Dr. Fr. Šimonič: Najdražja kupica vode na svetu.                273
za vsako vreme je imel svoja posebna znamenja in skoro vsaka skala in vsak vrh po Nanosu je bil poseben pripomoček k vsej tej vednosti. Ako je Matevža noga bolela, rekel je, da ga je krota brcnila, po obrazu ga je sova opraskala, hlače raztrgane mu je krt preril. Nam mladini se je to vse kaj čudno zdelo, Janeza je pa jezilo, in dostikrat ga je zavrnil, zakaj tako pravi, kar ni nič; Posežec je pa Janezu odgovoril, da naj miruje, kajti sicer mu bode tako naredil, da nikdar več ne bode zajca ubil.
Ali Matevž je imel naglavni lovski greh nad seboj in ko ni druzega nič pomagalo, rešil se je Janez vselej s tem, da jo je na ta greh zasukal. Matevž je namreč jedenkrat pri Cenčkovih dolgo v noč vasoval in potem po ulici šel proti Ubeljskemu. Ravno tisto jesen je hodil tudi medved z Nanosa na polje in ko Matevž pride do srede ulice med veliko cesto in ubeljsko potjo, skoči medved skozi preseko in ravno pred njega. Matevž hitro naproži, pomeri, ustreli in dobro zadene, kajti že onkraj ulice je padla in poginila Valavsova krava, ki je čez noč na paši ostala in v temni ulici Matevža premotila in v nesrečo spravila. Ta madež je obvisel na sicer previdnem Matevži in zlobni Janez je le prerad Matevžev dovtip s tem zavrnil, da je povedal, kako je Matevž že rogatega medveda ubil. Nesreča je bila to za Matevža, ki se je takrat pogumnega pokazal, v tem ko bi se bil marsikdo drug tako prestrašil, da bi bil celo še puško pozabil in potem pa pravil, da je medveda videl, pa da je bil predaleč ali pa da je le prehitro čez ulico skočil. Prave sreče Matevž že itak ni imel, sicer bi bil tudi zlato svetinjo nosil, tako jo je pa samo zaslužil; nosil jo je pa nekdo drug. To se je dogodilo tako:
Najdražja kupica vode na svetu.
Spisal dr Fr. Simonič.
red dvesto leti razprostirala se je velika Rusija  samo na severu do morskih obal z jedinim   pristaniščem Arhangelskim, ki je le  par  mesecev   v   celem  letu   ladijam   pristopno,   ves   drug čas pa je krije ledena odeja.   Na jugu in zapadu zapirala sta Rusu
18
274                Dr. Fr. Simonič: Najdražja kupica vode na svetu.
pot v tuji svet mogočna soseda: ob črnem morji čili Tatar pod vlado silnega Turka, k baltiškim zalivom pa severni velemožnik Šved. Veleumni car Peter Veliki premotril je z bistrim duhom svojim to neugodnost ter težil z vso močjo za pripravno morsko potjo v svojo prostrano deželo. Na jugu si je pridobil Azov, v severo-zapadu po dolgoletnih vojskah obale finskega zaliva. Blizu ustja široke reke Neve, ki se steka v rečeni zaliv, izbral si je car mali otok ter ga utrdil. Na tem otoku še zdaj stoji trdnjava Petrogradska. Po nizkih obrežjih se zdaj razprostira imenitna prestolnica mogočnega carstva.
Velikanski so bili napori, na teh močvirnatih tleh pozidati varno selo, ker je mogočna reka vzpomladi redoma poplavljala nizki obrežji. Iz   silnih  daljav  notranje  Rusije  zvažala je  tema „črnega naroda"
—  kakor Rus ubogo trpeče ljudstvo svoje zove — prst in kamenje. Ali v kratki dobi povzdignila se je najmlajša prestolnica evropska, v kar jo je že Peter Vihki sam v 25. letu svojega vladanja 1713. leta odbral — v blizu najponosnejše mesto evropsko, polno velikanskih palač, kakor jih v tako ogromnih razmerah nima nobeno drugo mesto na svetu. Imenitni popotnik J. G. Kohl trdi, da marsikaterega zasob-nika palača Petrogradska ni menj obsežna in veličastna, kakor staro-slavni prestolni grad cesarski na Dunaji.
