z a

prirodoslovje na srednjej stopnji

(3., 4., 5. šolsko leto) ljudske šole.

Spisal

Luka Lavtar,

o. k. profesor v Mariboru.

3?o:n.atis iz ^TTčiteljsIuegra Tovariša" 1. 1880.

V LJUBLJANI.

Izdal in založil R. Milic.

1880 .

3-i 34 o , K f

'

7

Predgovor.

^rednik „Učiteljskega Tovariša“ učitelj M. Močnik  pošlje

pisatelju tega spisa nekega dne načrt za prirodoslovje

na srednji stopnji, katerega  so vvedli v Ljubljani, s
prošnjo, da bi pisal o njem v njegov list. Akoravno mu nij
preostajalo časa, je sprejel to težavno nalogo z veseljem, ker se
mu je zdelo potrebno, da tako vprašanje očitno pretresavajo vsi
oni, kateri imajo ž njim opraviti, da dospo do nekega jednotnega
cilja, s katerim bi mladini v resnici koristiti mogli. Vprašanja,
katero in koliko tvarine iz prirodoslovja moremo za srednjo stopnjo
(3., 4.. 5. šolsko leto) ljudske šole izbrati, kako jo moramo mladini
podajati, ne more j eden sam rešiti, ampak to je naloga „skušnje
in časa“,  zato naj se ta spis ne smatra za kritiko, ampak za
izraženje skušenj in nazorov učitelja na drugem učiteljišči, skušenj
in nazorov, kateri se opirajo na skušnje in nazore znanih nemških
pedagogov.

V fiziki ali izvajajo iz opazovanja prikazni zakone, ali pa
sklepajo iz znanih občnih zakonov spet na druge posebne. Zadnja
t.j.  deduktivna metoda, pri kateri se navadno še matematike za
izvajanje zakonov poslužujejo, nij na mestu za nezrele učence
ljudskih šol, poslužujejo se jo še-le v višjih srednjih šolah; v
ljudski šoli se pa moremo na vsak način le prve t. j. induktivne
metode (glej vvod) posluževati. Nadalje so vsi pedagogi v tem
j edini, da v prirodoslovji moremo še-le na višji stopnji ljudske
šole t. j. v zadnjih šolskih letih poučevati ; nižja in srednja stopnja
imate samo nalogo, da pripravljate na višjo. To se pa zgodi s
tem, da se učenci najpred vadijo v opazevanji prikazni in da v
najpriprostejih in najnavadniših slučajih tudi iščejo uzroke teh pri-

kazni in zakone, čemur pa ne zadostujemo z množino  tvarine,
ker ona mladih dudi d,uši, kakor iskra ugasne, če jo s pihanjem
ne oživljamo, ampak le mnogo goriva nakladamo na njo. Zato
se pa ne moremo ogreti za misel, po kateri naj se vzame iz
vsakega dela prirodoslovja tvarina kot kal , da se iz njega v
koncentričnih krogih razcvetuje druga tvarina na višji stopnji.

Omeniti pa še mora pisatelj, da se mu zdi izdajanje načrta
za srednjo stopnjo ljudske šole jako nevarno , ker si marsikateri
stvar vse drugače misliti more. vse bolj obširno, kakor je na¬
meraval izdajatelj načrta. In ali je načrt potreben, ker se moramo
naslanjati na berilo ? In kaj je načrt brez berila za to stopnjo ?

Prevzete naloge bi se pa bil pisatelj lahko iznebil na mnogo
krajši način. Ker pa ve, da potrebujemo Slovenci knjižice za
prirodoslovje ljudske šole, metodično pisane, je izdeloval tvarino
tudi za višjo stopnjo in sicer najpred v vprašalni obliki, pozneje
pa samo metodično urejeno. Vmes je pa vpletal opombe o meto¬
diki prirodoslovja, da je spis nehote postal mala metodika za to
vednost, se ve, da ne sistematično urejena, ker tega ne pripušča
namen tega spisa. Navadno je prehajal iz višje stopnje na srednjo
s tem, da je narejal tvarino priprostejo ali s krajsanjem
t. jizpuščanjem tvarine ali vmesnih prikazni ali pa s prezi¬
ranjem uzroka  torej s prehajanjem iz prirodoslovnega stališča
na čisto zorno pouko. Včasih je tvarina vendar taka, da je za
srednjo stopnjo ne moremo priprosteje narediti , kakor za višjo.

Pri vsem se je pisatelj varoval širokega jezika, da ne zakriva
z nepotrebnimi besedami bistvenega. Pri izdelovanji se je pa
opiral posebno na knjige za ljudske šole sledečih mož: dr. Crilger,
Hofer, dr. Boenitz, dr. Kauer, dr. Netoliczka in v manjšej meri
na druge n. pr. Schbdler, Stockhardt i. t. d.

Kedor pa prebira ta spis, naj položi vse na občutljivo pa
pravično vago; za opravičeno grajanje hoče biti vsakemu hvaležen,
ker dober nauk vselej rad sprejme

pisatelj.

V Mariboru, konec julija 1880.

o smo dobili ta načrt v roke, brali smo ga jako radovedno, vzbu¬
jale so se raznovrstne misli o njem, katere so zmerom bolj živo
podobo dobile; zato jih pa hočemo na tem mestu priobčiti.

V prirodoslovji moremo še le na višji stopnji ljudske šole poučevati,
pišejo nemški pedagogi, in vender smo dobili načrt za srednjo stopnjo.
Kako se to vjema? Poglejmo nalogo prirodoslovja; ono ali bolje tisti,
kateri se ž njim pečajo, opazujejo prikazni (t. j. spremembe na
telesih), iščejo njih uzroke, vežejo uzrok in prikazen v
prirod en zakon.  N. pr.: Oni vzemo kovinsk obroč, skoz katerega
more ravno še iti kovinska kroglja; razgrevajo kroglo (uzrok), opazujejo,
da ne gre več skoz obroč (prikazen) in sklepajo:

Ako razgrevamo kovinsko krogljo, se razteguje  (zakon).

Memo gredč naj omenimo, kar iz tega in vsakega druzega primera
sledi, da prikazni opazujemo na stvareh, katere nahajamo naravnost v
prirodi, ali pa tudi na stvareh, katere si sami za opazevanje prikazni
naredimo; zadnje imenujemo aparate. V tem primeru je obroč s krogljo
aparat. Pa nadaljujmo naš primer.’

Zdaj imejmo v mislih, recimo, lonec, kateri je polen vode in pri¬
stavimo ga k ognju, t. j. ogrevajmo vodo (uzrok); voda čez nekoliko časa
kipi čez lonec (prikazen) ter sklepamo:

Ako vodo razgrevamo, se tudi ona razteguje  (zakon).

2

Vzemimo še mehur, ki nij popolnoma napihnjen, denimo ga na
toplo peč, t. j. ogrejmo zrak v njem (uzrok); kmalo zapazimo, da se
napihuje (prikazen), ter sklepamo:

Ako zrak razgrevamo, se razteguje  (zakon).

Isto pa opazujejo prirodoslovci na vseh telesih, ter sklepajo:

Ako telesa razgrevamo, se raztegujejo  ali krajše: s pri¬
vajanjem toplote raztegujemo telesa.  Zakon, katerega posna¬
memo iz posameznih primerov.

S tem primerom je osvetljena naloga prirodoslovja in na kratko
naertana metoda te vednosti. Ako namreč hočeš natoren zakon izpoznavati
ali pa tudi druge o njem poučevati, moraš jih seznaniti se telesom (ozi¬
roma aparatom), na katerem opazuješ prikazen, opazevati prikazen (ozi¬
roma opozoriti na njo), uzrok iskati in sklepati na zakon. Temu tem
laglje zadostuješ, čim bolj priproste so razmere med uzrokom in prikaz¬
nijo ; iz česar pa spet sledi, da je zakon tim laglje umljiv, čim priprostej
je jezik, s katerim ga izvajamo in izrazujemo. *) Z nalogo so pa tudi
stavljene meje za tvarino, o kateri moreš v prirodoslovji poučevati.

*) Obširniše o metodi ne moremo v tem spisu govoriti.


A. O skupnosti teles.

JILko pa zadostuje tej nalogi oni načrt? — On zahteva najpred za
3. šolsko leto poučevanje o skupnosti teles (Aggregatzustand). Poskusimo
temu zahtevanju zadostiti in sicer popolnoma v istej obliki, kakor bi
poučevali v šoli.

a. Trdna telesa.

1) Učitelj vzame v roke palčico od lesa in vpraša: Kaj držim v
roči? A!*) — V roči držite palčico. U. Od česa je ta palčica? B! —
Ta palčica je od lesa. U. Zlomi to palčico C! — C. stori to v resnici.
U. Ali se je palčica upirala, ko si jo hotel zlomiti? — C. Palčica se je
upirala i. t. d. U. Ako hočemo leseno palčico zlomiti, se upira; zato jo
imenujemo trdno telo. Ponavljaj to ti in ti!

2) Učitelj vzame v roko kamniček in vpraša: Kaj držim zdaj v
roči? G! — V roči držite kamniček. U. Zdrobi ta kamniček! H! — H.
poskuša, pa ga ne more zdrobiti. U. (položi kamniček na primerno pod¬
lago in udari na njega s kladvom): Ali sem zdaj kamniček zdrobil?
P! — Zdaj ste zdrobili kamniček. U. Ali se je tudi kamniček upiral, ko
sem ga hotel zdrobiti ? I! — Tudi kamniček i. t. d. U. Kakšno telo je
tedaj kamniček, ker se upira, ko ga hočem zdrobiti ? L! — Kamniček
je trdno telo i. t. d. U. Ako hočemo kamniček zdrobiti, se upira; zato
je trdno telo. Ponavljaj to ti in ti!

3) Učitelj pokaže kos železa in zahteva, da ga jeden izmed učencev
zlomi. Nobeden tega ne more storiti, celo učitelj se svojim kladvom ne.
U. Imajo pa tudi taka orodja, da železo razrežejo. Ali se železo upira,
ko ga hočemo razdeliti? D! i.t. d. kakor v 1) in 2). U. Kakšna telesa
so lesena palčica, kamniček, železo, ker se upirajo, ako jih hočemo raz¬
deliti? R! — Lesena palčica, kamniček, železo so i. t. d. U. Trdna
telesa imenujemo tista, katera se upi raj o, ako jih hočemo
razdeliti.  Ponavljaj to ti in ti!

Opomenj a.  Zadnji stavek izreka nekaj občnega; ako bi to učencem kar na¬
ravnost povedali brez poučevanja na posebnih primerih, bi ga le površno razumeli.

Vaje.

Opomenj a.  Vaje nameravajo, da se učitelj prepriča, kako so učenci
prejšnje razumeli.

Povej še druga trdna telesa, S! — Kedo še ve kako trdno telo? —
Kakšno telo je surovo maslo? O! — Surovo maslo je mehko telo. U.

*) Črka A, B, C i. t. d. pomenijo imena učencev, U pa učitelja.

1 *

4

Surovo maslo je mehko telo in ne trdo; ali je pa trdno? Kedo ve to
povedati? — Nobeden! potem pa hočem jaz to storiti. Tudi surovo maslo
se upira, ako ga hočemo razdeliti, vendar ne tako silno, kakor železo,
ali kamniček, ali tudi palčica; vendar ga režemo z nožem. Kakšno telo
je torej surovo maslo, ker se upira, ako ga hočemo razdeliti? H! —
Surovo maslo je trdno telo, ker i. t. d. Kakšno telo je popir, goba, vosek?

Id. Tekoča telesa.

1) Učitelj vzame kozarec vode v roke in jo prelije nekoliko v
drugo posodo. U. Kaj sem storil z vodo v kozarcu? R! — Vodo v
kozarcu ste prelili v drugo posodo. U. Ali se voda upira, ako jo hočemo
razdeliti? P! —Voda se ne upira i. t. d. U. Ali je voda trdno telo?
S1 — Voda nij trdno telo. U. Deli vode se tako slabo skupaj drže, da
voda teče iz kozarca v drugo posodo, ako ga nagnemo. Recimo torej
voda je tekoče telo. Kakšno telo je voda, ker jo lahko prelijemo iz
jedne posode v drugo? A!—Voda  je tekoče telo, ker i. t. d. U. Po¬
navljaj to ti in ti!

2) Učitelj vzame kozarec z vinskim cvetom v roke in ga da učencu
duhati. Kaj je v tem kozarcu? — V tem kozarcu je žganje. U. Reci
boljše: V tem kozarcu je vinski cvet. — Poskusi ga v uno-le posodo
preliti C! — C. stori to. U. Ali je tudi vinski cvet tekoče telo? R! —
Tudi vinski cveti. t. d. U. Zakaj je vinski cvet tekoče telo? S! — Vinski
cvet je tekoče telo, ker ga moremo iz jedne posode preliti v drugo.
IJ. Ponavljaj to ti in ti!

3) Ali moremo mleko preliti iz jedne posode v drugo? N! —
Mleko moremo preliti i. t. d. U. Kakšno telo je mleko, ker ga moremo
preliti iz jedne posode v drugo? B! — Mleko je tekoče telo i. t. d. U.
Ponavljaj to ti in ti! — Kakšna telesa so voda, vinski cvet, mleko, ker
jih moremo preliti iz jedne posode v drugo? I! — Voda, vinski cvet,
mleko so tekoča telesa i. t. d. U. Ponavljaj to ti in ti! U. Kakšna telesa
imenujemo tekoča telesa? P! —Telesa, katera moremo iz jedne
posode v drugo preliti, imenujemo tekoča.  U. Ponavljaj to
ti in ti!

Povej še druga tekoča telesa! — Kakšno telo je živo srebro?

c. Erakasta ali plinjava telesa.

1) Učitelj prižge gobo in jo čez nekoliko časa ugasne; goba se
kadi. — U. Ali dim ostane skupaj ? P! — Dim ne ostane skupaj, ampak
se zmerom bolj razširja po sobi. U. Dim, kateri se hoče tako razširjati
kakor zrak imenujemo zrakasto ali plinjavo telo. Ponavljaj to ti in ti!

5

2) Ali ste že videli, kaj iz vode uhaja, kedar vre? K! — Iz  vrele
vode uhaja para. U. Ali para ostane skupaj ? Z! — Tudi para se raz¬
širja. U. Kakšno telo je para, ker se zmerom bolj razširjati hoče?
T! — Para je plinjavo telo, ker i. t. d. U. Ponavljaj to ti in ti!

3) Tam, kjer gnijo stvari, n. pr. na straniščih, razvija se neko
telo, amonijak, ki jako neprijetno diši. U. Ali se razširja ta neprijeten
duh? A! — Ta neprijeten duh se razširja. U. Ali se razširja torej amo¬
nijak? R!— Amonijak se razširja. U. Kakšno telo je amonijak, ker se
zmerom bolj razširja? S! —Amonijak je pinjavo telo, ker i. t. d. U. Po¬
navljaj to ti in ti!

U. Kakšna telesa so dim, para, amonijak, ker se zmerom razširjati
hočejo? G! — Dim, para, amonijak so pihljava telesa, ker i. t. d. U. Te¬
lesa, katera se zmerom bolj razširjati hočejo, imenujemo
plinjava ali zrakasta telesa.  Ponavljaj to ti in ti!

U. Povej še kaka plinjava telesa! — Ako v peči tli oglje, se raz¬
širi po sohi ogljenčev okis, kateri ljudi zaduši. Kakšno telo je ogljenčev
okis? — Kedar vino vre, razvija se ogljenčeva kislina, katera se po
kleti razširi; kakšno telo je ogljenčeva kislina?

Pri katerih telesih se njih deli nepremakljivo skupaj drže? R! —
Pri trdnih telesih se deli i. t. d. U. Ali imajo trdna telesa lastno podobo.
Poglej palčico, krejdo, železo? A. — Trdna telesa imajo lastno podobo.
U. Pri trdnih telesih se njih deli toliko skupaj drže, da
imajo lastno podobo.  Ponavljaj to ti in ti!

U. Ali se pri tekočih telesih tudi njih deli nepremakljivo skupaj
drže? P! — Pri tekočih telesih se njih deli ne drže nepremakljivo sku¬
paj. U. Ali imajo tekoča telesa lastno podobo. Poglej vodo v posodi?
S! — Tekoča telesa nimajo i. t. d. U. Kakšno podobo imajo tekoča telesa?
B! — Tekoča telesa imajo isto podobo, kakor posoda. U. Deli tekočih
teles se tako slabo skupaj drže, da imajo zmerom podobo
posode, v kateri jih nahajamo.  Ponavljaj to ti in ti!

U. Ali ostanejo deli plinjavih teles skupaj? R! — Deli plinjavih
teles ne ostanejo skupaj. U. Deli plinjavih teles se ne drže čisto
nič skupaj; spravljati jih moramo v zaprte posode, da
nam ne uhajajo.  Ponavljaj to ti in ti!

U. Skupnost  te.les je različna, zato imamo trdna, te¬
koča in plinjava telesa.  Ponavljaj to ti in ti!

Učitelj zdaj .stavi razna vprašanja, s katerimi ponavlja vso tvarino,
katera je debelo tiskana. N. pr. tako-le: Kakšna telesa imenujemo trdna,
kakšna tekoča in kakšna plinjava telesa? — Imenuj najpred trdna, potem
tekoča in potem plinjava telesa! — Kaj veš o podobi trdnih in tekočih
teles?—Zakaj nimajo plinjava telesa lastne podobe in kako jih shranjujemo?

6

Učitelj utakne prst v vodo in kaže vodene kaplje na njem. Kaj vidiš na
koncu prsta? P! Na koncu prsta vidim kapljo vode. U. Voda in druga tekoča
telesa narejajo kaplje ter jih imenujemo kapljiva ali kapljivo-
tekoča telesa.  Ponavljaj to ti in til

Učitelj prižge svečo, ter jo drži zdolej med odprtimi durmi. Kam kaže plamen
sveče? L! — Plamen sveče kaže v sobo notri. U. Ali je zrak zunaj sobe miren
ali se pretaka v sobo? H! — Zrak zunaj sobe nij miren, ampak se pretaka v
sobo. Učitelj drži svečo zgorej med odprtimi durmi in stavi ista vprašanja. — U. Zrak
in druga plinjava telesa se tudi pretakajo iz jednega kraja na
druzega, zato jih imenujejo tudi tekoča pa v razliki od kapljivo-
tekočih teles raztezno-tekoča telesa.  Ponavljaj to ti in ti!

Koliko vrst tekočih teles imamo potem?

V prihodnji uri ponavlja učitelj vse na kratko tako, kakor nahajamo
to tvarino v knjigah za ljudske šole.

Op o men j a.  Tej razpravi bo morebiti kedo očital, da bi o tako znanih pri¬
kaznih, kakor o uporu trdnih teles pri razdelitvi, o prelivanji tekočih, o razširjanji
plinjavih teles itd. ne bilo potreba poučevati, ker to vse učenci že iz lastne skušnje
vedo. Vpraša naj se pa koj, ali je sam navedene prikazni opazeval s tako pozor¬
nostjo? In če sam tega nij storil, smemo to od otrok še manj pričakovati. Pri-
rodoslovje v ljudskej šoli pa ravno namerava, da vzbuja v učencih pozornost za
prikazni, ki nas obdajajo.

