Izdaja in urejuje: MILAN PLUT, Cesta na Rožnik št. 5.

Posamezna številka S O p (II.
Neodvisno glasilo javnega mnenja
Izhaja vsak pondeljek
NAROČNINA: celoletno 12 din., polletno 6 din., četrtletno 3 din.
as« tsfüi
V Ljubljani, dne 21. novembra 1921.
IRggBnnBWMBBSWKMWtBaBBHOIMProWJWBBgWHlliJBaiMMWUWiMWUWBBMBWPilJW'JiUlMWiiWBWMM^Wftrwn II MII IIIIM——MBB
Leto I.
Nainove&a iporoala.
Naš državni gtror&čim za leto £922.
PRIMANJKLJAJ SE BO KRIL Z NOTRANJIM POSOJILOM.
predlog	sa leto 1922., ki ga je finanč-			„	soc. politike .	414	S9
ni minister predložil danes finančne-				„	agrar. ref.	56	99
mu odboru zakonodajne skupščine v				Narodna skupščina . .	1	
pregled,	znaša 6.257,577.864 dinarjev.			Rezervni krediti	. .	81	99
Izdatk	so v budžetu sledeče		razvr-	Dohodki:		
ščoni:				Carina in car. takse . .	418 milij. D	
Vrhovna	državna uprava	598 mili i. I)		Trošarine			390	9,
Ministrstvo pravde . .		186		Davek na poslov, promet.	400	99
	prosvete . .	460		Komorska uprava . . .	1	99
99	vero	82	r	Invalidski davek . . .	36	
99	notranje . .	138		Državna posestva . . .	62	99
	narod, zdrav.	187		Začasni davek na imetje	597	,,
	zunanje . .	34		Različni dohodki . . .	1253	99
	finančno	829	”	Direktni davek ....	1806	99
99	voj. in mornar.	1489	’’	Državno gospodarstvo	1295	99
,	99	gradjevine	274	99	Da se doseže ravnotežje v budžetu,		
99	saobračaja	831	99	bo finančni minister pooblaščen, da		
99	pošte in tel. .	238	99	zaključi notranje posojilo	v znesku 1	
99	poljopr. in vode 114		99	milijarde dinarjev po 6% obrestih. Po-		
99	šume in rude.	«06	99	sojilo bi se amortiziralo leta 1940.		
Pred	tičkom kosiferesic®
v Portoros©.
Portorose, 20. novembra. Jutri v torek se pričakuje zaključek konference v Portorose. Konferenca je preko> karli-«tičnega puča prišla do sporazuma, o ka-f terem se je bilo poprej vse skrajno skep-
tiijJAO issr^Ärüo. '/tul njo |>o^l«tvjo bo po<l-
pisano od zastopnikov velesil, medtem ko bodo posamezni zaključki podpisani samo od nasledstvenih držav, torej tudi od Italije, ne pa od Anglije, Francije in
Amerike. Nove podrobnosti k že znanim zaključkom niso bile pridejane. Kot najzanimivejši uspeli konference se smatra sporazum o členu, po katerem bodo vse države zainteresirane, da puste cirkulirati svoj» v«fr«no od t. januarja 1922.
Od raznih italijanskih listov razširjene vesti, da so se posamez.ne delegacije protivile poedinim sklepom, so neresnične in tendencijozne.
POLITIČNI POLOŽAJ.
Beograd, 20. novembra. V politični situaciji danes -ni bilo nobene spremembe. Pričakuje se sedaj odgovor radikalnega kluba, ki bo razpravljal o odgovoru predsednika demokratskega kluba gosp. Davidovića gosp. Fažiča, po katerem demokrati ne popuste v vprašanju notranjega ministrstva,. Radikalni klub bo sklepal o tem vprašanju v torek v svoji plenarni seji. Danes se že smatra za sigurno, da bodo radikali odstopili od svoje zahtevo glede notranjega ministrstva. Zahtevali bodo samo spremembo osebe notranjega ministra, ker je le gosp. Pribičevič, kakor izjavlja danes neki radikalni prvak v «Balkanu» radikalni stranki na poti.
še «njegovo veličanstvo ka-
REL»...
Pariz, 20. novembra. «Daily Mail» poroča, da jo angleška križarka s Karlom in Žito prispela v Funchal. Tamkaj so prišle na krov križarke angleške in portugalsko oblasti, da ju pozdravijo. Pri izkrcanju je bila dvojica od množice z največjo spoštljivostjo pozdravljena. Karl Habsburg so je smehljaje zahvalil in nadaljeval svojo pot v vilo Viktorijo.
VELIK PRIMANJKLJAJ V NEMŠKEM PRORAČUNU.
Berlin, 20. novembra. Državni svet so je bavil s tretjim dodatnim proračunom za leto 1921., ki vsebuje prvikrat tudi znesek reparacijskih plačil, ki jih je treba izročiti na podlagi sprejetja ultimata v proračunskem letu 1921. in ki zahteva sedaj v rednem proračunu 75.1 milijard in v izredn im 17.1 milijard mark. Fri nadaljnjem padanju marke je računati z nadaljnjim zvišanjem te vsote. V splošnem računano znaša primanjkljaj za lečo 1921. 161.6 milijarde.
ZBOROVANJE ZAGREBŠKEGA INVALIDSKEGA ODBORA.
Zagreb, 20. novembra. Danes dopoldne se je vršilo zborovanje začasnega oblastnega odbora invalidov, ki mu je predsedoval invalid Kosendič. Razpravljalo se je o invalidnem vprašanju in o nekaterih nedostatkih invalidskega zakona. Konstatiralo se je, da se je postopalo neenako z , invalidi iz Srbije in črne gore in onimi iz ostalih krajev. V glavnem je bilo sklenjeno: Da se ne prizna centralni odbor v Beogradu, ker ni bil izvoljen, ker je delal ta odbor proti interesom invalidov iz teh krajev, in ker radi nujnosti rešitve invalidskih vprašanj ni mogoča popolna centralizacija v Beogradu. O voznih kartah naj odločujejo posamezni oblastveni odbori, proti kojih potrdilom naj bi izdajale karte posamezne železniške direkcije. Resolucija, ki vsebuje te zahteve, je bila poslana vladi v Beogradu in Zagrebu, ministrstvu socijalne politike v Beogradu in poverjeništvu za socijalno skrb v Zagrebu.
ITALIJA DEMENTIRA VEST O ZA-TVORITVI NAŠIH ISTRSKIM ŠOL.
Beograd, 20. novembra. Današnja «Pravda» javlja, da je italijanski konzulat v Zadru izjavil, da vest o zatvo-ritvi naših šol v Istri ne odgovarja istini. Mi pa nimamo nobenega vzroka, da ne bi verjeli rajše poročilom naših sorojakov iz Istre.
VOJN ŠE NE BO KONEC.
Washington, 20. novembra. Briand je podal angleškim novinarjem sledečo izjavo: V prihodnji pomorski vojni bodo osodločevali popolnoma novi faktorji, tako da za sedaj še prav nič ne moremo vedeti, kakšno stališče bomo tedaj zavzemali. S tem je g. Briand prvič jasno pokazal na povsem nove iznajdbe, ki bodo naredile ladje z vso dosedanjo konstrukcijo v prihodnjih vojnah .povsem neporabne.
VELIKE PONEVERBE V KOMUNISTIČNEM AGITACIJSKEM ODBORU NA DUNAJU.
Dunaj, 20. novembra. Te dni je prišla na Dunaj posebna komisija iz Moskve, da pregleda račune komunističnega odbora, ki jo bil postavljen za Avstrijo, Jugoslavijo in Madžarsko, ter kontrolira izdatke vsot, ki jih je prejel odbor za agitacijo. Ugotovilo se je, da se za vsoto pol milijarde avstrijskih kron sploh ne vč, kam je izginila, ter da imajo poedini člani pri denarnih zavodih naložene na svojo ime zneske po 20 milijonov kron. Na podlagi teh ugotovitev, je bila sedanja uprava odstavljena in imenovana nova. Med odstavljenimi odborniki je tudi neki Hamburger in Lukas. Za Jugoslavijo je bilo v agitacijske svrhe odmerjenih 100 milijonov kron, za katere so tudi ne ^ve, kje se nahajajo. Vsled toga je bil izključen iz stranke komunist Matuzović. Agitacijo prevzame odslej nov odbor.
