja, da bi ozdravil to
ljudstvo slepote in trdovratnosti s poukom v katoliški veri.

Iz samote se poda sv. Anton naravnost na obrežje
Jadranskega morja, tja kjer se izliva vanj reka Marechia,
in zakliče glasno ribam:

»Pridite, ribe, ki nimate pameti, pridite, in poslu¬
šajte besede Boga, ki vas je ustvaril, v osramočenje
ljudem, ki so trdovratni v zmoti'in zapirajo srce in
ušesa božjemu glasu." — Prišlo pa je na obrežje tudi

*) V Italiji.

S< Q<  S}

7

mnogo radovednežev in sramotilcev. In glej, nezaslišan
čudež! Komaj je svetnik izgovoril zapovedujoče besede,
že se je začelo morje gibati, in prikazala se je na po¬
vršini množica rib vseh vrst, velikih in malih; hitro so
plavale proti obrežju, kjer je stal sv. Anton, in se po¬
stavile s kvišku stegnjenimi glavami v najlepšem redu
v vrste, kakor vojaki pred svojim poveljnikom.

Ko je svetnik videl, prihajati svoje čudne poslu¬
šalce, se je razveselil v Gospodu in je začel ribam prav
ljubeznjivo pridigovati:

„ Hvalite Gospoda, ribe, slavite svojega Stvarnika,
pojte mu hvalo, da vam je ogradil v stanovališče tako
plemenit in skoro neomejen element, s tako mnogimi
pribežališči pred vsakim viharjem, da je naredil vode
tako čiste, tako prozorne, da morete poiskati ceste svojih
potovanj in se izogniti zalezovanju svojih sovražnikov.
Taisti Bog vas je pri stvarjenju blagoslovil, vam pri¬
pravil dostojno hrano in vas obdaril s čudovito rodo¬
vitnostjo nad vsemi živalmi za pomnožitev vašega zaroda.
Hvalite Boga zaradi mnogih prednosti in svoboščin, ki
vam jih je podelil. Stvarnik vas je oprostil hlapčevstva
vseh živih bitij, vas ohranil pri življenju ob vesoljnem
potopu in dopustil, da ste plavale neovirano, brez ne¬
varnosti in škode, ko so vse druge živali poginile bolj
vsled strahu, kakor vsled valov. Po eni izmed vas je
pripravil Gospod svojemu bežečemu preroku bivališče
za tri dni in je ozdravil slepega Tobija. Ve same ste
radodarno izročile Odrešeniku in njegovim učencem
denar za davek. Ve ste tudi hrana spokornikov, ki se
vzdrže mesa. Vaše meso »je hotel uživati sam Zveličar,
ko je vstal od mrtvih, da bi nepobitno dokazal resnico
svoje človeške narave in vstajenja od mrtvih. Da, Gospod
sam je hodil po vašem prebivališču nad vašimi glavami
in si je izbral učence izmed ribičev, da bi jih naredil
za ribiče ljudi in zato jih je tudi toliko izmed vas pri¬
vedel v njihove mreže. “

Kakor da bi ribe, velike in male, pazljivo poslušale,
je vedno bolj naraščalo njihovo število, in kakor da bi
imele razum, so dvigale glave ali pa so se potapljale

8

v globočino, široko so odpirale usta in se niso ganile Zf

z mesta, dokler jih ni sv. Anton blagoslovil in odslovil, sl

Potem so močno tolkle s plavutami in izginile v morju,
ki je še dolgo nemirno valovalo. Pa tudi med poslu- n

šalci je nastalo veliko gibanje; mnogi so pri tem po- u

gledu jokali ginjenja, nekateri so se vrgli k svetnikovim li

nogam in ga prosili odpuščenja za svojo nevero; nekaj č

pa jih je pohitelo v mesto in so pripeljali s seboj c

množico ljudstva. 2

Sv. Anton je porabil to priložnost, da je, kažoč na i
pokorščino nespametnih živali, opozoril ljudi na njihovo
nehvaležnost in nevero. Živo jim je predočil hudobijo
greha, posebno krive vere in je njihove zmote tako
dobro ovrgel, da se je razen nekaterih, ki so ostali
trdovratni, izpreobrnilo vse mesto. Tako je odprl sveti
Anton s svojo gorečnostjo mestu Rimini vrata v ovčji
hlev svete Cerkve in v nebesa.

(V vseh svetnikovih življenjepisih.)

3. Zakaj kličemo sv. Antona na pomoč
za izgubljene stvari.

Sv. Anton je bil poleg pridigarja tudi lektor teo¬
logije v Montpellier-u, da bi mlajše brate mojstersko
izuril v tej vedi. Tu se je prigodila čudna zgodba z
enim njegovih učencev. Sv. Anton je imel razlago
psalmov, ki jo je lastnoročno spisal. Neki novic, ki se
je bil že naveličal samostanskega življenja, je sklenil
zopet iti med svet. Vzel je svetnikovo knjigo in je
zapustil samostan. Svetnik je bil radi tatvine zelo ža¬
losten; greh in pogubljenje, ki je grozilo nesrečniku,
mu je šlo pač bolj k srcu kakor izguba knjige, ki mu je
bila pri njegovem poučevanju tako potrebna in koristna.

Ker so bile v onem času vse knjige pisane z roko
na pergament, zato so bile redke in drage. Srednja
cena navadne knjige je znašala 400 do 500 frankov
sedanje zlate veljave. Leta 1240. so plačali menihi iz Ka-
maldoli za okrašeno mašno knjigo 200 zlatnikov (Hurter;

9

Zgodovina papeža Inocenca III., zv. IV.). Znani so še
slučaji, ko se je dobilo za eno knjigo celo posestvo.

Sv. Anton se je zatekel k molitvi in je prosil Boga,
naj se usmili onega nesrečnika in tudi, naj njemu vrne
ukradeno knjigo. Gospod je takoj uslišal zaupno mo¬
litev svojega zvestega služabnika. Ko je hotel iti tat
črez neki most, se mu postavi na njem nasproti hu¬
dobec v podobi strašnega črnca s sekiro v roki. »Nazaj,"
zakriči prikazen, »vrni ukradeno blago, drugače te ubijem
in vržem v reko." Prestrašen od peklenske pošasti in
vsled žuganja, se novic takoj skesano in ponižno vrne
v samostan; tam se vrže k svetnikovim nogam, ga prosi
odpuščenja in mu vrne knjigo. Obenem pa prosi zopet
za vsprejem v red, tako zelo ga je izpremenilo čudno
srečanje. Svetnik mu je odpustil in poln hvaležnosti
do Boga, ga svaril pred zalezovanjem hudobnega duha
in ga navduševal, da ostane stanoviten v božji službi.

Verjetno je, da je ta čudovita zgodba povod, da
kličemo sv. Antona na pomoč za izgubljene stvari. Pri¬
poveduje se namreč, da je bila knjiga, ki je bila svet¬
niku ukradena, še v prejšnjem stoletju shranjena v
cerkvi frančiškanov konventualcev v Bologni.

(Meier, O. S. B. „Sv. Anton Padovanski" str. 29.)

4. Potolažene matere.

V Brivi je poveličal Bog svojega služabnika z
mnogimi čudeži. Neka ženska je prihitela k svetnikovi
pridigi in je pustila svoje dete doma zaprto, v zibelki.
Ko pride domov, najde dete mrtvo. Vsa potrta od ne¬
izmerne žalosti se vrne jokaje k sv. Antonu in mu
razodene svojo nesrečo. Svetnik opominja mater, naj
zaupa v Boga in ji reče, naj gre le potolažena na svoj
dom. Doma najde srečna mati sinčka pri življenju.

Neka druga žena je tudi medtem, ko je šla k
pridigi, pustila otroka doma, in sicer v bližini ognja,
pri katerem se je grel kotel vode. Ko se vrne, zagleda

10

v svojo grozo dete v vreli vodi. Silno žalovaje potegne
otroka iz kotla, najde ga pa veselo presenečena ne-
opečenega in popolnoma zdravega.

(Seebock, „Sv. Anton “ str. 53.)

5. V dežju obvarovana mokrote.

Nekega dne se je prigodilo v samostanu v Brivi,
da brat kuhar ni imel ničesar več v zalogi, da bi mogel
postreči menihom. Zadrego potoži sv. Antonu in ta
prosi neko pobožno ženo, naj se usmili bratov in naj
jim pošlje nekaj zelja. Bilo pa je slabo vreme in de¬
ževalo je curkoma. Vendar tako veliko je bilo spošto¬
vanje dobre žene do sv. Antona in tako veliko njeno
usmiljenje do ubogih bratov, da je navzlic dežju zapo¬
vedala dekli, naj gre v vrt po zelenjavo. Dekla je ubogala
in tekla na vrt; tam je natlačila toliko zelenjave, kolikor
se ji je zdelo potrebno, jo nesla v samostan, ki se je
nahajal v bližini in se nato vrnila domov. Med tem
časom pa dež ni niti za trenutek prenehal in vendar
ni bila dekla nič mokra niti po obleki niti po nogah,
kakor da bi bila ves čas na suhem. Zato pravi svoji
gospodinji: »Ako je treba očetu Antonu in njegovim
sobratom storiti kako uslugo, me lahko pošljete na
konec sveta. In ako bi deževale prekle, bi se ne bala,
ker bi bila varna pred njimi." Po teh besedah pokaže
svojo obleko in noge, ki so bile popolnoma suhe; niti
kapljica dežja'ni padla nanje. Njena dobra gospodinja
pa je zadobila zato še večje spoštovanje in ljubezen
do ubogih menihov. Priporočila jih je svojemu edinemu
sinu Petru, ki je bil kanonik v Noblet-u (Noble), naj
jih podpira po svoji možnosti z darovi, češ, prepričan
naj bo, da mu bo Gospod obilo poplačal.

(Meier, „Sv. Anton Padovanski" str. 36.)

11

6. Čudovita prerokba.

Ko je postal sv. Anton gvardijan v samostanu Puy
v Valei, je srečal nekoč notarja, ki je zelo razuzdano
živel. Sv. Anton se odkrije in se mu prikloni zelo spo¬
štljivo. Notar je mislil, da se svetnik norčuje. Zato se
je čutil razžaljenega in je zagrozil sv. Antonu, da ga
za tako razžaljenje zabode z mečem. Svetnik mu od¬
govori, da kaj takega nima niti v mislih, da bi ga hotel
zasramovati ali se norčevati iz njega, ampak nasprotno,
da ga zato tako ljubeznjivo in spoštljivo pozdravlja, ker
ve, da bo postal še slaven mučenec Kristusov; le to
ga še prosi, naj se spomni nanj, ko bo v mukah. Notar
se je smejal. Toda svetnikova prerokba se je kmalu
izpolnila. Neki škof je namreč potoval v Palestino, da
bi tam sodeloval pri izpreobračanju Saracenov. Notar,
ki mu je sledil tja, je zadobil tako gorečnost za zve¬
ličanje nevernikov, da jim je sam oznanjeval resnice
naše svete vere in jih opozarjal na budalosti moha¬
medanske vere. Trdovratneži pa so izlili sedaj vso jezo
nanj, ga mučili tri dni na najstrašnejši način in ga
končno umorili. Umirajoč je povedal, da mu je sveti
Anton ta srečni dogodek že prerokoval in da se ga
mora zato smatrati za velikega preroka. Ravnotako kakor
je sv. Anton spoznaval prihodnje reči, je po božjem
razsvetljenju videl tudi najskrivnejše in človeškim očem
najbolj zakrite reči.

(P. Seb. Scheyring, „ Čudodelni sv. Anton Padovanski.“)

7. Sv. Anton, usmiljen pomočnik nesrečnih žena.

Kot posebnega pomočnika se je izkazal sv. Anton
ženam, ki so bile v velikih stiskah, ali ako so morale
mnogo pretrpeti od ljubosumnih mož. Od tod brez dvo¬
ma dejstvo, da ga ženske časte kot posebnega patrona.
Tu navedemo nekaj zgledov njegove čudodelne pomoči.

Neka pobožna žena je iz spoštovanja do frančiš¬
kanov izvršila zanje neko delo in nakupila nekaj stvari.
Njihovo izpodbudljivo življenje namreč in njihove čed-

12

nosti so jim pridobile dobrohotnost vseh dobrih ljudi,
ki so zato radi skrbeli za njihove časne potrebe. Ta
pobožna žena pa se je vrnila domov šele pod noč in
zato jo je njen čmerni in ljubosumni mož sprejel z
zbadljivimi besedami. Začel jo je celo pretepati in ji
je izpulil v jezi skoro vse lase. Žena je bila vsled tega
še toliko bolj žalostna, ker se ni upala brez las več
med ljudi. Skrbno zbere izpuljene lase in polna za¬
upanja do očeta Antona ga prosi drugi dan za obisk.
Ko se svetnik takoj oglasi, mu uboga žena potoži kri¬
vico, ki jo je pretrpela in mu pove, kaj je bilo vzrok
moževe jeze. Nato ga prosi, naj moli k Bogu, da ji
lasje zopet zrastejo. Sv. Anton se vrne v samostan in
se poda takoj s svojimi sobrati k molitvi za dobrotnico.
In ne zastonj. Takoj so prenehale vse bolečine in lasje
so ji zopet zrastli, ne da bi ji le eden manjkal. Ko je
mož videl tako velik čudež, se je skesal in poboljšal
in od tega dne je bil frančiškanom ravnotako naklonjen
kakor njegova žena.

(Meier, „Sv. Anton Padovanski" str. 37.)

8. Hvala iz ust malčkov.

Sv. Anton je prehodil provincijo Romagno, tudi
Emilia imenovano in je prišel iz Padove v Palesine in
potem v Ferraro, kjer se je mudil dalj časa. V tem
mestu sta živela plemenita zakonska, ki sta bila v več¬
nem prepiru. Žena je bila krasotica in tudi obdarjena
z najboljšimi duševnimi darovi, tako da so jo vsi, ki
so jo poznali, občudovali. Njen soprog pa je bil pri
tem nezadovoljen vsled — ljubosumnosti in je ravnal
s svojo zakonsko polovico tako, da ji že ni bilo več mo¬
goče prenašati. Živela sta namesto v ljubezni drug
drugemu v trpljenje in muko. Ko je žena porodila
lepega dečka, je ta družinski dogodek vzbudil v oče¬
tovem srcu mesto veselja tisoč ljubosumnih misli na
njegovo ženo, ki pa je bila nedolžna. Satan je nesreč¬
nega moža tako držal na vrvi, da je že premišljeval,

13

kako bi spravil s sveta mater in otroka. V onem času,
ko se je nesrečnik pečal z merilnimi mislimi, pride v
Ferraro sv. Anton in začne velik ljudski misijon. Čista
Suzana se zateče sedaj k temu novemu Danielu, mu
razloži žalostne družinske razmere in ga prosi, naj moli
k Bogu, da odvrne od nje težki križ in izpremeni misli
njenega moža.

Kako močna je bila molitev sv. Antona, nam kaže
izid. Kmalu nato se je namreč prigodilo, da se je božji
služabnik sešel na glavnem mestnem trgu z več go¬
spodi, s katerimi se je pogovarjal; med njimi je bil
tudi oni plemeniti gospod, ki je s svojo soprogo ravnal
tako neplemenito. Božja previdnost pripelje v tem sreč¬
nem trenutku mimo pestunjo one nesrečne žene; pri¬
nesla je ravnokar na izprehod v plenice zavitega njenega
ljubkega otročička, ki je bil bolj podoben angelju kakor
človeškemu bitju. Pri njegovem pogledu se ljubosumni
oče iz jeze ugrizne v jezik in kri zopet v njem močno
zavre. Sv. Anton je imel sedaj krasno priložnost, da
ozdravi očetovo ljubosumnost. Približa se torej pestunji,
ji vzame dete z naročja in ga zelo nežno in ljubeznjivo
ljubkuje; kakor v šali ga vpraša: „Ljubo dete, povej
mi vendar, kdo od teh je tvoj oče?" Okoli stoječi so
se smejali besedam sv. Antona. Ta pa je stavil vprašanje
v božjem imenu popolnoma resno, da se izkaže resnica.
In glej! mali deček, ki je bil star šele nekaj tednov,
odgovori jasno in razločno: „Ta je moj oče!" in obrne
pri tem svoj obrazek proti plemenitašu, svojemu pra¬
vemu očetu. Temu dogodku so se vsi navzoči živo
začudili, očeta pa se je polastilo neizrekljivo veselje.
Sv. Anton mu poda otroka z besedami: „Vzemite ga;
sedaj ne bodete več dvomili, da ni vaš telesni otrok,
ko je sam pričal." Oče vzame otroka v svoje roke in
ga nese sam v triumfu domov. Sedaj se je naselil v
družini mir. in veselje, sreča in složnost.

Ta dogodek je kmalu postal znan po vseh krajih
in je še sedaj vsekan v mramor ovekovečen v svetnikovi
kapeli v Padovi. (Seebock, „Sv. Anton" str. 79.)

14

9. Prjkazen božjega deteta.

Frančiškani niso imeli v Padovi še nobenega samo¬
stana znotraj mestnega obzidja. Samostan v Arcelli, ki
je bil tri četrt ure oddaljen od Padove, pa je bil za
sv. Antona zelo neprikladen; kajti mnogokrat je imel
misijonska opravila pozno v noč in bil tako večkrat
prisiljen ostati v mestu, ker so bila mestna vrata že
zaprta. Vendar mu ni bilo težko cjobiti prenočišča, ker
so mu ga mnogi ponujali: med drugimi tudi neki po¬
božen gospod, pozneje mnogokrat imenovani Tiso
Borghese, grof pl. Camposanpietro (Poljana sv. Petra),
ki je zato prejel posebno milost. Ta mož je bil iskren
prijatelj sv. Antona in je božjega služabnika globoko
spoštoval. Vse, kar je pri svojem gostu videl ali od
njega slišal, si je zapisal. Mnogokrat je celo ponoči
skozi ključavnico opazoval sv. Antona, kaj dela v sobi.
Nekoč gre Tiso zopet okrog polnoči mimo svetnikove
sobe. Kar opazi, da prihajajo iz nje žarki izvanredne
svetlobe. Stopi bliže, pogleda skozi špranjo in zagleda
v naročju sv. Antona čudovito lepega dečka, ki ga je
svetnik srčno ljubkoval. Hišni gospodar si ni mogel
razložiti, kako je prišlo ljubko dete v sobo njegovega
gosta in zakaj je soba napolnjena s tako svetlobo.
Vendar, ko opazuje lepe dečkove poteze in njegovo
veličastnost in obenem vidi, da je sv. Anton zamaknjen,
spozna čudež. Nebeški Zveličar se je namreč prikazal
svojemu zvestemu služabniku v podobi deteta v svetlobi
in sijaju, da bi ga za njegov veliki trud potolažil z
nebeško tolažbo in ga pokrepčal. Prikazen je trajala le
nekaj časa. Dete je naenkrat izginilo, ž njim žarki in
vse je bilo zavito v najglobokejšo nočno temo. Sv. Anton
se je takoj dvignil od molitve, šel hitro iz sobe in se
zadel v temi ob svojega prijatelja. Kakor da bi storil
hudodelstvo, je svetnik grofa ponižno prosil, naj ni¬
komur ne zine besede o tej prikazni. Dokler je sv. Anton
živel, je molčal tudi grof; po njegovi smrti pa je raz¬
odel prikazen v slavo svojega prijatelja. O prikazni ni
nikdar drugače govoril, kakor s solzami v očeh in je

15

povedal pri tem še več drugih stvari. Nebeška svetloba,
ki je prihajala od nebeškega deteta, je bila mnogo
svetlejša in lepša kot solnčni žarki, toda modra; očesu
se ni bleščalo, pač pa je bilo srce napolnjeno z nepo¬
pisno tolažbo. Božje dete je samo opozorilo sv. Antona
na opazovalca s tem, da je pokazalo s prstom proti
vratom. Toda sv. Anton se ni ganil, ker ni hotel svo¬
jemu gostitelju odvzeti nebeške tolažbe. Tudi je videl
neko knjigo, svetnikov brevir, na katerem je stal deček.

To celo prikazen nam pripoveduje toliko starih
zgodovinopiscev, da se ne more o njeni resničnosti
nič več dvomiti; iz tega je tudi nastalo navadno upo-
dobljenje sv. Antona z Jezuščkom v naročju.

(Seebock, »Sv. Anton" str. 64.)