Tako in ne bistveno drugače bi poučeval vsak, kateremu se veli,
da naj poučuje o skupnosti teles. Pa spomnim se, da to tvarino zahteva
načrt za 6. šolsko leto; v tretjem šolsk. letu vendar ne morem ravno
tako poučevati, kakor v šestem? Morebiti moram v 6. šolsk. letu to
tvarino le ponavljati? Načrt za višjo stopnjo tega ne izreče. Kaj je
torej storiti? Tvarino, katera je v gornjem z drobnimi črkami tiskana,
izpusti in jo ohrani za 6. šolsko leto! Ta nasvet mi ne dopade. Pa
kaj že zahteva naš načrt? »Vennittlung durch zahlreiche Beispiele aus
dem Leben 11 . To smo mi vender tudi storili, ker drugače o tej tvarini
poučevati ne moremo. Kaj nam je treba lomiti palico, kamniček i. t. d.;
izpustimo osvetljevanje zakaj  ta telesa imenujemo trdna, una tekoča
in še druga plinjava! Ta nasvet mi že bolj dopade, samo — samo, da
smo zdaj prirodoslovju tla izpod nog vzeli.

Trdno telo je železo, kamen, zlato i. t. d. o trdnih, tekočih in pli¬
njavih telesih. Kakšno nalogo ima že fizika? Opazuj prikazni, išči
uzrok i. t. d. Po tem takem moramo točko o skupnosti za prirodoslovje
na tej stopnji prekrižati? Storimo to v Božjem imenu, a vzemimo berilo
v roke, kakor zahteva ministerski ukaz; tam beremo o železu, soli, bakru,
zlatu, o vodi, petroleji, o zraku i. t. d., beremo o njihovih lastnostih in
moramo poočitovati izraze, kakor jih nahajamo. Take primere moremo
tudi pri govorjenji o pridevnikih, o skrčenih stavkih i. t. d. navesti, sploh
takrat, kedar priložnost zahteva. Višja stopnja naj potem stori svojo
dolžnost, naj združi poprej raztresene lastnosti in naj uči o skupnosti, o
trdih in mehkih, krhkih in vlačnih telesih i. t. d.

7

B. Prostornost, luknjičavost, neprodirnost, deljivost.

Občne lastnosti nimajo v fiziki na nobednem mestu pravega prostora,
ker njenej nalogi ne zadostujo. Vsaj zmerom zahtevajo pedagogi, da
ne začenjamo z občnim, z abstraktnim, pravi dr. Criiger. S premislekom
sem o občnih lastnostih samo na kratko govoril, ker jih še le potem
dobro izpoznamo, ko smo se seznanili z vso fiziko, piše Oersted v svojem
delu „der meehanische Theil der Naturlehre", katero delo je za višjo
stopnjo, a ne za ljudsko šolo namenjeno. Dr. Wiillner celo nima v svojem
velikem delu „Experimentalphysik“ za občne lastnosti posebnega prostora;
omenja jih le memogrede, t. j. takrat, kedar jih potrebuje za osvetljevanje
druge tvarine iz fizike. On govori n. pr. o ljenivosti za osvetljevanje
sil; o težnosti za izvajanje zakonov gibanja; o deljivosti pri opazevanji
kakovosti tvarine i. t. d. Ali ne pokaže dr. Wiillner s tem v resnici,
da naj o teh lastnostih govorimo, kedar je potreba za osvetljevanje
druge tvarine, torej v zvezi z drugo tvarino?

Tem nasproti stoje spet dragi, kateri začenjajo fiziko z občnimi
lastnostmi, da celo v knjigah za ljudske šole n. pr. dr. Netoliczka, Hofer.
Toliko v obče o občnih lastnostih, v prevdarek, ali one sploh spadajo
v fiziko, kar prepustimo vsakemu samemu; vernimo se vender k našemu
načrtu, on zahteva za 3. šolsko leto „Ausdehnung (Langenausdehnung,
Langenmasse)"; za 4. šolsko leto „Ausdehnung (Flachenausdehnung,
Flachenmasse)“; za 5. šolsko leto „Ausdehnung (Korperausdehnung, Kor-
permasse). Nadalje „Porositat“ za 4. šolsko leto, „Undurchdringlichkeit“,
„Theilbarkeit“ za 5. šolsko leto. Poskusimo to izvršiti! *)

a. 0 prostornosti.

Opomenja.  Besedo dolgost moremo rabiti v širjem in ožjem pomenu. V
širjem pomenu imenujemo dolgost vsako saksebnost dveh koncev (končnih toček),
v ožjem pa saksebnost končnih toček, kateri ležiti v gotovej meri, n. pr. od leve na
desno. N. pr.: Miza je dolga od desne proti levi, široka od zadej proti spredej
in visoka od spredej proti zgorej: širokost in dolgost nijste dolgosti v ožjem pomenu,
v širjem ste pa. V navadnem življenji rabimo besedo dolgost v ožjem pomenu,
kedar tedaj začnemo v šoli ta pojem poočevati, rabimo ga v ožjem in prehajajmo
potem na Širji pomen.

O razteznosti na dolgost.

U. Palica je dolga; klop je dolga; roka je dolga; kakšna je palica? A!
— Kakšna je klop? B! — Kakšna je roka? K! — Povej še druge dolge
reči! D!

*) V prihodnjem hočemo odgovore, kateri se sami ob sebi razumo, izpuščati;
vendar jih pričakujemo v celih stavkih, ker nauk iz prirodoslovja mora tudi biti
nauk za jezik.

8

Primerjanje raznih reči na dolgost.

Učitelj pokaže n. pr. dve jednako dolgi palčici in ji primerja.
Katera palčica je daljša? K! — Nobedna palčica ni j daljša, obe ste
jednaki. U. Reci: Obe palčici ste jednako dolgi. — U. Povejte še druge
jednako dolge reči! — Učitelj narisa na tabli dve jednako dolgi čerti,
jedno natanko pod drugo. Katera črta je daljša? K! — U. Zdaj naj pa
vsak na svojo tablico narisa dve jednako dolgi črtil

Učitelj vzame dve razno dolgi palčici v roke in jih primerja. Ka¬
tera palčica je daljša? H! — U. Primerjaj dolgost mize z dolgostjo
klopi! L! — Primerjaj dolgost prsta z dolgostjo roke! M! — Primerjaj
dolgost mize z njeno širokostjo, dolgost sobe z njeno visokostjo in še
druge take primere. — Učitelj narisa na tabli dve razno dolgi črti jedno
pod drugo in vpraša: Katera črta je daljša? — Zdaj naj pa še vsak na
svojo tablico narisa dve razno dolgi črti!

Merjenje.

U. Dolgosti pa moremo še natančneje primerjati, ako jih merimo
z metrom. Učitelj pokaže meter, ga narisa na tablo, meri ž njim, recimo
dva metra dolgo palico, in reče: Ta palica je dva metra dolga. Koliko
dolga je ta palica? S! — U. (vzame tri metre dolgo vervico v roke).
Koliko dolga je ta vervica? Zmeri jo M! — U. Zmeri dolgost klopi I! —
I. Klop je za nekoliko daljša, kakor dva metra. — U. Zmerimo dolgost
mize, sobe i. t. d.l U. Z metrom ne moremo dolgost vsake reči popol¬
noma natanko zmeriti, zato imamo še manjšo mero decimeter.

U. pokaže dolgost decimetra na metru in pusti prešteti število de¬
cimetrov na metru. U. Koliko decimetrov ima jeden meter? B! —
U. Tudi decimeter vam hočem na tablo narisati; zdaj ga pa tudi vi na-
risajte na vaše tablice 1 *) — U. Katera črta tu na tabli je jeden meter
dolga? C! — Razdelimo to črto v decimetre! (Učitelj to stori.)

U. Zmeri zdaj dolgost klopi natančneje G! — Koliko je dolga? —
G! Klop je dva metra in tri decimetre dolga in še nekoliko daljša. —
U. Zmerite dolgost mize, table i. t. d. toliko natančno, kolikor mogoče.

U. Tudi z metrom in decimetrom ne moremo natančno dolgosti
meriti, zato imamo še manjšo mero, centimeter i. t. d. (Kakor v prejšnjem.)

A prenehajmo to izvrševanje! ker ta tvarina ne spada v 3. šolsko
leto ampak v prvo, in ne v prirodoslovje, ampak tje, kjer moramo o njej
govoriti, k številjenji. Številjenja namreč ne smemo začeti z abstraktnimi
števili, ampak s konkretnimi; golo številjenje mora biti zmerom v zvezi
z uporabnim; v tem pa nahajaš novce, mere in uteži. Meter, decimeter

*) Učenci ne bodo dolgost decimetra prav lahko zadeli, zat6 učitelj popravlja
narejene pomote.

9

in centimeter morajo dečki že v 1. šolskem letu izpoznati; v številnem
prostoru do 100 (2. šolsko leto) jih seznanimo tudi z milimetrom in v
številnem prostoru do 1000 (3. šolsko leto) s ploskvenimi in kubičnimi
merami. V 3. šolskem letu poznajo torej že dečki vse to, kar naj bi
se po načrtu še-le do 5. šolskega leta izučili. Moramo torej tudi to
točko iz načrta izbrisati; njeno izvrševanje pa prepustiti metodiki za
številjenje ali tudi oblikoslovje.

Id.  0 luknjičavosti.

Učitelj pokaže gobo in vpraša: Kaj imam v roki? H! — U. Ali
vidiš luknjice, katere ima goba? S! — U. Tukaj imam votlič (Bimsstein),
ali tudi na njem vidiš luknjice? L! — U. Na katerih telesih ste še vi¬
deli luknjice? — U. Na nekterik telesih vidimo luknjice, zato pravimo,
da so luknjičava. Ponavljaj to, ti in ti!

Luknjice druzih teles moremo videti le skoz lupo n. pr. luknjice
kože ali raznih vrst lesa. To resnico učitelj ali samo omeni, potem jo
učenci ne spoznajo z lastnim opazovanjem; ali pa pusti vsakega zapo¬
redoma skoz povečalno steklo tako telo gledati, potem pa izgubi mnogo
časa, katerega na vsak način lahko boljše porabi.

Luknjičavost nekterih teles n. pr. kovin, pa tudi s povečalnim steklom
ne vidimo; ako se pa napravijo n. pr. votle kroglje iz železa, zlata ali
iz kake druge kovine, z vodo napolnijo, dobro zamašč in tlačijo, stopi
voda v drobnih kapljicah iz njih skoz luknjice v kovini. Takih poskusov
vender ne moremo narejati v ljudskej šoli.

Luknjičavost stekla pa tudi na ta način ne moremo izpoznati, skle¬
pamo pa na njo, ker se steklo krči, ako ga ohlajevamo.

Kar pa ne moremo poočevati, ali kar učenci ne poznajo iz lastne
iskušnje, o tem ne učimo v ljudskej šoli; vsaj prirodoslovje namerava,
da se učenci vadijo v opazevanji in med tem seznanijo z najvažnišimi
prikaznimi in napravami. Mislimo torej, da načrt zahteva le opazevanje
luknjičavosti onih teles, pri katerih vidimo luknjice s prostim očesom in
ne zahteva izvajanje zakona, da so vsa telesa luknjičava, kakor se to
zgodi v prirodoslovji. Potem pa spada ta tvarina v načrt za zorno
pouko*) in ne v načrt za prirodoslovje.

c. 0 nepro&imosti (potapljalski zvon).

Učitelj položi knjigo na mizo in reče: G! položi na isto mesto,
kjer je ta knjiga, drugo knjigo, a ne da bi prvo proč vzel! — G. Tega
ne morem storiti. U. Na mesto knjige ne moremo druge položiti, ako

*) Tudi fizika spada v zorno pouko v širjem pomenu, a pri njej ne opazu¬
jemo samo, ampak tudi izvajamo iz opazovanega zakon; zato je pa ona le mogoča
na višji stopnji ljudske šole.

10

ne vzamemo prve proč. Ponavljaj to ti in ti! — U. Vsedi se tje, kjer
sedi L., T! — U. Na mesto, kjer sedi jeden učenec, se ne more vsesti
ob istem času drugi. Ponavljaj to ti in ti! — U. Postavi stol tje, kjer
stoji klop, B! — U. Namesto klopi ne moremo postaviti ob istem času
stola. Ponavljaj to ti in ti! —

U. Ali moreš na mesto kacega trdnega telesa ob istem času po¬
staviti drugo telo? R!

U. Ker ne moremo na mesto trdnega telesa ob istem času postaviti
druzega, pravimo trdna telesa so neprodirna. Ponavljaj to ti in ti! —

Kar je učitelj dozdaj osvetlil, zbere skupaj, tako-le:

Na mesto, kjer leži knjiga, ne moremo ob istem času
položiti druge; kjer že sedi človek, ne more drug sedeti;
stol ne more stati, kjer je že klop. Trdna telesa so ne¬
prodirna.  Ponavljaj to ti in ti!

Vaje.

Povejte še druge primere, iz katerih izpoznamo neprodirnost trdnih
teles! — Ali je stena neprodirna, ker moremo v njo zabiti žrebelj ?*)

Poskus.  Učitelj nalije polovico kozarca z vodo in prilepi na njega
pri vrhu vode konec papirja. — Kako visoko stoji voda v kozarcu? M!

— U. (vzame precej velik kamniček v roke in ga izpusti v kozarec.)
Kaj sem zdaj storil? S! — U. Ali še stoji voda samo do popirčka? K!

— U. Voda se je umaknila kamničku. Ali moreš na mesto vode dati
ob istem času drugo telo ? K ! — U. Na mesto vode ne more ob istem
času biti kamniček; voda je neprodirna. Ponavljaj to ti in ti! —
U. Ako utopimo telo v kozarcu vode, ali olja, ali kake
druge tekočine, stopi tekočina k viško. Namestutekočine
ne more ob istem času biti drugo telo; tekočine  so  n ep  ro¬
dim  e. Ponavljaj to ti in ti.

Poskus.  Učitelj postavi steklenico na mizo,
obvije cev lijaka prav tesno s popirjem tako, da
v vrat steklenice vtaknena, ne more zrak merno
nje iz steklenice. **) — Kaj sem utaknil v vrat
steklenice? S! — U. Kaj je v steklenici? M! — •
M. V steklenici ni nič — U. Nekaj je pa vendar
v steklenici, kar sicer ne vidimo; kaj je to? P! —
U. Hočem vam steklenico z lijakom narisati. —
Zdaj jo pa še vinarisajtel — U. (vlije hitro vode
v lijak). Ali teče voda v steklenico? E! — U. Voda

*) Netoliczka omeni na nekem mestu svoje metodike: „Pri tej priložnosti
moram omeniti, da naj bi trnkarji zastareli izraz „neprodirnost“,  katerega otroci
težko ume, zamenjali z drugim 11 .

**) Ako popir nekoliko zmočiš, da se napne, potem to namero gotovo dosežeš.

11

ne more v steklenico, ker je zrak v njej. *) Ali je zrak tudi neprodiren ?
K! — U. Povej še jedenkrat, kako smo neprodirnost zraka pokazali. R!

— R. Vzeli smo lijak, obvili njegovo cev prav tesno s po-
pirjem in jo utaknili v vrat steklenice tako, da memo
lijaka ni mogel uhajati zrak; potem smo vlili hitro vode
v lijak in zapazili smo, da skorej vsa voda ostane v njem.

— U. Ponavljaj  to  ti  in  ti!  —

U.  Zrak in drugi plini so tudi neprodirni, ker na nji¬
hovo mesto ne moremo dati obistem času d r u z e g a telesa.
Ponavljaj to ti in ti! —

U. Ali so trdna telesa nepredirna? B! — U. Ali so tekoča telesa
nepredirna? C! — U. Ali so plinjava telesa nepredirna? A! — U. Ali
so vsa telesa nepredirna?  O!—-U. Ker so vsa telesa neprodirna,
imenujemoneprodirnost občno lastnost. Ponavljaj to ti in ti! —

Učitelj pove vse, kar je debelo tiskano, skupaj, in pusti, da učenci
ponavljajo.

Pripravljalni poskusi za potapljalski zvon.

Učitelj postavi na mizo precej globoko posodo iz stekla, katera je
deloma napolnjena z vodo. Kaj stoji na mizi? L! — Narisajmo to! **)

— U. (dene na vodo košček plute).
Kaj plava na vodi ? H! — U. (po¬
loži košček popirja na pluto). Kaj
sem položil na pluto? A! — U. (po¬
vezne kozarec čez pluto, in ga
potisne pod vodo). Kaj sem zdaj
storil? R! — U. (vzdigne pazno
kozarec iz vode). Ali se je zmočil popir, ko smo potisnili kozarec pod
vodo? Tl — Zakaj se ni zmočil popir? P! — U. Narisajmo to kar smo
storili! — U. (dene na pluto svečo in jo prižge). Kaj vidiš zdaj na
pluti? Z! — U. (povezne precej veliko steklo***) čez svečo in ga potisne
pod vodo). Ali še gori sveča pod vodo? T! — U. Ali je prišla voda v
kozarec? G! — U. Zakaj nij prišla voda v kozarec? S! — U. čez ne¬
koliko časa je vender sveča ugasnila, ali kakor pravimo zadušila se je.
Sveča le toliko časa gori, dokler je v zraku kislec, nek plin. Ponavljaj
to ti in ti! — U. Naredimo še jedenkrat ta poskus, da opazujemo pri¬
kazen še bolj natančneje."(Ko sveča ugasne.) Ali nij čisto nič vode v

*) Ako je ccv lijaka precej široka, uhaja včasih zrak iz steklenice skoz njo
v mehurčkih; kedar mehurček uide, kapne nekoliko vode v steklenico. Tako ka-
panje gotovo dosežeš, ako steklenico malo stresneš.

**) Risanje je za zorno pouko jako važno; ž njim tako rekoč sestavljamo
aparate iz njihovih delov, vežemo prikazen na jedno mesto, utisnemo poočevano
prav živo v spomin učenca i. t. d.

***) Ako je steklo majhno, sveča prehitro ugasne.

12

kozarec stopilo? (Učitelj vzdigne kozarec toliko, da je spodnji rob ravno
še pod vodo.) Iz kozarca je izginilo okolo jedne petine zraka; ta del
zraka je porabila sveča za gorenje in imenujemo ga kislec. Ponavljaj
to ti in ti! —

U. Narisajmo to! — U. (ponavlja še jedenkrat ta poskus z visokim
kozarcem, zapre kozarec od zdolej se stekleno pločo, *) ga obrne in po¬
stavi na mizo). Kaj je porabila
sveča za gorenje? Z! — U. (utakne
gorečo svečo, katero ima na dratu,
v kozarec). Ali gori tudi sveča v
ostalem delu zraka ? V! — U. Ta
del zraka, kateri zaduši gorečo
svečo, imenujemo dušeč. Ponavljaj
to ti in ti! —

U. V zraku je jedna petina

kisleca in štiri petine dušca. Ponavljaj to ti in ti 1 **) —

U. Iz neprodirnosti zraka si razlagamo, zakaj voda
nes to piv poveznjen kozarec, ako ga potisnemo pod vodo;
pod njim se popirček na pl uti ne zmoči, goreča sveča še
nekoliko časa gori, potem pa ugasne, akoravno se stenj
ne zmoči. Ako čez nekoliko časa uzdignemo kozarec
toliko kviško, daje  rob ravno še pod vodo, zapazimo, da
voda v njem stoji više; izginilo je blizo jedna petina
zraka. V ostalem zraku ugasne sveča. — Zrak obstoji iz
dveh plinov, iz jedne petine kisleca in iz štirih petin du¬
šeča; kislec je potreben za gorenje, katero pa dušeč duši.
Kjer sveča ne gori, tam tudi človek ne more dihati; brez
kisleca torej človek ne more živeti.  Ponavljaj to ti in ti! —

Potapljalski zvon.