Politik®» I
Pričetkom vojne so klerikalci vpili in pisali: «Srbe na vrbe!» Ne moremo dovolj ponavljati, da to niso bili le Šuštrovci, ampak da so to ali kaj sličnega delali njihovi še seda,] glavni in najuglednejši pristaši. Ne pozabimo na primer, da je prosluli kandelabrski govornik dr. Natlačen danes glavni klerikalni, advokat, specijalist za «Slovenčeve» tiskovno pravde itd., da o fajmoštrih in drugih priganjačih sploh ne govorimo.
Samo na nekaj podrobnosti naj spomnimo svoje bralce:
Kdo jo največ hujskal proti Srbom? Kdo je sedaj na primer največ raznašal vesti, lažnjive vesti, da so prodali Reko, da rešijo Skader? (Kakor znano, spada Skader po londonski pogodbi Srbiji, in je morda izgubljen zato, ker ga Srbi niso hoteli prodati za Reko niti pozneje, ko je bila Reka že itak izgubljena!)
In kdo hujska še danes vsak dan? V,prikriti in neprikriti obliki! Vsak dan! Le poglejte si, kdor ima dober želodec, poglejte si hinavce, kakor «Slovenca», poulične hujskače kakor je «Novi Čas» in rovolverske junake kakor mariborsko «Stražo»!
Kako je bilo sedaj, ko smo morali mobilizirati, da se otresemo madžarskih klerikalnih hohštaplerjev in njihovega Kovlčka! V parlamentu je za klerikalce govoril poslanec Dulibič, znani bivši avstrijski konfident, ki je celo vrsto ljudi denuncira!! Ampak to pot je govoril oficijelno in je zato povedal, da so klerikalci za vse ukrepe in rf<i mobilizacijo, še celo trdil je, da je bila prepočasna. Doma so pa ti fa-lotje pisali vse kaj druzega, in še danes trde: 1.) da ni bilo prav, da smo mobilizirali, in 2.) da to itak ni pomagalo. Seveda je «Slovenec» o vsem tem dobro informiran! Zakaj pa to pot ni citiral pariškega — sicer tudi katoliško - konservativnega, toda poštenega in zato uglednega lista «Journal des Debats», — ki je takrat pisal: «če bi ne bila Mala antanta mobilizirala, bi danes Karel sedel kot kralj na madžarskem prestolu...»
ITALIJANSKO - TURŠKI SPORAZUM.
Pariz, 20. novembra «Havas» poroča iz Pariza, da je italijanska delegacija zapustila Angoro, da predloži svoji vladi predviden italijansko-turški sporazum.
POLJSKI POSLANIK V MOSKVI.
Varšava, 20. novembra. Ruska vlada je pristala na to, da se dr. Stepanski imenuje za poljskega poslanika v Moskvi.
VREDNOST CARSKIH RUBLJEV NARAŠČA.
Kopenhagen, 20. novembra. Carski in dumski rublji so zadnje dni poskočili. Pred par dnevi se je dobilo v Kopenhagenu 100 rubljev za 10 oerov (1 oer je 1 stotinka norveške krone), medtem ko se mora sedaj plačati za 100 rubljev 70 oerov. Zvišanje kurza rublja je povzročil veliki naklep rubljev s francoske in švicarske strani. Sklepa se, da postoji možnost da bo sovjetska Rusija plačala ruske dolgove.
2i raor&ia.
Z «avtonomijo» je slično. Pri volitvah so sleparili, da so za neko samostojno Slovenijo ali nekakšen drugačen stvor, kjer bi razni Remci, Breclji, Ogrini, Vrstovški Golci, Žeboti, Stanovniki in drugi takšni gospodje gospodarili z «avtonomno» Slovenijo, kakor svinja z mehom, da bi kar na debelo letel denar v bisage, namreč v njihovo Zadružno banko. Gospodarsko zvezo in za razne misijone. Sedaj, ko je avtonomija tu, pa ne črhnejo besedice, ker no vedo, kaj bi rekli...
O avtonomiji sedaj ne znajo govoriti in prepuščajo to delo oni [tlačani kreaturi «Avtonomistu», da se zanj« peha in vodo dela. Sami so se [ta vrgli na zabavljanje, obrekovanje in zavijanje, da se kar tema dela, Z eno besedico niso poprej svetovali komu, naj podpiše državno posojilo, in če je država hotela, da bo tudi «Slovenec» ali «Novi Čas» rekel dobro besedo, je morala plačati masten inserat v liste. Sedaj pa, ko tujci in žal tudi nekateri domači verižniki mrcvarijo našo krono, so klerikalci z največjim veseljem vsak dan [tri delu, da razbobnajo to vsemu svetu in da vsak dan kažejo svoje satansko veselje:	«Se že ruši.
pada!» Pri tem pa sveti Alojziji na pristno jezuitski način zavijajo oči v nebo in molijo: Vse za državo! če potem italijanski listi ponatiskujejo klerikalne ali avtonomistovske oslarije in hujskanje, jih to ne gane. Saj še pojma nimajo ti veliki državniki, kako zelo nam vse to škoduje po svetu! In če bi imeli kaj, pojma, bi to vseeno delali.
Prej za Aystrijo in Bolgarijo, da škodujejo Srbom ... Sedaj za zvezo * B.olgari, da škodujejo Srbom. Prej za princa Evgena in deželno avtonomijo, sedaj za največjo Jugolavijo in za deželno avtonomijo, reci za svoj strankarski žep. Ni stranke, kjer bi ne bilo pogreškov. Ni stranke, kjer bi ne bilo slabih ljudi. Toda sami nepošteni ali pa zabiti ljudje, ti so se zbrali v SLS, da love kaline in da uničujejo naš narod.
Žrtve hujskanja.
Ko so bili radi dogodkov na Madžarskem poklicani na šesttedenske orožne vaje štiri najmlajši letniki rezerve, je bil odziv v ljubljanskem vojnem okrožju naravnost impozanten, ker se je odzvalo I takoj menda 98 odstotkov vpoklicanih.
Ker se je v vseh treh slovenskih vojnih okrožjih odzvalo vpoklicu samo 90 odstotkov, pomeni, da je bil odziv rezervistov iz celjskega in mariborskega vojnega okrožja manjši, kar je tudi razumljivo, ako se pomisli na hujskanje mariborskih klerikalnih repetilov, ki so smatrali za svojo edino in glavno dolžnost metati
iržari polena pred noge tudi r času zu-■anie noTamosti.
Enako delo so opravljali tudi ljubljanski manjši klerikalni listi, ki pa — kakor •e je videlo — nimajo tako velikega vpliva, da bi mogli zapeljati celo vojaške «bvezance k neposlušnosti. Narodna zavednost je na nekdanjem Kranjskem ve5-ja kot na Štajerskem, kjer je hujskanje klerikalnih listov našlo tudi ugodnejša tla, ker je delalo skupno z nemškutarijo.
Navzlic tem desetim odstotkom neposlušnih je bil odziv dober, ker končno je hit marsikdo tudi resnično oviran po bolezni ali čemursibodi, žrtve hujskanja bodo pa primemo kaznovane za svojo nezavednost, radi katere so dali več na huj-»kanje kot na svoj» vojaško dolžnost. Ta kazen ne bo težka, ampak občutljiva bo vendar. Oni, ki so se pozivu na orožne vaje takoj; odzvali, so že odpuščeni domov, štelo se jim bo pa onih par dni, ki so jih prebili v vojašnicah, za šest-tedensko orožno vajo in so na lepem dobičku. Oni, ki se niso odzvali, bodo pa morali odslužiti šest tednov v aktivni armadi in tako dobijo mnogi aktivni vojaki priliko za šesttedenski dopust, da se efektivi ne povečajo.