10. Polet v Lizbono.

Oče sv. Antona Don Martino pl. Bouillon (Bujon)
je živel v Lizboni. Nekoč se je izvršil prav v bližini
njegove hiše strašen umor. Nekega mladeniča so po
noči na javni cesti napadli in umorili, a morilci so bili
tako previdni, da so vrgli truplo črez zid na vrt grofa
bujonskega in tako zvalili sum nanj. In res je prišel
pleminitaš v ječo. Začeli so proti njemu mučno pre¬
iskavo, ki je ni hotelo biti konec, in vse je kazalo, da
bo nedolžni Don Martino na smrt obsojen. Sv. Anton
je bil takrat v Padovi, kjer je služil Bogu, iz ljubezni
do katerega je zapustil domačo hišo in domovino. Toda
Gospod Bog je hotel svojega služabnika poveličati in
proslaviti tudi v domovini in pokazati rojakom njegovo
veliko svetost po posebnem čudežu. Nekega dne obda
božjega služabnika v Padovi sredi molitve naenkrat
čudna svetloba in svetnik vidi žalostni položaj svojega
telesnega očeta. Zelo vznemirjen nadaljuje molitev in
prosi toliko bolj vztrajno Gospoda, naj reši očeta. Nato
se poda h.gvardijanu in ga prosi dovoljenja, da bi
smel za kratek čas zapustiti Padovo. Daši je bil svetnik
provincijal, je vendar iz ljubezni do ponižnosti in po-

16

korščine prosil vedno in za vsako najmanjšo stvar pred¬
stojnika samostana, v katerem je bival, in je hotel biti
od njega odvisen. Ko sv. Anton dobi dovoljenje, za¬
pusti samostan in mesto poln žive vere, da bo prišel
v Lizbono še pred smrtno obsodbo očetovo. In ko
pospeši v goreči molitvi svoje korake, opazi, da se
nahaja že v popolnoma drugem kraju, na domačih tleh
pred vrati glavnega mesta Lizbone. Lahko si mislimo,
kakšne občutke je imel svetnik pri tej čudoviti božji
pomoči. Toda najprvo je šlo za rešitev nedolžnega
dragega jetnika. Sv. Anton gre takoj pred sodišče in
nastopi kot nepoznan advokat za svojega očeta. Sodniki
so se zelo čudili tujemu patru in prostodušnosti in
spretnosti njegovega govora, toda prepričati o obto-
ženčevi nedolžnosti se niso dali. Od ljudi zavrnjen se
zateče svetnik toliko zaupneje k Bogu in zahteva pred
sodiščem s čudovito odločnostjo, naj se umorjeni iz¬
koplje. Pri tem predlogu je prišla napetost do vrhunca.
Sv. Anton se takoj napoti na pokopališče in sodnikom
ni hotel pustiti toliko časa, da bi se popolnoma zavedli.
Vsi gredo za njim in ž njimi velika množica ljudstva.
Radovednost je bila nepopisna. Ko pridejo h grobu,
zapove svetnik, naj mrliča odkopljejo. Ko se je že po¬
kazala krsta, zakliče sv. Anton glasno in zaroti v božjem
imenu mrtveca, naj priča pred navzočimi sodniki, če
je Martino bujonski njegov morilec. Na svetnikove be¬
sede se truplo z gornjim delom dvigne, oprto z eno
roko na zemljo, drugo dvignjeno in odgovori zamolklo,
toda razločno, tako da so ga lahko vsi slišali, da grof
bujonski ni morilec. Mladenič nato prosi sv. Antona
mašniške odveze od nekega izobčenja, katere vsled
nagle smrti ni mogel več dobiti. Ko se to zgodi, se
mladenič zopet vleže v krsto k počitku, v katerem ga
ni motil nikdo več. Sv. Anton pa izgine v trenutku
izpred oči sodnikov in ljudstva, ki vsi kakor iz sanj
vzbujeni vpijejo: „ Čudež, čudež, velik čudež!“ Dokaz
za grofovo nedolžnost je bil torej tukaj. Don Martino
je bil oproščen in čast mu je bila vrnjena — po ne¬
pričakovani pomoči njegovega svetega sina Antona. Lep

17

je bil tudi odgovor, ki ga je dal svetnik sodnikom, ko so
ga vprašali, kdo je morilec: »Prišel sem, da oprostim
nedolžne,“ je odgovoril sv. Anton, »in ne da izdam
krivce/

Ves čudoviti dogodek je trajal en dan in dve noči;
nato je bil sv. Anton zopet čudežno prenesen v Padovo
v samostan S. Maria deli’ Arcella.

(Seebock, Sv. Anton“ str. 69.)

11. Sv. Anton zopet reši očeta.

Oče sv. Antona je imel, na kraljevem dvoru važno
službo. Daši nam naslov, ki ga je imel ni znan, vendar
vemo, da je upravljal velik del kraljevih dohodkov.
Nekoč je razdelil med nekaj kraljevih uradnikov vsoto
denarja. Bodisi da je pobotnico izgubil, bodisi da si
je sploh ni dal napraviti, ker je pri svoji poštenosti in
odkritosti mislil, da so drugi ravno tako pošteni kakor
sam, skratka, imel ni ničesar, s čimer bi mogel doka¬
zati, da je izplačal vsoto. Njegovi nevošljivci, ki so
mu zavidali odlično službo in kraljevsko naklonjenost,
so premišljevali, kako bi ga ugonobili. Zahtevajo torej
od njega prejeto vsoto še enkrat in drzno taje, da bi
jo bili že prejeli. Prišlo je do preiskave. Nesrečni oče
se sklicuje nato, da je že vse plačal, toda zastonj, ker
ni imel nobenih dokazov. Tu pride očetu nepričakovano
na pomoč njegov sin Anton in opomni njegove sov¬
ražnike, ob katerem času, na katerem kraju in ob kateri
uri so prejeli denar. Imenuje jim celo vrsto denarja in
zahteva, naj podpišejo pobotnico; ako tega ne store,
naj se boje božje kazni. Hudobneži, potrti, si ne upajo
več ugovarjati taki priči. Priznajo, da so prejeli denar
in sedaj je Martino bujonski lahko odšel prost in je
imel odslej mir pred svojimi sovražniki.

(Meier, »Sv. Anton Padovanski" str. 72.)

2

18

12. Sv. Anton ozdravi pohabljenca.

Nekoč pride iz Padove k sv. Antonu k spovedi mla¬
denič po imenu Leonardo. Izpove se, da je iz zlobnosti
sunil lastno mater z nogo s tako močjo, da je padla.
Sv. Anton je hotel, da mladenič spozna velikost greha,
zato mu reče: »Noga, ki udari očeta ali mater zasluži,
da se odseka.“ Mladenič je razumel besede v drugem
pomenu, kakor je mislil svetnik in je bil poleg tega še
bolj »kratke pameti* 1 . Gre torej domov, vzame sekiro
in si odseka nogo, s katero je sunil mater. Vest o tem
strašnem činu se je kmalu razširila po vsem mestu in
je prišla tudi do ušes sv. Antona. Svetnik takoj hiti k
mladeniču in moli nad nesrečnežem, odsekano nogo
prime, jo pritisne na bolni del, naredi znamenje sv.
križa in noga je bila zdrava kakor poprej.

(Meier, »Sv. Anton Padovanski 11  str. 78.)

13. Veter in dež sta pokorna svetniku.

V Bourges-u (Burž) na Francoskem se je zgodil
sledeči čudež. V celem mestu ni bilo mogoče dobiti
nobene cerkve in nobenega trga, ki bi bil zadosti pro¬
storen za velikansko množico ljudstva, ki je drla skupaj
k pridigi sv. Antona. Bili so torej prisiljeni, da se zbero
na prostem zunaj mesta. Kanoniki se spremljani od
ljudstva napotijo v procesiji na neki prostor nedaleč
od mesta. Bilo je poleti in nebo popolnoma jasno, ko
je sv. Anton pričel s pridigo. Kar se začno na nebu
kopičiti oblaki, ki jih je veter gnal od vseh strani in
grom in blisk naznanjata bližnjo nevihto. Poslušalci
se prestrašeni hočejo razkropiti in si poiskati zavetja.
Svetnik spozna njihov namen in jim pravi: »Bodite le
brez skrbi! Nihče naj se ne gane z mesta in niti ena
kaplja ga ne bo zmočila. “ Vsi zaupajo njegovim be¬
sedam, in ostanejo mirno vsak na svojem mestu. Sveti
Anton nadaljuje pridigo, medtem ko dež s točo kar
lije iz oblakov. Toda bilo je, kakor da bi bila nad
svetim pridigarjem in njegovimi poslušalci razprostrta

19

streha. Ostali so vsi suhi, kakor Izraelci, ko so šli skozi
Rdeče morje. Tudi tla, kjer so stali so bila suha.

Ta čudež, s katerim je Bog poveličal gorečega
pridigarja, je vse osupnil. Slavili so božjo dobroto in
vsemogočnost, ki zapoveduje vetru in dežju. Do sve¬
tega Antona pa so imeli še večje spoštovanje. V spomin
na čudež so vklesali nasproti glavnim vratom stolne
cerkve v Bourges-u ves dogodek v kamen, kar je bilo
opaziti še dolgo vrsto let.

(Meier, »Sv. Anton Padovanski' 1  str. 50.)

14. Čudežno poplačana gorečnost za božjo besedo.

Sv. Anton se je trudil, da bi se izognil svetni
hvali in da bi ostal skrit pred svetom; vendar se mu
to ni posrečilo. Čim bolj se je sam poniževal, tem bolj
ga je poviševal Bog že pred njegovo smrtjo.

Nekoč hiti imenitna gospa iz Padove s svojimi
postrežnicami k postni pridigi. Ker je le malo pazila
na tla, se izpodtakne in pade v jarek poln vode in
blata. Bila pa je zelo lepo in bogato oblečena; zato
se je zgrozila pri misli, kako umazana mora priti iz
mlake. Toda zgodilo se je, da ni bilo na obleki nobe¬
nega madeža in da se ni zmočila niti ena nit. Ta do¬
godek je šel od ust do ust. Splošno so govorili, da se
je zgodil čudež na priprošnjo sv. Antona. Ljudje pa
so prejeli iz tega dvojen nauk, da Bogu ni všeč ni-
čemuren lišp v obleki, tudi ne pri imenitnih osebah,
nasprotno pa, da gorečnost v -poslušanju božje besede
prinaša velik blagoslov.

(Seebbck, »Sv. Anton“ str. 104.)

15. Pridigo sv. Antona slišijo v veliki oddaljenosti.

Neka žena je skoro mrla vsled hrepenenja po
pridigi sv. Antona, toda doma jo je zadrževala bolezen
njenega moža. Ker je to izgubo komaj prebolela, se
, 2*

20

nekoč poda ravno ob času, ko je imel sv. Anton v
padovanski cerkvi postno pridigo, na balkon svoje hiše
in gleda hrepeneče proti cerkvi. Cerkev je bila od njene
hiše oddaljena skoro eno uro. Kakor da bi hotela po¬
slušati, kaj sv. Anton pridiguje, pritisne žena uho na
ograjo. In glej! kar naenkrat zasliši glas svetega pri¬
digarja in razume vse posamezne besede, kakor da bi
stala prav v bližini prižnice. Vsa začudena hiti k svo¬
jemu soprogu, mu razodene čudež in ga prosi, naj gre
še on poslušat, če se morda sama vara. Bolni gospod
se poda na balkon, pazljivo posluša in takoj razume
vse svetnikove besede, ki so prihajale iz daljave. Sedaj
pa nista oba verjela in zato vprašata ljudi, ki so prišli
od pridige, kaj je sv. Anton pridigoval. Kako osupneta,
ko jima povedo isto, kar sta že slišala iz svoje hiše.
Čudež razodeneta tudi sosedom in kmalu je postal znan
povsod v večjo čast božjo in v sloves zvestega božjega
služabnika sv. Antona.

(Seebbck, »Sv. Anton" str. 104.)

16. Sv. Anton ozdravi hromega otroka.

Nekega dne po pridigi je hitel sv. Anton proti
samostanu, da bi se odtegnil množici, ki mu je izka¬
zovala časti; ni pa se mogel izogniti možu, po imenu
Peter, ki je držal v naročju štiriletno hčerko Padovano.
Deklica je bila na obeh nogah hroma in se je mogla
plaziti le po vseh štirih. Božjast je ubogega otroka tako
zdelala, da pri zopetnem napadu skoro ni bil več po¬
doben človeku. Nesrečni oče se vrže poln zaupanja do
sv. Antona z nedolžnim otrokom k svetnikovim nogam
in ga roti, naj blagoslovi hčerko z znamenjem sv. križa.
Ganjen vsled sočutja, božji služabnik usliši prošnjo.
Ko Peter pride domov, postavi deklico na noge in jo
pusti, da se je še držala klopi. Ker se je začela pre¬
mikati, ji da v roke palico in hodila je že lažje in
hitreje. Kar naenkrat vrže Padovana palico iz rok. Ve-

21

sela skače po sobi in se čuti popolnoma zdravo —
hromost in božjast sta izginili za vedno.

Podobna čudežna ozdravljenja nahajamo pri sve¬
tem Antonu, da lahko o njem rečemo kakor o Kristusu:
„Hodil je okrog dobrote deleč in je ozdravil vse.“

(Seebock, „Sv. Anton" str. 105.)

17. Sv. Anton prerokuje mučeniško smrt.

Bog je poveličal sv. Antona tudi z darom prero¬
kovanja. Neki ženski iz Assisi je napovedal, da bo njen
novorojeni sin umrl mučeniške smrti, kar se je tudi
zgodilo. Kajti ta deček, ki je pri sv. krstu dobil ime
Filip, je vstopil v red sv. Frančiška in se je ravno
takrat nahajal v mestu Agot, ko so ga kristjanom vzeli
Saraceni. Z velikim pogumom se je branil zatajiti kr¬
ščansko vero in prestopiti k mohamedanski. Zato so
mu potegnili kožo s telesa. Moral pa je pretrpeti še
mnogo muk z drugimi kristjani, ki jih je navduševal
za mučeniško smrt in končno so mu odsekali glavo.
(P. Seb. Scheyring, »Čudodelni sv. Anton Padovanski“.)

18. Smrt sv. Antona in največji čudež po njegovi
smrti.

Padova, ki je bila tolikokrat priča svetnikovega
milostipolnega življenja, naj bi bila tudi priča njegove
veličastne smrti. Ko se je sv. Anton krog posta vrnil
v Padovo, so ga prosili od vseh strani, naj ima postne
pridige. Daši je bil svetnik brez moči, tako da je komaj
prišel na prižnico, je vendar oznanjal božjo besedo z
veliko gorečnostjo. Ko je bilpostni čas pri .koncu, je
napadla sv. Antona bolezen. Čutil je, da se mu bliža
smrt in prejel je s plamenečo ljubeznijo sv. zakramente
za umirajoče. Sedaj je imel le še eno željo, namreč
kmalu priti v nebesa, da bo gledal Boga iz obličja
v obličje.

22

Bližal se je 13. junij. Svetnik je ležal na revni
postelji v samostanu blizu mesta v zadnjih.vzdihljajih.
Proti večeru se v mestu naenkrat zasliši glas: „Svetnik
je bolan, svetnik umira!" Kmalu je bila smrtna postelja
sv. Antona obdana od velike množice; vse je jokalo in
si brisalo solze. Kar zadoni sredi joka in tarnanja
bratov in množice iz ust umirajočega svetnika nebeška
pesem. Z angeljskim glasom je pozdravil sv. Anton
zadnjikrat na zemlji svojo ljubljeno mater Marijo. Za¬
pel je lepo hvalnico: „0 gloriosa domina, excelsa super
sidera" — »o mati slavljena, nad zvezde vzvišena!"
Pri zadnjih besedah je izdihnil dušo.

Po smrti je poveličal Bog svetnika z raznimi ču¬
deži. Največji čudež se je zgodil 1. 1262., 32 let po
njegovi smrti.

Padovanci so sezidali na čast sv. Antonu veli¬
častno cerkev in prenesli vanjo svetnikove relikvije.
Takrat je prišel v Padovo sam sv. Bonaventura, da je
vse vodil. Odprli so krsto in so našli truplo strohnjeno,
jezik pa je bil še popolnoma svež in čist. Pri pogledu
na čudež se vrže sv. Bonaventura z ljudstvom na ko¬
lena in zakliče: O blagoslovljeni jezik, ki si tolikokrat
slavil Boga, sedaj je razodeto, kako veliko je tvoje
zasluženje pri Bogu!" Nato vzamejo dragoceno posodo,
ki se je kar bleščala dragocenih kamnov in polože vanjo
jezik. Neso ga v stransko kapelo cerkve sv. Antona,
kjer ga še danes časte in kjer ga še danes vsak lahko
vidi. — Sv. Antona slikajo v frančiškanski obleki z
Jezuščkom v naročju. Posebno ga kličejo na pomoč,
če se je kaka stvar izgubila. In v takem slučaju sveti
Anton nikoli ne odreče pomoči.*

(„Obramba mladine" št. 15, 1892.)

* Kratko naj še omenimo zakramentalni čudež v Burgos
(Španija). Drugoverci so izstradali neko mulo in položili prednjo
sena, ki ga je posebno rada jedla, in to ravno tedaj, ko je sveti
Anton nesel mimo najsvetejši zakrament. Toda žival je pustila seno
in je pripognila kolena. Vsled tega čudeža so se mnogi izpreobrnili.

i del.

►

Čudeži po njegovi smrti (f 1231.)

19. Črepinja.

Stričnik sv. Antona si je pri nekem padcu tako
razbil črepinjo, da na človeško pomoč ni bilo več misliti.
Komaj pa prineso dečka v cerkev in ga polože na oltar
sv. Antona, ozdravi v trenutku in ostane celo svoje živ¬
ljenje brez bolečin v glavi.

(Seebock, „Sv. Anton" str. 146.)

20. Slika sv. Antona.

L. 1683. je padla v Neapolju štirinajstletna deklica
Antonija Palormi iz precejšnje višine na kamenit obok.
Udarila se je na glavo in obležala na pol mrtva; iz
desnega ušesa ji je izteklo mnogo krvi. Deklica je
častila otroško svojega patrona sv. Antona in je molila
vsak dan njemu na čast 13 očenašev in češčenamarij.
Na vratu je nosila svetinjo s svetnikovo sliko. Sredi
boja med življenjem in smrtjo se ji prikaže sv. Anton,
jo prime za lase in pravi: „Dasi me nisi poklicala na
pomoč, te hočem vendar radi tvoje navadne pobožnosti
oteti iz te nevarnosti". Deklica je bila rešena. Na svet¬
nikovi sliki pa je bila majhna poškodba, sled nevarnega
padca. Deklica je bila za rešitev tako hvaležna sv.
Antonu, da je takoj vstopila v red sv. Frančiška.

(Meier, Sv. Anton Padovanski" str. 137.)

— 24 —

21. V družbi sv. Antona na vodi.

Neki otrok je padel v vodo. Mati, ki je to opa¬
zila od daleč, zakriči: „Sv. Anton, pomagaj!" in hiti
prestrašena k reki, toda dolgo ne more zagledati dečka,
dokler se sam ne pokaže med bičevjem, kjer ga rešijo
s čolnom. Deček je bil zdrav in vesel in se je smehljal
v sladki radosti. Ko ga vprašajo, zakaj je tako vesel
odgovori: „Da, mati, bil sem v družbi sv. Antona ki
je zapovedal valovom, da mi ne smejo škodovati in
jaz sem bil tako rad pri njem".

(Seebock, „sv. Anton" str. 148.)

22. Iz nebes se vrnila na zemljo.

Umrla je bila španska princezinja. Vse je bilo že
pripravljeno za kraljevski mrtvaški sprevod; toda kraljica-
mati, ki je bila goreča častilka sv. Antona, se zateče
k Bogu in svojemu velikemu priprošnjiku, ker niso več
pomagala človeška sredstva. Ne gane se od trupla
ljubljene hčere, moli vsa v solzah in pravi, da more
nebeški Zveličar, ki je obudil Lazarja, ko je že štiri
dni ležal v grobu, tudi njenega otroka poklicati v živ¬
ljenje. Sv. Anton je izprosil pobožni materi to milost,
in deklica vstane med splošnim veseljem dvorjanov, ki
so bili pri tem prizoru kar očarani. Pomenljive pa so
besede, ki jih je govorila deviška princezinja svoji ma¬
teri: „Draga mati! Ko si ti molila zame k sv. Antonu,
sem bila v nebesih med blaženimi kori devic. In ker
sem v svoji sreči prav dobro spoznala minljivost za¬
kladov tega sveta, sem vneto prosila Boga, naj te ne
usliši. Toda Gospod mi je odgovoril, da je sklenil,
svojemu služabniku sv. Antonu nikdar ne odreči svoje
milosti. Tvoja živa vera in tvoja stanovitna molitev je
tudi zaslužila tolažbo, da sem se povrnila na svet, da
izpremenim tvojo žalost v veselje in da poročam o
svoji sreči. Toda ljubi Bog je tudi mene uslišal in me
bo črez 14 dni zopet k sebi poklical, da mi vrne pro-

25

štor med blaženimi". Tako se je tudi zgodilo. Na na¬
povedani dan je sveta princezinja umrla in šla v nebo,
da gleda Boga na veke iz obličja v obličje.