Ako bi bil kozarec tako velik, da bi se v njega mogel vsesti človek,
bi v njem tudi človeka lahko pod vodo pogreznili, ne da bi utonil. Pa
kaj bi se vender zgodilo s človekom v tej posodi pod vodo, ko bi mu
ne privajali čistega zraka? A! —

Naredili so tako napravo, v kateri se človek podaja na dno morja
in imenujejo jo potapljalski zvon. Ponavljaj to ti in ti!

Potapljalski zvon je štirivoglata omara iz litega železa, katera je
od zgorej ožja, kakor od spodej. — Ponavljaj to ti in ti! — Ta omara
nima dna, ob stenah ima klopi in na vrhu luknje z močnim steklom
zalepljene. — Ponavljaj to ti in ti! — Po cevi iz kavčuka privajajo čist

*) Zato naj bo kozarec brušen.

**) Ta poskus naredi tudi, ako bereš v berilu o zraku in njegovih delih.

13

zrak v zvon; pokvarjen zrak
uhaja ob spodnjem robu v me¬
hurjih. Ponavljaj to ti in ti!
— Narisajmo zvon s cevjo in
zaznačimo privajanje in uhaja¬
nje zraka s pušicami! — Zvon
visi na močnih verigah, na ka¬
terih ga se strojem spuščajo v
globočino morja in spet kviško
vzdigujejo. Ponavljaj to ti in
ti! — S potapljaškim zvonom
morejo utopljene stvari iz dno morja na vrh spraviti in tudi pod vodo
zidati. Ponavljaj to ti in ti! —

Učitelj zdaj ponavlja vse o potapljalskem zvonu skupaj in pusti
tudi učence ponavljati.

O pomen j a.  Od tod hočemo tvarino le metodično urejati, kar našemu pervot-
nemu namenu tudi zadostuje; vender hočemo popolni način poučevanja v kratkih
besedah tako-le izraziti: 1) Vse, kar učiš, pokaži učencem, ali jih vsaj spominjaj
na njihovo lastno skušnjo. 2) Da pa gotovo vse, kar je bistveno, pogledajo in v
resnici vidijo, ne pripoveduj sam, ampak zahtevaj, da učenci gledano na tvoja vpra¬
šanja izražujejo z lastnimi besedami; jezične pomote pa popravljaj. 3) Z risanjem
to še bolj živo dosežeš. 4) Da si glavneje stvari zapomnijo, pusti jih ponavljati.
5) Zakon ne posnemaj iz jednega samega slučaja, ampak iz več sorodnih. 6) Na
ta način si tvarino le osvetlil, ona je pa še raztresena; zato jo zberi skupaj, kakor
to nahajaš v nadaljevanem spisu.

d. 0 deljivosti.

Telesa moremo z lomljenjem, terganjem, rujenjem, pilenjem, žaga¬
njem, rnlenjem i. t. d. razdeliti v več delov*). To delitev imenujemo
mehanično razdelitev.

Skušnja.  Se smodnikom razstrelimo rob v cele skale, te razbijemo
s kladvom v večje in manjše kamne; v možnarji jih moremo spremeniti
v droben prah.

Telesa moremo razdeliti v tim manjše dele, čim boljše pripomočke
imamo; in ko bi imeli potrebno orodje, bi razdelili vsako telo v tako
majhna delca, da bi jih ne mogli na noben način videti, tudi s povečal-
nim steklom ne.

Lastnost teles, vsled katere jih moremo v zmerom manjše dele
deliti, imenujemo deljiv.ost.

Pravijo, da bi telesa vender le do gotove meje deliti mogli, ko bi
tudi imeli za to potrebna orodja. Dobili bi na zadnje delca, katera nijso
deljiva. Najmanjša nedeljiva delca teles imenujemo atome. Atomi se
družijo v večje skupine, katere imenujemo molekule. Iz molekulov ob¬
stoje telesa.

*) Take delitve poočitaj na nektcrih primerih.

14

Poučevanje te lastnosti bi ne delalo nobedne težave v 5. šolskem
letu; samo pojmi atom, molekul so nekoliko teže umljivi.

V načrtu nahajamo nadalje točke: Trda in mehka (3. šolsko leto),
krhka in prožna telesa (4. šolsko leto). Za te velja končna opomba pri
razpravljanji o skupnosti teles. — Zakaj ne omeni načrt tudi kovnih teles?

C. Učinki toplote.

a. 0 raztegu vsled toplote (toplomer, propuh in veter).

To tvarino zahteva načrt za višjo stopnjo in tudi naš načrt; zadnji
jo vender razdeli v več delov in sicer: a)  razteg trdnih teles (3. š. 1.),
b)  razteg tekočih teles (4. š. 1.) in c)  razteg plinjavih teles (5. š. 1.).

Skušajmo pa načrtu za višjo stopnjo najpred zadostiti; to smo de¬
loma že storili od začetka tega spisa. Z ogrevanjem kovinske kroglje *),
vode in zraka smo pokazali razteg teles vsled privajanja toplote. Na
istih primerih se pa ob jednem prepričamo o zakonu. „Telesa se vsled
ohlajevanja skrčujejo".

K temu moramo vender še dodati vaje in nauk o toplomeru.

Vaje.

Zakaj devljejo kovači razbeljene  šine okrog koles? —< Ako zi¬
darji vzidujejo kotle, ponve i. t. d., puščajo krog njih prostor v zidu;
zakaj? — Stekleni zamašek, ki pretrdno tiči v vratu steklenice, lahko
iz nje spraviš, ako vrat ogreješ; zakaj? — Zvonarji se morajo pri vli¬
vanji zvonov na to lastnost ozirati. — Steklena kupica, postavljena na toplo
peč, navadno poči, ker se od začetka samo od spodej ogreje in raztegne.

Nektera telesa, kakor les, glina i. t. d. se ne raztegujejo, ako jih
ogrevamo. Ta telesa imajo v svojih luknjicah vodo, katero z ogrevanjem
izgubivajo in se vsled tega krčijo. Pravimo: „Ona mine.“

Zakaj začno deske na tleh sobe pokati, ako jih nijso poprej dobro
presušili? — V najlepših hišnih orodjih nahajamo mnogokrat razpoke;
zakaj? — Obrazci (Modelle) glinastih posod, opek i. t. d. morajo večji
biti od teh stvari po žganji.

Toplomer.

Razteganje teles vsled privajanja toplote in krčenje vsled njenega
odvajanja je dober pripomoček, da se primerja povečavanje in manjšanje
toplote t. j. njeno prehajanje v vroče, v mrzlo, v mlačno i. t. d., torej
v razne njene stopnje. Stopnjo toplote kakega telesa imenujemo njegovo

*) Ako učitelj nima obroča s krogljo, naj vzame n. pr. ključ, ki ljukno klju¬
čavnice natančno zamaši; močno razgretega ne spraviš več v ključavnico.

15

toplino ali temperaturo. Izmislili so si orodje, s katerim merimo
temperaturo, in ga imenovali toplomer ali thermo m eter.

Navadni toplomer je narejen iz steklene cevi, ki je povsod jednako
široka in sicer toliko, da bi mogla po priliki igla va-njo iti. To cev
imenujemo toplomerovo cev. Jednemu njenemu koncu je pripihnjena
krogljica, ki je napolnjena se čistim živim srebrom; na drugem koncu
je pa cev zavarjena. V cevi nad živim srebrom nij čisto nič zraka.
Ker se pri višji toplini živo srebro razteza, se v cevi vzdiguje*), in ker
se pri nižji temperaturi krči, se v cevi znižuje *). Da to vzdigovanje
in znižavanje meriti moremo, je zraven toplomera neko merilo (lestvica,
skala) navadno na dilici iz lesa ali kovine pritrjeno. Ako potopimo
krogljico toplomera v led, ki se ravno taja, zniža se steber živega srebra
do nekega mesta, kjer ostane*). To mesto zaznačijo z ničlo, kakor vi¬
dite tu na lestvici, in ga imenujejo ničlišče ali ledišče.  Ako pa
prenesemo toplomer za nekoliko časa v vrelo vodo, vzdiguje se steber
živega srebra do nekega mesta, kjer ostane*). To mesto zaznačijo po
Francozu Reaumur-u (čitaj: Reomir) se številom 80, in imenujejo ga
vrelišče.  Dalja med lediščem in vreliščem je namreč razdeljena v
80 jednakih delov, katerih nahajamo pod lediščem okolo 30. Jednega
takih delov imenujemo stopinjo; nad lediščem so stopinje toplote, pod
njim stopinje mraza. Prve zaznačimo z +, druge z —.

Po Celsiju razdeljujejo daljo med lediščem
in vreliščem v 100, in po Fahrenheitu v 180 sto¬
pinj. Ker ima pa Fahrenheit ničlišče za 32 sto¬
pinj niže, je po njem ledišče zaznačeno sč šte¬
vilom 32 in vrelišče se 212. Potem je:

R. C. F.

80° 100" = 180°

1*= s /,°= V

4/ r> ° — 1° — 9/^0

V — V = i°

Alco hočemo torej n. pr. Reaumur-jeve
stopinje spreminjati v Fahrenheit-ove, moramo le
število R - stopinj z */ 4  množiti, ker pa nahajamo
pri 0“ R. že 32° F., treba še prištevati k temu
produktu 32°.

P o sit us.  Toplomer obesimo v sobi
blizo v sredi med okni in pečjo, ako hočemo
toplino zraka opazevati. -j- 14° R. je naj¬
bolj zdrava toplina v sobi.

P o sit us.  Ako držimo v suhej roki tliermometrovo krogljico, vzdigne
se živo srebro do 29" R. -)- 29° je toplina krvi.

co

3

a

o

a

o"

<—t-

CD

GG

r-t-

O

•a

s

100

90

80

70

00

50

40

30

20

10

O

10

20

30

40

vrelišče vode.

ledišče vode.


*) To poočitaj!

16

Toplomer rabijo vrtnarji, v bolnišnicah, pivarji, svilorejci i. t. d.

Tako bi poučevali na višji stopnji; kako pa na srdnji? Po načrtu
bi morali to tvarino v 3 dele razdeliti; v jednem letu bi namreč morali
govoriti o raztegu trdnih, v drugem o raztegu tekočih in v tretjem letu
o raztegu plinjavih teles.

Pri govorjenji o raztegu trdnih teles bi začeli n. pr. s poskusi:
a)  Ogrevanje kroglje, da potem ne gre več skoz obroč; b)  ogrevanje
ključa, da ne gre več v ključavnico. Navajali bi nadalje sorodne prikazni,
kakoršne imamo omenjene v prejšnjih vajah in na ta način izvajali zakon,
da se trdna  telesa vsled privajanja toplote raztegujejo. Da bi zanimi¬
vost še bolj povzdignili, navedli bi n. pr. kako so o času Napoleona I.
v Parizu stene nekega imenitnega poslopja spet poravnali s tem, da so
skoz nje utaknili železne droge, katere so po dnevi ogrevali v poslopji
noter, zvečer pa priterjavali se šravfi od zunaj na obeh straneh na stene.
Drogi, ki so se čez noč ohlajevali, vlekli so od zgorej nagnjene stene
skupaj. — Ali pa, ko se je velika kuplja cerkve sv. Petra v Rimu jela
razpokavati, so okrog nje položili pet razbeljenih železnih obročev; ko
so se ohladili, ni bilo nobedne razpoke več.

V 4, šolskem letu bi potem ponavljali to in učili o raztegu tekočih
teles. Naredili bi te-le poskuse: a)  Steklenko za kuhanje napolnimo z
vodo, jo zamašimo z zamaškom iz plute, skoz katero gre cev v steklenico;
vodo potem ogrevamo in zapazimo, da gre v cevi kviško; b)  v epruveto
denemo petrolej in jo utaknemo v vročo vodo; petrolej se začne razte¬
zati; c)  poskus: b)  ponavljano, samo, da vzamemo vinski cvet namesto
petroleja. Iz teh primerov izpoznajo učenci zakon, da se tekočine vsled
privajanja toplote raztegujejo.

Navedli bi potem še lahko, da dela voda za topline pod 4° C.
izjemo, in razlagali zakaj se začne led na vrhu vode delati, zakaj ribe
ne poginejo po zimi v vodi, zakaj po zimi poka robovje i. t. d. — Go¬
vorili bi potem o toplomeru, kakor gori, samo, da bi n. pr. izpustili to,
kar je drobno tiskano.

V 5. šolskem letu pride razteg plinov vsled toplote na vrsto. Za
dokaz, da se zrak vsled toplote razteguje, zadosti poskus z mehurjem.
Razteg druzih plinov pa v ljudskej šoli na nobeden način pokazati ne
moreš; kar gotovo načrt ne zahteva. Ako hočeš še druge poskuse z
zrakom narejati, kar je pa nepotrebno, vzemi epruveto, utakni jo z od¬
prtim koncem v vodo, drugi konec pa ogrevaj s plamenom kake lampe;
iz epruvete uhaja zrak v mehurčkih skoz vodo, ker se razteguje. — Ali
deni v steklenico nekoliko vode, zamaši jo z zamaškom, da ne more
uhajati nič zraka iz nje, utekni skoz zamašek cev skorej do dna stekle¬
nice vsaj pa v vodo; ako jo od zgorej ogrevaš n, pr. z roko, se razte¬
guje zrak in žene vodo v cevi na kviško.

17

Iz teh poskusov bi izvodili zakon: Zrak (plini) se raztega vsled pri¬
vajanja toplote. Potem bi govorili o propuhu in vetru (glej zdolej).

Na tako poučevanje nas privede razdelitev te tvarine, kakor jo na¬
hajamo v načrtu. Ali pa to nij preobširno? Dejali bi, da. Vsako kraj¬
šanje bi vender škodovalo tvarini, k večemu, ako bi ne govorili o izjemi,
katero nahajamo pri vodi. Priprosteje bi naš namen dosegli, ako bi
zakon, da se telesa vsled ogrevanja raztegujejo, ob jednem in ne v
3 letih izvajali kakor gori; vsaj potem tudi o toplomeru, o propuhu in
vetru lahko za se govorimo. — Ali bi pa ne bilo še bolje, ko bi sploh
samo o toplomeru, in o propuhu in vetru poučevali, a ne da bi gornji
zakon izvajali na tej stopnji? da bi ne govorili o raztegu trdnih, tekočih
in plinjavih teles? Vsaj razteg živega srebra vsled toplote lahko na toplo¬
meru samem dokažeš (glej gori); ako pa osvetljuješ propuli, tudi razteg
zraka lahko pokažeš n. pr. z mehurjem. In ali bi ne zadostili že na ta
način ministerskemu ukazu 20. avgusta 1870?

Propuli in veter.

Poskus. 1)  Nad plamenom goreče sveče držimo ozek konec po-
pirja; topel zrak ga žene kviško.

Poskus. 2)  Kratko svečo denemo med dva lesena konca, na
katera postavimo cilinder za lampe nad gorečo svečo. Topel zrak zdaj
popir še bolj živahno kviško žene, kakor pri prvem poskusu.

Zakon.  Topleji zrak se v hladnejem vzdigava kviško,
ker je lajši od druzega.

Poskus. 3)  Zdaj držimo tlečo kresilno gobo nad cilindrom v po¬
skusu h)\  dim gobe gre kviško; ako jo pa držimo spodej med lesena
konca, gre dim v cilinder. Topel zrak gre torej kviško iz cilindra, mrzel
zrak pa od spodej v cilinder. — Pri tem poskusu postane propuh.

Poskus. 4)  Ako držimo svečo med na pol odprta vrata zakurjene
sobe, kaže plamen od zgorej iz sobe ven, od spodej v sobo notri. Tudi
pri tem poskusu zapazujemo propuh.

Vaje.

Zakaj postane v dimnikih nad ognjišči propuh? — Ako zakurimo
v peči, kaj se godi ze zrakom v sobi? — Po zimi uhaja vedno iz za¬
kurjenih sob ogreti zrak skoz gornje razpokline vrat in oken, med tem,
ko skoz dolnje razpokline teče mrzel zrak od zunaj notri. — Kedaj še
opazuješ propuh?

Veter.

Iz poskusa d)  izpoznamo: Ako je zraven plasti zraka druga a
mrzleja, teče zrak od zgorej iz toplejega prostora v mrzleji in od spodej
iz mrzlejega v topleji prostor. Na ta način postane tudi veter. Zrak
nij na vseh krajih zemlje jednako topel, zato se vedno giba. Veter nij

Načrt za prirodosl. 2

18

nič druzega, kakor gibanje zraka. Vetrove imenujemo po straneh sveta,
od katerih vlečejo; ako veter pride od vzhoda, ga imenujemo vzhodnjak;
veter, ki vleče od juga, imenujemo južni veter ali jug. Kateri veter
imenujemo sever, zahodnjak, jugoizhodnjak, jugozahodnjak, severovzhod-
njak, severozahodnjak ? —

Vetrovi, ločeni po hitrosti in moči,

Veter je včasih tako rahel, da ga komaj čutimo; včasih pa vleče
s tako silo, da izdira najdebelejša drevesa s korenino, da celo podira
hiše in zvonike. Njegovo hitrost opazujete dobro na klopotcih; ti se
vrte sedaj prav počasi, sedaj pa jako hitro. Natančno pa določujejo
hitrost z napravami, katere imenujejo vetrom  er  e.

Zmerni vetrovi prelete v jedni sekundi okrog 5 metrov, zelo močni
ali viharji 15 m. in najmočneji ali orkani od 30 do 50 m.

JI ornih in snšnik.

Ob morskem pobrežji vročega in toplega pasa, po leti tudi ob pri-
primorji zmerno gorkega pasa vleče po dnevi iz nad morja  na bližnje
obrežje veter, katerega imenujejo mornik;  po noči pa vleče iz nad
suhega  na bližnje morje veter, katerega imenujemo sušnik.

Po dnevi se namreč zemlja hitreje ogreva, kakor morje, zato se
zrak nad zemljo vzdiguje kviško, hladnejši zrak nad morjem pa vleče na
njegov prostor. Po noči so razmere ravno narobe.

1'asatni vetrovi.