Vojna uprava je na ta način rešila vprašanje in priznati se ji mora, da je njena obzirnost velika, ker v nekdanji Avstriji bi bila kazen za tako neposlušnost čisto drugačna. Pri nas je to prvi tak sju&ij in najbrže se noče. poseči v zadevo z vso vojaško strogostjo, zapeljancem se hoče dati prilika, da se poboljšajo.
To je popolnoma pravilno, ker rezervisti, ki se niso odzvali klicu domovine, so bili gotovo nahujskani in zapeljani. Zato je treba postopati z vso strogostjo zakona proti tem zapeljivcem in hujskačem, ker ako tudi njih ne zadene primerna in zaslužena kazen, bodo oni pri prvi priliki svoje sedanje delo proti državi ponovili. Zakon predvideva za tako1 krivdo težko kazen do 20 let ječe, eventuelno se pa lahko glasi obsodba tudi na smrt in ako bodo hujskači in zapeljivci vedeli, da se država ne šali, bodo v bodoče bolj previdni.
Vse one, ki se vpoklicu niso odzvali, se bo gotovo vprašalo po vzroku in tu se bo zvedelo marsikaj. Prav je, da se za enkrat z žrtvami hujskačev postopa bolj milo, ampak nasproti hujskačem naj se nima nobenih ozirov, interes države zahteva, da se oni kaznujejo po veljavnih zakonih.
JCaj je s centralizmom?
Za časa volitev v konstituanto in posebno za časa ustavnega boja v konsti-tuanti se je prav veliko govorilo in pisalo o centralizmu in avtonomizmu. Tudi ko je ustava že bila sprejeta, se je veliko govorilo in pisalo o tem in demokratsko stranko so heronično napadli vsi separatisti, češ da je centralistična, da je prodala Slovenijo in podobno.
Sedaj je pa vse nekam utihnilo, o centralizmu in avtonomizmu se govori in piše veliko manj, ker razvoj dogodkov pokazuje, da je šlager o centralizmu, s katerim so separatisti tako dolgo operirali, prav malo 'vreden in separatisti morajo iskati nove šlagerje, ki se pa tudi izkažejo za — neuporabne.
Kaj pa je pravzaprav s centralizmom? Saj njega pravzaprav sploh ni, nasprotno, v Jugoslaviji bo toliko avtonomije, ljudstvo bo imelo toliko prilike udejstvovati se direktno v raznih važnih vprašanjih, kot v malokateri drugi državi in
Jugoslavija stopa s svojo notranjo ureditvijo resnično v vrsto najnaprednejših držav.
Država je razdeljena na 26 oblasti, torej bodo te oblasti ravno dovolj velike, da se v njiii lahko razvije prav bujno avtonomno gospodarsko življenje. Carinska meja bo sicer skupna za vso državo, ravnotako tudi armada in tudi vsa zakonodaja, ampak v gospodarskem oziru bodo opravljale oblasti v svojem avtonomnem delokrogu tako važne funkcije, da se našim deželam v avstrijskih časih niti sanjalo ni o tem. Važne upravne funkcije dobijo v svoje roke tudi okrajne in občinske samoupravne, korporacije — skratka, naša država sč decentralizira kolikor je to le mogoče, ljudstvo bo imelo res dosti prilike udejstvovati se neposredno pri reševanju gospodarskih in upravnih vprašanj.
Razdelitev države na 26 manjših oblasti in še na manjše samoupravne enoto pomeni pravzaprav — decentralizacijo, ker bo tudi osrednja skupna državna uprava tako urejena, da bodb njeni podrejeni uradi dobili večjo kompetenco in ne bo morala romati vsaka zadeva v Beograd, kgt včasih na Dunaj, temveč bodo odločevala ministrstva sama o najvažnejših zadevah.
To pomeni ne samo decentralizacijo, temveč pravo demokratizacijo javne uprave. Zakonodaja naj bo ena, v vsaki občini ne moremo imeti drugih zakonov in tudi ne v vsakem okraju, aii okrožju. Pač pa je mnogo vprašanj, ki jih posamezni deli države lahko rešujejo sami za sebe in s tem olajšajo delo osrednji upravi.
Seveda, na plemenske meje se pri razdelitvi države na oblasti ni mogio ozirati, in sicer iz več vzrokov, /-’rvič zato, ker se nismo združili v eno državo zato, da v njej čuvamo stare tradicije, ki jih nismo mi ustvarjali in drugič zato, da se omogoči — plemenski centralizem. Ako bi n. pr. v slovenskem deželnem zboru imeli klerikalci večino, bi vpeljali gotovo v deželi tak neznosen centralizem, da si niti okraji, niti občine niti dihati ne bi upale brez dovoljenja kakega Šušteršičevega naslednika.
V par letih, ko se nova uprava vpelje in udomači, se bo videlo, kako prav so imeli oni, ki so odbili vse poizkuse razdeliti državo na plemenske enote, ki bi bile sicer v prav rahli medsebojni zvezi in v ravnotako rahli zvezi s centralo, zato pa tein bolj centralizirane v svojih lastnih mejah! Taka razdelitev države bi bil najhujši udarec v obraz demokraciji, ki hoče postaviti vso javno upravo na prav široko podlago samouprave.
Taka decentralizacija države, kot jo predvideva ustava, pospešuje gospodarski in kulturni razvoj države, separatistična razdelitev po zgodovinskih krono-vinah bi ves ta razvoj ovirala, pri nas bi se vodile samo prazne državnopravne debate (Avstrija in Ogrska, Ogrska in Hrvatska) in zanemarjalo bi se vse drugo. Taka ureditev javne uprave, kakršno predvideva ustava, bo pa naravnost silila državljane, da se brigajo za splošna gospodarska, socijalna in kulturna vprašanja in Jugoslavija bo stopala s krepkimi koraki naprej.
Imamo centralizem, pa samo nacionalni centralizem. Dana je podlaga narodnemu edinstvu in to jezi separatiste. Upravnega centralizma ni, široko avtonomijo dobijo oblasti, okraji in občine — demokracija je zmagala nad temnimi silami, ki so hotele napraviti iz mlade Jugoslavije — avstro-ogrsko monarhijo žalostnega spomina v novi izdaji.
IX.
Petrič — on vse bj dal, da imeniten bi postal.
V	«Napreju» je nekdaj podelal na kamenček se vsak kot psiček, prebrskal konjsko figo vsako
na. cesti je kot lačen ptiček.
A nihče zanj se zmenil ni, zato speljal duhd moči v «Avtonomistove» je vode.
Zdaj tam v fragmentih «vice» gode, za hec republiko vstanavlja in za ministra so pripravlja.
V	njem sila udarca je prav mala, še dolgo on ni Peter — skala, ker žalibog je naš Petrič
od skalo le kosič.
X.
Ah, Figeljfogelj, Figeljfogelj!
Nanj skor’ smo pozabili že...
Da tud’ o njem se včas’ kaj čuje, za to že sam pobriga se.
Historik literaren on pred kratkim je postal, tla prvi narodni soc’jalec je bil Gregorčič, je dognal.
Mjanski strah.
Oropali so nas na vseh koncih in krajih. Korotan, Goriško, Notranjsko, Trst, Istra, Reka, Zadar in Lastovo — vse to je padlo v njih nenasitno žrelo, ali pa drugim neopravičenim, samo da je od nas bilo odtrgano.
In oni sami se dobro zavedajo tega, da so ropali in da so dežele in mesta, s katerimi so razširili svojo vzhodno mejo, čisto navaden plen, dobljen v neenakem boju in da bo ta plen pri prvi priliki treba braniti — in tega sc Italijani bojijo.
Čudno: štiridesetmilijonski narod, velesila, pa se boji Jugoslavije, ki ima komaj eno tretjino njenega prebivalstva in bi potemtakem Italija lahko postavila v vojni proti vsakemu našemu bataljonu cel polk! In vendar se nas Italija boji 2e danes in tega strahu niti ne prikriva, ker na naravnost nesramen način izkorišča politično konjunkturo, da nas oškoduje kjer le more. Čutili smo to povodom beneškega sporazuma in to čutimo tudi pri določanju albanskih mej.