(Seebock, „Sv. Anton" str. 150.)

23. Prestrašeni morilci.

Neki duhovnik iz Padove, ki je bil velik častilec
sv. Antona, je imel mnogo sovražnikov, ki so mu
stregli celo po življenju. Nekega večera preže vanj ob
samotnem potu zunaj mesta, da bi ga umorili. Kar pride
po poti frančiškan in se postavi ravno tam, kjer so bili
skriti morilci. Eden izmed njih zavpije divje nad me¬
nihom, naj gre dalje. Toda pater odgovori: »Idite rajši
vi svojopot, jaz hočem tu ostati". Ko vidijo, da se
frančiškan ne gane z mesta, ga vprašajo, kdo da je.
Menih odvrne: „Jaz sem svetnik iz Padove in varujem
duhovnika, ki ga vi hočete umoriti". Po tem nepriča¬
kovanem odgovoru popadajo vsi kakor po skrivni moči
prisiljeni na tla. V tem trenutku pride mimo duhovnik,
ki o vsem tem ni ničesar vedel, niti slutil. V svoje začu¬
denje opazi, da ga je njegov veliki patron rešil smrtne
nevarnosti in vidi svoje sovražnike pri svojih nogah,
ki ga skesano prosijo odpuščanja. Morilci so pozneje
sami pripovedovali, kaj se je zgodilo, da bi povečali
slavo sv. Antona, ki je otel svojega častilca smrti, ne
da bi klical na pomoč.

(Seebock, „ Sv. Anton" str. 150.)

24. Neprediren ščit.

V Pulji (Puglia) na Neapolitanskem se je dogodil
sledeči čudež, čegar resničnost je spričana in ki je
znan po celem kraljestvu. Neki kmečki deček je kopal
jarek v bližini strmega skalnega rebra. Naenkrat se od¬
trga od skalne stene cela množica kamenja, potegne

26

dečka s seboj v globočino in ga pokoplje med skalami.
Njegov mlajši bratec, ki je vse to videl, hiti jokaje k
materi, ki takoj pokliče na pomoč sv. Antona in pošlje
na kraj nesreče celo svojo družino z orodjem, da iz¬
kopljejo ponesrečenega otroka. Ubogo mater je sprem¬
ljalo tudi mnogo sosedov. Po dolgotrajnem iskanju
najdejo noge zasutega dečka, ki so bile le lahko ra¬
njene od skalovja. Končno potegnejo izpod kamenja
celo telo in osupnejo, ko zagledajo dečka ne samo
živega, ampak celo njegova glava in obraz sta bila
popolnoma nepoškodovana. Deček tedaj razloži: „Ko
si ti, mati, molila k sv. Antonu, sem bil še pri življenju.
Svetnik mi je prišel na pomoč, držal svoje roke pred
mojim obrazom kakor ščit proti ostremu kamenju in
tako sem mogel sopsti in sem ostal pri onem strašnem
padcu nepoškodovan.

(Seebock, „Sv. Anton" str. 151.)

25. Čudovito izpreobrnjenje.

Luteranec iz Meklenburškega, Henrik Hintz, se je
nastanil radi svojih opravkov v Bensheim-u na Saškem
v neki katoliški hiši. V sobi, v kateri je stanoval, je
bila tudi slika sv. Antona. Nekoč visi slika narobe, ne
da bi Henrik to opazil. Ko ga obiščejo njegovi kato¬
liški prijatelji, obesi eden izmed njih sliko v pravo
lego in pravi, da ni majhen greh, božje svetnike tako
onečastiti. Henrik se opravičuje, da ni tega opazil.
Prijatelj pa nadaljuje in pravi, da se čudi, da Bog pri¬
pusti tako zaničevanje ljubljenega svetnika. Nato od¬
vrne Henrik nekoliko razdražen: „Ali misliš, da bo slika
sama od sebe pokoncu stala?" Prijatelj odgovori: „Ne
norčuj se; kajti Bog, ki je po sv. Antonu storil že
toliko čudežev, zamore tudi to".

Henrik bruhne v smeh, zagrabi sliko in jo postavi
na glavo, dasi mu vsi odsvetujejo. Henrik pa se zaroti,
da postane katoličan, če se slika sama obrne. Ne da
bi dalje nato mislil, zapusti čez nekaj časa sobo in jo

27

zaklene. Ko pa se vrne najde sliko v pravi legi. To ga
osupne in prestraši; toda iz strahu se ne upa razodeti
dogodljaja nobenemu človeku. Šele pozno zvečer gre
v posteljo in nima poguma, pogledati sliko, še manj
pa, dotakniti se je. Minulo je nekaj dni, predno si je
upal stopiti k sliki, in potreboval je mnogo poguma, da
jo je končno prijel in podaril neki deklici iz družine,
samo da. mu je prišla izpred oči. Toda miru ni imel
in gnalo ga je izpred hiše in iz mesta. Vstopi v ho¬
landsko službo in pride tako v Smirno in odtod čez
Italijo domov. Pa tudi tu ni bil miren in usoda ga je
gnala zopet v Italijo, kjer je videl Rim in druga zna¬
menita mesta. Pride tudi v Florenco, kjer vstopi v vo¬
jaško službo pri vojvodu Kozmu III. V svoji garniziji
v Porto Ferrajo se seznani s škofom Pavlom Pecci,
ki je prišel mnogokrat tja ob priliki vizitacije svoje
škofije. V občevanju s tem izvrstnim prelatom se končno
odpre njegovo srce milosti: Odpove se protestantski
veri in prestopi v katoliško cerkev 1. maja 1692. Drugi
dan opravi pri škofu spoved in prejme od njega zakra¬
ment sv. birme in sv. obhajilo. Sedaj se odpove vo¬
jaški službi, gre v Sieno in vstopi v red frančiškanov z
imenom brat Anton Pavel. O tem dogodku in o svojem
izpreobrnjenju je napisal sam obširno poročilo z lastno¬
ročnim podpisom.

(Meier, »Sv. Anton Padovanski“ str. 139.)

26. Sramotilec postane — častilec.

Učen izpreobrnjenec je izdal 1. 1677. v Benetkah
knjigo o resničnosti katoliške cerkve in pripoveduje na
koncu sledeče: »Kot kalvinec je prišel na svojem poto¬
vanju z vsemi predsodki kalvinizma iz Rima v Padovo.
Sv. Anton mu je bil vSled mnogih čudežev trn v peti.
Ni sicer veroval na noben čudež, vendar je hotel videti
veliko cerkev „al Santo“ radi umetnosti in je šel tja.
Naenkrat ga prevzame pred svetnikovim čudežnim

28

oltarjem duh molitve. Vglobi se v premišljevanje in v
resne misli o svojem dušnem stanju. Sicer si sam hoče
vse izbiti iz glave; toda čim bližje prihaja sv. mramor-
nati rakvi, tem bolj se mu vzbujajo misli na večnost.
Čudeži, ki so bili napisani na kamnu, napravijo na
njegovo dušo mogočen utis, posebno čudež o muli, ki
je molila najsvetejši zakrament. Odpotuje iz Padove v
Milan, toda še vedno mu ne dajo miru čudeži sv.
Antona. Končno stori junaški čin, da postane katoličan.
To veliko milost je pripisoval sv. Antonu, kateremu je
tudi skesano priznal, da ga je prej sovražil. Milost je
postala v njem tako močna, da je bil pripravljen, rajši
vse zaklade sveta izgubiti in pretrpeti vse mogoče muke,
kakor nezvest postati katoliški cerkvi.

(Seebock, „Sv. Anton" str. 156.)

27. Kozarec trd kakor kamen.

Krivoverski vojak Aleardino iz Salvaterra je prišel
z družino v Padovo. Nekega dne sliši pri kosilu go¬
voriti o čudežih sv. Antona, ki je pred kratkim umrl.
V svoji neveri in svojem krivoverskem ponosu zbija
sirove šale o sv. Antonu in pravi med drugim: „Ako
Anton, o katerem trdite, da je tako svet in čudodelen,
stori, da se ne bo razbil kozarec, ki ga bom vrgel ob
kamen, postanem katoličan". Po teh besedah se dvigne
od mize in vrže kozarec z vso močjo ob kamen, da
bi se moral razleteti na tisoč koscev, toda kozarec se
ne razbije. Mož je bil kakor zmešan; priznal je čudež
in postal katoličan. V večen spomin na ta dogodek je
prinesel kozarec frančiškanom iz santa Maria. Še dan¬
danes ga tam hranijo in kažejo. Kar pa je bilo pri tem
čudežu najbolj čudno, je to: kozarec je ostal cel, kamen
pa, na katerega je vojak vrgel kozarec, se je razletel
na mnogo kosov.

(Seebock, „Sv. Anton" str. 159.)

29

28. Izpolnjena želja.

Neka sestra iz reda olivetank 1  se je približala
truplu sv. Antona, ko še ni bilo pokopano in je po¬
božno poljubila njegove svete roke. Prosila je svetnika
za milost, da bi že sedaj zadostila za vse kazni, ki jih
je zaslužila za svoje grehe in da bi tako bila obvarovana
vic. Njena želja se je izpolnila, in sicer še bolj, kakor
je bilo prosilki v njeni preprostosti sami ljubo. Ko se
vrne v samostan, začuti na celem telesu strašne bole¬
čine, tako da jih ne more prestajati; zdajpazdaj vzne¬
miri sosestre z vpitjem. Proti večeru se ji zboljša in
drugega dne gre že z drugimi v obednico. Ko sedi pri
mizi, jo zopet napadejo bolečine, da ne more ničesar
zavžiti, temveč se zvija vsled bolečin kakor brez uma.
Na ukaz prednice jo prenešo v bolnišnicp. Bolnica
kliče sedaj še bolj goreče kakor prej sv. Antona na
pomoč, naj jo reši strašnih bolečin. Tu se spomni ena
izmed sester, da ima kos svetnikove obleke. To prineso
in polože na bolno sestro in bolečine so takoj izginile.

(Meier, „S,v. Anton Padovanski“ str. 126.)

29. Ozdravljena klarisinja.

Sestra Viktorija, klarisinja na Dunaju, je bila vredna
tega imena. Kajti s trdnim zaupanjem v Boga je vedno
premagala tudi največje težave. Tako je bilo tudi v
njeni lastni bolezni. Nekoč se ji namreč rani pri pu¬
ščanju krvi kita na desni roki. Roka oteče in temu se
pridruži še vnetje, tako da je bila sestra že v smrtni
nevarnosti. Bolečine nočejo prenehati, bolezen postaja
vedno hujša. Po sodbi zdravnikov bi že morala umreti.
Viktorija je bila edina, ki polna zaupanja v Boga ni
mislila na smrt, ampak je še gojila upanje, da po pri¬
prošnji njenega posebnega patrona, sv. Antona, ozdravi.

1  Imenovane po Oljiski gori (Olivetano). Ta red je ustanovil
puščavnik Bernard Ptolomej (f 1248) po strogih pravilih sv. Benedikta.

30

Ni se brigala za pomisleke okoli stoječih, ampak je
molila zdaj Te Deum laudamus, zdaj responzorij. V
Tomaževi noči se je vnetje tako povečalo, da se je
sestra že borila s smrtjo. Toda naenkrat postane boljša;
kmalu nato more roko že iztegniti in jo brez škode
rabiti. Popolnoma čila in zdrava razloži sestra prednici:
V oni Tomaževi noči se ji je zdelo, da pelje častita
mati prednica v njeno celico dva frančiškana — sv.
Antona in sv. Bernardina sienskega; eden je molil
zanjo responzorij in ji zapovedal, iztegniti roko, drugi
ji je podelil s sladkim imenom Jezus blagoslov in ji
obljubil, da ji bo boljše. In tako je tudi bilo.

(Seebock, »Sv. Anton“ str. 188.)

30. Zamenjala sta.

Sv. Bonaventura omenja v responzoriju na čast
sv. Antonu med boleznimi sploh kot posebno vrsto
gobavost, ki je bila v srednjem veku v Italiji pogostna
in so jo smatrali za neozdravljivo. Temvečji je bil torej
v takem slučaju čudež ozdravljenja po priprošnji sv.
Antona. Tak čudež se je zgodil v Padovi sami.

Ubog gobavec je slišal o čudežih sv. Antona in
je šel zaupljivo s svojimi berglami v Padovo k svetni¬
kovemu grobu. Na potu sreča vojaka, ki se norčuje iz
čudežev in pravi: „Kam greš, tepec? Ali res misliš, da
bodo kosti in pepel onega meniha uslišale tvojo prošnjo?
Le povej mu, naj meni pošlje tvoje gobe, kajti jaz se
ne bojim mrtvecev!" Gobavec se ne briga dalje za
bogokletne besede, ampak šepa poln zaupanja k cerkvi,
se poda s trudom k čudežnemu oltarju in se vglobi v
molitev. Kmalu blagodejno zaspi in v sanjah se mu
prikaže sv. Anton v čudovito ljubki podobi in pravi:
»Vstani, brat, ti si sedaj popolnoma zdrav; toda nesi
svoje bergle onemu vojaku, ker jih potrebuje; je namreč
poln gob“. Tako se je tudi zgodilo. Mož se prebudi
popolnoma zdrav. Da svetnika takoj uboga, hitro poišče
vojaka in ga najde v resnici gobavega in v veliki ža-

31

losti. Da mu svoje bergle in pravi: »Svetnik mi je
ukazal, da jih dam tebi, ker mene je ozdravil 11 . Vsled
teh dveh čudežev, izmed katerih je bil eden izkaz mi¬
losti, drugi ostra kazen, ni bilo težko opomniti poni¬
žanega vojaka, naj se tudi on skesano in zaupljivo
obrne na sv. Antona, prekliče svoje sramotitve in ga
prosi odpuščanja. Ubožec se da kmalu prenesti k ol¬
tarju sv. Antona, kjer napravi obljubo, svoje življenje
poboljšati in postati zvest katolik. Takoj se je zgodil
tretji čudež, tudi vojak je ozdravel in je držal obljubo
kot goreč častilec sv. Antona.

(Seebock. »Sv. Anton" str. 175.)

31. Ali me ne poznaš?

Aldonsija, hči portugalske kraljice Taraksije, je
nevarno zbolela. Zdravniki so že obupali nad njo in
sploh ni bilo nobenega upanja več, da ozdravi. Le
kraljica-mati se ne more sprijazniti z mislijo, da mora
njena hči umreti. Vsa v solzah se zateče k sv. Antonu
in ga prosi njegove priprošnje, rekoč: »Pridi mi vendar
na pomoč, ti, ki si bil rojen v tem kraljestvu in prosi
Gospoda, da mi ozdravi hčer". Proti polnoči hči ne¬
koliko zaspi, v spanju se ji prikaže sv. Anton in pravi:
»Ali me ne poznaš? Jaz sem sv. Anton in sem prišel
k tebi, da izpolnim prošnjo tvoje matere. Zato izbiraj:
ali smrt, in Gospod ti bo odpustil grehe in kazni, da
boš že danes z menoj v nebesih, ali pa, da ostaneš na
zemlji pri materi, in v tem-slučaju takoj ozdraviš".
Otrok si izbere telesno zdravje in v resnici tudi takoj
ozdravi. Pri tem zagrabi pas, s katerim je bil opasan
sv. Anton in kliče: »Mati, poglej, tu je sv. Anton, ki
me je ozdravil' 1 . Kraljca takoj prihiti s svojimi sprem¬
ljevalkami in najde hčer zdravo. Vse hvalijo Boga in se
zahvaljujejo sv. Antonu za zdravje.

(Meier, „Sv. Anton Padovanski" str. 130.)

32

32. Ozdravljeni deček.

Meseca marca 1863. se je zgodil sledeči čudež
nad edinim sinom Don Nikolaja Grassi, predsednika
kraljeve upravne zbornice v Neapolju. Sin je prišel
s svojimi starši v Rim, kjer je na smrt zbolel, tako da
so zdravniki izgubili že vse upanje. Njegova mati, go¬
reča častilka sv. Antona, je prosila svetnika neprestano,
naj ji pusti sina. Bilo je na torek pred pepelnično
'sredo; kar zasliši mati ob tretji uri po noči svojega
sina, ki mu je bilo ime Filip, izgovoriti ime sv. Antona.
Stopi k bolnikovi postelji in ga vpraša, kaj hoče. Otrok
pa mahne z ročico v stran, kakor da bi hotel reči, naj
ga ne moti. Mati se odstrani in ga sliši kmalu nato
zopet in še glasneje klicati: „Anton!“ Ko ga zopet
vpraša, zakaj tako vpije, odgovori: „Videl sem meniha
v temni obleki; bil je sam sv. Anton. V eni roki je
držal nekaj rdečih in belih cvetlic, v drugi pa knjigo,
na kateri je sedelo dete, ki se je svetilo kakor srebro".
Več ni mogel povedati. Toda od onega trenutka se je
jelo boljšati njegovo zdravje in drugi dan je bil popol¬
noma zdrav. Neso ga v cerkev, kjer je bila svetnikova
slika in deček se obrne k materi in reče: „Tako se mi
je prikazal svetnik, ki me je ozdravil". In kadar je za¬
gledal kakega frančiškana, je vedno razlagal: »Tako
obleko je imel sv. Anton.

(Meier, »Sv. Anton Padovanski" str. 136.)

33. „Bodi pogumen".

Tako je govoril sv. Anton sam nekemu bolniku,
kateremu so vsled vodenice popolnoma oslabeli zunanji
čuti. To se je zgodilo v Neapolju 1. 1682. Bolniku, ki
je že pričakoval smrti, je bilo ime Emanuel Caravasciano.
Mož se nekoč priporoči v molitvi sv. Antonu, in ta se
mu prikaže o polnoči in pravi: »Bodi pogumen, pri¬
jatelj, hočem ti pomagati". Svetnik izgine in Emanuel
že izpregleda in tudi govori, česar prej ni mogel. Pove

33

svoji ženi, da je videl sv. Antona, in da mu je obljubil
zdravje. Zato jo prosi, naj gre zjutraj zgodaj v frančiš¬
kansko cerkev in naj ga še ona priporoči svetniku.
Žena gre v resnici bosonoga v cerkev in pusti tam
brati več maš na čast sv. Antonu in moliti responzorij.
Ko se vrne domov, najde zdravnika, ki je bil ves
osupnjen nad v  popolnoma nepričakovanim zboljšanjem
bolnikovim. Še bolj pa se začudi žena, ko ji prihiti
naproti njen tri leta stari sinček, jo vleče za obleko in
jo priganja, naj gre takoj v očetovo sobo, da bo videla
sv. Antona. Toda žena se obotavlja, ker ne verjame
otroku in govori še dalj časa z zdravnikom v predsobi,
potem pa gre v bolnikovo sobo in najde moža popol¬
noma zdravega. Svetnik je med tem izginil in sinček
jokaje pravi materi: ,.Predolgo si se obotavljala in
sedaj je svetnik odšel".

(Seebock, „Sv. Anton" str. 178.)

34. Divje meso.

L. 1674. je načeloval v benečansko-turški vojski
papeževim pomožnim četam general grof Mirola. Pri
obleganju Šibenika je dobil v koleno kroglo. Nogo
so mu morali odrezati; vendar se je rana začela gnojiti
in jelo je rasti divje meso. Vse je bilo izgubljeno,
zdravniška pomoč zastonj, brez čudeža nobene rešitve
več. Poln zaupanja do sv. Antona zaukaže general
dotakniti se rane s svetnikovo sliko in pri tem govori:
„K tebi se zatekam, ljubi sv. Anton, dasiravno sem
nevreden grešnik. Toda ti si Bogu tako prijeten, da
vse premoreš, in do nas tako dober, da me gotovo
ozdraviš". Komaj izpregovori te besede, se že čuti
mnogo^ boljšega in v najkrašem času je bila rana zace¬
ljena. Čudež so na čast svetniku povsod objavili.

(Seebock, „Sv. Anton" str. 179.)

3

— 34 —

35. Dobro ime.

L. 1641. so obdolžili na Tirolskem nekega župnika
njegovi lastni farani velikega hudodelstva in ga zatožili
pri škofu. Ker si je bil svest svoje nedolžnosti, se je
zglasil še pred pozivom pri konsistoriju, toda bil je
obsojen in vržen v ječo; vse je kazalo, da je njegova
čast, da, njegovo celo življenje za vedno uničeno. Ker
so ga oropali vse človeške pomoči, se obrne na sv.
Antona iz Kalterna. Toda sam ni mogel več poromati
v Kaltern, zato sestavi pismeno prošnjo na sv. Antona
in jo pošlje v tamošnji samostan, da jo polože v cerkvi
na oltar. To se je zgodilo in takoj se je obravnava
zasukala v korist župniku. Sv. Anton se je izkazal
izvrstnega advokata; razsvetlil je duhovne sodnike, jih
opozoril na laži tožiteljev in prav; kmalu se je izkazala
nedolžnost njegovega klijenta. Župnika so z vsemi
častmi izpustili in mu vrnili vse prejšnje pravice, obre¬
kovalci pa so bili prisiljeni, preklicati obrekovanje in
plačati sodne stroške. Kazni so ušli le s pomočjo ve¬
likih prostovoljnih del usmiljenja.