Reka Neva je veličastnemu Petrogradu ne le vse, kar so drugim mestom njihove reke, nego še veliko več. Nevina voda je čista, temno zelena, kakor so le gorske vode, ker se je v velikem Ladoginem jezeru do dobrega očistila. Po Petrogradu se razliva v množini strug in strugic, kojih največje: Velika in Mala Neva, Velika in Mala Nevka, so dovolj globoke za silne parobrode. Po otokih — med njim največji Vasiljski in Petrogradska stran, Kameni, Petrovski in Kre-stovski ostrov itd. — razširja se mesto, a levo obrežje zvano velika stran, tik Neve osredje celega mesta z admiraliteto in „zimnim dvorcem" — pretekajo umetni vodotoki, kakor Mojka, Fontanka, Ligovka in drugi. Petrograd nima nobenega studenca, ker vlažna tla dajejo le grdo skvarjeno vodo; nima pa tudi vode po hramih napeljane, kakor je navadno po velikih mestih. Za vodo jim služijo posebni vozovi, ki v jednomer dovažajo čisto rečnico v poslopja. Ker je Nevina voda tako čista in zdrava, veseli se je vsak Petro-graclčan prišedši s pota domov, ako ne cen; še više narodnega „kvasa"
—  umetne, pivu podobne domače pijače.   Za čarom Aleksandrom I.
Dr Fr. Simonič: Najdražja kupa vode na svetu.                  275
so jo  na  vseli  potovanjih   v   steklenicah  dovažali,   kakor   za   našo cesarico v grad Godollo   na Ogersko lepo stuclenčnico Schonbrunsko! Petrogradski letni čas je zelo kratek, ker silna zima traje tam celih 6 mesecev.    V   vročem  poletji posebno   meseca junija in julija zibljejo se  noč in  dan   nebrojni   čolniči  in ladijice pod najjasnejšim modrim nebom. Vešči popotniki nam zatrjujejo, da razkoš takih petro-gradskih večerov preseza ono slavnoznanih beneških nočij in da kaj jednacega zastonj iščeš križem sveta. V ugodnem milem zraku uživaš tam dražestva prirode in umeteljnosti.   Vsi  na morji mogočni narodi so v izbornih čolničkih zastopani.    Veseli   ruski  brodar   rahlo speva svojo   miloglasno   pesen,    z  bogataških  ladijic pa   se   glase   umetno zbrani pevski zbori, najslajša godba, čarobni rog presvira divne zvuke svoje v prekrasno noč . . . Hitro  minejo   ugodni   dnevi  in  Neva   se zavije   v  ledeni   plašč.    Nekako   v   sredi   novembra   zmrzne  reka  in ostane zamrznena do letnic,   nekako   do  prve polovice aprila.    Radi hude zime je led ves čas tako močen, da ni treba mostov, ki so zatorej čez široke struge na ladije stavljeni, da jih pred ledom lehko raz-derejo, le jedini veliki Nikolajev   železni   most je   stalno   razpet  čez Veliko Nevo na Vasiljev ostrov, da veže one strani z osredjem mesta tudi v nevarnih časih tajajočega se ledu.   Vzpomladi vse željno pričakuje odplavo ledii.    Dan za dnevom stavijo   se  visoke svote, kdaj bode led odplul, tako se vse zanima.    Dokler ni bilo železnic, čakal je   še   željneje  vsakdo   rešenja,   vsakdo  novosti  iz   zapadnega sveta; vender še zdaj je odhajanje ledii,   ki   žuga mestu   s  poplavo,  dovolj zanimljivo. Ce voda nenavadno in preteče narasta, naznanjajo topovi na Vasiljskem ostrovu  nevarnost prebivalstvu,   kakor  postavim tudi na Dunaji, ako poplava preti nižjim ležam ob Dunavu, posebno Leo-poldovemu mestu.    Kakor  hitro pa se je Neva  ledene odeje znebila, zagrmijo topovi v trdnjavi,  poveljnik nastopi ladijo in se prepelje v kljub posameznim pločam ledu na nasprotno stran k zimnemu dvorcu, to je prestolni palači carski.  V reci zajame kristalno čašo čiste vode ter jo   nese   carju   poročat   veseli   dogodek   kazaje   mu   labud-ladijo svojo, ki je prva preplula   oproščeno  reko.    Car  vzame  kupo   in jo izpije na zdravje Petrogradu   ter  jo   vrne   običajno   s   suhim   zlatom napolnjeno poveljniku,   ki je od leta do  leta   z   večjo  kupo   dohajal, dokler ni vladar daru   določil na 200 (reci:   dve sto) zlatov,  kar  je vsekako še carski dar in gotovo najdražja kupica vode na svetu!