S tem, da nain je zaprla dohode na morje, je za več let zavlekla začetek našega gospodarskega razmaha, ker nova pristanišča in nove železniške proge se ne napravijo v eni noči in tudi ne v enem letu. Na ta način je Italija odgodila dan obračuna, da ga pa popolnoma izključi, je začela delati obroč okolu nas, da v slučaju potrebe ne bi stala sama proti nam.
S tem obročem pa Italija nima posebne sreče in čim dalje, tem sigurnejši bo naš hrbet. Tudi to uvideva Italija in ker je je sam strah, da ugrabljenega plena ne bo mogla zadržati v svoji posesti, zahteva — zmanjšanje naše vojne moči. S tem predlogom je prišla pred washingtonsko konferenco. Ona ne zahteva naravnost zmanjšanje naše vojne moči, ker jo je vendar še majo sram, temveč govori o balkanskih državah, pri čemer gotovo ni mislila na Rumunijo, ali celo Bolgarsko, ki že po mirovni pogodbi ne sme imeti takorekoč aiobcne armade. Mislila je Italija samo1 rta našo armado, ki bi jo rada videla reducirano na minimum, da bi ona brez skrbi vživala sadove svojega ropa na našem ozemlju.
XI.
Oje], kako nas ta mrcvari, ta venomer žolezničdri!
Ko le mal’ bolj premislil bi, kar piše ino govori.
Le dobra volja nič ne ’zda, če s fantazijo se vozla.
Drugače mož je poštenjak.
Kedo je to, pozna ga vsak.
XII.
črni lasje, žolt jo nos, prelepo prepeva kos.
V Ptuju govoril je elegant, nasprotniku čast je kradel fa«t.
Zdaj pa sodbe se boji, mimo Brandner zdaj sedi...
xm.
Veselo na strehi skače kopun. Verze veselo kuje Bračun.
Kadar mu pevska žila ne bije, v cajtenge piše profax polomije. Kadar pa še bolji se hoče blamirat, študente poskuša grdo kujonirat. Mož jo pred kratkem pismo dobil, in se nad njim je hudo jezil, ker mu je fant anonimno dokazal, da se profax je v računih pomazal. Zdaj disciplinariter išče Braču«.
Raje spet verze kuj^ dobri kopu«!
Iz tega pa ne bo nič — res nič, četudi bodo tudi Francozi najbrže v vsem podpirali svoje laške zaveznike, kakor se antantine države sploh v vsem medsebojno podpirajo, imajoč pred očmi stari rek «do ut des» in v prepričanju, da bo njihovo nasilje vladalo ko konca sveta.
Režim, ki ga uvaja antanta v evropske razmere, je nasilen in izziva odpor. Nasilja nikdar dolgo ne trajajo in vsi narodi, ki so vladali z nasiljem, so morali to drago plačati. Kakor verujemo v več«o pravico, tako verujemo tudi za osvoboditev tlačenih in izkoriščanih evropskih narodov od nasilj, ki jih izvršujejo nad njimi tri države, ki so v svetovni vojni zmagale — največ — s pomočjo onih, ki se sedaj ne nahajajo več v njihovi družbi. Ko bi Rusije ne bilo, bi bili Nemci prav kmalu v Parizu in Rusija bo vstala, če
ne danes, letos ali prihodnje leto ___ njen
čas bo prišel in predložila bo svoj raču».
Tudi mi predložimo naš račun Italiji — Italiji Mussolinija in d’ Annunzia, ker z Mazzinijevo Italijo bi lahko živeli v «aj-boljšem prijateljstvu, četudi je bil ta mož goreč italijanski rodoljub. Današnja Italija nima Mazzinijev, ona vodi politik« Mussolinijev in d’ Annunzijev, torej politiko cirkuških harlekinov, ki je nekaj časa lahko uspešna, ali samo nekaj časa.
Italijanski strah je velik in on «as samo krepi v naši samozavesti. Pokazali bomo, da je ta strali utemeljen.
KAKO SO SE NT^TERI LISTI SPOMNILI OBLETNICE RAPALL-SKE POGODBE.
«Jugoslavija» z enim uvodnikom, pa basta.
«Slovenec» brez besede.
«Novi čas» pa z oslarijo, da je kriv te pogodbe — ruski Sveti sinod.
Oprostite, — nočemo delati krivice:
«Novi čas» je prinesel še eno aotic« o Jej obletnici. Povedal je namreč, da nas je Vesnič v Rapallu prodal. Ta falot — namreč «Novi čas», — hinavsko zavija oči v nebo in obenem krade čast mrtvemu poštenjaku, ki mu noben klerikalec ne bi smel niti čevljev obrisati. >
Spomini ob petindvajsetletnici liceja.
(«Slovenčev članek: «Hribar - Buffalo Bill.» (Po njegovi volilni zmagi.)
«Edina res odurna stvar, ki je v srce zazebla vsakogar, kdor je gledal to maškerado, je bila pa ta, da so za vozovi prešičjih hlapcev v vrstah marširale hripavo se deroč — takozvane gospodične, med katerimi smo z grozo opazili gojenke c. kr. učiteljišča in višjo dekliške šole. Kako so se ta dekleta obnašala .... fej! Vpila so s prašičjimi hlapci; mahala z robci proti moškim, 9 katerimi so očividno že preveč znana, e© kretala kakor pravo zrele ptice, kt ee pripravljajo za naj-višji institut, ki ga je za njihovo ka-
riero ustvaril njihov kandidat, ki so mu vpile «Živio!». To jo bilo edino, kar nas je zazeblo v srce. Taka ženska mladina, ki peš caplja za vozovi, v katerih se pijani gugajo strežniki svinj, to naj jo zastopnica narodnega ženstva? To naj bodo enkrat učiteljice? Vsaka poštena občina se tp branila tako učiteljico sprejeti in starši bodo z ogorčenjem protestirali, če jim pošljejo take zrele ptioe, da bi «vzgajale» njihovo mladino. To je bilo
ostudno. Kandidatinjo za ..............
Nekatera imena so nam že znana... Fej!»
Tako je pisal «Slovenec» dne 16. sušca 1906, ko jo bil njega izdajatelj najspodobnejši klerikalec dr. Ignacij Žitnik (kaj bi bil šdo pisal kdo drugi!) m ko je bil odgovorni urednik Mi-
hael Moškerc. Tisk je preskrbela Katoliška tiskarna, in vsi tisti gospodje, ki so sedaj člani klerikalnega zastopstva v parlamentu in v občinskem svetu in v strankinem glavnem in mestnem odboru, so že tistikrat bili v njej in so že tistikrat odobravali pisavo «Slovenca» in njegovo politiko, in delajo to še danes. In obenem jo la list po svoji navadi denunciral, rekoč: «Mi apeliramo na šolska vodstva, naj milo postopajo proti ubogim zavedenim žrtvam, toda deželni šolski svet naj korenito obračuni e podrejenimi faktorji, ki se ne zavedajo onih dolžnosti, ki jih nalaga pedagogika», namreč kuš pred klerikalci.
Ko smo prečitali ta duševni izdelek klerikalizma, še enkrat kličemo iz polnega grla:	živela avtonomija, 'živela
kultura, živio katoliški sofeijalizem i« sploh cela Jugoslovanska tiskarna • svojo SLS + NSS (kliko) itd.
Da se vendar ne pozabi prošlost, ki ni še tako daleč za nami, bomo še večkrat posvetili v prejšnjo letnike «Slovenca», v poduk «Straži», «Sovomu Času» in tistim bedakom, ki še vedno verujejo klerikalcem in ooi enesesarski kliki, ki jih podpira.
Ponatisnili smo zgorajšnji spominek iz «Slovenčeve» kulturne zakladnic« ob petindvajsetletnici liceja, da se »e
pozabi edini kulturni prispevek, k! ga je klerikalna stranka imela za ta zavod, nad katerim hoče sedaj zopet zagospodovati s pomočjo klike v vodstvu NS9.