(Seebock, »Sv. Anton“ str. 180.)

36. Sv. Anton ozdravi slaboumnega.

L. 1701. se je prigodilo zelo uglednemu meščanu
iz Bolcana, Frančišku Zallinger-ju v tamošnji frančiš¬
kanski cerkvi nekaj nepričakovanega. Sredi službe božje
ga naenkrat napade med veliko množico norost, da
začne strašno rjoveti in vpiti. Nekaj krepkih mož ga
zgrabi in nese v samostan, kjer ga spravijo v celico
in skrbno čuvajo. Nesrečnikov brat Jurij se zateče v
tem žalostnem položaju k sv. Antonu iz Kalterna in
stori neko obljubo. Slaboumnež v splošno veselje takoj
ozdravi in se vrne s hvaležnim srcem k svoji družini.
To čudovito uslišanje, kakor tudi hvaležnost ozdrav-
Ijenca je bila ovekovečena z velikim srebrnim srcem
na čudežnem oltarju sv. Antona.

(Seebock, »Sv. Anton“ str. 180.)

35

37.  Srečna zadnja ura.

Neki španski plemenitaš, ki je sinove sv. Fran¬
čiška na njihovem potovanju z velikim spoštovanjem
in ljubeznijo sprejemal in pogoščeval, je na smrt zbolel.
Obiščeta ga dva frančiškana. Bolnik jima veli vstopiti
in jima kliče že naproti: „Bodita srčno pozdravljena!
Vedno sem gojil željo umreti v navzočnosti vaših
redovnikov, in sedaj mi Bog pošilja vaju. Prosim vaju,
stojta mi na strani do zadnjega trenutka". — ,,Prav
rada“, odgovori starejši, na čigar rokah in nogah so
bile vidne rane, „saj sva ravno zato prišla. Jaz sem
Frančišek in moj spremljevalec Anton. Prišla sva iz
nebes, da ti stojiva na strani in te vzameva s seboj
v nebo“. Kakšna tolažba, imeti tako pomoč v zadnji uri!

(Seebock, »Sv. Anton" str. 153.)

38.  Drevo ga je ubilo.

V Kurtaču na Tirolskem je živel 1. 1666. »pleme¬
niti, častitljivi gospod" Ivan Gašper Indermayr, katerega
delavec je zadobil na čudovit način pomoč od sv.
Antona. Nekega dne seka delavec veliko drevo. Pri
zadnjem udarcu mu izpodrsne, da pade na tla in nanj
deblo, ki ga tako pritisne k tlom, da ni dal nobenega
znamenja življenja več od sebe. V tej stiski se zateče
»plemenita, častitljiva gospa" k sv. Antonu, obljubi dve
sv. maši v Kaltern-u in moli z velikim zaupanjem za
rešitev ubogega delavca. Kaj se zgodi? Komaj je gospa
storila obljubo, že vstane 'tnož zdrav, ne da bi imel
kake telesne poškodbe. Delavec seveda ni zamudil,
iskreno se zahvaliti sv. Antonu, kar kaže spominska
tablica v Kalternu. (Seebock, „Sv. Anton" str. 154.)

39.  Dota.

L. 1649. je storil sv. Anton neki devici iz Neapolja
veliko dobroto. Njena mati je v veliki revščini sklenila,

36

prodati za denar devištvo svoje cvetoče hčere. V tej stiski
se zateče uboga devica k sv. Antonu, hiti v frančiškansko
cerkev in prosi svetnika s solzami v očeh, naj varuje
njeno čast. Med molitvijo stegne slika roko, da deklici
listek papirja in pravi: ,;Pojdi v mojem imenu k ško¬
fovemu oskrbniku in mu reci naj ti izplača toliko de¬
narja za doto, kolikor tehta ta listek". Devica gre vesela
k oskrbniku, mu da listek in mu sporoči svetnikove
besede. Spočetka se ji posmehujejo. Ko pa tehtajo
listek in vidijo, da tehta 200 srebrnih kron, se oskrbnik
spomni neke obljube, ki jo je preteklo leto storil sv.
Antonu, namreč da izplača doto kaki revni deklici. Z
veseljem tedaj odšteje denar in reši tako devico sramote,
svojo vest pa oprosti obljube.

(Seebock, „Sv. Anton“ str. 164.)

40. Že blizu vrvi.

Najhujše zlo v družini je razpor. Sloga v zakonu
in družini napravi življenje raj, sovraštvo in prepir pa
pekel. Pomenljiva razlika med obema je v tem, da je
za slogo potrebno soglasje vseh, za razpor pa zadostuje
samo eden prepirljivec v družini.

V neki vasi na Portugalskem sta živela dva zelo
nesrečna zakonska. Mož je ženo vsak dan zmerjal ali
pa še celo pretepal. Cesto ji je žugal, da jo spodi od
hiše. Vzrok teh družinskih razmer se da pač lahko
uganiti, ker so na dnevnem redu pri nezvestih zakonskih.
Uboga žena je že izgubila vse upanje, da bi se raz¬
mere kdaj zboljšale in je v tem obupnem položaju
sklenila, obesiti se. Ko neko noč mož zopet odide na
navadno zabavo, žena pripravi vrv, ki naj bi storila
konec vsem njenim mukam na tem svetu. Kar potrka
nekdo močno na hišna vrata. Žena hitro skrije vrv in
odpre dvema frančiškanoma, ki ponižno prosita pre¬
nočišča: „Prišla sva od daleč", je rekel eden potnikov,
„in se imenujeva Frančišek in Anton!" „0 kako lepa
imena 11 , pristavi žena, „in od tako velikih svetnikov,

37

ki jih jaz posebno častim in ljubim. Vstopita, dobra
moža, v imenu sv. Frančiška in sv. Antona in bodita
srčno pozdravljena,! 11  Bojazen, žalost in samomorilne
misli so izginile. Še bolj pa je bilo ženino srce po¬
mirjeno in izpremenjeno, ko je slišala brata pri jedi
pogovarjati se svete reči, iz katerih je črpala nebeško
tolažbo in je hvalila Boga, da ji je poslal taka gosta.
Ko sta se popotnika delala, kakor da bi odšla k po¬
čitku, je žena še dolgo molila v svoji sobici in prosila
Boga za odpuščanje svojega hudobnega sklepa in se
je za prihodnost popolnoma vdala v božjo voljo v za¬
upanju v Gospoda, ki vse obrne v blagor svojih slu¬
žabnikov.

Naenkrat pride domov mož, toda vse drugače
kakor po navadi, ne več preklinjevaje, ampak krotko
in mirno. Silno se začudi žena, ko se ji mož vrže k
nogam in jo jokaje prosi odpuščanja. Kako se je vendar
to zgodilo? Ko je žena pustila gosta sama in se po¬
dala v svojo sobo, sta se prikazala svetnika njenemu
krutemu možu, mu očitala vse njegove hudobije in mu
žugala s smrtjo, ako se precej ne poboljša: „Pač za¬
služiš zavoljo svoje nesramnosti, da bi bil pahnjen v
pekel, ker si kopičil greh na greh. V treh dneh boš
prav gotovo umrl v grehu, ako ne zapustiš takoj in
za vedno te nesramne hiše, ako svojih grehov odkrito¬
srčno ne obžaluješ, se ne izpoveš in poboljšaš. Pojdi
hitro domov, zahtevaj od svoje žene vrv, s katero se
je ravnokar hotela obesiti in jo prosi odpuščanja. Povej
ji tudi, da sta bila onadva gosta, ki jih je danes po¬
gostila in jima dala za to noč prenočišče, sv. Frančišek
in sv. Anton? 1  Nepopisno je bilo veselje obeh zakon¬
skih, *ki sta se tema svetnikoma imela zahvaliti za te¬
lesno in dušno življenje. Oba sta opravila takoj sveto
izpoved in prejela sv. obhajilo in živela do svoje srečne
smrti v slogi in prijateljstvu.

(Seebock, »Sv. Anton/ str. 166.)

38

41. Vihar je utihnil in morje se je umirilo.

Nekoč je potoval maronitski škof Timotej di Šarca
iz Mezopotamije v Rim. Že se je razprostirala pred
očmi potnikov rimska luka Ostija, kar se dvigne na
Tirenskem morju strašen vihar, zlomi jambore, stresa
ladjo do zadnjega kota in jo meče semintja kakor ore¬
hovo lupino. Upanje na rešitev je izginilo, in celo
najpogumnejši mornarji se že pripravljajo na pretečo
jim smrt. Toda dobri prelat, ki je bil velik častilec
sv. Antona, sopotnike zopet ohrabri in jih opominja,
naj kličejo na pomoč sv. Antona, in naj mu vsak za¬
obljubi eno svečo, ako pridejo srečno na suho. Vsi
store tako in glej! vihar utihne, morje se umiri in ladja
drči ob ugodnem vetru kakor po ledu naravnost proti
obrežju. Lahko si mislimo, kakšno veselje je zavladalo
med potniki, in kakšno hvaležnost so ohranili ti ljudje
celo življenje do sv. Antona.

Istemu škofu je naklonil v Rimu njegov nebeški
prijatelj in dobrotnik zopet veliko milost. Od kongre¬
gacije de propaganda fide*) je dobil škof za svojo dolgo
pot podporo v menici. To pa je založil in je pri od¬
hodu ni mogel več dobiti. V tej zadregi bere sveto
mašo na čast svojemu priprošnjiku in mu priporoči
svojo zadevo. Ko se vrne na svoje stanovanje, najde
menico lepo razganjeno na mizi. Vesel se škof zahvali
sv. Antonu za izkazano dobroto.

(Seebbck, »Sv. Anton,“ str. 183.)

42. „Prav dobro grel"

Na sicilsko obalo je priplula iz Kalabrije ladja,
obložena s svilo in ni mogla pristati. Vihar jo zgrabi,
vrže nazaj na odprto morje in zlomi jambore. Moč in
spretnost mornarjev se ne moreta več upirati viharju,
upanje na rešitev gine. Samo eden izmed mornarjev
zaupa še na božjo pomoč in vpije na vse grlo: »Ti,

: ) Sv. zbor za razširjanje katoliške vere.

39

sv. Anton, vzemi to ladjo v varstvo in jo krmari. Tebi
se vsi izročamo." Kmalu ponavljajo te besede vsi pot¬
niki in molijo skupno responzorij. In glej! v istem
trenutku opazijo ob krmilu samega sv. Antona, ki pri¬
jazno govori ljudem: „Pustite sedaj ladjo popolnoma
samo, ker gre prav dobro!" Po teh besedah svetnik
izgine, vihar se poleže in zelo ugoden veter žene ladjo
proti zaželjenemu obrežju.

(Seebock, „Sv. Anton," str. 184.)

43. Luč vodnica.

Tudi na lagunah*) so že večkrat občutili varstvo
velikega čudodelnika. Kmalu potem, ko je bil sv. Anton
prištet svetnikom, je plaval velik čoln s 26 osebami proti
starodavni kraljici morja, proti Benetkam. Kar zgrabi
čoln nenaden vihar s tako silo, da se dvigajo valovi
visoko nad potnike. Sredi temne noči in viharja skoro
ne vedo več, ali so še v čolnu ali že v morju. Kakor
iz enega grla vpijejo vsi: „Sv. Anton, pomagaj nam!
Sv. Anton, pomagaj nam!" Kmalu zagledajo v temi
svetlo luč in opazijo tako prav v bližini mali otok
S. Marco Piccolo in se srečno izkrcajo. Luč izgine, re-
šenci pa se iskreno zahvalijo svojemu dobrotniku.

(Seebock, »Sv. Anton," str. 184.)

44. Pevec v čolnu.

Ubog ribič na Portugalskem je imel čoln, ki je
bil celo njegovo premoženje in s katerim si je služil
vsakdanji kruh. Neko noč se mu pripeti, da mu veter
odveže čoln in ga zanese tako daleč na morje, da ga
ni mogel več videti. V tej nezgodi se priporoči svetemu
Antonu. Črez dva dni sliši njegov sosed pripovedovati

*) To so močvirja in sipine ob obali Jadranskega morja, ki
jih nasipa reka Pad ob svojem izlivu.

40

več mladeničev, da so opazili v viharju na odprtem
morju čoln, v katerem so videli nekega frančiškana, ki
je sedel ob krmilu in prepeval lepe pesmi. Ko ribič
to izve, hiti takoj poln upanja na obrežje in v resnici
najde tam svoj čoln. Čoln zopet priveže in se vesel
zahvali sv. Antonu za pomoč.

(Seebock, „Sv. Anton, “ str. 184.)

45. Verige, kras oltarja.

L. 1672. je bil v Krakovem na Poljskem neki
ubog mož po krivem obdolžen umora in je prišel na
natezalnico. Natezalnica je bila strašno in zelo krivično
sredstvo, s katero so izsiljevali tudi od najnedolžnejših
ljudi priznanje največjih hudodelstev, na katere niso ti
nikoli niti mislili, še manj jih storili. Vsaj je nekoč
kapucinec, ki je po nedolžnem prišel na natezalnico,
izjavil, da rajši prizna, da je križal Jezusa Kristusa,
kakor da bi še enkrat moral trpeti muke. Tako je tudi
nesrečni Poljak priznal na natezalnici svojo krivdo, da-
siravno je bil popolnoma nedolžen. Vsaj je smrt boljša,
kakor trpeti dalje take muke. Poljak se je kot pobožen
katolik pripravljal na smrt, prejel sv. zakramente, izdal
mnogo miloščine in se priporočal sv. Antonu, katerega
je vedno častil; storil je tudi neko obljubo, da bi bil
rešen te velike stiske. V resnici ni dopustil njegov ne¬
beški priprošnjik, da bi njegov pobožni častilec po
nedolžnem izgubil čast in življenje. Ono noč pred
usodepolnim dnevom, ko bi se imela izvršiti obsodba,
se prikaže sv. Anton Poljaku v ječi, razdrobi verige,
odpre vsa vrata in mu zapove, naj gre z raztrganimi
verigami pred sodnika, da izpriča svojo nedolžnost in
doseže oprostitev. Ta očividni čudež je zadostoval.
Obsojenec je bil oproščen in je sam nesel verige v
večen spomin na čudež na oltar sv. Antona, kjer se
nahajajo še danes. (Seebock, »Sv. Anton," str. 186.)

41

46. Sv. Anton rad usliši prošnjo.

Slavni jezuit Danijel Papebroch pripoveduje iz
svoje mladosti resničen dogodek iz Antverpna, ki se ga
je še v svoji starosti dobro spominjal. Neka kupčevalka
z blagom je prejela od trgovine, kateri je dala blago,
pismeno potrdilo, da dobi denar v nekem gotovem času.
Ko določeni čas pride, išče žena potrdilo, pa ga ne
more nikjer najti. Ker je občevala s trgovino že več
let, je upala v zaupanju na svojo poštenost, da vendarle
dobi denar. Toda v trgovini ji odgovore, da je denar
že prejela in jo še celo v  sramote. To jo muči še bolj
kakor izguba denarja. Že je bila na poti, da si poišče
sveta pri neki ženi, ki je bila znana kot vedeževalka,
kar sreča v svojo srečo mater imenovanega jezuita in
ji potoži svojo nezgodo. Jezuitova mati ji svetuje, naj
da brati eno sv. mašo na čast sv. Antonu. Žena to stori
in gre tudi sama k maši. Ko se vrne domov, jo že
čaka pri vratih služabnik iz omenjene trgovine in ji
sporoči, naj bo le brez skrbi, ker je njegov gospod
pripravljen, tudi brez potrdila izplačati denar in ji ver¬
jeti na besedo.

(Meier, „Sv. Anton Padovanski" str. 145)

47. Angleški kralj Karol II.

Kralj Karol II., ki je bil pregnan iz Anglije, je
stanoval 1. 1655. v Kolinu. Tu so mu ukradli vse zlato,
kar ga je imel in vso srebrno namizno posodo. Kralj,
dasi protestant, pošlje plemenitaša iz svojega spremstva
v frančiškanski samostan in priporoči svojo zadevo
molitvi redovnikov. Ko gre drugega dne skozi cerkev
častiti starček pater Verner Burich, zagleda neznanega
človeka, ki je kazal s prstom proti izpovednici. Pater
gre k izpovednici in najde tam vrečo, v kateri je bilo
vse, kar je pogrešal kralj. Pater nese vrečo gvardijanu
p. Tomažu Martini, ki pošlje z vrečo dva brata h kralju.

42

Kralj izda o tem dogodku posebno listino, ki jo potrdi
z lastnoročnim podpisom in svojim pečatom.

(Meier, „Sv. Anton Padovanski 11  str. 147.)

48. Hvaležni stotnik.

L. 1674. je bil neki švicarski stotnik kot najemnik
nastanjen v Dunkirchen-u v Flandriji. Nekega večera,
predno gre spat, skrije svojo mošnjo, v kateri je bilo
70 dublov*) v zlatu, pod zglavje. Ko se zjutraj vzbudi,
jih zastonj išče; denar je izginil. Takoj hiti v frančiš¬
kansko cerkev in da tam brati mašo na čast sv. Antonu.
Ko mašnik opravi mašo do darovanja, nekdo močno
potrka na samostanska vrata. Vratar jih hitro odpre
in zagleda vojaka, ki mu moli naproti mošnjo denarja
in poleg vojaka je stal še neki drug mož. Ko se brat
obotavlja vzeti denar, mu ga vrže vojak k nogam in
zakliče: „Jaz nisem kradel!" in zbeži. Po končani sveti
maši dobi stotnik svoj denar nazaj, kar ga je neizrečeno
razveselilo. Iz hvaležnosti podeli del denarja samostanu,
ki je dal napraviti sliko na čast sv. Antonu. Na sliki
je bil upodobljen tudi opisani čudež.

(Meier, „Sv. Anton Padovanski" str. 148)

49. Sv. Anton ozdravi dečka šena.

Hijeronim, trinajstletni sin Ivana Amaldus iz Bu-
rana, je imel na desnem stegnu šen; k temu je pritegnil
še rak, tako da so zdravniki že obupali nad bolnikovim
življenjem, če se mu ne odreže noga. In vendar so že
pobrali iz nje vse ognjite kosti. Ko deček to opazi,
zahteva sliko sv. Antona in prosi svetnika z velikim za¬
upanjem, naj mu pomaga v tem žalostnem položaju.
Obenem tudi obljubi svetniku, obiskati njegov grob v
Padovi in iz hvaležnosti vedno nositi sivo obleko. Komaj

*) Španski in italijanski denar različne veljave.

43

stori deček obljubo, je bil že popolnoma zdrav. Kmalu
.nato odpotuje v Padovo in gre tam brez opore okoli
oltarja. Oni, ki so ga videli v bolezni, preiskujejo nje¬
gova kolena in najdejo osupli kosti, ki so jih zdravniki
pobrali iz noge, nadomeščene z drugimi.

(P. Seb. Scheyring, „Čudodelni sv. Anton Padovanski.)

50. Rokopis, pripravljen za tisk.

Ambrozij Katharinus, škof iz dominikanskega
reda, se je posebno odlikoval po čednosti in učenosti.
Spisal je mnogo knjig, med njimi tudi delo: »Slava
svetnikov 11 , kjer nam sam pripoveduje sledeči resnični
dogodek. Ko je nekoč zapustil z enim spremljevalcem
mesto Toulouse (Tulus), je izgubil na potu ravno do¬
vršen rokopis, ki ga je hotel dati v tisk. Izgubo je
zapazil šele tedaj, ko sta imela s spremljevalcem že
več milj pota za seboj. Vrne se v Toulouse, da poišče
rokopis, ne najde pa ničesar. Vse poizkusi, da bi dobil
izgubljeno stvar nazaj. Tudi mestni poveljnik ga pod¬
pira pri iskanju, toda zastonj. Ker je odrekla človeška
pomoč, se obrne škof na sv. Antona in obljubi, da bo
tudi ta slučaj omenil v svoji knjigi, če najde rokopis.
S takimi mislimi se zopet poda na pot in glej! sreča
ga mož in vpraša, če ni morda izgubil kakega spisa.
Ambrozij potrdi in popiše rokopis. Potnik pelje škofa
od pota nekoliko v stran in mu pokaže kraj, kjer je
ležal spis. Ves vesel izpolni Ambrozij svojo obljubo
in natanko pripoveduje dogodek v svoji knjigi, ki jo
je izdal v Lijonu 1. 1541.

(Meier, „Sv. Anton Padovanski“ str. 144.)

