slovenskega oziroma jugoslovanskega jomarstva v svetu in tudi doma, kot tudi no­
šego krasa sploh, da znanstvenih in drugih pridobitev niti ne omenjam. In konec 
koncev bi bila to zopet nova, močna vzpodbuda za nadaljnji razvoj slovenskega 
jamarstva in za raziskovanje naših gora, še močnejša, kot so bila odkritja v Pološki 
jami. Tega bi se morali vsi krepko zovedati, ne samo aktivni raziskovalci-jamarji, 
kajti tako velike raziskave so, predvsem zaradi velikih stroškov, posredno ali nepo­
sredno odvisne od celotne družbe in njenega odnosa do speleološke dejavnosti. 
čeprav se sliši za nepoučene morda malce čudno, je res, da si rovno v alpskih jamah 
in breznih veliko obetamo od nove raziskovalne tehnike v jamarstvu - podzemelj­
skega potapljaštva. Ne smemo namreč pozabiti, da je npr. nojnižja točka Pološke 
jame sifon (del rova, ki je stalno do stropa zalit z vodo) in da je torej nadaljnje 
prodiranje v globino možno le s potapljaško tehniko. Tudi Govic se konča s sifonom, 
kot sem že omenil zgoraj, in morda se ravno za tem sifonom skriva povezava z dnom 
Brezna pri gamsovi glavici. Jama, iz katere izvira slap Savica, je dolga dobrih 100 
metrov, to se pravi, da je jamarjem uspelo prodreti po njej tako daleč, do tam, 
kjer jih je ustavil sifon. če pomislimo na ogromne količine vode, ki ob visokem sta­
nju voda bruhajo iz te jame, in na to, da je višinska razlika med izvirom Savice in 
črnim jezerom, neka zveza med njima gotovo obstaja, 500 metrov, si morda lahko 
ustvarimo megleno predstavo o tem, kakšni podzemski prostori se skrivajo za sifo­
nom - izvirom Savice. In suša v poletju 1971 je bila kot nalašč za jamarske raziskave 
take narave. 
Naštel sem le nekaj speleoloških problemov iz naših Alp, katerih rešitev pa bi po 
mojem mnenju pomenila vrhunske dosežke slovenskega jamarstva. A koliko je takih 
problemov še drugod po naših gorah, le da zanje še ne vemo, kjer bi se ob podrob­
nem pregledu in preučevanju pokazale prav take ali morda še večje možnosti za 
prodor v naše gore, v njihovo drobovje! še vedno ni rešen problem Triglavskega 
brezna. Nujno je stalno kontroliranje stanja ledu v njem. Na italijanski strani Ka nina 
so odkrili 900 metrov globoka brezna, na Kaninu, Kredarici, v Kamniških planinah, 
na Raduhi se že zdaj spuščajo naši jamarji celo v globine preko 200 metrov. številne 
kraške jame - izviri na vznožju slovenskih Alp nam gotovo skrivajo še neslutena 
presenečenja. Prepričan sem, da bomo čez leta lahko zapisali: z raziskavami Pološke 
jame se je pričelo obdobje »velikih odkritij« v podzemlju slovenskih Alp. 
ZASENČENI RAZGLEDI 
DR. IVAN GAMS 
Spoštovani urednik, rad bi ti opisal vzpon, ki sem ga opravil poleti 1971. Ne gre 
za kak štiritisočak. šel sem na samo 747 m visok hrib, ki smo mu nekoč pravili hrib 
sv. Ahca a li kar Sv. Ahac, drugi zvezek Krajevnega leksikona Slovenije pa navaja 
zanj ime Gora. Pri razgledih z alpskih snežnikov mi je že dolgo pritegoval pozor­
nost na jugovzhodni strani Ljubljanske kotline s svojo stožčasto obliko. Saj se tako 
ljubko vzpenja iznad globoko zajedene doline Zelimeljščice in iznad Barja. S ceste 
na Turjak res ni daleč na njegov vrh, toda v vročin i, kot je bila tisti poletni da n, 
bi se pot še bolj vlekla, če se ne bi spotoma spominjal razgleda, ki sem ga z vrha 
užival pri zadnjem obisku tik po zadnji vojni. S poti, ki obkroža cerkev sv. Ahca, 
res nisem mogel več pregledati vsega, kar nudi obzorje, ker so razgled že utesn je­
njevale skupine mladih smrek. Toda na zeleno preprogo Grosupeljskega polja in 
na Barje, vse prepreženo s kanali in potoki, je bil razgled bogovski. V kri mi je 
prišlo, da razgled, ki mi ga ponuja vrh kot plači lo za hojo navkreber, uživam po 
125 obroki h. Najprej obkrožim vrh, da lahko uživam ob pogledu na vijugaste dolinice, 

sončna in senčna rebra, na gore odete v zelene gozdove ter na nakodrane obloke 
no nebu no posameznih straneh nebo. Krono je seveda še pogled z vrha. 
Po tej navadi sem tudi lani hotel najprej obkrožiti vrh Sv. Ahca po nekdanjem kolo­
vozu, ki se menda drži nasipov prazgodovinskega gradišča. Toda smreke so ga že 
zarasle tako gosto, da so s krošnjami zastrle ne samo horizont, temveč tudi že nebo. 
Poskušam na vrhu, o tudi tu, pri razpadajoči cerkvi, brez uspeha. S težkim srcem 
sem moral spoznali, da je to prikupni hrib odpisan iz seznama mojih planinskih poti. 
Spoštovani urednik, ne bi ti omenjal hrib Sv. Ahca, če bi bil to osamljen primer. 
V zadnjih letih je podobnih razočaranj vse več. Pred nekaj sto leti je bilo vsaj no 
vrhu brez gozda večino naših sredogorskih vrhov. V tuji literaturi sem zasledil za 
ogoličenost vrhov poseben termin. O vzrokih zanj se v znanosti še prepirajo. Ne­
dvomno je k ogolelosti prispevalo tudi srednjeveško požigalništvo za pridobivanje 
pašnikov in travnikov. Gozdni požar po prileze na vrh, kjerkoli ga podtakneš. Z 
najbolj razglednih vrhov so v času obrambe pred lurškimi vpadi kurili kresove. 
Razmeroma veliko vrhov je ostalo golih do tega stoletja verjetno zato, ker je no 
kopastih vzpetinah navadno debelejša in boljša zemljo za travo. Odkar po se je 
razmerje med pomembnostjo živinoreje in gozdarstva bistveno spremenilo, so zapadli 
goli vrhovi zaraščanju. Med njimi tudi tisti, ki so pred desetletjem sloveli kot turi­
stične in planinske razgledne ločke. Na mnogih se že razrašča grmovje in čez nekaj 
deset let bodo lahko razgled uživali z vrha samo še plezalci. Ne plezalci v skalah, 
temveč po drevesu. Z njimi bodo odpadle mnoge sredogorske ture, po tudi nekaj 
tokih, ki jih nekateri štejejo med visokogorske. Soj še za loko visoke gore, kol je 
na primer Uršlja gora (1696 m), Smrekovec, Komen (1695 m), Blegoš (1526 m), Mali 
Goljoki, (1495 m) ni gotovo, oli presegajo višino klimatske gozdne meje. Pod njimi 
postajajo gozdno drevesa proti vrhu vedno nižjo, tako kot je to značilno za kli­
matsko gozdno mejo, toda starejši planinci bodo prav na teh vrheh ugotavl jali, do 
leze gozdna odeja vse više. Ko je svoj čas človek posekal gozd, je sprožil erozijo 
prsti in poslabšal rost iščne pogoje. Zdaj po gozd zavzema spel nekdanjo zemljišča. 
Povečanja gozdnih površin sicer pozdravljamo, ker so pljuča vedno bolj onesnaže­
nega ozračja po industrijskih dolinah in kotlinah. Ni čudno, če želijo nekateri pre­
bivalci zomeglenih in zasmrajenih kotlin in dolin uživati no vrheh ne le med planin­
skem izletu, temveč med trajnejšim bivanjem - v lastnem vikendu. če pa vikend 
hišice poženejo svoje korenine prav na znanem razglednem vrhu, pridejo navzkriž 
z interesi planinstva. Tak primer je po mojem Toško čelo na zahodni strani Ljubljane. 
Ko r precej ljubljanskih turistov zahaja nanj. Kaj je lepšega, kot spočiti se no vrhu 
in naužiti se sonca v času, ko je tvoje mesto dneve in dneve zapredeno v megleni 
pajčolan? če pa so no vrhu tri hišice in na sebi bolj čutiš kot vidiš pogled skozi 
okno vikenda, si ob užitek. 
Planinci so ob načrtih za triglavski observatorij, zajezitev Bohinjskega jezero, za 
turistični center na Velem polju, bovške in kobariške hidroelektrarne pokazali veliko 
mero zavzetosti za varstvo narave, ne samo gorske, ampak tudi dolinske. Po mojem 
bi se morali zganili tudi ob izgubljonju najbolj znanih gorskih rozgledišč , soj se 
s tem oži prostor za planinstvo. 
EKSPEDICIJA PRED SODlščEM, Zastarano reč. Pravico melje pocos, 
gotovo se spominjate Stammbergerjeve smučarske ekspedicije no čO 
Oju, l. 1965, na kateri sta nesrečne smrti preminula Nemca Huber in 
Thurmoyr. Stommberger je kot nepremišljen vodjo zagrešil več napak, 
tudi pomoč bi lahko prišla prej, če bi ne stalo pri vsaki odločitvi 
lahkomišljenost. Med drugim je o tem poročal tudi »Alpinismus«. 
Stommberger je tožil, češ do go po krivem dolže. M0nchensko sodišče 
po je tožbo spoznalo za neutemeljeno in Stommbergerja obsodilo no 
povrnitev sodnih stroškov. 
to 
126