O šolskih mašah.
Kofidno ja priSlo tudi pri na» na, vrst* prreä« vpraSanje o Šolskih mašah. to davno so »i posamezni ljudje želeli, 4a Vi se v tem or.iru tudi mi nekoliko «»roVodli. N. pr. v nedeljo poleti je hotela iti družina, ven v prosto prirodo in to ni bilo mogoče, ker je moral otrok — k maši. Ni dvoma da bi tak sprehod •trokn ved koristil nego posedanje v za-dtihlib eeikvonib prostorih. Saj je vsa priroda velik tempol božji in pravi človek moli ta« svojega boga bolj, nego v praznih cerkvenih molitvah.
Zato se j» pri nas že prej pojavljala zahteva, naj se nedeljske maše ukinejo. Po prevrata se je to povsod zgodilo — samo pri nas no. Edino pri nas je bil še profesor ali učitelj policaj, ki jo moral v cerkvi nadzirati službo božjo. Koliko je taka prisiljena pobožnost vredna, je nam itak znano. Viš. šol. svet je nekako nerad sklenil to, kar je bilo v smislu nove ustave. Bal se je napadov, to je razumljivo. A ti napadi so neopravičeni kajti katehet lahko bero mašo za svojo šolo in oni večini, ki hočejo, ali če sta-riši to zahtevajo, pridejo k tej maši. Ostalo bo torej vse kakor je bilo, samo, da ne bo več prisiljene in policijsko nadzirane pobožnosti. Ta pa itak ni nič vredna. Namesto učiteljev in profesorjev naj gredo stariši k šolskim mašam in naj tam mladino nadzirajo, ako* katehet ne more doseči tega, da bi se mladina dosto.jno vedla. S tem sklepom bo torej samo konec policijskih maš. Učitelj in profesor nista zato tu, da bi bila cerkvena policaja. Služba božja je sveta stvar in dolžnost katehetov je, da mladino vzgajajo v tem zmislu. Krik, ki ga dviga klerikalno časopisje, je torej odveč — gre za popolnoma naravno stvar. Ako hočejo starši pošiljati otroke v cerkev, je prav, lahko gredo tudi sami z njimi, če pa ne, je to njih stvar. Siliti koga v verskih stvareh je nenaravno in brez vsake vrednosti. Le ona pobožnost, ki izhaja sama iz sebe in je resnična, je kaj vredna. Vsi, ki so šli skozi šole, bodo priznali, da so maše s profesorji-policaji bile prisiljena stvar brez vsake moralne vrednosti. Želeti j« torej, da so naši starši zavedo važnosti tega sklepa, da spomaio. di|, se niltnmn,- juu ue jemlje, da se le nasilno neče nikomur nuditi tega, česar ne mara. Neprisiljene šolske maše bodo več vredne nego dosedanjo prisiljene in staršem bo ugodeno, ker v tem oziru v nedeljo ne bo treba imeti ozirov. Kakor rečeno: to so že izvršili povsod — mi smo zadnji. Več pravega verskega čustva, pa manj prisilje-nosti bo v korist naši vzgoji. Ravno pri-siljenost je pogosto ubijala pravi cerkveni čut.
Vemo, da gospodje iz klerikalne stranke ne bodo s tem. zadovoljni. Njim ni za vero, ampak za komando. Starši pa se morajo zavedati, da so končno^ njih otroci osvobojeni policajstva v verskem oziru in da je s tem šele dana možnost, da postane vera nekaj naravnega, resnič-negai, namesto dosedanjih vsiljenih in prisiljenih maš, ki niso imele verske vrednosti.
Prav jim je!
Avstrijske čete «zavzemajo» Burgen-kmd in dunajski listi z nekakim ponosom poročajo o «Vormatschu», ki se vrši v najlepšem redu in popolnoma po načrtu. Se hvaliti bodo začeli posamezne poveljnike, po stari navadi in «Neue Freie Presse» je že z vso natančnostjo opisala živahno življenje in pridno delo v avstrijskem «generalnem štabu», kjer imajo Specijalne karte Burgenlanda in kjer se stekajo telefonske žice od vseh oddelkov o «Vormarsch«».
Smešno, podobno opereti. Madžarske tolpe so se umaknile, ker je budimpeštanska vlada sprevidela, da Burgenlanda ne bo mogla obdržati v svoji posesti. Avstrijske čete so vkorakale v posamezne kraje in pri tem menda niti ena puška ni počila, niti kapljica krvi se ni prelila, ker so te čete pač prišle v kraje, kjer ne samo da ni bilo oboroženih braniteljev, temveč nobenih pravih oblasti sploh.
Pa pustimo Avstrijcem to veselje, da zopet enkrat malo porenomirajo s svojo «armado», saj posebnega veselja v Bur-genlandu menda takointako nimajo.
Sopronj z okolico je njihova velika skrb. Sopronj so že določili za glavno mesto Burgenlanda in mesto bi bilo tudi
pripravno za to, ampak v Benetkah so Avstrijci sami privolili, da se izvrši v Šopronju in okolici plebiscit.
Potrebe ni bilo za to privolitev nobene. Avstrijci bi se morali postaviti na stališče mirovne pogodbe in odkloniti vsako spremembo njenih teritorijalnih določb. Plebiscit pa pomeni spremembo teritorijalnih določb mirovne pogodbe, ker Šo-pronja Avstrija ne dobi kar {ako, temveč še-lc v slučaju ako se prebivalstvo po svoji večini izjavi za Avstrijo.
In ta reč ni tako sigurna, kakor bi si Avstrijci to želeli. Sicer je večina prebivalstva, ki bo glasovalo, nemške narodnosti, ampak — na Koroškem je bila tudi slovenska večina!
Avstrijci že govorijo in pišejo o madžarskih metodah na plebiscitnem ozemlju. Čudno: te metode so močno podobne
—	nemškim metodam na Koroškem. Celo Italijani so tukaj, kakor so bili tam in kakor so ti Italijani stali na Koroškem z dušo in telesom na strani Nemcev, za katere so tudi javno agitirali, tako stojiio v Šopronju tudi z dušo in telesom na strani — Nemcev? Kaj še! — Madžarov!
To so seveda morali zapaziti tudi Avstrijci; spomnili so se na koroški plebiscit in postalo jim je tesno pri srcih.
Prav jim je. Kaji so se pa dali speljati na led od Italijanov? Ali so bili tako naivni, da so mislili, da bodo Italijani tudi v Šopronju na njihovi strani? Ali so Avstrijci tako naivni, da pripisujejo postopanje Lahov na Koroškem italijanskim simpatijam in prijateljstvu do njih? Komu so pa Italijani še bili pravi in odkriti prijatelji?
Avstrijci bi vendar lahko dobro poznali Italijana — tako dobro, kot jih poznamo mi. Ako so navzlic temu tako navni, da se dajo speljati od Italijanov na led, potem Je čisto prav, da izgubijo Šoproni, ki bi ga lahko imeli brez vsakega plebiscita.
Vdika SejravMja v öokoMsic svrhe nabranega denarja.
Spominjamo se, da sta so na ljubljanskem kolodvoru pri gašenju požara smrtno ponesrečila dva vrla po/.arna brambovca. Za podporo njih Siromašnih svojcev se je nabralo precejšen znesek, ki bi jim bil za nekaj časa znatno v pomoč.
—	Gasilno društvo je tudi priredilo velik cvetlični dan in imelo znaten uspeh. Toda večji del obeh zneskov, skupno nad 80 tisoč, reci osemdeset tisoč kron, je izginilo. Denar je porabil mladi blagajnik Ciril Kemperle, ki je živel na veliko, rad nastopal fino in kavalirsko, ter rad sodil in obsojal na vse strani. O tem denarju je že na zadnji seji občinskega sveta bilo stavljeno vprašanje. Sedaj se pa krivec nahaja že v zaporih. Zanimivo je, da je bil mladi elegantni Ciril eden glavnih agitatorjev za NSS pri obeh zadnjih volitvah. Skakal je naokrog, pregovarjal mlajše volilce, hujskal in popival po vseh oštarijah, raznašal cele šope «Nove pravde», letal po vseh agitacijskih lokalih, širil laži o bankokratih, in končno ie slavil uspehe proslule cnesesarske klike, uspehe nad zapeljano pošteno mladino.