Pasat je stanoviten veter, ki zlasti na velikih oceanih ob ravniku
(do 20 ali 30° zemljepisne širjave) proti zahodu vleče in sicer na severni
pohiti severovzhodni pasat, na južni pa jugovzhodni. Med obema vetro¬
voma je kraj, kjer je navadno tišina; imenujejo ga kraj brez vetra

Solnce zemljo najbolj ogreva na rav¬
niku in najmanj na polih. Od spodej pri
površji zemlje se torej začne zrak gibati
od severnega in od južnega pola (glej v
sliki pušici L). Tako bi veter vlekel na-
V ravnost proti ravniku, ko bi se zemlja ne
vrtela od zahoda proti vzhodu. Vsled vr¬
tenja zemlje pa zaostaja zrak tim bolj proti
zahodu, čim bolj se bliža ravniku; severni
veter prehaja torej v severovzhodnjak in
južni v jugovzhodnjak. (Glej v sliki pušici 2.).
— Tam kjer se severovzhodnjak in jugovzhodnjak dotikata, podirata drug
druzega, tako, da se naredi kraj brez vetra ali tišina.

ali tišino.

l 'l

2 .

2 ,  V

\

1 .

19

M  e r t i n c i.

Kedar zadeneta dva nasprotna vetrova pravokotno skupaj, postane
veter vertinec.  Otroci se čudijo raznim vertincem, ki jih veter na-
reja po mestih; veselč se nad njimi, ker vzdigujejo prah, papir, slamo,
listje i. dr. stvari. Ti mali vertinci se narejajo navadno na prostorih, v
ktere se iztekajo ulice od raznih strani. Ko hitro vleče veter po dveh
ulicah, ki držite v pravem ali še večem kotu druga v drugo, zadevata
se vetrova na jednem prostoru, ter narejata vertince. Kedar zadevata
dva nasprotna vetrova skupaj, postane vertinec. Taki viharni vertinci
so zelo nevarni, drevesa izdirajo s koreninami, poslopja močno poškodu¬
jejo, jim strehe odnašajo ali je popolnem razrušujejo, s kratka, odneso,
razlomijo in razrušijo vse, kar jim je na poti; imenujemo jih trobe.

Če se taki vetrovi naredč nad morjem ali jezeri, vzdigavajo vodo,
kakor prah na cesti, jako visoko, ter narejajo vodene trobe ali
morske smrke.  Vodene trobe nastajajo navadno med povratnikoma
le na pasu tišine. Telesa, katera v tako vodeno trobo zaidejo, vzdigne
kviško kakor po šravfu. V puščavah se narejajo peščene trobe.

Vetrove razdelujemo tudi v mrzle in vroče, mokre in suhe, zdrave
in nezdrave. Pri nas so vzhodnjaki suhi, zahodnjaki mokri, sever mrzel,
jug topel.

Znana Vam je burja  ob severnem jadranskem morji, posebno na Krasu,
katera najtežje vozove premetava.

V južni Italiji veje nezdravi „sirocco“  (izg. široko), po katerem glava boli.

Čudni in nezdravi vetrovi. — Ilarmatam  (lojni veter), ki vleče na zahod-
njem obrežji Afrike iz velike puščave. Vse tako razsuši, da se samb lomi in trga,
kar nij prav obilo z oljem namazano. S seboj prinaša premnogo prahu, s katerim
vse zagrne in zasuje, kar mu je razpostavljenega. Ondotni zamorci ga imenujejo
lojni veter, kajti namažejo se z lojem, kedar pričakujejo ta veter.

Sam um t. j. strupeni ali zelo vroči veter;  ta veter nij ravno strupen,
ampak nevaren zarad peska, katerega prenaša iz jedne dežele v drugo v toliki mno¬
žini, da se jasno nebo pooblači ali popolnem otemni; ta prevroči veter razširja
puščavo Saharsko, posuša razne reke, zasiplje zelenice (oaze v puščavi).

Blizo tako bi poučevali na višji stopnji. Kako bi pa to storili na
srednji? Najpriprosteje razlaganje vetra bi bilo tako-le: Ako knjigo, ruto
in druge take reči hitro tje in sem v zraku premikamo, naredimo veter.
Veter postane, kedar se premika zrak. Potem bi ločili vetrove po raznih
straneh sveta, iz katerih vlečejo, in po hitrosti in moči. To razlaganje
vender na zadostuje nalogi fizike, ker ne seznani z uzrokom2zračnega
gibanja. Zadostevali bi pa tudi našemu načrtu ne, kajti on zahteva prej

raztezanje zraka vsled prevojene toplote in potem propuh in veter.

2 *

20

Propuh in veter pa le dobro razločimo, ako v resnici naredimo take
poskuse, katere smo v gornjem navedli. Na srednji stopnji poučujmo
potemtakem ravno tako, kakor na višji, samo da na prvej ne govorimo
o morniku in sušniku in o drugih vetrovih, katere navajamo v spisu za
unima vetrovoma.

b. Tajanje in sterjevanje teles.

Poskus, a)  Ako prinesemo led v toplo sobo, se začne spreminjati
v tekočo vodo ali tajati.

Poskus, b)  V plehasti žlici ogrevamo košček svinca nad plamenom
lampice, čez nekoliko časa se staja.

Ako ogrevamo loj, vosek, žveplo i. t. d. opazujemo isto.

Zakon.  Ako ogrevamo telesa, se tajajo.

Po zimi zmrzuje voda, stopljeni svinec se spet strdi, ko se ohlajeva,
in isto opazujemo na stopljenem loji, vosku, žveplu i. t. d.

Zakon.  Ako ohlajevamo kapi j iva telesa, se strjujejo.

Poskus, c)  V posodo napolnjeno z vodo držimo blizo površja vode
košček loja, voska in železa, in ogrevamo posodo z lampico. V vodo
utaknemo še toplomer, da opazujemo njeno toplino. Najpred se začne
tajati loj pri 40°C.; vosek se taja pri 63°*); in železo se ne staja, če
tudi voda vre.

Toplino, pri kateri se kako telo taja, imenujemo njegovo tališče.

Zakon.  Tališča raznih teles so različna.

Tališče:

iz 4 delov bizmuta, 1 d. svinca in 1 d. cina že pri 95° C. Take lehlcotekočne zmesi
rabijo kleparji za hitra spojila; n. pr. za spajanje pleha, iz katerega narejajo posode.

Poskus, d)  Ako prinesemo sneg v toplo sobo, se začne tajati; in
živo srebro toplomera, katerega utaknemo v sneg, kaže neprenehoma
na 0°, dokler se ves sneg ne staja.

Iz tega sklepamo. Ker sneg celi čas sprejema toploto tople sobe,
svoje topline pa vender ne spreminja, porabi vso sprejeto toploto le za
tajanje. Ta toplota v snegu ne more uplivati na toplomer in tudi ne na
naš občutek, zato jo imenujemo zvezano ali skrito  toploto.

*) Rumeni vosek se taja pri 63° C., beli še-le pri 70° C.

21

Sneg ali led se more le strditi, ako mu vzamemo zvezano toploto,
ta toplota je potem prosta,  ker more druga telesa ogrevati.

Led in sneg potrebuje mnogo toplote za tajanje; zato se kupi snega in ledu
spomladi le počasi tajajo. In s tem nas je neskončno modri in dobrotljivi stvarnik
zavaroval pred najhujšimi povodnji, katere bi nastale, ko bi se sneg in led hitro tajala.

c. Izpari vanje in zgoščevanje tekočin.

Poskus, a)  Malo steklenko za kuhanje*) nalijemo na pol z vodo,
jo postavimo na trinog in ogrevamo z lampieo; čez nekoliko časa začne
voda vreti in uhajati kot sopar ali para.

Zakon.  Ako vodo ogrevamo, se spreminja v pare.

Kje ste že videli vreti vodo, mleko, juho i. t. d. ?

Poskus. I)  Nad steklenko, kjer vre voda, držimo suh in hladen
pokrov; kmalo vidimo na njem vodene kapljice.

Pare nad vodo ne vidimo; ko pa pride v mrzleji zrak, se zgosti
v prav majhne vodene mehurčke, katere vidimo v podobi megle.

Zakon.  Ako paro ohlajevamo, postaja spet kapljiva.

Kaj ste opazevali na pokrovkah loncev, v katerih voda vre?

Poskus, c)  Ponavljajmo poskus a) pa v večjej steklenki za kuha¬
nje in z hladno vodo.

Ako opazujemo vodo natančneje, vidimo male mehurčke zraku iz
vode uhajati; čez nekoliko časa se na dnu steklenke narejajo večji me¬
hurčki, kateri malo više spet zginjevajo, in v vodi čujemo tako imenovano
„petje“; na zadnje se pa veliki mehurčki narejajo na vseh  mestih vode
gori do vrha, da se začne voda prav živo gibati ali kipeti. Zdaj voda
vre, in kolikor dalj časa, toliko manj jo je. Toplomer kaže celi čas med
vrenjem 100° C.

Razlaganje.  Veliki mehurčki so para, katera pa od začetka
više v liladneji vodi spet postaja kapljiva; vsled tega postaja na njih
mestu prazen prostor, v katerega se voda izliva, ob se trka in s tem
petje uzročuje. Ko je vsa voda do 100° C. ogreta, se vsa spreminja v
paro, katera uhaja kot plin v zrak.

Poskus, d)  V vodo, katero v steklenki ogrevamo z lampieo, dr¬
žimo epruveto na pol napolnjeno z vinskim cvetom, tudi vinski cvet
začne vreti. Toplomer kaže na 78'5 n  C. **)

*) Ako nimaš steklenke za kuhanje, vzemi navadno steklenko; na trinog po¬
loži pleh in na tega deni za prst debelo peska. Potem postavi na pesek steklenko
in ona ne poči, ako pleh od spodej ogrevaš.

**) V vinskem cvetu nahajamo več ali manj vode, in toplina, pri kateri vre,
je potem višja ali nižja.

22

Zakon.  Ako tekočine ogrevamo, se spreminjajo v pare.

Toplino, pri kateri tekočina vrč, imenujemo Djeno  vrelišče.

Zakon.  Vrelišče je za razne tekočine različno.

Vrelišče lanenega olja je 316° C., žveplene kisline 225° C., živega srebra
355° C. i. t. d.

Ker toplomer med vrenjem vode celi čas na 100° C. kaže, sledi,
da se toplina vrele vode ne spremeni, ako jo še bolj ogrevamo, voda le
hitreje vre; ona mora torej skrivati ali vezati toploto, katero sprejema
med vrenjem.

Ko bi se ozirali na okolščino, da topline vrele vode ne moremo zvišati, bi
mnogo goriva prihranili; kajti meso n. pr. ne postane poprej mehko, ako voda hi¬
treje vre, če torej še bolj kurimo; isto dosežemo, ako le toliko goriva prikladamo,
da vrenje ravno ohranimo.

d. Izhlapevanje.

Poskus, a)  Videli ste uni dan, da sem v to-le skledico vlil malo
vode, danes je ni nič več v njej.

Voda je izginila ravno tako, kakor pri vrenji, ona je izhlapela;
spremenjila se je v plinjavo telo, katero imenujemo hlap.

Zakon.  Voda se tudi pri navadni toplini spreminja v plin.

Vaje.

Zakaj se posuše luže? — Zakaj se posuši perilo, seno i. t. d.?

Ali tudi voda v morji, jezerih, rekah i. t. d. izhlapeva? — Kam
uhaja ta hlap?

Poskus, b)  Steklenko za kuhanje, napolnjeno na pol z vodo, ogre¬
vamo vender ne toliko, da bi voda vrela; na hladnejem vratu steklenke
opazujemo vodene kapljice, in ako nekoliko vode vlijemo na krožnik, se
megla naredi nad njo.

Razlaganje.  Ako ogrevamo vodo, se iz nje razvija hitreje
hlap in ta se v hladnejem zraku zgoščeva v vodene mehurčke, katere
vidimo v podobi megle, na še hladnejem vratu steklenke se pa zgoščeva
v vodene kapljice. Vse to poočituje hitro izhlapevanje.

Zakon.  Ogrevanje pospešuje izhlapevanje.

Vaje.

Zakaj se perilo hitreje suši pri zakurjeni peči, kakor zunaj na mrz¬
lem ? — Zakaj se luže po leti hitreje posuše, kakor po zimi ? — Seno
se hitreje suši na toplem solncu, kakor v hladni senci, zakaj ? —

Poskus, c ) V skledico vlijemo nekoliko etera; v kratkem izhlapi..

Poskus, d)  Na roko vlijemo nekoliko kapljic vinskega cveta; tudi
ta izhlapi.

23

Zakon.  Tekočine izhlapevajo pri navadni toplini.

Tekočine, katere hitro izhlapevajo, imenujemo  hlapne;  kakor n. pr.
eter, vinski cvet.

Vaje.

Zakaj moramo vinski cvet v zaprtih steklenkah shranjevati? — V
čem se izparivanje razloči od izhlapevanja?

Poskus,  e) V epruveto vlijemo malo vinskega cveta; ravno toliko
vinskega cveta razlijemo na velik krožnik. Vinski cvet na krožniku iz¬
hlapi hitreje, kakor oni v epruveti.

Skušnja.  Seno moramo razstlati, če hočemo, da se kmalo posuši;
perilo moramo razgrniti, da se hitreje posuši.

Zakon.  Tekočine izhlapevajo hitreje, ako imajo
večje površje.

Zakaj napuščajo slano morsko vodo v plitke  mlake, gredice ime¬
novane, da dobe morsko sol ? —

Skušnja.  Seno, perilo in druga telesa se hitreje suše, ako vleče
suh veter.

Zakon.  Tekočina izhlapeva hitreje, kedar vleče  suh  veter.

Razlaganje.  Pri izhlapevanji se nabira hlap v zraku nad teko¬
čino; in zrak se napolni s hlapom ravno tako, kakor kozarec z vodo.
Potem pa zrak ne more več hlapu vpijati, ter tekočina tudi ne več iz-
hlapevati. Zrak, kateri ne more več hlapu vpijati, je ž njim nasičen.
Ako pa vleče veter, žene nasičen zrak dalje in prinese zrak, kateri spet
more vpijati hlap; in tako pospešuje izhlapevanje.

Vaje.

Mokro pismo se hitreje posuši, ako ž njim mahamo tje in sam; zakaj?

Poskus, f)  Na roko vlijemo malo vinskega cveta, med izhlape¬
vanjem se ohlajeva roka.

Skušnja.  Ako pri kopanji tudi na solnce iz vode stopimo, nas
pretresava mraz.

Razlaganje.  Za izhlapevanje vinskega cveta, vode je tudi treba
toplote, katero tekočina jemlje iz roke, ali iz telesa; zato čutimo hladno.

Zakon.  Tekočina veže toploto, kedar izhlapeva.

Vaje.

Zakaj je po dežji hladneje? — Zakaj ovijamo po leti surovo maslo
z mokrimi cunjami? — Zakaj se v mokri obleki lahko prehladimo? — V
luknjičavih vrčih ostane voda hladna; zakaj ? —

Poskus, g)  V na pol z vodo napolnjeni steklenki ogrevamo vodo,
vendar ne toliko, da bi vrela. Ob hladnem vratu steklenke se nabirajo
vodene kapljice, ker voda hitro  izhlapeva. Koj nad vodo ne vidimo
hlapu, a v hladnejem zraku se zgoščeva v majhne mehurčke, katere vi-

24

dimo v podobi megle. Še bolj se nareja megla, ako nekoliko vode vli¬
jemo na precej velik krožnik.

Skušnja.  Ako dihamo proti mrzli šipi, se narejajo na njej vodene
kapljice, ker je v naši sapi tudi vodeni hlap.

Razlaganje.  Topleji zrak more več pare sprejeti od hladnega,
zato postane nasičen, ako ga ohladimo; ako pa njegovo toplino še bolj zni¬
žujemo, ne more več vsega hlapu v sebi obdržati; zato postane hlap kapljiv.

Zakon.  Ako se hlap ohlajeva, postaja spet kapljiv.

Tako bi poučevali o tajanji in sterjevanji trdnih teles, o izparivanji
in izhlapevanji tekočin, in o zgoščevanji par in hlapov na višji stopnji.
V nekterih knjigah za ljudske šole nahajamo to tvarino še bolj razširjeno.
Vrelišče se namreč spreminja s tlakom na tekočino, in sicer leži vrelišče
niže za manjši tlak, in više za večji tlak. To dokazujejo z raznimi apa¬
rati, prvo n. pr. z žilnim kladvom (Pulshammer), drugo s Papinovim
loncem. Izpustili smo vender to iz teli-le uzrokov. V ljudskej šoli po¬
učujmo o prikaznih, katere nas navadno obdajajo, in ako to mejo že
prekoračimo, o prikaznih, katere so jako praktične važnosti, akoravno te
že spadajo v višje n. pr. nadaljevalne ali obrtnijske šole. V ljudskej šoli se
poslužujmo pri narejanji poskusov najbolj priprostih aparatov, kateri tudi
niso dragi; drugače se zdi učencem vse eksperimentovanje preumetno, in
ga ne spodbuja k opazevanji n atomih  prikazni. Tako razumemo tudi
zakon šolskih postav, ki pravi: Die Naturlehre hat die Aufgabe, Kenntniss
und Verstiindniss der wichtigsten Naturerscheinungen anzubahnen.

Pri poučevanji na srednji stopnji moramo tvarino še bolj krčiti.
Po našem mnenji zadostuje: Pri tajanji tvarine do poskusa c); pri izpa¬
rivanji do poskusa c), in pri izhlapevanji tudi do poskusa c).

e. 0 vlažnosti zraku.

Po zemlji je mnogo vode razširjene v morjih, jezerih, rekah i. t. d.
Ta izhlapeva povsod in bolj na toplih, kakor na mrzlih krajih. Zato na¬
hajamo zmerom v zraku hlap.

Skušnja.  Kuhinjska sol postane v mokrem zraku vlažna; pepe-
ljika se celo razpusti; les se napenja, kodrasti lasje se razvijajo, ker
odjenjajo i. t. d.

Razlaganje.  Nektera telesa srkajo vodni hlap iz'zraku, ter se
vsled tega vidno spreminjajo; taka telesa imenujemo vlagokazna
(h i g r o s k o p i č n a).

S pomočjo higroskopičnih teles določujejo, koliko je vodenega hlapa
v zraku. Orodja, s katerimi merijo vlažnost zraku, imenujejo vlago-
mere  (higrometre).

25

Kedar je zrak s hlapom nasičen ali vsaj blizo nasičen, pravimo,
da je vlažen;  kedar ima pa mnogo manj hlapd v sebi, ga imenujemo
suhega.  Zrak je najmanj vlažen popoludne okoli treh, najbolj pa pri
solnčnem vzhodu, ker je takrat najbolj hladno.

Megle in oblaki.

Ako se ohlajeva zrak nasičen s hlapom, se zgoščeva v male vodene
mehurčke (glej gori poskus o zgoščevanji hlapu), kateri plavajo v zraku.
Kedar se nareja blizo zemlje toliko takih mehurčkov, da postane zrak
neprozoren, imenujemo to prikazen meglo. Oblaki  pa nijso nič dru-
zega, kakor megla više v zraku.

Oblake opazujemo v raznih podobah; zdaj so razgrnjeni po nebu,
kakor kaka mreža, zato jih imenujemo mreže; zdaj imajo podobo hlebč¬
kov, imenujemo jih ovčice  (po otročje hlebčke matere Božje); zdaj se
kopičijo in so podobne mogočnim goram, imenujemo jih kope;  zdaj na-
rejajo dolge proge zgorej in spodej horicontalno omejene in imenujemo
jih p las te. Temnosivkaste oblake, kateri so po nebu jednakomerno
razširjeni in med vsemi najgost.eji, imenujemo deževne oblake.

