Visokogorski centri za smučanje 
C. P. 
Zdi se, <la so minuli tisti časi, ko so si utirale krepke noge globoko gor 
skozi Krmo proti Triglavu. Julijci in še posebno Triglav s svojima postojan­
kama Kredarico in Staničevo kočo so bili željni cilj mnogih zimskih in spo­
mladanskih obiskovalcev. V decembru in januarju hrume prek ledenika in 
bližnje okolice silni viharji, ki raznesejo sneg po vseh razpokah in globelih, 
pokrajina se spremeni v pravljično gladki in zaliti smučarski raj. Februarsko 
sonce umiri viharje, prične se najlepša smuka, ki traja potem vse leto. V letih 
1928 in dalje do druge svetovne vojne je zahagalo v ta pravljični zimski svet 
mnogo vnetih oboževalcev visokogorskih zimskih lepot. V marcu in aprilu so 
se vrstili organizirani pohodi iz Mojstrane skozi Krmo, Bohinjska Vratca, Velo 
polje, Hribarice, Sedmera Jezera, Komno, Vogel v Bohinjsko Bistrico. Kdorkoli 
je le enkrat u~val lepote s tega smučarskega pohoda, ta si je vedno želel v 
marcu ali aprilu ponovno na to prijetno, čeprav naporno romanje. V vsak 
alpinistični odsek bi spadalo to romanje vsaj na razdobje nekaj let. Ne samo · 
turisti, tudi alpinisti bi morali poznati ta zimski gorski svet. Pohod v tem 
okolju je sličen nekoliko dolgim himalajskim maršem, čeprav so pri nas bliže 
skupaj oskrbovane postojanke, ki jih v Himalaji ni. Toda v preizkušnjo vitalnih 
sil gornika in alpinista spada ta pohod kljub vsemu. 
Vredno je pomisliti, zakaj so vse bolj redki tisti, ki si upajo v ta naš zimski 
alpski svet. Lahko ugotovimo, da je čas opravil svoje. Današnji človek je bolj 
praktičen, bolj življenjski, ne privlači ga več tisti romantični prizvok doga­
janja in bistva nespremenjene prirode. Še vedno je v gorah na metre snega, 
še vedno so zimske oblike vse oble in gladke. še vedno so macesni tako silni 
in mirni, nebo živomodro in skale bele. 
Lagodje, udobnost, to je tisto, kar hromi dejavnost današnjega človeka. 
Avto, motor, avtobus, v glavnem moto1izacija; do tam, kjer pnipelje vozilo, 
gre človek občudovat prirodo, dalj se mu ne da. Če naredi nekaj korakov, že 
krepko hrope, mišice so mu ohlapne, arterioskleroza in zamaščenje sta sprem­
ljevalca motorizacije. Redki so tisti, ki se kljub motorizaciji niso predali in 
izkoriščajo vozilo zato, da gredo lahko čim večkrat do podnožij velikanov in 
od tam tudi peš naprej. 
Tudi žičnice so nujno zlo dvajsetega stoletja. Lagodno prepeljejo turista 
v osrčje gora. Pri nas še ni mnogo teh naprav. Krvavec, Pohorje in Vitranc 
so zaenkrat prvi znanilci svojega časa. 
P1ipravlja se važno dejanje na poli komercializiranega turizma, vdor v 
Triglavsko okolje, na Velo polje. Priredne lepote bodo s tem izgubile na svoji 
p1ivlačnosti, s tem se moramo sprijazniti, toda to bo treba žrtvovati. Pri tem 
sta dva vidika: po prvem je vredno opremiti s komunikacijami gorski svet, ki 
na ta način oživi in prinaša narodu dohodek; po drugem gledišču pa naj bi bila 
priroda kot narodni park neoskrunjena in bolj p1ivlačna, toda le tistim redkim, 
ki si upajo v divji gorski svet. 
Danes se po svetu mnogo razmišlja o napakah, ki so bile storjene p1i 
gradnji visokogorskih središč, zato je osnovno vodilo pri gradnji najnovejših, 
da se čim manj izmaliči gorsko okolje. Telefonske in elektiične napeljave, 
150 

plotovi z bodečo žico, ceste in vsa ta moderna nav laka je tisto, kar ubije sliko 
pokrajine. Vse to se da skriti v zemljo, razen cest in plotov seveda. 
Pri planiranju zimskega središča na Velem polju smo zagrešili morda ne­
koliko napak. Zamišljena je najprej izgradnja ceste " kot podaljšek preko Po­
kljuke, Rudnega polja na Velo polje. V teh višinah so snega prosti meseci le 
junij, julij, avgust in september. Gradbena dejavnost torej 4 do 5 mesecev. 
Drugi problem bo pluženje ceste, saj je znano, da se ne izplača plužjti niti 
grossglocknerske ceste, ki ima mednarodni pomen. Gradnja ceste bo trajala 
verjetno več sezon po pet mesecev in bo neprimerno dražja od moderne žičnice, 
Iti bi jo potegnili od koderkoli na Velo polje. 
S temi problemi naj se ubadajo drugi, za ljubitelje prirode vstajajo druga 
vprašanja. Cesta, ki bi držala prav na Velo polje, bi pomerula konec lepot in 
miru tega gorskega sveta. Cesta bi se morala ustaviti pred samo gorsko kotlino, 
tam bi morali stati tudi hoteli. Velo polje naj bi ohranilo svojo prirodno lepoto, 
svojo poletno pastirsko romantiko. Anglež ali katerikoli tujec bo dejal, da ima 
v Londonu lepše bencinske črpalke, tu na Velem polju pa hoče videti čisto 
prirodno ollmlje. O tem se splača razmišljati. 
Zarumivo je, da žičnice ne pokvaiijo v taki meri tisto pravo, gorsko, pla­
ninsko, alpsko vzdušje, kakor to store ceste. Bencinski vonj in rcpot motorjev 
močno moti planinski mir, živali zapuščajo take kraje; žičnice vplivajo na vse 
to v mnogo manjši meri. 
S cesto na Velo polje se bo predvsem odprl turističru promet v poletruh 
mesecih. Pozimi bodo tam nepričakovane težave, saj morajo na primer cesto 
na Glockner zapreti ob vsaki najmanjši ;poledici; toda poleti bo prišla cesta do 
izraza. Klasična smer, ki jo je izpodrinila moderna smer skozi dolino Vrata 
iz Mojstrane, bo spet oživela. Poleti bodo obiskali tisoči in tisoči Triglav z 
Velega polja , od tu bo dosegljiv v treh urah. č:as vzpona se bo skrajšal še 
bolj, ko bo zgrajena žičnica z Velega polja do Planike. V višini Planike imamo 
v normalnih zimah kot posledico sneg skoraj vse leto in tu kakor tudi na 
severni strani bo mož.no izkoristiti vse leto za smučanje. 
Pravo turistično smučanje v neizmernem prostranstvu triglavskega okolja 
bo zaživelo v dolgi spomladanski zimi. Marec, april in maj so najlepši smu­
čarski meseci na višinah iznad 1800 do 2400 m, iznad 2400 m so možnosti odlične 
smuke tudi še v nadaljnjih poletnih mesecih. Razmere se bodo seveda spre­
menile glede na tisto klasično dobo turističnega smučarskega vandranja, pri 
katerem si srečal vedno iste ljudi ob nekem določenem času na določenem 
kraju, vsi so se poznali med seboj, vsi so bili v nekem vedrem pravem gorskem 
razpoloženju. Nepozabni so spomladanski spusti s Kredarice v Krmo, na le­
denik in naprej skozi Kot ali za Cmirom, tudi na Velo polje se pride s Kre­
darice ali na Planiko in od tam na prostrana smučišča proti Sedmerim jezerom. 
Seveda je povsem pr:irodno, da bodo z žičnicami prišli na ta prostrana 
smučišča desettisoči namesto nekaterih vztrajnih posameznikov. Nastopili bodo 
problemi za GRS, potrebne bodo stalne reševalne patrulje, ki bodo na mestu 
pri nesrečah, kakor je to urejeno na primer v Švici. Na vseh standardnih 
progah bo morala delovati brezhibno telefonska služba za hitro obveščanje. 
V Davosu imajo na primer na vsaka dva kilometra telefon, po katerem di­
rektno alarmiraš i·eševalce. Za tež,ke poškodbe služi helikopter. Nastopile bodo 
tudi pogostejše nesreče s plazovi, ki jih je v tJ.iglavskem območju mnogo. 
Perspektive so v vseh pogledih raznovrstne. 
151 

Tudi za Vogel in Komno se obetajo žičnice. 
Ta bohinjski svet pod Triglavom je v zimski obleki morda še mnogo lepši 
kakor poleti, obilica snežnih padavin je jamstvo za nadaljnji razvoj zimskega 
turizma. Ali bodo morda ·s tem izumrli tisti vztrajni, tihi ljubitelji gorske sa­
motnosti, ki smo jih srečali v samoti na svojih poteh? Morda jih bo res manj, 
toda praksa kaže, da se ohrani v vsakem narodu nekaj tistih himalajsko utr­
jenih ljudi, ki vztrajajo vsem žičnicam navkljub p1i svojih asketskih podvigih. 
Cas p1inese svoje, toda tudi onim drugim bodo še ostali vrhovi brez jeklenih 
drogov. 
Po direktni na Aiguille Verte 
METOD HUMAR 
Mesec je že osvetlil gore nad Chamonixom. 
Ne morem spati. Kako bo jutii, me skrbi. Na Aiguille Verte hočeva po 
Charlet-Platonovi smeri. Prvič sva v teh gorah; izkušenj v ledu nimava. V naših 
gorah ne najdeš takega ledu, kot je tu. Stena, po kateri bova plezala, je izra­
zita ledna tura. Tisoč metrov. 
Med premišljevanjem, kaj naju čaka, zaspim. 
Ob dveh zjutraj zlezeva iz spalnih vreč. Na kopni skali pod Drujem pla­
polajo trije plamenčki, tiho, skoraj sramežljivo, kot da bi se bali zmotiti skriv­
nostno tišino spečih velikanov. 
Švicarja tudi ne govorita, v Bonattijev steber gresta; ne da se jima go­
voriti. Pa saj besede niso potrebne, ko so ture že stokrat preplezane v mislih. 
Poljaka sta živahnejša. Namenjena sta v isto smer kot midva. »So dereze 
v redu?« »So.« »Greva!« 
Molče se napotiva za drobnim snopom svetlobe žepne svetilke. 
»Počakaj!« »Kaj je?« »Dereze.« 
Poljaka sta le še drobna luč na ledeniku Nant Blanc. Na Montenversu je 
zapiskal prvi vlak v pozdrav mlademu jutru. 
še meni se pokvari vezava. Dan je, ko vstopiva v steno. Plezava istočasno. 
Ce bi tu varovala, v treh dneh ne p1ideva na vrh. Hitro napredujeva in Poljaka 
nista več tako daleč. Motijo naju le ledeni žlebovi, preko katerih je treba. 
Ce bo šlo tako, bova ob enajstih na vrhu, mislim, ko stopam v Tonetove 
stopinje. 
V pičlih treh urah sva pod poledenelo steno. 
Sedaj bo šlo zares, tu je ključ smeri. Kako je trd led, sem videl v ledenih 
žlebovih, ko je Tone mimogrede zabil ledni klin. Jaz sem ga moral spotoma 
izbiti. 
še nekaj klinov za pas. že visim na poledenelih oprimkih v skalni steni. 
Tako, tale U klin dobro drži, meter nad njim poje drugi. Dva metra prosto. -
Snamem rokavice - -toplo mi je. Spet klin, dobro, da ga imam kam skriti. 
Tipam po majavi luski, pa je ne morem doseči. V drobno poklino bom zabil 
klin in lusko bom z lahkoto dosegel. Klin - Kje je? Ni ga. Saj sem jih imel 
kakih šest. Pogled navzdol - vsi tičijo v skali. Pa prosto. Kaj pa na stojišču? 
Po vrvi se spuščam nazaj k Tonetu. Nepreviden gib in dobra s krznom 
podložena rokavica gre po ledenem žlebu na ledenik Nant Blanc. še srečno 
152 

Algullle Verte, z vrisano direktno smerjo 
V<YZilJO ji voscim in že povzemam vrvi. Tone je kot bi mignil pri mojem naj­
višjem klinu. Više že srebrno zazvoni »cassin« v trdem granitu. Stoji na luski, 
še nekaj metrov, pa bo na stojišču, verjetno še toplem od stopinj mlajšega 
Poljaka. 
Zebe me, iz nahrbtnika mi je sedajle nemogoče vzeti rokavice. 
»Naprej!« Težko sem čakal ,te besede. 
»Počakaj, v prste se mi je zanohtalo.« Uh, kako boli! Naprej je treba. 
»Greš ti?« »Ne, sem preveč trd,« mu odgovarjam. Cepetam z nogami, 
poprijemam vrvi; za silo sem se ogrel. Tone pa seka drobne oprimke v nav­
pično poledenelo steno. »Še dva metra in spet bo dobro,« mi govori. Da sta ta 
dva metra najtežja, vidim, ko z razrahljano vezjo na derezi plezam do stojišča, 
ki se koplje v soncu. Poljakov ne vidiva več; vsaj dve uri sta pred nama. 
Onadva imata najbrž boljše dereze, kot so naše. Ko bi vsaj sonca ne bilo! 
Nikdar si nisem predstavljal takega plezanja. Ves dan že plezava brez počitka, 
brez stojišča, neprenehoma vihteč cepin. V nogah čutiva, da so dereze odveč 
in nahrbtnika sta tako nabita, kot da greva za novoletne praznike v domače 
gore. Pa še to vroče sonce. Ko bi se vsaj kam lahko usedel, pa nič, samo strma 
snežna, včasih ledena strmina in za priboljšek še poledenele skale. Plezanje v 
Centralnih Alpah ni plezanje, ampak garanje. Da bi vsaj imela dobre dereze! 
To premišljujem, ko noge in ro-ke avtomatično delajo ta dan že tisočkrat po­
novljene gibe. 
V plaznici naju sprejme toča ledenih izstrelkov, ki padajo s serakov. Včasih 
kak kos prav nevarno zašumi mimo najinih ušes, pa se tudi temu privadiva. 
Č:emu se danes še nisva? 
153