Sedaj je jasno, odkod mu novac takrat, in odkod njemu takšna vnema, s katero je med gasilci zbiral pristaše NSS, se dal izbrati v odbor in se potem polastil blagajne. Temu je politika res nesla!
No, pa mu bo tudi sedaj ravnotako, kakor proslulemu agitatorju Avblju, ki je potem okradel lastno sestro in tudi sedaj sedi.
Če so tudi mnogi volilci še mladi, bodo pa le prihodnjič vsaj nekoliko premislili, predno zaupajo raznim najhujšim agitatorjem znane klike, ki komandira v NSS.
J/Ialkontentov drobiž.
O naši valuti, njenem padanju, potem naraščanju in zopetnem lahnem padcu govori, ugiblje, svetuje, predlaga itd. .vsa Jugoslavija. Največ se to vprašanje rešuje zvečer v gostilnah pri litru vina. Bratci debatirajo in sklenejo končno: «Tako bi moralo, pa bi naša valuta lahko stala vsaj tako visoko, kot je češkoslovaška. Mi bi morali več izvažati, naša industrija bi se morala podpirati, naši domači .izdelki bi se morali bol) spoštovati doma...» Vinski bratci to dobro vedo In zato spoštujejo domači vinski
izdelek. Oni rešujejo vinogradnike in ako so rešili en stan iz krize, so tudi mnogo pripomogli k izboljšanju naše valute. Prav tako pametno rešuje našo valuto naše ženstvo. Nedavno je neko žensko društvo sklenilo bojkot inozemskemu luksuznemu blagu in to seveda potem, ko so si vse dame nakupile na Dunaju že dovolj robe, kar pa nič ne stori. Da ie le dobra volja — in to je dovolj.
* *
Naše časopisje se vse premalo zanima za oddaljenejše narode. Tako se skoro nič ne peča z Indijanci, Avstralci in afriškimi rodovi. Edino «Jugoslavija» je izjema. Ta je prebila led in piše o narodnem prebujenju afriških rodov. Tudi «Delavske Novine» še grejo. Te se pečajo z vsem svetom, zato tudi ni čudno, da so jim domače razmere bolj tuje in da jih vidijo bolj s širokega stališča. Zato nam pa vsaj kaj novega povedo, česar še mi ne vemo. Še-le iz «Delavskih Novic» smo izvedeli, da stane naša mobilizacija 1000 milijonov. Česa — ali dinarjev, kron, frankov, dolarjev, to ne pride v poštev, saj vendar nismo tako malenkostni. «Delavske Novice» še mnogo obetajo, čeprav so jih zaradi preživahnega opisovanja boljševikov zaplenili.
*
Sijajno! Tako moramo nadaljevati! Socijalistične stranke so glasom «Jugoslavije» že pričele delovati s polno paro v mestnih zastopih. V Ljubljani se je posebno odlikoval socijalist Ogrin, ki je očital demokratom, zakaj niso ž.e pred 30 Jeti spravili sedanje ustave pod streho. Sedaj je lahko delati, pa prej, prej, takrat so se morali pokazati... pravi demokrati! Prejšnjemu občinskemu svetu moramo dokazati, kako je bil za nič! Socijalist Kocmur, odstavljeni ravnatelj — to so pa res absolutisti, ti vladinovci, — ta gospod je torej pogruntal uprav osupljivo reformo občinskih financ. Podrimo vse kasarne, — s tem dokažemo tudi svoj antimilitarizem, — parcele prodajmo, cigle pa shranimo na posebnem skladišču, ker njihova cena neprestano raste! Ko bodo dovolj dragi, jih prodajmo in — občinske finance so rešene! Z denarjem napravimo komunalno banko. Kocmur bo za ravnatelja. Z dvema ali celo s štirimi konjskimi silami se bo vozil poterh po bulvarjih, gledat, kako gori elektrika njegovih drugih konjskih sil.
*
Lovorike «socijalistov» ne puste spati neumornemu Stanovniku. Zato je pogruntal sijajen načrt. Najprej mora licej priti poti klerikalno šibo. Potem pridejo nune, najprej v kuhinjsko šolo, pozneje v razrede. Vam bomo že dali kulturni boj! Še je Stanovnik na straži! Vse to je dokaz, da ima «Jugoslavija» čisto prav, ko piše, da se že pozna delovanje socialističnih strank v mestnih zastopih. Res, pri mestnem liceju se že pozna! Stanovnik komandira, NSS maršira. Škoda, da «Jugoslavije» ob pondeljkih več ne bo. Bo pa že v drugih dneh izgubo «not spravTa» Kdor je pravi malkontent, ne izgubi zaupanja v končno svojo... polo... oh„ zmago, sem hotel reči, pa se mi je zareklo, ko sem pa tako navajen,
«Radikala» že dolgo nisem brak' Mesto njega je pa pred kratkim «Slovenski Narod» dal prostora gribeijske-mu rojaku, profesorju Zupaniču, ki je pripovedoval, da moramo dobiti pluralni volilni sistem. Tako je prav! Kar nas je malkontentov, si moramo razdeliti dedo. Vsak po svoje, je rekel tisti, ki je s svedrom kravo drl: Zu par nič s pluralom, Sajovic s Kočevarji, Deržič z ajzlponom, Brandner z dolgim jezikom, Stanovnik s komando, Vr-stovšek z banjami, Ogrin z demobilizacijo, Prepeluh z avtonomijo, oblačil-nico & Co., Kocmur s cigli in konjsko silo, «Novi Čas» z obrekovanjem in socijalizmom, Novačan z «Našo vasjo», Sever z razmejitveno komisijo, Erjavec, Kraigher in Šerko s kulturo, «Domoljub» s kmeti, «Slovenec» z «in-teligenti», mariborska pularda z «n. s. idejo», — pnnejkuš, lepa rajda nas je! Samo tega no vem: Kdo nosi med nami zvonec? Morda se pa domislim do prihodnjič!
Jfaözorstva Deviznega in valutnega prometa.
Proti veriženju z valuto in uničevanj« naše krone.
Kakor znano se vršijo v Beograd« ISe več dni posvetovanja med predRtaraiW Narodne banke in zastopniki sindikaJt* bank glede zaščite naše valute. Zad«ja. poročila prinašajo vest o sodelovanj« Narodne banke s privatnimi bančnint podjetniki, ki naj skupno ustavijo ■»-daljnje padanje naše valute. Kontrol* nad nakupom deviz, potrebnih za uvor. blaga bodo vodili delegirani gospodarsU faktorji in predstavniki finančnega ministrstva, Devize se bodo prodajale p» dnevnem tečaju.
Taka rešitev nadzorstva deviznega i« valutnega prometa v naši državi pomeli kompromisno formulo med dvemi ekstremnimi mnenji, ki jih zastopajo privat,«i gospodarski krogi in naše finančno ministrstvo. Na eni strani zahteva po ohranitvi svobodne trgovine z valutami in devizami, na drugi strani prve dni v svet lansirana vest o popolni monopolizaciji denarnega prometa. Med temi dvemi tečaji se je vrinila kopica raznih nasvetov, ki so običajno' karakterizirani po svoji ‘neizvedljivosti, oziroma brezuspešnosti, tako: pogreta stvar z devizno central*, monopolizacija celokupnega deviznega prometa potom bančnega sindikata, ki bi imel dva odseka: eden zrv nakup, drugi za prodajo deviz, predlog na sestav* sindikata na altruistični (?) podlagi, o monopolu samo naših deviz itd., itd.
Zadnja vest o sklepih konference, ki pa je še toliko pomanjkljiva, da si • njej ni mogoče ustvariti sodbe, z ravnokar naštetimi predlogi in končno od malega števila finančnikov predlagana popolna monopolizacija merijo složno i« skupno proti doslej obstoječi svobodni trgovini. Ta bela telesca so dokaz, da v krvi nacionalnega gospodarstva ni nekaj v redu.
To je tudi res. Če opazujemo lestvico draginje v zadnjih mesecih in vidim», kako se dnevno izpreminja «standard of life» našega nastavljenca s fiksno plač», če zasledujemo 50- in več odstotno zgubo vrednosti in kupovne moči našega dinarja, moramo ,priti do spoznanja, da je vsestransko, neumorno in strokovno delo na počasnem pa trajnem zdravljenju naše valute eksistenčno vprašanje naše gospodarske in politične svobode.
Ni lahka diagnoza finančne bolezni, tem težja je terapija. Opozicionalno časopisje je našlo' v svoje politične namene edini vzrok padanja valute: nesposobnost in koruptnost vladne večine. Ozdravljenje valute vidi v čisto enostavnem sredstvu: v zmagi opozicije. To pa so sredstva za pridobitev volilne mase, ne pa za ozdravljenje valute.
Pri iskanju zdravila za valuto naj se ozremo v Nemčijo, ki kaže pri padcu marke podobne pojave draginje kakor pri nas. Tudi tam je glavni vzrok tak* ostre devalvacije privatna netrgovska špekulacija, ki jo je treba na en naši* odstraniti.
«Frankfurter Zeitung» od dne 11. novembra prinaša b novem zaščitnem zakonu valute prav dober članek. V njem se čita, da namerava Nemčija najpreje odstraniti od špekulacije z marko privatnika, ki se nepoklican vmešava v trg* vino z valutami in devizami, povečava strah in paniko ali neopravičeno' upanje in dela na ta način zmešnjavo. To pa naj se zgodi na ta način, da se sicer ohrani popolna, svoboda devizne trgovine, da pa dobe denarni zavodi nalog v*-diti vse naloge za prodajo in nakup valut in deviz s strani privatnikov netrgov-cev dvojno. En primer bodo morale poslati na davčne urade, ki bodo merili davke privatnim špekulantom po njihovih dispozicijah. S tem sicer ne bo varovana trgovska tajnost, pač pa svoboda trgovanja. Tak zakon bi tudi pri nas več zalegel, kakor pa razni altruistični si« dikati. Če bi pri tem začeli s sistematično organizacijo obmejne službe, odstranili maJobrižnost varnostnih organov na mejah in poostrili kazni za tihotapce, bi bil to mogoče prvi korak na pot« ozdrav ljenja naše valute.
Naše bilo je od pamtiveka vse Primorje In ves Korotan, naši bodo spet Celovec, Reka, Zadar, Trst, Dervin, Pnlj ta Seslja«.
jftorilka šestih mož.
T Parizu se te dni odigrava zanimiva razprava proti nekemu Landruju, ki je obtožen umora nad enajstimi ženami. Ves svet z napetostjo sledi procesu, v katerem se obnaša obtoženec nenavadno mirno, ravnodušno in ciniüno. Pred sodniki, porotniki, občinstvom in ječarji zatrjuje, da je nedolženl Hladnokrvno prezira obtožbo in kadar ga hoče sodni stol spraviti v zadrego z nepričakovanim vprašanjem, zažmuri, zameži, pomolči — in mučnega trenutka za «nedolžnega» morilca je konec.
Tako je v Parizu. Podobno senzacijo pa ima tudi ameriški San Francisco. Kakšne vrste je, ta reč se bo pojasnila takoj.
Gospa Barbableu.
je Sirom ameriškega sveta znana dama. Njeno prpavo ime je Lidija Southard; naziv Barbableu si je pridobila šele v zadnjem času, odkar si je napravila ime s svojimi zločini.
Zastrupljevanje
mož je povzdignilo gospo Southhard ali Barbableu v vrsto zločincev. Njena metoda za pošiljanje ljudi na oni svet je bila sila enostavna; posluževala se je namreč v vseh slučajih
- arzenika,
to je strupa, ki služi navadno za uničevanje podgan. Gospa Southard-Barbableu pa je s strupom za podgane u smrčala tudi može, kar kaže. kako malo spoštovanja je gojila d« njih.
Žrtve
je zavdajala po natančno premišljenem načrtu. Prvega moža je zastrupila z dozo čistega arzenika, drugemu je primešala strup v vino, tretjemu v čaj, četrtega je omamila s strupom in ga potem med sprehodom po obali pahnila v morje. Šele pri
šesti žrtvi
so prišli morilki na sled, ker so našli strup na dnu posode, v kateri je gospa Southard-Barbableu varila pijačo, ki je povzročila smrt. Na podlagi tega odkritja so oblasti utrdile, da jo tudi ostalih pet mož žalostno umrlo nenaravne smrti, posebno vsled tega, ker so umirali tako naglo zapovrstjo in so bili pred poznanstvom z gospo Southard-Barbableu pri dobrem zdravju.
Morilka
je žena prijazne zunanjosti, komaj nekoliko mesecev nad 30 let stara in nad. vse očarljiva prikazen; Moške naravnost fas-einira. Konverzirati ume izredno duhovito; na ta način jih zaplete v svoje mreže, v katerih jih poslej zadavi.
Svrha zastrupljenj
pri gospe Southard-Barbableu so bilo zavarovalne premije, za katere so bile žrtve zavarovane za slučaj smrti. Pri petih možeh se je gospe posrečilo denar dvigniti, šesti poskus pa jo je stal svobodo-, katere so je oblasti rešile na ta način, da so jo zaprle v
ječo,
kjer .podjetna mlada šestkratna vdova premišljuje svoje grehe in čaka na pra-▼orek ameriškega sodišča. Ameriški listi poroča,jo, da bo imela porota v slučaju gospe Southard-Barbableu izredno težko stališče, ker gospa s svojim nenavadnim nastopom okolico takoj ume pridobiti zase. Zategadelj bo treba tudi pri sodnikih San Francisca posebne izbire. Obravnava proti gospe ne bo lahka tudi zato, ker sta se med občinstvom že stvorili dve skupini, od katerih nastopa ena proti obtožiteljici, druga pa je odločno zanjo. Proces bo torej velezanimiv, pravcati amerikanski protiutež sedanji evropski aferi Landru, ki se odigrava pred pariškim sodiščem.
Zapiski.
Opazovalci. Klerikalci so izjavili, da bodo v zakonodajnem odboru, kjer se razpravlja o razdelitvi države in o delokrogu avtonomnih enot, samo — opazovalci. To, seveda, zato, ker so proti vidovdanski ustavi in ker klerikalci vendar ne morejo imeti nobenega upanja več, da bi se ustava spremenila v njihovem smislu, hočejo menda ostati v narodni skupščini samo opazovalci za vse večne čase, oziroma vse dotlej, dokler se bo med nami Še dobilo tako nespametnih ljudi, ki bodo oddali svojo glasove pri volitvah
—	opazovalcem. Ljudstvo zahteva, od poslancev, da delajo in storijo kaj, klerikalni poslanci, ki imajo vedno polna usta o zahtevah in potrebah ljudstva, pa v parlamentu lepo «opazujejo» in vlečejo po 120 dinarjev na dan — za pasenje lenobe! «Lepi» so to poslanci!
Nemščina v naših šolah. O tem vprašanju so je pečal višji šolski svet, ker razmere, ki v tem oziru še vedno obstojajo pri nas, nikakor več ne odgovarjajo času, v katerem živimo. Ne mislimo, da je treba nemščino popolnoma opustiti in jo nadomestiti s kakim drugim živim jezikom. Nasprotno, znanje nemščinečnam bo vedno potreb-nejše od znanja drugih živih jezikov, ker s Francozi in Angleži ne pridemo
—	v splošnem — v skoraj noben stik, z Nemci pa prav pogostoma in ti stiki z Nemci bodo — posebno na gospodarskem polju vedno intenzivnejši. Zato se le učimo nemščine, ampak iz naših ljudski]) šol naj ona izgine. Njkjer na svetu se v ljudskih šolah ne poučujejo tuji jezild, samo mi delamo izjemo, kakor bi bila naloga osnovne šole delati — poliglote. Osnovna šola naj vzgaja, samo učenju srbsko - hrvatskoga jezika, ki ni noben tuj jezik in ne bo delal otrokom nobenih težav, naj se posveča malo večja pozornost kot do sedaj.