Vaje.

Voda se kasneje ohlajeva kakor zemlja; zakaj se v jeseni nad vo¬
dami nareja megla? — Vrhovi visokih gora imajo prav nizko toplino;
zakaj se včasih okrog njih nareja megla in bolj dalječ proč pa ne? —
V zraku vidimo včasih oblaček, ki na jedenkrat zgine; zakaj? — Zakaj
se včasih na popolno jasnem nebu na jedenkrat ^pokaže oblak?

Dež.

Ako se zrak še bolj ohlajeva, se vodeni mehurčki zgoščevajo v vo¬
dene kapljice, te padajo na zemljo in postajajo med tem večje, ker se
ohlajeva hlap niže v zraku okrog njih. Po velikosti in množini kapelj
razločujemo: peršico  t. j. droben dež kakor prah, in ploho  t. j. dež
z debelimi kapljami; in kedar posebno močno-gosta ploha lije, pravimo:
oblak se je utrgal.

Ako dežuje čez velik del zemlje ob istem času, imenujemo dež
povsotni dež;  kedar pa dežuje le na mali pokrajini in tudi kmalo
preneha, imenujemo dež prehodnji dež.

Zakaj pri nas južni, južuozahodnji in zahodnji vetrovi dež prinašajo;
in zakaj ga severovzhodnji ne?

Sneg 1 , sodra in toča.

Kedar se zrak toliko ohladi, da hlap zmrzuje v tanke ledene iglice,
iz katerih se narejajo mične, pravilne zvezdice, imamo sneg.  Podobe
snežink so različne (glej pridjano podobo).

26

Sodra  postane in snežink, ka¬
tere padajo skoz topleji zrak in se
tajajo v male kepice.

Ako zmrznejo vodene kaplje na-
reja se toča;  včasih je tolika, kot
orehi, celo kot kurja jajca, in če jih
več skupaj zmrzne kot pest.

Sneg pada po zimi, sodra spo¬
mladi in toča po leti.

Rosa in slana.

Poskus.  Ako prinesemo v kozarcu od zunaj suhem in čistem
mrzle vode v sobo, postane kozarec poten ali rosan.

Skušnja.  Tudi šipe v sobi se začno potiti, ako se ohlajeva zrak
od zunaj.

Skušnja.  Pri jasnem nebu proti večeru, ko soince zahaja, se
trava in druge stvari ohlajevajo bolj kot zrak, o čemur se lahko prepri¬
čaš s toplomerom, ter postajajo rosne.

Razlag an j e.  Ako se nahajajo hladne stvari v toplejem zraku,
zgoščeva se hlap okrog njih v vodene kapljice, ki se vležejo na te stvari.
To prikazen imenujemo roso.  Rosa ne pada kakor dež; nahajamo jo
tudi od spodej na telesih n. pr. od spodej steklene šipe, ki je blizo zemlje
horicontalno priterjena.

Pri oblačnem nebu se ne nareja rosa. Oblaki obdajajo zemljo, kakor
topla odeja, in stvari pod njimi na zemlji se ne ohlajevajo toliko, kolikor
pri jasnem nebu. Ravno tako se ne nareja rosa pod šotorji, drevesi,
stol mi i. t. d. Rosa se tudi ne nareja, ako vleče veter; ker topleji zrak
ogreva memogrede rastline i. dr. stv.

Če se stvari, na katere je legla rosa, ohlade pod ledišče, rosa
zmrzne. Zmrznjeno roso imenujemo slano.

Na srednji stopnji ne bomo govorili obširniše o vlažnosti zraku in
ne omenjali higroskopičnih teles. Pri govorjenji o izhlapevanji namreč
učence prepričamo, da je v zraku hlap, kateri se zgoščeva v hladnejem
zraku v vodene mehurčke ali v meglo in v še hladnejem v vodene kap¬
ljice. To zadosti, da izpoznajo učenci, kako postanejo oblaki, megla in
dež. Razdelitev oblakov in dežja prepustimo pa višji stopnji. Sneg se
nareja po zimi, ako zmrzuje vodeni hlap v zraku in toča po leti, kedar
se zrak v višavi toliko ohladi, da zmrzuje dež. Toliko o snegu in toči.
O rosi pa učimo tako kakor v prejšnjem, vendar ne vsega, ampak samo
do pojma rosa, čemur še pristavimo, da zmrznjeno roso slano imenujemo.

27

f. Odkap ali destilovanje.

PosJcus. a)  V retorto*) a  (glej pod.) vlijemo nekoliko vode in
nataknemo na njen vrat steklenico; potem ogrevamo retorto nad lampico,

steklenico pa ohlajevamo z
mrzlo vodo.

Pare, ki uhajajo iz
retorte, se zgoščevajo in
se nabirajo v steklenici kot
kapljina.

Razlag anj e.  Po¬
sodo , v kateri kapljino
ogrevamo (torej v tem slu¬
čaji retorto) imenujemo
prežigalno posodo;
drugo, v kateri ohlajevamo pare, tukaj steklenico, pa hladilnik.  Iz¬
parjeno in spet zgoščeno vodo v hladilniku imenujemo o d k a pa n o ali
destilovano vodo.  Ta voda je čista, ker ostanejo vsa v njej raz-
proščena telesa v prežigalni posodi.

Zakaj je juha, ki ostane opoludne, zvečer bolj slana, ako jo ne
zalijemo z vodo?

Poskus, b)  Prejšnji poskus ponavljajmo, samo vzemimo namesto
vode zmes vode in vinskega cveta. Na hladilnik pa denimo piven popir
in vlivajmo pogostoma na njega mrzlo vodo. Pare se spet zgoščevajo v
hladilniku. Ko se izpari polovica zmesi, vzemi hladilnik proč od preži-
galne posode in ugasni lampico. V prvem nahajamo vodo in vinski cvet
v drugej pa skoro čisto vodo.

Razlag anj e.  Vinski cvet vre pri 78‘5°C., voda pri 100° C.;
zmes obeh kapljin pa med 78'5° in 100° C. Pri tem se more manj vode
izpariti, kakor vinskega cveta, ker leži vrelišče vode više od vrelišča
vinskega cveta.

Z destilovanjem ločujemo pri kuhanji žganja vinski cvet od Žonte.
Pri tem potrebujemo posebno pripravo; ona je sestavljena iz bakrenega
kotla,  na katerem sedi klobuk.  Kotel je vzidan v pripravno peč-
nico.  Pare, ki se razvijajo v kotlu, uhajajo skoz bakreno po kačje
zavito hladilno  cev  a  (glej pod.) v tako imenovano ogrevalo;

*) Ako nimamo retorte, lahko vzamemo steklenico, katero zamašimo nepro-
dušno sč zamaškom; skoz tega utaknemo cev dvakrat zakrivljeno, katera sega na
dno druge steklenice.

28

to ogrevalo je brenta napolnjena ze Žonto. Uhajajoče pare ogrevajo
Žonto, ki je okrog cevi. Ogreto Žonto spuščajo potem skoz pipo b  v
kotel, da jo podvržejo odkapanju. Iz ogrevala uhajajo pare vinskega
cveta, ki se nijso že v njem zgostile, dalje skoz sod hladilnik po cevi,
ki je tudi po kačje zavito; v sodu okrog te cevi je mrzla voda, tako
da se morajo vse pare zgoščiti v kapljino, katera teče v podstav¬
ljeno posodo.

Pregledovaje razne fizike, namenjene za ljudske šole, našli smo, da
v nekaterih te tvarine celo ne nahajamo, v družili pa. V zadnjih knjigah
je ta tvarina spet na različnih mestih, dr. Netoliczka n. pr. jo ima še-le
pri govorjenji o vrvežu. Že to nam je vrivalo vprašanje, ali je ta
tvarina za srednjo stopnjo ljudske šole na mestu, kakor to zahteva naš
načrt, in sicer za 4. šolsko leto, akoravno se je sprejel, zgoščevanje par za
5. šolsko leto, na kar se pa vendar razlaganje destilovanja opira? Ali
se načrt ravna nadalje po ministerskem ukazu 20. avgusta 1870? V tem
beremo: „Auf den mittleren Stufen bildet das Lesebuch die Grundlage
und bietet die Lectiire Gelegenheit, die vvichtigsten am haufigsten
wiederkehrenden  Naturerscheinungen zu besprechen und zu erklaren,
also: Ab- und Zunahme der Wiirme (Thermometer), Luftzug, Luftdruck,
(Barometer, Pumpen), Wind, Thau, Reif, Nebel, Wolken, Regen, Schnee,
Eis, Verbrennung, Heizung". Mislimo da ne; in če tudi ta tvarina nij
težko umljiva, ali ne spodjeda časa za druge bolj potrebne predmete?

Razdeliti pa moremo to tvarino v dva dela tako, da prvi do po¬
skusa b  velja za srednjo stopnjo; drugi in ponavljanje prejšnega pa za
višjo stopnjo.

29

D. O prevajanji toplote.

S k ušnj a.  Hladna ruta se na topli peči ogreva; voda postaja pri ognji
topleja; vroča jed se na mrzlem ploščeku ohlajeva, plošček pa ogreva.

Poskus 1.  Ako vtaknemo razbeljen železen kos v mrzlo vodo,
postaneta železo in voda čez nekoliko časa jednako topla in sicer se je
voda ogrela in železo ohladilo.

Zakon.  Topleje telo oddaja mrzlejemu telesu in mrz¬
le j e sprejema od toplejega toliko časa toploto, dokler
nijsta oba jednako topla.

Poskus 2.  Blizo jednega konca držimo pletilno iglo, katerega
ogrevamo v plamenu lampice; z roko se moramo umikati zmerom bolj
proti drugemu koncu, ker nas začenja peči.

Isto opazujemo, ako ogrevamo palčico iz bakra, pakfonga i. t. d.

Zakon.  Ako telo ogrevamo na jednem mestu, se raz¬
širja toplota od plasti do [»lasti skoz njega.

Tako razširjanje toplote od plasti do plasti telesa imenujemo preva¬
janje  toplote, toploto pa prevajano  toploto. Lastnost teles vsled
katere toploto prevajajo, imenujemo vodljivost  toplote.

Različno prevajanje.

Poskus 3.  Vzemi v jedno roko bakreno, v drugo pa železno
palčico tako, da ste roki jednako oddaljeni od koncev, katera držiš v
plamenu lampice. Bakreno palčico moraš prej izpustiti, kakor železno.

Poskus 4.  Gorečo tresko držiš lahko toliko časa v roki, dokler
ne pride plamen do nje.

Zakon.  Telesa iz različnih tvarin prevajajo toploto  različno.

Baker, železo, sploh kovine prevajajo toploto mnogo boljše od lesa,
popirja, volne i. t. d.

Telesa, katera toploto hitro sprejemajo, hitro prevajajo in hitro
oddajajo imenujemo dobre prevodnike;  telesa pa, katera toploto
kesno sprejemajo, kesno prevajajo in kesno oddajajo, imenujemo slabe
prevodnike.

Dobri prevodniki so-osobito kovine tudi kamenje, slabi pa: les,
slama, lasje, volna, zrak, voda, sneg, led, oglje, pepel i. t. d.

Y aj e.

Z železno pečjo sobo hitro ogrevamo; zakaj? — Zakaj zavre voda
hitro v železnih loncih? — Kedar hočemo toploto hitro razširiti, rabimo
dobre prevodnike.

30

Zakaj se oblačimo po zimi z volnatimi tkaninami, s kožuhovino? —
Zakaj pokrivamo po zimi kamnena tla z deskami? — Zakaj obmotamo
po zimi drevje se slamo? — Kedar sneg zemljo pokriva, ozimine ne
zmerznejo ; zakaj? — Zakaj rabimo po zimi dvojna okna? — Vsled mraza
onemogle ljudi, kateri še živč, pokrivajo se snegom, da se polagoma
ogrevajo, ker pride drugače prisad zraven. — Slabe prevodnike rabimo,
da ohranjujemo toploto v telesih.

Pri netilu je ročaj iz lesa; zakaj? — Pri durcih na pečeh je kljuka
na koncu lesena; zakaj ? — Zakaj kuharica vroče lonce s cunjo prijemlje? —
Blagajnice so varne pred ognjem, ako imajo dvojne stene, med katerimi
je pepel; zakaj? — Tudi ledenice imajo dvojne stene, med katerimi so
braške (ogljevščina); zakaj? — Slabe prevodnike tudi rabimo, da zabra-
njujemo toploto od teles.

Zakaj se nam zdi kamnata klop hladneja, kakor lesena? — Zakaj
se nam zdi železo bolj vroče od lesa, ako ležita oba jednako dolgo na
solncu, da imata jednako temperaturo? —

Ogrevanje vode.

Poskus 5.  Ako vodo v epruveti nad lampico ogrevamo in sicer
od zgoraj; ostane spodaj mrzla, če tudi zgorej vre.

Poskus 6.  Ako ogrevamo vodo v steklenki za kuhanje od spodej,
se vsa voda hitro ogreva. Na žaganji, katero denemo med ogrevanjem
v vodo, vidimo, da gre voda v sredi kviško, na kraji pa k dnu.

Razlaganje.  Ako ogrevamo vodo od spodej, se spodnje plasti
raztegujejo, ter postajajo lagljeje od zgornjih in se vzdigavajo kviško;
mrzleja ter težja voda pa pada proti dnu.

Voda se pri ogrevanji od spodej le zarad gibanja
navzgor in navzdol hitro ogreva.

Na ta način o tej tvarini na srednji stopnji ne moremo poučevati.
Kako naj jo pa skrčimo? Najrajše bi izpustili pojme „prevajanje, dobri
in slabi prevodniki i. t. d.“ in navajali prikazni, kakoršne imamo omenjene
v vajah, ne da bi vprašali po vzroku teh prikazni. N. pr. V železnem
loncu voda hitreje zavrč kakor v glinastem. Po zimi se oblačimo s ko¬
žuhovino, da nam je topleje. Snežena odeja varuje, da ozimine ne zmer¬
znejo. Lonec z vrelo vodo primemo s cunjo, kedar ga vzamemo od
ognja proč, da se ne spečemo. In druge take primere. Potem bi
zadostovali ministerskemu ukazu 20. avg. 1872, ki pravi: „Auf den
unteren Stufen vverden bei dem Anschauungsunterrichte die vvichtigsten
Naturerscheinungen besprochen". Za navajanje takih prikazni ponujajo
letni časi, berilo i. t. d., priložnost. Ministerski ukaz pa vendar ne omenja
te tvarine za srednjo stopnjo, ter jo smemo opravičeno prepustiti višji.

31

E. O magnetizmu.

Poskus 1.  Na niti naj visi konec železa n. pr. žrebelj; ako
temu bližamo magnet, ga magnet zmerom bolj k sebi vleče, na zadnje se
sprime ž njim in ga ne izpusti.

Poskus 2.  Bližaj magnet železnim opilkom, on jih privlači tako,
da obvise na njem!

Poskus 3.  Že v starodavnosti so našli blizo mesta Magnezija
neko železno rudo, magnetni železovec imenovano. Ako to rudo bližamo
železnim opilkom, jih ona tudi privlači in pri sebi obderži.

Po mestu Magnezija imenujejo telesa, katera privlačijo železne
opilke in pri sebi obdrže, magnete;  to njihovo lastnost pa magne¬
tizem.  Magneti pa večino druzih teles ne privlačijo.

Vverstitev magnetov.

Poskus 4.  V železne opilke utaknemo
pletilno iglo; na njej ne obvisč nobedni železni
opilki. Ako jo pa drgnemo z magnetom in
sicer zmerom proti istemu koncu, privlači
železne opilke.

Isto dosežemo, ako drgnemo z magnetom
katerokoli jekleno palico.

Zakon.  Iz jekla nar e j a mo mag¬
nete, ako jih z magneti drgnemo.

Magneti so dvojni: pri rodni,  katere
že v naravi nahajamo, in narejeni.

Magneti imajo podobo palice ali podkve; potem jih imenujemo
magnetne palice ali podkovaste magnete.

Malo magnetno palčico, na konceh priostreno imenujemo iglo
magnetnico  (magnetno strelko). Ta ima navadno v sredini mali klobuček
iz medi, da jo moremo na navpično os natakniti, okrog katere se more
prosto vrteti v horicontalnej ravnini (glej v pridjani pod. zgornjo iglo).

Polarnost magnetov.

Poskus 5.  Ako posujemo magnetno palico z železnimi opilki,
se jih obesi največ na obeh konceh.

Zakon.  Magnet privlači na konceh najjače.

Konca, katera kažeta največjo privlačnost, imenujemo konici (pola).

Poskus.  Ako iglo magnetnico natakneno na navpičnej osi iz njene
lege premaknemo, niha nekoliko časa okrog te lege, dokler se ne povrne
spet v njo; ona kaže zmerom z jednim koncem proti severu, z drugim
proti jugu.

32

Isto opazujemo na vsakem drugem magnetu, ako ga tako podpremo,
da se more v horicontalnej ravnini prosto vrteti.

Zakon.  Magnet, kateri se more prosto vrteti v hori¬
contalnej ravnini, kaže zmerom z istim koncem proti se¬
veru, z drugim proti jugu.

Konec, ki kaže proti severu, imenujemo severni  pol  in drugi konec
pa južni pol.  Potem takem sta v vsakem magnetu dvojna magnetizma
severni in južni. — Na iglah magnetnicah je severni pol plavkast (glej
pridj. pod.) na drugih magnetih pa zaznačen s črko N.

Poskus 6.  Ako bližamo severni pol magneta severnemu polu
igle magnetnice (glej pod.) skoči zadnji proč od prvega; ako pa bližamo
severni pol magneta južnemu polu igle, se pa privlačita in na zadnje
sprimeta.

Zakon.  Istoimenasta pola se medsebojno odbijata,
raznoimenasta pa privlačita.

Poskus 7.  Naredi iz pletilne igle magnet in prelomijo v sredini,
potem imaš dva jednako jaka magneta. Položi jih z istoimenastima
poloma skupaj in vtakni jih v železne opilke. Obe igli obdržite več
opilkov, kakor jedna.

Ako zvežemo več magnetov tako, da ležč z istimi poli jeden na
drugem, dobimo silnejše učinke kakor od posameznih magnetov; tako
sestavo magnetov imenujemo magnetno baterijo.

Razdelka magnetizmov.

Poskus 8.  Konec železa, ki visi na magnetu, privlači sam železne
opilke, kateri pa padejo proč, ako vzamemo železo od magneta.

Poskus 9.  Ako konec železa magnetu le bližamo, opazujemo isto.

Zakon.  Železo je toliko časa magnetno, dokler je v
dotiki z magnetom ali vsaj blizo njega.

Poskus 10.  Ako obesimo konec železa na severni pol magneta>
odbija drugi konec severni pol igle magnetnice, južni pol igle pa privlači.

Zakon.  Bližnji konec železa je nasprotno, oddaljeni
pa istoimenasto magneten z bližanim polom magneta.

