Deklamovanke.
10. Božična noč sveta noč!
NoČ bajna zemljo  krije.
Na nebu zvezdic  broj  miglja,
čarobno luna sije,
potočck rahlo v  dol šumlja.
Božična noč  kraljuje
nad domom, poljem, čuj, nocoj!
Zato  pa vse  miruje,
povsodi vlada svet pokoj.
Le tam na skalni jasi nocoj  odmeva jek okrog. Kdo pač miru ne  da si nocoj, na sveto noč, o Bog!
Lopate glas se Čuje,
ko bliža ravno sc polnčč.
Kaj nočni tujec snuje,
ne straši te  noči ga moc ?
Sopeč, drhteč zasaja orodje v zemljo,  da zveni, da kri mu  v Hcih vstaja in votlo v brezdnu zabobni.
Raz čelo znoj  obriše.  — »Globoko v zemlji rcs leži, in veter ostro  piše, a čas po bliskovo beži.
O  zlati, zakopani, če  vas nocoj kako dobim, ne bode tetos lani: potem lahko  bogat živim,«
In dalje jeklo poje, trdo  razlega se  čez plan, zvon v  dolu zvoke svoje pošilja dalje čez ravan.
In tujec se zasmeje:
»Ha,  ha,  kaj meni Bog je mar ?«
Močbo vihar zaveje
in v  zemlji  zazveni  denar.
Zdaj  zvezda se utrne.  — Široko zazija prepad in vanj  se  tujcc  zvrne, ker šel nocoj je po zaklad.

                            M-č.