Moka, iz katere ne bo kruha. Poroča. se, da so določile velike sile bivšemu cesarju in kralju Karlu lepo apanažo v znesku 200.000 angleških funtov na leto, kar bi odgovarjalo približno' znesku šest. in pol milijonov naših dinarjev! To je res nad vse kavalirsko, da se da tako visoka apanaža bivšemu vladarju, ki nima skrbeti za drugega, kot za sebe in svojo družino. To kavalirstvo se more razumeti samo tako, da velike sile k tej apanaži ne mislijo prispevati niti vinarja iz svojih blagajn, temveč bi apanažo morale plačevati — nasledstvene države! Tako, s tujim denarjem bi bil vsakdo kavalir, ali nasledstvene drža-žave niso tako neumne, da bi šle na lim, vsaj one države ne, ki so združene v mali antanti. Karel ima na Madžarskem Velika posestva, ki gotovo toliko donašajo, d^ on s svojo družino lahko prav lepo izhaja s temi dohodki. Naj živi na Madeiri kot «di-stingviran. tujec», ne kot cesar, kar že zdavnaj ni več. Ne, iz te moke pa ne bo kruha in ga tudi ne sme biti.
Razno,»
— Koroški Slovenci se gibljejo. «Koroški Slovenec», glasilo koroških zasužnjenih rojakov, prinaša v zadnji številki spomenico «Političnega in gospodarskega društva za koroške Slovence», ki se je predložila po koroških slovenskih poslancih koroškemu deželnemu glavarju. Spomenica zahteva: 1.) Razpust Heimat-diensta in ustavitev vsakega političnega delovanja istega. 2.) Otvoritev slovenskih zasebnih ljudskih šol v St. Jakobu v Rožu in v Št. Rupertu pri Velikovcu. 3.) Ljudskim potrebam odgovarjajočo1 jezikovno preosnovo ljudskih šol koL roških Slovencev. 4.) Zastopstvo koroških Slovencev v deželnem šolskem svetu. 5.) Sprejem v deželno ozir. državno
službo vseh duhovnikov, učiteljev, uradnikov, nameščencev in delavcev, ki imajo domovinsko pravico na Koroškem, a so bili po plebiscitu zavrnjeni. 6.) Ureditev poštnih razmer na Slovenjskem Koroškem na ta način, da se bo dalo poštni upravi strogo naročilo, dostavljati adresatom tudi slovenske pošiljatve (list «Koroški Slovenec». 7.) Odstranitev vsakojakih težkoč glede potnih listov, zlasti tudi za take koroške Slovence, ki so bili primorani poiskati si svojo eksistenco v Jugoslaviji. 8.) Zagotovitev servitutnih pravic ob priliki razmejitve, ki jih imajo obmejni prebivalci onstran državne meje. — Koroški Slovenci se torej hrabro držijo in jih ne bo tako lahko pozobati, kot so si Nemci po plebiscitu predstavljali.
Mučeništvo župnika Magajne.
Iz Rakitne nam poročajo:	Človek bi
dejal, da se bo naš župnik Magajna, žigosan pred vso javnostjo kot sodomski grešnik, skril pred celim svetom od sramote. Toda to se ni zgodilo, temveč se je postavil na stališče mučeništva in je že drugo nedeljo po obsodbi zatrjeval celo s prižnice, da je po krivici obsojen, češ, «saj mi niso niti mašništva vzeli». Za časa bire se je neprestano prepiral s kmeti, sedaj pa jih vabi, naj zbirajo denar za nove zvonove. To pa je popolnoma nepotrebno, ker bi za zvonove zadostoval izkupiček za les, posekan v cerkvenem gozdu. Les je prodan, toda sam Bog vč, kam je izginil denar. V šolo Magajna sploh ne pride več poučevat veronauka. Sicer pa mi farani tudi ne maramo, da bi naše otroke poučeval. Naravnost neverjetno je, kako sme on še vedno vršiti cerkvene posle. Odločno zahtevamo, da nas škoi reši takega dušnega pastirja.
— Pameten ukrep. V bodoče bomo imeli samo dva narodna (državna) praznika: kraljev rojstni dan in 1. december, kot spominski dan narodnega ujedinjenja. Potrebno bi tudi bilo, da bi pravoslavna cerkev sprejela novi (gre-
gorijanski) koledar pri praznovanju svojih praznikov, ker se izgubi mnogo dragocenega časa tudi s tem, da se isti praznik (Božič, Velika noč) praznujejo {>o dvakrat. Pri nas se to toliko ne čuti, ampak pozna se tam, kjer žive pravoslavni in "katoličani pomešani, v uradili in povsod. Pravoslavna cerkev je «icor tudi konservativna, kot vsaka cerkev, ampak v tem oziru bi se res lahko «reformirala», saj sedaj je popolnoma neodvisna od carigrajskega patrijarha.
— Znameniti ruski baritonist Hoiod-
kov uprizori s sopranistinjo zagrebškega gledališča gdč. Vesel - Polio jutri v torek, dne 22. novembra koncert v ljubljanskem opernem gledališču. Vstopnice sc dobivajo pri operni blagajni.
flaM zaltsa klailtjev h plininn
v Ljubljani
Tvrdka, J. Dolenc, Ljubljana, HtlAer-jeva ulica 5, priporoča v nakup najbolji« Instrument« prvovrstnih tovoren po solidnih in raneraih cenah.
P0LN0QUnU/15TI OBROČI ZA TOVORHE ÄVTOMOPILE
FNEVn/JTIKfl ZA KOLESA IM /SVTOMOPILE
KOLESA
AVTOnOBILI
NAJCENEJE
i J. QOREQ
LJUBLJANA QQSFQSVETSKd C. 14
¥ trnovim
€L BEkNä I ©VIC
Bffia®Ma*45B«sewaK«MSöB®Oi»ttBaa8'4taMB*3»u»a©««ao*#»o"aaa!ie«B»
P
'MS! M H
«d M «a«
n »
?.r-M
iti l:-ÄMSU'I
Mii
K
Mestni tr,g
sö dobe š® po Jako nizki cen! s
Pl
p
n
KäS El
isSM Pi e mse
IH
Bsas
1*1
H
moške obleke . . . RagSami .......
snočke iiSać©.....
damski plašči ....
damska kostumi . . damske mod. ©bičke damska krila ....
■m kožuhovina ....
Vse te stvari so kem času.
od
j j »»
VJ
J»
n
19
na
050 K naprej fl!Oü ISO 550 BOQ 900 300 300
it »» ii 59 9 9 99 99
99
99
99
99
99
99
99
o vsa-
ESK3
is
s»e»s ta Kt fcKEi
M
«Stil?
g M
T*


H
H
si as»
K
KUBE!
M
um
H

„JADRAN“ d.»LJUBLJANA
—DUNAJSKA CESTA Ö ========»
priporočal
kolonijalno in špecerijsko blago ier žitne pridelke.
in solidna, postnežiba».

Ljubljanska kreditna banka v upijani, Stritarjeva uika §t. 2
Podružnice v Splitu, Celovcu, Trstu, Sarajevu, Gorici, Celju, Mariboru, Borovljah, Ptuju in Brežicah.
Delniška glavnica K 50,000.000*.
Režem okrog K 45,000.000•-
Se priporoča Za vse v njeno stroko spadajoče posle.
= Prodaja srečke razredne loterije. =
Kupuje In prodaja m vrste vrednostnih papirjev, valut in dovoljuje
vsakovrstne kredite.
Čekovni račun v Ljubljani st. 10.509. Brzojavni naslov: Banka Ljubljana. Telefon št. 261 in 413.