Pasi a g anj e.  V železu sta oba magnetizma; ako mu bližamo
severni pol magneta privlači južni magnetizem, severnega pa odbija; on
toraj oba magnetizma v železu loči ali razdeli. Kakor hitro pa vzamemo
magnetov pol proč, se magnetizma v železu privlačita in tako vežeta, da
nimata nobedne moči več proti vnanjimi telesi.

Y a j e.

Zakaj nosijo delavci v iglarnicah magnetne obličnice? — Z magneti
moremo železne opilke od opilkov druzih kovin ločiti; zakaj? — Kako
moremo igle iz špranj ali tudi iz tla najlagje pobirati?

33

Ii o m p a s.

Z iglo raagnetnico moremo določiti kraje sveta ob vsakem času,
po noči in po dnevi, pri jasnem in pri oblačnem nebu, sploh kjer ni za
to nobednih druzih pripomočkov. Rabijo jo na morji, v sredi velikih
gozdov i. t, d. Da je zato pripravna, jo de vijejo v okrov iz lesa ali iz
medi, kateri je pokrit se steklom. Navpična os igle stoji v središči
v e t r u 1 j e.

Natančno opazovanje pokaže, da igla magnetnica ne kaže natančno
proti severu, ampak je odklonjena za nekoliko stopinj (zdaj pri nas okolo
10 u ) od severnega meridijana proti zahodu. Ako kompas tako vrtimo,
da nareja severni pol igle proti zahodu se severno merjo vetrulje kot 10°,
potem kaže vetrulja natančno kraje sveta.

Ker ministerski ukaz 20. aug. 1870 za srednjo stopnjo „die am
haufigsten vviederkehtenden Naturerscheinungen“ zahteva in ne omenja
magnetizma, tudi mi po principu „malo pa to dobro 11  to tvarino prepu¬
ščamo višjej stopnji, akoravno so osnovne prikazni magnetizma, katere
načrt za srednjo stopnjo zahteva, priproste in lahko umljive.

F. Elektrika.

V živem srebru se raztope skoro vse druge kovine; take kovinske
zmesi imenujemo amalgame.  Cinkov amalgam je u. pr. stopljava
cinka se živim srebrom.

Poskus 1.  Ako drgnemo stekleni cilinder za svetilnice z usnjem,
namazanim s cinkovim amalgamom, privlači in potem odbija papirnate
koščke, zrezano slamo, krogljice iz bezgovega stržena in druga lahka telesca.

Poskus 2.  Isto opazujemo, ako drgnemo pečatni vosek z volno.

Stari Grki so na jantaru tako lastnost 600 let pred Kr. r. že opaze-
vali; imenovali so ga elektron,  lastnost samo pa elektriko.

Zakon.  Z drgnjenjem teles vzbujamo elektriko; elek¬
trična telesa privlačijo lahka telesca in jih potem odbij  aj  o.

Električna iskra.

Poskus 3.  Ako v zakurjeni sobi bližamo močno drgnjenemu
steklenemu cilindru člen prsta, preskoči iz njega mala iskra v roko s
posebnim praskotom. Roka čuti bolečino, kakor da smo se zbodli.

Poskus 4.  Na zakurjeni peči presušimo četrtino pole papirja in ga
drgnemo na mizi z gumielastiko; ako popir od mize odtrgamo in mu
bližamo prst, preskoči iz njega na prst s posebnim praskotom iskra
2 cm. dolga.

Načrt za prirodosl.

3

34

Razlaganje.  Kedar elektrika skoz zrak preskakuje na druga
telesa, opazujemo neko svetlobo, električno iskro  imenovano, in

Ako obesimo na svilnato nit
krogljico iz bezgovega stržena in to
nit privežemo na kako od zgorej za¬
krivljeno stojalo, dobimo napravo, ka¬
tero imenujemo električno nihalo.
(Glej pod.)

Poskus 4.  Kroglji električnega
nihala bližamo drgnjen steklen cilinder;
ta jo privleče in potem odbije. Ako
pa odbijani krogljici bližamo drugo,
privleče prva drugo in jo potem od¬
bije; prva je torej sprejela elektriko
od cilindra in je postala sama elek¬
trična.

Poskus 5.  Ako bližamo drg-
njenemu steklenemu cilindru zapore¬
doma ključ, roko, pečaten vosek,
smolo, preskoči iskra na ključ in
roko, na pečaten vosek in na smolo pa ne.

Zakon.  Elektrika prehaja rada na nektera telesa, na
druga  pa  ne.

Poskus 6.  Ako bližamo ključ ali roko, kamor je preskočila električna
iskra, električnemu nihalu, se ne pokaže ne ključ ne roka električna.

Razlag an j e.  Elektrika, ki je preskočila na ključ ali na roko,
se je hitro razširila po teh telesih in zgubila v zemljo.

Telesa, katera rada sprejemajo elektriko, jo hitro po sebi razširjajo
in hitro drugim oddajajo, imenujemo dobre električne prevodnike,
druge pa, ki tega ne store, slabe prevodnike.

Najboljši prevodniki elektrike so kovine. Tudi kapljine, vodna para,
telo človeško in živalsko, neposušene rastline, oglje, mokri zrak so izvrstni
prevodniki. Slabo pa prevajajo elektriko: smola, steklo, svila, suhi zrak.

Kedar hočemo, da elektrika ostane na dobrem prevodniku, moramo
ga obdati samo se slabimi prevodniki, ali kakor rečemo, moramo ga
osamiti;  slabe prevodnike, katere osatnljajo druga telesa, imenujemo
sami  la,  tudi osebila  (isolatorje).

Vaj e.

Zakaj obešamo pri električnem nihalu krogljo na svilnato nit? — Kaj
bi se zgodilo, ko bi jo obesili na kovinski drat? — Zakaj se električni

čujemo praskot.

35

poskusi ne iztečejo po godu v vlažni sobi, zakaj boljše v topli in suhi
sobi ali blizu zakurjene peči? — Ali bi bili lahko iznašli elektriko, ko bi
bil tudi suh zrak dober prevodnik elektrike? - Kaj moraš storiti s
telesom, da ostane na njem elektrika?

Nasprotni elektriki.

Poskus 7.  Ako bližamo drgnjen steklen cilinder krogljici na
električnem nihalu, jo cilinder privlači in potem hitro odbije, in odbija
jo celi čas, dokler jej bližamo cilinder.

Razlaganje.  Krogljica je sprejela od električnega cilindra elek¬
trike, ko je prišla ž njitn v dotiko. Elektriko, katero dobivamo iz stekla,
imenujemo stekleno (pozitivno)  elektriko.

Poskus 8.  Prejšnji poskus ponavljajmo samo, da vzamemo na¬
mesto steklenega cilindra pečaten vosek. V tem slučaju opazujemo isto.

Elektriko, katero vzbujamo z drgnjenjem pečatnega voska ali smole,
imenujemo smolno (negativno) elektriko.

Zakon.  Istoimenasti elektriki se odbijate.

Poskus 9.  Oddajmo krogljici na električnem nihalu steklene
elektrike in bližajmo jej potem drgnjen pečaten vosek; ta potegne str-
ženovo krogljico k sebi.

Zakon.  Raznoimenasti elektriki se privlačite.

Elektrofor.

Elektrofor moremo tako-lc sami narediti, kakor piše dr. Frick  v
svoji knjigi „Die physikalische Technik*. Skledico narede navadno od
lesa ali od pleha; v prvem slučaji pribijejo okrog lepo okroglje in suhe
ploče od trdnega lesa (okoli */ a  palca debele) lesen rob, kateri sega okoli
G ali 9 milimetrov čez dno, in oblepijo vse na vse strani se stanijolom
ali zlato peno. Lesu škoduje posebno vlažnost; zoper to ga pa moreš
zavarovati s presušenjem in namazanjem z vročim oljnatim pokostom
(firnežem); pri tem se les malo vrže, zato ga poravnaj še jedenkrat se
skoblom in ga prevleci spet s pokostom. Pogačo vlij iz 5 delov šelaka,
1 dela terpentina in 1 dela voska.

Za tajanje vzemi novo glinasto posodo ali tudi medno ponvo, in
stajaj najpred terpentin in vosek nad zmernim, krog in krog jednakim
ognjem; še le potem pridevaj pridno mešaje polagoma šelak pri hujšem
ognji, čakaj pa zmerom toliko časa, da pridjano postane vsaj, kakor
kaša, mehko. Pred vlivanjem ogrej nekoliko skledico, jo postavi vodoravno
in nalij jo ravno do vrha. Ako se kje pokažejo mehurčki., jih lahko
odpraviš, ako držiš nad njimi razbeljeno železo, ali pa, ako jih odrežeš
z ostrim nožem.

3 *

36

Taki elektrofori dobe radi s časom razpoke; vendar jih popraviš, ako
obesiš 1 palec nad pogačo železen pleh, ki je večji od skledice, in na
njega deneš žareče oglje. Samo pazi, da na pogačo ne pride pepel.

Velikost elektrofora je okrog 3 do 5 decimetrov v premeru. Po-
krovec mora manjši biti od pogače, tako, da gleda pogača na vsako stran
vsaj za en palec izpod njega. Narediš ga lahko iz prav suhega lesa,
katerega krog in krog prevlečeš se stanjolom. Namesto steklenega roča
tudi lahko pritrdiš tri svilnate vervce, da ga moreš osamljenega vzdigniti
od pogače.

Kositernata skledica je napolnjena se smolno
pogačo, katera je po vrhu kolikor mogoče gladka.
Na pogači stoji plehnat pokrovec, ki ima v sredi
stekleni roč m  (glej pod.).

Poskus 10.  Tepimo pogačo z lisičjim repom
ali z mačjo kožo in postavimo na njo pokrovec.
Ako se dotaknemo z jedno roko pokrovca, katerega
z drugo od pogače vzdignemo, preskoči iz njega
električna iskra na približan prst.

Poskus 11.  Postavimo še jedenkrat na te¬
peno pogačo pokrovec, dotaknimo se ga z jedno roko, potem ga pa bližajmo
krogljici električnega nihala; pokrovec jo privlači in odbija. Drgnjen
steklen cilinder jo pa tudi odbija.

Elektrika na pokrovcu je pozitivna

Poskus 12.  Postavimo spet pokrovec na tepeno pogačo, in
vzdignimo ga proč, ne da bi se ga dotaknili s prstom; iz njega ne
skoči nobedna iskra na bližan prst.

Razlaganje.  Kakor nahajamo v železu obojna magnetizma (glej
gori o razdelbi magnetizmov), tako ste v telesih tudi obojni elektriki, kateri
se jedna drugo vežete, da se ne more nobedna na vnenjost z učinki razo¬
devati. Ako tepemo smolno pogačo z lisičjim repom, postane negativno
električna. Kakor hitro postavimo pokrovec na pogačo, privlači njena
negativna elektrika pozitivno v pokrovcu, negativno pokrovca pa odbija;
ta gre skoz roko v zemljo, ako se pokrovca s prstom dotaknemo, pozi¬
tivna pa ostane na pokrovcu, ker jo veže negativna elektrika pogače.
Kedar pa vzdignemo pokrovec od pogače proč, nij pozitivna elektrika na
nič vezana, zato preskoči v podobi iskre na bližani prst. — Ako se
poprej ne dotaknemo pokrovca s prstom, ko ga potem vzdignemo od
pogače, se spet obe elektriki pokrovca združite, in pokrovec se ne kaže
proti vnenjosti električen.

Zakon.  Akobližamo dober prevodnik elektrike elek¬
tričnemu telesu, postane na približanem kraji raz no i m e-
nasto in na drugem istoimenasto električen.

37

To prikazen imenujemo raz d el bo elektrik.

Kedar bližamo prst n. pr. pozitivno električnemu telesu, postane v
njem po razdelili elektrika, in sicer na bližanem konci negativna; ta se
hoče s pozitivno na telesu združiti, in to se zgodi, kedar se pokaže iskra.

Lejdenska ali Kleistova steklenica

je navadna steklenica (glej pod.), kakoršne imamo za vkuhavanje sadja
v slador; ona je od zunaj in od znotraj do treh četrtin svoje visokosti
oblepljena se stanjolom. Vrat je zamašen s čepom od plute ali od lesa;
skoz tega gre kovinska šibica, ki nosi na svojem gornjem koncu medno
krogljico, na spodnjem pa verižico, ki se more vsakako dotikati dna posode.

Posle us 13.  Vzemi tako stekle¬
nico v roko in pusti, da preskoči več
isker iz pokrovca elektroforovega na
krogljico steklenice; ako potem stekle¬
nico v jedni roki obdržiš, drugo pa
bližaš njeni krogljici, dobiš udarec, ka¬
terega hudo čutiš; in sicer huje, ako
pustiš več isker preskočiti iz pokrovca
na krogljico.

Itazlaganje.  Pozitivna elek¬
trika prehaja iz pokrovca in se razširja
po znotranjem stanjolovem oblogu; ta razdeli elektriko v vnenjem oblogu,
in sicer uhaja pozitivna skoz roko v zemljo, pozitivna in negativna obeh
oblogov se pa privlačite do stekla (glej pod. b,  kjer sta obloga zarad
jasnosti od stekla proč risana). Na ta način pa postane prostor na
znotranjem oblogu za novo elektriko, vsled česar steklenica mnogo elek¬
trike nabrati more. Na znotranjem in vnenjem oblogu ste obojni elektriki,
kterima steklo brani, da se ne zvežete. V tistem
trenutku pa, kedar zvežemo oba obloga z dobrim pre¬
vodnikom, n. pr. z rokama, se združite obe elektriki.

Steklenico moremo vender tudi izprazniti, da
nam ni treba samim občutiti udarca, če se poslu-
žimo izpraznovalca  (glej pod.), ki je iz medi
in previden se steklenima ročema m mf.  Ako se dotaknemo z jedno
gumbo b  vnenjega obloga, drugo b‘  pa bližamo krogljici steklenice, pre¬
skoči na to živa iskra.

Zveza več steklenic, tako zvana električna baterija,  more
dajati strašansko močne udarce. Živali moreš s takimi iskrami ubiti.
Udarec takih baterij more razdrobljevati lesene ploče, zažigati vinski
cvet i. t. d.

38

Huila ura in strelovodi.

Amerikanec Franklin je leta 1752 spustil med hudo uro navadnega
papirnatega zmaja (lintverna) v zrak; na vrhu zmaja je pil priostren
kovinsk drat, spodej na vrvci je pa visel ključ. Ko je čez nekoliko časa
bližal ključu prst, je iz njega preskočila iskra. Ta prikazen je še mnogo
bolj živa, če se vplete tanek drat v vrvco.

Na ta način so se prepričali, da so oblaki in zrak električni, in
sicer nekteri pozitivno, drugi negativno električni.

Blisk in grom.  Kedar preskočujejo električne iskre iz oblaka na
oblak ali pa na zemljo, pravimo, da se bliska.  Kar je praskot pri
preskoku električne iskre iz elektroforovega pokrovca, to je grom  o
hudi uri.

Blisk najraje trešči v stolpe, drevje, ostre vrhove i. t. d. in gre po
tistih telesih, katera ga bolje vodijo. Slabe prevodnike razdrobi, zažiga,
dobre pa včasih tako ogreje, da se raztope ali tudi razprše i. t. d.

Poslopja, barke in druge povišane predmete zavarujejo se strelo¬
vodi,  katere je izumil Amerikanec Franklin in z njim istočasno tudi
slavni Čeh Prokop Diviš, kateri je 15. junija leta 1754 postavil svoj stre¬
lovod blizo svojega farovža v Znojmu (Znaim).

Deli strelovoda so:

1) Visok železen drog, kateri ima na zgornjem koncu pozlačeno
ost iz bakra. 2) Odvod t. j. debel drat iz železa ali bolje iz bakra, ker
ne rjavi; ta je napeljan zunaj poslopja doli v zemljo na kak moker
kraj n. pr. v vodnjak.

Kedar trešči v strelovod, gre elektrika po železnem drogu in odvodu
v zemljo, kjer se zgubi. Jeden strelovod pa zavaruje samo malo okrožje,
čegar premer je po priliki dvakrat daljši od droga. Na velika poslopja
postavijo torej več drogov.

Varnostne naredbe. Da se zavarujemo pred treskom, si zapomnimo
kot glavni zakon: „Ogibaj se dobrim prevodnikom med hudo uro in misli
na to, da nijsi najvišja stvar v večjem okrožji. 11

V stanovanji ne stoj blizo stvari iz kovin in ne pri oknu. Boljše
je, da imamo odprta okna, ker se drugače, ako v sobo trešči, nepoško¬
dovane osebe zadušiti morejo. Dim in saje prevajajo elektriko dobro,
zato se o hudi uri ogibaj dimnikom in bolje je, ako ne kuriš.

Prav nevarna so posamezno stoječa drevesa ali gojzdiči na prostem
polji; zato ne išči zavetja pred viharjem in dežjem pod njimi. Bolje je,
ako stojiš blizo visokega drevesa, vendar vsaj 7 m. proč od njegovih
najdaljših vej. Ravno tako je nevarno, ako se skrivaš med hudo uro
pod kupe žita ali ustavljaš pri vodah. Pa ogibaj se tudi prostim plan¬
javam brez drevja, ker si, kot najvišja stvar, najbliže hudournemu oblaku.

39

Pri zbiranji te tvarine za višjo stopnjo ljudske šole nas je vodila
misel: „Blisk in grom je jako navadna prikazen, katere ne moremo pre¬
zirati v ljudskej šoli. Naša naloga je torej, da to prikazen osvetljimo;
za kar je treba o sledečem govoriti: O električni privlačnosti, električni
iskri, o prevodnikih elektrike, o hudi uri in o varnostnih naredbah zoper
to. Da predočimo jake učinke elektrike in še bolj njeno podobnost z
bliskom, smo pridjali še popis elektrofora in Lejdenske steklenice, ne-
ktere poskuse ž njima in ono, kar potrebujemo, da ju razumemo. Elek¬
tričnega kolovrata ne navajamo, ker se nam zdi za ljudsko šolo predrag;
elektrofor pa more učitelj sam narediti, kakor lahko v prejšnjem bereš.
Vse drugo o elektriki smo izpustili, ker nima nobednega praktičnega
pomena, akoravno mladino more jako razveseljevati.

Za srednjo stopnjo zahteva naš načrt: „Osnovne električne prikazni, -
huda ura in varnostne naredbe proti njej.“ Temu zadostujejo prvi štiri
poskusi in kar je povedanega o hudi uri in o varnostnih naredbah proti
njej. Že večkrat navedeni ministerski ukaz vender ne omeni teh prikazni
za srednjo stopnjo, akoravno se mnogokrat povračajo. Besede dr. Ne-
toliczka pa: „Der Schiller hat, ehe ihm ein eigenes Biichlein liber
Naturlehre in die Hand gegeben wird, die elektrische Natur der Geivitter
kennen gelernt. Bei dieser Gelegenheit musste der Lehrer bereits liber
einige elektrische Grunderscheinungen, liber gute und schlechte Elektri-
citiitsleiter, das Ueberspringen der Funken zu guten Leitern u. a. erwahnen“
govore za načrt. Akoravno bi nam navajanje te prikazni (bliska in groma)
in njenih učinkov brez razlaganja na srednji stopnji najljubše bilo, pre¬
pustimo vender razsodbo vsakemu samemu.

