0 furškSii rodbinskšli imenih na Pbilskem pol(u. V zelo zanimivem članku »Pred 400letnico turškega vpada v Slovenijo v »Slovencu« dne 9. t. m. trdi pisec, da spominjajo na turške vpade in pri tej priložnosti izvedena nasilja, tudi še mnoga današnja rodbinska imena na Ptujskem polju, kakor: Alič, Begovič, Cafuta, Hazem-Ali, Mustafa, Sagadin, Šalamun i. dr. Temu pa ni vseskoz tako, ako si ta imena natančneje ogledamo iz jezikoslovnega in dejanskega stališča. Prepričamo se kmalu, da je ona trditev saj deloma nevzdržna, ker so ona imena samo navidezn? turška. Gotovo ni bilo nič kaj redkega, daje to ali ono slovensko dekle povodom takih vpadov bilo posiljeno izza strani turških pohotnežev ter je zanosilo in povilo potem kakega fantka, kateremu je res bil oCe fcak Turčin neznanega imena, ker nasilnik brezdvomno ni izročil dekletu pri slovesu svoje vizitnice. Ker pa ime tega ni bilo znano, so domačini potem takemu fantu pridali kako namišljeno ime njegovega očeta izmed onih turških osebnib imen, katera so jim bila pač najbolj znana, da se sled pokolenja s časom ne zabriše. Gotovo je, da so dali takega otroka siccr takoj krstiti, ker je bil vendar krš.anske matere, na kako krščansko ime. Toda ostalo mu je pa tudi tako iz nagajivosti, kakor iz potrebe, da s tem namigavajo na posebne okolnosti takega tajnega zanošenja, katerosibodi turško ime, ki je pozneje često tudi pre šlo v priimek. In iz onega bornega turškega jezikovnega zaklada naših Poljancev so nastala potem imena, kakor: mali »Hasan«, kot da je bil oče tega otroka res kak »Hasan« po imenu, dasi pomenja ta beseda v turščični pravzaprav vojaka vobče. — Isto velja za »Askar«, kar je v turščini tudi zgolj običajna označba za vojaka. Mali »Askar« je pa bil po zakonih našega jezikovnega izoblikovanja našim ljudem »Aškerc«, in pridemo po tej poti končno še tudi na misel, da je naš znani pesnik Anton Aškerc bil tudi turškega pokolenja, ter da je stalo njegovo vedno stremljenje v Carigrad in sploh iztok še pod vplivom te dedičnosti. — »Alič« bi bil po tem sin kakega »Ali«-ja, kar označuje v turščini kakega »prevzvišenega« dostojanstvenika, in Begovič sin kakega »bega«, to je turškega kneza ali veleposestnika. Ime »Mustafa« je bilo našim prednikom baš dobro poznano, ker so nosili to ime mnogi turški vojskovodje. Niso pa vedeli, da je to le priimek Mohamedov, kateri ozna_uje tega kot »božjcga izvoljenca«, toda tega priimka se svoj čas ni smel nihčc drugi posluževati, kakor edinolc neposredni potomci Mohameda, kateri pridržek pa naših starih prednikov ni motil, da bi ne pridali kakemu fantu posilnega turškega izvora tega imena in to brez zgražanja izza turške strani. Imena »Cafuta«, »Sagadin« in »Šalamun« pa sploh niso turškega rodu, kajti turški jezikovni zaklad korenin za te jezikoslovne tvorbe sploh ne pozna in so to vseskoz pristno slovenski izrazi, o čem se lahko vsakdo prepriča v Pletcršnikovem slovensko-nemškem slovarju. — »Caf« pomenja vendar v slovenščini isto kot »birič« in če dobi beseda »caf« sramotilno pritiklino »uta«, je to potem »cafuta«, t. j. oni »caf«, ki je opravljal tudi posel krvnika. »Sagadin« je isto kakor preprogar, t. j. izdelovatelj »sagov« (preprog ter rasastih plaščev \n pokrival za deževno vremc). — Sporedno rodbinsko ime je »Sagaj«. — »Šalamun« je isto kakor šaljivec ali godec, kar jo pri nas običajno združeuo v eni osebi, ni torej verjot_)o, da bi bilo to imo iz turškega imena »Sulejman« ali »Soliman«, ker tudi dobro vemo, kaj nam pomenja koren »šala«. — Čudno naključje je pa, da označuje turška beseda »čalan, šalan«, tudi godca, muzikanta, ter je mogoče, da smo v starejši dobi iudi mi rabili izraz »šalan« za godca, kateri je prodvsem šaljivec. Toda tudi temu se ne smemo čuditi, ker vemo, da tudi Turci rabijo mnogo slovenskih izposojenk kakor: budalo, košara, pogača, žrv i. dr. Treba bo, da se s časom iztrebijo razne nesmiselne bajke, katere so se vgnezdile v dogodke naših stoletnih obrambnih bojev napram Turkom in da dobe oni opis, kateri odgovarja resnici in dejanskim okolnostim. D. Ž.