KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 87 ROMARSKA CERKEV PRI NOVI ŠTIFTI PRI RIBNICI — ODMEV SANMICHELIJEVE ARHITEKTURE V SLOVENIJI DAMJAN PRELOVŠEK Romarsko cerkev pri Novi Štifti pri Ribnici na Dolenjskem, enega ključnih spomenikov pri oblikovanju baročnega stavbarstva v Slo- veniji, je doslej v strokovni literaturi teme- ljiteje predstavil Nace Sumi. Spomenik je po- skusil povezati s tipološko podobno, prav tako centralno zasnovano bramanteskno Marijino cerkvijo v Lodiju pri Milanu.' Pričujoči čla- nek poskuša najti bližnejše vzore za nastanek cerkve pri Novi Štifti, ne pa ovreči vseh Šumi- jevih dognanj. Teza, da naj bi naš spomenik nastal po vzoru ob koncu 15. stoletja sezidane cerkve v Lodiju, je dvomljiva že zaradi pre- velikega časovnega razločka. Po drugi strani pa se primerjava ne zdi zadovoljiva tudi zato, ker ne upošteva premikov v umetnostni in du- hovni sferi srede 17. stoletja na Slovenskem. Romarska cerkev pri Novi Štifti ni samo nasle- dek večstoletne tradicije tudi na Kranjskem delujočih lombardskih stavbarjev, ampak je nastala v prelomnem času, ko so v sosedstvu severne Italije beneški vplivi začeli izpodriva- ti lombardske. Ideal je postala umetnost sre- dišča Serenissime, primanjkovalo pa je izur- jenih stavbarjev, ki bi bili tudi v nadrobno- stih sposobni uveljaviti novo stavbno modo. Cerkev je zanimiva torej kot kompromis med hotenjem in možnostmi, v katerem se zrcali stopnja kulturne zrelosti slovenskega ozemlja, ki se zaradi turške nevarnosti, duhovnega ne- 88 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 J952 mira po protestantski reformaciji ter ekonom- ske krize vse od gotike ni več dvignilo na nek- danjo raven. Poseben in širši pomen pa cerkev dobiva v kontekstu nekaterih pravtako be- neško zgledovanih centralnih cerkva, nastaja- jočih tedaj včasih zelo daleč od obal Sredo- zemskega morja. Ti spomeniki nam namreč jasno razodevajo umetnostni ideal Benetk in opozarjajo na danes pogosto prezrte aspekte njihovega stavbarstva. Cesr'kev pri Novi Štifti je v tlorisu velik os- merokotnik, h kateremu je prislonjen kvad- ratni prezbiterij s porezanimi vogali. Oba dela stavbe sta obdkana z listnaitima kupolama. Na sever je prezibiteriju prizidan mogočen zvonik, na jugu pa nižja zakristija. Vse proste strani- ce osmerokotnika obdaja pritlična lopa, z iz- jemo dela ob zvoniku, kjer se je hodnik v 18. stoletju moral umakniti »svetim stopnicam«. Oporniki na cerkvenih vogalih so vidni, česar, kot bomo videli, prvotni načrt ni predvidel. Razgibane poznobaročne strešine poikrivajo zvonik in kupolo s svetlobnico. V notranjosti se oltarne niše zajedajo globoko v steno in ustvarjajo videz pravih kapel. Dve so pozne- je predrli z novimi vrati. V nadstropju je nad vsako psevdokapelo po ena bifora. Slavolok, ki vodi v ožji in nižji prezbiterij, se po merah ne razločuje od niš. Analogno centralnemu prostoru je tudi prezbiterij razdeljen v tri etaže. Prostorsko doživetje nekoliko moti le v preteklem stoletju prizidan pevski kor. Or- gije so nekdaj stale v nadstropni empori nad slavolokom, ki je bila sprva pridržana dona- torjevi družini. Zunanjščina cerkve pri Novi Štifti kaže na prvi pogled le malo sorodnosti z beneško ar- hitekturo. Da bi vzpostavili zvezo, si moramo pomagati z votivno podobo, ki visi v prezbi- terij u. Pripisana je mojstru HGG,^ katerega dela so nastajala v štiridesetih letih 17. sto- letja, torej prav v času zidave naše cerkve. Na njej je ob Mariji z Jezusom in sv. Anto- nom Padovanskim upodobljen škof z graščin- skim dečkom in kar je najtoolj pomembno, cerkev sama. Ker na sliki ni vidna fasada, kakor bi pričakovali, ampak pogled na prez- biterij, ki je rabil za graščinsko kapelo, lah- ko za,pišemo, da je upodobljenec mladi Khisel ali Trillegikh kot sta se pač pisali oibe ipilemišlki družini ribniških graščakov, zaslužnih za zi- davo cerkve. Kljub razmeroma majhnemu in močno retuširanemu detajlu ni mogoče pre- zreti, da je cerkev predstavljena v obliki va- lja s stožčasto streho, zvonikom in zakristijo. Sedanje župnišče je že naslikano, ujemajo pa se tudi nekatere nadrobnosti, kar izključuje zamenjavo s kakim drugim spomenikom. Gre torej za idealno predstavo svetišča, nastala najbolj verjetno že na samem začetku zidave. Diskrepanca med okroglo zamišljenim in okto_ gonalno izvedenim tlorisom cerkve odpira je- dro problema in si jo zato tudi prvo oglejmo nekoliko obširneje. Na beneški Terrafermi lahko najdemo Ma- rijini cerkvi pri Novi Štifti zelo sorodno arhi- tekturo, Michele Sanmichelijevo Madonne di Campagna v predmestju Verone, ki je bila projektirana pred letom 1550 in dozidana šele po umetnikovi smrti v drugi polovici šestde- setih let. Bolj kot centralna zasnova s kupolo, relativna samostojnost prezbiterij a, odprta zunanja lopa in venec plitkih kapel v notra- njosti, nas preseneča dvojnost med njeno okroglo zunanjščino in oktagonalno notranj- ščino. Kompozicijsko je cerkev variacija obeh najbolj znamenitih vzorov renesanse, Pan- theoina in Bramantejeivega Temipiatta. Ce zadnji zaradi majhnih mer ni povzročal po- sebnih tehničnih težav, pa beneški stavbeniki sredi cinquecenta monumentalnim kupolam še niso bili kos.* Oboki velikih razsežnosti so bi- li trd oreh tudi za bolj izurjene rimske rene- sančne stavbarje. Tega tudi pri ocenjevanju Sanmichelijeve veronske cerkve ne smemo pozabiti. Nekatera druga umetnikova lastno- ročna ali vsaj v njegovi bližini nastala dela kot kapela Pellegrini ob cerkvi San Bernardi- no v Veroni ter podirajoči se tempietto laza- reta v istem mestu^ — ki v majhnih merah povzema zamisel monumentalne Madonne di Campagna — jasno kažejo na skupno arhitek- tonsko izhodišče: valj in prava kupola. Lah- ko rečemo, da je bilo mogoče v praksi izpeljati ideal okrogle, pravilno obokane stavbe le v omejenih velikostih, pri monumentalnih cen- tralnih prostorih pa so se arhitekti raje za- tekali, k manj tveganem tradicionalnem nači- nu zidave listnate kupole. To se ujema s tr- ditvijo W. Lotza, da je dvojnost med zimanj- ščino in notranjščino Marijine cerkve v Vero- ni nasledek tehnično težavnega obokan] a cen- tralnega prostora.' Nova Štifta se vsekakor ne more meriti z ambiciozno Sanmichelijevo stavbo in njeni- mi formalnimi problemi. Neznani stavbar se je že na začetku izognil konstruktivnim teža- vam in je zato projektiral oktogonalno stavbo z listnato kupolo. Tradiciji in tehničnim 1. Mojster HGG, del votlvne podobe s cerkvijo pri Novi ; Štifti, štirideseta leta 17. stol., cerkev pri Novi Štifti ^ 2. Tloris in prerez cerkve pri Novi Štifti (po Sumiju) ; 3. Nova Štifta, zunanjščina 4. Nova Štifta, arkadna lopa j 5. Nova Štifta, notranjščina \ 6. Tloris cerkve pri Novi Štifti z rekonstruiranimi i emporijaml (po Sumiju) 7. Nova Štifta, pogled proti prezbiteriju li. Nova StHta, oltarne niše 9. Nova Štifta, pogled skozi slavolok proti vhodu 10. Nova Štifta, empora 11. Nova Štifta, obok presbiterija 12. M:i-l.f;i Sanmicheli, Madonna di Campagna v Veroni 13. Michele Sanmicheli, prerez cerkve Madonna di Campagna v Veroni (po Ronzaniju in Luciolliju) 14. Michele Sanmicheli, tloris cerkve Madonna di Campagna v Veroni (po Heydenreichu in Lotzu) 15. Baldassare Longhena, prerez cerkve Sta Maria della Salute v Benetkah (po Cristinelllju) IG. Baldassare Longhena, tloris cerkve Sta Maria della Salute V Benetkah (po Cristinelliju) 17. Mannersdorf an der March (Spodnja Avstrija) kapela sv. Roka 18. Model za baroklzacijo cerkve pri Novi Štifti, se- demdeseta leta 18. stol. 92 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 možnostim je prilagodil tudi vse arhitektonske člene. Kljub nedvomnim sorodnostim med ve- ronsko cerkvijo in cerkvijo pri Novi Štifti mo- ram le opozoriti na nekatere bistvene raz- ločke, ki jih je delno mogoče pojasniti s stavb- no zgodovino.'' Iz medseboj nasprotujočih si legend o na- stanku cerkve lahko izluščimo, da je bil po- budnik zidave graščak v bližnji Ribnici, ba- ron Georg Jakob Khisel, po njegovi ßmrü 1638 pa njegov sin Georg Bartholomäus Khi- sel. Kmalu po letu 1641, ko so položili temelj- ni kamen, je baron Khisel prodal ribniški grad Georgu Andreasu Trillegkhnu, ki je po- slej bdel tudi nad zidavo cerkve pri Novi Šti- fti. Vendar tudi on ni dočakal dokončanja cer- kve. Dozidana je bila ob podpori njegovega brata Janeza Friderika šele leta 1671. Vsi ti podaitki ;nam nudijo kaj malo opore pri ana- lizi spomenika. Več zvemo od Valvasorja, na- vadno zelo redkobesednega kar zadeva sa- kralne spomenike, ki pravi: »... Diese Kirche hat man vor wenig Jahren erst aufgebaut und zwar mit einer schönen Capell auf Italiäni- sche Manier .. .«.^ Stavek je bil doslej večkrat različno razložen, vendar menim, da ga mora- mo razumeti v smislu cerkvi prizidane ple- miške kapele." Tako razlago potrjujejo že omenjena votivna podoba, močna cezura med centralnim prostorom in prezbiterijem, ki ustvarja videz, da gre za dva, drug ob druge- ga prislonjena prostora ter nedokončana em- pora. Ta naj bi po prvotni zamisli — kot je mogoče soditi po zidavi zunanjih opornikov — obdajala vso cerkev'" in ne le stranico osme- rokotnika oib prezbiteriju, ki je edina obzida- na z zunanjim plaščem. Tuidi freska plemiške- ga para, ki iz iluzionistično naslikane empo- i-e, na mestu, kjer zaradi stolpa ni bilo mogo- če nadaljevati realnega obhoda, navidezno spremlja dogajanje v prezbiteriju, podpira misel, da gre za dve »cerkvi«, povezani z em- poro. V nasprotju s Sanmicheli j evo Madonna di Campagna, ki ima pravtako emporo kot naš spomenik, dasi brez posebnega praktič- nega pomena, je empora pri Novi Štifti te- meljni kompozicijski element, razložljiv s ple- miško donacijo. Posebno poučna sta prereza obeh Sitav^b. V Veroni določa položaj oiken tra- dicionalna beneška kupola iz lesene zunanje in zidane notranje lupine, kar se odraža tudi v različnih nivojih obhoda centralnega prostora in prezbiterija. Pri Novi Štifti pa je višina empöre po vsej dolžini prilagojena arhitek- tonski členitvi prezbiterija — »kapele«. Okna so v glavnem prostoru postavljena precej ni- žje kot bi sicer narekovala estetska pravila, prav zaradi načrtovane plemiške empöre. Na fasadi bi to kompozicijsko pomanjkljivost skril nerealizirani zunanji plašč. Dobrih osemdeset let, ki so pretekla od na- stanka načrtov Marijine cerkve v Veroni, pa do začetka zidave cerkve pri Novi Štifti, je povzročilo nekatere oblikovne spremembe. Po kugi leta 1630 se je v Benetkah z votivno cer- kvijo Santa Maria della Salute uveljavil nov ideal centralnega baročnega prostora. Izjave njenega avtorja, Baldassara Longhene: »... ho fermato una chiesa in forma rotonda, opera d' invenzione nuova, non mai fabricatesene ni- una a Venezia*," ne gre jemati popolnoma dobesedno. Odločilno novost je arhitekt vne- sel s scenografskim pojmovanjem stavbne na- loge,*^ manj novega pa je prispeval v tipolo- gijo in v arhitektonsko členitev. Pobude mo- ramo iskati v znanem lesorezu Venerinega templja v Colonovi »Hvpnerotomachiji« iz le- ta 1499, v bramantesknih cerkvah severne Ita- lije, kakršna je na primer Santa Maria di Ca_ nepanova v Paviji in v študiju Palladijevih sakralnih del.'^ Se posebej pa velja naglasiti vpliv Sanmichelijeve Madone di Campagna v Veroni. Težko si zamislimo, da bi Longhena lahko reševal vrsto enakih ah zelo podobnih tehničnih in kompozicijskih problemov neod- visno od ene najbolj imenitnih centralnih stavb na beneški Terrafermi. Naj tu opozorim le na nekatera vidna stičišča med spomeniko- ma kot so: dvojnost med zunanjo sferično in notranjo oktogonalno lupino kupole, kombi- nacija večjega centralnega prostora s pravta- ko centralno zamišljenim prezbiterijem, ki je povrh vsega v obeh primerih v tlorisu skoraj identičen."* Kompozicijsko interesantna, čeprav brez neposredne povezave z Longhenovo beneško cerkvijo je majhna romarska cerkev sv. Roka pri vasi Mannersdorf'5 ob avstrijsko-slovaški meji. Nastala je v času zidave Santa Maria della Salute. Kljub nekaterim nebeneškim de- tajlom, spominja na zasnovo Sanmichelijeve cerkve v Veroni. Da so pri njenem nastanku soodločali tudi spomini na posamične kape- le v lombardskem Vareseju je verjetno, a ne odločilno. Kar je v našem kontekstu v Man- nersdorfu vredno posebej omeniti, je delna vključitev obhodne lope v valjasto telo cen- tralne stavbe. Zdi se, kakor bi imeli opravka z nekakšnim »vmesnim« členom med obema monumentalnima beneškima Marijinima sve- tiščema. V Mannesdorfu je lopa na vhodni strani odprta navzven, arkade ob prezbiteri- ju pa so zazidane in se obhod znotraj odpira v oltarno in obe stranski kapeli. Podobno bi bi- lo mogoče razložiti tudi Longhenovo predela- vo Sanmichelijeve cerkve. Z vstavitvijo ob- hoda — lahko bi ga imeli za introveirtiraino zu- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 93 nanjo lopo — med centralni prostor in kapele je dosegel perspektivni in s tem baročni scen- ski učinek. Poglejmo, kaj se je zgodilo neznanemu ar- hitektu pri Novi Štifti, ki je malo pozneje manj virtuozno reševal podobno vprašanje. Ce je za namestitev prostorsko zasnovanih baro.č- nih oltarjev želel ustvariti primerne kapele in hkrati ohraniti odprto zunanjo lopo, je moral kolikor mogoče poglobiti oltarne »kapele« v cerkvene zidove. Ti pa so bili v pritličju za- radi nadstropnega obhoda zelo debeli. Poseg je seveda ostal kompromis; vtis večje globine pomagajo ustvarjati lijakasto vrezane stene psevdokapel in njihov perspektivično pada- joči venčni zidec. Opisana iluzionistična reši- tev — hkrati nova potrditev pomena scenske- ga doživljanja kapel v Santa Maria della Sa- lute —• ni izjemna niti v Benetkah,ki so bo^ trovale načrtu cerkve pri Novi Štifti, niti v Lombardiji, odkoder so pogosto prihajali zi- darji tudi na Kranjsko. Zaradi prevlade tra- dicionalnih arhitektonskih detajlov, se v na- šem primeru zdi verjetnejša zveza z Braman- te'jevim prezbiterijem cerkve Santa Maria presso San Satiro v Milanu. Ta hipoteza pa seveda pade, brž ko sprejmemo pritlično ar- kadno lopo kot sekundaren motiv, ki naj bi ga prvotni načrt ne vseboval." Za tak po- mislek ni pravih stilnih vzrokov, kajti motiv zunanje lope sodi med temeljne kompozicijske elemente, tako Sanmichelijeve Madonne di Campagna kot tudi druge pomembne central- no zasnovane cerkve na beneški Terrafermi, v Palladijevem nasledstvu sezidane «Roton- de» (Beata Vergine del Soccorso) v Rovigu. V 17. stoletju je bila obhodna lopa zlasti pri ro- marskih cerkvah zelo priljubljena, ker jo je narekoval tudi praktičen vzrok. Združitev nadstropne empöre, kapel in zunanje lope vključuje Novo Štifto v tok beneške arhitek- ture, vendar je ne moremo izpeljavati samo iz Sanmichelijeve Madonne di Campagna. Vseka- kor je arhitekt pri Novi Štifti rešil problem dovolj spretno po tehnični in ekonomski plati zidave, nekoliko manj pa po estetäki strani, o čemer bomo še spregovorili. Odkod tolikšna programska naprednost, od večjih umetnostnih središč odmaknjenega Marijinega svetišča pri Novi Štifti? Ribniški graščaki gotovo niso bili umetnostno razgle- dani naročniki, ki bi jim bili domači temeljni slogovni problemi časa. Spiritus agens zidave je bil ribniški župnik in arhidiakon oglejske- ga patriarha, pod čigar jurisdikcijo je sodila tudi Nova Štifta, Frančišek Maksimiljan Vac- cano.'^ Čeprav je Vaccano že kmalu po za- četku zidave zapustil ribniško župnijo in se preselil v Ljubljano, kjer je postal generalni vikar, je s svojo razgledanostjo in italijansko orientacijo moral odločilno poseči v koncept nastajajoče cerkve. V ozadju vsega dogajanja moramo seveda videti zidavo monumentalne, Mariji posvečene Longhenove cerkve, ki je od- mevala daleč čez meje Serenissime. Na jugo- slovanskem ozemlju je sočasno z Novo Štifto pobudila še zidavo katedrale sv. Vida na Re- ki.i' Tudi na Poljskem sta dve beneški po- dobni cerkvi.^" Nastajajoča Santa Maria della Salute je tolikanj prevzela ženo donatorja fi- lipinske cerkve v Gostynu, da so že med de- lom zamenjali načrte z Longhenovimi.^^ Manj, čeprav še vedno razpoznavno povzema zasno- vo beneške cerkve kamaldulsko svetišče v Po- zajšciju. Od imenovanih spomenikov, katerih število bi bilo mogoče še dopolniti — nena- zadnje tudi z vrsto tipološko sorodnih profa- nih paviljonov^^ — je Nova Štifta nastala med prvimi in le z neznatno zamudo za svojo be- neško vzornico. Razumljivo bo torej, da je bi- lo zapletene kompozicijske in tehnične pro- bleme mogoče rešiti le z naslonom na starej- šo Sanmichelijevo cerkev, še zlasti, ker je zi- dava Santa Maria della Salute počasi napre- dovala. Cerkev pri Novi Štifti so zidali tri desetletja in šele v začetku leta 1671 je lahko ribniški župnik in arhidiakon Janez Ludvik Schönleben položil v jabolko vrh kupole nekaj relikvij, le- sen križ iz Španije in listek s historiatom ter cerkev blagoslovil.^' Na posvetitev pa je zara- di oddaljenosti oglejskega patriarha morala čakati vse do leta 1743. Ob pomanjkanju ar- hivskega gradiva ni mogoče reči, če je med zi- davo prihajalo do zastojev, ki bi povzročali odstopanja od načrtov. Cerkvena oprema je bolj plod severnega kot italijanskega okusa. Odprto ostaja tudi vprašanje glavnega oltar- ja, ki je sedaj mnogo prevelik, da bi ga bilo mogoče obvladati s pogledom skozi nizek in ozek slavolok. Zunanjščina cerkve je pravtako slogovno neenotna, vendar poznejši dodatki ne motijo. Vemo, da je samo cerkvena streha do danes doživela sedem ali osem temelj itej- ših obnov.2* Sedanjo obliko je dobua v 18. stoletju, verjetno okoli leta 1733, medtem ko bi kritino zvonika kazalo povezati s prenovo ob koncu istega stoletja. Cerkev je kmalu zelo zaslovela kot božje- potna. Po majhnem modelu^^ iz nekako se- demdesetih let 18. stoletja vidimo, da so na- meravali tedaj cerkev močno prezidati v ba- ročnem duhu. Ob vhodu bi prizidali pevski kor, ki bi dal stavbi večji vzdolžni poudarek, povišali slavolok, postavili nov glavni oltar in kolikor niso že v prvi polovici stoletja uspeli modernizirati strešin, bi se te naloge lotili se- daj. Od vsega so bile uresničene samo »svete 94 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 stopnice«, ki jüi je leta 1780 cerkvi prizidal deželni stavbni mojster Lovrenc Prager,-* domnevni avtor ohranjene makete. Ponuja se misel, da se je stavbenik pri tem naslonil na obstoječi dostop na plemiško emporo. Našteti podatki naj ilustrirajo, kako težko je izluščiti prvotno jedro stavbe in pojasniti odstopanja od upodobitve na votivni sliki, ki smo jo uvo- doma označili za idealno predstavo o novi cer- kvi. Spomenik je bil pred desetletjem ob- novljen — v notranjosti, žal, neustrezno pre- barvan — in tako vsaj v bližnji prihodnosti ni računati z možnostjo sondiranja, ki bi po- jasnilo še kakšno odprto vprašanje. Ostane nam slogovna oznaka cerkve pri No- vi Štifti. Vrnitev k nekaterim že obravnava- nim posebnostim spomenika nam bo pokazala, kako malo si lahko pomiagamo s pojmom ma- nierizem. Sedaj, ko vemo kaj vse je botrovalo njegovemu nastanku, bo moral zbledeti mar- .sikateri slogovni dokaz. Celo naglašeno kri- žanje navpičnih in vodoravnih prostorskih sil- nic, zaradi katerih je cerkev v strokovni lite- raturi veljala za manieristični spomenik par excellence,^ je mogoče pojasniti z bolj prak- tičnimi vzroki. Poglejmo še enkrat notranj- ščino! Razmerje med širino in višino znaša pri Novi Štifti 1 : 1,7, kar je povsem enako kot v veronski Madonni di Campagna, medtem ko je Longhenova Santa Maria della Salute celo dvakrat tako visoka kot široka. Presenetljiva enakost v temeljnem proporcu kaže na rene- sančno izhodišče in nima ničesar skupnega z manierizmom. Omenil sem, da so pri zida\'i cerkve pri Novi Štifti verjetno prevladovali lombardski stavbarji, ker je stavba v zasnovi pa tudi detajlih dovolj tradicionalna (zvonik, prezbiterij). Namesto debelih zidov s kakr- šnimi je Sanmicheli uravnaval dvojnost med zvmanjščino in notranjščino, so nosilni zidovi v nadstropju cerkve pri Novi Štifti povsod ena- ki in na vogalih okrepljeni z oporniki. Gre za izrazito tehničen detajl, ki je zgolj zaradi ne- dokončanja zunanjega plašča po naključju ostal viden. Precej spremenjeno razmerje do- bimo, če primerjamo višino kapel s celotno višino cerkve. Veronske kapele so estetsko sprejemJjivejše, saj so dovolj visoke glede na celoten prostor, nadstropje pa je nižje. Na- ročnikova želja po enotni empori je v Novi Štifti postavila arhitekta pred težavno kom- pozicijsko nalogo, še zlasti, ker je bila z obliko kupole določena tudi višina vrhnjega venca. Medtem, ko je ozka plemiška kapela nareko- vala čim nižje pritličje, bi bila za ladjo lo- gične j ša prav nasprotna prostorska členitev. Da bi lahko izpeljal enotno emporo v vsej dolžini, je aiThitekt razdelil stene na 'dve enaki naidstropji. Perspektivično poudarjene kapele in nizka vrsta oken povzročajo spopad dveh različnih prostorskih smeri, ki v resnici deluje skoraj manieristično. Madonna di Campagna je v tem pogledu bolj uravnoteže- na, saj iste vodoravne cezure ne veljajo hkrati za oba različno visoka stavbna dela. Vtis skladnosti pomaga ustvarjati tudi dvignjeni tlak v prezbiteriju. Prav tako je Sanmicheli z ritmom znal pretrgati monotonijo oken ob em- pori. Cerkev v Veroni je vedno veljala za re- nesančno stavbo in bi bilo zato že zaradi ana- logije pri cerkvi pri Novi Štifti težko govoriti o manierizmu. Novosti so odraz beneške ba- ročne mode, ki je stari renesančni prostorski koncept obogatila s scenskimi učinki. Nova Štifta je v izvedbi ostala na pol poti, a kljub temu priča o odpiranju slovenskega prostora umetnostnim smerem, ki so se pozneje, v pri- meru z epizcdnostjo rimskega baroka, poka- zale za substancialne. Njenega pomena ne ka- že povsem prezreti tudi v zgodovini evropske umetnosti. Je eden tistih členov, ki po svoje spremljajo posamične stilne premike, hkrati pa zbuja prepričanje, da je med Longhenovo in Sanmichelijeve cerkvijo le več skupnih točk, kot jih je v svoji sicer vzorni analizi opa- zil Rudolf Wittkower.28 OPOMBE 1. N. Sumi: Arhitektura XVII. stoletja na Slo- venskem, Ljubljana 1969, pip. 69—77; id.: Nova Štifta pri Ribnici, Zbornik za umetnostno zgodo- vino, n. v. III, Ljubljana 1970, pp. 93—105 (po- natisnjeno v N. Sumi: Pogledi na slovensko umet- nost, Ljubljana 1975; naslednji citati so iiz te objave). — 2. E, Cevc: Slikarstvo 17. stoletja, katalog razstave Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1968, pp. 56, 139, si. 27. — 3. L. H. Heydenreich - W. Lötz: Architecture in Italy 1400—MOO, The Pelican history of art, Har- mondsworth 1974, pp. 225—226. — 4. ibid. — 5. Michele Sanmicheli architetto veronese del Cinquecento, razstavni katalog, Verona 1960, pp. 144—147, si. 132.—129 — Puppi spomenika ne šteje za Sanmichelijeve delo (L. Puppi: Michele Sanmicheli architetto di Verona, Padova 1971, p. 102 in op. 283). — 6. cf. op. 3-. — 7; Zgodovino cerkve sta sestavila po ne več v celoti! ohranjenih dokumentih Anton Skubic in Franc Trdan (Nova Štifta. Marijina božja pot na Dolenjskem, Zgo- dovina in molitvenik. Nova Štifta 1941, Ipp. 9— 129). — 8. J. W. Valvasor: Die Ehre des Hertzog- thums Grain, knjiga VIII, Laibach-Nürnberg 1689, p. 796. — 9. Skubic in Trdan sta misUla, da Valvasor omenja kapelo sv. Jožefa, ki stoji blizu cerkve (cf. op. 7, p. 29). Za njima je to domnevo ponovil M. Zeleznik (Nova Štifta na Dolenjskem, Kulturni in naravni vodniki Slovenije, zv. 29, Ljubljana 1972, p. 24), vendar že po stilnem zna- čaju kapela ne more biti iz Valvasorjevega časa. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 95 — 10. O empori cf. Šumi: Nova Štifta____pp, 98 — 99. — 11. G. Cnistilnelli: Baldassare Longhena architetto del' 60O a Venezia, Padova 1972, p. 28. — 12. R. Wittkower: Santa Maria della Salute, Studies in the Italian baroque, London 1975, p. 152. — 13. ibid., pp. 136—137. — 14. Lötz, o. C, p. 226. — 15. R. Wagner-Rieger: Il Palladia- nesimo in Austria, Bolletino CISAP, zv. VII, 1965, p. 87; U. Planner: Die Rochuskaipelle in Man- nersdorf an der March »Wutzelburg«, v tipkopisu zajeti referat na Utaetnostnozgodovinskem inšti- tutu dunajske univerze 1968/69. — 16. Na primer reliefi na fasadi Scuole Grande di San Marco, ki' naj bi bili po E. Rubala (Reclams Kunstführer, Italien, zv. II, Stuttgart 1965, p. 802) predstopnja Bramantejevega navideznega kora v S. Maria presso S. Satiro v Milanu. Imenovali bi lahko tu- di poševno vrezani stranski oltar, ki ga je okoli 1540—50 naredil v beneški cerkvi San Salvatore GugUemo dei Grigi. Motiv je v Benetkah postal priljubljen v času baroka. —¦ 17. Sumi: Nova Štifta..., p. 99. — 38. O Vaccanu cf. V, Steska: Galerija ljubljanskih škofov, Glasnik presvetega Srca Jezusovega, Ljubljana 1938, p. 91. — 19. R. Matej čič: Barok u Istri, Rijeci i Hrva'tskom Pri- morju, tipkopisna disertacija, Zagreb 1976, p. 126. — 20. E. Hempel: Baroque art and architecture in central Europe, The Pelican history of art, Har- mondsworth 1965, p. 71. — 21. Historia sztuki Polszkiej, zv. II, Krakow 1965, pp. 341—342; E. Bassi — J. Howalczyk: Longhena a Poljjnia: La chiesa dei filippini di Gostyh, 7rte Veneta XXVI, 1972, pp. 250—262. — 22. Na primer pa- viljon, ki ga je na vrtu samostana v St. Lam- brechtu na Štajerskem v letih 1646—48 positaviill Domenico Sciassia (Die Kunstdenkmäler des Be- nediktinerstiftes St. Lambrecht, Osterreichische Kunsttopograiphie, zv. XXXI, Wien 1951, pp. 145—146), tako imenovana »Mošeja« v avstrijskem Kremsmiinstru (Stift Kremsmünster, I. del, öster- reichische Kunsttopographie, Wien 1977, pp. 460 do 464) ali paviljon v Kromef fžu na Moravskem iz let 1666—69, — 23. Skubic-Trdan: Nova Štifta .. ;., p. 26. — 24. iibid., passim. — 25. Model cerkve je v župnišču v Novi Štifti. Cf. Zeleznik: Nova Štifta ..., pp. 24—25. — 26. Skubic-Trdan: Nova Štifta..., p. 64. — 27. N. Sumi: Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slovenskem, katalog razstave L^metnost 17. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1968, p. 76. — 28. cf op. 12. 'i