G. Sprijemnost (adhezija.)

Poskus 1.  Položimo gladki stekleni ploči jedno na drugo! Ako
ji hočemo ločiti, čutimo nekak vpor.

Poskus 2.  Zmočimo te dve stekleni ploči in ji položimo potem
skupaj. Ako ji hočemo ločiti, čutimo še večji vpor.

Poskus 3.  Ponavljajmo ta poskus z dvema gladkima lesenima
dilicama, opazevali bomo isto!

Poskus 4.  Vtakni prst v vodo; prst je moker in na konci visi kaplja.

Kedar se dotikujejo telesa skuša neka privlačna sila njihova delca
skupaj držati tako, da se večkrat sprijemljejo. To silo imeuujemo spri¬
jemnost.

Kedar se kapljine primejo trdnega telesa, pravimo, da je zmočijo.
N. pr. voda zmoči obleko. Nekaterih teles voda ne zmoči n. pr. tolšče.

40

Sorodne prikazni.  Moka se prijemlje mlinarjeve obleke. Prah
obvisi' na obleki in tudi na stropu sobe. Saje se držč dimnika in lonca.

Uporaba.  Sprijemnost porabimo pri pisanji s tinto na papir, s
krejdo na tablo, pri pozlačevanji in posrebrevanji, pri malanji in mazanji,
pri belitvi, lepitvi, klejitvi, zidanji itd.

Vaje.

Zakaj devljejo konce iz popirja med steklene ploče za zrcala, kedar
jih pokladajo jedno na drugo? — Zakaj teče voda po loncu doli, kedar
jo izlivamo iz njega? — Kedo ve še druge primere, pri katerih je sam
sprijemnost opazeval? —

Poskus 5.  Ako utaknemo prav ozko stekleno cev v vodo, se
voda v cevki prizdigne tako, da v njej stoji više kakor v posodi.

Razlaganje.  Voda in steklo se sprijemljeta, in ker je cevka
ozka, se podpirajo nasproti ležeče stene in vlečejo vodo kviško. —

Prav ozke cevke imenujemo lasovite cevke,  in silo, vsled katere
se kapljine v njih kvišku vzdigujejo, lasovitost (kapilarnost).

Poskus 6.  Uteknimo košček sladorja na spodnjem koncu v vodo;
voda se dviguje kviško, da zmoči ves slador.

Isto ponavljaj s koščkom pivnega papirja, in opazeval bodeš isto.

Zakon.  Luknjičava  telesa upijajo kapljine z veliko  silo.

Luknjice teh teles narejajo namreč brezštevilno množino nepravilno
nakopičenih lasovitih cevk.

Te prikazni so jako priproste, katere opazujejo otroci mnogokrat.
Celo na spodnji stopnji jih ne prezirajmo, kedar se ponuja priložnost,
da jih omenjamo, ker s tem vadimo učence v opazevanji prikazni, ter
jih pripravljamo za višjo stopnjo. Ako torej to tvarino, katero bi v
njenej celoti  najraje prepustili višji stopnji, v berilu nahajamo, jo
moramo na srednji stopnji osvetljevati tako, kakor je v prejšnjem za
višjo stopnjo izvršena, k večemu če izpustimo prikazni o lasovitih cevkah.

Skušnja.  Videli ste go¬
tovo že delavce, kateri so velik
kamen dalje valili. Vtikali so
dol drog (vržel) pod kamen in
ga naslanjali na neko podklado,
da so ga vzdigavali ter valili
dalje. (Glej pridj. pod.)

41

Podobno napravo v malem vidite tu. Negibčen drog je na nepre¬
mično podklado tako naslonjen, da ga moremo krog nje gori in doli

vrteti; imenujemo ga vod*). Naš vod je
razdeljen v jednake dele. (Glej pridj. pod.)

Poskus 1.  Obesimo na jedni strani
voda utež, na drugej strani jo pa z roko
vzdigujmo kviško.

Razlaganje.  Ta vod prijemljete dve
sili, kateri skušate, da bi ga v protivnih
merili obračali; silo, katero premaguje roka
(v tem slučaji utež) imenujemo breme;
silo pa, katera premaguje breme (tukaj
silo roke), imenujemo silo (v ožjem po¬
menu). — Ko bi namesto roke obesili
drugo utež na vod, bi ta ravno tako pre¬
magovala breme, iz česar sledi, da moremo
za silo (v ožjem pomenu) tudi utež vzeti. Mesto, kjer je vod podprt,
imenujemo njegovo podporišče,  in mesti, kjer sili prijemljete vod,
pri jemal išči (grabiš  či) sil. Saksebnost podporišča in prijemališča
imenujemo vodovo ramo**);  in sicer imamo dve rami: ramo sile
in ramo bremena.

Jednakoramni vod.

Poskus 2.  Obesimo na jedni strani voda 1 Dg., vod se nagne, ali
kakor tudi pravimo, vod pride iz ravnotežja. Obesimo pa še na drugi
strani I Dg. v istej oddaljenosti od podporišča, vod se povrne v vodo¬
ravno lego ali v ravnotežje.

Isto opazujemo, ako vzamemo uteži po 2 Dg. ali 3 Dg. itd.

Razlaganje.  V teh slučajih ste vodovi rami jednaki, zato ta
vod imenujemo j ednakoraraen vod.

Zakon.  Jednakoramen vod je v ravnotežji, ako je sila
jednaka bremenu.

Kramarska vaga.

Najimenitnejša uporaba jednakoramnega voda je kramarska ali na¬
vadna vaga. Sestavljena je iz p r e č k e (g r e d e 1 n i c e) in iz dveh skledic;
jeklena os z ostrim robom deli prečko na dve jednako dolgi rami in
dopušča, da se vod kolikor mogoče lahko vrti okrog nje na podlagi
iz jekla.  V sredi prečke stoji navpično na njo mala šibica, tako ime¬
novan jeziček,  kateri kaže natanko, za koliko se je uklonila prečka
iz vodoravne lege.

*) Ako položiš črtalo čez rob tristranske prizme tako, da je v ravnotežji,
imaš tudi v6d, s katerim moreš narejati poskuse.

**) Tu si mislimo, da sili prijemljete vod pravokotno, kar je v sledečih po¬
skusih v resnici.

42

Kedar kupuješ vago, glej, da ima te-le lastnosti. 1) Prečka mora
biti toliko trdna, da se ne pregne. 2) Prečka mora ostati v vodoravni
legi, ako obe skledici od nje izsnameš. 3) Prečka ne sme izpremeniti
vodoravne lege, ako deneš v skledici jednaki uteži in če tudi skledici z
utežima vred zamenjaš, t. j. ji na druga konca prečke obesiš. 4) Vaga
mora biti občutljiva, t. j. da že vidno omahne, ako položimo le malo pre-
težo v jedno skledico.

Raznoramni vod.

Poskus 3.  Obesimo 12 Dg. na prvo kljukico od podporišča proč.
Ako obesimo na drugi strani na drugo kljukico G Dg., ali na tretjo 4 Dg.,
ali na četrto 3 Dg. itd., ostane vod v ravnotežji.

Poskus 4.  Ako pa 12 Dg. na drugo kljukico obesimo, moramo
na drugi strani 6 Dg. na četrto, ali 4 Dg. na šesto, ali 3 Dg. na osmo
kljukico obesiti, da ostane vod v ravnotežji.

Zakon.  Razno rame n vod je v ravnotežji, ako je rama
sile tolikokrat daljša od rame bremena, kolikokrat  je
breme večje od sile.

Uporaba.  Raznoramni vod rabimo brezštevilno mnogokrat, n. pr.

kakor vržel, zavora, škarje,
klešče, ključ itd. Pridjana
podoba nam kaže vago
s kembelji ali rimsko
vago, pri katerej je breme
obešeno na krajšo ramo
vodovo, med tem ko se
kembelj da premikati po
daljej rami BC; poslednja
je se zarezami razdeljena
na jednake dele, in lahko
je previditi, da se Q
mora tim dalje od vrtišča
pomakniti, čim večje je
breme.

Vaje.

Izračunaj te-le naloge:

43

Kedaj morata dečka na gugalnici jednako dalječ od podporišča proč
sedeti, kedaj razno dalječ?

Jcdnoramni vod.

Ako ležite grabišči sil obe na isti
strani podporišča, imamo j e d n o r a m e n
vod (glej pridj. pod.). Tudi za ta vod
b  velja isti zakon kakor za raznoramni vod.
Uporaba tega voda so: tačka, nož,
slamorezna kosa, podložnik kolovrata
in slamoreznice, luskač orehov itd.
Kakor to tvarino pregledujemo in
presukavamo, se ne moremo na nobeden način za to ogreti, da bi jo
porabili za srednjo stopnjo ljudske šole. Ko bi pa le skušali o njej
na tej stopnji poučevati, bi mogli to storiti tako: „Z vrželjo velike skale
laglje dalje valimo, kakor brez nje; s kleščami laglje žrebelj izderemo iz
stene, kakor se samo roko; ključ rabimo, da zapiramo in odpiramo duri,
omare, miznice itd.; se škarjami strižemo papir, platen in druge stvari itd.“
Na ta način bi že mogli o tej tvarini pri priložnosti govoriti; pa primer¬
jati jih z vodom in kazati, kateri zakon je pri njih vseh veljaven, to je
preveč zahtevano. Ljubše bi nam že bilo, ko bi načrt navajal samo jed-
nakoramen vod, ker zakon o njem je lahko umljiv in razlaga navadno
vago, katero učitelj že pokazati mora, ko govori o uteži t. j. v prvem
šolskem letu.

I. Občevalne posode.

Posode, katere so tako skupaj staknjene, da tekočina, ako jo vlijemo
v jedno izmed njih, v vsako posodo teči more, imenujemo staknjene
ali občevalne posode  (glej prid. pod.).

Poskus.  Ako vlijemo v občevalne po¬
sode vode, stoji ona v vseh jednako visoko.

Isto opazujemo, ako vlijemo v take po¬
sode vinski cvet, mleko i. t. d.

Zakon.  V občevalnih posodah
•stoji tekočina v vsakej jednako
visoko.

Uporaba.  Vodovodi, škropilnica, čajnik i. t. d. so občevalne posode.

Vodometi.

Vodomete nam osvetljuje taka-le naprava. Kakih 80 cm. dolga in
1 cm. široka cev je dvakrat tako zakrivljena, da ima dve vertikalni rami,

44

izmed katerih je jedna 60 cm., druga pa 2 cm. dolga; na vodoravni del
cevi pride kakih 15 cm. dolgosti. Krajša rama ima na konci malo
luknjico, na daljši je pa nataknjen lijak s pomočjo cevi iz kavčuka.

Poskus.  Napolni to napravo z vodo in odmaši
potem krajšo ramo; voda brizga kviško.

Razlaganje.  Ko bi bila druga rama ravno
tako visoka kakor prva, bi voda v obeh jednako vi¬
soko stala; ker je pa krajša, se skuša voda vse jedno
v njej jednako visoko vzdigniti kakor v prvi rami.
Vender ne brizga tako visoko, ker padajo na njo
a  kaplje nazaj in iz druzih uzrokov.

Tak vodomet vidimo v Ljubljani. Zadej za
~ gradom pod Tivoli se nabira voda v jerinu (bajerju),

iz katerega je napeljana po ceveh doli v vrt pred gradom do vodometa.
Blizo Potsdama nabirajo vodo v jerinu vrh neke gore, kamor jo vzdi-
gavajo s parnim strojem iz reke Havel. Iz jerina jo prevajajo po železnih
ceveh pod zemljo do vodometa, kjer brizga 36 m. visoko.

Zemeljski skladi so zelo razprostrti in večkrat v veliko kotlino
zariti. Ako so ti iz ilovice, gline ali celega skalovja, držč vodo, da ne
more dalje v zemljo. Nad tako vododržno plastjo ni le rahla zemlja,
ampak je še kakova druga vododržna plast, tako da obe narejate globoko
zakrivljeno posodo, v kateri se voda nabira in k večemu na konci vodo-
držnih plasti polagoma odteka, če se prverta gornja vododržna plast,
primerna je luknja rami občevalnih posod,- iz katere se voda navadno
visoko vzdiguje. Take vodnjake imenujejo artoiske  (beri artoaske)
studence,  ker so jih v severni Francoski pokrajini Artoisi (beri Ar-
toazi) najprej (leta 1126) napravljali.

Ta tvarina je sicer lahko umljiva in torej pripravna za srednjo
stopnjo, vender zadostujemo smislu šolskega zakona in sploh zmožnosti
učencev bolje, ako jo prepustimo višjej stopnji.

K. Heronova buča, steklenica za izbrizganje, natega.

Mala zamašena steklenica je na pol napolnjena z vodo; skoz za¬
mašek je utaknjena lesena ali steklena cev skorej do dna in zamašek
ne sme nikjer prepuščati zraku. Tako napravo imenujemo Heronovo
bučo.  (Heronsball.)

45

P o sle us 1.  Ako skoz cev v steklenico z ustmi močno pihamo,
brizga voda precej silno iz posode (glej prid. pod.).

Razlaganje.  Ko pihamo v steklenico, zgoščujemo v
njej zrak, ki se hoče raztegovati, ter tlači na vodo, katero
žene skoz cev iz steklenice. To razteganje zraka imenujemo
njegovo r a z p e n j a v o s t.

Steklenica za izbrizgan  j e je podobna Heronovi
buči, samo da je cev, ki gre blizo dna, zunaj napošev zakriv¬
ljena; zraven te cevi v zamašku je pa še druga pravokotno
zakrivljena, ki pa ne seže do vode v steklenici.

Poskus 2.  Ako pri pravokotno zakrivljeni cevi pihamo
v steklenico, brizga voda pri drugi ven. (Zakaj V)

Poskus 3.  Napolnimo steklenico z vodo in jo prekucnimo v po¬
sodo z vodo. Vsa voda ostane v steklenici.

Razlaganje.  Zrak tlači na vodo v posodi in jo pritiska v
steklenico.

Natega  je cevi podobna posoda (glej prid. pod.), ki je
zgorej in spodej nekoliko ožja in na obeh konceh odprta.

Poskus 4.  Ako natego potopimo v vodo, napolni se z
njo, in ako zdaj zgornjo luknjo s prstom začepimo, zamoremo
natego prizdigniti kvišku, tako da ne teče iz nje voda. če pa
zgornjo luknjo odmašimo, teče voda iz nje ven.

Razlaganj e.  Zrak stoji več milj visoko nad zemeljskim
površjem; njegove zgornje plasti pritiskajo na spodnje, ter v
teh zgoščujejo zrak. Vsled razpenjavosti se pa skuša zrak
raztegati in pritiska na telesa od vseh strani. Tako pritiska
tudi od spodej na vodo v nategi in je ne izpusti iz nje. Ako
pa natego od zgorej odmašimo, pritiska zrak tudi od zgorej na vodo in
sicer ravno tako močno kakor od spodej, in voda pade iz cevi, ker
je težka.

Natege imajo včasih podobo precej dolge cevi, katera ima na zgor¬
njem konci okrogljo bučo s kratko cevjo. Pri porabi utikajo dolnji konec
te naprave v tekočino in izsesavajo zrak iz nje; vnanji zrak potem pri¬
tiska tekočino v bučo in jo napolni ž njo. Tako natego imenujejo
nases  (Saugheber).

Ako kupico zvrhoma napolnimo z vodo, s papirčkom pokrijemo in
potem prekucnemo, ne teče voda iz nje. (Zakaj ?)

Tako bi poučevali na višji stopnji o tej tvarini. Za srednje je pa
skorej ne moremo priprostejo narediti; k večemu, ako bi samo naprave
popisovali in prikazni s poskusi poočitovali, ne da bi jih potem razlagali,
kar bi pa ne svetovali. Ministerski ukaz 20. avgusta 1870 pa zahteva
„zračni tlak“ (barometer, pumpe). Naš načrt se torej razloči od tega

46

ukaza, in smemo reči na bolje. Ako namreč hočemo zračni tlak dobro
osvetliti, moramo poprej govoriti o razpenjavosti zraku, katero osvetlimo
s Heronovo bučo in tudi se steklenico za izbrizganje, kakor to stori
dr. Criiger. Potem moremo z dobrim vspehom govoriti o zračnem tlaku,
barometru i. t. d. Da pa podamo čestitim bralcem v tem spisu tudi vse
to izvršeno, kar ministerski ukaz za srednjo stopnjo zahteva, hočemo še
govoriti o barometru in o pampah. Tudi te tvarine ne moremo na teh
stopnjah različno razpravljati; zato bi nam pa bilo skorej ljubše, ako bi
jo sploh višjej stopnji prepustili.

Barometer (tlakomer)

ni druzega kakor steklena cev nekoliko milimetrov široka in okoli 90 cm.
dolga, katera je navadno na dolnjem konci zakrivljena in razširjena v
posodo, ki je podobna hruški (glej prid. pod.), na gornjem
konci je pa zavarjena. Cev napolnijo z živim srebrom
tako, da nad tem v njej ni čisto nič zraka, ko je prekucnejo
v lego, katero nam kaže podoba. *) Živo srebro se v
cevi zniža do neke posebne točke, ki leži okoli 28 palcev
ali 76 cm. visoko nad površjem živega srebra v posodi-
To daljavo imenujemo tlakomer no višino.  (Zakaj
stoji živo srebro v cevi više, kakor v posodi?) Cev je
pritrjena na leseni dilici in posoda je zaprta v omarici,
da je zavarovana pred poškodovanjem. Na deski sami
je pa merilo, katero meri tlakomerno višino.

Opaževanje.  Opazuj tlakomerno višino v šoli,
kedar je lepo in kedar je slabo vreme in zapiši si vselej
to višino. Videl boš, da se zračni tlak spreminja; o
vlažnem vremenu je manjši in o lepem in suhem večji.

Barometer rabijo, da merijo ž njim zračni tlak,
določujejo vreme i. t. d.

Pri nas prinašajo severovzhodnjaki navadno lepo
vreme; ti prinašajo suh in hladen ter zgoščen in težek
zrak, ker prihajajo iz mrzlih krajev, zato se vzdigava
barometer. Jugozahodnjaki vlečejo čez tople dežele in
velika morja in prinašajo slabo vreme; zrak je moker in
lahek, zato barometer pada. Iz vzdigavanja in padanja
barometra moremo torej sklepati na dobro in slabo vreme;
zato nahajamo na merilu navadnega barometra mnogokrat
napisano „lepo, spremenljivo, dež itd.“. Ker pa še druge
okolščine vreme določujejo, tudi včasih dežuje, akoravno barometer
visoko kaže.

*) Nagni previdno barometer v vodoravno lego; živo srebro gre do konca cevi,
iz česar sledi, da nad njim nij zraka.

47

Vaje.

1 kub. cm. živega srebra tehta 13'6 gramov. — Koliko tehta 76 kub. cm.
živega srebra? — Kolik je tlak zraku na J □cm.? — Kolik je tlak zraku
na 1 m. dolgo in 7 dm. široko mizo? — Kolik je tlak zraku na odrašenega
človeka, ako je njegovo površje l ‘2Qm ? — Koliko dolga bi morala biti
cev barometra, ko bi jo napolnili z vodo namesto z živim srebrom?

I' u m p e.