51. Med sv. mašo uslišan.

Kraljev komornik Janez Gomez-Cano v Brabantu
je imel v senatu važno obravnavo. Po nesreči pa je
izgubil nekaj prepotrebnih aktov. Cele tri mesece so

44

poizvedovali po njih, toda zastonj; in tako je bila tožba
izgubljena. Sedaj se komornik zateče k sv. Antonu
in mu obljubi nekaj sv. maš. Ves potrt gre v frančiš¬
kanski samostan v Bruselju in sreča na hodniku častit¬
ljivega brata, ki ga prijazno nagovori v španskem jeziku
in vpraša po vzroku njegove žalosti. Ko brat stvar izve,
pravi: »Pojdite vendar, bodite pri sveti maši na čast
sv. Antonu in jutri bodete imeli akte v rokah.“ Tako
se je tudi zgodilo in komornik je dobil tožbo. V
spomin na čudež je dal napraviti votivno ploščo in ga
je tako ovekovečil. To se je zgodilo 1. 1646.

(Seebock, »Sv. Anton“ str. 193.)

52. O polnoči nazaj prinesel.

L. 1664. je poslal bogati Augsburžan, trgovec
Anton Morell, svojega služabnika Paoletti-ja na Andrejev
trg v Bolcanu in mu zaupal 230 gl. v gotovini in več
tisoč v papirju. Služabnik je denar dobro hranil v potni
torbi. Radi opravkov gre Paoletti še v Trident in se
vrne črez Tramin. Utrujen od dolgega potovanja se
vleže zunaj Tramina ne daleč od poti, da se nekoliko
odpočije. Tamkaj zaspi in v spanju se priplazi do njega
tat, prereže jermen potne torbe in jo odnese. Ko se
služabnik zbudi, takoj opazi, da je okraden. Zastonj
išče in povprašuje po zločinu. 23. novembra pride v
Kaltern in potoži svojo nesrečo gvardijanu tamošnjega
frančiškanskega samostana, da brati na oltarju svetega
Antona tri sv. maše in potuje potem poln zaupanja v
svetnika dalje. Medtem so frančiškani vsak dan molili
zanj v koru responzorij in priporočali zadevo sv. Antonu.
Ko 16. decembra pojo bratje zornice, zaslišijo o polnoči
pred cerkvenimi vrati nepričakovan ropot, ki je vedno
bolj naraščal, tako da je moralo nekaj bratov oditi, da
stvar preiščejo. Takoj je postalo vse mirno; cerkvena
vrata pa so bila odprta in v cerkvi je bilo raztresenih
mnogo listin in dve vrečici denarja; poleg tega par
pavolnatih nogavic in pajčolan. Vse to pošljejo fran-

45

čiškani trgovcu Morellu, ki se je še mudil v Bokanu,
in ta najde še vso prejšnjo vsoto; manjkalo je samo
41 fl. 33 kr. V spomin na ta dogodek postavi trgovec
votivno ploščo, ki predstavlja razbita vrata, skozi katera
nekdo tišči vrečo. (Seebock, „Sv. Anton 11  str. 195.)

53. Zmagoviti admiral.

Častiti pater Dalmacij Kick, provincijal bavarske
frančiškanske provincije, pripoveduje sledečo čudovito
dogodbo. V tej igra glavno ulogo admiral don Mondemar,
ki ga je pater sam osebno spoznal ob priliki general¬
nega kapitelja v Murciji. Bilo je leta 1732. Takratni
španski kralj Filip IV. je poslal vojno brodovje, da
osvoji trdnjavo Oran, ki so jo imeli Mavri že več let
po krivici v oblasti. Admiral Mondemar se opravičuje
pri kralju in ga prepričuje o brezmiselnosti tega pod¬
jetja, češ da je to poizkušalo zastonj že več pomorskih
junakov, ker je trdnjava nepremagljiva. Ker kralj ne
odjenja, ukaže admiral razpeti jadra. Najprvo se usidra
s svojim brodovjem v španskem mestu Alicante. Ad¬
miral je še vedno prepričan, da se bo ekspedicija po¬
nesrečila, zato obišče tamošnjo frančiškansko cerkev in
priporoči svojo zadevo sv. Antonu Padovanskemu, pa-
tronu one cerkve. Po opravljeni molitvi gre še k patru
gvardijanu in ga prosi, naj molijo redovniki v njegov
namen responzorij in opravijo sv. mašo na čast svete¬
mu Antonu. Po sv. maši ukaže admiral z gvardijanovim
dovoljenjem prinesti lestvo in jo v navzočnosti velike
množice ljudij nasloniti na glavni oltar, kjer je stal
krasen kip sv. Antona v naravni velikosti. V začudenje
vseh stopi potem sam admiral na lestvo do kipa sve¬
tega Antona, dene svetniku na glavo svoj s peresi okrašen
klobuk, mu obesi črez ramena znak zapovedujočega
. admirala, mu opaše svoj meč in mu da končno v roko
poveljniško palico. Nato govori z močnim glasom:
„Sv. Anton, ti moreš vzeti Oran, jaz ga ne morem! 11
In položivši svojo roko na svetnikovo glavo nadaljuje:

46

„Sv. Anton! Od sedaj naprej si ti admiral, jaz pa sem
tvoj služabnik in vojak; jaz hočem biti pod tvojim po¬
veljstvom in pričakujem tvojih ukazov. Za Bogom stavim
vse zaupanje nate, ti čudodelnik 1“

Ko konča to lepo opravilo, stopi z Jestve, se poda
takoj k brodovju in zaukaže odpluti. Čim bližje pri¬
hajajo ladje sovražnemu mestu, tem bolj pričakuje
moštvo med strahom in upanjem pozdrav sovražnih
topov. Ko pa je le vse tiho, da admiral povelje, z
njegovimi topovi dati znamenje za napad. Zopet vse
tiho; nobenega strela ni iz trdnjave! Sedaj zaukaže
admiral vojakom, naj se izkrcajo. Osupli ne zapazijo
nikjer nobenega sovražnika in najdejo mestna vrata
odprta. Negotov, če to ni morda vojna zvijača, zapove
don Mondemar, z največjo previdnostjo zasesti mesto.
Toda tudi v mestu je bilo vse tiho in prazno in nikjer
ni bilo nobenega sovražnika. Končno, ko so se že
polastili cele trdnjave, prileze iz svojih skrivališč nekaj
starih Mavrov. Ko jih priženo pred admirala, jih Mon¬
demar vpraša po vzroku tega čudnega početja in oni
odgovore: „Takoj ko smo zagledali iz mesta krščansko
brodovje, smo opazili v strah nas vseh nešteto vojsko
v zraku, kateri je poveljeval frančiškan z admiralskimi
znaki, s španskim klobukom na glavi, z mečem ob
strani in s poveljniško palico v roki in je grozil mestu
s popolno pogubo. Pri tem pogledu so začeli vsi,
odrasli in otroci, v največjem diru bežati iz mesta in
so vse pustili. “

Tako je prišlo znamenito, močno utrjeno glavno
mesto Oran brez strela in brez prelivanja krvi, samo
po mogočni priprošnji iri pomoči sv. Antona v roke
Mondemarja, ki je takoj poslal brzojadrnik, da sporoči
veselo novico kralju. Svetnikov kip v Alicantu, okrašen
z admiralskimi znaki, se more še danes videti. Resničnost
dogodka je bila potrjena v Rimu 1. 1770.

(Seebbck, »Sv. Anton" str. 202.)

— 47 —

54. Rešen smrti na morilnem odru.

Neki pater iz samostana sv. Lavrencija v Neapolju,
ki je bil pred nekaj leti na Dunaju, pripoveduje sle¬
dečo zgodbo:

Bilo je v viharni noči, ko je sedel v svoji koči
v Neapolju mlad ribič s svojo materjo; bil je njen edini
sin. Kar zasliši iz bučanja in tulenja vetra klicanje na
pomoč. Hiti pred vrata in najde ležati pri svojih nogah
smrtnoranjenega moža, ki so ga ravnokar napadli ro¬
parji. Roparji zbeže, kajti razen mladega ribiča jim je
bila za petami tudi straža, ki jih je že dalj časa za¬
sledovala. Ribič se skloni k umirajočemu, da bi mu
pomagal. Toda v nekaj trenutkih ni neznanec potre¬
boval nobene človeške pomoči več. Straža je našla
mladeniča pri še toplem truplu in je bila vesela, da je
vendar enkrat zasačila vsaj enega izmed roparjev. Vsa
zatrjevanja ribiča in njegove matere, ki je tudi prihitela
iz koče, je imela straža za prazne izgovore in je od¬
peljala ribiča v. ječo.

Tako zelo so govorile vse okoliščine proti ubo¬
gemu ribiču, da je bila obravnava prav kmalu končana.
Dobili so ribiča, in sicer njega samega pri še toplem
truplu; torej je moral umor ravnokar izvršiti. Za svojo
nedolžnost ni imel nobene priče razen svoje matere;
toda pričevanje matere v takem slučaju nič ne velja.
Ribičevo zatrjevanje, da je nedolžen, so smatrali sodniki
za trdovratno tajitev in so ga obsodili k smrti. Njegova
mati je pač poizkušala priti do sodnika. Toda dobra
žena je bila tako neizkušena in tako malo si je znala
pomagati, da je dospela v sodno dvorano šele tedaj,
ko so že čitali sinovo smrtno obsodbo in že določili
čas za njeno izvršitev, namreč drugi dan. Mati začne
na glas tarnati in večkrat vpraša sodnika, če ni nobene
pomoči več za njenega sina. Končno ji vendar sodnik
pove, deloma iz sočutja, deloma, da se žene odkriža,
da more samo še kralj pomilostiti njenega sina. Ma¬
terin sklep je kmalu storjen: takoj hoče iti h kralju,
mu pasti k nogam in ga prositi za sinovo življenje.

48

Toda, kar se je zdelo ženi v začetku tako lahko, je
bilo zvezano z neštevilnimi težkočami. Seveda najprvo
takoj ni mogla priti do kralja in tam so ji še povedali,
da mora prinesti s seboj pisano prošnjo. Solnce je
stalo že nizko, ko zapusti žena kraljevo palačo, in si
mora še-le poiskati pisarja, da ji spiše prošnjo. Ko se
končno vrne, je čas za avdijence že davno potekel in
sedaj ni bilo nobene možnosti več, da bi govorila s
kraljem. Vsa potrta gre iz palače. Pot jo pelje mimo
frančiškanske cerkve sv. Lavrencija. Vstopi v cerkev in
poklekne pred ograjo, ki loči oltar sv. Antona Pado-
vanskega od ladje in iskreno prosi svetnika, naj pomaga
njenemu sinu. Toda dolgo ne more moliti; kajti že
ropota Cerkvenik s ključi v znamenje, da bo zaklenil
cerkev. V smrtnem strahu zgrabi žena prošnjo, jo vrže
v ograjo pred oltar in zakliče: „Sv. Anton, ti moraš
rešiti mojega sina!" Čudovito potolažena in pomirjena
zapusti cerkev in se vrne v svoje stanovanje.

Bilo je proti deseti uri zvečer, ko je takratni ne-
apolitanski kralj sam pisal v svoji pisarni. Odpustil je
že vse služabnike, da izvrši še nekaj važnih opravil.
Naenkrat potrka nekdo na vrata in v pisarno vstopi
mlad frančiškan. Imel je na sebi nekaj neizrečeno pri¬
jetnega in ljubkega, tako da je bil kralj od njegove
prikazni kar očaran.

Frančiškan stopi bliže in nagovori kralja zelo pri¬
jazno: „Odpustite, Vaše Veličanstvo, da vas motim v
tako pozni uri. Toda zadeva, radi katere sem prišel,
je tako nujna, da se ne sme zamuditi nobenega tre¬
nutka; kajti gre za človeško življenje."

..Govorite vendar, pater, kaj morem storiti?"

„Vaše Veličanstvo je danes podpisalo smrtno ob¬
sodbo mladega ribiča, ki so ga včeraj našli pri truplu
umorjenega neznanca. Vse okoliščine so govorile proti
njemu, tako da je bil obsojen in je vendar popolnoma
nedolžen."

„Jaz ne morem ničesar storiti. Ako je po postavi
sojeno, tega jaz ne morem izpremeniti in tudi ne mo¬
rem misliti, da je krivično."

49

»Da je moj, varovanec nedolžen, za to vas moreni
zagotoviti jaz. Še enkrat prosim Vaše Veličanstvo, da
zapišete pod to prošnjo le par besed pomiloščenja.“

Te besede je govoril frančiškan s tako gotovostjo,
da je kralj nehote segel po peresu. Vendar še čaka
in vpraša meniha: »Odkod prihajate?"

»Iz samostana mlajših bratov sv. Frančiška, ki se
imenuje tudi samostan sv. Lavrencija, na službo vašemu
veličanstvu. “

»Četudi uslišim vašo prošnjo, pa je vendar že
prepozno; kajti predno more priti ta listina na pristojno
mesto, bo mladenič že usmrčen."

»Da, čas je kratek. Toda za sporočitev pomilo-
ščenja na pristojno mesto bom skrbel že jaz. Prosim,
zapišite le tu nekaj besed."

Frančiškan pokaže s prstom na prazno mesto in
kralj podpiše. Komaj se je to zgodilo, se menih kratko
zahvali in odide.

Prihod in odhod frančiškana je napravil na kralja
poseben vtis. Nekaj trenutkov sedi zamišljen, nato pa
se mu vrine vprašanje: Kako je vendar menih mogel
po noči k meni? Pokliče svojega služabnika in ga
vpraša: »Kdo je pustil frančiškana k meni?"

Toda niti služabnik niti kdo drugi v palači ni
videl frančiškana. Iščejo ga, pa ne najdejo niti sledi o
njem. Kralj sklene, peljati se v samostan sv. Lavren-
cija, da tam poizve, kdo izmed patrov mu je izvabil
ribičevo pomiloščenje —

Morilni oder, na katerem bi obsojenec moral umreti,
je bil že pripravljen, in tudi-ribič sam je že pričakoval
v ječi rablja. Vrata se odpro, toda mesto stražnika
vstopi kraljevi uradnik'in mu sporoči, da je popolnoma
pomiloščen. Mladeniču ni bilo samo podarjeno živ¬
ljenje, ampak mogel je tudi takoj oditi k svoji materi —

Pri svetlikanju dneva se vzbudi državni pravdnik
in se ne malo prestraši, ko zagleda na mizici poleg
postelje od kralja podpisano pomiloščenje datirano s
prejšnjim dnevom. Pravdnik misli, da so njegovi slu¬
žabniki zvečer pozabili sporočiti mu, da je listina prišla,

4

50

in sedaj je bil že skrajni čas, da ne pride prepozno s
pbmiloščenjem. Hitro skoči iz postelje, hiti, kar more,
in res ne pride prepozno, kakor že vemo.

Dopoldan pride kralj v samostan sv. Lavrencija.
Bratje se vsi zbero v obednici in kralj vpraša gvardijana,
kdo izmed njih je bil v pretekli noči pri njem. Gvar-
dijan se zelo čudi temu vprašanju; ničesar ne ve o tem,
da bi kdo po noči zapustil hišo. Tudi kralj sam ne
more dobiti med zbranimi brati svojega obiskalca. Sedaj
pripoveduje gvardijanu, kaj se mu je preteklo noč pri¬
petilo. Gvardijan mu nasvetuje, naj pokliče mater, ka¬
tere sin je bil na tako nenavaden način pomiloščen,
da pove, komu je izročila prošnjo. Medtem ostane kralj
v samostanu in ga za kratek čas ogleduje. Med dru¬
gim se poda tudi v cerkev. Kralj gre od oltarja do
oltarja in pride tudi do oltarja sv. Antona Padovanskega;
tu obstoji, pokaže na kip sv. Antona in pravi gvardijanu:
„Ta je bil nocoj pri meni!' 1  — »Odpustite, Vaše Veličan¬
stvo, ta ni pod mojim nadzorstvom," odgovori gvardijan.

Vsied tega dogodka si je izbralo tudi mesto Ne¬
apelj sv. Antona Padovanskega za svojega patrona.

(Notburga, št. 11. in 12. 1883.)

55. Kapelnik.

V Neapolju je prišel neki kapelnik s svojo dru¬
žino v veliko bedo. Svojo srečo je hotel poizkusiti tudi
v Rimu, toda našel je vse zasedeno in nobenega mesta
praznega. 13. junija gre v cerkev sv. Antona, prejme
na čast svetniku sv. zakramente in ostane pobožno pri
več svetih mašah. Ko stopi iz cerkve, mu da neznan
gospod zavitek z denarjem in sicer toliko, kolikor je
potreboval za nekaj dni za svojo družino. Ko pride
domov, mu prihiti naproti žena z veselo novico, da je
prinesla v njegovi odsotnosti služabnica neznanega do¬
brotnika živeža za več tednov. Poleg tega dobi kapelnik
še isti dan pismo iz Spleta, ki ga vabi, naj v tamoš-
nji katedralki prevzame mesto pevovodja, česar si se¬
veda ubogi družinski oče ni pustil dvakrat pisati.

— 51 —

Ganljiva je bila hvaležnost srečne družine do sv. Antona
vsled izkazane dobrote.

Narrent hi qui sentiunt,
Dicant Paduani!

Govori mesto Padova,
Ki gledala si čudeže!

To so sklepne vrstice responzorija, ki nas popelje
v Padovo, k živi priči čudežev sv. Antona. Že šest sto¬
letij časti Padova nepretrgoma svojega velikega patrona
in čudodelnika. Na čast sv. Antonu zidani oltarji in
cerkve in njemu posvečene svete ustanove govore za¬
dosti glasno in razločno, da Padovanci niso toliko
žrtvovali za prazno prevaro, ampak da so mnogokrat
gledali z lastnimi očmi veličastne čudeže, ki jih je storil
vsemogočni Bog v njihovem mestu po svojem služab¬
niku in jih še vedno dela. Vsak dan prihajajo novi
romarji iz vseh krajev sveta, da opravijo svojo pobož¬
nost ob svetnikovem milostipolnem oltarju, bodisi, da
ga poprosijo pomoči, bodisi, da se zahvalijo za prejete
milosti. Iz najbolj oddaljenih krajev prinašajo nepre¬
nehoma lepe darove, ki se vidijo v zakladnici ali ob
oltarju sv. Antona in oznanjujejo svetnikovo veljavo
pri Bogu. (Seebock, „Sv. Anton“ str. 260.)

56. Božja pot sv. Antona v Kalternu na Tirolskem.

Ne samo v Italiji in Španiji naj bi častilo ljudstvo
sv. Antona, ampak tudi v Nemčiji in kakor daleč sega
katoliško ime, je hotel Bog ..poveličati s čudeži svojega
zvestega služabnika. Tu naj le še omenim čudežno
podobo sv. Antona v frančiškanski cerkvi v Kalternu
na Tirolskem. Nastala je na sledeči način:

L. 1638. so dobili oo. frančiškani reformirane ti¬
rolske provincije rotenburški grad, da si sezidajo sa¬
mostan. Novi samostan je bil dovršen v veselje celega
okraja 1. 1643.

Cerkvi, ki je bila prizidana samostanu, naj bi
dajala poseben sijaj podoba sv. Antona Padovanskega.

4*

52

Milosti in dobrote, ki so jih prejemali častilci svetega
Antona v tej cerkvi, so privabile najbolj oddaljene, da
si izprosijo pomoč v dušnih in telesnih potrebah. Kot
sredstvo za napravo te čudodelne podobe si je božja
previdnost izbrala blagorodnega gospoda Krištofa Urha
pl. Bach. Tega gospoda je rešil sv. Anton na čudovit
način nevarnega zalezovanja njegovega sovražnika ravno
1. 1638. Da pokaže svojo hvaležnost do nebeškega re¬
šitelja, sklene postaviti iz svojega premoženja v novo
sezidani frančiškanski cerkvi oltar na čast sv. Antonu.
Oltar je kmalu dogotovljen, manjka pa še svetnikove
slike. Toda vsemogočni Bog, ki hoče, da se slava nje¬
govega zvestega služabnika povsod razširi, da se morejo
tako vsi zatekati v svojih nadlogah k njemu, je po¬
skrbel tudi za to. Gospodu pl. Bach, ki je medtem
odpotoval v Padovo, pošlje v stanovanje neznanega
slikarja, ki ga vpraša, če želi kako sliko. Kaj je pl. Bach
bolj želel, kakor to! Takoj naroči sliko sv. Antona.
Črez nekaj dni se slikar vrne in mu izroči naročeno
sliko. Ko gre gospod po denar, da plača sliko, slikar
medtem na veliko začudenje pl. Bach izgine in ni ga
mogoče nikjer več najti. Zato mislijo, in sicer ne brez
vzroka, da je ta slika angeljsko delo. In v resnici je
do sedaj človeška roka ni mogla natanko kopirati. Slika
nam kaže sv. Antona v naravni velikosti; ob njegovih
nogah se nekoliko vidi padovanska cerkev, v desni
roki drži belo lilijo, znak njegove deviške čistosti, v
levi knjigo, na kateri sedi nežno detece Jezus, ljubkost
in resnost ob enem. Svetnikova obleka je podobna oni,
kakor jo nosijo frančiškani reformirane tirolske provin-
cije. Tako stoji sv. Anton že črez 200 let in deli milosti.
Cerkev je že postala premajhna za votivne slike, tako
da so se morale starejše umakniti novejšim. Celo v spo¬
minskih knjigah ni bilo več prostora, da bi zapisali vse
čudeže, tako da so končno mogli reči: „Kdor ni bil
uslišan v Padovi, naj gre k sv. Antonu v Kaltern. 11
(»Čudodelni sv. Anton Padovanski“, spisal Scheyring
stran 54.)

Tretji del.

Novejša uslišanja.

57. Rešen večnega pogubljenja.

Nekdo je 24 let zamolčaval pri spovedi ostuden
greh. Čim večkrat je šel k spovedi in prejel sv. obha¬
jilo, tem bolj so se kopičili božji ropi. V tej strašni
bedi pade v njegovo črno dušo žarek božje milosti in
grešnik se zateče k sv. Antonu.

Med molitvijo se prikaže zaslepljencu sv. Anton,
ga opomni na njegovo peklensko hudobijo, mu pokliče
v spomin neskončno božjo pravičnost in nevarnost več¬
nega pogubljenja tako, da se zakrknjeni grešnik takoj
spokori, se skesano izpove in se tako reši pekla.

(Scheyring, „Sv. Anton Padovanski“ str. 42.)

58. Sv. Anton vrne vero.

Žena nekega častnika je žalovala, ker je njen
drugače dobri mož pri vojakih izgubil vero. Nekoč
moli pred kipom sv. Antona Padovanskega. Kar se
vzbudi v njenem žalostnem srcu posebna misel. „Moje
dete", pravi svoji hčerki, „ti moraš prav posebno lepo
moliti k sv. Antonu, da vrne očetu, kar je izgubil." —
„Kaj pa je izgubil?" vpraša otrok nedolžno. „To boš
pozneje izvedela," odvrne žena; „le moli pridno, toda
očetu o tem ne pripoveduj." Otrok uboga takoj, in
ko črez nekaj časa vstopi častnik v ženino sobo, da ji
nekaj sporoči, vidi hčerko klečati pred kipom in moliti,

naj svetnik vendar vrne očetu, kar je izgubil. Osupnjen
vpraša častnik sam sebe: „Kaj pa sem vendar izgubil?“
Končno se obrne na svojo ženo: „Povej mi no, kaj
sem izgubil, da otrok tako moli?" Ker opazi njeno
zadrego, ne sili več vanjo in pusti vso stvar; pač pa
se sam pozneje vpraša še nekaterikrat: „Kaj sem mogel
izgubiti ?“ Končno (bilo je na predvečer praznika sve¬
tega Antona) vendar prosi ženo, naj mu razodene.
Ta mu pogleda mirno v oči in pravi: „Ali bi bil ti
pripravljen, za vedno me zapustiti?"

„0 tem ni govora," odvrne mož; „ako zavoljo
tega toliko zahajaš v cerkev, lahko brez skrbi to opustiš."

»In vendar, moj dragi mož," nadaljuje žena, „ako
ne najdeš, kar si izgubil, se bodeva morala nekega dne
za vedno ločiti."

„Toda rotim te, povej mi vendar že enkrat, kaj
sem izgubil?" govori častnik vedno bolj nevoljen. Dobra
žena misli, da ji ni treba več prikrivati; zakliče tedaj
silno ihte: „Vero — vero svoje matere si izgubil; —
in jaz se ne maram nikdar od tebe ločiti! Zato moraš
vero zopet dobiti, brez katere vendar ne moreš v nebesa."

Častnik se molče odstrani in ponavlja le sam pri
sebi: „Vero, vero — moje matere, moje žene in moje
hčerke!" Celo noč ga sliši skrbna žena, ki ne neha
moliti zanj, hoditi po sobi in zdajpazdaj ponavljati:
„Vero, — vero moje matere." Drugo jutro pride v
ženino sobo in ker jo vidi okrašeno, vpraša: »Imate
mar danes praznik?" Žena odgovori: »Danes obhajamo
praznik sv. Antona Padovanskega." — »Oh, onega svet¬
nika tam," govori mož in kaže na kip, »ki prinese
nazaj, če je kdo kaj izgubil. No — hvala sv. Antonu!"
In ker ga žena plaho pogleda, nadaljuje: »Da, da,
ljuba žena, našel sem, kar sem izgubil; pred vsem pa
moramo tvojemu svetniku prinesti v dar voščeno svečo.
Pojdimo nemudoma!" Gredo k vratom frančiškanskega
samostana in vratar mora takoj poklicati patra, da izpove
častnika. Častnik je našel vero.

(»Monika" str. 46. 1888.)

55

59. Pogan se izpreobrne na smrtni postelji.

V pismu misijonarja iz družbe Jezusove v Maduri
(Vzhodna Indija), se bere sledeči dogodek:

Neki pogan je često slišal govoriti kristjane o
sv. Antonu in je zato tega svetnika posebno spoštoval.
Njemu na čast je nasitil vsako leto enkrat 30 revežev
in šel na božjo pot. Govoril pa ni prav nič o tem, da
bi hotel postati kristjan. Ko zboli, se spomni svetega
Antona. Pokliče duhovnika in ga prosi za sv. krst,
ker hoče, kakor je govoril, iti v raj, da bo videl sve¬
tega Antona. Duhovnik ga je nato podučil v veri in
krstu, mu obesil okrog vratu škapulir in je bil zelo
potolažen, ko je videl krščenca umirati v najboljšem
razpoloženju.

(Letopis za razširjanje sv. vere, marec 1869.)

60. Sv. Anton pomaga revnim redovnicam.

7. I. 82. S. J. »V državi Missouri v Severni Ame¬
riki so v nekem mestu že nekaj let redovnice podu-
čevale mladino. Potrebovale pa so novih prostorov za
samostan; kajti hiša, v kateri so bivale ves čas od svoje
ustanovitve, jim je bila le za nekaj časa prepuščena
v uporabo.

Toda od kod dobiti sredstev, da si kupijo pri¬
praven prostor? Povsod iščejo pomoči; nimajo pa sreče,
da bi dobile potrebnega denarja. Končno pridejo na
srečno misel, priporočiti svojo zadevo sv. Antonu Pa-
dovanskemu in obljubijo objaviti v „Zvončku svetega
Frančiška' 1 , če jim sv. Anton pomaga iz denarne zadrege.
In glej! svetnikova moč se takoj pokaže, in sicer na
tak način, kakor ni bilo pričakovati. Kmalu so bile
odstranjene vse zapreke, in sedaj imajo ’ sestre novo,
prijazno stanovanje, ki je zelo pripravno za njihovo
delovanje. S samostanom ni zvezana samo ljudska
šola, ampak tudi višja dekliška šola, kjer ima ameri-
kanska mladina priložnost, nravno-versko izobraziti se.

56

Upamo, da bo ta hiša z njenimi sedanjimi in
prihodnjimi stanovalkami pod mogočnim varstvom sve¬
tega Antona res mnogo pripomogla k časti božji in
poveličanju sv. katoliške Cerkve.

(„Zvonček sv. Frančiška", 6 zv. 1882.)

61. Rešena čast.

Iz B., 12. XI. 83. „E. H. nujno prosim, da objavite
sledeče vrstice. Iz denarnice nekega družinskega očeta,
pri katerem sem se večkrat zglasil, je izginila znatna
vsota, in sicer v času, ko ni bilo razen mene nikogar
v oni sobi. Sum je moral na vsak način pasti name,
in to mi je zelo težilo srce, posebno še, ko nisem imel
razen zavesti svoje nedolžnosti ničesar, da bi odvalil
sum od sebe. Tedaj sklenem, opraviti k svetemu Antonu
devetdnevnico, in glej! že tretji dan pobožnosti je bila
zadeva pojasnjena. Mož se namreč sedaj naenkrat
spomni, da je pogrešano vsoto že prej sam vzel iz de¬
narnice in jo položil na drug prostor. Pogleda in v
resnici najde denar, in moja čast je bila rešena. Hvala
čudodelnemu priprošnjiku v stiski!"

(»Zvonček sv. Frančiška", 4. zv. 1884.)

62. Sv. Anton pomaga v vsaki stiski.

Zbolel je naš častiti gospod kaplan, in bolezen ga
je zadrževala od njegovih opravil. V tej stiski se obrnem
na sv. Antona Padovanskega s prošnjo, naj izprosi pri
Bogu zdravje gospodu kaplanu. Obljubim tudi, opra¬
viti devetdnevno pobožnost in uslišanje objaviti. 15. julija
sem pričel s pobožnostjo. Ljubljeni svetnik je uslišal
mojo molitev, kajti na praznik Marijinega Vnebovzetja
smo že poslušali kaplanovo izpodbudljivo pridigo.

(Notburga št. 18. 1879.)

— 57 —

63. Rešen smrti v valovih.

Iz Karlopaga*) piše 3. julija 1881. neki duhovnik:
Ko sem se peljal pred petimi dnevi na praznik svetega
Petra in Pavla v čolnu v župnijo Lukovo Zagorje, da
bi tam maševal, pridrvi naenkrat sever s tako silo, da
se čoln jame potapljati in moja smrt v valovih je bila
neizogibna. V tej stiski kličem na pomoč sv. Antona,
in sicer s tem večjim zaupanjem, ker sem dobil pri
sv. krstu njegovo ime in je bil torej moj patron. Tedaj
se je zgodilo nekaj, kar se je zdelo po človeških mislih
nemogoče: bil sem rešen. Prosim, objavite to novo
dobroto slavnega nebeškega čudodelnika!

(»Zvonček sv. Frančiška", 1,2. zv. 1881.)

64. Sv. Anton varuje čudovito.

Marija Taferl, 15. VII. J. G. O požaru v mestu
Pechlarn (Dolenja Avstrija) 31. maja t. 1. po polnoči,
pri katerem je bilo uničenih 42 hiš, nam M. S. poroča
sledeče: »Kmalu po izbruhu požara ob eni po polnoči
se je užgala tudi hiša mojega brata, ki je trgovec. Veter
je namreč prinesel iskre od gorečih hiš in pogorela je
že streha in vse, kar je bilo na dvorišču. Hoteli smo
še nekaj rešiti z dvorišča, toda nismo mogli več nazaj.
Morali smo se zateči v sobo, skupaj 7 oseb in smo
bili v vedni nevarnosti, da nas zaduši dim in vročina,
brez upanja na rešitev, ker nam nihče ni mogel priti
na pomoč. Ker sem vsled branja »Zvončka svetega
Frančiška" imel zaupanje do sv. Antona, sem klical k
božjemu čudodelniku iz Padove in k žalostni Materi
božji v Marija Taferl. Šele v 3 dolgih urah, ko je okoli
nas že vse pogorelo, smo mogli zapustiti sobo. Brat
in svakinja sta se onesvestila, drugim se ni zgodilo ničesar.
V notranjosti hiše ni ničesar pogorelo. Okno je zgo¬
relo, žareče oglje je padalo v sobo pod posteljo; toda
užgalo  se  ni ničesar, celo obleka poleg okna ne. V

*) Ob Jadranskem morju.

58

kleti je bil petrolej in špirit, nekaj ga je bilo celo v
odprtih posodah. Oglje je padalo skozi okno v klet in
vendar se ni zgodila nobena nesreča, samo krompir je
bil ožgan. Svojo rešitev in rešitev premoženja pripisu-,
jemo priprošnji sv. Antona, kateremu smo tudi to takoj
obljubili objaviti. („Zv. sv. Frančiška' 1 , 1. zv. 1885.)

65. Pomoč na morju in v veliki stiski.

17. jun. 1881. smo dobili iz č. roke sledeče poročilo:
Preteklo jesen je potovala družina nekega trgovca
v Ameriko. Na morju jih iznenadi tako strašen vihar,
da so že najstarejši mornarji obupali nad rešitvijo.
Trgovčeva žena se zateče k sv. Antonu in napravi obljubo,
da bo šla v slučaju rešitve na božjo pot h grobu sve¬
tega Antona v Padovo, in da bo njena hčerka, ki je bila
v zavodu šolskih sester, nosila tri mesece na čast sve¬
temu Antonu redovno obleko sv. Frančiška. Svetnik je
uslišal prošnjo in vihar se je polegel. Žena je že obis¬
kala grob sv. Antona, in sedaj nosi mala hčerka v splošno
izpodbudo sogojenk že od praznika sv. Antona posebno
zanjo napravljeno redovno obleko — živa priča moči
in dobrote velikega čudodelnika.

Iz Remagna: Konec maja t. 1. so prišli štirje fran¬
čiškani iz New-Yorka črez Glasgow v Edinburg v angleško
pristanišče v Hullu, da se odpeljejo s prvo ladjo skozi
Severno morje v Rotterdam. Prtljago so poslali iz Glas-
gowa že naprej v pristanišče, kjer je pa sedaj nikakor
niso mogli dobiti. Žalostna gresta dva brata v oddaljeno
katoliško cerkev. Ko se po opravljeni pobožnosti hočeta
vrniti k tovarišema, ne moreta več najti pota. V tej
dvojni zadregi se obrneta oba na sv. Antona, in glej!
naenkrat stoji pred njima mlad gospod in se jima ponudi
za vodnika; pokaže jima tudi prtljago na kolodvoru,
ju pelje k tovarišema in jim priskrbi mesto na ladji.
Hvala za hitro pomoč našemu sv. sobratu Antonu!

(„Zvonček sv. Frančiška", 12. zv. 1881.)

59

66. Sv. Anton pomaga tudi iskati osebe.

Saalen, 24. VIL 83. Nedavno se je oddaljila od
domače hiše uboga, že 70 let stara ženica, — ki je bila
skoro popolnoma slepa in slaboumna, pa tudi, kar se
pri takih ljudeh cesto zgodi, trmoglava, — z namenom
obiskati nekega sorodnika v bližini. To je bilo opoludne.
Ko se žena zvečer ne vrne domov, domačini nimajo še
nobene posebne skrbi, ker mislijo, da je ostala pri so¬
rodnikih. Ko pa drugi dan zvedo, da žena v sorodnikovo
hišo niti prišla ni, pač pa da so jo opazili prejšnji dan
daleč na polju, se prestrašijo in takoj razpošljejo ljudi,
iskat jo; toda vse iskanje po celi okolici je bilo brez¬
uspešno, — žene ne najdejo. Tretji dan zjutraj gre
več občanov na drugo stran gore, da pogledajo za
pogrešano starko in nekoga pošljejo tudi po hišah so¬
sednje občine, da povpraša, če žena ni morda tja zašla.
Obenem obljubijo sv. mašo na čast sv. Srcu Jezusovemu
in Marijinemu in sv. Antonu ter objaviti v »Zvončku
sv. Frančiška" in v »Glasniku' 1 , če dobe ženo živo.
Do ene popoludne je bilo zopet vse iskanje in povpra¬
ševanje zastonj; končno proti drugi uri zagleda nekdo
revico opotekati se na samotni gozdni poti, kjer so
iskalci že malo prej hodili. Žena je bila tako slaba in
zdelana, da so jo komaj z velikim trudom spravili v
sosednjo hišo, čemur se tudi ni čuditi, ker je dva dni
in noči blodila po gozdu brez hrane in v dežju. Od
svojih blodenj pa ni vedela skoraj ničesar povedati
izvzemši, da je eno noč dolgo jokala in klicala na pomoč.
Od tedaj se je zopet okrepčala in je taka kot prej.
Hvala najsvetejšima srcema in sv. Antonu!

(»Zvonček sv. Frančiška", 1. zv. 1883.)

67. Računski pogrešek.

Kolin E. B. »Zelo razveseljen radi pomoči, ki mi
jo je, kakor že mnogokrat prej, tudi sedaj izkazal
sv. Anton, vam poročam sledeče, da objavite v »Zvončku

■I

- 60 -

sv. Frančiška' 1 . V trgovini se mi je pokazal pri račun¬
skem zaključku primanjkljaj, katerega pokriti bi bil vsaj
moralno prisiljen. Tedaj obljubim vse sv. maše, pobož¬
nosti in sv. obhajila ta mesec darovati v namen svete
Cerkve i. t. d. Po tridnevni brezuspešni reviziji knjig
in računov pokličem še enkrat sv. Antona prisrčno na
pomoč in čez nekaj minut sem že našel pogrešek.
Hvala Bogu in njegovim svetnikom!

(»Zvonček sv. Frančiška", 7. zv. 1848.)

68. Izgubljeni vozni listek.

L. v Holandiji 25. III. 85. Neki škof, ki je bil v
tretjem redu sv. Frančiška in goreč častilec sv. Antona,
se je mudil na potovanju. Ker je prekinil vožnjo z
vlakom, je kupil na kolodvoru nov vozni listek za na¬
daljnje potovanje. Medtem, ko čaka na vlak, izgubi
listek. Ker je vse iskanje zastonj, gre k blagajni, da
si kupi novega. Potoma pokliče na pomoč sv. Antona,
in glej! takoj pride škofu naproti uslužbenec in ga
vpraša: »Ali ste morda vi izgubili vozni listek?" in
kaže na kondukterja, pri katerem ga lahko dobi. Mo¬
gočna in čudovita je priprošnja sv. Antona.

(»Zvonček sv. Frančiška", 9. zv. 1884.)

69. Izgubljena listina.

Pred kakimi 30 leti je zadobil neki ženski samostan
v Dolenji Avstriji na posebno viden način pomoč od
svetega Antona. Šlo je za važno’ listino, od katere
je bila takorekoč odvisna eksistenca samostana. Listino
je moral samostan določeni dan predložiti pri neki sodni
obravnavi, drugače bi zapadla vsota blizu 30.000 gld.
Duhovni voditelj samostana se zato obrne na prednico,
da izroči omenjeno listino. Prednica takoj pohiti, da
jo prinese iz predala, kjer jo je za gotovo mislila do¬
biti, toda ne more je najti. Išče in išče vedno bolj

61

vznemirjena in pokliče še par drugih sester, da ji po¬
magajo pri iskanju. Vsaka omara, vsak predal, da, vsak
kot je bil najskrbneje preiskan, toda brez uspeha. Lahko
si mislimo, v kakšnem strahu in v kakšni zadregi so
bile dobre redovnice. Končno jim pravi duhovni voditelj:
„Ljube sestre, sedaj se pa morate zateči k sv. Antonu.“
Hitro se poda prednica in z njo one sestre, ki so vedele
za skrivnost, v kapelo in molijo pred podobo sv. Antona
dolgo časa z veliko vnetostjo. Ko stopijo iz kapele,
da nadaljujejo z iskanjem, pride ravno po stopnicah
ena izmed strežečih sester s težkim jerbasom in ga po¬
stavi na stopnice pred kapelo, da se nekoliko oddahne.
„Kaj nesete tu, sestra?" vpraša prednica in postoji s
svojimi spremljevalkami pred jerbasom. „Včeraj ste mi
ukazali, častita mati", odvrne sestra, „da pospravim v
podstrešju; včeraj pa nisem mogla vsega izvršiti, zato
sem še danes pobrala, kar je ostalo." V jerbasu so bile
različne stvari, kakor se pač dobe v podstrešju: odpadki
od zidu, konci opeke, ostanki lesa in slame, mah, pesek,
prah in druga zmes. Že hoče iti prednica z ostalimi
sestrami naprej, ko opazi ena izmed njih v jerbasu
košček papirja. Seže po njem in potegne iz jerbasa
veliko, zganjeno polo. Listino razgane, jo očisti prahu
in pogleda. »Mati, mati, poglejte!" zavpije veselo pre¬
senečena in poda popir prednici. Pogledi vseh so uprti
v polo, ki je — dolgo iskana listina. »Čudežna pomoč!"
reče globoko ganjena prednica; »pojdimo takoj nazaj
v kapelo in se zahvalimo Bogu in sv. Antonu. Vi pa,
sestra, pohitite k g. voditelju in mu sporočite, da smo
listino našle."

Kdo je pomagal najti listino? Gotovo sestra, ki
jo je prinesla iz podstrešja, in ona, ki jo je potegnila
iz jerbasa. Toda kaj bi bilo, če bi sestre ne prišle v
pravem trenutku iz kapele? Kako bi bilo, če bi prišle
le trenutek prej ali pozneje? Potem bi nesla sestra svoj
zaklad brez vsake slutnje dalje na kup smeti in ga tam
pustila. In kdo bi se potem za smeti zmenil? Saj še
danes nihče ne ve, kako je zašla listina na podstrešje.
Kdo je pripeljal sestro ravno o pravem času na stop-

62

niče? — Bog! — In kdo je to čudovito pomoč božjo
izprosil? Ljubi sv. Anton s svojo mogočno priprošnjo.

(„Zvonček sv. Frančiška", 1. zv. 1884.)

70. Najdeno.

(Iz D. na Štajerskem.)

Častiti gospod F. K., župnik v K., me je prosil,
naj objavim sledeče: Veliki teden preteklega leta je
poslal v W. 77 gld. za poslano mašno obleko. Letos
ob novem letu pa je v svoje presenečenje dobil poziv,
da plača dolg. Prvo, kar je storil, je bilo seveda, da
je šel iskat poštno prejemnico; toda ni je mogel najti.
Cel teden išče po župnišču, posebno v omari za knjige,
kamor je imel navado shranjevati take stvari, pregleda
vse, prelista natanko vsako knjigo posebe, — toda vse
iskanje je zastonj. Povpraša na pošti in tudi tam ne
dobi nobenega pojasnila; denarni znesek ni bil za¬
znamovan v protokolu. Izguba 77 gld. pa je za duhov¬
nika, posebno v sedanjih razmerah, le občuten udarec.
Poleg vsega tega se je moral župnik bati še za svoje
dobro ime, ker je lahko vsakdo sumil, da župnik denarja
sploh oddal ni in da ga je hotel zase pridržati. Župnik
potoži stisko svojemu dobremu prijatelju v D., ki ga
potolaži in mu svetuje, naj se zateče k sv. Antonu Pado-
vanskemu, ker bo gotovo uslišan. Župnik odgovori, da
je brez izvanredne pomoči od zgoraj vse izgubljeno.
Kajti nemogoče bi bilo še bolje preiskati vse kote, kakor
je že storil. Poprosi torej svoje prijatelje, naj še oni
molijo zanj k svetemu Antonu, da bi mu prej pomagal.
Prijatelji obljubijo in molijo znani responsorij: „Si
quaeris miracula ..., ako iščeš čudežev ...“ Župnik pride
domov, se postavi pred omaro za knjige in si misli:
»V božjem imenu hočem še enkrat začeti iskati. Truda-
polno delo! Toda sveti Anton, ti, ki si že tolikim po¬
magal, boš pomagal gotovo tudi meni!"

63 —

Obodren sname župnik vrata omare, da bi lažje
iskal, potegne prvi predal — in prvi listek, ki ga prime
z roko, je toliko iskana poštna prejemnica. Pri tem
pogledu ga prevzame veselo osupnjenje, in solze mu
zalijejo oči, da ne more več brati listka; zato hiti k
svojemu kaplanu in mu zakliče: »Bodite tako dobri in
berite tu, kaj je to?“ — „No, čestitam, to je vendar
ono, kar ste tako dolgo iskali!“ Globoko ginjen pravi
župnik: „0 ko bi bil že prej poklical na pomoč ljubezen
sv. Antona, bi si bil pač prihranil mnogo strahu in mar-
sikako prečuto noč/

(»Glasnik sv. Jožefa" jun. 1885.)

71. Najdeni vrednostni papirji.

Neukirchen 9. IX. 84. Pf. F. »V noči od 20. do
21. avg. t. 1. so vlomili tatovi v zakristijo moje farne
cerkve in odnesli vso cerkveno blagajno, ki je bila dobro
zaprta v neki omarici v zidu, s 23.050 mk. v vrednostnih
papirjih in 132 mk. v srebru. Zelo potrt sem pričel še
isti dan devetdnevno pobožnost na čast sv. Antonu za
njegovo priprošnjo pri najsvetejših srcih Jezusa in Marije
in sem obljubil poseben dar in tudi, da bom objavil
uslišanje, če vrednostne papirje kmalu najdem. Ko¬
maj končam prvo pobožnost, že zagledam izza bliž¬
njega grma prihajati moža z blagajno, v kateri so bili
vsi vrednostni papirji nepoškodovani. Zato najsrčnejša
zahvala najsvetejšima srcema Jezusa in Marije in svetemu
Antonu! Naj nikar nobeden ne pozabi, zateči se k njim
v podobni zadregi/

(»Zvonček sv. Frančiška", 2. zv. 1884.)

72. Dragocena slika.

Inomost, 16. L »Mojemu prijatelju je naslikal zna¬
menit umetnik Marijino podobo v ta namen, da bi po

64

sliki napravil podobo na steklo. Slika je bila jako iz¬
vrstna, in neki strokovnjak se je izrazil o njej, da v
novejšem času sploh ni videl kaj boljšega. Toda glej!
dragocena slika naenkrat izgine. Spočetka misli prijatelj,
da jo je kam založil in da preiskati vso hišo, vsak kot.
Vse predale odpro, vsako listino pregledajo, zastonj.
Na vse strani začno popraševati, če so jo morda po
pomoti kam odposlali z drugimi papirji, toda brez
uspeha. Dobri prijatelj mi pri neki priložnosti potoži
svojo zadrego in pravi, da bo dal, če najde sliko, na¬
praviti po njej podobo tudi za moj oltar. Vsled pri¬
jateljeve obljube, se seveda tudi jaz začnem zanimati
za stvar. Vprašam ga torej, če hoče z menoj in še enim
duhovnikom opraviti devetdnevnico na čast sv. Antonu
Padovanskemu. Ljubljeni svetnik mi je namreč že večkrat
in v manj važnih zadevah pomagal, gotovo bo torej tudi
tu prišel na pomoč. In tako pričnemo trije devetdnevnico.
Vendar slike ne moremo najti. Minejo tedni, minejo
meseci, pa ni še nobenega sledu o sliki. Danes pa je
prišlo od prijatelja pismo z veselim poročilom, da je
slika najdena. Hišni hlapec je imel sliko za zavržen
papir in jo je obesil v svoji sobi na žebelj. Zahvaljen
bodi mogočni in dobri sv. Anton!

(»Zvonček sv. Frančiška", 6. zv. 1884.)

73. Iz dežele Kafrov.

Iz južne Afrike: »Denar ali kaj drugega če iz¬
gubiš, — po sv. Antonu nazaj dobiš." Tako nas uči
neka stara pesem o sv. Antonu Padovanskem. Tudi v
pekočih žarkih afrikanskega solnca pomaga dobri svetnik
zaupnim prosilcem iskati izgubljene stvari. V kafrskem
mestecu Umtata se je naselilo 5 šolskih sester od
sv. križa iz Menzingen-a (Švica), da se posvete vzgoji
krščanske, kakor tudi poganske mladine. Pridobile so
si nekoliko zemlje in nekaj živine, da bi vsaj včasih
ne bilo treba prositi živeža pri ljudeh. Vsaj so imele
drugih skrbi zadosti; res pravo požrtvovalno življenje!

65

Nekega jutra jim zmanjka 6 volov, 1 krava in
1 tele. V okolici jih ni bilo mogoče nikjer najti. Velika
nezgoda za uboge misijonarke! Zateko se k sv. Antonu
in ga vneto prosijo, naj jim svetuje in pomaga. Svetnik
jih je uslišal. Ekonom male farme se spomni, da je
nekoč odpustil iz službe nekega Kafra zaradi lenobe
in nepoštenosti. Ker so Kafri zelo maščevalni, so sumili,
da je najbrže oni pogan po noči odgnal živali. Iščejo
sledu in povprašujejo, toda vse povpraševanje je brez¬
uspešno. Končno se usmili sester magistrat in policajem
se posreči dobiti živali na pol sestradane 50 milj od
Umtate in ž njimi kafrskega tatu. Med velikim veseljem
ženo živali, ki so bile za sestre že veliko premoženje,
v Umtato, in tat mora na magistratoVo povelje dati
sestram še eno kravo in eno tele za odškodnino. Tako
se je izguba izpremenila v dobiček. Sestre so gojile
pobožnost do sv. Antona, ki jim je bila že prej ljuba,
sedaj še bolj vneto in razširila se bo tudi po tamošnjih
deželah. Torej je tudi v pusti deželi Kafrov vzcvetela
dobremu priprošnjiku nova cvetlica slave, ki smo jo
hoteli pokazati tudi evropskim kristjanom, da se tudi
oni v vsaki stiski z nami Afrikanci spomnijo nanjo:

„Kdor čudežev mnogo in znamenj želi,
Pri sv. Antonu jih dosti dobi."

(„Zvonček sv. Frančiška", 7. zv. 1885.)

74. Glej, ura je zopet tu.

Bilo je v nedeljo. Imel sem v popravi uro, ki
bi do popoludne morala biti gotova. Ker je nisem
mogel prej popraviti, sem moral to storiti po sv. maši,
dasi me je radi tega moj izpovednik že večkrat karal.
Ko delo dokončam, grem iz sobe in pustim ležati uro
na mizi pri odprtem oknu. Ali je bil slučaj ali pa kazen
božja? Ko stopim v sobo, omenjene ure ni bilo več,
četudi bi bilo mnogo lažje izmakniti kako drugo. Pre¬
iščemo sobo, vso hišo, toda, kakor si lahko mislite,

5

66

brez uspeha. Kaj storiti? Moj prvi korak je bil k po¬
liciji. Preiskati dam vse otroke, ki so se igrali okrog
hiše, toda tatu ne najdemo. Tedaj stopim k onemu,
ki je bil najbolj na sumu in mu ponudim novo uro,
če mi ukradeno vrne. Deček pa mi odgovori: „Jaz je
nimam. “ Ponudim mu vrhu tega še denarja, zopet isti
odgovor. Moral sem se torej sprijazniti z izgubo; ura
pa je bila draga in lastniku posebno ljuba. Če bi bila
ura moja, bi lažje potrpel. Toda bila je od drugih
zaupano mi blago in tako je bilo še zaupanje, ki sem
ga do sedaj užival, v nevarnosti. Tedaj mi nekdo sve¬
tuje, naj se s trdnim zaupanjem obrnem na sv. Antona;
če ima le še tat uro, mi bo tu veliki svetnik gotovo
pomogel do nje. Takoj sem slušal, ker je bila to edina
pot. Molim torej s svojo družino zjutraj, opoludne in
zvečer 3 očenaše na čast sv. Antonu. Molimo cel teden
do nedelje. Moje zaupanje do sv. Antona se je vedno
bolj množilo. Med nedeljsko sv. mašo mi postane tako
lahko pri srcu, kakor da bi že imel uro, in vendar ni
bilo o njej še nobenega sledu. V pondeljek popoludne
grem na polje, da bi nekoliko pomagal delavcu, ki sem
ga imel najetega. Tudi žena je šla iz hiše, tako da
ni bilo nikogar doma. Ob dveh se vrne žena domov
in hoče vzeti ključ z okna, kjer je bil shranjen. Kar
zagleda neko stvar v papir zavito. Brez vsake slutnje,
kaj bi utegnilo biti v papirju, odvije papir in kaj najde?
Dolgo pogrešano uro 1 Skoro brez sape prihiti k meni
in kliče: „Sv. Anton je pomagal, poglej, ura je zopet tu.“
(„Kat. misijonski list“)

75. Sv. Anton pomaga vedno.

Iz Italije. P. Q. Čudovit je Bog v svojih svetnikih;
na prav posebno viden način pa se kaže to pri svetem
Antonu, pri katerem išče in tudi najde pomoč stiskano
človeštvo v najrazličnejših zadevah. Da bi češčenje in
zaupanje do tega ljubljenca ljudstva še pomnožil, vam
povem iz svojega življenja sledečo zgodbo:

— 67 —

L. 1870. sem bil z mnogimi sobrati na Francoskem,
kjer smo stregli ranjenim in obolelim vojakom. Na
sveti večer pridemo do mesta Corbeille (Korbej) ob
Seni in bili smo nastanjeni z mnogimi drugimi redov¬
niki v mestni hiši, ker drugje ni bilo prostora. Lepše
slike betlehemskega hlevca bi si ne želel. Nekaj butar
slame, razgrnjene po kamenitih tleh, to je bila naša
postelja. Od vseh strani je pihal skozi sobo veter, ker
so bila okna večinoma razbita. Sicer smo imeli v sobi
peč in bila je tudi kurjena, toda na kako toploto ni
bilo niti misliti. Res tolažilna je bila misel na ono bo¬
žično noč, ko so se godile največje in najblagodejnejše
skrivnosti. Zjutraj zgodaj gremo v oddaljeno samo¬
stansko cerkev, da tam mašujemo. Vsi smo bili pri¬
pravljeni, samo eden še ni bil gotov, in opazil sem,
kako je nekaj iskal po slami. Izgubil je namreč ključ
od kovčega. Komaj to izvem, se obrnem takoj na svetega
Antona in začnem moliti češčenamarijo. Nisem je še
dokončal, ko začutim, da me nekaj sili, naj se pripognem.
Sežem torej v slamo, ki jo je sobrat že večkrat preiskal
in imel sem ključ v roki. Betlehemski Jezušček je po¬
veličal svojega služabnika. Čast bodi Bogu v višavah
in slava sv. Antonu, ki pri Bogu toliko zamore.

L. 1884. — bilo je tudi na sveti večer — sem hotel
pregledati neki prepis, ki sem ga bil sam napravil.
Iščem med papirji, med katerimi bi moral biti. Pol ure
preteče in vendar zaželjenega prepisa še nisem našel.
Pozneje začnem še enkrat iskati; toda godilo se mi je
ravno tako kakor prej. Nato srečam sobrata in mu po¬
tožim zadrego. „O,“ odvrne, „ali ste že molili k sve¬
temu Antonu?" Odstranim se in grem v kapelo in
opravim molitev k ljubemu sv. Antonu.^ Ko se vrnem
v celico, preiščem še enkrat papirje. Že hočem pre¬
nehati, ko začutim v sebi kakor klic, da se prepis vendar
nahaja med temi papirji. In res je bilo tako. Mislim,
da me Gospod zato ni pustil prej dobiti prepisa, da
je poveličal svojega izvoljenega služabnika sv. Antona
in me utrdil v zaupanju do njega.

(„Zvonček sv. Frančiška", 2. zv. 1885.)

5*

68

76. Božja pot sv. Antona v Oberachern-u.

Pri Oberachern-u (velika vojvodina Badenska) se
nahaja kapela sv. Antona, ki je bila sezidana 1. 1765.,
in sicer iz samih milodarov okoličanov. Prej je stala
tu lesena kapelica, ki je bila zgrajena na mestu čudo¬
delnega znamenja sv. Antona, čigar sliko sv. Antona so
izrili iz zemlje prašiči na pašniku. V arhivu se poroča,
da se je nahajala oltarna slika sv. Antona, ki je bila
okrog 1765 — 70 popravljena, 3 dni ob svetnikovem
grobu v Padovi in je bila tudi tam blagoslovljena.

Iz Oberachern-a odgovarjajo na naše vprašanje
sledeče: „Mnoga poročila romarjev o uslišanjih v bo¬
leznih, mnoge sv. maše v zahvalo za prejete milosti in
cela množica votivnih slik zadosti pričajo o moči sv.
Antona. Tako mi je izročila 1. 1880. zelo razumna ženska
iz Urloffen-a mašno intencijo. Pripovedovala je: „Vsled
neprevidnosti se je vnelo nekaj streliva in ranilo našega
dvanajstletnega otroka na obrazu. Oko je bilo zelo ne¬
varno poškodovano. Vsi zdravniki iz okolice so izjavili,
da je izgubljeno. Svetovali so mi, naj peljem dečka v
Freiburg v bolnišnico za bolne na očeh k profesorju
Manzu. Ta pa je rekel, da mora oko izrezati. Toda
jaz, dečkova mati, tega nisem na noben način pustila
in sem izprosila od profesorja še 14 dni odloga predno
se kaj nadaljnega ukrene. Sedaj storim obljubo sv.
Antonu, da ga hočem vsak dan iskreno klicati na pomoč,
ravnotako tudi deček. Že v par dneh se bolno oko
zboljša in čez 14 dni se profesor izrazi, da se je tu
moral zgoditi čudež, kajti zdravniška veda bi ne opra¬
vila ničesar. Deček ozdravi in popolnoma izpregleda.
„Sedaj sem bila," pristavi žena, „v zahvalo v tukajšnji
kapeli sv. Antona in morem vsak čas potrditi resničnost
tega dogodka."

Za resničnost izpovedbe svedoči podpisani.

Oberachern, 31. dec. 1870. G. A. Wenz, župnik.

69

77. Na prošnjo sv. Antona ginevajo bolezni.

Zopet imamo prijetno priložnost poročati svojim
bralcem o posebni milosti, ki jo je Bog izkazal na
priprošnjo sv. Antona.

Iz W. na Bavarskem nam piše hči nekega uradnika:

»Daši že več let uživam srečo, da sem v tretjem
redu sv. Frančiška, vendar mi je bilo iz življenja veli¬
kega in čudodelnega sv. Antona znanega le malo, le
toliko, kolikor se bere v zgodbah svetnikov za vse dni
celega leta. Pred kratkim mi je podarila prijateljica
krasno knjigo častitega p. Filiberta Seebock »Življenje
in čudeži sv. Antona 11  *). Ker sem tako natančno spo¬
znala življenje tega čudovitega svetnika, me je božja
milost navdušila k vnetemu češčenju in iskrenemu za¬
upanju do sv. Antona. Od tega časa sem vsak dan
molila responzorij na čast sv. Antonu in noben dan
ni minul, da ne bi počastila ljubega, mogočnega svetnika.
In kako kmalu in velikodušno me je poplačal dragi
čudodelnik! Meja postarna mati naenkrat zboli tako
hudo, da se je bilo bati najhujšega. Ko bolečine posta¬
jajo le vedno hujše, prosim sv. Antona z vso vnetostjo
pomoči in priprošnje pri božjem srcu Jezusovem. Ob¬
ljubim, da bom opravila iz hvaležnosti devetdnevno
pobožnost z vsakokratnim sv. obhajilom, da bom molila
litanije in responzorij in objavila ozdravljenje v »Zvon¬
čku sv. Frančiška." Komaj končam molitev, že pravi
mati: »Bog bodi zahvaljen, sedaj mi je mnogo boljše;
bolečine so prenehale in jaz upam zagotovo, da se
kmalu vse poleže." Danes je mati zdrava in hodi okrog,
pozna se ji le neka utrujenost vsled prestanih bolečin.
Tisočkrat bodi zahvaljeno božje srce Jezusovo za to
milost in veliki čudodelnik za priprošnjo."

(Zvonček sv. Frančiška" 2. zv. 1880.)

*) Moguncija, knjigarna Kirchheim, cena 4 M.

70

78. Čudež, ki se ne da utajiti.

Iz časnika »Osservatore catolico" smo posneli
zdravniško poročilo o hitrem ozdravljenju usmiljene
sestre Olive Rossoni v bolnišnici Bassono. To se je
zgodilo preteklega 13. junija, na praznik sv. Antona.
Omenjena sestra je bila že pri koncu, in nič niso po¬
magala vsa zdravniška sredstva. Njene sosestre se obrnejo
z živim zaupanjem na čudodelnika iz Padove, na sv.
Antona. V ta namen opravijo za dobro sestro z veliko
gorečnostjo takozvano tredecimo, t. j. trinajstdnevno po¬
božnost kot pripravo za svetnikov praznik. Zjutraj, na
praznik sv. Antona sestra naenkrat popolnoma ozdravi.
Pismo, ki ga je pisal zdravnik in ravnatelj bolnišnice
v Bassono, dr. Chemiri, na glavno prednico usmiljenih
sester, se glasi:

„Častita generalna prednica! Moram vam sporočiti
izvanreden in zelo tolažilen dogodek. Naša sestra, ki
smo jo smatrali že za mrtvo, je vstala k življenju. V
soboto 12. jun. sem jo še pozno zvečer obiskal in sem
spoznal po sapniku, da mora jako trpeti in sem našel
na nji znake vodenice. Tudi ni bilo opaziti, da bi se ji
pri dihanju dvigale prsi. Poslušajte sedaj, kaj se je do¬
godilo po noči: V nedeljo 13. jun. ob štirih zjutraj vstane
sestra, ki že dva meseca ni zapustila postelje, gre v sobo
k prednici in zakliče : „Sem že zdrava." Prednica misli,
da je sestra vse to storila v vročici in jo spravi nazaj
v posteljo. Ob osmih dopoldne jo zopet obiščem kakor
po navadi in ko stopim v oddelek usmiljenih sester, mi
pride dobra Oliva popolnoma oblečena naproti. Mislite
si moje začudenje! Ko se nekoliko zavem, jo natanč¬
neje opazujem in jo najdem polno živahnosti in čilo,
vsi znaki njene bolezni so izginili. To nepobitno dejstvo
se znanstveno ne da razložiti. Ozdravljenje bolnice, o
kateri se nisem izrazil samo jaz, da je izgubljena, ampak
sta tako sodila tudi dva druga zdravnika, mora neverne
Tomaže v resnici izpreobrniti.

Zdravje sestre Olive je trdno; včeraj je bila že v
cerkvi in je prejela sv. obhajilo. Jaz sem bil prej trdno

71

prepričan, da mora sestra Oliva v najkrajšem času
umreti in sem bil že pisal svojemu prijatelju ravnatelju
bolnice v Rovigno, naj me pouči, kako tam pokopujejo
usmiljene sestre.

Bodite tako prijazni . . .

Bassano, 16. jun. 1869. Dr. F. Chemin, ravnatelj bolnice.

(»Prijatelj resnice," 1869.)

79. Hitra pomoč.

Inomost, 15. II. 82. — »Prosim, uvrstite med do¬
brote, katere sv. Anton deli, tudi sledečo. Očeta neke
spoštovane družine je napadla pred nekaj mesci v naj¬
lepši moški dobi splošna oslabelost, ki je prihajala,
kakor je vse kazalo, od neozdravljive notranje bolezni.
Zdravnik, ki ga je preiskal, je izjavil, da ima bolezen
na pljučih, kar so tudi potrdile bolečine, ki jih je mož
trpel na oni strani prsi. Žena se ni dala potolažiti, ko
je videla, kako njen prej tako čili mož od dne do dne
vedno bolj hira in bila je že v nevarnosti, da vsled
vednega joka in prečutih noči sama zboli. Njena pri¬
jateljica jo opomni, naj poišče pomoči pri sv. Antonu
in naj opravi njemu na čast devetdnevnico. Žena v tej
stiski radevolje uboga prijateljico in se zaobljubi, če
bo uslišana, zahvaliti se svetniku s pobožnostjo devetih
torkov, Zaželjena pomoč je kmalu prišla. Komaj je
končala žena devetdnevnico, so že opazili na možu
vidne znake zboljšanja. Bolečine ob strani so kar izgi¬
nile; zopet je lahko jedel in pil in postal je čil in ve¬
sel kakor prej. Potolažena žena se sedaj pripravlja, da
s hvaležnim srcem opravi zaobljubljeno pobožnost."

(Zvonček sv. Frančiška" 7. zv. 1882.)

80. Mrtvoudna deklica ozdravi.

Clorinda Bartolini, stara 19 let, je živela s svojimi
starši v Florenci, cesta delle Pinzochere št. 6. Vsled
udnice je na levi strani ohromela in je že več let mo-

72

rala rabiti bergle. Vsa zdravniška sredstva in najrazličnejša
zdravljenja so bila brezuspešna. Revice se usmili bogata
florentinska družina in ji preskrbi stanovanje in Ijubez-
njivo postrežbo pri tamošnjih pasionistkah (redovnicah),
ki jo navdušijo za pobožnost sv. Antona. Na praznik
sv. Antona jo preneso v cerkev Santa Croce (sv. križa),
da bi bila pri slovesni sv. maši. Pač je morala moliti
iskreno in z velikim zaupanjem; kajti sredi službe božje
naenkrat vrže bergle od sebe in vpije vsa prevzeta:
„Jaz sem zdrava!“ Vsa množica, ki je bila pri sv. maši,
je bila priča tega ganljivega prizora. Škofijstvo je že
vse potrebno ukrenilo, da se prepriča o resničnosti
dogodka. (»Zvonček sv. Frančiška," št. 12. 1880.)

81. Šivanko je pogoltnila.

Častiti kapucinski pater P. W. v A. nam priča sle¬
deče uslišanje: Neka razumna in verodostojna ženska
F. H. v A. je pogoltnila 14. novembra 1893 šivanko, ki
se ji je zataknila v meso. Neko bolečino je sicer začu¬
tila v grlu, toda mislila je, da je bila ostra koščica.
Sedaj je imela vedno bolečine v vratu, posebno pri
pitju. Pritegnila je še influenca in mučila jo je huda
žeja. Zdravniku se ni posrečilo, izvleči šivanke, ampak
jo je potisnil še bolj globoko v meso. Uboga žena je
molila skoro neprestano, po noči in dnevi k čudodel¬
nemu sv. Antonu. In glej, 25. novembra jo posili kašelj
in takoj začuti, da se ji nekaj pomika po grlu navzgor.
Potipa in potegne v svoje veliko začudenje iz ust —
dolgo šivanko. („Sv. Anton Padovanski", št. 3. 1894.)

82. Sv. Anton podeli zdravniško zvedenost.

Iz O. na Bavarskem nam piše tamošnji č. g. župnik:
»Velečastiti gospod!

Že cele mesce prinašate svojim bralcem v »Zvončku
sv. Frančiška" poročila o čudežnih uslišanjih na pri¬
prošnjo sv. Antona Padovanskega.

73

Mene so zelo utrdila v zaupanju do tega svetnika.

V neki zadevi sem se priporočil sv. Antonu in sem bil
vidno uslišan. Zato sem priporočal tudi svojim faranom,
naj kličejo v stiskah na pomoč sv. Antona. Dovolite
mi, častiti gospod, da vam sporočim slučaj, v katerem
se očitno kaže pomoč tega slavnega čudodelnika.

V začetku tega meseca so me poklicali k nekemu
bolniku, ki se je vsled strašnih bolečin v želodcu kar
zvijal na svoji postelji. Podelil sem mu zakramente za
umirajoče in ga opominjal, naj se zaupno zateče k
sv. Antonu. Obljubil sem mu, da mu bom prepisal re¬
sponzorij sv. Antona. Ko drugi dan prinesem responzorij,
mi bolnik zaporedoma pravi, da so njegove bolečine
neznosne in da zdravnik sluti ulesa v želodcu. Bolniku
preberem responzorij in ta mi obljubi, da ga bo več¬
krat na dan zaupno molil in da bo v slučaju, če ozdravi,
vstopil v tretji red sv. Frančiška.

Ko se vrnem domov, vzamem v roko zdravniško
knjigo, ki je že dalj časa ležala na moji mizi in listam
po njej ne da bi kaj mislil. Kar mi pade v oči slika
gliste. Preberem odstavek o askaridih in takoj se mi
usili, da ima morda oni ubogi mož take gliste. Takoj
grem k njemu in ga povprašujem natančneje o njegovi
bolezni. In ker se je vse ujemalo s tem, kar sem rav¬
nokar bral, pošljem v lekarno po zdravila zoper gliste,
da poženem nadležne goste iz njihovega stanovališča.

V nekaj dneh je prišla iz ubogega bolnika velika mno¬
žica glist. Sedaj je mož zdrav in poln hvaležnosti do
sv. Antona, ki je dal župniku spoznati bolezen in na
tak način rešil bolnika."

(»Zvonček sv. Frančiška 11 , št. 1. 1880.)

83. Bolezen v vratu je na priprošnjo sv. Antona
izginila-

Neki dijak iz S. v Švici nam piše:

»Dolžnost hvaležnosti do sv. Antona me sili, častiti
gospod, da vam pišem. Imel sem dalj časa v vratu

74

oteklino, ki je postajala vedno bolj nevarna. Ker sem
sam naročnik »Zvončka sv. Frančiška" in tretjerednik,
se zatečem k čudodelnemu sv. Antonu Padovanskemu.
K temu so me izpodbujala zlasti številna uslišanja, ki
sem jih čital v posameznih zvezkih. Obljubim torej
devetdnevnico na čast Padovanskemu čudodelniku in
v slučaju uslišanja objaviti ozdravljenje v »Zvončku
sv. Frančiška". Moje upanje ni bilo zastonj. Že drugo
jutro opazujem v svoje izvanredno veselje, da mi je
znatno boljše. Nisem še opravil polovico devetdnevne
pobožnosti in že je bolezen v vratu izginila. Z veselim
in hvaležnim srcem vam pošiljam te vrstice, da jih spo¬
ročite vsem tretjerednikom in tretjerednicam in tako
vsaj nekoliko pomnožite zaupanje in pobožnost do
sv. Antona."

(»Zvonček sv. Frančiška", 5. zv. 1881.)

84. Kako je uslišal sv. Anton svoje častilce.

Neka redovnica je ležala v zadnjih vzdihljejih in
je že prejela sv. zakramente za umirajoče. Njen izpo-
vednik gre k p. Bernardu Colnago iz družbe Jezusove,
čigar usmiljeno srce je poznal in ga prosi, naj obišče
bolno sestro. Colnago se poda v samostan in ko stopi
k pregraji, reče tam stoječi redovnici: »Ali hočete, da
ozdravimo vašo bolnico." — »Da, oče", odgovori re¬
dovnica smehljaje, »ozdravimo jo.“ Colnago govori
dalje: »Torej ozdravimo jo. Da se to zgodi, ni treba
ničesar druzega, kakor da poprosimo sv. Antona." Nato
dvigne svoje roke proti nebu in naredi trikrat znamenje
sv. križa. Potem da redovnici rožni venec, ki ga je
držal v roki in ji veli, naj ga nese umirajoči sestri, ki
ji je bilo ime Ivana Tedeschi (Tedeski). Bolnica se do¬
takne rožnega venca in takoj popolnoma ozdravi.

(Scheyring, »Čudodelni Anton Padovanski str. 61.)

75

85. Pečatni prstan.

Zdravnik M. v B., ki je bil drugače zelo vesel in
zgovoren, pride nekega dne k eni svojih bolnic precej
slabe volje. Ko ga bolnica povpraša po vzroku, ji po¬
toži, da je izgubil dragocen pečatni prstan in da ga ne
more najti nikjer, dasi je preiskal celo hišo. Ko ga
ženska izprašuje dalje, če je že molil k sv. Antonu, ji
odgovori neverno smehljaje se z zanikanjem. „Dobro",
pristavi goreča svetnikova častilka, »če nimate vi nobe¬
nega zaupanja do sv. Antona, je pa moje toliko večje;
jaz bom za vas molila in uspeh vam bo vdahnil dru¬
gačne misli." Drugi dan pride zdravnik zopet k bolnici.

Že med durmi iztegne z veselim smehom roko, na
kateri se je svetil najdeni prstan. Sedaj pripoveduje,
kako slučajno ga je dobil, in sicer na kraju, kjer ga
je najmanj pričakoval. Dekla je namreč zjutraj snažila
konjski hlev, v katerem se je gospod prejšnji dan par
minut mudil in je opazila v gnoju svetlo stvar. Ko je
pogledala bliže, je spoznala gospodov prstan. »In moj
sv. Anton?" sili v gospoda bolnica. „Je v tem slučaju
res vidno pomagal", prizna zdravnik skoro nekoliko
prisiljen. (Sporočeno od bolnice same.)

86. Poročni prstan.

Žena peka E. v Brežah je izgubila kmalu po poroki
svoj poročni prstan. Ker je mlada žena smatrala to za
slabo znamenje, je bila vsled izgube zelo potrta. Goreče
moli k sv. Antonu; toda zdelo se je, kakor da bi je
svetnik ne hotel takoj uslišati. Ker je bilo vse iskanje
zastonj, pride žena slednjič do zaključka, da je izgubila
prstan v ženski kopeli in tako je tudi izginilo vse upanje,
da ga kdaj najde. Minulo je leto, vendar žena še ni
pozabila na prstan, pač pa ga ni več iskala. Ravno na
dan obletnice poroke gre mali pekov nečak na izprehod
v bližino kopeli. Igraje brska s palčico po pesku. Kar
zapazi bliščečo stvar — bil je dolgo pogrešani prstan.
Lahko si mislimo, s kakšnim veseljem, pa tudi s kakšno

76

hvaležnostjo do sv. Antona, je nataknila žena prstan
na svoj prst. Saj je sv. Anton odlašal le zato tako dolgo,
da je tem jasneje pokazal svojo moč.

(Poročilo A. Klar.)

87. Kako se je našlo izgubljeno perilo.

Iz Šlezije. »Blizu T . . . . stoji hiša, v kateri je
češčenje velikega padovanskega čudodelnika popolnoma
udomačeno. Gospod in gospa nosita ime sv. Antona in
svetnikov praznik je za vso hišo pravi hišni praznik.
Gospod in gospa, otroci in posli gredo ta dan v mesto,
da so pri sv. maši, ki se bere na oltarju sv. Antona, in
da opravijo svojo pobožnost.

Pa sv. Anton je tudi ravno tej hiši pokazal svojo
veliko naklonjenost, in to na posebno ljubek način.
Pred nekaj meseci je peljala hišna dekla zjutraj zgodaj,
ko je bilo še temno, v mesto mleko. S seboj je vzela
tudi domače perilo, da ga da v perilnico. Medtem ko
je oddajala odjemalcem mleko, ji je tatinska roka ukradla
v temi iz vozička perilo. Lahko si mislimo, kako pre¬
strašena ie morala biti dobra ženska, ko ga ni mogla
nikjer najti. Takoj gre na policijo in naznani tatvino.
Od tam hiti v frančiškansko cerkev in da na čast svetemu
Antonu brati sv. mašo, pri kateri tudi sama zelo vneto
moli. In sedaj grenka pot domov! Gospa je stvar iz¬
vedela že prej, toda, (tako je pripovedovala hvaležna
dekla) iz njenih ust ni bilo nobene karajoče besede;
le jokala je s tarnajočo deklo. Ko pride domov gospod
in vidi obe jokati, vpraša, če žalujeta zaradi perila.
Ko potrdita, pravi mirno in vdano: »Bog nam je perilo
dal in On je tudi pripustil, da nam je bilo ukradeno;
On nam bo zopet dal, če bomo kaj potrebovali. Saj
nam sv. Anton more pomagati!"

Zraven naj še pripomnimo, kako blagodejen vpliv
ima tako češčenje svetnika na človeka, kako ga ohrabri
in pomiri. Zaupanje pobožne družine do sv. Antona je
bilo poplačano. Še isti dan pride neka uboga vdova in

77

naznani, da naj gresta gospod in dekla ž njo na po¬
licijo, ker se je našlo izgubljeno perilo. Stvar pa je
bila taka-le:

Zjutraj istega dne je dala omenjena vdova svojim
otrokom ves denar, kar ga je imela, da kupijo krom¬
pirja. Bili so samo štirje krajcarji. Pač velika revščina!
Vendar se je srce uboge matere radovalo že ob pogledu
na malo vsotico. Že večkrat so prikipeli iz njega vroči
vzdihljaji, naj se je Gospod usmili in pomaga. — Sedaj
pa je manjkalo še za sol par krajcarjev. Mati jih ni
mogla dati; nova bol za materino srce. Toda sedaj je
bila pomoč blizu. — „Mati,“ zakliče najstarejši deček,
„jaz grem k mestnemu kanalu in bom tam pobiral
steklo; morda izkupim kaj zanj." In ko deček išče po
kanalu steklene koščke, zagleda naenkrat ob strani pod
vodo nekaj belega. Pohiti materi povedat in ona gre
ž njim ter seže v vodo po predmetu. Iz vode privleče
robec in takoj spozna, da mora biti tu več perila; in
res ga je bilo cel sveženj. Navzlic svoji veliki stiski
se poštena ženska zelo razveseli najdene tuje stvari.
Dobra vdova se poda takoj na policijo in pokaže, kar
je našla. Na policiji primerjajo perilo s podatki dekle
in spoznajo, da mora to biti oni sveženj, ki je bil ukraden
dekli. Tat ga je najbrže tu skril, da ga vzame pozneje
ob primernejšem času. Poštena vdova je bila bogato ob¬
darjena in omenjena družina jo še vedno podpira.

Še nekaj! — Ko so si veseli nad najdenim perilom
pripovedovali drug drugemu ves dogodek in primerjali
čas, se je pokazalo, da je., bilo perilo najdeno ravno
med sv. mašo na čast sv. Antonu, in sicer med po¬
vzdigovanjem. »Čast, hvala in zahvala bodi Bogu in
njegovemu velikemu služabniku, ljubemu sv. Antonu!"

Kakor znano je sv. Anton že neštetokrat pomagal,
kjer je bilo treba poiskati kako izgubljeno reč; toda
ne samo takrat, kadar je šlo za minljivo zemeljsko
stvar, ampak tudi tedaj, kadar je bilo treba nazaj dobiti
to, kar je potrebno za večno zveličanje, namreč posve¬
čujočo milost božjo. Že v življenju je pomogel tisočem
in tisočem ubogih grešnikov do posvečujoče milosti

78

božje, tisočem in tisočem nevernikov in krivovercev do
sv. vere, tisočem in tisočem plahih in mučenih src do
izgubljenega miru in tisočem in tisočem ubogih Ada¬
movih sinov in hčera, da so prišli v nebesa. Izberi si
ga, dragi bralec, za posebnega patrona za mesec junij.
Morda si tudi ti kaj izgubil; le bodi pogumen in po¬
magal ti bo, da boš kmalu našel, če ga boš dan na
dan zato prosil. Ako pa tebe samega ne teži nobena
izguba, poglej vendar okoli sebe, koliko ljudi je, ki
nimajo posvečujoče milosti božje, ki so zapravili sveto
vero, ki so izgubili čednosti, srčni mir in žalibog morda
tudi ■ večno zveličanje. Mesec junij je posvečen tudi
božjemu srcu, ki gori ljubezni do ljudi, ki hrepeni
osrečiti vsa nesrečna srca. Potrudi se, da boš vreden
te ljubezni in hrepenenja božjega srca. Stori, kolikor
moreš za rešitev neumrjočih duš in ker sam veliko ne
premoreš, prosi vsak dan sv. Antona, da jim on toliko
bolj pomaga. Kar je storilo sv. Antona tako velikega
pred Bogom, da Bog še vedno hoče, da se razširi na
zemlji slava tega svetnika, je bilo sveto hrepenenje,
storiti za Boga vedno več in vedno kaj bolj dopadlji¬
vega. Sv. Anton je živel najprvo (okrog 1. 1209.) v
Lizboni kot kanonik sv. Avguština, potem v Koimbri
in povsod so ga občudovali vsi njegovi sobratje. Toda
hrepenel je po večjem uboštvu, po večjem ponižanju
in je vstopil v red sv. Frančiška. Njegova gorečnost
za rešitev neumrjočih duš ga je gnala v Afriko, da bi
tam živel in umrl kot oznanjevalec sv. vere. Toda sveti
Duh ga je izvolil, da oznanjuje sv. vero v neki drugi
deželi in zato je zanesel veter ladjo, na kateri se je
vozil svetnik, v Mesino.*) Ko pride v mesto, izve, da
je ustanovitelj njegovega reda zbral v Asizih generalni
kapitelj. Da bi ga videl in da bi se kaj od njega naučil,
pohiti tja. In tu ni nastopil kot neizkušen učenec, ampak
se je pokazal v vedi svetnikov, v ponižnosti in svetosti
ravno tako poučenega kakor njegov mojster. Pozneje
je sv. Frančišek spoznal, da ima njegov ponižni učenec

*) V Italiji.

79

čudovit dar govora in ga je poslal med ljudstvo, ozna¬
njevat božjo besedo. Sv. Duh sam je govoril iz njegovih
ust. Vsled številnih izpreobrnjenj je počastil papež
Gregor IX. svetnika z imenom „skrinja zaveze", in ne¬
premagljiva moč, s katero se je boril proti zmotam,
mu je pridobila ime »kladivo krivovercev." Toda dolgo
ni čakal nebeškega plačila. Umrl je že v 36. letu svoje
starosti v Padovi 13. junija 1. 1231. Takrat so se zbi¬
rali otroci po mestnih ulicah in vpili: »Svetnik je umrl!"
Sedaj se veseli že nad 600 let v nedoumljivi blaženosti.
Kako je vendar dobro, preživeti kratka leta tega življenja
v službi Jezusa Kristusa, — v gorečnosti za njegovo
čast, v skrbi za zveličanje bližnjega, v pokorščini, po¬
nižnosti in potrpežljivosti in ne v hrepenenju po minljivem.

(»Glasnik božjega srca" št. 6. 1871.)

® NUK

80

Responzorij k sv. Antonu Padovanskemu.

(Zložil sv. Bonaventura.)

Kdor čudežev videl bi rad,

k svetniku jih pojdi iskat: 1
smrt, satan, skušnjave in zmote beže,
bolniki in gobavi zdravje dobe.

Potihne na morju vihar,
ker on je njegov gospodar;

zgubljeno poišče, bolest pomiri
in starim in mladim dobrote deli.

Sirote podpira svetnik,

v nevarnostih je pomočnik —
Naj priča nam čudežev množica,
slavi naj ga mesto Padova.

Potihne na morju i. t. d. (kakor zgoraj.)

V. Prosi za nas sv. Anton.

O. Da postanemo vredni obljub Kristusovih.

Molimo!

Razveseli svojo cerkev, o Bog, po hvaležnem in
zaupnem spominu svojega sv. spoznavalca Antona in
varuj jo s svojo milostjo, da zasluži priti v večno ve¬
selje. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

(1. 100 dni odpustka vsakikrat. 2. Popolni odpustek enkrat
na mesec, če se moli-responzorij vsak dan skozi cel mesec; (pogoji:
izpoved, sv. obhajilo, obisk cerkve, molitev za odpustke). — Pij IX.,
25. jan. 1866. Odpustek se lahko obrne v prid vernim dušam v vicah.)

Narodna

in uniuerziletna
knjižnica

00000445291