Ako hočemo nasčs napolniti z vodo, moramo zrak iz njega z ustmi
sesati. To se pa more še drugače zgoditi, kakor n. pr. pri brizglji.
Brizglja je cev zamašena z gibljivim batom; ako jo utaknemo v vodo
in bat potegnemo kvišku, pritiska zrak vodo za njim v brizgljo. Gibljivi
bat namestuje sesanje z ustmi.

Sesalni smrk ali pumpa sesaljka
(glej prid. pod.) obstoji iz cevi D,  katero ime¬
nujemo škornjico;  ta cev ima na strani cev
za iztok  E  in v njo moli sesalna cev B , ka¬
tero od zgorej zapira zaklopnica C.  V škornjici
se giba gori in doli na drogu F  prevertan bat
z zaklopnico II.  Vsa ta naprava stoji v vod¬
njaku A.

Poskus.  Ako gibljemo bat gori in doli,
se voda pri cevi za iztok iztaka.

Ra sl a g anj e.  če gre bat navzgor, se
zrak pod njim razredči; zavolj tega se zaklop¬
nica II  zapre, vnanji zrak pa pritiska vodo po
sesalni cevi prizdignivši zaklopnico G  v škornjico.
Ko gre bat navzdol, pritiska na vodo v škornjici
in zapre zaklopnico C, a voda, ki je nad njo,
prizdigne zaklopnico H  in stopi skoz bat v gor¬
nji del škornjice. To se ponavlja v§akikrat,
kedar gre bat gori in doli, in voda stopa kvišku,
dokler ne doseže cevi za iztok, kjer se iztaka.

Kako visoko moremo s tako pumpo vodo dvigavati? — Ako je treba
vodo iz velikih globočin ali v ravno tolike visočine vzdigovati, rabijo
zatotlačilni smrk (pujnpo tiskaljko).  Ta se od sesaljke raz¬
ločuje le v tem, da njen bat nij prvertan, zato je pa zaklopnica v po-
stranskej, v vzvodnej cevi,  katero moremo napeljati kakorkoli visoko.
Bat tlači vodo v vzvodno cev in v njej kvišku. Ako je tlak dovolj
silen, moremo vodo poljubno visoko vzvajati.

48

L. Klin, sravf.

Videli ste že klin, katerega zabija drvar v les, kedar ga hoče
razcepiti. Klin iina na jednem koncu oster rob, na nasprotnem je plošat,
imenujejo ga hrbet, da na njega lahko udarjajo s kladvom ali pa s kijem.

Skušnja.  Drvar zabija klin laglje v les, ako ima klin ožji hrbet.

Nož, sekira, dlet, žrebelj, lemež, zobje i. t. d., nijso nič druzega
kot klini, katere rabimo, da razdeljujemo telesa.

Klin pa tudi rabimo za vzdigovanje bremen, za zagojzdo, za stiskanje.

Šravf le razumemo lahko, ako govorimo o strmini, kar pa ni,j
zahtevano v našem načrtu. In ko bi že o njem govorili na srednji
stopnji, moremo le omenjati, da navadno obstoji iz dveh delov: iz matice
in vijaka (vretena),  kateri se z njo popolnoma vjema. Vsied silnega
trenja, ki se pri teh dveh delih godi, ga uporabujcjo za priterjevanje in
zvezavanje stvari. Rabijo ga pa tudi za stiskanje, za vrtanje (svedro) i. t. d.
Boljše je vendar, ako govorjenje o strojih prepustimo višjej stopnji iz
uzrokov, kakoršne smo že mnogokrat navedli.

M. Postajanje zvoka.

Poskus 1.  Ukleni pletilno iglo prav trdno na jednem koncu, na
drugem jo pa pregni iz njene ravnotežne lege, pletilna igla se giblje tje
in sem. Ako jo pa tako ukleniš, da se more le krajši konec tje in sem
gibati, slišiš, da poje, ko se giblje.

Poskus 2.  Ako napeto struno vzdigneš iz njene vodoravne lege,
da se trese, tudi poje.

Poskus 3.  Udari na zvon, da poje. Ako med tem položiš rahlo
svoj perst na njegov rob, čutiš, da se njegovi delki tresejo.

Razlaganje.  Vse, kar čujemo se slišalom, imenujemo zvok.

Zakon.  Zvok postane, ako sedelki kakega telesa tje
in sem gibljejo (tresejo).

Ako udariš z glasbenimi vilicami ob mizo, tudi zapojejo, ker se
tresete njeni rami.

Zvočne prikazni že moremo na nižji stopnji pri priložnosti navajati.
Razlaganje zvoka bi pa vendar boljše pripustili iz že navedenih uzrokov
višji stopnji, akoravno njegovo postajanje tudi že na srednji stopnji lehko
omenimo.

49

N. Čiščenje kalnih tekočin s precejanjem.

Vzemi polo pivnega papirja, izreži iz njega okrogli kos, pregni ga
dvakrat navskriž, in utakni tako narejen lijak od papirja, cedilo, v lijak
od stekla. Med papir in steklo deni nekoliko lesenih palčic, da se ne
dotikata. Stekleni lijak utakni potem v vrat steklenice tako, da more
uhajati zrak iz steklenke, kedar treba.

Poskus 1.  Deni v čisto vodo toliko prahu zdrobljene krejde, da
je voda motna. Vlij to vodo potem v cedilo. V steklenici je čez ne¬
koliko časa spet čista voda.

Jednake poskuse moreš narejati, ako deneš v vodo prah iz gline,
zdrobljeno oglje i. t. d.

Razlaganje.  Pivni papir ima luknjice, skoz katere mora voda
teči, a nerazproščene stvari, kakor prah, oglje i. t. d. pa ne, zato ostanejo
v cedilu.

Akoravno precejanje v življenji nij brez važnosti, vender si ne
moremo misliti, zakaj nahajamo to tvarino v načrtu, katere ne sprejem-
ljejo celo knjige, namenjene za višjo stopnjo. Nij pa težko umljiva in,
ko bi se tvarina ne kopičila zmerom bolj, bila bi za srednjo stopnjo
pripravna.

0. Razprost.

Poskus 1.  Ako denemo slador v vodo, ga je zmerom manj videti
in na zadnje čisto nič; voda pa postane sladka.

Isto opazujemo, ako denemo soli, galuna i. t. d. v vodo; voda pa
postane slana, ali ima okus po galunu i. t. d.

Zakon.  Voda razproščuje razna telesa.

Razlag anj e.  Mnogo teles, katera vpijajo tekočine, se spremeni
v teh tudi v tekočo snov; telesa se razproste v tekočini, ker tekočina
vleče delke trdega telesa v svoje luknice vsled silne sprijemnosti, ter
jih razdeli po celej tekočini. Tekočino z razproščenim telesom vred
imenujemo razprost,  tekočino samo pa prostllo.

Voda je prostllo za slador, sol, soliter i. t. d., pa ne za žveplo in
smole. Vinski cvet je prostilo za smole, eter za tolšče i. t. d.

Poskus 2.  Devajmo sol v vodo, zapazili bomo, da čez nekoliko
časa voda ne more več razproščevati soh.

Isto opazujemo pri drugih telesih.

Načrt za prirodosl.

4

50

Zakon.  Prostilo razprosti od vsakega telesa legotovo
množino.

Razlaganje.  Razprost, katera ne more več od razproščenega
telesa razprostiti, imenujemo nasičeno.

Za srednjo stopnjo zadostuje poskus 1. do razlaganja.

P. Zrak, voda.

Rešitev te naloge za srednjo stopnjo nahajamo v drugem berilu za
ljudske šole stran 103 oziroma 77. Na višji stopnji bi pa pokazali, da
zrak obstoji večinoma iz dveh plinov, kisleca in dušca (glej pripravljalne
poskuse za potapljalski zvon). Omenili bi potem natančneje, da nahajamo
v njem še malo množino drugih snovi, več ali manj vodenih par, 4 dele
ogljenčeve kisline na 10.000 delov zraka, 1 del amonijaka na 1,000.000 delov
zraka, prahu i. t. d. — O vodi bi pa še navajali, da je sestavljena iz
16 delov kisleca in 2 delov vodenca; govorili bi o mehki in trdi vodi,
o pitni vodi in o deževnici, o rudnih in o zdravilnih vodah.

R. Ogljenčeva kislina.

Ogljenčevo kislino narejamo v plinjaku najpriležnije iz snovi, katera
obstoji iz ogljenčeve kisline in apna  n. pr. iz krejde ali apnenca.
Plinjak je steklenica na vratu neprodirno zamašena z zamaškom, skoz
katerega gre blizo do dna steklenice lijakova cev b  (glej prid. pod.) in

ravno pod zamašek plinovodna cev c.

Poskus 1.  V plinjak denimo razdro¬
bljene krejde, vlijmo na njo vode in potem
prilijajmo skoz 1 'javnik polagoma žveplene
kisline (hudičevega olja). Izgnana ogljenčeva
kislina uhaja iz krejde v mehurčkih šumeča
in kipeča skozi plinovodno cev, v steklenici
pa ostane žveplenokislo apno (malec ali gips).
Drugi konec plinovodne cevi seže pod vodo
kake posode; tu jo moramo v druge posode
napolnjene z vodo loviti, kamor v mehurčkih
uhaja.

51

Poskus 2.  Goreče telo, utaknjeno v posodo z ogljen-
čevo kislino napolnjeno, tekoj ugasne (glej prid. pod.).
Ravno tako se v njej zaduše ljudje in živali.

Poskus 3.  Nagni posodo z ogljenčevo kislino na¬
polnjeno v drugo posodo; goreča sveča v tej posodi ugasne.

Ogljenčevo kislino moremo prelivati, kakor
vodo, iz posode v posodo; onajetežjaodzraka.

Poskus 4.  Nalij steklenico napolnjeno z ogljenčevo
kislino na pol z vodo, zamaši jo s prstom in pretresuj
vodo; prst sili v steklenico, in ko jo odmašiš, slišiš nek
pok. Voda je postala kiselasta.

Razlaganje.  Voda upija ogljenčevo kislino, in ko odmašiš še ste¬
klenico, plane na mesto ogljenčeve kisline zrak v njo, zato nastane pok.

Poskus 5.  Prevajaj skoz plinovodno cev ogljenčevo kislino v ap¬
neno vodo; prej čista voda postane motna, čez nekoliko časa pa spet čista.

Razlag anje.  Ogljenčeva kislina se spoji z apnom v ogljenčevo
kislo apno, katero se v vodi ne razprosti; ako pa privajamo v vodo še
več ogljenčeve kisline, razprosti ta voda, v kateri je ogljenčeva kislina
razproščena, ogljenčevo kislo apno in postane čista.

Poskus 6.  Pusti, da v steklenici sveča nekoliko časa gori in
prilij potem apnene vode in stresaj; voda postane motna.

Zakon.  Pri gorenji se dela ogljenčeva kislina.

Poskus 7.  Pihaj skoz stekleno cev v apneno vodo, voda postane
motna.

Zakon.  Pri dihanji razvija se ogljenčeva kislina.

Zbrane lastnosti ogljenčeve kisline in njeno nahajanje.

Ogljenčeva kislina je plin brez barve, bodečega duha, pa kislestega
okusa. V njej ne more goreti nobedno telo in tudi dihanje je nemogoče.
Ona je gosteja od zraka in se razprosti v vodi. Z apnom se rada spaja.
Ogljenčeva kislina se neprenehoma nareja pri dihanji, pri vrvežu in sploh,
kjer gnjijo in gore ogljenata telesa. Po kletih in hramih, kjer mnogo
mošta ali piva vre, je po tleh rada skoro čista ogljenčeva kislina, in
večkrat se je prigodilo, da se je v tacih prostorih zadušil človek pri-
pognivši se pri kacem.. delu. Hrami morajo tedaj o vrenji biti odprti,
da je veter prepuhava in odnaša škodljivi plin; tudi je dobro v vodi
razmočiti živega apna in potem belež politi po kleti. Tako apno neznano
hitro posrka ogljenčevo kislino. Ogljenčeva kislina puhti večkrat iz
zemeljske globočine, kakor drugod izvira voda. Večkrat se tudi zbira v
globokih vodnjakih in štirnah, in po rudnikih, kjer se dostikrat gode
nesreče. — Kjer se v zemlji voda sreča z izvirom ogljenčeve kisline,

52

se je tako navzame, da postane kiselasta in se potem tudi kiselica ali
slatina imenuje. Na Slovenskem imamo take slatine po Slovenskih goricah,
v okolici Rogaškej in Slovenograškej na Štajeru in v Beli blizo Železne
Kaplje na Koroškem.

Ogljenčeve kisline imajo tudi mnoge pijače, n. pr. mlado vino, pivo,
šampanjec.

Ta tvarina za srednjo stopnjo nij pripravna. K večemu, ako omen¬
jamo nektere njene lastnosti brez poočevanja, kar bi pa na nobeden
način ne svetovali.

8. Gorenje.

Žveplenka ima na koncu lesenega klinčka žveplo pomešano s
fosforom.

Poskus 1.  Ako drgnemo užigalni klinček ob zid, se uname fosfor,
čez nekoliko časa žveplo in potem les.

Razlaganje.  Z drgnenjem ogrejemo fosfor toliko, da se uname;
goreči fosfor ogreva žveplo, katero se spet uname, in fosfor in žveplo
ogrevata še bolj les, kateri na zadnje tudi začne goreti.

Toplino, pri kateri se telesa užgo, imenujemo užigalno toplino.

Zakon 1.  Telesa le gore, ako so do užigalne topline,
ogreta.

Zakon 2.  Raznatelesaimajo različnoužigalnotoplino

Poskus 2.  Ako čez gorečo svečo na mizi povezneš cilinder za
lampe, ona kmalo ugasne. Deni pa svečo med dva lesena konca in
postavi na nju cilinder za lampe, sveča gori neprenehoma; dim tleče
kresilne gobe gre od spodej v cilinder notri, nad cilindrom se pa vzdigava
kvišku. Porabljen zrak uhaja skoz cilinder, v katerega od spodej čist
zrak prihaja.

Zakon.  Gorenje je le mogoče, ako more zrak do go¬
rečega telesa.

Navadna goriva so: les, premog, šota, olje, loj i. t. d.

Pri gorenji razvija se mnogo toplote, katero porabimo pri kurjavi.

Ogenj pa ugasnemo:

1) Z ohlajevanjem gorečega telesa pod užigalno toplino; 2) z
zadušenjem, to je, ako zabranimo, da ne more zrak do gorečega telesa.

Vaje.

Zakaj ugasne ogenj, ako ga polijemo z mrzlo vodo? Zakaj v dim¬
niku neha goreti, ako ga zamašimo z mokro plahto? Zakaj goreče
kameno olje najlaglje ugasnemo, ako ga zasujemo s pepelom ali peskom.

53

To tvarino zahteva tudi ministerski ukaz za srednjo stopnjo, za
katero je ona res tudi pripravna.

Na višji stopnji bi še omenili nekoliko o kemičnih presnovah,
katere se vrše pri gorenji.

Konečna beseda.

Ako zberemo na kratko izražene misli o tej tvarini namenjeni za
srednjo stopnjo, pridemo do sledečega.

V tem načrtu je:

1) Tvarina, katera ponuja prikazni za navajanje brez poskusov,
kakor: trda, tekoča, plinjava, mehka, trda, krhka in prožna telesa,
prevajanje toplote, blisk in grom (učinki), razni zvoki.

2) Tvarina, katero poočitujemo se skušnjo in s priprostimi poskusi,
kakor: deljivost, razteg teles vsled toplote, termometer, veter, propuh,
tajanje, jzparivanje, izhlapevanje teles, megla, oblaki, dež, sneg, sodra,
toča, rosa, slana, razprost, gorenje in gašenje.

3) Tvarina, katero bi še lehko poočitovali, a rajše na tej stopnji
izpustili, ker se za njo preveč nabere, kakor: odkap, občevalne posode,
vodometi, Heronova buča, steklenica za izbrizganje, natega, postajanje
zvoka, čiščenje kalnih tekočin.

4) Tvarina, katero pripustimo višjej stopnji, kakor: (neprodirnost),
magnetizem, elektrika, vod, klin, šravf, ogljenčeva kislina.

Pri tej priložnosti hočemo navesti nek primer, kateri nam jasno
kaže, kako moramo paziti pri izbiranji fizikalne tvarine za ljudsko šolo.
Nekega dne gresta dva dečka po ulicah; jeden izmed njih razlaga dru¬
gemu, kako nastane blisk. „Na nebu je magnetičen  oblak, ta se
bliža drugemu, v d ari ob njega in tako postane blisk*. On zamenja
pojme magnetičen in električen in nazadnje pa vendar razlaga, da je
vdarec oblakov uzrok iskre, blizo tako, kakor krešemo iskre iz kremenca
z jeklom.

*

/

Stran

Vvod.1

A. O skupnosti teles.3

a) Trdna telesa.3

b) Tekoča telesa.'.4

c) Zrakasta ali plinjava telesa.4

B. Prostornost, luknjičavost, neprodirnost, deljivost.7

a) O prostornosti.7

O razteznosti na dolgost.7

Primerjanje raznih reči na dolgost.8

Merjenje.8

b) O luknjičavosti.9

c) O neprodirnosti (potapljalski zvon).9

Pripravljavni poskusi za potapljalski zvon.11

Potapljalski zvon.12

d) 0 deljivosti.13

C. Učinki toplote..14

a) O raztegu vsled toplote (toplomer, propuh in veter) ... 14

Toplomer.14

Propuh in veter  17

Veter.17

Vetrovi, ločeni po hitrosti in moči.18

Mornik in Sušnik.18

Pasatni vetrovi.18

Vertinci.19

b) Tajanje in sterjevanje teles.20

c) Izparivanje in zgoščevanje tekočin.21

d) Izhlapevanje.22

e) O vlažnosti zraku.24

Megle in oblaki .25

Dež.25

Sneg, sodra in toča.25

Rosa in slana.26

f) Odkap ali destilovanje.27

*  £ ‘‘

Stran

D. O prevajanji toplote.29

Različno prevajanje.29

Ogrevanje vode. 3 ®

E. O magnetizmu . . . . v. 3 ^

Vvrstitev magnetov. 31

Polarnost magnetov. 31

Razdelba magnetizmov. 3 2

Kompas .. 33

F. Elektrika. 33

Električna iskra. 3o

Nasprotni elektriki. 33

Elektrofor .  33

Lejdenska ali Kleistova steklenica. 37

Huda ura in strelovodi. 33

G. Sprijemnost (adliezija). 33

H. Vod .  40

Jednakoramni vod '11

Kramarska vaga .dl

Raznoramni vod.42

Jednoramni vod.49

I. Občevalne posode.43

Vodometi. 43

K. Ileronova buča, steklenica za izbrizganje, natega.44

Barometer (tlakomer) .46

Pumpe.47

L. Klin (šravf).48

M. Postajanje zvoka.48

N. čiščenje kalnih tekočin s precejanjem.49

O. Razprost  49

P. Zrak, voda. 3 ®

R. Ogljenčeva kislina. 3 ®

Zbrane lastnosti ogljenčeve kisline in njeno nahajanje . . . 51

S. Gorenje. 32

Konečna beseda. 33

NARODNA IH UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA